ŽIVLJENJE IN SMRT JOHANNESA DOBBLINGERJA
IZ C1K.LA »VESELfČNI PROSTOR"
MILE K L O P Č I Č
Johannes Dobblinger je bil nekoč na Dunaju cesarski policaj. Iz vsega srca bil je službi vdan, mondura, sablja — vse en sam sijaj!
Res da življenje ni bilo brezskrbno in da težko je sle iz dneva v dan. A naš Johannes bil je sila skromen. Bil je Avstrijec in katoličan.
Poniževanje, revščina, pokornost — zanj vse bilo je v zlatem soju, ker si krščansko našel je tolažbo, češ, vdajmo se naravnemu razvoju.
Nič čvidnega, da je družina rasla in da izgubil je nad njo oblast. A kadar stal je na križišču, je čutil vso oblast, vso svojo čast.
Da kričal bi v družini, bog ne daj! — Johannes bil pač takšne je nature. Veselje je imel le na križišču. Najrajši delal bi vsak dan nadure.
Politično ni bil ne to ne ono, politično je bil za »Gctt beschiitze". Verjel je v zvezdice, častil boga, verjel v nebesa in peklo in vice.
A iznenada se je vse podrlo. Johannes naš izguhil je cesarja. Prepolna ulica kriči in poje. Kdo naj za vse to odgovarja?
Johannes ni izguhil le cesarja, celo križišče svoje je izguhil. Poslej mu šlo je vse navzkriž. Še bog, da se ni sam pogubil.
Za to je hil preveč kreposten. Nekje v predmestju krčmo je najel, kvartal je z gosti in — če treh a — pel, vendar ni hil nikoli več vesel.
Obujal je spomine, vzdihoval: »Ubogi ti, ubogi ti Johannes: Kdo bil hi mislil, da ho kdaj tako! In ,Gott beschutze', kje je danes?"
Čedalje bolj samoten je postajal, obup ga je uklenil v svoj objem. Sam sebi in poetom se je smilil. (Klopčič celo je pesem pel o njem.)
Najhuje pač bolela je resnica, ki jo je zdaj odkril Johannes: „]ohannese ho zmerom tri obup, enako kakor včeraj, jutri, danes!"
In pil je, da spomine bi zatrl in da resnico pozno bi pozabil. Dejal sem, da mu vse je šle navzkriž: samo bolezen je privabil.
A ko je legel in bolan obležal,    ¦ kc duša je slovo od zla jemala, začul na cesti težke je korake in godba „Gott beschiitze" je igrala.
Johannes naš je vstal in se zravnal: Je starih, dobrih časov to vrnitev? Da spet bo kdo začel, končal kot jaz? — Ves slab, omahujoč je k oknu hitel.
Trpela duša je njegova: „Spet bo v časteh naš k. u. k. korak! A da bi jaz vse to preživel znova? Ne, rajši ne!"
In vrglo ga je vznak.
PREŠERNOVA PODOBA IN NAŠI UMETNIKI
F R.   KIDRIČ
6
Da se Prešeren po vrnitvi z Dunaja v Ljubljani ali Kranju, torej med leti 1828. do 1849. ni dal slikati, se mi zdi povsem izpričano. Vrsta takih njegovih sodobnikov, ki bi skoraj o stvari morali nekaj vedeti, izrecno trdi, da taka slika ni obstajala. Pesnikova sestra Lenka (1811—1891), ki je imela dovolj prilike, da se o tem pouči, je Tomu Zupanu 1878 odločno izjavila: »kontrafirati se (brat Frence) ni pustil nikoli" (48). Ana Jelovsek (1823—1875), ki je bila izza 1838 pesnikova intimna prijateljica in postala mati njegovih otrok, je 1873 in 1874 pripovedovala hčeri Ernestini, da sta tako Langus kakor ona sama zaman prigovarjala pesniku, naj bi se dal slikati (spredaj 549 in 550). Pesnikova hči Ernestina Jelovsek (1842—1917), ki je imela v svoji sobi fotografijo Ganglovega kipa, lesorez Wagnerjevega »Prešerna" in rez Goldensteinove slike (LZ 1902, 627), je trdila, da »nimamo nobene Prešernove slike po naravi" (Spomini 4). Franc Potočnik (1811—1892), ki je v Kranju občeval s Prešernom (spredaj 550, 555), je že 1849 m x^5° »vedel, da portreta rajnega pesnika ni" ter je sporočil to'1883 Levcu (LZ  1900, 858). Prešernov sošolec
648