Bodi pošten in zvest, pa te bo Bog blagoslovil V nekej tihej ulici velikega mesta ob morji v prav nizkej hišici so živeli ubožni kerščanski stariši. Imeli so petero otrok, katere so prav lepo iu skerbno izrejevali. Oče je bil kosžr. V prejšnih boljSih letih si je s pletenjem košar mnogo zaslužil, in si tudi nekaj krajcarjev za stare diii prihranil; ali bolezen, draginja in druge nezgode pobrale mu so prihranjene krajcarje, iu tako je ino-rala uboga družinica dostikrat kruha stradati. — 162 - Pa tudi v pomankanji in uboštvu so stariši ohranili ono lepo čednost, ki se jej pravi zadovoljnost, katera človeku v pomankanji in potrebah težave olajšnje. Posebno veselje so iineli stavisi se svojimi otroci, ki so od due do dnč postajali starejši in pametnejši. I)a si ravno ubožni, tekle so jim vendar ure življenja v najlepšem miru iu složnosti, rekel bi, še v večjej zadovoljnosti, nego marsikateremu bogatiuu pri vsej njegovej obilnosti. PribJižal se je božič, 6ni veseli dan v letu, katerega otroci tako težko pri-čakujejo. Oče je postavil za inizo v kotu zeleno smerečico in pod njo majhne jaslice. Mati pa je razvila po zelenej smerečici bele, modre in rudeče trakove, a na strop nad jaslice je pripela mnogo pozlačenih papirnatih tičic, vse v spo-min rojstva našega Zveličarja. .Tndi otroci, ki so se že vse leto voselili božič-nega večera, pomagali so očptu in materi jasliee oblagati z zelenim rnahora in po njem razstavljati papirnato živinico, pastirce iu cvetice. Andrejčka, ki je bil najstarejši deeek, poslal je oče po sveče, ki bodo pri jaslicah gorele. ,,Dobro uro je že, odkar je šel Andrejček po svpčp, pa ga vendar hp ni nazaj. Kaj se mu je neki zgodilo? Jeli morda denarje izgubil?" tako poprašuje skerbni oče, ki se mu je čudno zdelo, da Andrejčka tako dolgo nazaj ni. Ostali štirje otroci se pri teh očetovih besedah plašno pogledajo, iu Jožek se ponudi, da gre Andrejčka iskat. Ali predno Jožek za kljuko na vratih prirne, se vrata odprtf in Andrejček prisopiha s težko sapo v sobo. Ko ga stariši vprašajo, kod je tako dolgo hodil, začne Andrejček pripovedovati: ,,Ljubi stariši! ne zamerite mi, da se nisem mogel prej verniti. Našel sem na cesti veliko listaieo, ki je bila polna novcev. Dobro vedoč, da jo je moral nekedo zgubiti, nesel sfin jo tak6j mestnemu starešinstvu, da poizve pravega lastuika najdenega premoženja. Gospodje me so prav prijazno sprejeli in prešteli najdene novce. Bilo vam je od sile mnogo papirnatih novcev v listnici. Moral sem gospodom povedati tudi svoje im6 in stanovanje. Rekli mi so, da bodem za svojo poštenost gotovo lepo darilo dobil." ,,To me veseli, Ijubi Andrtjček," reče zdaj oče; ,,ako bodeš zmirom tako pošten, kakor si denes pokazal, vsi ljudje te bodo radi imeli in Bog te bode blagoslovil." Nato prižge mati sveče okolo jaslic in otroci zapojd lepo božičuo pesen, da so se prijetno doneči glasovi daleč razlegali po nlicah. Ko so odpeli veselo božičnico, vsedejo se k večerji, katerajim je nocoj mnogo bolj dišala nego kak drugi večer. Po večerji je oče razkladal otrokom, kodaj in v kako merzlej noči je prišel Jezus, naš odrešenik, na svet; da je bil njegov prihod 1« revnim pa pobožnim pastirjem naznaajen i. t. d., kar so otroci prav radi poslušali. Baš ko je oče tako pripovedoval, stopita na enkrat dva gospoda v hišo. Pervi je bil meslni sovetovalec sam. Pripeljal je tujega gospoda v hišo rekoč: ,,Tukaj stanuje košdr Vasiljevič, katerega najstarejši sin je našel vašo listnico." Tuji gospod pogleda po izbi in položi pred Andrejčka nekaj srebernjakov rekoč: ,,Tukaj, pošteni deček, imaš plačilo, katero sem ti po postavi dolžan za najdeno blago. Moji so bili namreč 6ni novci, katerp si našel in pošteno mest-nemu starešinstvu izročil." To rekši se oberne k svojemu spremljaču z besedami: ,,Vam se pa lepo zahvalim, dragi gospod, da ste mi pokazali pofc tu sim k tako dobrim in pošfonim ljndpm. Ker jp baš dpnes svetd vpčer, hočem se pri teh — 163 — dobrih ljudeh malo poinuditi in se s prijazno družinico veseliti. — Kaj ne, da me boste radi kot gosta sprejeli," reče zdaj tujec proti domačim se obernivSi. ,,Prav radi", odverne mu košar Vasiljevič ,,sanio tega ne vem, blagi gospod, ako vam bode nasa revna večerja povšeč. Nekedaj je bilo tudi pri nas bolje nego je zdaj; pa kaj si čemo, Bog je dal, Bog je vzel, njegovo sveto imč bodi češčeno! Kar ia kolikor premoremo, to vam damo iz dobiega serca." Ko je mestni sovetovalee od§el, vsede se tujec in ž njim vred vsa Vasi-ljeviceva družina okolo mize. Ker se jim je tujec sam v gostje ponudil, skerbel je tudi, da so se prav dobro imeli. Poslal je v bližnjo gostilnico po boljših jedil in pijače, s katerimi so se dobro okrepčaii. Delj časa se je prav prijetuo med njimi zabavljal, ter iz mnogoverstnega pogovora spoznal, da je to res pravična, poštena in pobožna družina. Ko se naposled poslovi od njih, podari še vsakemu otroku nekaj malega in jim obljubi, da je bode še večkrat obiskal. Izpolnil je tujec svojo obljubo, kajti že čez nekaj dai pride in prinese vsakemu otroku novo obleko. Ko svoje darove porazdeli, vsede se za mizo in se začne z očetom Vasiljevičem pogovarjati, kakor bi bila že od nekedaj znana pri-jatelja. Med drugim reče tuji gospod tudi to-le: ,,Kakor vidim, dragi Vasiljevič, ne godi se vam in vašej obitelji baš najbolje. Dajte mi tedaj svojega najstarej-šega sina Andrejca, čverstega rnornarja vam hočem narediti z njega. Ako bods tudi pri meni tako pošteno in bogoljubno živel, kakor pri vas doma, dal mu bode Bog veliko srečo. Jaz sem star ia nimam na vsem svetu nikakoršue rod-bine. Ako bode vaš Andrejc pridea in pošten, hočem mu po svojej smerti že toliko zapustiti, da bode lehko in brez velikega truda izhajal. — Tudi jaz sem se moral zgodaj od svojih starišev ločiti in baš na tujem sem našel svojo srečo. Moj oče je bil pošten, delaven in pobožen Slovan, ki je z mnogoverstnim blagom kupčeval. Bil je udovec. Enkrat me je vzel saboj v veliko primorsko mesto, kjer ga je nagla smert dohitela. Ostal sem sam in zapuščen od vseh, le od Boga ne, kateremu sem se vsak dan priporočeval. Bog me je sezaanil z naj-višjim poveljnikom pomorskih ladij, kateremu sem se dopadel in me je vzel na ladijo kot noyinca. Ostal sem vedno pošten, zvest Bogu in gospodarju, in tako me je Bog blagoslovil z obilniin premoženjein." ,,Bogu hvala na veke!" izklikne veselo košar Vasiljevič, ,,tudi jaz sem Slovan. Pred štirnajstimi leti sein se preselil se svojo soprugo in dve leti sta-rim Andrejčkom iz svoje domačije v ove tuje kraje. Iz začetka sem imel mnogo dela in prav dobre zaslužke, ali pozneje je nastala draginja in druge nezgode, ki me so dejale, kakor vidite, malo ne na beraško palico. Eoke imamo sicer vsi čverote in zdrave, da se ne bojiino nikakoršnega dela, ali manjka nam novcev, da bi delo zopet z uspehom pričeti mogli." Ko se oče s tujcem to in 6no pogovarja, stoji Andrejc pri vratih v kotu, t«r pogleduje zdaj očeta zdaj prijaznega tujca. Hud boj se mu uname v serci. Od ene strani se ne more ločiti od svojih dobrih starišev in od ljubih bratcev, od druge strani pa mu done tujčeve besede po ušesih: ,,'f udi jaz sem svojo srečo našel na tujem." Te besede so ga navdajale se sladkim upanjem, da tudi on lehko najde srečo v daljuem svetu, ter tako enkrat pomaga starišem in bratom. Zdaj ga pokliče oee in ga vpraša, ako je pripravljen iti s tujim gospodom. Andrejc odgovori: ,,Ako je vam prav, ljubi oče, da grem, nu potlej grem rad in je tudi meni prav. Obljubim vam, da vas nečem pozabiti nikoli, in da hočeru tudi na tujein živeti po volji božjej in po vaših lepih naukih." — Stariši privolijo, in Andrejc sklene, da se bode s tujim gospodom na pot podal. Misel na ločitev od svojega ljubljenea je materi globoko do serca segla, ali upanje, da se mu bode pri iujem in bogatem gospodu gotovo dobro godilo, in da utegne Se kedaj svojim. bratom pomagati, jo je tolažilo. Dan odhoda se je približal. Tuji gospod, ki je bil kapetan ali poveljnik ladije, je prišel po Andrejca. Predno se locita, izroči kapetan Andrejcovemu očetu dvesto goldinarjev in pravi: ,,Tnkaj imate, ljubi prijatelj, nekoliko novcev, katere vam posodim, da si boste pri svojein rokodelstvu uekoliko opornogli. Obresti ne tirjam nic. Ako vam bode kedaj bolje šlo, vernili mi boste novce brei vseh obresti; ako bi je pa po nesreči izgubili, tudi kapitala ne bodem tirjal od vas." " Vo kratkein pa zel<5 ginljivem slovesu se podata kapetan in Andrejc ua veliko ladijo, katera jn ponese v London, glavuo mesto na Angležkem, kjer je kapetan tudi stanoval. Na ladiji izroči kapetan mladega Andvejca izurjenemu kermilcu Juriju rekoč: ,,Juvij! tukaj ti izročim mornarskega novinca; čverst in zdrav mladenič je; skerbi, da ga boš dobro izučil rnornarstva. A ti Andreje ubogaj tega mojega prijatelja tako kakor mone; on ti bode vselej zvest pvijatelj iu dober sovetovalec v vseh ročeh." Jurij je bil že prileten iu izkušen niož. Bil je vsem mornarjem lep zgled prave pobožnosti in zvestobe. Baš to je tudi storilo, da sta se Jurij in Andrejc kmalu spoznala in se prav rada imela. Andrejc je Jurija v vseli rečeh nbogal in zato ga je Jurij tudi po očetovski rad imel in ljubil. Tako je Andrejcu pervo leto na morji prav hitro in srečno minulo. Več-krat je pisal svojim starišem, kako se mu dobro godi, kako je zadovoljen in srečen. Čez leto in dan je jadrala ladija zopet na to stran morja, in Andrejc se je že naprfj vese-lil, da bode zopet videl svoje Ijube stariše in brate. Knpil je tudi za vsakega lepe spominke, da je bo o svojem prihodu doma porazdelil. Domdv prišedši je našel Andrejc svoje stariše v nniogo boljšem stanji. nego jih je bil zapnstil. Oče si je med tem časom z izposojenemi novci jako opomogel. Nakupil si je potrebnega orodja in si vzel tudi nekoliko pomagačev, ki so m\\ pomagali robo izdelovati. V enem samem letu si je s pridnostjo in varčnostjo pridobil toliko, da rau je bilo mogoče na pol raztergano hišo popra-viti in tudi toliko na stran položiti, kolikor je znaSala polovica posojenih novcev, katere je liotel blagemu dobvotniku pošteno veraiti. Ali blagodušni kapetan ni hotel nobenega povračila, rekel je: ,,Kar vam sem posodil, darujem vara iz ljubezni do verlega Andrejca. Pošten in čverst raladenič je, ter upam, da boste rnnogo veselja doživeli nad njim; kajti dobrega, poštenega ia pobožnega človeka Bog uikoli ne zapusti." Hvaležni Andrejc je tudi svojega prijatelja in tovariša Jurija pripeljal k starišem, katerega so stariši prav ljubeznjivo sprejeli in mu prav dobro postregli. Tudi Juvij je poterdil to, kar je kapetan o Andrejcu govoril, ter je starišem čestital, da jim je Bog tako dobrega in uranega sina dal. Čez pet dni po tem je bila ladija z novim blagom ualožena in treba je bilo odriniti. Andrejc se je se solznimi očmi poslovil od svojih dobrih stavišev, a vendar ne s tako težkim sercein, kakor takrat, ko je pervič odbajal, kajti vedel je, da bodo le po njem njegovi stariši in bratje enkvat svečni. t,i! . — 165 — Dva meseca pozneje je pisal Andrejc svojim starišem, da ga zdaj ne bode tako kmalu domtfv, ker bode šel na ladiji v Ameriko; obljubil jim je pa, da. jim bode večkrat pisal in vse bolj zanimive stvari poročal iz daljne Amerike. ,,Jutri tedaj odrinemo na morje," reče nekega popoludne kapetan Andrejcu. ,,Ladija je naložena. Zdaj ne bodemo prej videli suhe zemlje, dokler ne pri-jadramo v Verakrus, veliko mesto v južnej Ameriki. To ti je dolg pot. Ali; si že kaj pisal starišem?" : ; ,,Pisal sem jini baš pred nekoliko dnevi, gospod kapetan, in sein jim tudi obljnbil, da jiin hočein popisati naše popotovanje, ako rni bode Čas dopuščal." # Vfič tednov je jadrala ladija prav mirno po morskej gladiui. Mornarji veseli takega potovanja so si peli razne pesni ia se kratkočasili na rahlo se zibajočej ladiji. Prijadrali so v inehikanski zaliv in le še kakih šestdeset milj so imelido amerikanske zemlje. Ali baš zdaj potihne sapica, ki je ladijo ves pot spremljevala, in tiha a sopania noč nastane. To je pa zvedenim mornarjem zuiirorn slabo znamenje. Kapetana je začelo skerbeti, da vso noč ni mogel očesa zatisniti. Protu jutni zagleda Jurij v daljnej modrini nebž majhno meglo, katero tudi kapetanu pokaže. Skerbni kapetan se tega zelč prestraši ter nujno ukaže vsakeinu, naj se na svoje mesto podd in se pripravlja na protečo nevihto. Ko. je pa solnce vzhajati začelo, bilo je.že vse nebo s černotemnimi oblaki prevle-čeno, in kmalu se je slišalo strašno bobnenje prihajajoče nevihte v daljavi. Morje, do sedaj tiho in mirno, jelo je valove kupičiti, da je bilo strah in groza gledati. Kapetan da zdaj poveJje, naj se jadra previdno poberd, a on sam stopi k Juriju in mu pomaga kermiti in boriti se z nemirnimi valovi. Sklenil je . berzo kolikor mogoče jadrati do bližnjega obrežja in ondi kotvo (sidvo) izpustiii, da vsaj popotnike, ki so bili na ladiji, reSi strašnega pogina. Ali morje postaja z vsakim trenotkom serditejše, ter bolj in bolj kupiči goratn enake valove, ki je ueusmiljeno zaganja v ladijo, da se ob njo razbij<5. Razen inornarjev, ki so vse svoje sile napenjali, da bi se rešili proteče nevarnosti, ni bilo nobenega človeka videti na ladiji; vse se je poteknilo in poskrilo po izbicah, ter ondi jokalo in tugovalo iz strahu, da bodo morali v inorji žalosten konec storiti. Zdaj popusti kapetan kerinila in izroči Andrejca verlemu Juriju za poma-gača; a on sam pomaga mornarjem sodove in drugo težk«) robo v morje metati, da bi ladijo olajžali ter jo tim hitreje h kraju pripravili. Ali vse to ne pomaga nič, ker nevihta postaja zmirom hujša, in zdaj še toliko urneje žene ladijo proti nekemu skalovitemu in uevhodnemu obrežji. Jurij videvši. da je denes vsem popotnikom sniert toliko kakor gotova, reče svojemu ralademu poraagaču: ,,Andrejc! v takej nevarnosti jaz stari mornar še nikedar nisem bil. Ako se srečno rešimo, hočemo se Ijubeinu Bogu klečč -zahvaliti. Moii tedaj, da bi nas dobri Bog krnalu rešil, kajti ladija nas neče več ubogati. Škoda, silna škoda za tako lepu in drago ladijo! Jaz že naprej vem, kaj se bode ž njo zgodilo. Na ono skalovje tani bode butnila in se razbila. Stopi k meni Andrejc! Glej, glej, tam le ono sivo skalovje! Jaoh aam, — Bog se nas usmili!" — 166 — In res, kmalu potein, ko je Jurij tako prorokoval, zahruščf strašen vihar ter z vso močjo trešči ladijo ob robate stene skalnatega obrežja, da se je na tisoče drobnih koscev zdrobila. Žalosten, pač jako žalosten je bil pogled, videti še več nego šestdeset Ijudi z mornarji vred poprijemati se za deske razbite ladije, ki so sim ter tja se zaga-njale po morji med penečimi valovi. Slišalo se je stokanje in upitje z valovi se borečih Ijudi, dokler ni drug za drugim žalostno smert storil v globočini raz- burjenega morja. (Konec prihodnjič.)