Velik je ljudi, ki jih samo firbec pokonc drži! Pa bi blo bolš zanje, če bi se brigal zase. Pred lastnim pragom majo svinjarije, da skoz vrata ne moreš, pa pred tujim pometajo! Reki so mi, da tukej živi ena ženska, poročena s poštenim človekom, ki kr rada šmira naokol. Jest pa ne verjamem, po moje je čist v redu ženska, sej sem tud sam že v marsiktero ugriznu in verjemte, da pokvarjena ni bla še nobena. Po mojem so vse ženske v redu, sej so ja narjene iz istga mesa in kosti, majo skratka isto kostitucijo, kot se učeno reče. In če kakšna tud nardi sempatja kej narobe, je to samo zato, ker je preveč odprte kostitucije, pa se pusti vsakmu nategnt. In mi moški smo prov taki, mamo ta naš neugnan peperament, ki nas včasih vleče, kamor ne bi smel; in če nam potem očitajo, zakaj rinemo na kriva pota, rečemo, da je kriv naš peperament. In navsezadnje tud vi ne bi nikol pršli sem, brihtni in prebrisani, kot ste, če vas ne bi vaš peperament sem zvlekli. Sej nas veseli, da ste tukej, da se razumemo! Veste, ne bi hotu, da me mate za kakšnga opravlivca; kar vam bom povodov, vam moram povedat. No, zdejpa pazte, ker bom začeu ... (Rogovile, Prolog) Premiera: 15. januar 2000 Prešernovo gledališče Kranj, sezona 1999/2000 Komedija o človeški naravi Prevajalec: Aleksa Šušulic Režiser: ZIJAH A. SOKOLOVIČ Dramaturginja: Mihela Černe Scenograf: Zijali A. Sokolovid Kostumografka: Vanja Popovič Avtor glasbe: Bojan Jurjevčič —Jurki Avtor uvodnega songa: Blaž Grm Koreograf: Miha Lampič Lektorica: Mateja Dermelj Igrajo: Rogovile: Gregor Čušin Maček: Uroš Smolej Betka: Vesna Jevnikar Tonči: Pavel Rakovec Predstava traja približno eno uro in pol in nima odmora. inspicient: Ciril Roblek, šepetalka: Milica Rupnik, tonski mojster: Marko Koren, garderoberki: Bojana Fornazarič in Nataša Dizdarevič, osvetljevalec: Drago Cerkovnik, frizer in masker: Matej Pajntar, izdelava kostumov: Nataša Dizdarevič, odrski tehniki: Simon Markelj, Janez Plevnik in Robert Rajgelj AvT ‘1__1 _ n_________ \Notm Dtoicvs Civu Patavjvvj COCMOM£W1Q KVZttE Angelo Beolco je eden najbolj znanih italijanskih renesančnih improvizatorjev, igralcev in piscev komedije. S stalnim preigravanjem šaljivega lika Rmflnteja se gaje prijelo to ime kot vzdevek, ki gaje potem uporabljal kar kot svoje ime. (ruztare /it./ pomeni igrati se, šaliti se, uganjati norčije.) Letnica njegove smrti je znana, saj je zapisana na nagrobniku — 1542, medtem ko se podatki o letnici rojstva razlikujejo. Gibljejo se vse od 1495 do 1508, najpogosteje pa srečamo letnico 1502, saj na nagrobiku piše, naj bi Beolco umrl v svojem štiridesetem letu. Čeprav je bil nezakonski sin plemiča, sije pridobil zgledno izobrazbo in mnogo bogatih prijateljev. Njegov mecen je postal Alvise Cornaro, ki sije bogat, kot je bil, lahko privoščil lastno gledališče, v katerem je Beolco brezskrbno ustvarjal. O Beolcovi priljubljenosti priča tudi pismo njegovega razžaloščenega mecena, kije ob njegovi smrti tožil, da bi njegov carissimo moral živeti zmerneje, kar bi mu omogočilo daljše življenje. Svojo igralsko pot je Beolco začel 13. februarja 1520 v Benetkah, kjer je igral na večerji v čast Federica Gonzaga. Tako seje začela slava enega prvih profe- sionalnih igralcev v Italiji — gibal seje med Padovo, Benetkami in Ferraro —, kije med drugim imel tudi svojo majhno igralsko družino, ki sicer ni bila venomer skupaj, je pa bila na voljo vedno, kadar so jo potrebovali — predvsem v času karnevalov. Ker je bil improvizator — kot pač vsi zabavljači tistega časa — in ker sije nadel stalno masko Ruzanteja, velja ponekod za enega začetnikov commedie delVarte, čeprav je nanjo vplival le posredno. LJUDSKA KOMEDIJA S tem, daje Beolco sam stal na odru, je pridobil izjemen občutek za teatraličnost. Tako je izredna odlika njegovih del nedvomno odrska živost, ki izhaja iz tega, daje bil najprej velik improvizator in igralec, šele nato je začel pisati komedije. Njegove značilnosti so: razgiban ritem, tekoči dialogi in tipizirani liki, kot so: Ruzante (Rogovile), vojak iz podeželskega Bergama, zarobljene province, zvijačni kmetje (vsi ti liki se pojavijo tudi v La moscheti). Vse to se mu zdi očitno pomembnejše kot dodelanost dramske zgradbe, kije kar malo zapostavljena; so pa izjemno dobro izdelane posamezne komične situacije, tipizirani liki in majhni konflikti med njimi. Dela so napisana v padovanskem narečju, zaradi česar so zelo težko prevedljiva in jih pri nas skoraj vedno igrajo v narečju. Pomen renesančne komedije je v premiku miselnosti iz askeze in zatiranja srednjega veka v sproščenost, iskanje telesnega užitka in emocionalnosti, kar pa pomeni tudi razkrivanje človeških slabosti — vendar ne v smislu moralistično-krščanskega gibanja le-teh niti v smislu didaktičnega nauka, ampak zgolj kot prekipevajoča sočnost življenja. Prvi zametki renesančne odprtosti v literaturi se kažejo že pri Danteju, Boccacciu in Petrarci, komedija v posameznih narečjih in z ljudskimi liki in motivi pa je le še nadgradnja vsega tega. Beolcov pomen je očiten v prekinitvi tradicije renesančnega časa, ki gradi na posnemanju (če ne že kar na prevodu) antike. Njegov korak je korak jebenti ljubezen, jebenti njenga očeta pa mamo pa ves njen Zajeban rod, jebenti tistga, ki si jo je zniislu! Pustu sem vole, krave, kobile, ovce, prasce in prašiče, vse sem pustu, pa šov — in kam ? Aci kiklo! Tukej na levi strani me že skoz boli, peče, cuka, trga, kot da mam dva kovača noter, ki mi s kladvi klofata: bom na bom! bom na bom!, zdej eden, zdej ta drug. (Maček, 1. dejanje, 1. prizor) k izjemnemu realizmu — nekateri ga označujejo kot prvega realističnega dramatika —, saj v središče dogajanja postavi izjemno življenjske like in situacije: neobrzdanost človeške narave, ki poleg radoživosti, veselja, ljubezni poseduje tudi žalost, grobost. Kljub vsemu temu se v svojih zadnjih tekstih tudi Beolco začne obračati k antičnim vzorom Flavta in Terenca, medtem ko so njegova prejšnja dela imela značilne elemente rustikalne farse in komičnosti regionalnih tipov. Poleg Francesca Grazzinija je Beolco eden glavnih pobudnikov t. i. ljudske komedije (commedia popolare), ki se loči od značilne učene komedije (commedia erudita), ki temelji na rimskih komediografih in katere glavna predstavnika sta Machiavelli in Ariosto. S tem posredno vpliva na commedio delVarte, ki se pojavi kakšnih petdeset let kasneje in se pravzaprav razvije iz ljudske farse. Beolco torej popelje komedijo od renesančnega posnemanja antike v sproščeno, ljudstvu mnogo bližjo komedijo vsakdanjega življenja, ki poudarja ljudske motive in se povsem odmakne od moralizma in didaktičnosti srednjega veka. Ljubezen in erotika naenkrat postaneta kvaliteti in komedija, ki razkriva vedrino in polnost življenja, se kar nenadoma razmahne po vsej Evropi. Smeh ni več pritiklina hudiča, kamor je spadal v srednjem veku, kije strastno zatiral neverske oblike gledališča (žonglerje, mimike ...) — verjetno zato, ker II. del Aristotelove Poetike, ki naj bi postavila temelje komediji in smehu, ni bil nikoli napisan ali pa je bil izgubljen. KLINC, PA TAKO ŽIVLJENJE! Naša La moscheta je dobila podnaslov Komedija o človeški naravi, saj smo se v njej lotili raziskovanja človeške narave, ki nas popelje iz ene skrajnosti v drugo — iz komičnega v tragično. Ta tragi-komičnost izhaja iz človekovih želja in pričakovanj, ki pa ponavadi niso (povsem) izpolnjena. In kljub temu, da nas naša nagajiva narava brezkompromisno sili početi nekatere stvari, je vendarle ne obtožujemo, ampak v vsej tej (tragi)komediji kvečjemu vzkliknemo: Klinc, pa tako življenje! Človekova narava je gibalo, iz katerega izhajajo vsa naša občutja, misli in dejanja. Pa naj gre za radoživost in veselje ali za grobost in žalost. Spet smo ugotovili, da sta naivnost in iskrenost naši lastnosti, saj tudi pregovor, da gre osel samo enkrat na led, ne drži — z raznimi zvijačami skušamo vedno znova preriniti glavo skozi zid. In tudi seks je šala naše narave, zato ne more biti vulgaren in nedovoljen, ampak mora biti vse prežemajoča življenjska radost. In to pri Betki, Rogovilcu, Mačku in Tončiju definitivno je; pač pri vsakem na drugačen način. Prvinska želja po nedosegljivem nas vedno pripravi do tega, da se pretvarjamo — Betka pravi: Sem, kakršna sem! Nikol se nisem pretvarjala (i. dejanje, 2. prizor). Seveda takoj ugotovimo, da besede govorijo eno, telo in dejanja pa nekaj povsem drugega. Da, ljubezen je strašna stvar; celo tako strašna, da lahko zaneti hudo vojno. Beolcova in naša vojna zaradi ljubezni je majhna in nedolžna — vsi dobijo nekaj krepkih, takoj nato pa stopijo novim prigodam naproti. No, že Trissino — eden prvih, ki seje sploh ukvarjal s teorijo komedije — je ugotovil, daje predpogoj za smeh distanca. Mi, gledalci, moramo biti vzvišeni do komedijskega junaka, da se mu lahko smejemo. V primeru identifikacije posmeh ni več mogoč. Ampak ... slejkoprej prepoznamo tudi sebe ... Če primerjamo čas, v katerem sta bila ustvarjena Ruzante in njegova norčava tovarišija, s časom, v katerem se mi ukvarjamo z njihovimi norčijami in spletkami, kaj kmalu spoznamo, da sta to dva povsem različna svetova; pa vendarle se stikata v stremljenjih človeške narave. Renesansa je obdobje, v katerem seje človek začel posvečati samemu sebi, je začetek vzpona individualizma in antropocentrizma, je obdobje upanja, svobode, iskanja lepote, skladnosti in užitka. Današnja (post-postmoderna) tehnološka doba se s kreiranjem umetnih inteligenc, ki ne premorejo čustev, empatije in razumevanja, vedno bolj oddaljuje od človeka. V času, kije skorajda brez vrednot, nas Ruzantejev (po)smeh človeškim vrlinam in slabostim ter njegovi norosti lahko spet zasanja nazaj v nas. Komedija o človeški naravi je nedvomno brezčasna komedija. Resda se spreminja podoba časa: spreminjajo se navade, obleka, spreminja se družba in čas postaja zgodovina — človekove strasti pa ostajajo venomer enake, spreminja se le njihova zunanja podoba. Včasih so bolj prikrite, drugič čisto javno priznane. In obleka in zunanja podoba nikakor ne naredita človeka, pa naj še tako skrivamo sami sebe za najrazličnejša pravila bontona, uglajenosti in narejenosti. Vse to je kvečjemu hinavščina — pa četudi dobronamerna. Raje bodimo, kar smo! Smeh pa je tako ali tako prost vseh konvencij. In ne pozabite: smeh ni cilj, ampak zgolj sredstvo! ®sčb - Pastoral, 1520 - Prima orazione, 1521 - Anconitana, 1521 - Beda, 1524 - Primo dialogo in lingua rustica, Parlamento de Ruzante che iera vegnu de campo, II Reduce, 1528 - Secondo dialogo, Bilora, 1528 - Dialogo facetissimo et ridiculosissimo, Menego, 1528 - Seconda orazione, 1528 - La moscheta, 1528 - Fiorina, 1529—3° - Piovana, 1532—33 - Vaccaria, 1533 Vsi pravjo, da ljubezen poneumi človeka pa da prinaša velik trplenja in velik veselja, pa da stane dost denarja, pa da še iz tacga korenjaka mevžo nardi. (Tonči, 2. dejanje, 2. prizor) /Si Aleksa Sušulic Prva je ta naš večni križ s proslulim slovenskim »pogovornim« jezikom, natančneje, kje naj bi potegnili tisto neotipljivo mejo, ki ga ločuje od narečij kot takih, in če bi jo že potegnili: kako bi ta »pogovorni« jezik zapisovali? Žal bi s tem odprl pravo Pandorino skrinjico nerazčiščenih meril in nasprotujočih si teorij, poleg tega pa, kot pravijo Angleži, »the proof of the pudding is in the eating«, tako da se bo težja ali lažja prebavljivost samega prevoda že sama pokazala. Nenazadnje je treba upoštevati, daje imelo gledališče, ko mi je prevod naročilo, že precej dorečeno vizijo o bodoči uprizoritvi in njenem stilno-plastnem karakterju. Zato raje preskočim k drugi težavi. Ta pa se tiče nekega širšega pojava, pojava večjih ali manjših kozlarij, ki so v kaki sredini že uveljavljene. Pri nas je ena takih kozlarij zelo razširjeno prepričanje, daje Machiavelli v Vladarju izrecno zapisal, da »cilj posvečuje sredstva«. In če se omejimo na prevajanje: kozlarija je tudi vztrajanje nekaterih, zlasti televizijskih prevajalcev, da angleški pridevnik pathetic slovenijo z našim »patetičen« (torej vyiesen, nabrekel odsenti- Nč ne pomenjo vsa tista leta, nč ne pomen, da sva se ie od kratkih nog naprej mela tko rada, nč ne pomen, da se nama je kr vrtel od ljubezni. Ko bi vsaj vedu, kje nej te iščem. Kam si šla, Betka ? Povej mi, da se bom dau vsaj po smrti zakopat s tabo, da bova vsaj mrtva ležala v grobu, če že Živa ne morva; pa da bom naročii en tko dolg nagrobnik, do bo popisov najin konc od a do ž- (Rogovile, 3. dejanje, 3. prizor) mentalnosti) tudi takrat, ko očitno pomeni beden, klavrn, usmiljenja vreden. Ali pa že smešno mešanje ameriškega števnika billion z našim bilijonom, nasvetov (tips) z namigi, poslancev (honourables) s prečastitimi itd. Ampak oslarije same po sebi niso problematične, nasprotno, prav oslarije so tiste, ki nas delajo človeške. Resnična demokracija navsezadnje pomeni ravno to, da ima vsakdo pravico biti zabit. Ne, problematičen je tisti blazirani molk, tista sicilijanska omerta, s katero pri nas pogoltnemo ne le drobcene, ampak tudi največje oslarije. Narod, ki tako nemarno dopušča, da se oslarije sprva dogajajo, nato razširijo in nazadnje neiztrebljivo zakoreninijo, narod, ki ga preprosto ne moti, če prevajalec ne loči (ameriške) Georgije od Gruzije, je narod, ki sebe ne jemlje resno. Poskusite se vživeti, vsaj za kratek hip, kako tak narod izzveni, ko potem tarna, češ: ne jemljejo nas resno, vsevprek nas zamenjujejo s Slovaki ... Kaj lahko zoper poplavo tovrstnih zablod stori posameznik? No, lahko se trudi, da vsaj ne bi aktivno prispeval k njih širjenju; pa še ta skromni načrt mu včasih spodleti. Konkretno: že če se omejim samo na umetniško ime našega avtorja Angela Beolca in na naslov njegove komedije, moram žal ugotoviti, da sta se pri nas ustalila dokaj ponesrečena hiper-korektna zapisa Ruzzonte in La moschetta (primerneje bi bržčas bilo narečno: Ruzante, La moscheta). Vendar dlakocepljenje o dvojnih soglasnikih srčno rad prepustim filologom in pedantom, še sploh, ko gre za več stoletij star pravopis oz. način zapisovanja, spomnim naj le, da edino ohranjeno lastnoročno napisano Beolcovo pismo nosi podpis Ruzante. Do danes ostaja sporno tudi vprašanje, ali vzdevek Ruzante sploh smemo navezovati na pomen »vesel, šaljiv«, kot to počne leksikon svetovne književnosti CZ. Če pa pustimo to morje malenkosti za seboj, naletimo na večjo čer: po nekakšni muhi usode se je namreč komedija pri nas udomačila pod obupno napačnim naslovom Mušica, čeprav narečni izvirnik nima nikakršne zveze ne z muhami ne z muhavostjo. V italijanskem knjižnem jeziku bi moschetta sicer res pomenila mušico, a tekstni kritiki in leksikologi so si edini, da imamo tu opraviti z narečnim izrazom moscheta, ki pomeni fino, pravilno izražanje in se nanaša na prizor, ko Rogovile grobi kmečki »gvant« zamenja za polikano obleko, grobe narečne kvante pa za polikano govorico. V skladu s tem sem nameraval prevod nasloviti Po gosposko, toda pod takim naslovom komedije najbrž ne bi nihče prepoznal. In tako sem se znašel pred izbiro: ohraniti napačni, a prepoznavni naslov Muha, Muhica oz. Mušica, ali tvegati pravilnejši, a za naše občestvo popolnoma neprepoznaven naslov Po gosposko? Iz te zadrege me je rešil režiser s toliko pilatovskim kolikor salomonskim predlogom, da bi naslov morda pustili kar v izvirniku, temu pa dodali podnaslov, ki bi kar najbolje odražal njegovo zamisel o predstavi. hati/LKtht* »fi^niomMrnegt rpOfh)AjCjk / t7n^mthirfiWr4 r 4c cAnrttinf /$ tf atrmAii / l/rutfdn« iv alfo y>....... s\f.. *wi To je bla prvo komedija, ki smo jo skup spravi, in če vam je bla všeč, bomo še kakšno, mogoče še bolšo od te. In tko bomo oboji zadovolni, vi in mi. Še nekej sem hotu povedat, pa sem pozabu ... Morou bi vam povedat še tist, kar sem pozabu, pa se ne morem spomnt... A ja, tole sem vam hotu reč: spoštljivo se vam klanjamo! (V :Wdm%0Wi 4^prHteifim\ (Rogovile, Epilog) Prešernovo gledališče Kranj, Glavni trg 6, 4000 Kranj | 1 Uprava 064 / 380 49°- blagajna 064 / 222 681, telefaks 064 / 380 4933 Ravnatelj 064 / 380 4912 Prešernovo Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka 064 / 3^0 49*6 gledališče Organizator 064 / 380 4913 Kranj Elektronska pošta presern-gled@s5.net Ravnatelj TOMAŽ KUKOVIČA Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka MARINKA POŠTRAK Organizator ROBERT KAVČIČ Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj Sezona 1999/2000, številka 4 Izdaja Prešernovo gledališče Kranj Gledališki list uredila MIHELA ČERNE Lektorica MATEJA DERMELJ Grafično oblikovanje STUDIOBOTAS™ Tisk POŽGAJ Naklada 700 izvodov Pokrovitelj predstave: SAVA D. D. Kranj, januar 2000 IGRALSKI NASTOPI V SEZONI 1998/99 Igralka — igralec Vloga Predstava Štev Skupaj Maša Derganc k. g. - Mala O tem se ne govori 8 8 Primož Ekart k. g. - Sam Truman Škrtanje 13 13 Ivo Godnič k. g. - Magda Madeleine Orehek pr. mr. Teta Magda 52 52 Barbara Hieng Samobor k. g. - Norec, Ogledalo Sneguljčica 9 9 Vesna Jevnikar - Chloe Haddock Škrtanje 13 78 - Frida Cokl Teta Magda 52 - Medeja, Zbor Eksplozija spomina 3 13 Robert Kavčič k- g■ - Biljeter Teta Magda 52 56 - Delavec Striček Vanja 4 Ivanka Mežan k. g. - Marina Striček Vanja 4 4 Bernarda Oman k- g- - Jelena Andrejevna Striček Vanja 4 4 Tine Oman - Arhitekt Arhitekt in asirski cesar 14 70 - Viktor Poglajen Teta Magda 52 - Serebrjakov, Aleksander Vladimirovič Striček Vanja 4 Jette Ostan Vejrup It. g. - Norec, Ogledalo Sneguljčica 18 18 Boris Ostan It. g. - Norec, Ogledalo Sneguljčica 16 30 - Vojnicki, Ivan Petrovič Striček Vanja 4 Kristijan Ostanek k- g- - Kristijan O tem se ne govori 8 8 Pavel Rakovec -John Haddock Škrtanje 13 32 - Slosar Franci Nekoč in danes 6 - Duh Hamletovega očeta, Zbor Eksplozija spomina 3 13 Daija Reichman - Sally Truman Škrtanje 13 82 - Pavlina Mrhar Teta Magda 52 - Sofja Aleksandrovna Striček Vanja 4 - Video Eksplozija spomina 3 13 Ivan Rupnik It. g. - Hydra, Zbor Eksplozija spomina 3 13 13 Vesna Slapar - Sneguljčica Sneguljčica 43 Il6 - Punči Teta Magda 52 - Ofelija, Zbor Eksplozija spomina 3 13 - Vesna O tem se ne govori 8 Uroš Smolej - Hamlet, Zbor Eksplozija spomina 3 13 31 - Uroš O tem se ne govori 8 Jurij Souček k. g. - Cesar Arhitekt in asirski cesar 14. 14 Jernej Šugman k. g. - Astrov, Mihail Lvovič Striček Vanja 4 4 Rok Vihar k. g. - Sedem palčkov Sneguljčica 43 43 Nina Valič k. g. - Mačeha Sneguljčica 43 43 Matjaž Višnar - Kralj,Princ Sneguljčica 43 112 - Zvone Štokerle Teta Magda 52 - Telegin, lija Iljič Striček Vanja 4 - Horacij, Zbor Eksplozija spomina 3 13 Alenka Vipotnik k. g. - Vojnicka, Marija Vasiljcvna Striček Vanja 4 4 PREGLED SEZONE 1998/99 Predstava Doma Na gostovanjih V sezoni 1998/99 Skupno ponovitev od premiere S. Makarovič: TETA MAGDA 32 20 52 52 J. in W. Grimm - J. Vencelj: SNEGULJČICA 22 21 43 43 T. Mc Nally: ŠKRTANJE 13 - 13 13 F. Ar ra bal: ARHITEKT IN ASIRSKI CESAR 14 - 14 14 T. Partljič: NEKOČ IN DANES 5 - 5 5 Več avtoijev: O TEM SE NE GOVORI - 8 8 61 H. Muller: EKSPLOZIJA SPOMINA 3 13 - 13 13 A. P. Čehov: STRIČEK VANJA - 4 4 25 Skupaj 99 53 152 V organizaciji PG je bilo v sezoni 1998/99 odigranih: • 152 predstav PG • 64 ponovitev 44 različnih gostujočih predstav • 24 drugih prireditev. 240 predstav in prireditev sije ogledalo 42.523 obiskovalcev. 0 Prešernovo gledališče Kranj