Dragocena ovratnica.
Vesela igra v Rednem dejanji.
Po italijanskej „11 vezzo d' opali"
preložil
Viktor Eržen.
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--33S"gS3=--
Natisnila „Narodna tiskarna". 1861.
O S O B E :
Koruznik, imovit trgovec. Olga, njega soproga. Vladimir, njiju zet. Božena, njega soproga. Marko, sluga,
Igra se vrši v hiši Koruznikovej.
Bogato opravljena soba. Na sredi in ob straneh vrata.
Prvi prizor.
Marko (sam).
Saj je vender nekako prijetno biti strežaj! Niti knjigovod niti blagajnik mojega gospodarja, dasi imata dobri službi in boljšo plačo od mene, ne vesta njegovih tajnostij, kakor — jaz. Ona dva poznata samo razne dolžnike in upnike, ter umejeta blago v ceno kupovati in je najboljše prodajati, — a druzega ničesar! Moj gospodar je imovit, neizmerno imovit in gaje v obče kaj malo skrb o trgovstvu. On se rajše zabavlja s čim družim, in j'az sem mu nadziratelj vseh njegovih srčnih skrivnostij, o katerih milostiva gospa ne more imeti niti pojma, ali, da se natančnejše izrazim, o katerih ona tudi ničesar znati ne sme. Jaz namreč sem gospodov ljubeč, kajti dam se porabiti povsodi in za vse. Nasprotno pak tudi moja beseda pri njem kaj velja, in v mnozih slučajih sem potem veledušen podpornik siroma-
1*
4
kom, kateri imajo posla z mojega gospodarja žepom. Danes na primer mi je v skrb izročen posebno važen opravek. Mlad pesnik bi rad na oder spravil svoje prvo delo in moj gospod mu ima pri tem biti pomožen. Mene sicer takšne malenkosti niti najmenj ne zanimajo, ali ta mladec me je premotil; toliko me je prosil in me nazival pokrovitelja umeteljnosti, da me je naposled moral pridobiti za svojo stvar, in obljubil sem mu, da ga hočem najtoplejše priporočiti. Res ne vem, kakšne vrste naslov je tisti „pokrovitelj umetelj-nostij", morebiti velja toliko, kakor ekscelenca ali kaj jednacega; bodi si kakor koli, naslov je vse-kako zelo časten, in mnogo uljudnejše se je glasil, nego če bi mi bil dejal samo „gospod". Zatorej čast za čast! Jaz pri svojem gospodu zanj prav toplo govorim, in ta . . . reče le dobro besedo . . . oj, da bi jo le rekel ... in sicer prekras-nej igralki, katero tako marljivo zalazuje, in tako bi se tista gledališčna igrica, po mojem priporočilu, prikazala na gledališči.
Koruznik (za kulisami). Marko! Marko!
Marko. Hoj! Gospod me zove? Danes bodem imel še opravkov črez glavo. Gospoda moram danes pomladiti najmenj za deset let. Ce se mi to posreči, zagotovim si milost njegovo gotovo za tri dni, in potem lehko ta čas osrečim še
marsikoga se svojim priporočilom. Prvo govorim za starega, uže hromega učitelja plesu, potem za mladega pesnika, dalje . . .
Drugi prizor.
Koriiznik in prejšnji.
Koruznik. Marko, kaj topomenja? Dvakrat sem uže pozval in naposled moram še sam hoditi te iskat. Nisem še oblečen, in danes hočem biti posebno praznično opravljen.
Marko. Znam dobro, milostivi gospod.
Koruznik. Kaj znaš?
Marko. Da se bodete danes oblekli zelo elegantno, kajti danes . . .
Koruznik. Kaj je danes?
Marko. Danes je nje god.
Koruznik. Čigov god je?
Marko. Ej, nu . . . gospodične Cecilije , . . prekrasne gledališke igralke, katera vas, milostivi gospod, obiskuje, da milostiva gospa ne ve.
Koruznik. Tepec! Menda si uže zabil, da je danes ravno dve leti, odkar se je bila moja hči Božena poročila, in zatorej . . .
Marko. Aj, res! Ne zamerite. Mislil .. .
6
Koruznik. Ti nemaš misliti čisto nič. Stori, kar ti ukazujem, in molči. Si li šel h krojaču po mojo novo suknjo?
Marko. Šel, gospod!
Koruznik. Je li narejena po najnovejšej šegi?
Marko. Je, gospod.
Koruznik. Si li kupil glase-rokavice ?
Marko. Sem, gospod. Vso najboljšo obleko sem vam za danes osnažil in pripravil. Vi mi morate priti iz rok popolnem pomlajeni in prekrasno opravljeni. Jaz umejem delati čuda.
Koruznik (zase). Kakšen lep poklon! (Glasno.) Ej, ima je uže deseta, in toliko imam še opravka.
Marko (po kratkej stanki, proseče). Milostivi gospod! . . .
Koruznik. Kaj hočeš?
Marko. Milostivi gospod! . . .
Koruznik. Aha, najbrž imaš zopet kakšno prošnjo razodeti mi. Dobro, toda zasuči se naglo.
Marko. Stari, bolehni učitelj plesu, ves hrom siromak, kateri je trideset let imel čast poučevati vaše blagorodje . . -
Koruznik. Trideset let? Mož laže, tako dolgo vender ni bilo! — Nu, in kaj hoče?
7
Marko. Ubožec si več ne more prislužiti niti novčiča, zatorej prosi . . .
Koruznik. Podpore? . . . Dobode jo. On je izmej vseh učiteljev jedini, od katerega se človek res lehko kaj nauči. S plesom sem imel mnogo sreče pri gospeh, in če bi me sedaj ne mučila ta vražja putika . . .
Marko. Milostivi gospod! . . .
Koruznik. Kaj imaš še povedati, govori!
Marko. Mlad pesnik . . .
Koruznik. Pesnik? Česa bi ta rad?
Marko. Dovršil je dramatično delo.
Koruznik. Tega me je malo skrb.
Marko. In zdaj bi želel, da se igra v gledališči.
Koruznik. Dobra misel. Kar gre naj naravnost k gledališčnemu voditelju in naj mu razodene svoje želje.
Marko. Res je, toda prej mu treba vašega priporočila.
Koruznik. Mojega priporočila? Jaz nisem prav nič znan z gledališkim voditeljem.
Marko. Dobro, ali s prekrasno, mlado gledališko igralko . . .
Koruzni k. Kaj vraga zna tvoj pesnik o tem? Marko, ali si mu ti kaj povedal?
Marko. Bog mi bodi priča, da ne! Nego,
8
mladi pesnik je včeraj lazil okolo vaše sobe ravno tedaj, ko je bila k vam prišla ona gledališka gospodična. Zasačil sem ga bil, prosečega naše hišne Magdalene, naj govori zanj pri milostivem gospodu. Dejal je, da če vi samo hočete, izpolnijo se mu lehko najiskrnejše želje.
Koruznik. Naša Magdalena je bila zatorej razkokotala skrivnost? Jaz jej uže hočem v prihodnje odvzeti jednako breme. Marko, glej, da mi odpraviš tistega človeka, a povedi mu, da je bila zmota, da jaz ne poznam nobedne gledališke gospodične Cecilije, in da nigdar pri nobednej bil nisem. Umeješ li?
Marko. Umejem. Toda, kaj ima biti z mojim ubogim pesnikom?
Koruznik. Si li blazen? Svojega imena vender ne zastavljam za kakšen pesnišk proizvod. Ne, Marko, kaj takšnega se ne zgodi nigdar. Pojdiva v mojo sobo, da se oblečeva. (Otide.)
Tretji prizor.
Marko (sam).
Oj, ubogi moj pesnik! On me je nazival pokroviteljem umeteljnostij," in jaz sem mu
9
bil obljubil svojo podporo. — E, kaj! Hoti ali ne hoti moj gospod, jaz jo bodem uže zvil ter ga ujel, da se naposled zaveže to storiti, kajti igra se ima po vsakej ceni spraviti na oder. In tisti večer, ko se igra, vzamem si sedež v prvej vrsti ter ponosno lehko porečem, da samo na moje priporočilo glumači igrajo in vse občinstvo gleda in sluša ta proizvod, in če bodo gledalci igro iz-sikali, zgodi se to jedino tudi le po mojem priporočilu. (Otide za Koruznikom.)
Četrti prizor.
Vladimir in Božena.
Vladimir. Draga Božena, soproga moja, kaj ti vender je?
Božena. Pusti me, pusti!
Vladimir. Res si čudna ženska! Ves vesel sreče, da te morem videti, da te morem zopet jedenkrat objeti, stopim zjutraj v tvojo sobo, danes, v dan druge obletnice naju poroke, a osupnen te najdem v temnem kotu sedečo in bridke solze pretakajočo . . . Spominal sem te praznika, katerega bi se imela danes radovati, toda ti mi niti nisi htela odgovarjati. Pokloniti ;gem ti želel majhen dar, ali zavrgla si ga, nehteč
10
niti pogledati, kaj ti prinašam. Kajjevender to?
Božena, si li bolna?
Božena. Bolna naj bi bila ? . . . Dobror prav praviš, sem . . .
Vladimir. Pogledi vender malo prekrasno to ovratnico, ti ljubeznjiva svojeglavka! (Pokaže jo.)
Božena (motreč jo). Oj, kako je grda! . . . Rubini! Preveč se svetijo! Se ve, prav si storil: meni opali ne bi pristojali, kajti oni so le primerni za nežne bele vratove.
Vladimir. Želiš li opalov? Saj lehko' zamenjam te drage kamene zanje.
Božena. Za opale? Ne, za vse na svetu mi ne nosi več nobednega lišpa, v katerem bi bili opali. Ti kameni so najnesrečnejši.
Vladimir. Res, draga moja Božena, uže me je pričelo skrbeti, je li vse v redu s tvojo pametjo. Zdi se, kakor bi ne imela zdravega razuma.
Božena. Imam ga še sicer, ali ti mi ga hočeš zmesti po sili. Oj, jaz dobro vem, kaj rečem. Na, spravi zopet svoj dar. Jaz se ne-
hčem več lišpati z drazimi kameni, a najmenj danes.
V ladimir. Kako, današnji dan ti ni prav
po volji?
Božena. Ne, ne — po sedaj ne več!
11
Vladimir. Ti je li morebiti žal, da si se poročila z menoj?
Božena. Res, zelo žal mi je. Moški ste moški — in tudi ti nisi boljši.
Vladimir. Po nekoliko govoriš resmco. Toda, znaj: takisto se lehko trdi, da ženske ste ženske, in da tudi ti . . .
Božena. Čenče! Ne vleci mi tacih neum-nostij na dan! Če jaz pravim, da moški ste moški, hočem reči, da . . .
Vladiinir. Slobodno izpovej, kaj imaš na
srci.
Božena. Hočem reči, da . . . da ... sem bila zelo neumna, ko sem se vate zaljubila, in da od danes naprej hočem biti vsa druga. To sem trdno sklenila, in videl bodeš, da spolnim svoj sklep
Vladimir. Pred tvojimi sklepi imam res velik strah? Ali sploh ženske umejete naklonjenost in voljo spreminjati tudi brez sklepov?
Božena. In vi moški, ali ne ravnate takisto ? Če bi ne bilo tako, kakor pravim, ali M ti bilo kedaj moči delati na takšen način, kakor si ?
Vladimir. Jaz? Kaj vraga sem ti učinil?
Božena. Se ve! Ti si še boljši od mene? Le taji. Idi, nehčem dalje govoriti s teboj! (Nejevoljna se obrne od njega.)
12
Peti prizor.
Koruznik in prejšnja.
Koruznik. Prav veseli me, draga moja otroka, da vaji tukaj najdem. Ravno ta hip sem bil namenjen iti v vajino stanovanje, da vama čestitam. Danes obedujemo v veselej družbi, potem . . . Toda, kaj ti je Božena? Ti si jokala? . . . Vladimir, ti si nekako slabe volje! Oh, otroka, hočeta li na takšen način praznovati znameniti dan?
Božena. Dragi oče, jaz nikakor nemam vzroka biti zadovoljna s tem dnevom.
Koruznik. Kaj praviš, Božena?
Božena. Ta Vladimir me je prekanil, nesramno prekanil!
Vladimir. Prekanil? Nesramno prekanil? Aj, aj, aj . . . morebiti zato, ker mi ni bilo moči izpremljati te sinoči v gledališče? ... saj vi, gospod oče, znate . . .
Koruznik. I se ve.
Božena. Ne, meni do tega prav nič ni . . . Ti me itak ne bodeš nigdar več izpremljeval v gledališče, ker jaz ne grem vanje nikoli in nigdar več.
Vladimir. Čuj, Božena, jaz te dam tiskati v novine, da objavim ljudem, kakšna prečudna
13
ženska si. Zdaj nehče nositi nobednega lišpa več in gledališču daje tudi slovo. Kupi si naposled kolovrat in predi, in vsakdo bode mislil, da nisi nigdar mesta niti videla.
Božena. Ah, in še šališ se z menoj? Sedaj, ko si mi zadal uže toli globoko rano, tako hudo me prevarivši, in ko me celo zamečeš nekej drugej na ljubav? Oh, to je strašno!
Koruznik. Hoho, gospod zet! Vi ste zatorej kaznjivi zaradi svoje nezvestobe do Božene ? ... Na vašo sramoto vam imam reči, da jaz uže dvajset let živim se svojo soprogo vrlo vzorno!
Vladimir. Kako, gospod tast? Tudi vi . . .
Koruznik. Kaj tacega res še ni bilo čuti! Ali nemate vedno pred očmi najboljši vzor srečnega, zakona, ali v meni samem vsak dan ne vidite zvestega in ljubeznjivega soproga?
Vladimir. Kdo li vam je natvezel laž, da bi jaz ne izpoljneval svojih dolžnostij?
Koruznik. Kdo? Od joka zarudele oči moje hčere . . . Kadar zakonska žena jame kaj sumnjati, se teško kedaj zmoti.
Vladimir (smijoč se). O tem ste se menda sami na sebi najboljše uže prepričali? . . . Meni pa se zdi, da Božena toži, kakor brezpameten otrok.
Božena. Brezpametnega otroka me nazivaš?
14
Moj Bog, ti me najbrž smatraš otrokom, meneč, da me lehko varaš. Toda, motiš se, dovolj imam očij in razuma, in dobro vem, kar vem, in kar sem videla včeraj, sem videla.
Vladimir. Kaj mi ne poveš! Za Boga, česa me li smeš vdolžiti?
Božena. Česa bi te smela dolžiti? Groznega zločina. . . Oh, moj Bog! Le pojdi, le pojdi; nesi svojo ovratnico, kamor te vleče srce. Jaz je ne pogledam nobedne več vse svoje živenje. Ali nemam vzroka zato, dragi oče? In potem si me upa še povpraševati, česa ga smem neki dolžiti! Naj mu li povem kar naravnost v obraz? — Toda, nehčem, ne besedice ne izgubodem o tem, temveč grem rajše v svojo sobo, da tamkaj v samoti prežijem ves ta nesrečni dan. (Otide.)
Šesti prizor.
Koruznik. Vladimir.
Koruznik. Aj, aj, lepe stvari čujem, gospod zet!
Vladimir. To me še posebno boli, da celo
vi morete kaj takšnega verjeti . . .
Koruznik. Jaz? I kako ne bi verjel? Dan današnji, mislim, so moški zviti kakor ovnov
15
rog. . . O, to je bilo časih vse drugače, takrat se nas je dobilo še izvrstnih soprogov! . . . Moja Olga ni nigdar imela ničesar o meni potožiti se, ker se jej nikoli nisem pustil zasačiti ... to je : nisem jej dajal niti povoda zasledovati me. Kar se tiče zakonske zvestosti, imel sem vedno nekakšna trdna načela, katerih se držim še sedaj. Zakonsko nezvestost smatram jaz neodpustljivim grehom proti nravnosti, jaz jo smatram . .. Ej, kakor na-vlašč, moja soproga je tukaj.
Sedmi prizor.
Olga, prejšnja.
Koruznik.. Ravno o pravem času si prišla, draga ženka, morebiti dobodem pri tebi kakšno pojasnilo. Kaj za Boga se je neki pripetilo Bo-ženi? Vsa nekako zdvojena je.
Olga. Bolje od naju bode znal Vladimir o vzroku nje pobitosti.
Vladimir. Jaz ne vem ničesar, in če bi mi šlo za živenje . . .
Olga. Ne? To vender skoraj ni mogoče. Treba zatorej, da vašemu spominu nekoliko po-morem.
16
Koruznik. Tako? Božena ima, kakor čujem, vender le vzrok? In vi ste krivičnik? Res, kaj takšnega bi si o vas ne bil mogel misliti, ne, nikoli! Pri tacih stvareh sem jaz zelo natančen, sram vas bodi vašega vedenja, tembolj, ker ste bili vzgojeni v mojej hiši in ste v meni neprestano lehko opazovali vzor zvestega soproga.
Vladimir (ne meneč se za besede Kora-znikove, obrnen k Olgi). Toda, prosim vas, draga tašča, da mi stvar malo pojasnite . . .
Olga. Rada, saj se to lehko zgodi, samo z nekolikimi besedami . . . Gledališka igralka Cecilija Krušičeva . . . ovratnica z dragocenimi opali . . . Umejete li?
Vladimir. Nič, kakor dosle tudi nič nisem.
Koruznik (silno vznemirjen). Kaj? . . . Kako si rekla? . . . Igralka Krušič . . .
Olga. Takoj hčem vse prav natanko razložiti.
Koruznik. Pusti to za drug pot, draga moja, kajti ravno sem si domislil, da imam zdajci še polno najnujnejših opravkov.
Olga.. Te je li tako malo skrb sreča tvoje hčere ?
Koruznik. Dobro, povedi mi v božjem imeni, kar mi imaš razkriti, toda zavrti se naglo.
Olga. Pred desetimi dnevi šli sve z Boženo mimo prodajalnice zlatarja Mačka na velikem
17
trgu. Hči se ustavi pred njo in kar očara jona ogled razvešena lepa ovratnica z opali. Na vsak način bi si jo rada kupila. Stopiva zatorej
v	prodajalnico vprašat, koliko bi stala. Zlatar skrivnostno zategne ustnice, rekoč, da je ne more dati drugače nego za posebno visoko ceno, ker se ravno uže o njej pogajata z gospodom soprogom.
Koruznik (zase). Tppec!
Olga (Vladimiru). Misleč, da nameravate
vi	svojo Boženo iznenaditi s prekrasnim darom, nisve vam hoteli kratiti tega veselja, upajoč gotovo, da vi kupite ovratnico. Prosili sve naposled gospoda Mačka, naj nama stori ljubav, da nama poroča, ste li kupili dragoceno ovratnico, ali ne.
Koruzni k. In on ?
Olga. On nama je včeraj dal vest, javljajoč,, da je gospod soprog k njemu ravno kar poslal po lišp. Ni skoraj možno misliti si neizmernega Boženinega veselja, katera je menila, da jeta nežna pozornost nje moža nov dokaz njegove neomahljive ljubezni, — toda, sirota se je bila grozno zmotila.
Koruznik. Kaj, grozno?
Olga. Kakor navadno, bili sve sinoči v svojej gledališkej loži. Misli si osupnenje Bože-
18
mino, ko nehte opazi, da gospodična Krušičeva nosi ono ovratnico z opali, katere jej sicer ni bilo možno dobiti nego li od Vladimirja. Moja hči se je z veliko silo vzdržavala, da ni omedlela. Brž «ve morali zapustiti gledališče, in nobedna moja beseda je ni mogla niti za hipec utolažiti. Kaj ti porečeš k vsemu, soprog moj ?
Koruznik. Jaz? .. . Kaj naj bi jaz rekel? .. . . Jaz . . . nemam reči ničesar.
Vladimir. Hočete li vsaj čuti, kar bi omenjal jaz? Zagotavljam vas, da je temu vzrok golo krivo razumljenje. Prepričani bodite, da nigdar pri Mačku kupoval nisem nobedne ovratnice z opali, in da v svojem živenji še nikoli nisem govoril z gospodično Krušičevo, zatorej niti ona. ni mogla od mene v dar dobiti omenjenega lišpa.
Koruznik (pritrjujoč). Prav pravite, Vladimir; temu vzrok je vsekako krivo razumljenje. Kdo ve, kdo je kupil ono ovratnico! Zlatar Maček se je bil v tem nedvomno zmotil.
Olga. Ni mogoče. Maček pozna marsikoga, in vidva mi ne bodeta utajila ničesar; Vladimir, vi ste krivičnik!
Vladimir. Prosim vas, draga tašča, ne dolžite me vender toli nepremišljeno. Vam je li sploh možno misliti, da bi jaz bil izdajica?
19
Koruznik. Izdajica, izdajica, . . . tega ravno nigdo ne trdi. — Ej, pustimo stvar, to so mladostne pogreške, nič druzega. Pozabimo vse. Ni li res, moja ljuba Olga, ti hočeš vse, kar se je zgodilo, prikriti s plaščem pozabljivosti?
Olga. Oj, rada! Kar se dostaje mene, nemam temu prav nič oporekati, kajti poznam vas moške, kakor slab novec! Toda, Božena, Božena se ne bode tako lehko dala umiriti.
Vladimir. Jaz s tem nisem po nobednej ceni zadovoljen. Onemu krivemu razumljenju moram priti do konca, in da vama dokažem svojo nedolžnost, grem naravnost h gospodični Kruši-čevej, da . . .
Koruznik (mu seže v besedo). Kaj? . . . {Zase.) Še tega bi mi trebalo!
Vladimir (nadaljujoč). Da jej povem, kako je ona nehote provzročila domač prepir. Prosil je bodem, naj mi pove, kje je dobila ono nesrečno ovratnico . . .
Koruznik. Tega jaz ne dovoljujem. Ti si premlad, zatorej imam jaz dolžnost, in tudi hočem iti sam tija . . .
Olga. Le ne tako naglo! Nijeden od vaju dveh nema nadlegovati gospodične Krušičeve; sploh pa bi tam nihče ne opravil ničesar, kajti ona
20
vender ne bi tako neumna bila, da pove ime darovalca.
Koruznik. Res je . . . dobra misel . , tudi jaz se namreč s teboj v tem strinjam popolnem.
Olga. Toda, ker tu gre za srčni mir moje hčere, pojdem jaz sama . . .
Koruznik (prestrašen). Ti? Kam?
Olga. K Mačku. Pri njem gotovo izvem pravo ime kupčevo.
Koruznik. Ti k Mlačku? Ne, v to ne privolim nikakor.
Olga. Zakaj ne?
Koruznik (v zadregi). Ker . . . ker . . . ej, najboljše je, da pustimo Boženo stvar pozabiti in . . .
Vladimir. Jaz hočem na vsak način obraniti svojo čast.
Olga. Naravnost k njemu pohitim. Moj voz je uže pripravljen in konji so vpreženi. Na svidenje zatorej! (Otide.)
Koruznik. Ostani tu, Olga, ostani.
21
Osmi prizor.
Koruznik in Vladimir.
Vladimir (zadržujoč ga). Pustite jo, naj gre, to je dobro zame.
Koruznik. Jaz nehčem, da bi tvoj mla-deniški pregrešek prišel na beli dan . . .
Vladimir. Nemam si ničesar očitati. (Zase.) Ne verjamem, da bi tudi njega vest bila toli čista, kakor je moja! (Koruznik hoče oditi, Vladimir ga ovira.) Prosim vas, ostanite in razložite neko zelo nejasno stvar. Ko je namreč pričela Božena tožiti, ste se razjezili tudi vi, in sedaj kar neprestano iščete izgovorov za mojo srečo in me oštevate, da je veselje!
Koruznik. Tako je, kajti iz početka pri-hajejo na dan take tožbe s preveliko osornostjo, da bi moja srčna prijaznost in prizanesljivost do mladeži me ne premagali, ali, dasi sem biser mej zakonskimi soprogi, kar ve ves svet — vender časih zatisnem jedno oko, kadar se v čem prenagli kakšen golobradec.
Vladimir (zase). G-edi, gledi, rad bi me celo strašili (Glasno.) Lepo hvalo, dobri gospod tast, da imate z menojtoliko potrpenja. Jaz, da vam povem resnico, mislim, bi ga ne mogel
22
imeti z druzimi. Moja načela, kar se tega tiče, so najstroža, ter obsojajo zakonskega moža, kateri . . .
Koruznik. Dobro govoriš, Vladimir, prav je tako. Ali pri razvadah, uže večkrat kaznovanih, lehko nastane položaj nekako težavnejši, kakor se mi zdi, da je bil na primer sedaj pri tebi.
Vladimir. Kaj! Vi še vedno smelo trdite?
Koruznik (zase). Za vraga! Kakšna dobra misel! (Glasno.) Cuj me, hočem ti dokazati, da sem ti več nego tast zetu, da sem ti prijatelj, in sicer iskren prijatelj. Jeden ima pomagati druzemu. V glavo mi je šinila misel, veledušna misel, katere izvršitev te ima prepričati o mojej velikej ljubezni do tebe in do Božene. Raztrosil bodem namreč vest, da sem jaz kupil ono ovratnico, in da sem jo jaz poklonil igralki Krušičevej, Na ta način te rešim iz zadrege in potolažim Boženo. Si li zadovoljen? Nisem li, kakor sem dejal, velikodušen prijatelj, ki se umeje žrtvovati v prav čas? Toda, še jeden uvet ti stavim. Obljubi mi, da po sedaj nehčeš imeti nobedne zveze več z njo.
Vladimir. Spoznavam vašo dobrost in se vam zahvaljujem o njej. — Toda, ne, — to bi se reklo navlašč jemati tuj greh na svojo vest. Resnica pride na dan, in tedaj stopim čist pred vaše
23
oči in Boženine. Ne dam si prej miru, dokler ne izvem vsega natančno. A sedaj grem brž k. njej, da jo, če moči, potolažim. (Otide.)
Deveti prizor.
Koruznik (sam).
Ta mladec je presneto premeten, in ni možno-z njim govoriti pametne besede. Povzdanje v svojo zakonsko vernost daje mu srčnost ter ga dela sposobnega odbijati vsak napad. . . Tudi jaz sem svoj čas poznaval tisto vernost . . . namreč predno sem bil oženjen . . . Božanstvenej: Ceciliji se je izljubilo včeraj uže nališpati se z ono ovratnico . . . Vražja ženska gizdavost! Da bi bil vsaj človek prej o tem mogel malo misliti' si! Oj! — Toda, sedaj spoznavam, da v bodoče ne smem več takisto klanjati se krasnemu spolu, ako hočem, da si ohranim svoje pošteno ime. Iz-preobrnil se bodem, da v šali in s kakšno malenkostjo ne skalim domačega miru. Poboljšati se moram, to je, reči hočem, ravnati mi je v bodoče zelo oprezno. In če se me lotijo kedaj zopet muhe, da bi kakšnej ženski rad podaril lišp z. drazimi kameni, naročim si ga naravnost iz Pa-
24
Tiza ali Londona, ali morebiti še od kod dlje, samo, da nihče temu ne pride na sled . . . Vender, kaj vse mi je še storiti? Najprej se mi je rešiti iz mrež. A kako? — Z lažjo. — Brž kakšnovlaž. — Ej, dobro, jo uže imam! (Zamišljen.) Ce bi bilo mogoče ... ne, to ne gre .. . Moj Bog, pred hišo stoji kočija moje žene; vse dobre misli mi hote zbežati! . . . Toda, srčnosti treba imeti ... in glavo na pravem konci . . . drugo pojde uže samo po sebi . . .
Deseti prizor.
Olga (vstopi tiho ter se postavi soprogu nasproti, izvedavo ga motreč) in prejšnji.
Koruznik. Kako je? . . . Olga. Zdaj vem . . . Koruznik (segši jej v besedo). Kaj? Olga. Da je Vladimir nedolžen. Koruznik. Res ?
Olga. Najprepričevalncjših dokazov imam o njega nedolžnosti.
Koruznik. Ali si bila morebiti pri gospodični Krušičevej?
Olga. Ne, temveč pri zlatarji Mačku, kakor sem dejala.
25
Koruznik. A, tako ... In kaj ti je povedal?
Olga. Da Vladimir ni kupil ovratnice. S kratka: bila je pomota.
Koruznik (naglo). Ti li nisem jaz tudi rekel takisto?
Olga. Zatrdil mi je, da se je bil le zmotil prodajalniški sluga, rekoč Boženi, da je nj e soprog kupil oni dragi lišp.
Koruznik (radovedno). Kdo pak je bil?
Olga. Nekov . . . nekov . . . toda, čemu nam treba tu imena, dovolj, da je Vladimir nedolžen.
Koruznik (zase). Bog bodi zahvaljen, ona me ve ničesar! (Glasno.) Oj, dobro sem znal, da se je bil le zlatar zmotil. Vladimirju ni mogoče, da bi se v čem tacem pregrešil. Dobri vzori imajo vedno svoj upliv in moj zet ima ravno v mojej osobi najboljši vzor izvrstnega soproga. Ni li istina, Olgica moja?
Olga. Če ti sam praviš, je menda uže res. Vender, vrniva se k prejšnjemu razgovoru. Kakor veš, Vladimir zatorej ni kupil ovratnice . . . nego kdo bi jo bil, kaj misliš ?
Koruznik. Srček zlati, kako bi jaz to wedel ?
26
Olga. Povem ti. Kupec je star prismojenem ki" bi s tem darom rad pogladil svoje zgr-'bančmo lice in počrnil svoje bele lase. Res, ne-kov star bedak je kupil ono dragoceno ovratnico.
Koruznik. Ej, nu . . . kaj mi praviš! . . . To je skoraj nemogoče!
Olga. A vender je res, in sicer takšen starec, kateri, dasi ima uže vsa vela lica, švepa za vsako žensko, samo, da ima krilo.
Koruznik. Aj, aj! —
Olga. In ta človek je poleg vsega še oženjen.
Koruznik. Aj, aj! —
Olga. To je vrlo sramotno! In kaj tacega zakrivi mož, ki ima uže hčer omoženo, ki je uže stari oča . . .
Koruznik. Aj, aj! . . . stari oča! . . (Zase.) Tepec zlatarski!
Olga. Toliko novcev po nepotrebnem vreči tija! Pomisli, oni lišp stane dvetisočinpetsto goldinarjev.
Koruznik. Kaa, dvetisočinpetsto goldi-
mujev? . . • Ne, temveč samo dvetisočtristoin dvajset.
Olga. Ti se motiš, dragi soprog. Gledi računa! Čitaj: „Dvetisočinpetsto goldinarjev.* Jaz sem jih plačala zate. (Pokaže mu listič pa-
27
pirja. Koruznik ostane nepremičen. Žena mu položi roko na rame, nadaljevaje:) Kaj ne, ti pričakuješ, da bi ti jaz očitala in te karala za tvojih grehov voljo ? To se ne zgodi, ker poznam te predobro in bi vsaka moja beseda bila prazna.
Koruznik. Draga moja soproga, kako moreš tako govoriti?
Olga. Dovolj, ne dalje . . . Druzega ne zahtevam, nego da Boženi zopet vrneš mirno vest, katero si jej ti vzel bil in sicer na način, da . .
Koruznik. Draga soproga, jaz . . .
Olga. Tiho! ... Ti si odgovoren o nje dušnem pokoji. Božena je še mlada in je do sedaj bila trdno uverjena, da je nje soprog vzor zakonske zvestosti; ne silimo v nje nedolžno srce prevare o moškej nezvestosti!
Koruznik. Ali . . . (Vse na jedenkrat.) Dobro, prav, zadovoljen sem. Pozovi naju otroka. Naj čujeta najodkritosrčnejšo izpoved moje slabosti.
Olga. Kaj, ti hočeš pred njima? . . .
Koruznik (predrzno). Ti uže ne bodeš verjela, da imam na vesti zelo majhen pogrešek? Res, jaz sem kupil opale, jaz sem jih poklonil gospodični Krušičevej, toda, iz katerega vzroka sem to storil, izveste takoj.
Olga. Dobro, brž grem klicat Božene in Tladimira. (Otide.)
28
Jednajsti prizor.
Koruznik (sam).
Marko! Marko! — Večni Bog bodi zahva-ljen! Vihar se je polegel. Vladimir je spoznan nedolžnim/ a tudi jaz hočem, da me nekrivim •smatra Božena, in — če bode možno — tudi Olga. Marko! Marko!
Dvanajsti prizor.
Marko. Tu sem, gospod!
Koruznik. Ali se je tvoj nesrečni pesnik uže kaj oglasil?
Marko. Oj, kolikokrat! Siromak! Ves potrt in žalosten je, ker sem mu dal prav malo upanja, da se igra njegov proizvod. To mora biti pesniku res na veliko žalost! . . .
Koruznik. Menj govori. Je li žaloigra, drama, ali veseloigra?
Marko. Če se ne motim, je . . . čakajte . . . aha. veseloigra.
Koruznik. V kolikih dejanjih?
Marko. V treh.
29
Koruznik. Reci svojemu varovancu, da mu hočem pomagati, ako sprejme moj uvet.
Marko. Dobro! Saj sem si uže naprej mislil, da mi prošnje kar tako ne odbijete . . . kajti stvar ne bode težavna, osobito če se porabi naklonenost gospodične Krušičeve . . .
Koruznik (mu zamaši usta). Molči, jezičnik . . . Zapamti si, kakor sem ti dejal. Igra pride na oder, samo z uvetom, da . . .
Marko. Res! V svesti sem si, da mu bode vsak po volji.
Koruznik. Igro mu plačam, dobro plačam, ali po sedaj nema, dokler mu ne dovolim jaz, nP komur povedati, da je on pisatelj. Pojdi takoj iskat rokopisa.
Marko. Oj, to stori prav rad, le da jo-more videti igrati.
Koruznik. Dovolj, dosta je, idi ter . . . molči!
Marko. Kakor zid, milostivi gospod! (Otide.)
Trinajsti prizor.
Koruznik (sam).
Dobro, izvrstno! . . . Za ta pot je stvar poravnana. Kaj, za ta pot? Sem li nepoboljšljiv
30
. . . Uboga Olga, kako je dobra, kako je potrpežljiva ženica, — tvoja mirna udanost me je genila! Odpusti! odpusti! Res, Koruznik, treba se ti je poboljšati, ali kako to učiniti? . . . Star sem in to je uže zastarana bolezen . . . Oh, oh! kako me trga po kosteh! . . . Prej ali slej bode soprogo osupnila slava mojega pobolj-šanja.
Štirinajsti prizor.
Olga, Božena, Vlidimir in prejšnji.
Koruznik. Nu, nu, kako se imate, detca moja? Ste li pomirili se? Božena, si li mu ti
odpustila?
Vladimir. Meni odpustila? Meni gre oblast, da odpuščam toli hudobno sumnjo.
Koruznik. Ej — prazne besede! Dej, Božena, si li sedaj prepričana, da igralka Kruši-čevani prejela optalov od tvojega soproga'?
Božena. Ne še povsem. Mati .so mi sicer trdili, da je takisto, ali jaz ne mirujem prej, dokler v svojih rokah nemam zanesljivih dokazov o mojega soproga nedolžnosti.
Vladimir (zase). Oj, da mi je možno! Takoj bi ti jih dal! . . .
31
Koruznik. Dobro, mala svojeglavka, do-bodeš jih, kajti jaz ti jih preskrbim.
Božena. To ne pojde tako lehko. Zlatar mi je poročil, da je Vladimir kupil opale.
Koruznik. Gledi, gledi, ravno v tem se motiš. Mačkov služabnik je zašel v napačno stanovanje, kajti ne Vladimir, temveč jaz sem kupil ovratnico in jo poklonil gospodični Krušičevej.
Božena. Je li mogoče? Vi, oče?
Vladimir (zase). Saj sem si mislil, da je tako! (Glasno.) Gospod tast, vi? Vzor vsem zakonskim soprogom?! . . .
Koruznik. Tiho, pustite me, da zgovorim. Čujte me in čudite se. Najbrž niste celo nigdar slutili, da sem jaz pisatelj?
Božena (smijoč se). Vi, vi pisatelj?! A ni dolgo tega, ko ste obirali pesnike in zabavljali na vso to „pisarsko zalego", kakor ste jih imenovali.
Koruznik. To je bila samo šala. Res, ljubi moji, spisal sem veselo igro.
Olga (hoteč počiti od smehu). Ti?
Koruznik. Res — jaz. Le smijaj se, toda spoznala bodeš in strmela nad mojimi sposobnostmi.
Olga. Oj, čudim se jim uže precej dolgo!
Koruznik. Za mladih let mi je bilo ži-venje odveč viharno, da bi mi bilo moči, uresni-
32
čiti svoje vroče želje ter spisati in na oder spraviti nekov cdramatični proizvod. A zdaj, odkar sem Vladimiru izročil vodstvo svoje trgovine, lehko sem se odtegnil, in mislite si: v treh letih sem svoj načrt srečno izvršil.
Olga. Res?— In kako je naslov igri?
Koruznik (vznemirjen, zase). Za zlodja! To sem bil pak pozabil vprašati Marka! (Glasno.) Naslov je . . . nič, ne povem ga vam, izveste ga tisti večer, kadar igra pride na oder.
Vladimir. Dovolj, če jej bode dober vspeh, kajti takšni proizvodi, kateri ne prihajejo kod iz tujine, so redkokedaj po všeči občinstvu.
Koruznik. Zatorej tudi nehčem, da bi se izvedelo pisateljevo ime.
Božena. Vender, dragi oče, razložite mi, v kakšnej zvezi je vaša veseloigra z ono krasno ovratnico ?
Koruznik. Takoj hčeš razumeti. Pri prvej čitalnej skušnji, ki je bila minoli teden, čul se je glas obče pohvale. Vse mi je čestitalo, in igralci so se šteli srečne, da imajo kakšno nalogo v tej igri. A zdajci, mislite si, pade na um gospodični Kfušičevej — ne vem, kakšna muha jo je všče-nila, da ne bode igrala, in ako bi jo v to hotel gledališki voditelj siliti, da mu bode delala samo sramoto. Bome, kako me je ta novica
33
pogrela! Saj je znano vsemu svetu, do kakšnih mej more gledališke igralke pritirati slavohlepnost.
Vladimir. In takisto tudi vas? . . .
Olga. Gospod je bil šel potem najbrž obiskat gospodično?
Koruznik. Bog ne daj! Nego jeden izmej igralcev, ki je imel sočutje z mojo opravičeno žalostjo, mi je svetoval, naj poskusim svoj namen doseči s tem, da jej pošljem kakšen dar, in to sem tudi storil, kupivši ono nesrečno ovratnico z opali, katera je provzročila toliko grenkih solz mojej preljubej Boženki.
Olga (zase). Dobro si jo je zmislil! (Glasno Boženi.) Ali si sedaj upokojena?
Božena. Oj, sem! ... In ti, Vladimir, mi li moreš odpustiti?
Vladimir. Od vsega srca, draga moja.
Božena. Pojdi zatorej z menoj, da se brž olišpam s tvojimi rubini in da praznujeva dostojno preveseli dan naju poroke pred tremi leti. (Oklene se svojega soproga in otide ž njim.)
Olga (prijemša za roko Koruznika, ki je htel oditi za njima). Stoj malo in čuj me, ti vzor vsem zakonskim soprogom! Ako te utegne še kedaj obiti sla, pisati kakšno igro, dajem ti zanjo
o
34
tole gradivo: vzemi starca s putiko, kateri se rad slini okolo mladih žensk, in potrpežljivo ženo, katerej je mižati na jedno oko, a cesto tudi na oba, samo, da v hiši ohrani ljubi domači mir.
(Konec)