—«   37   ^-RADO MEJOVŠEK
Bogomilin golobček.
| j, ej, kdo li ni poznal Ijubeznive Bogomile z lepimi laski, ki so ji padali do ramenl Kako ljubko in živahno sta sttmcli njcni očesci v svet!
Njeni starši so  bivali  v  drugem  nadstropju  lepe hiše na voglu prostrane ulice. Kadarkoli sva se srečala z Bogonii]o, me je ogovorila ter povpraševala in mi pri-povedovala o tem in onem. Najrajša je govorila o golobih.  Dobro jih je poznala in jih imela po-sebno rada. Saj je bila vedno pri njih in med njimi.
Bili so golobi brez stalnega domovja. Letali so od ulice do ulice in s kljunčki potrkavali na okna, češ: .Prosimo hrane za Iačne želodčke".
Njeno okno so ljubeznive živalce poznale prav dobro. Saj jim je stregla in trosila krme. Neštetokrat sem videl mater in Bogomilo pri odprtem oknu. Mama jo je varovala; a deklica je vabila golobčke, jih krmila in jim božala perje.
Posebno je ugajal deklici belin z modrim ovratnikom in z rdečimi očmi. Ta se ji je venomer dobrikal. Kadar ga je pogladila po perju, je za-grlil svoj veseli .grugru, grruu" in se priklanjal.
Nekega dne prihiti k meni z objokanitni očmi. Na roki je čepel belin. Žalostno je kimal z glavico, in očesci sta mu bili zaprti.
Zlobna dečkova roka mu je s pračo odstrelila krak pod kolencem. Kri je kapljala na Bogomilino roko — nji pa so se po obrazu ulivale solze. Pokaže na goloba, a ne reče ničesar.
Bil sem za zdravnika. S seboj je prinesla platnene krpice. Zaveževa hromo nogo. Kri se mu je ustavila, in takoj se je poživil.
Lepa živalca odpre očesci, pogleda Bogomilo in mene ter kiraa z gla-vico. Odpirala je kljunček kakor bi liotela reči: .Hvala vama!"
Golob dvigne krila in skoči z Bogomiline roke na mizo. Stal je na «ni nogi ter skakucal semintja.
»Kako težko mu je," pravi Bogomila, nni vajen  hoditi  po  eni  nogi." »Potolaži se; čez nekaj dni bo spretneji," ji odgovorim. Zahvali se mi in izgine z belinora hitro kakor vetrič. Za teden dni mi priteče naproti ter veselo vzklikne: ,Že dobro hodil Sirotek ostane za vselej pri meni; skupno z bratcem mu bova stregla."