70 Dopisi. Iz D. ii«t Stajarskein. — J. S. Povem Vam žalostno novico, da je pohorski pesnik Juri Vodovnik umeri. Da prosto ljudstvo pesnike svoje ljubi in jih ve ceniti, pričuje to, da so tudi pri nas tukajšni prijatli njegovi bili najeli peto sveto mašo za rajnega Jurja Vodovnika. Zabavlice njegove: „Pohorc", „nove šege" in še nekaj več takih tukaj okoli radi pojejo pri raznih veselicah. Tudi več svetih nam je zapustil, ki jih je za razne priložnosti zložil, in si je v njih pri našem prostem ljudstvu sam lep spominek postavil. Ker je bil tudi priden podperavec „Novicu, naj razglasijo to naznanjenje smerti iskrenega rodoljuba. Iz Gorice 18. sveč. V — i. Globoko v serce nam je segla žalostna novica, da smo zgubili bogatega mecena našega slovstva, milostljivega škofa Antona Alojzija. Poklical Jih je Bog vživat plačilo neštevilnih dobrih del; živ spomin pa bo vedno med nami ostal; saj so si postavili blagi rajnki spominke, kterih čas razdjati ne more. Zbali smo se bili, da bo izdelanje Vodnikovega slovnika zopet zaostalo; pa zlo nas je oveselilo zvediti, da so za slovenščino vneti rajnki potrebne pripomočke odkazali, da se ta tako silo potrebna knjiga doverši. — Nadjali smo se, da Svečnica bo prinesla Vodnikov „Album"; pa le kaže nam še precej dolgo čakati. Lepa knjiga naj bo nam za to obilno plačilo ! Kaj bo pa s spominkom? G. K-s iz Tersta je v 6. listu „Novic" prav dobro o ti reči govoril. — Kdaj bomo zagledali: „3Vllinarjevega Janeza"? Težko ga že pričakujemo, ko so nam „Noviceu radovednost sprožile. Podvizujte se z> naročili, Slovenci! — Kaj nek delajo naši gz. Slovenci v Gradcu? ali iz slovenskih igrokazov ne bo nič? Je li nemogoče, da bi se 300 naročnikov nabralo? Iz Gorenskega 18. febr. — Morebiti bo kterema Ljubljančanu merzelo nad pričujočimi versticami, ker grajajo neko napako ljubljansko; al če se nasprotno prevdari graje vredno djanje, bo mi pa morebiti marsikdo vendar le prav dal, da sem spregovoril o reči, ktera zasluži enkrat in za vselej odpravljena biti. — Se ko sem kot majhen fantalin v Ljubljani v šolo hodil, se mi je velikokrat — naravnost rečem — ostudno zdelo viditi, kako so pri vsakem pogrebu poleg lepo oblečenih gospodov, ki so z vošenimi bakljami (Windlichtern) poleg truge svetili, koračili kaki razcapani pobje (imenovali smo jih „gasenlumpe"), ter od bakelj kapljajoči vosek v papirnate škarniceljne lovili. — Res je sicer, da varčnost je lepa lastnost, al čutiti je, da ona tako razcapanim fantalinom ni ravno prirojena. Berž ko ne lovijo vosek le zato, da dobijo kakošen krajcar, kteri splava potem po geriu, se zaigra ali pa skadi v zrak; — sploh dvomim, da je k dobremu obernjen. Pa ko bi tudi vsega tega ne bilo, se mi vendar o oziru na javno spodobnost zdi, da taki raztergan poba s svojim papirnatim škarniceljnom poleg snažno oblečenega gospoda več podere, kakor cela voščena baklja velja — Ne vem, ali bi bil spregovoril o tem kako besedo, ko bi pri pogrebu našega pre-rano umerlega milostljivega gosp. knezosvladika ne bil vidil z lastnimi očmi neke nespodobnosti, o kteri pa tukaj ne bom javno govoril. Le toliko rečem, da me je taista globoko v serce vrezala in me prepričala od velike sirovosti nekterih ljubljanskih fantalinov. Naj bi oblasti, kteiim je čuti nad javno spodobnostjo, skerbele, da bi bili taki smer-kolini enkrat in za vselej od pogrebov odstranjeni! Rodoljub Podratitovski. Iz Ljubljane. 21. dan p. m. je bil veliki zbor kranjske hranilnice (Sparkasse), kterega so tudi Njih eksc. deželni gospod poglavar s svojo nazočostjo počastili. V zboru je bila po navadi rajtenga preteklega leta 1858 razglašena. Ta rajteuga kaže, da je hranilnica lani gospodarila z 2 milijonoma in 739,508 gold. st. dn., in da je štela 11,161 deležnikov. Lani je 7402 ljudi ji 737,517 gld. izročilo, kteri so s činži po 4 od 100 narastli na 824,660 gld., — po tem takem več kot predlanskem. Tudi lastno premoženje (založni dnar) krajnske hranilnice se je lani zlo pomnožilo in sicer tako, da je konec leta zneslo 207,812 gold. Med drugimi rečmi je bilo v tem zboru na predlog nekega družbenika sklenjeno, da bode hranilnica zanaprej vsled svojih pnstav tudi na kmetije po deželi posojila dajala; zatega voljo bo vprihodnje v kancelii ea gospod posebno za to postavljen, ki bo take prošnje za posojila na kmetije zasliševal. — Ta želja, naj bi hranilnice bile pomočnic kmetijam, ki v zadregi dnarja potrebujejo, se razlega dan današnji po vseh deželah našega cesarstva, in več hranilnic se je napravilo ravno iz tega najimenitnejega namena. Naša hranilnica se ni hotla do-sihmal nič kaj pečati s posojili na kmetije, ker so jo skušnje učile, da ni z lepo ne činžev ne posojenega kapitala nazaj dobiti itd. Al kakor pri nas, je gotovo tudi drugod; nikar se tedaj, če se drugod ne ostrašijo teh težav, jih tudi mi ne ostrašimo, ako gre za blagor dežele! Hranilnice, ki hranujejo zdaj kmečkim ljudem dnarje in jih tako odtegujejo drugim, kterim bi se bili sicer posodili, ako bi hranilnic ne bilo, so že tudi za tega voljo dolžne, kmetijam na pomoč biti, se ve da tako, da je posojilo dobro zagotovljeno. Takemu, ki s svojim pre- tnoženjem porok biti, da bo hranilnici njeni dnar povernil, ga ne more in po postavi tudi ne sme posoditi. Iz Ljubljane. V nedeljo ob enajstih dopoldne je imela v mestni hiši družba za podporo manjših obert-nikov in roko dele o v svoj navadni veliki zbor. Njih «ksc. deželni gospod poglavar z mnogimi častnimi družt-veniki so počastili s svojo nazočostjo ta zbor, v kterem se je snidila obila množica ljubljanskih obertnikov in rokodeleov kot družbenikov. Gosp. Janez Horak, za blagor te družbe ves uneti predsednik, je začel zbor z mičnim ogovorom, v kterem je z živo besedo dokazal, kako lepo napreduje ta družbica, ki se je pohlevno pred 3 leti začela, pa kmalo se krepko ukorenila. Ze je čez 52,000 gld. posodila obert-nikom in rokodelcom, ki so pri nji pomoči iskali, in se tako res veliko dobrotnico skazala. „Ponosno moremo reči" — je gospod predsednik rekel — wda pri vsem tem ni ne naj-manje zgube terpela: tako pošteno ji je vsak povernil, kar je od nje na posodo vzel." In res je družba ta tako praktično osnovana, da po njenem izgledu se je že več enakih družb napravilo v drugih deželah. — Bivši družbeni tajnik gosp. Jožef Vogel je razložil potem družbine zadeve v preteklem letu, iz kterega smo zvedili, da se je število družbenikov od 25 pomnožilo že na 217, ki družbo z dnarji podperajo, da more pomočnica biti obertnikom in rokodelcom, ki želijo od nje kakošnega posojila. Lani je družba 212 družbenikom posodila 30,290 gold., tedaj za 5,650 gold. več memo predlanskega. Lastno premoženje družbeno je zneslo konec lanskega leta 705 gold. 40 kr., — lep znesek, pridobljen le po varčnem gospodarstvu! Stroški za oskerbovanje družbenih opravkov so v vsem skupaj znesli lani le 213 gold. in 53 kr. 12 odbornikov, s predsednikom, tajnikom, kasirjem in pravdnikom brez plačila opravlja vse opravila; so tedaj res skerbni materi enaki, ktera otroka svojega objema s čisto ljubeznijo brez vse sebičnosti. Hvala jim! Le tako je bilo mogoče, da je „i z malega zrastlo veli ko !u — Po končanem letnem izvestji je gosp. predsednik Horak spet besedo poprijel in prosil družbenike, če ima kdo še kaj na sercu, naj se oglasi. Na to je gosp. Strzelba se v imenu odbora očitno zahvalil gosp. Jož. Vogel-nu, bivšemu tajniku, za marljivo njegovo prizadevanje skozi 3 leta. In po vsem tem so pohvalili Njih exsc. deželni gosp. poglavar celo družbo, ki je toliko koristna v svojem djanji, in h koncu željo raz-odeli, naj, kakor dosihmal, tudi prihodnje napreduje v lepem svojem početji. 71