PLANINSKI VESTNIK
vprašanja poroštva kolikor je le mogoče hitro urediti tudi zakonsko. Načelno pa naj bi bila zvezna uprava za gozdove zainteresirana za to, da bi v sodelovanju z društvi ali skupnostmi poskrbela za dostopnost še več poti za gorske kolesarje. »Smo tik pred tem, da se bo predrl visok nasip,« pravi Ramsauer in se tega boji, ker je mogoče pričakovati velikansko povečanje številna gorskih kolesarjev.
ISKANJE ČRNIH OVC_
Samo v Avstriji so samo lani prodali 170000 dvokoles, s katerimi se je mogoče voziti po naravi in ne le po cestah in poteh. Zdaj pre-
mišljujejo o tem, če naj bi gorski kolesarji prispevali kaj za urejanje poti, podobno kot plačujejo z nakupom smuči ponekod posebne davke za ureditev tekaških smučin. Generalni direktor gozdne uprave poleg tega zahteva, naj bi uvedli za gorska kolesa registrske tablice, da bi tako lahko natančno in hitro našli črne ovce.
Prvi otipljiv rezultat sodelovanja med Planinsko zvezo in Upravo za gozdove je v Avstriji prospekt za gorske kolesarje. Pod geslom »Z uvidevnostjo je vse mogoče« so oblikovana pravila obnašanja za gorske kolesarje in zahteve do odgovornih politikov. Zdaj so na vrsti pravna vprašanja in načrtovanje mreže poti za gorske kolesarje, seveda pod ekološkimi vidiki.
IVANKA JALEN: »NA DOLIČU JE KOT PRED FIGOVCEM!«
MANJ SMETI V GORAH?
388
DRAGICA MANFREDA
Vsak oskrbnik ima svojo zgodbo, tako- tudi glede smeti. Medtem ko se oskrbnik v Vodnikovem domu na Velem polju Stanko Medja še vedno jezi nad nemarnostjo planincev, ki puščajo smeti ne le okrog doma in pod skalami, pač pa tudi pod posteljami in po kotih spalnic, pa Jalnova Ivanka, naša stara znanka z Doliča, kjer je oskrbnica, govori o planincih bolj spravljivo. Po 13-letnih izkušnjah na Doliču namreč ugotavlja, da puščajo planinci letos manj sledov za seboj. Morda zaradi številnih akcij in opozorilnih tabel, s katerih jih opozarjajo, naj odnesejo svoje smeti v dolino. Morda pa se je ozaveščenost planincev počasi vendarle dvignila na višjo stopnjo.
Kljub tem spodbudnim znamenjem pa moramo dodati, da smo po svojem zadnjem potepanju v gorah odkrili cela majhna smetišča: na vrhu Hribaric nad Doličem smo, recimo, našli pod skalami ničkoliko pomečkanih konzerv piva, praznih konzerv rib in paštete, planincem pa je bilo očitno pretežko nositi celo polivinilaste vrečke. Resnici na ljubo je treba povedati, da so nekateri svojo kramo vendarle prinesli tudi čez Hribarice, pa so se je potem znebili kar v prvem ali drugem Triglavskem jezeru, ki je polno pločevinastih in plastičnih - torej neuničljivih -odpadkov.
KOPALNICA V RJAVI MLAKI_
Ker na Doliču ni vode, vročina pa je neusmiljena, so si planinci, zlasti pa planinke, kopalnico omislili kar v enem izmed prvih Triglavskih jezer, kjer so si veselo šamponirali glave in milili zagorela telesa. Ni kaj, užitek je brez dvoma popoln!
Pa se vrnimo nazaj v obnovljeno in res lično
Oskrbnica Koče na Doliču Ivanka Jalen iz Žirovnice
urejeno kočo na Doliču! Da je takšna, kakršna pač je, gre zasluga matičnemu Planinskemu društvu Gorje in predvsem oskrbnici Ivanki Jalen iz Žirovnice, ki vodi Dolič že 13 let. Letos, ko so kočo obnavljali, so jo nekateri obrtniki imenovali po bohinjsko kar »ta prstjena Ivanka«, saj jim je med obnavljanjem neprestano stala za hrbtom s polnimi žepi žebljev in s kladivom v rokah - za vsak primer, če bi bilo treba pokazati, kako se bolje pribije dilca...
Ivanko smo našli v lepo urejeni, snežno beli kuhinji, kjer je med planince razporejala 152 postelj. To kajpak ni malo, kljub temu pa je kakšen ali še raje kakšna planinka tudi vzrojila nad njo, če z ležiščem ni bila zadovoljna. Vendar gospa Ivanka ne bi bila oskrbnica v tako trdih naravnih pogojih, kot so na Doliču, če ne bi imela tudi močnih živcev. Pa je kljub temu potarnala: »Saj vendar želim vsem planin-
i PLANINSKI VESTNIK
Oskrbnica na Doliču je skoraj udomačila celo nezaupljivega kozoroga, ki se večkrat povsem približa koči
Foto: Matija Mordej
cem samo kar se da ustreči! Seveda pa morajo vedeti, da Dolič ni hotel v Ljubljani.«
TUDI BREZ VODE SE DA_
Zapletov ter improvizacij na več kot 2000 metrih nadmorske višine seveda ne manjka. Na Doliču ni vode, sedaj pa je neuporaben tudi rezervoar. V njem so se pojavile razpoke, pa tudi plošča na vrhu je zaradi mraza pozimi razpokala. Ob našem obisku so čakali na material za obnovo rezervoarja, ki naj bi bil urejen šele septembra. Dotlej pa se bo treba seveda znajti. Posteljnino vozijo v pranje v dolino s helikopterjem, lani, ko helikopter zaradi vojnih razmer ni smel voziti, pa so na Dolič nosači znosili kar 1500 kilogramov tovora.
Ivanka Jalen ima Dolič rada, saj sicer ne bi 13 let vztrajala v tej visokogorski postojanki. Kljub temu je njena tiha ljubezen koča Planika pod Triglavom: »Koča se res ne more primerjati z Doličem,« pravi, »toda razgledi s Planike so nebeško lepi. Vidi se velik del Slovenije, ki je ob zvezdnatih nočeh kot na dlani. V resnici me vleče na Planiko, kjer enako kot na Doliču gospodari prijateljica Marica Okršlar <
Ali bomo torej Ivanko prihodnje leto srečali v Planiki? Da jo bomo srečali na dva tisoč metrih, o tem sploh ne dvomimo, saj jo maja ali najkasneje junija zagrabi nostalgija za gorami, ki se ji ne zna upreti. Ivanka Jalen je kot ptica selivka, zasvojena z gorami, pa četudi ji te prinašajo same skrbi. To ima v krvi - po mami Heleni Medja in dveh tetah - vse tri so bile znane oskrbnice v naših gorah ...
Umetno poledenela stena_
V francoskem Mevlanu si je podjetje Alp'roc (med drugim izdeluje tudi umetne smučarske steze) v sodelovanju s Charlet-Moser kar nekaj mesecev prizadevalo uresničiti svoj novi izum: prototip umetno poledenele stene.
Gre za šest metrov visok zid, ki vsebuje tri do štiri tone izredno trdega ledu. Poseben aparat pod napetostjo 380 voltov (na izpare-vanje zraka) črpa glikol na kovinske plošče, ki delujejo kot toplotni pretvorniki. Z vodo se razprši po zgornjem delu strukture, steče po površini in se postopoma zaledeni. Temperatura ledu na kovinskih ploščah je - 21 stopinj Celzija, na površini pa med -5 do -6 stopinj Celzija. Pri zunanji temperaturi 24 stopinj se na ta način naredi 25 centimetrov debela plast ledu. Sistem deluje tudi pri temperaturah 30 do 35 stopinj Celzija. Stena se lahko razstavi in je prenosljiva.
Razsvetljuje jo 460 optičnih vlaken. Naprava je tudi ekološko neoporečna. Uradna predstavitev je bila konec septembra 1991 na sejmu v Chambervju, pred začetkom prodaje pa so predvidene še številne predstavitve v večjih francoskih mestih.	a, V
25