ms O OS P O M-M šf.is. Nujna prošnja družinam. Ljubljanski Škofijski list z dne 28. julija t, 1. prinaša sledeči času zelo primerni in uva-ževanja vredni poziv g. ljubljanskega kticzo- gkofa: Od leta do leta se množe prestopki javne niorale. Posebno sveta sramežljivost se od dne do dne bolj zatira. Zdi se mi v tem točen sistem. Vsako leto gre na tej polzkl poti en korak dalje, da se čut sramežljivosti polagoma nevede uničuje. Vse to opažam globoko užaljen. Jugoslovanski škofje smo se o tej prežaloatni, sramotni zadevi večkrat razgovarjali. Večkrat sem že nameraval očitno nastopiti zoper te razvade, ker pa je stvar vedno hujša, se mi zdi, da ne smem več molčati. Vse družine, posebno one po mestih ih trgih nujno prosim, da ne bi dopuščale vsaj sledečih dveh nespodobnosti. 1. Obleka je za to, da polepša telo, da ga varuje prehlajenja in bolezni in da ščiti sveto sramežljivost. Toda kroj obleke naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu malih doklicl Vprašam, varuje li taka obleka telesno zdravje posebno v zimskem času? Zdravniki vedno glasneje trdijo, kako hitro se kvari zdravje dotičnih deklet in žena, trdijo, da se množe slučaji smrti v najlepši mladosti. Vprašam, ali taka obleka varuje sveto iramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar težko je meje točno začrtati. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čuvstvo sramežljivosti, povečuje pri dekletu naravno poželjivost in vzbuja v radovednih moških najhujše najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje. Kaj naj rečem o deklicah s tako kratkimi krili! Opažam, kako se mala deklica sramuje, posebno tedaj, kadar sede ali se prikloni. Polagoma se pa prirojeni čut sramežljivosti zamori, deklica postaja vedno bolj nespodobna, ne le v samoti, ampak tudi v javnosti. In ko dorase ... Očetje in matere, prosim Vas, pri Bogu Vas zarotim: odstranite iz svojih družin tako nespodoben, nekrščanski kroj obleke pri sebi in pri otrocih! Ako se ne bojite Boga, ki splošne grehe tudi splošno kaznuje, usmilite se vsaj otrok, da se ne pogreznejo v nečistost, ki škoduje ne le duši in razvoju dušnega življenja, ampak tudi telesu in telesnemu zdravju. Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! Ženska društva, na nofe v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki ravno dekliško telo najbolj kvari in omadežuje. 2. Druga neznosna nespodobnost se godi pri skupnem kopanju obojega spola. Le kopajmo bo, da si ohranimo telo Cisto, močno, zdravol Toda ali se le količkaj sramežljiv človek ne bo užalostil v dno duše, ko vidi, kako se moško in žensko, mlado in št.iro kar skupaj koplje v Ljubljanici, v Savi, v Bistrici, v Sori, v Blejskem jezeru itd.! Mnogi so celo tako nesramni, da samo v kopalni obleki gredo na polje, v vas med ljudi. Res, ni koj greh, toda je bližnja priložnost v greh. Vsak nespodoben pogled vzbuja poželjive strasti, ki so hote vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram. In kako se ognusi domišljija ob takili prilikah! Zaklinjam Vas, dragi starši, varujte se Vi takega kopanja, pa varujte tudi svoje otroke, da se ohranijo čisti. Pri tej priliki prosim vse župane in občinske odbore, da z ostrim, odločnim nastopom preprečite take razbrzda-nosti, ki uničujejo sramežljivost ln vodijo v najgrše hudobije. šesta božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv ijr prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikip' do vrha! V Ljubljani, na dan sv. Bonaventure 14. julija 1928. t Anton Bonaventiira, škof. Narodni poslanec Vladimir Pušenjak: Trgovinska posodba z Avstrijo. 2. Delo poslancev SLS. Predno je prišlo do pogajanj % Avstrijo, so poslanci SLS s potrebnimi podatki nastopili v zunanjem ministrstvu, generalni direkciji carin, informirali ao člane komisije, določene za sklepanje pogodbe. Uspeh tega dela je bil ta, da so se lansko leto, ko so se pričela pogajanja v Belgradu, ista kmalu prekinila, ker niso naši zastopniki hoteli pristati na pogodbo, kakor jo je pač predložila Avstrija. Avstrijski zastopniki so odpotovali in so' se pogajanja po preteku več ko pol leta nadaljevala na Dunaju. Pri drugih pogajanjih na Dunaju so Avstrijci znamo popustili in so, kakor v uvodu omenjeno, naši zastopniki pogodbo podpisali. Res je, da so mnoge carine povišane, a Avstrijci niso popustili, kakor tudi mi ne popuščamo v zadevi uvoza vin, ker pač mora vsaka država voditi carinsko in trgovsko politiko v interesu lastnih državljanov in ne državljanov sosedne države. Bilo bi samo eno mogoče: ne podpisati pogodbe in začeti carinsko vojno z Avstrijo. Kaj bi nam to koristilo? Silno malo ali nič. A It o bi slopili v carinsko vojno, bi ne bilo našemu živinorejcu prav nič pomaga-no, ker bi Avstrija ne dobavljala niti toliko živine, mesa itd. od nas, kakor ga dobavlja sedaj, a na drugi strani bi celo inozemstvo, ki podpira Avstrijo radi tega, ter postaja potom resnega, smotrenega gospodarskega dela velevažen gospodarski faktor v srednji Evropi, obsojalo naše postopanje ter bi mi izgubili vsak ugled in kerdit v inozemstvu. Saj je tudi Oehoslovaška in Ogrska prišla v isti položaj ko mi, a nikjer se ne dolži, ker je Avstrija povišala carine za uvoz kmet. pridelkov. 3. Nauk za nas. Kakor je Avstrija s smotrenim delom hi s pomočjo inozemskih posojil uspela, da postane kot industrijska država skoraj neodvisna glede uvoza kmet. pridelkov, tako moramo i mi stremeti za tem, da s pomočjo inozemskih posojil povišamo kmetijsko produkcijo, zmanjšamo stroške pridelovanja ter potom zadružništva osobito v Sloveniji, katera je večino svoje živine izvažala v Avstrijo, našo živinorejo v tem pravcu, da preidemo k odgoji plemenske živine. Vse alpske dežele, kakor Gornja Štajerska, Tirolska, Solnograška in Švica so šle to pot in zaznamujejo odlične uspehe. Kaj smo pa mi od leta 1919. do danes storili? Do lanskega leta se ni dovolj mislilo na to, da treba pri nas kmetijstvo povzdigniti, mislilo se je, da bo vedno mogoče vse kmet. pridelke ugodno vnovčiti v sosednjih državah, niti najmanj se ni mislilo na pospeševanje kmetijske proizvodnje. Priznati moramo, da bi za potrebne znatae meliioracijej za regulacije rek in potokov, za okrepljenje kmet. zadružništva itd. bila potrebna znatna sredstva, katerih pa naša država ne zmore. Zato je nadvse hvalevredna odločna akcija Vukičeve vlade, ki je šla za tem, da se sklene večje posojilo v inozemstvu, iz katerega bi se znaten del uporabil za povzdigo kmetijstva. Proti tej akciji so se dvignili samostojni demokrati in radičevci, katerim je ljubše, da propade kmetijstvo, kakor da bi vlada, v kateri oni ne sede, uspela s posojilom v inozemstvu iz škodoželjnosti, ker oni ni30 ničesar dosegli, četudi so nad 6 let po prevratu bili v vladi. Ne smemo pa tudi vsega pričakovati od vlade. Imamo kmetijsko družbo, imame znatno zadružno organizacijo, imamo lepo število strokovnjakov, ki jim leži na srcu napredek živinoreje; vsi ti činitelji bi s podporo države lahko v času od prevrata do danes mnogo storili za napredek živinoreje v Sloveniji, za odgojo plemenske živine. Da se ta cilj doseže, da se združi vse za napredek živinoreje vnete delavce v strnjeni vrsti, se je kmalu po prevratu sklicalo zborovanje zastopnikov vseh gospod, organizacij (kmet. podružnic, zadrug, kmet, šol )in gospod, strokovnjakov, večinoma živinorejcev na kmetijski šoli v Št. Jerneju ob južni železnici, na katerem se je predložil obširen program za napredek živinoreje, kateri se nai izvede potom dobro urejenih živinorejskih zadrug in posebne Zveze živinorejskih zadrug, na način, kakor se to vrši v vseh naprednih državah. Zastopniki Kmetijske družbe, v prvi vrsti samostojni demokrat Lovro Petovar, so z vso ve-licencovanje bikov v mnogih okrajih ugoto-dosegli, ker so jim nasedli i nekateri naši pristaši, da se je sklenilo, da se bo pospe- Stran 502. »DOMOLJUB« 1928 Stev, 82, ševauje živinoreje vršilo potom živinorejskih odsekov Kmet. družbe. Kmalu bo minulo 9 let od omenjenega zborovanja, o delovanju živinorejskih odsekov ne slišimo nič, pač pa vemo, da so letos komisije za licncovanje bikov v mnogih okrajih ugotovile, da so plemenjaki mnogo slabši, ko v prejšnjih letih. Ne opažamo napredovanja, temveč — nazadovanje v živinoreji, četudi je vodstvo Kmetijske družbe v — »naprednih« rokah. Živinoreja v Sloveniji bo v bodoče le tedaj dobičkanosna, če se bo odga-jala v Sloveniji plemenska živina, ki bo našla vedno odjemalce doma v naši državi. Zato posvetimo po vzgledu Avstrije vso skrb povzdigi naše živinoreje, da se v časopisju gospodarske razmere stvarno in brez vsake demagogije obravnavajo. Bukov tir. Letos je izredno dobra letina bukovega žira ali bukvice, kakor je ni bilo že od 1918. leta. Ker pa bukev ne rodi redno kakor n. pr. hrast, zato se naši kmetovalci ne zanimanjo mnogo za njen plod. ln vendar je ta še bolj rodilen kakor hrastov želod. Da moremo dobro oceniti redilno vrednost bukovega žira, moramo poznati njegovo sestavino. Bukov žir neoluščen vsebuje približno 11 odstotkov tolšče, 13 odstot. beljakovin, 28 odstotkov tolšče ali olja, 26 odstotkov škrobnih snovi, 18 odstotkov surovega vlakna in 4 odstot. pepela ali rudninskih snovi. Prebavnih beljakovin je nad 10 odstotkov in njegova škrobna vrednost znaša 86.5 tofk. če ga v tem pogledu primerjamo z drugimi krmili, vidimo, da jih v hranilni vrednosti znatno prekaša. Tako znaša škrobna vrednost želoda 2.4, lane-nih tropin 71.8, pal novih tropir. 78.8 točk. Iz tega se torej vidi, da je mnogo bolj rodilen nego vsa navedena tečna krmila. Ker ima žir mnogo beliakovine in tolšče, se krmi le prašieem-pitancem, pa tudi pitalni govedi. Mladi živini in se posebno konjem ga ni umestno krmiti. Tudi prašičem ga ne smemo pckladati v preveliki množini. Najbolje ga je preje zdrobiti ali skuhati. Drugače je, ako pasemo prašiče po bukovem goratlu; tedaj ga živali požrejo samo toliko, kolikor jim ravno prija, in ker si pri tem poiščejo tudi druge hrane, črve, polže, korenine in primerna zelišča, jim tudi žir bolj hasne nego ob enostranski hrani. Ker pa nimamo v Sloveniji povsod bukovih gozdov tako blizu hiš, da bi lahko vanje gnali prašiče na pašo, smo največkrat prisiljeni krmiti prašiče z žirom doma. Če sami nimamo bukovih gozdov, sku-šajmo dobiti dovoljenje za nabiranje žira za krmo od njih lastnikov. Ti bodo rade- Priporoča se PRVI SLOVENSKI ZAVOP Vzajemna zamrfii LJUBLJANA — DUNAJSKA CESTA 17, tri )e edini te vrstel — Podružnice: v CELJU, Bretf it. 33 - ZAGREB, Hacelnova ulica 12 — SARAJEVO, Koroščeva ulica 15 in v SPLITU, ulica XI, puka. volje sli na roko prašičerejce