PURANOVA NOGA
E. LEGOUVE (Prevedel P. V. B.)
Bil sem deset let star in hodil sem žc v gimnazijo. Vsako nedeljo sem prebil pri starŠih zunaj na deželi, in ko sem se vračal v ponedcljek v mesto, sem irnel seboj ogromno vsoto petnajstih soldov za predjužnik, kajti v šoli smo takrat dobivali dopoldan samo kos suhega kruha.
Ko sem se neki ponedeljek vrnil, scra videl, da ima eden mojih sošolcev (spominjam se še njegovega imena, imenoval se je Couture), krasno pura-novo nogo, pokrito z ono črno kožo, ki je hrapava in se lepo sveti, tako da izgleda, kakor bi se sprehajal puran v baržunastih copatah.
Ko me ji; moj sošolec opazil, nii jc zaklical: »Pridi sem in poglej!« Pri-hitel sem. Držal jc konec noge z obcma rokama, in ko je nckoliko pregibal desno roko, so se štirje prsti puranovc rokc odpirali in zapirali kakor člo-veška roka. Bil scm kot v zemljo vkopan. Kako jc bilo mogoče, da sc mrtva noga pregiba? Na kakšen način je to delal? Bil sem ves razburjen od rado-vednosti, in kadarkoli so se štirje prsti odprli in zaprli. kar niscm mogel verjeti svojim očem. Zdelo se mi je, da gledam Čudež. Ko je moj tovariš videl, da je moje navdušcnjc prikipelo do vrhunca, je vtaknil puranovo nogo > v žep ter se je oddaijil. Vcs zamišljen sem stal na mestu in neprestano sem vidcl to nogo pred svojimi očmi, kakor prikazen...
—  Če bi jo imel, scm si dejal, bi se jo hitro nauČil pregibati. Couture ni Čarovnik. In kako bi sc potem zabaval!
Tekcl scm za njim tcr mu dejal: Prosim te, daj mi tisto nogo.
—  Tisto nogo? Kar izginil
S temi besedami je mojo poželjivost lc še bolj podžgal.
—  Torej mi jc nočeš dati?
—  Ne!
—  Pa mi jo prodaj!
—  Da ti jo prodam?... Koliko daš zanjo?                                                      J Štel scm denar, ki sern ga imel v žepu za tisti teden in dejal:                         ¦
—  Darn ti pet soldov.                                                                                         ™
—  Kuj? Pct boldov za takšno nogo? Ali me imaš z& norca?
In vzel je dragoceni prcdmet iz svojega žepa ter ponavljal pted mojimi začudenimi očmi igro odpiranja in zapiranja. In vsakokrat je moja strast narastla za eno stopinjo.
—  Dam ti torej deset soldov.
—   Deset soldov?  je  ponovil  zaničljivo, poglej  vendar!  In. spet so  se puranovi prsti odprli in zaprli.
—  KoHko pa vendar zahtevaš? scm vzkliknil v mrzlični strasti.
—  Štirideset soldov ali pa nič.
—  Stirideset soldov, sem zavpil ves nesrečen, saj to so predjužniki sko-raj treh tednov.
— Kakor ti drago, mi je odgovoril, vtaknil nogo v žep in odšel.
Znova sem stekel za njim. — Petnajst soldov. — Štirideset! •— Dvajset soldov. — Štirideset! — Pctindvajset soldov. — Štirideset!...
Ti vražji Couture, kako dobro je poznal človeško srce! Ta je moral pozneje daleč priti v življenju! Kadarkoli je izgovori! strašno besedo »štiri-desct«, jc premagal del mojega odpora. Čez dve minuti se sam nisem zavedal, pri čem da sem.
25
—  Dobro, sem zaklical, Štirideset, pa daj mi jo!
—  Daj mi najprej denar, mi je odgovoril.
Dal sem mu v roko pctnajst soldov, ki sem jih imel za predjužnik onega tedna, in moral sem mu še napisati listek, zadolžnico za petindvajset soldov, ter jo podpisati. Ta zvitcž je bil že s trinajstimi lcti trgovec. Šele potem ko jc spravil denar m papir, jc segel v žep ter mi dejal:
—  Tu imaš nogo.
Hlastno sem 30 zagrabil. V nekaj sekundah sem, kot sem bil slutil, razu-mel skrivnost pregibanja, in vlekel sem za kito ter odpiral m zapiral prste puranove noge prav tako dobro kakor Couture. Dve minuti mc je to blazno zabavalo; čez dvc minuti me je to zabavalo že mnogo manj; čez tri Žc skoraj prav nič več; čcz štiri pa že popolnoma nič. Toda vlekel sem vedno, ker sem hotel inieti obresti svojcga denarja... Toda bil sem vcdno bolj razo-čaran... Postal sem žalosten, potcm sem se začel kesati, pomislil sem, da bom moral tri tedne jcsti za predjužnik suh kruh, in spoznal sem, da sem napravil velikansko neumnost.,. Vse t"o se je polagoma spremenilo v grenko bridkost in slednjič me je zagrabila jeza... in čez deset minut scm z uprav divjim sovraŠtvom zagrabil predmet svoje ljubezni ter ga zaiučal visoko pre-ko šolskega zida, da bi si zagotovil, da mi nikoli več nc pride prcd oči.