.,DOM   IN SVETJ' 1892, štev. 4.
171
T
igran in Tala.
Romanca.
Armenskega kralja Tigrana ^ Premagala Gir sta in voj njegov, V železne verige vkovana Privela kraljico in kralja domov.
Ob Giru, perzijskem kralju, Stojita soproga Tala, Tigran. Oči povešata v žalju, Saj slobode jima ugasnil je dan.
Zmagalec kraljevo dvojico Sočutno pogleda in stopi pred njo »Kaj daš mi, Tigran, da družico Okov oprostim z dobrotno roko?«
Tigranu se lice zasveti, Mogočnemu kralju ponižno de: »Ko mogel kraljestvo bi vzeti, Odkupil s kraljestvom prostost bi nje.
A ker je kraljestvo moje Obvladal in vzel krvavi tvoj meč, Rad dam ti življenje svoje — In dal bi ti zanjo še mnogo več.«
Zaplaka ujeta kraljica, Tigran se ljubeče nanjo ozre. Obriše si solzo z lica, In Cir obema verige odpne.
A. 31.
Časov   tek.
dnevi prešli, hip sedanji, Zakriti v mrak bodoči čas. t   Kako nalik minljivi sanji Bežite urno mimo nas!
Spomini se rode za vami, Rodi se z vami upov žar. Nestalni in nemirni sami Miru ne daste nam nikdar.
Med vami nepresledna zveza, Za vami konec negotov; Bodočnost v prešlost se pogreza, Sedanjost hip je vedno nov.
Vi selite v srca globine Zdaj temno žalost, zdaj radost. Vi celite nam bolečine, Radost pretakate v bridkost.
Ko ležemo pod hladno rušo, Vaš bode tek za nas končan. Zdravil ne boste lili v dušo, Ker sekali ne boste ran.
A.  31.
©i
*j pomladni čas vzbujeni, S cvetjem gaj krasiš, In spomine let mladostnih Tudi nam budiš.
Pomladna.
Kje so, kje so mlada leta? Kje mladostni raj? Oj mladost, ti si zbežala, Ni te več nazaj.
Pa, pomlad, zelenje tvoje Upe nove mi budi, Da pomlad mi druga sije V raju, lepša, kot si ti!
A. Hribar.