MLADIKA
Tajnost.
Dece bolne bedna mati joče, oče kolne - kaj li oče hoče?
So besede temne kakor šume, vsem se blede, nihče jih ne ume. Pa sekira je zakrvavita, majki belo čelo razdelila ; pol ga je za ubožice=sirote,
pol ga je ko pismo blodne zmote, pisano z rokami praznih sanj.
Oče mrk sedi - mrak pada sanj. Množica: «H kaj se je zgodilo?«
Molk otrok. kaj je neki bilo ?» Molk moža. - Le stena vpije: kri... ki čez pod v podobi kač polzi.
France Bevk.
Kaj
Zagrebli so ji mater. Brezizrazno ie v hiši tuje in mrtvaško prazno, -kaj naj začne?
Naj roke vije, da zbudi mrliče?
Ce si oči izjoče, glas izkliče — kdo se ozre?
Sirota je. Brez matere, očeta naj si dobrot v prihodnosti obeta? Tako sama
kot bilka, ki na polju je ostala, kot zvezda, ki obsevati prestala zenit neba,
živi, trpi brez nade v tolažnika . . . 0» ali ni za njeno bol zdravnika, da pride k nji,
lri dušo ji z ljubeznijo ozdravi? Najtežje ure, v gluhi so daljavi ostali vsi.
naj začne?
Srce bi trgala in rada mrla, ko bi le bežno mati se ozrla ta hip na njo,
in ljubko, kot je prej, spregovorila . . . Hh, njena smrt jo od ljudi pahnila je v zlo temo . . .
Kako še kdaj naj se nadeja sreče ko niti rane, vseh najbolj skeleče ublažil ni
nihče v minuti, nadvse verolomni ? Kako naj bližnji ji brezup in dvom ni in mrak skrbi?
Kdo se za čas v uteho ji žrtvuje, da ji sedaj, ko ji srce boluje zavest zastre?
Kaj bi upirala se, zapuščena?
Kaj, od življenja težko obstreljena, kaj naj začne? . . .
Slano Kosovel,
Golgota.
Udarci pozne ure v noč zvenijo . . . Mir dehti povsodi . . . Samo moje misli nekam silno hrepenijo . . .
V prsih krvavi srce in poje:
Na zemlji čudna je oaza, kjer zlato solnce večno sije; a trnjev pot do nje se vije in človek sam se k nji prerije le v potu svojega obraza.
Povejte mi, zakaj živimo, o bratje moji, na tem sveti od dneva prvega prokleti? -Zakaj nam težko je umreti? -Zakaj za smrtjo hrepenimo ?
In, kar nam svet je mogel dati, to niso morda samo sanje! -To je resnica in spoznanje, odgovor jasen na vprašanje: «Nam, zemlja, nisi dobra mati..
II.
O ure črne, ure težke, ko mrzla misel v dušo leže in v mračno srce pot si reže dvom nad ljubeznijo, ki veže te s solncem milosti nebeške!
Črn ptič zamolklo v noč zapoje, kot mrzla slutnja v zraku pluje in venomer se približuje, da s kljunom ti srce razkljuje in se krvi napije tvoje . . .
Režijo sence se nad tabo in širijo roke koščene . . .
H, kamor se- oko okrene, rešitve zate ni nobene, da dvomiš končno še nad sabo -
III.
Spomin živi... Ž njim v dušo krade nekdanjih ur se šepetanje . . .
Kod hodiš, da si zabil nanje?
Iz ust besede šle bi rade, a tvoj odgovor je - molčanje . . .
Pod tabo zemlja se odpira, ječi vsa dalja, drevje poka, in solnca padajo visoka v noč iz nebeškega oboka, kot da sam božji sin umira
IV.
Spomin živi ... Za te iz njega nov bič trpljenja se izplete:
Srce presunjeno, rokč razpete, visiš na križu sred noči proklete in v lice bledo smrtni pot ti lega.
Drhtijo usta ti od žeje, kri v žilah mre, srce pojema R dušo slutnja ti objema, da ti ne najdeš Nikodema, kot sin ga imel je Galileje.
Na križu sam . . . zapuščen bodi! In, ki si prosil solnca zase, vso božjo jezo vzemi nase in visi tam na večne čase v zasmeh življenju in svobodi!
Janko Samce.
GLORIOSA. POVEST IVAN PREGELJ.
III.
OVEJ mi, Vila slovenske čitalniške radosti, kaj pa je bilo tisto, kar je razigralo dušo »vernega« učitelja Sirca prav tisto uro, ko je Poz-nik vozil svoje »zlato« domov? Povej in razodeni, ali je bila očetovska radost, da sta mu božja previdnost in njegova žena naklonila štiri zorne hčerke Veroniko, Almo, Avrelijo in Slavico, katerih zadnjo je priporočljivo očetovsko pestoval SDretneje od žene in domače služkinje in jo znal utolažiti,	ko	ni	pomagalo	ne mleko ne igrača
jie sesalček,	s	svojo	izvirno uspavanko brez
konca in kraja:
»Malborough s’en va - ten guerre,
Mironton, mironton, mirontaine ...
Ne saiit qu’en reviendra ..	?
Povej, ali ga je bila razvnela zavest, da je storil svojo stanovsko dolžnost s tem, da je brez slednje nezgode dal očistiti pod šolskih sob, obrisati in očediti klopi, omiti okenska stekla, obrisati prah v sobi šolske zbirke, in da ie vse to de-lo s vzstrainostio nemškega narednika nadzoro-val in svoie nadzorstvo norabil še za neko iavno Predavanje o glivah, polžih in plesnivosti. oljnatih in smolnatih madežih, na perilu, in oljili v kožuhu, krtu na vrtni gredi, gnidi v laseh, SIT|radu na gnoju in čistem zraku v sobi in še veliko podobnem, kar je moglo koristiti sitari dninarici. Špeharjev! teti. ki je sicer samo eno pa svetu ljubila — črno kavo s sadjevcem — !n sicer vsa osuola pfi delu postajala in se snet ,r: snet čudila učenosti »eospoda učenika« češ. '-1 ie samo božje čudo. kako en človek z; eno slavo in samo navadnimi očmi more vse to ^edeti na tako, da se mu še zamakne ne beseda, k' se celo samemu gospodu »nuncu«. kadar Preveč v ogenj pridejo in hudo gledajo....
,.v. P°ve.i. o "Vila.. ali pa ie bilo morda vse kaj Vlsie veselje, ki ie polnilo mladostno Sivčevo srce. k0 se je modro in dostoianstveuo šetal ?red šolskim noslopjem in nosil zavedno svojo 7akonsko obilnost pred seboi, obilnost, ki io ,e Slavica hotela sherbarizirati. češ. da ie kocasta? Da. višje veselje je igralo v Sivcu. Vre,o ie iz lista, ki ga ie bil pred nekai urama rejel. hlastno razrezal, trikrat nrebral in ga n°tisnil naito v žen in šel šetati pred svoi dom v tihem unaniu. da se bo zdaici vrnil župnik s sprehoda, se ustavil nonoslial in vnrašal: »Ta-°- tako. Kaj noveira? Berete? Kai na? Aj, Rokovni sanovskii list. Snet kai izood vašega Plodovitega peresa? No. no. Bomo brali, o. »Bral bo iin nrav ie da bere.« je čustvoval ^ ivec in bil vesel in veder. »Bogve, ali bo ča-stital? Napredek bo moral priznati. Članek je znanosit, naravnost filozofija, neobdelano po-
glavje iz psihologije, ki bo, kakor urednik v listnici prerokuje, povzročilo celo debato.«
Veseli avtor je stopil živahneje in sloves-neje ob šolskem poslopju gor in dol. V mislih, na pamet dobesedno je šel za svojo tiskano besedo:
»Otroci so dar božji. Moji in tvoji. Kako redko se tega stariši zavedo. Nesreča. Gorje pa, če šolnik tega pozabi, če vidi v tem sladkem, milem, kakorkoli včasih smrkavem dro-bližu le čredo nagajivih živinčert, ki samo eno mislijo, kdaj bi mogli s šumom nagajati svojemu predstojniku. Dar božji! Slovenski vzgojnik, nikoli ne zabi tega. Samo tedaj boš smel upati na popolne učne vspehe, če boš ljubezen imel. Eno samo. ponovim ie potrebno, eno v trojnem: ljubezen, ljubezen, ljubezen....«
Občutje močne miselne nadrasti nad lastnimi tovariši v stanu je obšlo Sivca:
»Glej,« je mislil, »pokazal sem, da mi je za Stvar in se ne bojim govoriti, četudi bo morda ta ali oni moj šolski tovariš užaljen. O, saj bi z imeni postregel, kakšni so. Taki-le, ki samski živijo in sploh še niso doživeli lastne dece in zato tudi ne vedo, kaj je tuja svojim stari-šem; taki-le, ki se niso otresli tiste tolikrat pogubne simpatije do gotovih lic, taki-le, ki hočejo vsako otroško dušo likati po enem kalupu, taki-le. ki v sveto šolsko delo zanašajo križe in nevoljo svoiega osebnega položaja in razpoloženja. taki-le, ki kakor stroj 'tolčejo suhoparno gradivo, oreclen so ga razumniško sami prežvečili mladim zobem.«
»He.« je pomislil Sivec. »Saj se mi zdi, da sem problem komaj načel. Že vidim. Kar nod roko mi raste snov. In tako neprisiljeno. Zares blagoslov božji je delo. Trud, ki ga seješ, rodi obresti.«
Pečaje se s snovjo nadaljnega sestavka ie učitelj skoraj pozabil, čemu se je bil prišel šetati pred svoje stanovanje. Glas domačega župnika ga je vzdramil. Nato pa se je vse tako zgodilo, kakor je bil dosnival učitelj. Morda je bil župnik nekam malo manj navdušen ob Sivčevi književni novositi a vliuden je bil. Rahlo no domače je udaril po učitelievem ramenu in de-ial vedro:
»Vsak kakor ve in zna. Nekaj vemo mi faj-moštri tudi. Ali greva pogledat moje spise?«
»Prosim, gospod župnik,« je nrikimal uči-teli »To ie,« je menil župnik, »zrelo še ni vse, a kadar bo. bo slast.« Odprl je učitelju na svoj vrt in tedaj je učitelj z zadovoljstvom ugen.il, o kakšnih spisiih ie govoril župnik. Težke veje sadja, ki je zorelo, so ležale možema na port, ob vrtnem zidu na ie kipela že prva sladkost v buinih brezmadežnih grozdih.
»Moja setev, spisje in cepljenje,« je rekel duhovnik. »Kaj pravite?«
»Leno.«
»Dobro!« je odvrnil in popravil župnik. »Za maše mi bo, saj na trgovce se človek ne more zanesti.«
Z bližnjega drevesa je kakor snel nekaj zrelih zgodnjih breskev. Nato je krenil k uti. ki je bila na gornji strani vrta. Na utini ograji je bil pripet močen živinski zvonec. Potresel je zanj in rekel:
»Saj niste nevoljni, če s tem le preglasim včasiih vaše šolsko zvonilo. Moja sestra je malo naglušna. Boste videl, da bova še parkrat pozvonila, preden pride.«
Velel je sesti učitelju. Sam je položil breskve na mizo. Tisti čas pa ie že zaškripal pesek na vrtni poti in dobrodušna župnikova sestra je stala pred uto.
»Žejna sva. pa trudna,« je rekel župnik, »poglej no, ali je še kaj v kleti!«
»Bog pomagaj,« je rekla žena in se neprisiljeno nasmehnila. »Samo pogrnila bom prej.«
»Zaradi mene, gospa, nrav res ni treba,* je vljudno zakrilil z rokami učitelj.
»Seveda,« je rekla, »taki gosti so najbolj občutljivi. Kaj pa porečete, če vas bo vprašala gospa doma.«
»O, o. o,« je bil učitelj odkrito vljuden. »Kje je snažneje nego v župnišču? Mi oženjeni vemo to, mi vemo, kaj so otroci.«
»Tako bom naredila, da bo prav,« je odrezala župnikova sestra in šla. Nekaj pozneje je postavila na pogrnjeno mizo zlatorujnega vina in kruha. Župnik je segel po breskvi, jo olupil, razrezal v kozarec. Učitelj pa je zase izbral v svoji skromni vljudnosti najmanjši sadež. Nato sta trknila. Hladno se je prelilo v život in nato ogrelo, oživilo in duhtelo. Večer, ki je Drijeten legal na vrt. je dihal sladko milobo, ki se je v niej človek kakor kopal. Vonj vrta in poletia je_vstaial. razpoloženje vsemirne radosti je objemalo duha. Župnik se ie razvnel v dobrohotno besedo.
»Berem, kar pišete,« je rekel, »pa mi ne zamerite, če ne morem popolnoma verjeti v lepe besede vaše in vaših tovarišev. Jaz nra-\im, življenje, življenje je najboljši učitelj.«
Učiiteli je vljudno pritrdil.
»Dandanes se vse preveč samo ito misli, kako bi se še kaj novega povedalo in učilo. Saj to tudi vi nekam trdite in se popolnoma sitri-niam, da ie ljubezen glavna in ne tisti »ali ta metoda ali ta.« Tu s? poglobite. Življenje, pravim, naravnost. Ne tista prismojena iz Rous-seanja in Basedovva in kar je še vaših evangelistov. tista prva natura Adama in Eve v raju, v Bogu.«
Učitelj je vzkliknil:
»Gospod župnik, prav gotovo, da bom pri nadaljnem upošteval vsak vaš nasvet, kakor sem ga že do zdai. Nadejam se, da moje skromno delo ne bo brez sadu.«
»Gotovi) ne.« je odvrnil župnik. »Samo e-nega ne pozabite. Pišite vedno res iz svoiega spoznanja. Vaše doscdanie spoznanje je lepo vaše zakonsko življenje, ki ie krščansko. Zato vam zaupam in vas berem. Veliko vaših tovarišev, ne zatožite me jim, ne prebavim.«
Učitelju je lice zardelo od zadoščenja in veselia. Župnik je dvignil čašo in mu nazdravil. Učitelj je rekel ganjeno:
»Tako dober kot vi, gospod župnik, mi je bil doslej samo še gospod geometer Poznik. Hvala vam!«
Župnik se je rahlo nasmehnil in dejal:
»Mi je všeč. Meni je sicer Poznik za dobro uro hoda ljubši ko vi. Pa veste zakaj? Zato ker je realisit .in pa družaben, kar vi ravno niste v naši materialno misleči družbi. Pa saj zato ne boste hud.«
»Ne bom,« je odvrnil pohlevno učitelj, »saj sam vem, kako sem.« Nato je pa skoro potožil:
»Nekaj malega so me takega napravili tudi drugi.«
»Ki so vas vlekli kaj ne? Kaj ste se jim pustili? Fant, vrnil bi bil grobost za nevljudnost.«
Učitelj se je nekam neverno nasmehnil in • dejal :
»No, saj zdaj imam mir, odkar je gospod notar moj tast.«
»Lep mir,« se je zasmejal župnik. »Saj ni par dni, kar vas je Mlakar dražil s serijami vaših hčera in ste se skromno smejali. Takole vidite je. dedec potem šale zbija ko greste. Dajte, pokažite mu moža.«
Nekai rahle nezaupnosti je sinilo v učiteljevem licu. misel, da župnik vendar ni tako popolnoma na njegovi strani proti Mlakarju in Bradaču, ga je vznemirila. Nevede kako, je odvrnil odločno:
»Gostilniško šalo bom vselej prenesel, če bi mi pa kdo stanovsko čast izoodkopoval. bom pokazal moža.«
»Tako je prav,« je vzkliknil župnik odkrito, »zato sva sedla no^nj skupaj, da se to pomeniva. In glejte, zdaj sva se, ne da sva vedela kdaj.«
»Gospod župnik., jaz vam zaupam,« je odvrnil zopet veselo učitelj. Vino mu je bilo ugre-
lo	kri In govoril bi bil še in iztresel svojo radost in bol pred.možem, ki ga je cenil, a ni našel prave besede.
»Še nekaj,« ie dejal čez hip župnik zagonetno. »Tudi s Koširjevo Slavico so vas že : dražili. Ali ste jim dali kak povod?«
Učitelju je lice zagorelo. Nekaj hipov je vrelo v njem, nato je dejal z bolnim nasmehom v licu:
»Dal sem jim povod. Moje mladostnč dnevnike so mi izmaknili, kamor sem mlekozob beležil svoje mlekozobo oboževanje. To je vse.«
Župnik je z odkritim spoštovanjem pogledal učitelju v lice. mu stegnil roko in deial:
»Dekle, to dekle je bilo vredno oboževanja najboljših. Drag ste mi, gospod učitelj. V Mlakarjevi družbi mi recite: ti!«
»Gospod župnik,« ie zarajalo v učitelju. Župnik pa se je dvignil in pogledal preko vrtnega zida. Šum voza je udaril čez.
»Oho,« je zaklical župnik in pozdravljal t roko. Učitelj ie stopil k njemu in vidci Poznika. ki je vozil Heleno in Slavico.
»Gloriosa,« mu je ušlo polglasno in zadiv-Ijeno...
PROCESIJA. POVESTI O STRAHOVIH. FRANCE BEVK.
Z sobne teme se je vtrgal	,r!as starca
Blaža, počasen in tipajoč, kot bi iskal po spominih in trudoma izgrebal dogodek: »Še	danes čutim
mraz v kosteh, ko se spomnim na to, kar sem videl. Nisem videl ne mrtvaških glav, zloženih na kupec 5°^ kamenje, niti krvavih teles brez udov, plešočih krog mene, ne vedovnikov, ki cvrejo na J^Rnju svojo žrtev, niti pošasti niti vragi so rto
—	poznal sem jih, nesrečnike iz naše vasi. Bil sem mlad kot kri, živ kot voda in ne Premišljen	kot	ogenj.	Vojak sem	bil in nemak
Ponosen	na	to.	Kadar	sem prišel	na dopust, je
to in ono srce vzdihnilo, ko me je oko videlo.
, Jaz nisem maral zato. Imel sen. rad mojo rajno Marjanco, ki je bila takrat še mlada in k Svojem življenju bolj dobra kot lepa. Tisti-!)rat, ko sem jaz začel govoriti ž njo. je imela solzne oči za Kranjcovim Janežem, ki ii je ao tedaj pošiljal pozdrave in se ie v Rumuniii Ponesrečil, ko ie zgorela lesena bajta z vsemi aelavci vred.
Marjanci so se solze kmalu posušile in ko sem šel k vojakom, je jokala za menoj. Kadar ^em prišel na dopust, sem zahajal k nji. Tedaj J-01 zapazil — in vesel sem bil tega spoznanja da za Janezom niti vzdiha več nima in sem atrdno sklenil, da bo moja žena, ko slečem pi-suknjič.
, Od takrat se spominjam nekega večera, da sem ga doživel sinoči. Še glasove bi I)0znal, še pot bi vedel, za vsako drevo in ako, ki me je tedai srečala.
Noč je bila mehka, tiha, polsvetla. Polno ene in vsega nevidnega je ležalo po obronkih 'globeli. Misel na strahove in mrliče ti je dvig-,lla kri pod kožo kot ščetko, da si začudil pe-°cino v nosnicah in sii nehote sebi v tolažbo Zavriskal.
. Mojemu vrisku ni nihče odgovoril. Bilo mi Vv Neprijetno. »Kam so šli fantje?« mi je šinilo v krlav°, ko sem se spustil v nizko globel in se '•Penjal zopet navkreber z naglimi koraki.
Naenkrat sem posluhnil in odprl oči. Na ali ravnici so stale sence, tihe. m.rne in oprezujoče.
;>Kdo ie?« sem dejal zamolklo in prijel za )caj bajoneta. »Ali ste ljudje ali niste?« vd ^mo,<< so dejali fantje s Domenljivim po-uarkom v besedi. »Vsi pa nismo ljudje.«
»Ali misliš mene?« sem dejal, še malo po-. ,rien od žganja in od človeške družbe, ki sem
10	naletel.
m	ne tebe,« je odgovoril eden iz-
Ccl njih. »Nocoj ne prideš domov!«
»Kdo pravi, da ne? Ali boš ponovil, poba!« Bil sem glasen, pripravljen za tepež.
Toda v hipu sem uvidel, da tu ne gre za izzivanje. Fantje so gledali pomembno, bili so tihi, svareči, in izvedel sem: »Tam gori je nekdo...«
»Kdo? Enega se bojite?«
»Saj ni človek.«
Ni mi bilo prijetno. Že ta beseda, ne imeti s človekom opravka, me je dirnila, da me je zainrzelo. Toda stal sem med sovrstniki, ki jim nisem smel in hotel biti sovrstnik; vojak korenjak, ošabna misel, upati se več kot oni in pijača, sta me podžgali. Dejal sem:
-	»Kdo pa je, če ni človek? In če je duh, je še lažje, naj gre mimo uh!«
S temi besedami sem zavriskal, da sem se lastnega glasu ustrašil. Sel sem jn gledaii so za menoj z odprtimi zijalama. Moja roka je ves čas držala za ročaj bajoneta, da bi zmanjšal neugodno občutje, ki se je ponavljalo ob slednji pošastni senci, padajoči čez pot. Nazaj nisem mogel.
Tam gori na vrhu Košenine, kjer gre siteza med hrasti in javorji in se vrsti kotanja za kotanjo, ki so polne vode ali kamenja, se je v bližini nekega okkščenca, ki ga je danes že veter izruval, prikazala deset korakov pred menoj čudna, postava, pol podobna človeku, pol njegovi senci. Razločil sem jo natančno, a ko sem napel oči, da bi jo SDOznal v mrtvaško bledi obraz, se mi je zdelo, da je votel. Postava je stala ravno kot sveča in iztegala roke kot duhovnik ki blagoslavlja, ali kot bi me hotela objeti ali zadaviti.
Izdrl sem bajonet — v tem hipu je stala postava zopet za deset korakov dalje, ravna kot sveča, z rokami kot bi blagoslavljala ali davila. Na dva koraka sem se ji vselej približal... Zopet je stala daleč pred menojt zdaj je bila na desni, zopet na levici, celo zadaj... Sopel sem upehan, pot mi je tekel s čela. smrtna groza me je mučila, da tega ne vem povedati. Če sem bežal, je bila za menoj, če sem jo lovil, je bila pred menoj... vedno deset korakov... zopet deset korakov.
Zame je bilo obupno. Ta hip se nisem več bojeval, branil sem se. Ko je stala postava blizu kotanje, ki ie bila polna vode, sem se zagnal kot blisk z bajonetom nanjo. Niti glasu ni bilo, videl sem kri, ki je brizgnila, truplo se je prekopicnilo v vodo. ki je štrbunknila. Še prej kot se je prvi val vode polegel, je stala postava ista kot poprej deset korakov pred menoj.
Tedaj sem mislil, da zblaznim. Pričel sem begati kot ptič v kletki, na desno, na levo, naprej in nazai, dokler ni postava izginila izpred mojih oči... Toda zdelo se mi je, da cepeta neprestano za menoj... toliko časa. da sem zagledal Sčinkovo bajto v luninem svitu, ki se je rav-
no tedaj prikazala vrli dreves na obronku zemlje. Ustavil sem se in ozrl. Nikogar ni bilo.
Osupnilo me je nekaj drugega. V Ščinkovi bajti je gorela luč, kot da stražijo mrliča. Bajta je bila vedno zaprta, oče in dva sinova sta bila zgorela v Romuniji, gospodinjo so tudi zagrebli.
Jedva sem imel čas pomisliti to. Izmed dreves se je prikazala čudna procesija moških in šla s počasnimi koraki in z.v tla vprtimi očmi proti bajti.
Bili so vsi trudni kot izmučeni od neizmerne žalosti. Prvi je šel Ščink in nesel drva, za niim sta šla sinova in sta nesla sekiri in potem še cela vrsta nesrečnih znancev, vsak s svojim
orodjem. Zadnji je šel Kranjcev Janez in nesel žago. Spoznal sem ga — bil je tisti, ki me je preganjal skozi noč, rana, ki sem mu jo usekal, je ziijala suha kot udarec s sekiro v les. Hodil je sključeiL kot da je dekletova nezvestoba težja kot gora — ali kot da pobira v svoje srce solze in bolečino vseh onih, ki hodijo pred njim.
Ko je Ščink prišel do bajte, so se vrata sama ob sebi na stsžaj odprla. Svetloba ie planila nanje.. S počasnimi in težkimi koraki so stopili drug za drugim čez nrag. Slišal sem. kako so odlagali drva in orodie. Vrata so se zaprla, luč v oknih je vgasnila, v vasi ie zapel nertelin.
Jaz sem bil rešen...«
Sredi mladine.
(Umrlemu tovarišu Francetu Kandusu.)
Sredi mladine, vanjo zamrežen z nitkami jasne, tople skrbi, sleherni brst, krepak ali nežen, z blagimi si ogreval očmi.
Smrt se je uštela: v grobne temine pahnila je le tvoje telo, tebe ni mogla — sredi mladine v srca zamrežen si pretesno.
Pasluikin.
ANDREJ KOŠUTA SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC’
III.
NDREJČEK je včasih upihnil tudi kakemu zajčku luč življenja. Brez pravice in brez orožnega lista ]e to delal iz gole objestnosti in lovske strasti. Golobrdski lov ie imel v najemu star revmatičen gospod iz Trsta, ki je Drišel vsako jesen komaj enkrat na lov. Tedaj je imel Matijček, ki je bil obenem njegov lovskii čuvaj, obilo posla. Predno je prišel gospod preganjat tistih nar zajcev po golobrdskih strniščih in travnikih, je Matijček vselej ustrelil dva zajca. ki si ju je davno prej bil izbral za to priliko. Potem ju je lepo pripravil za gospodovo nuško. Enega je postavil v grmovje, četrt ure daleč od vasi, drugega pa za kup kamenja na občinski ginaini. Drugi dan je bil velik lov in Matijček je znal kratkovidnega gospoda tako voditi, da sta mu prišla oba zajca pred puško. Komaj je gospod sprožil na nastavljeno žival, je Matijček že letel po zajca, ga vihtel zmagonosno gospodu nasproti in mu čestital da tako dobro strelja. In gosoo.d ie bil zadovoljen z zajcema in s evojim lovskim čuvajem, ta pa sam s seboj iu z dobrim gospodom tudi.
Če je gospod vprašal, ali je kaj lovskih tatov, je vedno trdil Matijček za vse svete, da ga ni devet vasi naokrog nikogar, ki bi se upal
prijeti puško v roke. V resnici pa so fantje streljali zajce vse vprek in jim nastavljali zanke po vseh prelazih. Osobito Andrejček je bil med njimi.
Tisto jesen pred Metkino poroko je bil tudi Andrejček kriv, da je prišel Matijček v veliko zadrego pred svojim gospodom. Prvega zajca je Matijček že previdno nesel v nahrbtniku iij že je gospoda po dolgih ovinkih previdno vodil v bližino drugega, ko se je gospod nenadoma ustavil, popravil naočnike in začuden strmel na mlad jesen streljaj pred seboj.
»Matijček, ali ni tam na drevesu zajec?« je vprašal poltiho.
Matijček se ie hudo ustrašil, ko je zagledal med vejami mrtvega zajca, ki je bil žrtev An-drejčkove prekanjenosti iu je bil sprožil njegovo nastavo. Ta se naredi takole: v zemljo pod mladim prožnim drevesom zabiješ koliiček, Ki ima na gornjem koncu kljukico v podobi številke 1. Nato pripogneš vejo, privežeš nanjo žico za zanko, ki jo na spodnjem koncu na rahlo pritrdiš na kljukico količka. Kako se to naredi, je umetnost, ki je ns zna vsakdo. Nesrečni zajček-ki pride v zanko, sname to s količka, veja se zravna in vrže uijtega siromaka na zanki visoko med veie, od koder ni več iz zadrge. Matijček je vse te umetnosti poznal in mislil gospodu povedati .resnico, a se. ie premislil, ker se ie zanašal na gospodovo kratkovidnost.
»Zajec je, gospod. Naj streljajo!« se je odrezal sitrahoma.
»Čudno, da gre zajec tudi na drevo...« je dvomil gospod.
»Jaz sem ga videl že na hrastu...« se je lasal Matijček. »Le brž naj sprožijo, drugače skoči z jesena!«
Gospod je res ustrelil. Matijček je pa tekel k jesenu, ga pripognil,.naglo potegnil zajca iz zanke, mu naravnal ude in ga nesel gospodu.
»Težak je, gospod. Tako lepega že niso dolgo ustrelili,« ie hitel in tlačil zajca v nahrbtnik. —
»Čudno, da gre ta žival ;ja drevo.... Prašal bom svojega prijatelja profesorja, ali zna zajec Plezati. Jaz bi rekel, da ne....«
Matijček je godrnjal in se jezil na onega, ki ga je spravil v tako. veliko zadrego, a vendar vodil gospoda k drugemu zajcu, ki ga je bil nastavil. Tisto leto je dobri gospod ustrelil prvič v življenju tri zajce na Golem brau.
Odkar so bili orožniki v Dolgivasi, so postali golobrdski fantje.opreznejši. Zajci so imeli mirnejše življenje, le Andrejček jih je preganjal s staro strastjo. Bog vedi kje je bil staknil kratko puško, ki jo je lahko razklenil na dva kosa in jo skril pod suknjič.
S to puško je hodil na lov v dovoljenih in nedovoljenih časih, nastavljal je tudi pridno zanke in bil vedno gotov, da se mu vse srečno izteče. Vedel je sicer, da bo lahko za zajčjo smrt huje kaznovan kakor če bi koga ubil — a strast je strast.
Tako je tudi v medli ponedeljkovi noči, Par tednov potem, ko je bil prišel iz zapora, oprezno koračil proti županovemu seniku nad yasjo, da tam skrit počaka, zajca, ki ga je videl ze parkrat teči iz gošče preko male senožeti Proti njivam za potokom.
Prvi krajec je svetil nizko nad obzorjem, Ho je prišel Andrejček k seniku in začel tuhtati, za kateri vogal bi se postavil na prežo. Mislil je ze sesti na kamen pred vhodom v senik, ko je zaslišal iz njega enakomerno sopenje. Prvi hip st' je prestrašil in že mislil zbežati, a radovednost mu ni dala, da ne bi pogledal, kdo si je Postlal na mehkem semj. Človek, ki je tam spal, se ni zbudil. Andrejček je splezal bližje, napenjal oči in si ni mogel verjeti. Skozi prislonjena vrata se je splazil bližje. Puška, sablja, orožniška čelada ... Dalje kakor je Andrejček bulil v poltemo, bolj mu je utripalo srce. V se-mku je spal orožnik. Odpel si je bil čelado in jo Položil zraven sebe, puško pa je držal v rokah.
»Gorje, če se zbudi!« je šumelo Andrejčku Po glavi. Kakor okamenel je bil in se ni več upaV ganiti, ki je spoznal, kdo spi v njegovi bližini par pedi od njega.
V	Dolgivasi je bil včeraj ples, orožnik se le nemara tudi pridno vrtel in sedaj spi, mesto bi lazil po zapuščenih stezah in iskal tatove in razbojnike. Sreča, da imam dobra ušesa!... Drugače bi že jutri romal vkienjen v mesto in moral dajati odgovor, koliko zajcev sem že končal. Lepa reč! —je premišljeval Andrejček.
Nenadoma mu je šinila objestna misel v Ulavo.
Splazil se je tiho kakor mačka k spečemu orožniku, oprezno prijel za čelado, jo stisnil pod pazduho, se splazil iz senika in po prstih stekel proti vasi.
Za zajca mu ni več bilo. Stiskal je pokrivalo k sebi in tekel proti vasi vesel, da se mu je tako nenadoma ponudila prilika, da pokaže itudi on orožnikom, kaj zna.
Na križišču pred vasjo je dobil še dva fanta, Krapeževega Toneta in Godeževega Fran-celjna, ki sta se odpravljala pravkar spat.
»Ali si zopet za zajci?« sta pozdravila An-drejčka, ko je stopil k njima.
»Ne, nocoj sem druge zverine lovil, če pri-sežeta, da me ne izdasta, vama povem«.
Fanta sta obljubila, da ne povesta nikomur niti besedice, in Andrejček jima je pokazal čelado in povedal, kako jo je dobil.
Veselje je bilo veliko.
»Ta klobuk je vreden več kakor deset zajcev...« je modroval Tone, ki je imel orožnike ravno tako rad kakor Andrejček in vrtel čelado med prsti. »Jutri ga nesi na žandarmarijo iu prašaj, kateri gospod je to izgubil! Povej, kako si klobuk našel, in priklanjali se ti bodo, kakor bi bil sam glavar, če jim vrneš pokrivalo in obljubiš, da boš držal jezik za zobmi.«
»Kajpa?« se je zasmejal Andrejček, ki je bil bistrejše glave kakor Tone. »Ce bi, storil, kakor mi ti svetuješ, bi mene zaprli m tistega, ki pride jutri zjutraj gologlav s patrulje. Ne, drugače bomo naredili...«
Andrejček je fantoma šepetaje povedal svoj načrit. Oba sta bila navdušena zanj in urno so vsi trije odšli v vas, da ga izvrše.
*
*	*
Ko je drugo jutro posijalo mlado solnce čez hribe, so se odprla vrata edine gostilne ra Golem brdu in domača hči, Komarjeva Marička, je vsa lepa in jutranje rdeča stopila na prag. Oči so ji bile še nekoliko zaspane in prvo, kar je storila, je bilo. da je zazehala, pokazala vrsto belih zob an zaprla oči.
Ko jih je odprla in bistreje pogledala po prostoru pred hišo, po trati za potjo in no dveh divjih kostanjih, ki sta stala v orvem cvetju ob poti, se je v resnici začudila in rekla: »O!« Nato se je začela smejati na vse grlo, da ie pogledal tudi oče Komar iz hiše.
»Kaj se na tešče tako smeješ, deklica?« se je ozorno obregnil.
Med smehom, ki ji je prisilil solze v oči, je dekle stegnilo roko in pokazalo v vrh prvega kostanja: »Glejte, oče, gleite — od smeha se zadavim...«
Komar je uprl oči v kostanj.
»Presneta reč, lepo so ti ga napravili... Da sc jim le ljubi!« je dejal iin tudi njemu so se razlegala usita na smeh.
»Ali ne. oče? In celo svetlo žandarsko kapo ima! Kaj bi rekel Holter, če bi jo videl!« se je smejalo dekle.
Vrh kostanja se je košatil mogočen slamnat mož, zibal se v iutrnji sapi in se mogočno
n
opiral na grablje v desnici, ki iih ie imel mesto puške, in tiščal k sebi bridko sabljo, ki so mu jo bili fantje bogve odkod pripravili in potisnili v leseni kolec leve roke.
Iz hiše .sta prišla še Komarjeva mati in ma-
li	Pavle in oba sta se zasmejala, ko sta ugledala čudnega stražarja.
»Vrag vedi. kje so dobili orožniško pokrivalo?« je slednjič začel ugibati Komar.
»Spravi pošast brž z drevesa]« se ie ustrašila sredi najlepšega smeha Komarica. »Lahko bi bili kaznovani!«
»Fantovske budalosti!« se je jezil Koma:, prinesel izza hiše lestvico, jo prislonil h kostanju in šel snemat moža, da bi ga soseska ne .videla.
»Res, križ je, če ima človek dekleta v hiš'. Zdaj je prepir med fanti, zdaj tepež, eno nedeljo dere vse v hišo pit, drugo nedeljo ga pa ni človeka pri mizi. Marička. Marička, ne vem. kaj bo^e te ne omožim!« je godrnjal in se trudil. da bi zbil moža z drevesa.
Slednjič se mu je posrečilo, mož se je nagnil naprej, kakor bi se hotel v kolenih prelomiti in počasi zdrknil skozi veje na tla. Pokrivalo mu je zletelo z glave in pritrkljalo ravno pred Maričko.
Dekle ga je pobralo in pričelo ogledovati.
»Oče, poglejte! V kapi je listek z imenom: Fric Holter!«
»Beži, beži! Sanja se ti!« je godrnjal Komar in vlekel slamnatega moža za hišo.
Med tem se je prismulil po poti mimo Ma-tijček s svojim vozičkom, v katerega je bil vpregel svojo kravo.
Ko je ugledal Maričko z orožniško čelado v rokah, mu uradna vest ni dala miru, da bi se ne vtaknil vmes.
»Dobro jutro Bog daj! Kako se imate?« je pozdravil, ustavil svojo žival in stopil bliže.
»Kaj pa je tebe treba?« se je ustrašila Marička in skrila čelado za hrbet.
»Eh, nič, nič, Marička! Saj vemo. kako je. Gotovo je gospod Holter v hiši?« se je vsiljivo dobrikal Matijček.
»Nikjer ga ni! Ali misliš zato, ker imam njegovo pokrivalo v rokah?« se je smejala Marička. »Za hišo leži tisti mož, ki ie nocoj stražil pod mojim oknom s(tem-le strašilom na glavi!;<
Matijček si je ogledal slamnatega moža za plotom za hišo, ugibal sem, ugibal tja in slednjič iztuhtal, da .nekaj ne more biti v redu.
»Ali so se naši fantalini 'to noč kaj potikali krog hiše? ALi si morda čula Košutovega An-drejčka, ki je pri vseh norčijah prvi in zadnji?« je poizvedoval jVlatijček.
»Jaz ničesar ne vem ...« je dejala Marička. »Sicer te to nič ne briga!«
»To se pravi, briga me že, Marička. Daj ml pokrivalo, ki ni za slamnatega moža, marveč za orožnika, ko gre po službenih poteh in patruljah!«
Marička je vrgla čelado Matijčku, ki jo je ujel, jo spoštljivo obrisal ob rokav pri srajci, jo ogledoval od vseh strani dn se slednjič odločil:
»Jaz bom to kapo sam nesel gospoaom orožnikom. Potem bodo že sami preiskovali, kako in kaj.«
»Da mi ne boš uganjal sitnosti, Matijček,« se je tedaj oglasil oče Komar. »Naredi, kakor veš in znaš, a jaz ničesar ne vem, nisem ničesar ne videl ne slišal in slamnati mož pojde že danes med steljo!«
»Naredim že, da bo prav!« je odgovoril Matijček in. pognal.
*
Tisto popoldne je nese.' Matijček skrbno v papir zavito čelado orožnikom v Dolgovas. Za-veselil se je, ko je ugledal v pisarni gospoda Holter ja samega.
»Vaše službeno pokrivalo sem prinese!, gospod stražmojster!« je pozdravil in važno odvil čelado.
»Tako, tako,, hm ...« je hladno odgovoril Holter. Skoraj jezen je bil njegov glas.
»Čudno, kod vse je ta klobuk hodil...« je izkušal Matijček spraviti orožnika v dobro voljo in mu začel na dolgo in široko praviti, kako in kje je čelado dobil.
Holter je Matijčka malomarno poslušal, vzel čelado in jo obesil v omaro k puški. Sredi najlepšega pripovedovanja je Matijčka ustavil: »Vsega tega mi ni treba nič vedeti. Da ne boš drugim o tem pripovedoval!«
»Vem, uradna tajnost, gospoci stražmojster l«
»Vraga, uradna tajnost! Molči in hajdi zbogom! Tu imaš!«
Holter je porinil Matijčku v pest dva zavojčka tobaka za pipo in mu odprl vrata.
»Treba bi bilo poizvedovati, kako in kdo je službeno kapo zlorabljal!«
»Molči, pravim, in zbogom! Če izvem, da si kaj govoril, te tako gotovo naznanim, da s: ukradel mojo čelado, kakor mi je ime Fric Holter. Zakaj ti si jo prinesel, jaz ie pa tebi nisem dal. Torej je bila ukradena in kdo jo je ukradel, si lahko mislim!«
Vrata za Matijčkom so treščila med podboje, 011 pa je stal na stopnicah, gledal na cesto, tlačil tobak v mehur in ni vedel, kako bi si vse to razlagal.	(Dalje.)
KDO JE KRIV. JURE JURIČ. — ALOJZIJ GRADNIK.
V.
OD večer so prišli žandarji pred hišo Uajišino. Preiskali so hišo, izprašali ženo, brata, in Gajišo. Vprašali so starešino in bili v nepriliki. In sicer zaradi tega: Ko je Gajiša izginil v noč. je začela lodorina rana močnejše žgati, prevrnil se je na ledja in ne vedoč je pritisnil srajco na rano. Rana na trebuhu je bila težka, 4 ni se dotikala čreves. Rana je začela še močnejše žgati in slednjič je prišel Todorina k sebi. Čutil je nekaj neobičajnega v trebuhu, ali ni vedel kje in kaj Je z njim. Pritisnil je z roko na rano in bilo mu Je jasno, da je ranjen in tedaj se je zavedel, kje ,e in kaj se ie z njim dogodilo.
»Da bi te strela, Gajiša« — je zavpil in zapel tipati okoli sebe, in ko je našel svoj nož, ga Je vzel čvrsto v desno roko. z levo na je začel ^Dati do podu, da bi zagrabil kje Gajišo. Hotel Se je dvigniitti, ali zavalil se je nazaj, ker ga je zapekla rana, a tudi desno bedro, na katero se Je naslonil. Od bolečine je začel izgubljati za-yest in je pomislil, da umira. — »Umrl bom« — Je pomislil, »a nihče ne bo vedel, kdo me je ubil, Da bo lopov utekel izpod vešal.« I11 ta misel, pa zelja, da se osveti, ni šala, da bj izgubil zavest, p »Da bi vsaj komu rekel, kdg> me je ubil, če tudi takoj crknem!« — zamrmral je glasno lil začel stokati. Na njegov stok priteče pijani krčmar in njegova sključena in mršava žena, a v tem se prebudijo omi pijanci, ki so smrčali ni stolu in na klooeh. Vsi so zavpili in skočili pokonci, a nihče se ni pnibližal Todorinu. Todorina na je vzdihoval in ječal, kakor da je prišla Poslednja ura. Oni pijanci, ki so bili v sobi, so se začeli opravljati, .da ne bi na nje padel sum. ‘Udi krčmarica se prestraši in se v strahu do-jttisli, da bi se morala kri ustaviti in pobere no kateh prah dn pajčevino in začne zatikati rane ln ustavljati kri. Todorina je čvrsto stiskal rano na trebuhu. I11 krčmar mu je zaklical, naj ne Dusti. dokler ne pride »padar.« ki mu bo zašil.
»Tristo medvedov!« — reče krčmar To-uorini, in mu da žgania, da ga okrepi. »Pa kao te je?«
Todorina zamahne z roko, kakor da jih ^se k sebi zove in ko so se vsi zbrali, jim pove, da ga ie ranil Gaiiša Mitrovič iz tega in tega sela in naj oni to iavijo in tako pri sodišču pričajo, ako on živ ne dočaka sodnika in komisije.
»Ali si ga ti videl?« vpraša krčmar važno. »Veš, ori sodišču vprašajo vsega vraga.«
»Kakor zdaj tebe!« — je lagal Todorina. Najprvo me je ranil v bedro, potem v trebuh in Je nameril, da me zakolje, ali jaz sem zavpil, ledaj je on pobegnil in mi odnesel denar, ki sem ga bil včeraj namešetaril.
»Razbojstvo!« — reče krčmar. »Ta bo okusil vešala.«
»Četudi poginem, samo, da njega spravam na vislice. Ali od vas se nihče niti premaknil ni na moj klic, da lopova primete.«
»Nihče ni ničesar čul do zdaj!« — odvrne krčmarica.
»Ali kaj zdaj, naj te peljemo v mesto v bolnišnico.. ali naj gremo k sodišču in po žan-darje?«
»K sodišču in po žandarje!« — odgovori Todorina. »Že pridem do bolnišnice, ako prej ne umrem. Treba, da sodišče vidi, kje me je in kako me je lopov sunil.«
Medtem, ko se je vršal ta razgovor, so jo ponihali oni Dijančki in krčmar ni za nrvi hip vedel, koga bi poslal po žandarje, zato je kar sam hitel po nje. da hi čimprej spravil Todorina iz hiše.
Prišli so žandarjii, spravili Todorino v bolnišnico in odšli 00 Gajišo.
»Sovraštvo, gospoda!« — je govoril Gajiša žandarjem in se zagovarjal, da je prišel aomu že sinoči, pokazal torbo z moko. pozval starešino za svedoka in brata in snaho; ali vseeno so. ga odvedli v zapor. Ali skoro se je videlo, da se mu ne more ničesar doka?"ti in da Todorina laže, ko pravi, da je videl Gaiišo, a ni ga mogel videti; in ko je še zdravnik izjavil, da rane niso težke, da so prav tako zadane, kako,-da je tisti, ki je z nožem ravnal, namenoma hotel samo narezati kožo, da pride do krvi, so Gajišo izpustili domu do sodne glavne razprave. Vse dotlej je Todorina tarnal, da bo umri, da je ohromel in da ne more na noge; ali ko je čul, da je Gajiša na prostosti, je vstal in hotel uteči iz bolnišnice. Ko so ga prijeli in povlekli nazaj, ie začel psovati sodnijo in pravico in da bi še to manjkalo, da plača še sodnijske stroške.
Zdravnik ga je miril in mu govoril, da mu more to škodovati, ker se rane lahko poslabšajo.
»Pustite ga. gospod! Kopriva ne pozebe!«
—	je govoril neki strežnik zdravniku. I11 tako so pustili, da je Todorina pobegnil. Razume se, da mu nič ni bilo.
Pri sodniji je Todorina rekel, da ne ve, kdo ga je ranih
»Zakaj si nas« — vprašal ga je krčmar, kjer je bil Todorina ranjen — »spravil vse na laž pred sodnijo?«
»Nočem« — a bilo je to isti dan. ko so šli od sodnije — »da bi se reklo: Todorina je tožil Gajišo, Gajiša pa je nedolžen. Lahko se kaj zgodi falotu, pa bi takoj zalajali name, da sem jaz to storil.«
»Aj, aj! Ti pa bi bil nedolžen, kakor velikonočno jagnje« — se nasmeje krčmar.
»Kakor Gajiša zavoljo mojega itrebuha. Gospoda se je res jezila danes zjutraj, da lažem
baje iz prijateljstva proti Gajiši. A kaj bi njega gnjavila gospoda? — Kaj je on njim storil? Da so ga hoteli obesiti, 'to je drugo! Gospodi se hoče gospodstva. danes nad njim, a jutri nad menoj.«
VI.
Sredi tihe in temne poletne noči je zagorel Gajišin hlev in nekaj sena. kar ga je ostalo čez zimo. Ljudje so se sklicali, celo selo je priteklo skupaj in prav ko je najbolj gorelo, se prikaže Todorina s torbico mliva na ramenu.
»Ravno iz mlina pridem« — govori 011 — »ko vidim, da nekaj sveti v selu. Ne razločim kje, ali bal sem se, da je Gajišino. Slutnje! I11 glej, nisem se zastonj bal!«.
»Kaj iz mlina prihajaš?« — reče Gajisa in' se zareši.
»Prav kakor ti takrat v jeseni, ko so meni trebuh razparali. Kaj ne, starešina?«
»Bo že tako! Tudi on je bil tedaj v mlinu a ti danes, in oba sta pri meni ključe vzela.«
»Moral bom do cerkve, da mu dam groš za dušo onega, ki je Gajišo danes v takšno žalost pripravil!« reče Todorina idoč .mimo svečenika počasi od ognja v temo. Ko je sluga božji čul Todorino, je vzdihnil in se tudi 011 umaknil
v	mrak. »Antikrist je to, ki. ne pozna ne svečenika ne Gospoda!« — je mrmral on misleč na Todorino in prijemal ga ie pred njim strah.
A tudi na vaščanih se je videlo, da se eden drugega boje in da nihče ne ve, kdo je kriv.
Podnočje.
Vetri v alejah, cvetje na vejah, svilnih korakov pritajen šepet, tihe besede v objemih resede -gledam in slušam vaš govor zavzet.
Bila so daljnočuječnosti krila, ki jih naprej božji sel je podil, bila je slutnja, pojoča kot lutnja, ki jo le čas je intimen odkril?
fili izžgana bila je rana, ki se odprla je v daljen spomin, ali neplaha je misel razmaha pahnila dušo v prasvet bolečin?
Plaka in poje kar srce je moje
vase pogreznilo bratskih glasov,
ali v zrak vzpenja se stolp, kjer začenja
širiti svet se svoboden in nov? -
Vetri v alejah, cvetje na vejah, svilnih korakov pritajen šepet, tihe besede v objemih resede -gledam in slušam vaš govor zavzet.
Stnuo Kosovel.
BREZEN. KULTURNOZGODOVINSKI PABERKI, LEOPOLD KEBER.
KELTSKA DOBA.
EZIKOSLOVJE je doseglo	s primer-
janjem jezikov svoj višek. Učenjaki so začeli primerjati različne jezike, žive in mrtve. Evropske in Azijske,	in dognali
precejšnjo sorodnost med njimi. Lepi u-spehi so	jih	bodrili	k	nadaljevanju	tega posebnega študija.	Končni	uspeh jim ni	izostal. Sedanji	jezikrso	sinovi	starih jezikov, ti stari jeziki so	bili	med	sabo	bratje lin kot taki imeli
skupnega očeta, ki je žiivel v starodavni prazgodovinski dobi.
Očetovo ime se je popolnoma izgubilo, sinove so pa krstili učenjakii za Arijce ali Indoevropejce. Oče je gotovo moral imeti svojo domovino, preden so ga zapustili njegovi sino-
vi	in si poiskali novih bivališč. Nekateri učenjaki so postavili to pradomovino v Vzhodno Indijo, drugi na Evropske južne poluotoke, tretji so si pa mislili: resnica leži v sredini, izmerili so daljevo med južnimi Evropskimi poluo-toki in Vzhodno Indijo, razpolovili jo in dognali tako, da je bila pradomovina indoevropskih narodov v Južni Rusiji ob Azijski meji. To je bilo tudi edino pametno stališče, ki so se ga oprijeli polagoma vsi jezikoslovci, in temu mnenju sem se tudi sam pridružil. Saj bi bilo tudi krivično, da bi imeli Indijci, ki so se naselili najgloblje proti vzhodu, daljšo pot iz svoje pradomovine o priliki svojega preseljevanja kakor Germani, ki so zavzeli v Islandiji najbolj zapadne točke Evrope, zapustivši isto svojo pradomovino.
To je bilo v resnici prvo preseljevanje narodov. oziroma skupin, ki so postale komaj po ločitvi od očetove hiše narodi. Posamezne skupine so se ločile od domače hiše v nepoznanem
razdobju, letnice se ne morejo ugotov/iiti in kdor bi jih končno uiroiovii, bi se lahko zmotil za celo tisočletje, najmanj pa za par stoletij. Ničesar nočem obljubljati, a toliko že lahko strdim, cia bom v popravljeni izdaji »Brezenske zgodovine« navedel že točne podatke, če se mii posreči izkopati le še par indoevropskih grobov. Radi nestalnih in vseprsj kot prijaznih razmer
v	Južni Rusiji moram za enkrat ta namen opustiti in ga odložiti za, kakor omenjeno, drugo izdajo.
Učenjaki naštevajo devet bratov — Indoevropejcev. Navajam jih tu po abecednem redu, da se nobenemu ne zamerim:	Armenci,
Germani, Grki. Ilirci, Indijci, Irani, Italci, Kel-tje iin Slovani. Slovani so seveda povsod zadnji. Ne glede na to, je ta razdelitev po mojem mnenju napačna. Ce soglašajo učenjaki isitočasno v tem, da so poznali vsi indoevropski narodi de-setinski sistem, kako naj si razlagamo kar na-krat števiilo devet? Učenjaki so se torej zmotili na vsak način. Deset jih mora biti! Kam naj se Prištevajo TraCijci in Skiitje? Recimo, da so Pripadli Traciijcri in Skitje Slovanom, za Etru-ske ne moremo dobiti pravega prostora. Ali so Etruski zadnji, deseti narod? Na vsak način se mora dobiti deseti indoevropski narod. Zgodovina se ne moti, če jih ona zahteva deseit, deset jih mora biti, pa naj potem mi sami, zgodovinarji in jezikoslovci, izkopljemo iz starih pozabljenih grobov še desetega brata — Indoevropejca. Ničesar ne obljubljam, toda ko dobim rudo(!)sledno pravico na Balkanskem alii pa na Apeninskem poluotoku, hočem vso zadevo razjasniti in priklopiti deveitim bratom še desetega.
To sorodstvo smo morali na tem mesta omeniti, sicer bi ne imeli pojma, da so bivali najožji sorodniki starih prebivavcev našega Brezna celo v daljnji Indiji. Ti stari prebivavci so pa Kami, ki so bili keltskega rodu. Zelo ma-
lo	podatkov imamo o Starih Keltih, zares, zelo malo, a še ti podatki stoje tako rekoč na lončenih nogah. Vse te malenkostne podatke nam je nodal rimski pisatelj Gaius Julius Caesar.
Caesar je bil prav za prav bolj vojskovodja kakor pisatelj. Ne moremo trdiiti, da je pisateljeval radi honorarja, ker je bil že od doma precej bogat, vsekakor je verjetnejša domneva. da je hotel Caesar s svojim spisom »De bello Gallico« (Galska vojna) nekako podčrtati svoje vojaške vrline. Saj vidimo sedaj po svetovni vojni, kako hite nisat vsii generali svoje spomine, v katerih seveda niso nikdar premagani ; če pa doživljajo kako brezpomembno nezgodo. izvračajo vso krivdo na sovražnika. Tako je bilo tudi s Caesarjem. Opisovaje svoj zmagoslavni pohod po Galiji, ni imel ne časa, ne prostora. baviti se podrobneje z zgodovino, običaji In razmerami sovražnih Galcev, ki so bili Kel-tje. Caesarjeva latinščina v omenjenem spisu ni baš vzorna. Večkrat mu je izpodletelo, toda Poznejši filologi niso smatrali njegovih napak za pogreške, vzeli so jih kot pesniško prostost, če jih niso c«lo sprejeli v slovnico iin jih priklopili kot izjeme že veljavnim občim pravilom.
Vse izieme v latinskih in grških slovnicah so torej edino le napake latinskih in grških klasikov. Marsikateri gimnazijski četrtošolec je padel, korakajoč črez Caesarjev v vsej naglici napravljen most (pontem fieni iubet), za cel semester ali je pa zmrzoval enako dobo v njegovih zimskih taboriščih (in hiberna se reducit). Jaz seveda nisem bil med tistimi, to prav lahko (trdiim, ker so se vsi zapiski stare goriške gimnazije izgubili in ker ni mojim sošolcem mnogo verjeti, če bi se osmelili trditi nasprotno.
Izkopine, znane zgodovinarjem z imenom: keltske starine, nosijo svoj keltski pridevek popolnoma neopravičeno in niso keltskega izvora, kar hočem dokazati v enem poznejših poglavij.
Bili so časri, ko se je ime »Brezen« izvajalo iz keltskega jezika. To se je zgodilo v dobi kel-tomanije, ko je zavladala v učenjaških krogih strast, vohati povsod, v vsaki zemljepisni označbi, keltske korene. Podiago tej razlagi naj bii tvorila keltska beseda: bereš, ki znači goro. Primerjaj v tem oziiru isto označbo v drugih indoevropskih jezikih: pri Germanih Berg-Siora; pri Slovanih breg; pri Latincih prae-sum, — esse — načelovati: pri (irkih prenes strm; pri Ilircih - Albancih Prenk - Bib - Doda (Prenk - vzvišen nad druge, prvak) i. t. d.
Po neki drugii razlagi izhaja Brezen sicer tudi iz keitščine, a je dobil svoje ime po slavnem vodji senonskih Galcev Brenus. Brenus, brenes, bresen, brezen. Crka u se je namreč omilila v črko e. črki n in s sta zamenjali svoja prostora pa bodli že dogovorno ali šele po hudem boju, s pred e se je izpremeiul v z, saj se tudi nemška Seele izgovaria kakor slovensko zelje.
Brenus je namreč v začetku četrtega stoletja pred Kr. r. peljal svoje Senonce v Italijo, premagal Rimljane, zavzel ga, sprejel od Rimljanov bogato odkupnino in se ustavil, vračaje se proti domu, celih deset dni v Breznu, tako se mu je bila ta gorska vasica prikupila. In on, ki se ni dal premagati od hrabnih Rimljanov, je podlegel očarujočim pogledom zale Brezenke, s katero se je tudi poročil. Morga, Brenusova nevesta, je bila prva Brezenka. ki se je povzpela do keltskega prestola in dan njene poroke se še dandanes obhaja v Breznu vsako leto s nosebno pojedino, namreč z gosmi. Brenus je sicer res premagal Rim, ni se pa mogel polastiti Kapitola, ker so bile čuječe gosi vzbudile spečo kap/itolsko posadko še pravočasno. Da se reši posadka obleganja, se je odkupila z zlatom, a Brenus je zahteval še kapitolinskih gosi za nameček. Bilo jih je šest in trideset. Vse te gosi so se .snedle o priliki Brenusove poroke z Brezenskim dekletom Morgo. Gostili so se z njimi vsi vaščani. To se je zgodila dne 11. novembra 1. 390. pred. Kr. r. Stoletja so sicer izbrisala iz človeškega spomina pravi povod tej gosji gostiji, niso pa izbrisala navade same. Sčasoma so se podtaknile gosi sv. Martinu. Spomin na Brezensko preprosto dekle Morgo živi še vedno v lizrazu: morganatski zakon, s kate-
rim se označuje zvezo osebe knežjega rodu s preprostim dekletom. Ker se pa taka neenaka združitev dogaja le redkokdaj, pomenja usoda (fatum) Brezenske Morge t. j. fata Morgana v sedanji rabi iluziijo.
Nisem misiil, da se bom s to etimološko razpravo tako zamotil, a vkljub temu moram dodati še eno razlago, kii je krožila pred dobrim mesecem do časopisih. Da dobi pravi koren imenu Brezen, se je napotil dotični raziskova-vec sam na lice mesta, kjer je dognal po truda-polnem delu, da ni najti v nobenem Brezen-skem priimku črke n. Rijavec, Petrič, Logar, Orel, Prijatelj, Markič, Hvala, Lipovšček i. t. d. tri in dvajset priimkov brez 11, zato 'torej Brezen. To zadnje naziranje bi bilo tudi edino pravilno, če bi mi ne bil pokazal Petrič sam pri prvi Brezenski hiši pravilnega čisto slovenskega brezna.
Tudi iz te keltske dobe se je ohranila po ustnem izročilu pravljica, ki md jo je pravila stara Petrička. Ta pravljica je po mojem mnenju oni čarobni ključ, ki nam odpira zarjavela železna vrata do Starih Keltov, da moremo od blizu opazovati njihov značaj, njihove šege in običaje, njihove gospodarske, verske in kulturne razmere. Naj se prepriča čitatelj sam. v koliko sem se zmotil s to svojo trditvijo! Evo vam pravljico!...
Dve družini sta se borili v Breznu za prvenstvo. Obe sta bili enako mogočni, enako bogati. Kar je bilo polj, travnikov, gozaov, planin od Snežne Glave do Krnastega Roba, od Belinove Skale do Viline Planine, vse je bilo njuna last. Vsi ostali sovaščana so jima robo-tali, trudili so se od zore do mraka, od mraka do dne, da sta se plemenitaški rodbini redili v brezdelju in se zabavali.
A iz bogastva se rodi pohlep, in pohlep rodi zavist. Ni privoščil Veroin bogastva Atulu, ni privoščil Atul bogastva Vercinu. Vsak je hotel sam gospodovati v Breznu. Vsak je iskal primerne prilike, da izvrši svoje tajne načrte in se odkriža tekmeca, vsak se je na tudi bal nuditi nasprotniku tako priliko. Pod pepelom je nevddno tlela žerjavica.
Zgodilo se je, da sta se nekoč srečali Ver-cinka in Atulka pri potoku. Druga drugi se nista mogli več izogni/ti. Izpod pepela je hušknil zubelj. Kmalu nato sta pričala na pozorišču šop izpuljenih Verainkinih las iin izbiti Atulkin zob
o	dogodkih, ki so sledili besednemu prerekanju.
Seveda sta zvedela takoj potem Vercin in Atul o sovražnem napadu nasprotnikove žene.
Kri ie šinila Veroitiu v glavo, prsti so se mu skrčili v pesit, poklical je svojega oskrbnika in mu zabičil: »Pooblaščam te, da se meriš z Atulom, čigar-žena je krvavo razžalila čast moje velerodne rodbine! Ne popuščaj, dokler mi ne dokažeš z njegovo odsekano glavo, da si izvršil moje naročilo!«
Oskrbnik je stopil v hlev, poklical hlapca in mu zabičil: »Pooblaščam te, da se meriš z Atulom, čigar žena je krvavo razžalila čast velerodne rodbine našega gospodarja! Ne po-
puščaj, dokler ne dokažeš gospodarili z Atulu odsekano glavo, da si izvršil moje naročilo!«
A tudi Atulu je šinila kri v glavo, prsti so st mu skrčili v pest, poklical je svojega oskrbnika iin mu zabičil: »Pooblaščam te, da se meriš z Vercinom, cigar.žena je krvavo razžalila čast moje velerodne rodbine! Ne popuščaj, dokler mi ne dokažeš z njegovo odsekano glavo, da si izvršil moje naročilo!«
Oskrbnik je stopil v hlev, poklical hlapca in mu zabičil: »Poblaščam te, da se meriš z Vercinom, čigar žena je krvavo razžalila čast velerodne rodbine našega gospodarja! Ne popuščaj, dokler ne dokažeš gospodarju z Vercinu odsekano glavo, da si izvršil moje naročilo!«
Tako je prešlo, da sta stala nakrat Verci-nov in Atulov hlapec kot nasprotnika drug prati drugemu. Očeta njuna sta si bila brata, ženi njeni sta si bili sestri, prijateljstvo je vezalo njuni sred, a gospodar je ukazal, gospodarja treba, slušati. Sorodstvo, svaštvo in, pri-teljstvo so se morala umekniti gospodarjevemu pozivu.
Določil se je dan dvoboja. Bilo je poleti. Dan je bil enak noči. Določil se je prostor. Mala ravan ob gozdnem robu.
Vsa srenja se je bila razvrstila po desni in levi rebri, nekoliko više sta stala oskrbnika, še malce više na desni rebri Vercin, na levi rebri Atul. Na malo ravan ob gozdnem robu sta stopila bojevnika, od desne Veroinov hlapec, od leve Atulov hlapec. Pripravila sta se bratranca, svaka in prijatelja, da se kot sužnja borita za izpuljene lase in izbiti zob svojih vladarjev.
Zdajci, borba se še ni bila pričela, prilomasti iz gozda velikanska zver, pepeluh, dolgi nos se mu je vlekel po tleh, iz gobca sta mu štrleli dve snežnobeli debeli sulici, velika uhlja sta mu padala raz glavo in njegove široke noge so puščale za sabo pri vsakem koraku precejšnje luknje v trdi zemlji. Zverina, kakršne še ni do tedaj ugledalo nobeno Brezensko oko.
Takoj je zbežala srenja, in sicer po vrsti, najprej Vercin z desne in Aitul z leve, za njima oskrbnika, za tema pa mlado in staro, moški in ženske. Tudi bojevnika sta jo popihala. Na ravni je ostala samo še zverina. Zvedavo je pogledala za bežečo množico, zamahnila dvakrat, trikrat s svojim nosom, naslonila se s hrbtom na bližnji hrast iin zaspala.
Prišedši domov so ugibali vsi Brezenci, kaj neki je moralo biti. Se ie li razsrdil mogočni Belin, se je li razžalila gozdna vila, se je li bila preselila duša kakega prednika v tako ogromno telo in prišla obiskovat domačo vas?!
Vercin in Atul sta se na mah sprijaznila. Segla sta si prijateljski v roke. Tudi njuni ženi sta morali pozabiti psovke in poškodbe. Da si pa nista imeli niičesar očitati, ie Atulka izbila Vencinki zob, Vercinka pa izpulila Atulki šop las. %r pa ni omenil sklenjenega sporazuma ne Vercin svojemu, ne Atul svojemu hlapcu, sta se ta dva morala gledati še vedno po strani. da celo sovražilo, četudi sta si bila bratran-
ca, svaka in prijatelja- Razžaljena čast gospodarjev ne pozna sorodstva odvisnih sužnjev!
A ni ostalo samo pri sklenjenem prijateljstvu. Ne, Verciin je daroval dva največja prašiča, Atul tudi toliko (in zvečer so se ti-le darovi pekli na velikanskem kresu. Vsi Brezenci so bili povabljeni na gostijo, jedli so in pili, ediino hlapca nista, mogla umeti, kako more tako hitro dobiti krvavo razžaljena čast zadoščenja.
Pepeluha je vzbudilo veseljačenje zbranih gostov, ki se ga pa niso več bali, saj so se bili najedli svinine, saj so se bili naoilii medice. In ta pepeluh je ostal še dolgo časa v Breznu, zdaj ie zibal Vercinki otroka, gugajoč svo; nos sem ter tja, zdaj je igral slene miši s starejšimi Aitul-kindmi otroci. Igra je bila zelo zabavna. Pepeluh s svojo neokretnostjo ni mo^el nikdar nobenega ujeti, otroci so pa koi butnili vanj, naj so limeli še tako pošteno dn dobro zavezane oči. Nekoč se je pa pepeluh prenajedel nezrelih jabolk, pil vodo. dobil gliste dn crknil...
V	resnici (ta pravljica me je na prvi hip iz-nenadila, osupila. Nič bi ne rekel, če bi nastopal mesto slona zmaj. In da je pepeluh slon, pove Pravljica dovolj jasno. Sai prav radi te nenavadne prikazni v teh krajih je nastala ta prav-liica in ne morda radi dvoboja, ki je bil med Kelti nekaj vsakdanjega.
in vprašal sem se. odkod slon. Razmišljal sem in ugibal in slednjič dobil ne samo odgo-yor na stavljeno sd vprašanje, marveč tudi dan >!’. leto. kdaj se ie vršil prej opisani dvoboj med Pooblaščencema.
Koncem tretjega stoletja pred Kr. r. in sicer 1. 218. je vodil Hanibal svojo kartagiinsko vojsko črez Alpe, da se spopade v Italiji sami s Preobjestnimi Rdmljani. S sabo je peljal tudi čredo slonov. En slon je že moral zgrešiti pra-
vi	Pot. zašel je. klatil se, izgubivši vsako zvezo 2 ostalo armado, do Alpskih gozdih en mesec, dva meseca, tri mesece in se slednjič priklatil v Brezno. Nikjer drugje nisem slišal ite ali podobne pravljice, az česar sklepam z gotovostjo, da so bili Brezenci prva, ki so ugledali slona. Ce se je pojavil slon tudi v kaki koroški, tirolski vasi, ne vem, ker ndsem raziskoval te zadeve lizven naše pokrajine, vsekakor je moral zapustdti slon v onih vaseh svojo sled v obliki Pravljice. Kdor bi zbral podobne pravljice o slonu tudi izven naše dežele, bi lahko temeljito •n natančno začrtal pat, ki je do njem prišel slon 2 Alnskega Drelaza v Brezen.
Brezenci niso mogli nikdar pozabiti brezplačne svinjske gostije. V spomin na njo so zamigali vsako leto kresove, prašiče nad ognjem so si seveda prestavljali. In kakor je izvirala Poznejša navada Martinovih gosi iz vasi Brezna, tako so imeli vsakoletni poletni kresovi svoj izvor v istem kraiu. Poznejša doba je naprtila kresove sv. Ivanu. Dvoboj se je torej vr-
t
šil dne 23. junija 1. 218. pred Kr. r. Še dandanes praviio v Breznu Rijavčevi njivi na Zaslonu. Gotovo je iskati na tej njivi prostora dvoboju.
Do sedaj se ni vedelo, kako so se dvoboje-vali karnski plemenitaši med sabo. Niso si stali drug drugemu nasproti kakor nemški vitezi v srednjeveškem turnirju, ne. pooblastili so za to svoje sužnje. Za plemeniitašinie je veljalo drugačno pravo. Kar je sitorila zlega plemendtaši-nja drugi, tisto zlo je morala sama občutiti na lastnem telesu. Zdi se mi. da je bilo žensko pravo strožje od moškega nrava.
Dasi so se oonašali Kcltje že s nrecejšnjo kulturo; Dekli so prašiiča na ražnju, izdelovali nože iin sekire (»odsekana« glava v Vercino-vem in Atulovem naročilu), poznali so žepne rute (Atulkini otrooi z »zavezanimi« očmi pni slepih miših) in rjuhe (za slona bd bile take rute premajhne), vendar niso rabile ženske ne umetnih zob. ne lasulie, kar pričata izbita zoba in šona izpuljenih las.
Najvišie božanstvo je bil Karnom Belin, častili so gozdne dn gorske vile in verovali v preseljevanje duš. Ker naletimo na to vero tudi pri drugih narodih (n. Dr. Indiicih), lahko sklepamo iz tega, da je bila to prvotna vera vseh indoevroDskih narodov, ko so bivali še v pradomovini. Če se že duše izsel.iuieio dz mrtvega trunla in si izbirajo nova bivališča, zakaj bi se tudi živa telesa ne izselila in si poiskala novih bivališč?! Morda je dovedel prav ta zaključek narode do oneea preseljevanja, ki sem ga omenil v začetku tega poglavja.
Prav tako stara kakor je vera v preseljevanje duš, ie tudi navada, ki jo opa_zujemo pri vseh Evropskih narodih, običai namreč, prazniti Dolne sklede in kupice ob slavnostnih pri-likah (Brenusova poroka. Vercinova sprava z Atulom). Saj Drav to Draznenje skled in kupic je obogatilo naš iezik za izraz: praznik.
Zivinozdravilstvo pri Karnih je bilo pa malo orida. saj niso mogli rešiti in ozdraviti niti bolnega slona...
Vsem Brezencem je bil še v ždvem spomi-nu slon, ko je Dnišel v .vas tuj mož. Rdmlian. Predstavil se je: Januš Stipanus Moster. pri-stavil. da je. Dodieitnik in da ie prišel najemat delavcev in »težakov. Krepke in močne Dostave Brezenskih fantov iin mož so ea prepričale, da je našel, česar ie bdi iskal. Rim se ie namreč namenil, tako se ie izdal podjetnik, drugo leto sezidati novo mesto, za katero ima že izbrano ime in zbrano kamenje. nima pa še pripravnih delavcev. Tako se je zgodilo, da so pričeli 1. 182. pred Kr. r. Brezenski moški z zidanjem Ogleja, one nimske trdniave in naselbine, ‘z katere so se jeli Rimljani boli in boli širiti, tako da so že deset let pozneje t. j. 1. 173. nodiannili Karne z Breznom vred in jih priklopili rimljanski pokrajini Veneciii.
j
POUČNI
DEL
VALENTIN STANIČ.
OBRAZI NAŠIH MOŽ. DR. J. LOVRENČIČ,
(Konec.)
TANIČ se je zavedal, — da njegov jezik ni baš vzoren (saj je pozneje Blei-weisu pisal, da se slovenske slovnice nikdar učil ni in da piiše tako, kakor mu uho pravi, ki pa le ie bilo vajeno le go-riško-kanalskega dialektaV Vendar ie ooslal svojo knjigo v svet: zadostita je hotel občutni potrebi!
Tretjii in četrti odstavek sta pa naravnost programna! Stanič ie mislil na periodičen zbornik, v katerem naj bi v delovali vsi, ki so se tedaj čufciLi poklicane! Žal. da ta njegova namera n: uspela: občinstvo se mu ni odzvalo kakor ie pričakoval in sotrudniki tudi ne.
Povod za drugo Staničevo knjigo je dalo sveto leto 1826. Stanič ie hotel goriškim Slovencem dati v roko berilo ki bi služilo ljudem pri obiskovanju cerkva. Zbral je zato precej svetoletne literature, misleč prirediti slovensko knjigo. Pa mu ie prišla tedai v roke tudi Potočnikova o svetem letu in nrilastivši si io brez navedbe vira. je izdal leta 1826 »Molitve in Premishlovanja oer obiiskovaniu shtirih k’ sa-dobleniu odoustika s/etiga leta odlozhenih zerkva. katerim ie spredpostavlien kratki nauk od svetiga leta 1826. — Se dobe v Gorizi ncr bukvah niemshkih shol«. Tak ie naslov kn.iige. ki pa nninaša več ko pravi! Stanič je ostal zvest svoiemu nro<rramu in ie dodal kni’-od 51—148 strani »Perstavik nekterih zer-kvenih in drugih Pesem, h molitvam in nremis-hlovaniam sa sveto leto 1826. Ta pristavek obseda mašne nesmi in pesmi za razne nraznike, deloma nrentsane. deloma prestavljene iz latinščine in nemščine. Kdo misli na Staniča, ko poie ali posluša v cerkvi na novoletni dan ono staro:
»O Bog! Katir' si in si vselej bil!
Naj Ti bo hvala peta!
Za dobro, ki si meni stril
Skoz’ čas posanga leta.
Za zdravje, srečo, veselje,
Za mir in svet in dobro vse Te hvali duša vneta! neb’ tud to leto srečno blo.
Ki smo je dons začeli!
Deb’ terdni s Tvojo bli močjo. Deb’ mi le Teb’ živeli! —
In vendar ie Staničev prevod iz nemščine:
—	Poleg zgolj cerkvenih ie priobčil še leno število novih prevodov iz Beckerjeve Miidheim-ske in iz posameznih nemških pesnikov. Najzanimivejši je gotovo prevod Wilhelm Schleglo-vega soneta:
Mati Božja v časti.
Ponižno Angeli te vsi častijo,
V molitvi sveti pred teboj stoje;
Nebes kraljica! tvojo čast gore
Vse zvezde, ki na nebu se buščiioi
Nebes lepote v Tebi se svetlijo —
Nar lepši čez vse stvarjene žene!
Otrok mogočni Ti naročij je
Stri smerti smcrt! vsi v njem nebo
vdobijo.
Divica! hči od Tvojiga Sinu!
Telo ie tvoje h svetimu b’lo zbrano,
V katerem ie douadlo bit Bogu!
Z živlenjem Tvoiem ie živlenje dano;
Zveličanje perkaže se svetu,
Tvoj Sin nam ie ozdravili smertno
rano.
Iz ogovora 1822 vemo. da je že tedaj imel Stanič pripravljene pesmi in prevode za nadaij-ne publikacije. V Gorici jih gotovo ni vseh dovršil., Pripravljal lili ie tedaj že v Ročinju in na Banjšicah. Mogoče je, da datiira tudi ta prevod iz onih let. Potem je naistareiši — oziroma prvi slovenski sonet. Koseski .ie priobčil svoio »Po-tažbo« 1818. Če bi pa vendarle dali Koseskemu prednost, ostane Staničev časovno drugi!
Staničevi originalni prispevki v Pristavku so že goni omeniena »Prošnia za dobro leito«, »Zdihovanje ovčic pc Pastirju« z opombo: , : Zložena zvolenimu goriškimu g. g. g. škoiu 1818, k’ se ie priti mudil«. (Jož. Walland), »Vesela pastenica,« »Pesem po žetvi,« »Pesem deklice, ki je v šolo hodila,«
Kakor je zanimiv oni ogovor, tako je zanimiva in čisto Staničeva sklepna beseda v tej knjigi:
»Ako bi lete Pesme več bravcov dobile, kakor unih 24, ktere so v letu 1822 za kmete ino nilade ljudi von dane bile; bi se znalo za na-PTej več drugih bolj popravljenih von dati.
Pa! huda ie. to čutim sam!
Več k’ sto šnendat ak smil’ se vam.
Za bukvice Petico dat. —
Toljk per žvečit, In še zgubit!
To je ona knjiga, o kateri govori Staničev ^Mjenjepisec v »Glasu,« da je bila natisnjena v 'idmu. Natisnila sta jo brata Mattiuzzi.
čez dve leti — 1828 — je izdal Stanič bro-surico, obsegajočo na 8 straneh »Zesar ino Prelat.« (Iz njemshkiga prestavil V. St** K. in osem vrstičnih kitic pesmi »Rosh’ze na grob Mariane D**. k’teira je v jeseni 1820 vmerla. Sloshil V. St** K. per Sozhli 1828. (Visha. »Tukaj gori se nesnani, — Ali: Oh! mi revni kaj je striti«).
Prva je znana Brisgerjeva romanca; poseje ie prinesla kranjska čbelica nov prevod, °b katerem so se sklicevali pod črto na — Staničevega! Treba je bilo hrbta — kosarjevega, bi se kdo nad čbelico ne znašal! »Rožice« ha nam z onombo o viži pričajo, da je Stanič ^ri vsaka pesmi mislil tudi na
11	a n e v !
Po tej knjižici je Stanič za deset let umolknil. Zalaganje knjig tud: v onih časih ni bila igrača! »Več k’ sto špendat« je bilo bridko in je s^ tako požrtvovalnega Svaniča, ki ie mislil le na dobro svojih rojakov, ostrašilo. Čakal je in skrbel, da razneča svoio >zalogo.« Pa ni šlo in ni šlo! In v zakladnici ie imel še toliko gradiva! Leta 1838 se je odločil i:: izdal kar dve no^i knjigi: »D r u sr i P e r s t a v i k starih ino novih z e r k v e n i h ino drugih pesem. h’ molitvam ino nremishlovanjem za sveto leto 1826. Shiral, i';. Njemshkiga presitav-Jjal. ino skladal Val. Stanig Scholast.: Natisnil paternolli v Gorizi 1838. ter drugo nomnožerio izdajo »Pesmi za kmete i n m 1 a d e 1 j u-^1 i-« v kateri je zastonan tudi mladi Štefan Kocjančič, kakor ie v Perstavku z 27 osem '^stičnimi kiticami oesmi »Pot v nebesa« P. I. “ o n z h a P r o v i n z i a 1.
Za kazalom k Pesmim za kmete ino mla-(je ljudi 1838 stoji kot smo že vajeni novo književno naznanilo: »V e z h po g o r i š k i m u
0	o znanih cerkvenih Pes m s e n a-t i S k u i e. Če se bodo b r a v c i našli. y e bodo tudi Fable i n o druge posvetne (na poštene) Pesmi von dal e„
Vidimo tedai. da ie druea. oomnožena izdala Pesmi za kmete izšla nre.i ko drugi Persfa-vjk. ki ea tu naznanja. Dalie vidimo, da je Stanič imel v zaJoiri prinravlienega še različnega ^laga: fable (novesitii) in še posvetnih pesmi! Skoda, da ni bilo bravcev!
Tudi iz predgovora k drugemu Pristavku moram navesti nekaj značilnih mest, kii so k popolni Staničevi sliki nujno potrebna.
»Ljubi Slovenc! — Jest vem ino občuti m scer, de moje v’ Perstavku 1826 štirdeset na svetlobo dane Pesme m a-
1	o brane so. To bi bilo moglo meni svetovati, iz vondajanjem drugih Pesem ne čas ino denarje zgubljati. Pa mislim, de le k i c r tiste pesme poznane niso, bodo o u e malo iskane ino brane. Saj so one namreč iz skoraj v s i h starih, sce,r močno iskanih in iz n o v i h bukev izbrane, ali celo n o v i č preložene ali izležene.
i
Sledi poziv duhovnikom, ki so tudi sami potrebni slovenskega branja, naj naročajo in širijo knjige med svoje farane. Nato nadaljuje;
»Po cerkvah bodo veči del pisane pesme pete, katere so per večkratnim prepisovanju veliko na njih pervimu skladanju (primer) ino meri (metru) zgubile. Take pesme sim jest z b li r a I, s p i s a v a 1, ino kjer i e treba bilo. kakor s i m z a m o g e 1
v	e č a 1 manj popravljal. Vzemi jih za dobro, dokler boljših ne bo.
Večina pesmi tega »Pristavka« so res »take pesme« kot jih tu sam označuje. Zavedal se ie tega in tudi vrednosti materiala, ki ga je tekom let nabral med narodom:
»De bi taki raztreseni papirji
i	n o pesme saj vsi per moji bližnji smerti p o z 1 o n c šli, pustim nekaj od njih natisniti, ino ne želim druziga, kakor debi ž njimi per pridnih slovenskih pevcih božjo čast povikšal.«
Škoda, da ni vsega natisnil! Res so šli vsi njegovi papirji pozlo. Levcc je 1873 še slišal o njih in jih menda videl v šempeterskem arhivu, jaz jih 1913 misem mogel /eč izslediti, Danes bi jih mogel še manj!
V	poznejšiih letih je izdal Stanič same še tri brošure: 16 strani obsegajočo nepaginirano in breznaslovno zbirčico nemških in slovenskih pesmi 1840, Wallfalirt deir Taubstummen auf cien heiligen Berg 1844 in še 1846. »Kratke povesti,« v katerih nastopa orati trpinčenju živa-
li.	Omeniti moram še nemško »Mess-Proces-s:’ons- und andere Gesangc« iz leta 1822., tisk Valeryev v Goniči, ki so goitovo Staničevo delo.
To bi bila slika Staničevega neposrednega književnega deistvovanja Pa Stanič ni ostal samo pri item — premalo mu je bilo, ker ie spoznal, da samo tako ne bo mogel ljudstva zadovoljiti. Kaj si je izmislil iznajdljivi mož? Šel je in je otvonil — slovensko knjigarno! Odkod vemo to? Ko so začele izhajati »Novice«, jim je priskrbel S ta n i č iz Gorice 52 naročnikov, kar je Blei-weis hvaležno pribil, sam pa je bil naročen na — devet izvodov! Ko mu je Ble>-\veis tekom leta ponatisnil nekaj pesmi iz »P. za kmete in mlade Hudi« in iih nriporočil, omenja, da ima Stanič vse do tedaj izšle slovenske knjige v zalog;. Gotovo mu ie poslal svoj katalog »Perporo-čenja, vredne bukvice za Slovence, ki se tudi v Gorici vdobijo« iz 1. 1842. Ta katalog je obsegal 109 različnih slovenskih knjig: »Poleg Baragove Dušne paše in Slomškovega Devištva prodaja Linhartovega Matijčka in Prešernov Krst pri Savici, poleg Vodnikove Pismenosti in Metelkove Slovnice Smoletovega Varuha i Koryt-
kovo Zbirko narodnih pesmi. Zastopano
je v njegovi zbirki vse cerkveno slovensko slovstvo, posebno pa povesiti iz Metelkove sole«. (Paulus V. St. 23.)
Ker mu je bila ljudska izobrazba prvo. +udi pri knjigarni tli gledal nase! »Hvala gre Staniču tudi za to. ker je širil slovensko branje po Goriškem. — Premožnejšem je knjige prodajal, r e v n e j š ii m pa »daroval!« (Glas 73.'»
Slomšek piše v »Drobtinicah« 1848 o S*a-niču-knjigarnariu: »Gorica ni bukviiša, ne pravega bukvoproda imela — naš Stanič so ,se tega posla lotili ino večidel duhovnikom potrebnih knig preskrbeli kolikor je kdo želel. Nii bilo bukvopiroda v bližnih ino daljnih mestih, da bi mu ne bili vsako leto tudi po sto goldinarjev izkupirti dali. —
»Pa tudi svojih starih ovčic na kmetih niso pozabili ino mladini lepih bukvic pošiljali, ki so jim dopadle.-Tako so dekletam poslali bukvice keršanskega devištva itim piisaje: »Le berite iih, ino ko jih boste z bra.niani oomazale ino razter-gale, hočem vam druge poslati.« (Str. 87.)
»Ni bilo vrednih bukvic na svetlo, de bi jih ne bil i po sto in sto m c d svoje rojake razširili. Tudi našim »Drobfcincam« so bili dober prijatelj ino mesene
dni pred svoio smertjo so oisali, njih 100 v Gorico poslati. (Str. 89.)
Te Slomškove besede dovolj jasno kažejo, kako veliko kulturno delo je vršil Stanič tudi s svojo knjigarno med goriškimi Slovenci. Kot književniku in knjigarnarju mu je bil procvit in blagor rojakov pri srcu — • zato se ga moramo s hvaležnostjo spominjati!
Stanič ie mislil tudi na prihodnost in zato je posvečal tuui dijakom največjo pozornost. Bil jim je oče in prijatelj. Andrej Marušič se ga v svojih spominih hvaležno spominja kot svojega mentorja in Štefan Kocjančič ie izšel tudi iz Staničeve šole; videli smo, da je bil že njegov satrudnik v drugem Pristavku. O Staniče-
vi	skrbi in ljubezni za študente nam poroča tudi Slomšek. Študente je imel na hrani in »priganjali so jih celo leto se oridno vučit... ter .iim obetali o šolskih praznikih narediti dobre volje na cente.«
Kar so pa obljubili, so tudi dopolnili. Spisa-
li	so lepo pesem za šolce vesele na vakancali, zapregli ličen voz. z plahto pokrit, ino se z svojimi mladimi tovarši po Laškim in po drugih krajih za kratek čas z njimi popevaje peljali.« (Str. 88.) — Svojo ljubezen napram dijaštvu je dokumentiral tudi s štioendijem. ki je namenjen v prvi vrsti kanalskim študentom. Tudi je zapustil kapital, iz kajtere^a obresti se mora kanalskim in ročinjskim šolarjem kupovati šolske potrebščine.
človekoljubno delo prve vršite je izvršil Stanič z ustanovitvijo — gluhonemnice v Gorici. Leta 1836. je začel že misliti nanjo ir. jo 1838 s pomočjo javnih in privatnih podpor poklical v .življenje in. ii bil do svoje smntii — ki mu jo ie ravno ta zavod povzročil — skrben oče. Kakor je ljubeznivo ravnal z dijaki, tako je skrbel tudi za svoje gluhoneme gojence. Tudi ž niimi ie rad delal izlete in s svojo šegavostjo in iznajdljivostjo ie tudi tem pripravil »na cente veselia«. »Romanje na Sv. goro« (Die NVallfalut der Taubstummen) nam to potrdi in dokaže. Mogoče bom o priliki priobčil v Mladiki p:>r odlomkov, da pokažem Staniča z njegovimi besedami od te strani!
V	Ročinju smo že videli, kako ie Stanič delal proti trpinčenju živali. Tudi v Gorici je mislil še vedno na to, kako bi čimveč liudi orido-bil in jih združil po vzgledu matice monakov-skega društva protii trpinčenju živali, čegar član je bil, v goriško filialo. Ni miroval, dokler ni vstanovil podružnice, ki ie imela v svojem programu tuHi izdajanje oodučnih kniig kot monakovska. Članarina je bila 30 in 20 krajcarjev letno. 1846 so izšle f>ori omenjene »Kratke povesti« s podobami za mladost, starše in učenike. poslovenjene iz nemških bukvic mona-kovskega društva zoper mučenje živali.« Vsebujejo tendenčne zgodbice, kakor »Nespameten mož,« »Poredna fantiča.« »Vnreženi pes,« »Zvezano tele.« (ki soominia na Staničeve ro-činjske dni!). »Terpinčen konj,« »Nevsmiljene igre« in podobne. »
ČIGAV JE DAME. prof.
DR. ANDREJ BUDAL.
KAKOR proglašata cerkev in država, ki sta si bili vse do naših dni nespravljiva na-sprotmici, Danteja za svojega in pišeta njegovo ime na svoje zastave, tako se zanj trgajo tudi razne umetniške struje, proglašajo ga za svojega počettnika in vodnika. Ce se ozremo samo v slovstveno zgodovino raznih narodov, vidimo, da se na njem vzgledujejo strogi kla-sicisti, pa tudi tem nasprotni romantiki in prav tako realisti, novoromantiki. simbolisti in razne 'ttoderne smeri. Vsi opravičujejo svoie posebne umetniške težnje z dovršenimi zgledi iz raznih Dantejevih del. Njegova umetnost je tako obsežna in vsestranska, da združuje v sebi vse °ne mnogovrstne plati, ki se pri manjših umetnikih izražajo posamezno. Danteiev nesniški dar je podoben na toliko robov brušenemu dija-ttantu, da se liskri vedno enako čisto in popolno naj jja motrimo od katerekoli strani in v katerikoli luči, dočim so manjši pesniški talenti in firedstavitelji slovstvenih šol le na nekaj robov brušeni dragulji ter se zde popolni samo sorodnim očem.
Dante se je zlasti po Beatrikini smrti bavil tudi z modrosloviem. V »Komediji« je nebroj najglobljih misli izklesal v krepke, zveneče tercine ter se izkazal dovršenega modroslov-Ca- Filozofija, krščanska seveda, ie bila Danteju najljubši predmet. Na item polju, bi človek Mislil, si razni modrijani pač ne bodo bogve-kai v laseh, če se Dante sam priznava k strogo krščanski filozofiji. A tudi tu naletimo na mnogovrstne razlasravce Dantejevih modroslov-nih naukov, tudi tu si pripadniki raznih struj ■iemlieio iz Dantejeve bogate zakladnice to, kar služi njihovemu dokazovan iu v orilog nazorov, včasih drug drugega izključujejo.
Za hladnega motrilca. ki ni preveč strasten Privrženec nobene 'izmed mnogih današnjih Političnih sitrank in strančic, je zanimivo in skoro zabavno poslušati, kako si Danteja lastijo tudi stranke, ki se med seboj strupeno so-Vražijo in jemljejo netivo za svoie sovraštvo in svoje borbe iz istega vira — iz Danteja.
Dante se je strastno udeleževal političnega življenja v svojem rodnem mestu Firenci, «la bellissima e famosissima figlia di Roma» (v Preleni in preslavni hčeri Rima) kakor jo imenuje v »Gostiji« (Convivio). Za resnico in pravico tako vnet značai. kakor je bil Dante, ni 'Pogel samo hladno gledati razprtij svojih someščanov, pridružil se ie z vso veljavo svoje osebnosti stranki »belili«, katerih prizadevala so bila z njegovim prepričanjem še najbolj v skladu. Carducci pravi:
Ma spesso ancor dal meditar solingo,
o	giovineitto schivo, te scuotevan clamor fiero e tumullto e fuor di fratelli
duellan/ti ad uccidersi. (Juvenilia, 60.)
(A često te je tudi, o mrzni mladenič, iztrgal samotnemu premišljevanju drzen krik in hrup in besnost bratov, borečih se, da se pobijejo.)
V	svoji stranki je Dante z vso odločnostjo branil to, kar ie imel za pravo, popolnoma v smislu onega svojega strahu, ki ga v 17. spevu nebes popisuje v pogovoru s pradedom Cacaia-guido:
E s’io al vero son timido amico, temo di perder viver tra coloro che auesto tempo chiameratmo antico.
(In če sem boječ prijatelj resnice, se bojim, da mi ne bo življenja med onimi, ki boao moj ča^ imenovali davnino.) Bal se je, da bi njegovo ime in njegov spomin ne ugasnila mec nami. ki nam ie njegova doba davnina, ako se ne bi bil potegoval za zmago resnice. V tej svoji bojazni gotovo ni imel mnogo tovarišev. V pismu, ki ga ie nisal svojemu zaščitniku Cangrande del-la Scala v Veroni, označuje sam sebe kot »Florentinca po rodu. ne po običajih«. Posledica njegovega strankarstva je bilo /izgnanstvo in smrtna obsodba. Postal je blodeči T>rezdomov!-nec in v 'teh letih najtežjih izkušenj se je mora) na svojo žalost prepričati, da sta obe stranki, njegova in nasprotna, »gente avara. invidiosa e suoerba, ma-tta. ingrata ed empia« (skopi, nevoščljivi in ošabni, neumni, nehvaležni m brezbožni ljudje). Ustanovil je »parte per se stesso« (stranko za sebe samega) ter gledal s nrezirom na svoie nekdanie sostrankarje. — »di amirno alto e disdegnoso rnolto« (z visokim in zelo prezirljivim duhom), kakor ga riše njegov mlajši vrstnik Boccaccio. Umaknil se je v svoje samotno premišljevanje (»meditar solingo«).
Ali če ie v življenju otresel sltrankarstva. v večnem spominu, ki so si ga njegova dela priborila pri poznejših rodovih, se ga ne more otresti, ne more zabraniti, da se ne bi tudi danes rajrazličneiše stranke sklicevale nanj ter z njegovimi deli utemeljevale svoje najmodernejše politične programe. Ko so se o priliki šest-stoletnice Dantejeve smrti prirejale po vsel Italiji slovesne nroslave. je DAnnunzio odklonii ponudbo, naj bi on imel slavnostni govor, češ da se ne smatra vrednega tako visoke častil. Ob tej priliki je tržaški dnevnik italijanskih komunistov obiavil članek. »I profanatori di Dante« (Dantejevi skrunitelji), v katerem na Reki nedavno umrli glavni urednik Cezar Seassaro. eden izmed najodličnejših predstavnikov italijanskega komunizma, izvaja med drugim naslednje misli:
»Odobravam in občudujem plemenito in ogorčeno dAnnunzijevo izjavo, da noče govoriti o Danteju voieninarjem Italije. Plačani pisuni, vseučiliškii sleparji, nolitični glumači, raz-umniška elita v deželi Pulčinele ni vredna niti, da izgovarja ime velikega pesnika. Potvarialci zgodovine in slovstva monopolizirajo sebi v prilog osebo in delo Dantejevo ter nredstavlia-io Danteja kot načelnika framasonskega »protl-klerikailstva« ali italijanskega »rodoliubia«. Dante bi ožigosal mnoge dantiste kakor bi Mazzini zatajil marsikakšnega mazzinijanca. Dante
italijanski rodoljub? Dante je bil vnet »germanofil«, ki je klical v Italijo nemške cesarje. Koliko italijanskih »razumnikov« je bralo njegovo delo »De Monarchia«? To ie blesteče zgodovinsko prevzetje (antipatija), umotvor mednarodne misli, strastna razprava proti onemu malenkostnemu duhu partikularizma. ki so ga nato nazvali »načelo narodnosti«. Ves Dan*°1ev socijalni nazor je pravd slavospev načelu »e-notnosti«. h kateremu teži sodobno modroslov-no miišlienie. Zato je Dante kakor vsi zares veliki možje vedno »moderen«, večen. V nekem smislu bo komunistična družba boli podobna, srednjeveški družbi nego moderni meščanski, ker se pot prosvete dviga v črti zavojnioi. kakor pravi Renan. Dante je naš predhodnik kakor Kristus.«
Italijanski narodnjaki iin rodoljubi, katerim so navedena izvajanja namenjena, se seveda zgražajo nad takimi skrunitelji Dantejevega imena, ki skušajo dokazovati, da je Dante v svojih spisih položil temelje bodoči komunistični družbi. In pomislimo še. da so vsi ti nasnrot-niki v svojem srcu po večini trdno prepričani, da edino oni prav razumejo Danteja, ali vsaj da si ga po vsej pravici tako tolmačijo. Te pravice seveda po načelu svobode ni mogoče nikomur odrekajti, če njegova izvajanja le ne nasprotujejo zakonom pravilnega mišljenja.
Ni naša naloga in naš namen, da bi se izrekali za narodnjake ali za komuniste. Hoteli smo le nazorno pokazati, kako se stranke prepirajo za Dantejevo dediščino. Pojav ni težko razumljiv, če nomislimo, kako ozkosrčno enostranske so težnie današnjih političnih strank in kako široko ie obzorje, ki so v njem zajete in izražene Dantejeve misli o svetu in življenju.
Ali naj se tudi mii udeležujemo meteža in vrveža krog Dantejevega spomina? Ali nai tudi mi preiskušujemo vse duševne sile ob tem velikanu? Ali ie Danite tudi naš? Najlepše in naj-plemeniiteiše človeške energije se v zanosnem tekmovanju krepijo in utrjujejo ob Dantejevem geniju. Vsakdo ima pravico in dolžnost, da pri takem tekmovanju sodeluje. Tudi mi se pri tem ne moremo in ne smemo izključiti Dante ni bil samo Iitaliiian, ne samo katoličan, umetnik, mislec, strankar, temveč bil je predvsem človek v najlepšem, najvišjem pomenu besede. In do takega človeka imamo pravico tudi mi.
Priooveduje se, da je Dante zahajal v današnjo Dantejevo jamo pri Tolminu ter tam v samotni zbranost' snoval in pesnil svojo božansko »Komedijo«. Če ta povest tudi nima zgodovinskega. temelja, ima pa lepo, za nas pomenljivo jedro. Nam nai bodo Dantejeva dela, zlasti »Komedija«, večkrat tako samotno zatočišče, ki v njem zberemo in obnovimo svoje notranje sile.
Zatekajmo se radi v veličastne Dantejeve jame njegovega pekla, na strmo goro njegovih vic, v jasni eter njegovih nebes ter se, proučujoč niegovo nesmrtno pesnitev, poglabljajmo v istinito, neizpačeno bistvo človeštva!
PO DEŽELI CITRON
IN ROŽIČEV. ALOJZIJ FILIPIČ.
3. »PRE - ŠTEFAN«.
V	tistem času sem šele spoznal in vzljubil krasne in lepe kraje slovenske Benečije, nje preprosto in dobro ljudstvo. Takrat sem spoznal tudi tamkajšnje sobrate - duhovne, zlate duše, katerim moram v resnici dati vso čast in hvalo.
Kolikokrat mi prihajajo v spomin drug za drugim! G. »Pre - Štefan«, ta ljubeznjivi in živahni starček, ki ie v svojem devetdesetem letu bil še tako čil in živahen — mi kar ne gre iz spomina. Takrat je bil v pokoju. Stanoval je pri svoih sorodnikih nad Klinjami malo pod vasico Sovodnje.
Z g. Pre-Jožefom sva bila pri niem. Moram povedati, da ie ta g. Pre-Jožef domačin, iz Ažle dema^ Bil je poprej v službi menda nekje med Rezijani. Radi bolehnosti je pa moral pustiti službo in je bival takrat na svoji očetnjavi. Blag gospod, približno pri petdesetih letih. Ž njim sva torej šla v obiske k gori imenovanemu starosti.
Našla sva ga na dvorišču. Putkam in nitkam je trosil rumenega zrnja in se ž niimi oo-govarial. Oblečen po starem je nosil kratke hlače do kolena s suknjenimi »gamašami« na gumbe. Čez pa kratko suknjo kot »Don Abondio« v znanem klasičnem romanu.
Veselo naiu je nozdravil. »Prav ie, da sta prišla, prav,« je začel brž po domače, »videla bosta naše žrebe, kako leno je in »brumno«. Šele 6 tediiov staro, na ie že tako razumno!« In morala sva iti v hlev pogledat in pohvalit to nietrovo žrebe, drugače ne bi bil zadovoljen.
Hitro ie nama priskrbel kosilo. Radi bolehnega želodca Ie bolj »nazaj« se držečega g-Pre-Jožefa je na veduo silil: »Jei. nobič. jei! ali niso dobri makaroni? Jei. če hočeš sitarost dočakati!« Meni se ie pa čudno zdelo, da petdesetletnega trosnoda nazivlie z besedo »no-bič« in mu rečem: »Kako da rečete »pobič« go-snodu. sai ni več mlad — kai norečete na meni, ki sem skoro za polovico mlaiši od niega?«
»Vi gospod ste na otrok š.ele, otrok nroti meni,« odvrne smehljaje, »ja že-de, kje-’ so naša leta proti vašim. L. 1848. spm že Franca Jožefa služil. V Benetkah smo bili in videl sem ga takrat prvič. Mlad je bil in lep mladenič.« In mož se je z veseljem poglabljal nazai v tiste stare čase.
Tudi o svojem bratu nam .ie pravil. Bil je duhovnik kakor on in služboval tam v bližin'.
»Mlad ie šel iz tega sveta,« pravi, »mlad, in samo no neumnosti!«
»Koliko let ie pa imel?« sem ga ooorašal-
»Samo tri in osemdeset!« mi ie odvrnil-•Jcako lahko bi še živel, pa preveč .se ie gnal in po sami; neumnosti je moral tako mlad pod zemljo.«
Božja nedelja, si mislim, ta človek utegne Pa res doseči Abrahamova leta, ko tako govo-n in res sem bil radoveden, kaj je ž njim sedaj Po vojski.
Ko sem preteklega leta enkrat — v Gorici srečal znanca iz šempeterske okolice — sem t^coj spomnil ljubega starčka. »Kaj ie s ffe-Stefanom,« sem vprašal, »ali gospod še živi?«
■ t »O še bi lahko živel, da,« mi ie odvrnil, »ali takrat o kobariškem polomu so Nemci udrli v njegovo hišo in so starčka, ki je v postelji ležal — z bajonetom nrebodli.«
Pa tudi meni se je pri teh besedah zdelo, da mi bajonet trre skozi srce in nehote sem po-2rl sline in stisnil obrvi.
S takim mladeniškim navdušenjem je pripovedoval o mladem cesarju, in glej, njegovega vojaka jeklo se je z njegovo krvjo oskrunila ~~^ter niu s silo zatisnilo trudne oči. Tebi, ]~re-Stefan. starosta beneške duhovščine — P,qg in hvaležen spomin!	(Dalje.)
teloh. E. DENNERT. - FRANC
PENGOV.
BILO je v letih 1919, 20, 21 in 22. Zemlia je bila gola in pusta. Bilo je tako mrzlo in neprijetno Dri srcu, da so se poskrile vse Cvetke veselja drgetajoč v zemljo. Kdo bi bil naC v takih razmerah še zunaj, na svetu krivice iin zvijačnega nasilstva! Tu nisi občutil ni-Kakesra maiskega vetrca, noben pomladni dih n' širil tvojih grudi, le mrzli srež in led je ležal 'la zasedenih poljanah. —
In vendar si je upal nekdo v tem mrazu na piano, toda ne, nekaj ga je gnalo na dan in vedel zakaj in kako. Bala je preprosta cvetja, oblečena v belo, nekoliko rožnato nadali-r!'eno obleko: njene jagnečje oči so gledale ias-f'0 okrog in iskale — no, kaj so pač iskale? — ‘ePesra, širnega Wilsonovega sveta, ki ima za yse dovolj sreče, na katerem vsak sam odloču-Je svojo usodo. A niso ga našle.
Toda. čemu je vendar iskala cvetličica neznani zaklad? Saj vendar poprej ni vedela ničesar o svetu, saj je tičala nad 500 let v nemški zemlji, ki je rodila le za tujce; saj je vendar sele ravnokar pniklila iz temne suženjske zenice. Kdo ji je pač natvezel, da so na tej okrogla £em1ii tudi oovesti, ki nosijo naslov »Pod svo-odnim solncem«? 1, tu doli je nočival cvet, *eP° zganjen med listi in ti listi so mu pripove-..ovali. kar so bili slišali od prejšnjih, že umrlih »stov, o cvetočem in nojočem svetu, o veselju £°r>i pni luči, o vriskanju ptičic po dnevu in o ttirzbh. večernih sapicah. Kako se je veselila cvetUca na ta radostni svet že dolga desetletja, Vlasti pa od 1. 1917. naprej, ko ji je srce v bajnem ^a.iniku. jasno in odločno izreklo voljo, da ho-cc kvišku, k novemu, lepšemu živlienju! In ai. kako grozna prevara! Najraje bi se bila pvctka skrila, ko je bilo vse okoli nje tako sivo
111	golo brez veselja. Nobena vesela ptica ni
smela zapeti — kar je dovoljeval Bog, to je zabra.njevalo orožje! — ni ga bilo svežega zelenja, da razveseli oko. O da bi mogla cvetka zopet nazaj, ne v prejšnjo sužnjost, v svet svo_-jih sanj, koliko lepši je bil pač tisti svet od gole resnice!
***
Po zraku so snežinke veselo vrtinčile med seboj. Poredno so se podile sem in tje in bile vesele, ako so med tisoči in tisoči sebi enakih srečale kako staro znanko, s katero sp bile svoj čas plale kvišku kot pomladanska megla ali visele skupaj na travnati bilki kot nežna rosa. Toda ko so se poganjale sem in tje, so padale globlje in globlje proti zemlji in slednjič obležale na nji. Polegle so tesno druga poleg druge in tkale iz svojih nežnih kristalov pajčolan, tako nežen in svetel, kot ga ne nosi nobena kraljica.
Tako je prifrčal vesel, majhen kosmič iz nebes na zemljo. Uzrši našo belo znanko, je veselo zaukal: »Hej, Bog te živi. mili teloh! Ali si tudi vstal iz temne zemlje, da greš naproti božični svetlobi.«
In kosmič je sedel na cvetko in ji zrl v čašo. a tu se mu je zazdelo, da vidi teman obrazek.
In res. k u r i c a (druero ime za teloh) je bila zelo slabe volje in je rekla: »Kdo pa si ti, ki govoriš o luči. in po kai si prišel v svoji beli togi (rimska obleka) sem doli. na to grdo. temno zemljo? Bi bil pač bolje storil, da si o^M gori na nebu in tudi jaz bi želela, da še vedno snavam v zemlji, kot da samevat-- v tej puščobi. Kje je neki tu kaka sled o svetlobi in veselju in raju, o katerem so mi pripovedovali!«
»O nesnametna cvetlica, kako neki moreš tako govoriti! Ponosna bi morala biti. ponosna, da smeš zališati to samotno zemlio v službi Naivišiega, nonosna, da se smeš razcvesti v božični svetlobi.«
»I. čemu pa čvekaš vedno le o božični svetlobi! Jaz za svojo osebo vidim le moten siv blišč in tvoje sestre - snežinke, ki plešejo kar v tisočih nizdol iin mi zapirajo še to trohico razgleda. Pripovedovali so mi o luči svobodnega solnca, njegovi toplini in blagoti. Jaz od vsega tega ne vidim ničesar.«
»Res je, draga kurica, božjega solnca sedaj ni, pomladi ie že davno odklenkalo, zavladala ie zimska kraljica: toda glej. tudi ta ima svojo luč. jasno in svetlo, to je blažena božična luč. Ali ti naj pripovedujem o njej?
Teloh ie prikimal in snežinka je začela:
»Sedela sem nekoč kot maihna kanliica na oknu. Zunai je bilo mrzlo in misto in snežinke so se vsinale na zemljo. V sobi pa je bilo silno lagodno: od peči ie odseval lesk osrnia in četudi ne morem trn^ti tega nasilneža, ki mu nravno ogenj. vendar ie ravno on. to moram nriznati. delal ves rini^nr tn^n bla.trodrnen. Na mizi ir strela lena	n-,	nii na ie bilo ob^šprip^a
vse polno zlatih np.n, pisanih verižic in krogliic in veliko sve^r ie sedelo na njenih vejicah. Na mizi sredi sobe na so bili razgrnjeni krasni da-
rovi sv. Miklavža. Temneje in temneje ie postajalo v sobi in slednjič je samo od peči še prihajal zamolkel blešč. Tedaj pa so se odprla vrata iin hišni gospodar in gospodinja sta vstopila. Kmalu je žarela smrečica v krasni svetlobi.
Pred vrati pa, sem slišala, kako je nekaj nemirno cepetalo, kakor odmev nepotrpežljivih otroških nog. Sledniič je odklenil oče vrata in vriskajoč iin ploskajoč se je vsula v sobo mala trumica. A tu je povzdignil oče roko, vse ie utihnilo in oglasila se ie pesem:
»Veseli dan nraznuimo.
Iz srca se raduimo!....«
Kurica. povem ti. da lepšega ne more biti na svetu. In zraven tega še krasno drevesce, vse v svetlobi in žareči, veselja pijani detinski obrazki! In na to je pripovedoval oče. da je to le slaba majhna lučka v primeri z lučjo, ki se ie razlila nred 19. stoletji nad vse človeštvo in ki še dandanes zažari vsako leto ob zimskem času, kadar je zeml.ia žalostna in mrzla, na novo čez ves svet in vliva v otožna srca trpinov srečo in blaženost. — Glej, kurica, to ie božična luč in ti'si edina izmed vseh hčerkic ne samo velike družine Zlatičnic, ampak vse Cvetane sploh, ki si tako srečna, da smeš gledati božično bliščobo, živeti in cvesti v njenem sijaju.«
Tako zamišljen je posta! naš teloh. — O, ko bi vendar mogel videti božično luč in dete, kateremu v čast ie prižgana! Toda mesto tega je postajalo okoli njega temneje in temneje, in slednjič ni mogel sploh nobene reči več razločiti. Kosmiče k v njegovi čaši pa se je razgovar-jal z drugimi snežinkami o dolgih potovanjih, ki so jih bili napravili. Ker teloha to ni preveč zanimalo, je zadremal in sanjalo se mu je o božični luoi.
Nenadoma se je zbudil, čutil je, da ga drži v roki stara ženičica, mrak je napolnjeval ves prostor na okoli, le tam od cerkvice ob gozdnem robu je odseval svetel lesk. In glej, ravno tja ga je nesla žena. Ko je vstopila v sveto dvorano — o blaženost, kai je uzrla naša kurica! Ob strani glavnega oltarja krasne jaslice, na ducate lučic, še vse lepše, kakor pa je bila pripovedovala snežinka, kak'-' leno je bilo vse to!
In kaj je_ še zrl in čul tukaj naš »Kukurijek božičnjak« — kakor imenujejo teloh naši srbo-hrvatski bratje! — Okoli božične luči je bilo zbranega vse polno ljudstva. Na teh obrazih c' čital blaženi mir in srečo, tako svetlo in jasno in čisto; da, da. to je bil nač "ravi odsev nekdanje božične luči na betlehemskih poljanah!
—	In nato je zašumelo in zagrmelo po cerkvi in s kora doli -v zvokih, ki jih naš božičnjak še nikdar ni slišal, niti ne slutil.... »Tiha noč, blažena noč!« Kaj je bila luč o kateri je bil
slišal v temni zemlji, kaj je bilo vriskanje in rajanje, o katerem so mu bili pripovedovali, v primeri s to lučjo, s temi zvoki!
O	zares, ta božična luč! Kako je metala svetle žarke na vse strani, kako je vse odsevalo v njenem blesku: na velem licu stare ženice je ležala obilnost najgloblje vere in zaupanja
bela cvetka v njenih sklenjenih rokah je bila kot znak veselo - nedolžne ljubezni in v čaši cvetlice se ie blisketal krasen rosnat biser: snežinka se je bila spremenila v rosno kapljico in v nji si videl kot v majhnem ogledalu božične jaslice. Božičnjak, naš teloh pa ie ukal: »O kako lepo je vendar, da smem cvesti v božični luči!«
INKAPERUANOI.
ZOPET čudno, malo znano ime. Podajmo se v južno Ameriko čisto na zapadni breg srednjega dela ogromnega trikota, tam sta državi Peru in Cile. Ta kraj je zelo čudovit, nikoli dovolj preiskan, nikoli dovolj občudovan.
1	am so puščave, tako puste kot jih nima Sahara, najdemo pa tudi doline, kot jih ne premore
Kralj lnkaperuancev.
Italija. Visoke gore Kordiljerov z večnim snegom in lepe planote, po katerih tečejo mogočne reke.
V	ti čudoviti deželi, za katere natančen opis ni prostora v tem spisu, je bil narod Jnka ustanovil svojo mogočno državo, ko jo je posedel za nekim drugim narodom, ki se je tudi nahajal na precejšnji kulturni stopnji. Po poročilih je vladalo to državo 90 kraljev, ki so se odlikovali po modrih ukrepih, upeljavi poljedelstva, zidavi krasnih templjev. Po zadnjem kralju je narod propadel in po narodnem izročilu, se ga je slednjič solnčni bog usmilil in mu poslal (v
12.	s;t. po Kr.) kralja: ita je ustvaril dinastijo, ki je vladala (13 kraljev) do prihoda Špancev.
Peru je biia absolutna dinastija. Vsi zakoni so bili dani v imenu božanstva. Kdor jih je kršil, je bil kaznovan s smrtjo. Imeli so pet zapovedi, ki so prepovedale laž, uboj, prešuštvo, tatvino. Sodniki so morali končati vsak proces v petih dneh. Država je bila razdeljena v štiri dežele s svojimi kraljevimi namestniki. Kralja je moralo brezpogojno ubogati tudi plemstvo in duhovništvo. Državni jezik je bil jezik Kvihna, ki so ga učili posebni potujoči učitelja. Dinastija in duhovništvo so govorili posebno narečje, ki se fn nižji sloji pod smrtno kaznijo niso smeli naučiti
Zemlja je bila kraljeva. Tretjino pridelka je dobila dinastija, drugo tretjino templji in duhovništvo, zadnjo tretjino so razdelili med narod po številu družinskih članov. Zidali so mogočne ceste čez najbolj strme bregove. Deželo so kanalizirali; eden izmed kanalov je bil 600 km dolg. Posebne piisave niso 'imeli, pač pa ta-kozvano zaznamovanje misli z vozli na tkanino.
Vsak novi kralj si je zidal lastno palačo, ki jo je okrasil s kipi in podobami ždvali. Vse oro-uje v palači ie bilo zlato ali srebrno. Nekaj čudovitega so bili njih vrtovi z naravnimi in z umetnimi, iz zlata un srebra narejenimi cveticami. Ker so bili bojeviti, so zidali tudi trdnjave.
Lenoba je bila kazniva, zato so se morali že otroci učiti delati. Deklice tkati, kuhati, peči, uečki Da očetovih cel. Kar je bil oče, to je moral ostati sin. nihče se ni smel dvigniti višje. Meči vsemi spretnostma so se Feruanci najbolj odlikovali v tkanin, izdelovanju lončene posode in zlatarstvu.
Najvišji bog jim je bil »lija Tekce«. (Začetek vseh stvari brez začetka.) Tega boga ni nihče videl, zato mu tudi niso zidali templja, lempelje so zidali vidnemu solnčnemu bogu Juti. Jnka-kralj je bil verski glavar. On je dajal verske postave. Duhovnikov je bilo troje vrst, Poleg menihov, ki so živeli skupno v samostanih po zelo strogih pravilih.
Templji solnčnega boga so bili polni zlata; bogovom so darovali sadje, cvetice, živali, žilo in drugo. Ob zmagoslavnih praznikih so darovali tudi ljudi. Največji praznik na čast solnčnemu bogu je bil v poletju kot pri nas o kresu, na katerega so se pripravljali s postom tri dni.
Verovali so v neumrjočo dušo in v vstajenje telesa, ki se potem zopet združi z dušo in gre v boljše življenje. Tudi so poznali spodnji svet. kjer trpe hudobni.
Na ti kulturni stopnji so bili Jnkapeiruanci, ko so prišli Španjolci in v pohlepu po zlatu podjarmili državo. Država se ie šele leta 1821. zopet osvobodila, ko je pretrpela silno mnogo notranjih bojev. Danes je v deželi prava pisana 'hnožica raznih ljudstev, kot nikjer drugje na svetu.
ŽIVLJENJE EN SMRT NA JUŽNEM TEČAJU.
V	soboto 2. decembra 1911. je odplul parnik sAurora« (Zarja) z ekspedicijo na južni tečaj z otoka Tasmanija pod poveljstvom Avstralca dr. Douglas Ma\vsona. Njen cilj je Em približno 3000 km oddaljeno primorje južnega tečaja.
Ma\vson si je bil za mikavno, čudovito vožnjo v skrivnostni svet od večnega leda in snega obklonljene dežele izbral kapitana Davisa, preizkušenega hribolazca in drsača dr. Mertza iz Švice in poročnika Ninnisa cd kraljevih strelcev; večino drugih spremljevalcev so 'tvorili mlada akademiki iz Avstralije in Nove Zelandije. Kapitan Davis je bil kupil v Londonu 50 metrov dolgo, trdno zgrajeno ladjo; ta ladja je vsebovala šest velikih jeklenih tankov za zalogo sladke vode. Za pričakovane vožnje črez zaledenelo nolarno zemljo so bili vzeli s seboj 49 grenlandskih Eskimo-psov za sani.
Sh;.ckletonov ledeni sklad.
Na otoku Macquerie so postavili prvo postajo kot izhodišče, opremili so jo z brezžičnim brzojavom in pustili na njej oddelek, ki naj bi posredoval duševno zvezo med domovino in ekspedicijo. Potem je ladja zopet krenila naprej. Kmalu so prišli v sredo ledenih plošč, ki jih .ie voda polagoma gnala naprej; potem so plavale mimo njih ledene gore z velikanskimi blestečimi stenami, z vrhovi, stremečimi v nebo in na njih so rastli svetli stolpi in krasni gradovi. Morski psi in pingviinii so bili molčeči prebivalci tega čarobnega ledenega sveta. Vedno zopet so se pred ladjo dvigale nove ledene stene iz vode in često so bili raziskovalci razočarani v nadi, da so dosegli ledeno obrežje.
Šestega januarja 1912 ob 11. ponoči je »Au-rora« zavozila v 16 kilometrov širok zaliv, za katerim je bilo videti skozi meglo obrise hrbta pokrajine, pokriite z ledom.. Na krovu je to vzbudilo veliko radost. Vse daljnoglede so naravnali tja. Ni bilo pa kraja, ki bi bil pripraven za izkrcanje. Šele 8. januarja ob štirih popoldne je bilo mogoče bolj vzhodno spustiti čoln z moštvom v morje lin kmalu so drzni raziskovalci stopili kot. prvi na entarktično celino. Imenovali
so »to točko Kap Denison, zaliv pa, kjer so še izkrcali, Common\vealtli-ski zaliv v Adelijski deželi. Sklenili so postaviti tu glavno postajo. — Mawson se je odločil z dr. Mertzom, poročnikom Ninnisom (in 15. možmi ostati tu. da začne znansitvena raziskovanja. Z drugimi udeleženci ekspedicije naj bii se kapitan Davis, spremljan od vodnika Wilda, skušal izkrcati vsaj 650 km zapadno od Adeliiske dežele, da tam ustanovi drugo postajo za raziskovanja. Potem ko so spravili vse potrebno za glavno oporišče Kap Denisa na kopno, lin ko so se častniki in moštvo prisrčno poslovili, se je odpeljala »Aurora« z zapadnim oddelkom 19. januarja zvečer v severozahodni smeri. Upali so, da bodo z brezžičnim brzojavom mogli ostati v zvezd z ladjo in pozneje z oddelkom na zapadu, kakor (tudi z postajo na otoku Macquerie.
Vožnja skozi plavajoče ledene sklade, in mogočne ledene 'gore je bila polna nenavadnih dogodljajev. Ker je pošel premog, se je ladja morala nemudoma vrniti v Hobart. Wild s sedmimi tovariši se je pa izkrcal 15. februarja na velikanskem ledenem skladu, ki so ga krstili za Shackletonov ledeni sklad. Kot so pozneje dognali, ie mejil od vzhoda do zapada 320 kilometrov. V štirih dneh so po hitro zgrajeni žični železnici spravili 36 ton zaloge na ledeni sklad in že 21. februarja se je »Aurora« odpeljala pro-ti domovini iin je 12. marca srečno dospela v Hobart.
Tako sta oba oddelka ekspedicije, oni na Adelijski zemlji in drugi 3000 km zapadno na Schackletonovem ledenem skladu, izpostavljena kot izgnanca. Najprej so morali seveda skrbeti za ito, da se vsaj nekoliko zavarujejo proti strašnemu .mrazu jn groznim viharjem; zgraditi so si koče. Potem so začeli z znanstvenimi raziskovanji. Koncem decembra 1912 ali začetkom januarja 1913 je imel tako je bilo dogovorjeno, priti zopet kapitan Davis z »Auroro,« da odpelje oba oddelka. Ko je pa priše! do Kapa Denison, se ni bil vodja ekspedicije Mawson še vrnil s potovania na oddaljene obrežne odseke, na katere se je podal na saneh skupno z dr. Mertzom in poročnikom Ninnisom. In ker jih m bilo nazaj in je bilo treba računati, da so umrli, je vzel kapitan vse navzoče na krov, razen petih mož, ki naj bi iskali pogrešane. Potem ja »Aurora« šla še po oddelek na zapadu in ie srečno pristala marca 1913. v Hobartu. Nesrečniki Da, ki jih je ladja pustila v Adelijski deželi, da rešiio vodjo ekspedicije in njegova dva tovariša, so morali še eno celo leto čakati v ledu in snegu na rešitev in vrnitev v domovino.
Mawson, dr. Mertz in poročnik Ninnis so bili odšli 20. novembra 1912 s sanmii in psi, da preiščejo obrežno pokrajino kolikor mogoče daleč na zapad. Dr. Mertz se je navadno vozil z drsalkami spredaj. V nepopisnih težavah in nevarnostih so šli preko neštevilmih razpok v ledenikih in po sneženih mostovih črez globeli, več kot dvajsetkrat so se udrli vanje in sc zopet izkopali na dan in vlekli sani in psa kvišku. Mnogokdaj so rešili sebe in živali pred strmimi
prepadi le ž brzim sunkom. Povsod je prežala smrt. Silni sneženi viharji so jih cele dneve c-virali pri prodiranju. Da ne zmrznejo, so morali bežati cel dan v spalnih vrečah; samo zjutraj sta se podala, menjaje se, dr. Mertz in Ninnis, ven, da nakrmita pse, ki so udobno ležali, zakopani v globok sneg.
Bil je solnčen dan, — toplomer je kazal 6 stopinj pod ničlo, ko so ti trije možje s psi in sanmi krepko prodirali dalje; dr. Mertz je bil kot navadno z drsalkami prvi in je veselo prepeval študentovske pesmi. Šli so po gladkem snegu, iin niso pričakovali, da zadenejo na razpoke v ledu. Ninnis je šel poleg svojih sani tik za sanmi voditelja Marosona. Nakrat zasliši ta za seboj tiho tožeče cviljenje psa; mislil je, da cvili pes, ker ga je Ninnis udaril z bičem. Ko se je par trenutkov pozneje ustavil dr. Mertz 4 in s skrbjo pogledal nazaj, se je obrnil tudi Ma\vson in je z grozo opazil, da poročnika Nin-nisa in njegovih sani ni videti. Takoj sta oba šla kos poti nazaj, sledeč sledovom sani in sta odkrila skozi tri in pol metra široko luknjo globoko ledeniško razpoko, ki je bila prej pokrita s tankim snežnim mostom. Tu so se bile udrle Ninnisove sani. \lawson in Mertz sta tri ure neprestano klicala v temno globino, a noben glas se ni odzval; le nekaj časa je še bilo slišati zateglo cviljenje enega izmed psov, ki je bil 45 metrov globoko obviisel na skalnati vzbo-klini in si najbrže zlomil hrbtenico. Ob 9. uri zvečer sta tovariša na robu ledenikove razpoke molila mrtvaško molitev za svojega prijatelja.
Potrta sta se druga dan Mawson in dr. Mertz obrnila nazaj. Iz previdnosti sta si izbrala ovinek skozi notranjost dežele, ki ni bila tako preprežena z razpokami. Zdaj je začela strašna, mesece trajajoča pot na življenje in smnt. Upala sta, da se bosta z na pol drugi teden odmerjenimi živali prebila do koče, če polagoma pojesta vseh šest preostalih psov. H sreči ni bila priprava za kuhanje ne petrolej naložena na Ninnisov.ih saneh. Neprestano je padal gost in mehak sneg na čimdalje bolj izmučena potnika. Do kosti posušene živali niso imele več.moči, da bi vlekle sani, tako da sta se Ma\vson in dr. Mertz morala sama vpreči. Cesito sta padla v negotovi dnevni luči na tla. Pes za psom se je zgrudil; naložila sta ga na sami in ga pri prihodnjem odpočitku zaklala, da. so dobili ostali psi in oba človeka zopet nekaj hrane. Oba moža je napadala snežna slepota. Sredi neskončnosti slepeče bele planote in enoličnega nebesnega obloka je često leglo strašno čustvo zapuščenosti in otožnosti na njuna srca.
Po dveh tednih ie napadla dr. Mertza popolna izčrpanost in kmalu že ni mogel več naprej. Prijatelj mu je kuhal gost kakao in mesno juho iz pasjih kosti; toda bolnik je dobival pogoste napade in je padel v delirij. V noči od 7. do 8. januarja, ko se je zdelo, da je pokojno zadremal v spalni vreči, je stopil pred sodbo božjo.
In sedaj je stal Mawsoll salu poleg mrliča
v	strašni ledeni pustinji, stotine kilometrov daleč od varne koče, brez upanja, da kdaj doseže tovariše. Razpolagal je le še z malo hrane an z mesom zadnjih psov. Od mraza mu ie odpadla koža od podolatov na nogi: prilepil jo je zopet z laolinom in je gazil naprej skozi sneg in meglo. Po enem mesecu je nenadoma zagledal sredi snega črno zastavo, ki je bila znamenje, da je tam zaloga živil, ki so jo postavili tovariši, ko so iskali pogrešane. Tam. je našel listek z naznanilom, da čaka »Aurora« ob obrežju. Potem ko je korakal spet par dni, se je popolnoma brez moči zgrudil in je moral ležati en teden. Ko je slednjič 14. februarja dosegel glavno postajo, kjer je našel pet tovarišev, je bila ladja že odšla in je radi besnečih viharjev ni bilo mogoče brezžično obvestiti! V tem obu-PU je Mawson poslal svoji nevesti brezžično brzojavko, v kateri jo je oprostil obljube, da mu bo zvesta, zato da ne naveže svojega življenja na pohabljenca. Ona pa mu je pogumno odgovorila: »Zadovoljim se z ostanki.«
Prešlo je še dolgo težko leto, polno pomanjkanja in trpljenja, dokler se ni zopet prikazala »Aurora« v Commonwealth-skem zaiivu. Ko so 12. decembra 1913 uzrli ladjo z modrih iedeniških pobočij, odkoder so jo osamljenci vsak dan iskali v daljnem obzorju, so v skalnati razpoki s petrolejem, bencinom in mažo zažgali ogenj, znamenje radosti. Potem ko so spravili preživele in vso opravo postaje na krov, je odplula ladja proti domovini, kamor je dospela koncem februarja 1914.
VNANJOST STANIČA
‘n Dar značilnih "anekdot iz njegovega življenja.
STANIČ je bil velik, koščen, suh, močan mož; glavo je nosil malo napre; nagnjeno;
čelo je imel visoko, obraz podol.gast, nos siljast pa rudeče oči. Padel je bil namreč še kot °trok na domačem ognjišču v ogenj in od tedaj j*- mu ostale krvave trepalnice, »tako da ga je bito strašno pogledati. Govoril je na glas in zelo |rdo. Od nekedaj je bil velik prijatelj peš-kora-*a, hodil je široko; v hoji in sploh pri delu, ki zahteva trdno telesno konstitucijo, ga nji kmalu kedo prekosil. Vzdignil in nesel je več, nego marsikateri težak. Bolan nikoli v svojem živ-‘Jenji ni j bil....«
1	ako poroča o Staničevi zunanjosti njegov kJograf Paulus - Levec na podlagi izpovedeb Podobnikov, ki so Staniča poznali.
. Stanič je že za svojega študentovanja rad fctel na gore. V onem času ga je začela vznemirjati misel, da še nikoli nobeden ni priplezal "a vrh koroškemu nebotičniku Velikem Zvonarju. Prijatelji so ga v tej misli podpirali in za-0 Je sklenil napraviti to'turo in doseči tako slo-JJ? Prvega turista, ki je prišel na ' rli tej koroni gori. Ko sem bil na vršac prišel,« — tako
pripoveduje sam. — »Sem videl, da me je misel goljufala. Zagledal sem ondi jelko vsajeno; to je bilo gotovo znamenje, da je nekdo uže jired manoj tukaj bil. To me zjezi — grem in splezam po drevesu gori do čopa, da sem potem ponosno mogel reči, da sem vendar še više bil, nego mojih prednikov kedo.«
To črto posebneža je Stanič ohranil vse do smrti.
L. 1819 je dozidal v Ročinju kaplanijo in šolo. Preden je mogel urediti notranjščino, je moral v Gorico. Na započeto delo ni zabil. Lastnoročno je stesal in ogladil pod, ga naložil na voz, ga sam peljal v Ročinj, kjer ga je tudi sam vložil!
*
Goriški čevlji mu niso bili po volji, kajti bili so mu prelahki, pregospodski. V Kanalu so delali boljše, trdnejše, gori je imel svojega čevljarja!
*
Ob neki priliki je šel od doma v stolnico.
Pride v Raštelj in obstane.
Sel je ob zidu in talar se mu je zaplel ob žebelj in mu ga strgal.
Stanič se mirno obrne, gre domov, vzame kladivo in se vrne k nagajivemu žeblju in ga neusmiljeno stolče po glavi, dokler ni izginil v zid ali les.
»Tako!« je rekel kanonik in šel.
*
Slomšek je obiskal Staniča.
Peljal ga je skozi Furlanijo v Oglej. V 0-gleju ga je spravil v stolp, odkoder mu je razkazoval bližnjo in daljnjo okolico.
»Potem sva šla s stolpa, se je Stanič v petič podpisal na steno, da bo ja vsak vedel, kolikokrat je bal v stolpu!«
ZA-NAS EMALCKE
SEDEM VRANOV.
1VELA sta oče in mati, ki sta imela sedem sinov, a hčerke nobene. Slednjič sta dobila tudi hčerko, ki je pa bila tako slaba, da jo je bilo treba v naglici krstiti.
Oče je poslal enega sinov naglo k vodnjaku po vode za krst, ostalih šest je letelo za njim, in ker je hotel vsak prvi vodo zajeti, je padel vrč v vodnjak. Tedaj so stali ob vodi in niso vedeli, kaj naj storijo, domov pa si niso upali.
Ko se dolgo niso vrnil:, je postal oče nestrpen in je dejal: »Gotovo se kje igrajo ti malopridni otroci!« Bal se je, da bo otrok brez krsta umrl, zato je zaklical v jezi: »Naj se v vrane spremene neposlušni otroci!«
Komaj je izrekel besede, je zaslišal šumenje peroti in videi sedem črnin prečrnih vranov, ki so v daljo leteli.
Stariši niso mogli prekletstva preklicati, žalovali so za sinovi, a tolažila jih je hčerka, ki je okrevala od dne do dne in se razvijala v kra-soitico. Ona dolgo ni vedela, da je imela brate, zakaj stariši ji tega niso povedali, dokler ni izvedela tega lepeira dne od ljudi, ki so dejali: »Deklica je že lepa, deklica, ko bi ne bila kriva svojih bratov nesreče«.
Bila je žalostna, šla je k očetu in materi in ju je vprašala, če je imela kaj bratov in kam so izginili. Tedaj nisrta več mogla tajiti, dejala sta, da je bila pač božja volja in njeno rojstvo je bil le nedolžen vzrok za to.
Toda deklica je vedno mislila na 'to, da mora svoje brate oteti. Ni. imela miru ne počitka, dokler se ni dvignila v svet, da poišče brate in jim pomaga, naj stane, kar hoče. Ni vzela nič drugega s sabo, kot prstan od starišev za spomin, vrč vode za žejo. hlebec kruha za glad in stolček, da sede, kadar bo trudna.
Šla je dalje in dalje, daleč daleč, na konec sveta. Prišla je do solnca, ki je bilo tako vroče in strašno in je žrlo male otroke. Naglo je zbežala proč in je prišla do meseca, ki je bil mrzel in grozen ter hudoben; ko je zagledal deklico, je dejal: »Voham človeško meso«. Tudi tu je bežala proč in prišla do zvezd, ki so bile prijazne in dobre in vsaka je sedela na svojem stolčku. Večernica je vstala, dala ie deklici ma-
lo	koščico in dejala: »S to koščico odpri stekleno goro, v nji so tvoji bratje«,
Deklica je vzela koščico, zavila jo v rutico in šia dalje, dalje, dokler na prišla do steklene gore. Vrata so bila zaprta in ko jih je hotela odpreti, je videla, da je izgubila koščico, ki jo je zvezda darovala,
»Kaj naj storim?« Hoitela je brate rešiti, a vrata so zaprta. Vzela je nožek, si odrezala prstek 111 ž njim odklenila vrata.
Ko je vstopila, ji je prišel škrat nasproti in jo vprašal: »Oiiok, kaj iščeš tu V«
»Iščem brate, sedem vranov,« je odgovorila.
Škrat je dejal:	»Vrani	niso doma, če jah
hočeš ppčakati, vstopi!«
Nato je prinesel škrat jedil in pijače za vrane, sedem krožnikov in sedem kozarčkov; iz vsakega krožnika je pojedla sestrica drobtinico, iz vsakega kozarčka je popila kapljico; v zadnji kozarček je vrgla prsitau, ki ga je imela s seboj.
Naenkrat je začula v zraku šumenje peruti in škrat je dejal: »Zdaj se vračajo vrani«.
Prišli so, hoteli jesti in piti in so iskali svoje krožničke in kozarčke. Drug za drugim so dejali: »Kdo je iz mojega krožnička jedel? Kdo je iz mojega kozarčka pil? Človeška usta so bila«.
Kdo je sedmi v dno kozarčka pogledal, je našel prstan. Pogledal ga je in spoznal, da je od očota in matere in dejal: »Bog daj, da bi bila naša sesitra tu, tedaj bi bili rešeni«.
Deklica je bila skrita in je vse to slišala, stopila je k njim in tedaj so vrani zopet postali ljudje.
Pozdravili so se in noljubili ter šli veseli domov.
BOŽJA HRANA. LEGENDA.
BILI sta sestri, katerih ena je bila bogata in ni imela otrok, druga pa je imela pet otrok, bila je vdova in tako uboga, da ni imela niti kruha, da bi nasitila sebe in svojo deco.
V	sili je stopila k svoji sestri in ji je deiala: »Moji otroci in jaz smo lačni, daj nam kruha, da se nasitimo.«
Bogata sestra pa je odgovorila:	»Saj	ga
sama nimam,« in jo je zapodila.
Ko je prišel njen mož domov, si je hotel odrezati kos kruha, toda ko je zasadil nož v hlebec, se je pocedila kra iž njega.
Njegova žena je to videla in se je prestrašila, povedala mu je, kaj se je bilo zgodilo.
Mož je šel, da bi pomagal ubogi družini toda ko je stopil v izbo, je našel vdovo pri molitvi; oba mlajša otroka je imela na rokah, trije starejši otroci pa so ležali, bili so že umrli.
Ponudil jim je jedil, a vdova je odgovorila: »Zemskih jedil ne rabimo več; tri je Bog že nasitil, tudi naše prošnje bo uslišal.
Komaj je to izgovorila, sta izdihnila mlajša dva svojo dušo. materi pa je počilo srce, da je umrla.
L A RS Oh'	ANGEL	VARUH.
LESKA. LEGENDA.
NEKEGA popoldne je Jezušček v zibko legel in zaspal. Mati božja je stopila k njemu, pogledala ga je vsa radostna in dejala:
»Si li legel spat, moj sin?« Spi sladko, v gozd bom'šlain ti prgišče jagod prinesla; vesel jih boš, ko se boš zbudil.«
. V gozdu je našla prostor z najlepšimi jagodami in ko se je pripognila, da bi eno utrgala, je planil modras iz trave. Ustrašila se je, pustila jagode in zbežala. Modras je letel za njo, Marija pa se je skrila za leskov grm, dokler ni modras izginil.
Nato je natrgala jagod in ko se je vračala, je dejala: »Leska, ti si me branila, brani v bodoče tudi ljudi.«
In od tedaj je zelena leskova šiba najboljše orožje proti gadom in modrasom in vsem, kar leze po zemlji.
PRI NAS.
Strašen hrup je v naši hiši, miške teči se ne siiši,
Ivan vpije, Zorka steče, plane v lase, nič ne reče.
Peterček po tleh razbija, kliče mamico Marija.
Kok se kremži, Joško joka,
Polda tuli, Stanko stoka, kislo repo Ana žaga, mali Vladko ji pomaga: miško teči se ne sliši, strašen hrup je v naši hiši.
r.
HUDI STRIG.
Hi — hop!
Enkrat na tla, drugič pod strop, tretjič p.a stricu na močni koleni:
No, če iunak si, pa konja poženi!
Kam pa se peljemo? — Daleč tja v mesto
li	kralju zasnubit kraljično-nevesto —
Kje pa so, bratec, poročni ti svati?
— Glej ga: ti, striček... in oče... in mati — Dobro, moj dragi! In godci veseli?
— To pa sta psiček in mucek moj beli — In za nevesto bogati darovi?
— Bodo pa našega polja cvetovi — Moško, res moško si, fant, se odrezal.
Kai, če bi konja še malo podrezal!
Daleč, še daleč je nama do mesta, tam pa že komaj te čaka nevesta...
— Dobro, moj striček! Se sedlo popravim, da jo raz konja junaško pozdravim — Konj pa je skočil in vspel se po zraku, pa se rodilo gorje je junaku!
Janko Samec.
VETER.
Jaz sem veter, dvigam prali, kaj vas ni me, deca strah?
Zdaj sem dete kakor vi, zdaj vihar sem, bliske krešem, kolo naokoli plešem, zdaj spet sikam kakor gad, zdaj ko vetrič piham hlad, zdai nevihta sem — bežite, vrata pred menoi zaprite!
Jaz sem veter, dvigam prah, kaj vas ni me, deca, strah?
Cika Jova — Gradnik. tl‘isaiii oblaki>.
ZENSKISVET
VZGOJA.
LOVEK je najple-meintejsi del stvarstva. Ko zagleda novo bitje luč sveta, je dana starišein lepa prilika, ua v svojem potomcu oplemene samega sebe in da ne bo rastel kakor divje drevo, ki širi na vse strani nepotrebne in škodljive veje in vejice slabih lastnosti. Ako se jih ne obreže pravočasno, zaman iščeš sredstev, da bi jih odDravil.
Gojiti moramo v otroku telesne In duševne zmožnosti in sicer že z dnevom, ko je zagledal luč sveta. »Otrok« — kaj pojmimo vse s to besedo! Majhno bitje je ito, a zahteva velike naloge, zahteva mnogo moči od nas. Ko postaneš mati, premisliš H. kakšno breme si si nadela na svoje rame? Si l.i sposobna prenašati težo, ali precenjuješ svoje lastne moči?
Z otrokom si ne naprtiš le skrbi v mate-rijalnem oziru, še višja naloga ti ie naložena. Odpreti moraš duni v novo duševno življenje novega bitja, obvarovati ga vsega zla, pomagati mu v vsaki nevarnosti — upeljati *a v življenje. Biti mu moraš opora, dokler ne stopi samostojno v svet.
Navdajati te mora velika ljubezen do novega bitja, ki je ne zamorijo lin ne zagrenijo skrbi, ki izpolnjuje svojo najvišjo in sveto nalogo v žrtvovanju samega sebe in svojih lastnih moči. V tem obstoji dostojanstvo stariišev in sreča otrok. ,
Pa dandanes kdo ni vse mati, oče? Otroci, ki niti ne vedo, kaj ie pravzaprav življenje m kaj zahteva od njih življenje. In življenje m tako lahka stvar. Vsak človek doživi gotovi čas, ko ga najde življenje nepripravljenega, in vendar bi morali živeti celo življenje, da bi se naučili živeti. Zato zamore biti le zrel človek pra-
vi	voditelj svojim potomcem.
Zločinec je na oni, ki si ustvari obroka brez premiselka, brez pravega namena in se ne oklene bitia. ki mu ie dan v last, z vso ljubeznijo, z vso dušo.
Ali bo otrok dober ali slab, je odvisno od vzgoje, ki jo uživa v prvih letih, od okolice, ki mu daja dober ali slaD vzjueu. ah moitmo buditi že otroka, kakšne lastnosti prevladujejo v njegova duši? Psihološko ie dokazano, da so otroci, v katerih so prevladovale dobre lastnosti, vsled slabe vzgoje in slabih vzgledov zašli na kriva pota, in nasprotno, v navidezno temnih dušah so pod dobrim vodstvom vzrastli značaji.
Zakaj izhaja največ zločincev in nižjih slojev? AH radi tega, ker se rodijo otroci s slabimi in grdimi duševnimi napakami? 'lega ne more pač nihče trditi. Kriva je le manjkujoča vzgoja in slabi vplivi okolice, vsled katere se v otroku zamori vsak čut moralnosti.
Kdor stremi po preustroju človeštva, po izkristaliziranju lastnega naroda, mora stremeti za tem, da se upelje vzgoja najprej tam Kjer je ni. Vzljubiti mora nižje človeštvo — rečem nižje zato* ker mu manjka prave vzgoje — in mu z ljubeznijo vcepiti one lastnosti, ki so potrebne za moralno življenje. V prvi vrsti je poklicano zato učiteljstvo in duhovščina.
Glavna naloga vzgojitelja je, vzbuditi in gojiti v otroku vse dobre nagone. Oni, ki misli, da zatre slabe lastnosti le z iztrebljenjem slabega, se moti: z nagovarjanjem in vzpodbujanjem k dobremu se že zatira mnogo sla'nega. Dobre,, moralne lastnosti se zbirajo kakor električna sila, čimdalje bolj — v notranjosti čiove-ka samega, a le potom neprijetnosti, ki jih doživlja. Zato položi vzgojitelj v svojega otroka temelj moralnosti, ako mu vzbudi čut potrpežljivosti, ljubezni do bljižnjega in sarnozatajeva-nja. Tak človek bo v stanu prenesti mnogo.
K zavijanju dobrih lastnosti moramo navajati otroka nato, da se sam bojuje zoper slabe lastnosti. Ako pije 11. pr. preveč vode kljub temu, da se ga je opozorilo na slabe posledice in se ne zna brzdati, postavi poln kozarec vode pred njega, sam naj pokaže, koliko ima v oblasti samega sebe.
Neznatne so take vaje., a imajo veliko vspeha. Premagovanje samega sebe dovede otroka do vedno večje moči. Ako sc bo premagoval v navzočnosti drugih, se bo premagoval tudi, ko bo sam s seboj.
Mnogo starišev ima sicer trdno voljo in željo vzgojiti dobro otroke, a manjka jim prave razsodnosti..Slepa ljubezen jim otcrnni vid;
otrok nc opazuieio zadostno. Rano na roki bodo hitro obvezali, a dušno rano, ki je še bolj potrebna negovanja, se prezre bodisi iz lahko-, miselnosti aii komodnostii, bodisi iz manjkujo-čega spoznanja otroške duše. To so grehi, navidez neznatni, a imajo bridke posledice.
H koncu še nekaj: Slepa ljubezen je nevarna, a je nekaj ničmanj nevarnega, če gledaš na svoje otroke kot na nekaj manj vrednega; niti tedaj ne smeš tesra. ko pogrešijo in se nerodno obnašajo. Stariša naj korakajo skurnio z otroci z duhom časa naprej, toda k dobremu, k napredku — da tako izpolnijo, kar jim je naložilo Nebo!
ŠE PAR POTEZ.
V Drvi številki letošnje »Mladike« s.em na-kratko očrtala življenjepis Helene Keller.
Prezanimivo in prevažno je to življenje, ker vsebuje obilo vzgojnih momentov; zato ne morem mimo njega le s kratko črtico. Naj sledi Par odlomkov iz njenega lastnega živcuopisa, ter važnih pisem njene učiteljice Sullivan.
Omenila sem že, da je bila Helena kot otrok tiranka in neukrotljiva. Mučila je posebno rada živali, večkrat je spustila na psa, njenega tovariša, svojo jezo. V družbi so jo radi imeli, keir je bila veseja in je vzbudila češče s svojo naivnostjo obilo smeha. Že kot petletni otrok se je zavedala, da jo nekaj razločuje od ostaie družbe. »Natančno se spomnim,« govore njene lastne besede, »kedai sem opazila razloček, ki je bil med menoj in obdajajočimi me ljudmi; bilo je to pred prihodom moje učiteljice. Spozna la sem, da niso rabili moja mati in moji znanca ista znamenja, kakor sem jih delala jaz, ako sem kaj želela, temveč, da so se razumeli Dotom ust. Včasih sem stala med dvema razgovanajočima se osebama ter sem tipala nju ustne. Nisem mogla tega razumeti, kar me je spravilo v zadrego. Zibala sem moja usta. gestiKuiirala z rokami, a brezuspešno; ti neuspehi so vzbudiii v meni nezadovoljnost in so me tako razkačili, da sem tolkla z nogami dn sem vpila do utrujenosti. Maščevala sem se v takih trenotkih nad okolico.
Morala sem pač spoznati, dp sem bila ne-uljudna, kajti dobro sem se zavedala in čutil-', da je moja varuhinja trpela, ko sem jo obdelala in suvala v njo z nogami. Po takem roz-burjenju se je navadno vzbudilo v menii nekaj kesu podobnega. A nikdar me ni ta občutek obvaroval zopetne nebogljenosti in krutosti, ker ob prvi priliki, ko se ni izpolnila moja želja, sem to ponovila. Prijateljico Marto, ki je razumela moja znamenja, sem rada imela, a veselilo me je, ko sem io obvladala in ona se je raje uklonila moji želji, ko da bi se izpostavila mojim pestem. Bila sem močna, energična in nisem se zmenila za nosledice mojih dejanj.«
Natančno opisuje Helena mnogo takih posameznih dejanj, ki so bila takrat njej sami v veliko veselie in zabavo, drugim pa. zlasti sta-rišem v veliko skrb in preglavico. Ko je pisala življenjepis, se je.zavedala vsega tega ko pra-
vi: »Mnogo dogodkov iz prvih let po moji bolezni mi .ie jasno v spominu in mi kažejo brez-smoternost in temoto mojega življenja- v tembolj kričeči luči.«
Kako je ljubila svoje stariše in kako nežen le bil oče ž njo, je posneti iz naslednjih vrstic: »Moj oče je bil jako ljubeznjdv dn prizanesljiv; ljubil je dom in nikdar ni pustil družine same, razun takrat, ko je li^dil na lov, katerega je strastno ljubil. Lep. vrt smo imeli in gojil ga je z ljubeznijo; ponosen je bil na vse, kar je pridelal. Mene je vedno razveselil s prvami jagodami in prvim grozdjem. Vodil me je od drevesa do drevesa, od trte do trte, me Dožal in se veselil z menoj.
Svojo manjšo sestro sem gledala s čudnim očesom. Zdelo se mi je, da se je vrinila med menoj in ljubeznijo moje matere. Ljubosumje ine je prevzelo videč, da sedi v naročju materinem, kjer je bij po navadi moj prostor in me je tako obvladalo, da sem nekega dne prevrnila zibelko, kjer je sestrica mirno spala.
Taki izbruhi so me napadali vsied tega, ker sem tembolj občutila samoto mojega življenja, ne poznavajoč one nežnosti, prihajajoče iz ljubezmpolnih besed in dejanj ter nz skupnega, medsebojnega razumevanja. £e?e pozneje, ko sem spoznala v sebi del človeštva, sem se sprijaznila z mojo sestrico in srečna sem bila, ko sva se sprehajali, držeč se za roko.«
Iz vsega tega spoznamo, kako nesrečno bitje je bila Helena, dokler se ni prebudilo v njej priivo duševno življenje in spoznanje, da zamore biti človek srečen kljub telesnim pomanjkljivostim.
m
o
‘g 5 •te ^
O <3 Ki
*si ^
•o g
•te
•SP
o
o
M
O
"C3 'S M g e &
•S -e ^ a
£5, & O O
.M "f;
o
£
s;
“a
8i
03
S- ^
0 v. O
“N
P 03 ^ O
1 t
o
F ^
s
cu Sžs
£ -s
S -te •2 p S -te
-te
IVAN PREGELJ.
AŠ človek je to, Tolminec, rojen pri Sv. Luciji ob Soči, danes profesor v Kranju, kjer živi s svojo družino. — Ne bom opisoval njegovega življenja, tiste poti iz ubožne hiše pod rokami dobrotnikov, skozi stradanje in boje do tistega cilja, ki mu pravi povprečni človek eksistenca, mi pa, ki se ne veselimo, da je ta ali oni storil to pot radi kruha, ampak da je razvil zmožnosti in nam podal njihove sadove, ne vemo, kako bi to imenovali. Pregelj sam bi nam najlažje in nailepše opisal to pot. v kolikor tega že neposredno ni storil. Ta nepopolna slika naj poda del pisateljevega obraza..
O Preglju pisati je itežko. Tako plodovit je, kot nobeden naših pisateljev. Poglej v »Cas«, »Dom in Svet«, »Mentorja« in »Mladiko«, »Mohorjeve knjige« in še kamorkoli, povsod boš srečal njegovo ime. Tako vsestranski je — piše črtice in romane, pe.srni in drame, znanstvene razprave in leposlovne kritike, prevaja in samostojno ustvarja, da ga skoiru ni polja, na katerem se ne bi že poizkusil, vedno delaven, vedno nemiren. Tudi ti na dolgi poti od »Romantike« preko večerniških povesti in zgodovinskega romana (Tlačani), v katerem se še bori s tehniko, do dovršenega »Plebami-sa Joannesa«, vršiti različne obraze pred očmi. Zato ne moreš zgnesti celega Preglja v dve besedi, ki imata itu jedva prostor. Moral bi pisati cele strani.
Ko berem novejši Pregljev spis, se mi zdi, da vidim človeka, ki se je kot otrok naletal po naravi, da se~atrese šolskega prahu in vzbudi dušo v sebi. Vso snov je predelal v sebi in jo podprl s študijem, zdaj se je pogreznil v globino in jo podaja s svojo osebnostjo prežeto. Ves tak kot je Pregelj v življenju, je tudd v spisih. Živ, nemiren, tu trpek, tam dovtipen, ustvarja plastično in eno ga posebno odlikuje pred drugimi, to je topel, življenja poln izraz,
pečat našega juga, ki vpliva sugestivno in mu pridobiva uspehe. Poln solnčne vere je, naraven, skoraj naiven, tako odkritosrčen, da se ti prikupi na prvi mah. Od todi tisti konflikti z ljudmi, ki se drže priučenih manir, čez katere gre Pregelj brez misli na nespodobnost ali na greh, zgolj vsled svoje nehlinjene nature.
Pregelj ne pripada kaki literarni smeri, četudi smo že včasi slišali imenovati besedo novoromantika. On, ki je začel že z »Otroci soln-
ca« svojo’ posebno razdobje in pot, stoji sam. Njegov zgodovinski roman (tu mislim na Ple-banusa Joannesa), je skočil preko ojnic nanizanih dogodkov, poglobil se je v dušo in njene boje. To mu daie tisto vrednost, ki je ne pretiravamo; no tem ga moramo danes soditi.
Danes imamo takorekoč prvo njegovo pomembno delo v knjigi pred seboj. Delo. s katerim se lahko predstavimo s ponosom, zakaj on je tako naš, kakor ni bil še nihče. Bivajoč proč od nas, hodi njegova duša še vedno po tolminskih grapah in goriških tleh, ki jim kleše trajen spomenik v »Tlačanih«, »Otrocih solnca«, »Plebanusu Joannesu« in »Gloriosi«, če prezremo druge male dragulje, raztresene tu in tam. 2e radi tega zasluži teh par besed in malo
uvaževanje, predvsem pa resnega pogleda v fflobino njegovega dela. ki je nastalo iiz ljubezni Jo umetnosti in do nas.
France Berk.
PLEBANUS JOANNES.
Ne bom pisal ocene. Presilno je delo, ki mi prsti trepečejo ob njem, ko sem ga že trikrat prebral. Prezgoča je lepota Pregljeve besede, iz naše krvi ustvarjena, v strašni muki umetnika spočeta, da bi jo ta trenotek mogel zaobjeti v vsei globini in preprostosti. da bi mogel to živo telo umetnosti rezati na koščke in jih z jecljajočo besedo razkazovati.
Ne morem. Le eno vem le enega se v polni luči dneva, s pomladanskim vonjem prepo-jeni. zavedam v dnu svojega bistva: Nihče izmed Primorcev ni tako globoko Dosege! v du-§o našega naroda, nihče izmed nas ni dvignil iz tega neskončnega zaklada toliko duševnih vrednot, toliko žive, neumrljive lepcite kot Pregeli v tem delu!
Bilo je v času, ko je smrad pečenega človeškega mesa z grozo dušil florentinske ulice, ko je svet zaplesal v blaznem sladostrastju, ko ie izmeček tuie duševnosti nliusknil v naše gore in jih zastrupil- ko ie mrak. strah in groza legla no naših dolinah in jim ie črno suženjstvo pilo kri srca.
Pa je vstal mož tiste dni, en sam mož in rastel iz gorja in tuje zlobe okoli njega, iz trpljenja in ognja, ki ie žgal v njegovih žilah, in postal človek, hlapec gospodov, luč svoiih ljudi. Kakor da se je sitrnila v njem vsa naša bol, vsa naša slabost, vsa naša moč. Naš obraz nosi. »ase misli misli, naša čustva diha: njegova beseda, trpka in mehka, obtežuioča in odpuščajoča, strašna v jezi, nežna v liubezni.. odkrita, brez laži in hinavstva udarja kot koščena pest in boža kot materinska dlan — ali ni to naša beseda ?
In rastel je iz luči, ki je bila v njem, ki je lila vanj iz razpela, katerega je sam izrezljal Do podobi, strašni, ki io ie živela niega muče-'1'iška duša. V tej luči pa je bila ljubezen, v tej luči se je boril, padal in zopet vstal, v tej luči ie obiel vse. svoie ljudstvo in niega tlačitelje, svoje najdražje in svoje sovražnike. Vedno hujše je trpljenje, vedno težji so udarci, ki se pod njimi krivi telo, ječi duša, vpije kri nečista ...
Dokler m bila mera polna, dokler vikar ■Janez ni smel več darovati, dokler ni kuga po-davila očete in matere in otroke, dokler ni tuj £reh Dotopil v satanskem posmehu vso vikar-'evo radost iin tilio skromno uoanie. Potem ie ta mož, ena naiboli človeških, najbolj živih in najbolj naših c^eb. kar iih ie kdai zarisalo slovensko pero v naši umetnosti, no neizmernem trnljeniu, no strašnem ponižanim po obupnem boiu med dobrim in slabim, med mesom in duhom zaživel neusahljivo živlienie v Niem in v nas.^ ki nas dviga iz blodnie in dvoma in nas vrača narodu, iz katerega smo izšli, v tej uri,
ki nosi pečat tistih davnopozabljenih let, ki žive v Pregljevi knjigi in iz katere nam ožaria mračno pot »plebanus Joannes,« .tolminski vikar. —
Toda, saj nisem ničesar povedal! Sai sem hotel Povedati le to in samo to:
»Vzemi, narod trpinov, in beri: to ie zgodba tvoje bolesti, tvoje lepote in tvoic moči!«
Dr. Alojzij Res.
ODLOMEK IZ „PLEBANUSA JOANNESA*.
Prešel je mimo dvorišča, kjer je prejšnji dan videl kugavega človeka, in ni vedel. kdaj. Prešel je zapuščene predmestne kraje in hir'o, kjer je ležal besni pes na verigi, in se je ozrl po njem in je videl, da je poginil. Prešel je ravno polje in čutil toploto sobica prijetno v hrbtu, zakaj bil je šibek in lačen. Nato ie stopil v dolino in se je oddahnil, kakor da je že doma. Šel je mimo turščinega polja. Prav tako kakor prejšnji dan je ležalo v solncu in le popotnik ga je gledal od druge strani in ga ie komaj prepoznal. V prvi koči je vstopil, da bi poprosil za požirek vode in skorjo kruha, če bi ga dali. Vstopil je v sajasto vzdušje in pozdravil: dvoje strašno izprenienienih lic mu ie zaječalo nasproti: žene lice iin lice moža. ki iu je videl nedavno v zdravju in sli telesne poltenosti. Zdai ie bila nesrečnima nabrekla koža, pod-plula gnusno in se razpustila. Dve uri je ostal v koči in ie videl, kako sta umrla v mukah in strahu. Omahnil ie v dan. ki se je nagibal v večer. Pretresla ga ie bila smrt prvih kužnih, ki ju ie videl umreti.-In tedai ga je obšla tesnoba brez kraia, brez konca, in kakor da mu lastilo dete umira na Tolminskem, ie zastokal:
»Katrica, otrok! Kuga. kuga!«
. Bila je že noč. ko je šel po dolini navzdol proti Tolminu. Moči so ga zapuščale, že ni več razmišljal, že je čutil samo še težo telesa in strašno trdo cesto, ki je kakor rezala v pete,
v	kolena, v boke, v križ in hrbtenico. Od daleč, izza ovinka mu ie sinila luč naproti, in ko je bil blizu, je videl: siv ovčar je sedel pred onim pol razpalim strahotnim senikom in kuril in pekel repo v	žerjavici. Vikar ni	mogel naprej. Pristopil je	in sedel	molče k starcu. Sta-
rec je pravrtako molče segel v žerjavico, izvlekel smojko in jo	ponudil	potnemu:
»Če se ti ne	graja!«
Vikar je vzel in ie jedel in kakor v zahvalo je rekel:
»Grem v Tolmin, pa sem pozen.«
»Tam-le lahko spiš,« je odvrnil ovčar. »Eden je že legel notri,« je nadaljeval iu držal roko stegnjeno proti seniku. »Mimo je prišel, še s pol očesom je gledal. Pa je tam v leso otr-nil neroda negoda in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen polž.«
»Ali je umrl?« je vprašal vikar.
»Morda še ni ves mrzel,« je odvrnil ovčar.
»Pa za kugo ni umrl, poznam bolezni. Škoda človeka, ki tako zgnije pri živem teiesu iz bab in strupa beneškega.«
Vikar ni odgovoril. Stisnilo se mu je srce in zagabilo se mu je čudnozoprno, a bil je pre-truden, da bi bil mogel s kretnjo pritrditi ali z besedo odgovoriti. Ovčar pa je golčal, kakor sam zase:
»Devetdeset let sem star, pa trideset let sem vdovec. Takrat še nismo poznali te kuge, ki gre po mladih ljudeh. Pravijo, da jo je zasejal hudič.«
»Kako?« je zaječal vikar.
»Kako neki! paril se je z lepo babo, pa je nalezla.«
Vikar je oživel in dejal nevoljno:
»To so čenče. Če je bil hudič, bi jaz vedel, ker sem duhovnik.«
Ovčar je mirno prikimal in je mrmral uve-rjen in trdovraten.
»Čenče niso! Saj vsi vedo, da mi grd in risast. Gladek je in lep. Samo požvižgal jim bo, pa jih bo imel devet. Take so babe!«
»V nas samih je hudič.« je odvrnil resno vikar in od trudnosti, ki mu je legla na oči, že ni več vedel, kaj govori.
»Bog in hudič, reci, če si res duhovni človek,« je rezko dejal ovčar in ponudil vikarju drugo smojko. In ko je vikar vzel in jedel, je ovčar nadaljeval prav vedro in živahno:
»Zato se na tepeta, kadar se duša loči. angel in rogelj. Sai sem sam slišal, ko mi je žena umrla, da je cvilil v kotu. ko ga je krotil kri-latec. Pa kakor bič sem slišal in je udarjalo kakor po irhovini. Ali ne veruješ?«
»Verujem.« je odvrnil vikar vljudno.
»Lej,« je oživel ovčar. »Saj sem vedel, da mi ni Bog povedal, ko si šel mimo: daj mu repo, da ostane pri tebi! Pa si ostal. Pa še duhovnik si. Gotovo boš vedel, če te bom vprašal. Ali boš?«
»Prašaj,« je odgovoril vikar.
»Sedlanii in Ložani smo v pravdah,« je rekel ovčar. »Že šestdeset let se prerekamo zaradi paše na Miji. Lej, pa je bil rajni Čeboklijev Tone. Rada sva se imela, ti rečem. Pa pri tistih Dašah je, kakor da niso od Boga. Sam prepir.«
Odkašljal se je in dejal oprezujoče:
»Za pašnik smo se stepli. Pa prav Čeboklijev Tone ie dobil po glavi.«
Vikar je vzkliknil:
»Ali si ga ubil?«
»Ne,« ie zasopel globoko ovčar. »Še dvajset let je živel po tisitem. Samo hudič je potem prste vmes vtaknil. Ali spiš?«
»Ne soim.«
»Hudič, sem rekel,« je govoril ovčar in glas mu je sahnil, »pa ti molčiš! Ne veš nič. Ali si gluh? Povei. kako je to! Ali je od Boga, da Tone ni bil več pri čisti pameti?«
Vikarja je vrglo iz dremavice in je zastrmel v ovčarja. In ovčar je strmel v vikarja, jezno, s podplutimi očmi. Težko je zahropel vikar:
»Saj nisi hotel!«
»Ne!« se je oddahnil ovčar,
»Jaz tudi ne!« je vzdihnil vikar in vstal sunkoma.
Ovčar je kimal z glavo.
»V Tolmin greš, si rekel?« je vprašal s čudnim nasmehom. »Lahko še posediš.«
»Zbogom!« je dejal vikar, in se obrnil na pot.
»Čakaj,« je zaklical ovčar za njim, »oni, ki je tam poginil, mi ie dal pisanje. V Tolmin greš. Boš že prebral komu velja, kadar boš zjutraj pri svitu prišel. Stori mu to, kakor sem mu jaz, da je mogel mirno umreti.«
Vikar je vzel pismo, ki je bilo zavito v svileno rutico, in jo spravil. Potem je segel po drobiž, ki ga je imel, in ga nasul pred ovčarja:
»Za smojko!«
»Kamor si vrgel, bo ležalo,« je zamrmral ovčar. Vikar se mu je nasmehnil, prikimal in šel. Ovčar se je sklonil po novce (in je govoril:
»Zares je duhovnik, še smojke ne mara zastonj.«	_
In čez hip je pogledal žalostno po cesti za odhajajočim in ie rekel:
»Šestdeset let strahu sem užil. Prvi si mi prav povedal. Bog ti daj srečo, ker si rešil mojo dušo.«
Stari ovčar je začel polglasno moliti ob pojemajočem ognju in glava mu je nihala trudna, vedno bolj počasi in se je končno umirila na (trudnih .dlaneh. Takrat se je zbudilo visoko pod čermi in v mejah nod kolovratskim grebenom, seglo niže in niže in razpihalo žerjavico. Ovčar se je premražen zavedel in odšel v se-| nik, da počije v zatišju v družbi človeka, ki je bil tam umrl in ga ni poznal...
Veter ie suval vse odločneje in gnal poznega potnika vikarja Janeza proti Volčam in Tolminu, odkoder je rastel prvi daljni dan.
Ta odlomek onisuie »plcbanusa Joannesa,« vračuiočega se iz Čedada, kjer je dobil odvezo. Koderkoli gre, ga srečujejo strašni prizori kuge, ki se je ta čas že razširila tudi na Tolminsko. Kaj bii bil dejal če bi bil vedel, da je ta mrlič v svislih od prokletstva preganjani njeeov sorodnik. Šel ie in je oomagal ljudem, ki so v trumah umirali.
Izseljenci.
Polagoma pomika parnik se od brega.
Solz težkih rute zadnji mahajo adijo, tisoč revnih očes še po ostalih bega - -in s polno paro silni stroji zabučijo.
Le morje in nebo okoli in okoli.
Parnik biti. Stroji ropočejo. Noč pada. Ponajveč dremljejo - tu, tam še eden moli in v snu smehljajo se; sedaj bo konec glada.
Ohola, lakomna dežela sužnjev čaka, mašine brez srca, brez solnca vlažni rovi krvavožuljeva, ponižajoča tlaka, daljni, pozabljeni, oskrunjeni grobovi --------
Pavel Golta. (Iz knjige,»Večerna pesmarica").
LISTEK
K REFORMI SLOVENSKE MLADINSKE LITERATURE.
Hej, "Vriskaj.... vriskaj, mladi rod slovenski, ker vstal je mož, ki kaže pot ti pravo v življenja dan! On na pregrešno glavo pogumno stopil kači je peklenski:
»Kaj? Meško? Fej! Ta je podoben ženski, in večno je zaljubljen v svojo Dravo....
In ta Milčinski pije srbsko kavo, ko zanj prehud že cviček je dolenjski«...
Moj dragi inženir! To niso šale:
Kdo bo iz mladih src pregreho zbrisal, ki moje so roke jo kdaj sejale?
Pa kaj bi ti o tem naprej še pisal!
Obišči me! Oglej si moje male, pa boš nad lastno se besedo skisal.
Janko Samec.
NEVERJETNO !
Kupe je natlačen, da nisi v stanu, privoščiti v-•iudne besede sopotnikom1, ki so ti v samo nadlego. Kljubtemu se vsa blažena smehljata grbasti1 gospod in krivogleda gospodična.
»Verjamen, draga moja! Če je še tako hudo, vse se pretrpi. Samo, da najde človek dušo, ki ga razume, vsaj eno prijateljsko dušo, njemu posvečeno!«
»To je tisto. Le tega si jaz želim« —
»in jaz!«
Ccnčc! Izkušeni, resni ljudje, ki sede poleg, strine Poslušajo. Pa so taki, ki nekaj pomenijo v življenju! Prcsmešno! Se smejati se ne morejo, dasi se jim *di nečuveno smešno, zakaj naj bi se smehljala grbasti Kospod in krivogleda gospodična. Otroka, ki še ne vesta, kaj je življenje!
Ciril Jeglič.
KNJIŽEVNOST.
Vida Jerajeva: Iz Ljubljane čez poljane. Pesmi in slike za mlade ljudi. Ljubljana o božiču 1921. Risbe je r>sal Gojmir Anton Kos. Izdala in založila Slovenska Matica. — Ko smo tu pa tam slišali otroke brbljati o-ticške pesmi Vide Jerajeve, ki so bile zašle iz njene Prve zbirke v šolske čitanke, smo si zaželeli celo zbir-
ko takih pesmi. No, tedaj niti »Cicibana« še nismo imeli. Danes imamo že marsikaj, zato pričujoča zbirka 20. mladinskih pesmic, kljub svoji sijajni opremi ne bo našla tistega odziva kot bi ga pred leti, dasi zbirke ne zametujemo. So pesmi v nji, ki bodo živele med otrocij so pa tiste pesmi po večini starejšega datuma in ne brez uplivov. Želeti bi bilo, da bi imele tudi mladinske pesmi, če se že rimajo, dobre rime. Pesem »Tri punčke« v tem oziru ne odgovarja, da ne iščem drugih. A. O. Kos je knjigo lepo opremil, a bolj za oko odraslega kot za otroka.
France Bevk.
GIUSEPPE MAZZINI.
katerega 50 letnico je te dni obhajala cela Italija.
LJUBLJANSKO PISMO.
(Konec,).
Goričanom je še v dobrem spominu dolgoletni in agi:ui ravnatelj goriške glasbene šole Josip Michl, rodom Čeh in Dvorakov učenec, kateri je postal med nami tudi kot skladatelj slovenskih pesmi dobro poznan. Že pred dvanajstimi leti je oddal Gl. M. v Ljubljani
rokopis štirili Prešernovih pesmi, ki so pa bile šele pred par meseci natisnjene in izšle v omenjeni založbi. Dvanajst let je precejšna doba pri današnjem hitrem razvoju umetnosti, pesmi pa so obdržale kljub temu svoje lepote in časovno vrednost. Michl ne išče problemov v svojih pesmih, glavno mu je lepota občutenega izraza. «Napis na velikem zvonu pri Sv. .Toštu» je zelo originalno zamišljen, zvonenje (klavirska spremljava) v starih tonovnih načinih popolnoma veristično.
Inštrumentalna glasba ni imela pri nas do zadnjega časa velikega ognjišča, polagoma pa se je pričela tudi ta ustvarjati in prav v zadnji dobi lahko zaznamujemo precejšnjo produkcijo instrumentalnih del, ki so porok, d-i bomo tudi na tem polt”, dosegli in mogoče še razmeroma kmalu lepe uspehe. Edino omembe vredne šobile Lajovičeve tri skladbe za veliki orkester in H. Sattner-jeve »Kantate« ter njegov »Asumptio«. Da nismo imeli veliko orkestralnih del, je povsem razumljivo, kajti stalnega orkestra, ki bi ta dela proizvajal, tudi nismo imeli in to je bil glavni vzrok male produkcije v tem cenreju.
Emil Adamič, eden naših najplodovitejših skladateljev, je prinesel iz ruskega ujetništva razen veliko vokalnih tudi orkestralna dela. Lansko leto so bile prvič z lepim uspehom proizvajane njegove tri »Tatarske silhuete« za orkester. V teh je prav dobro pogodil ton in značaj tatarske glasbe in z njimi prvi prinesel eksotiko v našo glasbeno literaturo. Tudi suita za orkester »Is mladih let« v modernem slogu je napovedana in se bo igrala iz rokopisa na koncertu sredi januarja.
Stanka Premrla »Solnčna pesem sv. Frančiška« za solo, zbor in orkester ter njegov klasični »Allegro« za godala, ki jih je prvič podala lansko sezijo Glasbena Matica, kažejo lep razvoj instrumentalne glasbe in pre-
cejšnji napredek in, kar je glavno, veliko zdravega hotenja.
Sedemdesetletni skladatelj o. H. Sattner je znan po nekaterih ponarodelih pesmih in oratoriju »Asumptio«. Uglasbil je veliko Gregorčičevih pesmi in iz »Jet-tejeve prisege« »Soči« in »Oljki« je napravil kaniate za solo, zbor in orkester. Pred kratkim je dovršil „V pepelnični noči«. Kantato so proizvajali prvič lansko sezijo in nasproti prejšnjim delom tehnično dovršeneje izdelano.
Z obnovljenim opernim gledališčem smo dobili obnovljeno slovensko opero »Lepa Vida« skladatelja Rista Savine. Brez dvoma naša najboljša opera. Glasba modernega sloga z modernim orkesterskim aparatom, ki je uvaževanja vredna. Škoda, da ni libreto enakovreden glasbi in kvari celoten utis tako, da se bo v tej obliki le težko obdržala na odrih. Skladatelj »Lepe Vide« je predložil ljubljanski gled. upravi novo delo, balet >Le-genda« in se oglasil z »Gosposvetskim zvonom«, narodno opero, ki jo vzamejo prihodno sezijo v repertoire ljubljanske opere.
Parmova opera »Zlatorog«, ki so jo krstili lanskega leta, je delo slabše vrste in noben dogodek v slovenskem glasbenem življenju.
To bi bil pregled najvažnejših izdan j slovenske glasbene produkcije v zadnjem času. Poleg teh je izšlo nekaj stvari v Julijski pokrajini. O teh nisem pisal, ker so bile itak v domačih listih objavljene. Veliko del leži še v rokopisu in če bi bilo samo vse to še tiskano, kar je meni znanih, bi ta pregled obsegal najmanj še enkrat toliko ustvaritev. Ko bodo razmere ugodnejše, tisk cenejši, razumevanje ter zanimanje za resne duševne proizvode spet oživljeno, potem se odpre pot tudi tem dozorelim sadovom, ki čakajo prilike, da jih utrga.
G. M. F.
KVLTVDNI VEST
KRŠČANSTVO IN KULTURA, j k.
O	pogleda sodobni človek na pot, ki jo je prehodilo človeštvo od pračloveka do danes, ga prevzame ponosna misel: Kako silen ic človeški um! Koliko trdega dela, pa tudi koliko dragocenih uspehov so nagro-madila ljudstva vseh časov do današnjega dne! Vedno višje se dviga mogočna stavba kulture — ali ni to drugi. trdnejši babilonski s/tolp, s katerim bo človek naskočil nebesa rin jih prenesel na zemljo?
Mnoge je veličina moderne kulture pripeljala do mišljenja, da je človek danes že tako mogočen, da ne rabi več Boga.
»Krščanstvo nima človeku nič več povedati. Sam sebi je človek dovoli, hrani naj duh iz neizčrpnega vrc.lca kulture. Kruh mu bo dala tehnična kultura, vso resnico mu odkrije veda, lepoto bo zajemal iiz umetnosti«. To je prvi tabor, tabor onih, ki so positavili na oltar novega boga, Kulturo.
Drugi pa vidijo, da je človeška duša še vedno v bistvu ista uboga, nemirna od neuteš-roih želja in nerazrešnih ugank, kot pred tisočletji. Vidijo, da je človekov um prodrl v nove skrivnosti, — da ie več kulture in civilizacije v svetu, a v obupmi boli kličejo: Ali je mir naših src večji, odkar znamo čitati, odkair imamo železnice, pesmi, stroje, koncerte? Glejte sadove moderne civilizacije:	Mesto oltarjev imamo
bančne blagajne, mesito cerkva črne fabriike; kjer so stale tihe kmetske koče. so umazane kasarne gladilih proletarcev: kjer je vrela na dan plemenita požrtvovalna ljubezen, vrejo novci, vladarji duš. Ali niso bili naši davni dedje v gorskih vasicah srečnejši in plemenitejši ljudje? Ali niso še danes perzijski kmetiči, ki se vsako juitro vržejo na tla in tolčejo s čeli ob nje, kličoč: Bog. Bog. večni Bog! stokrat boljši od nas vseh, ki blebečemo o kulturi in prosveti? Zatorej uničite strun kulture, poženite smrdeča velemesta v zrak in vrnite se v polja, da služile tam v trudu duši svoji in Bogu!
To je temeljito vprašanje, na katero moramo najti jasen odgovor: Kaj je najglobji zmisel kulture in kulturnega dela? Kaj nam krščanstvo, razodetje božjega duha, pravi o kulturi? Ce dobimo odgovor na to, nam bo jasno, ali je kultura nov bog. ali je po svojem bistvu strup — ali pa kaj drugega.
Načnimo vprašanje pri korenini človeškega rodu! Zemljo in vsa bitja na njej je dobil pr-
vi	človek, da živi od njih. Niso mu bila podana na krožniku, s trudom in delom naj si jih osvoji. Težka in velika beseda ie uvedla človeka v življenje: »V potu svojega obraza si boš služil kruh!« S tem je bil dan neomajen zakon, da mora vsak človek delati. 'Fe besede so pa tudi v c 1 ii č a s t n o oznanilo <i n posvečenje kulture.
S trdim delom naj si človek osvoji svet: zunanje dobrine, — zemljišča, živali, orodja, kruli, naj si pridobi, da more živeti telo in v njem duša: ito je vir tehnične kulture. Človek naj si pa osvoji z umskim delom tudi resnico in lepoto, ki je skrita v svetu in v duševnih silah človeka. Z naporom naj odkriva božje zakone in sile, ki so položene v svetovni red in v duh človekov.
Njegovo delo za umsko kulturo naj bo živa, dejavna priča božiih moči. Z delom in gradnjo kulture naj človek premaga nizke sile itva-rii, oblikuje nai itvar in ii utisne znamenje svojega duha. Z m i s e 1 kulturnega dela
i	c v t e m. da s .i človek o s v a j p zemljo, resnico in lepoto v njej v n a-m e n u, da živi telo. posoda duše in da duša pri tem delu r a z v i i e vse plemeniite sile. in postaja bogu-' p o d o b n a.
Še drugi globok zmisel ima delo za kulturo iu kultura sama. Kulturno delo je delo ljubezni do bližnjega. Ivan Cankar je zapisal: »Moie de-
lo	ie knjiga ljubezni. Odpri io. domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin«. Te besede so resnične v ustili vsakega pristnega kulturnega delavca. Zvezdogled, ki meri na opazovalnici 4000 m nad morjem pot zvezda, — umetnik, stvaritelj novih lepoit in resnic, — zdravnik, ki vse življenje porabi, da naide novo zdravilo bolnim, — inženir, ki skuša izboljšati stroj, da olajša trud delavcem. — vsi vršijo delo velike ljubezni. In vsa resnična kultura je en sam ra-klad, žetev truda, porojenega iz ljubezni.
Sedaj imamo v rokah ključ, da odgovorimo na vprašanje: Kaj je kulitura človeku — strup ali novi bog? Kultura je. sredstvo, da izpopolnimo in razvijemo duševne sile. To sredstvo uporabljamo pa po svobodna volji: v dobro lahko pa tudi v zlo. Zločincu, ki je pil iz vrelca kulture in je izobražen, služi to znanje, da spretneje oropa človeka. Kmetu, ki je izobražen, služi stila. ki jo črna iz kulture v to, da si pridobi več kruha in več duševnega veselja. Kultura je kot nož: z njim moreš rezati kruh lačflim, moreš jim pa tudi sekati rane. Ni torej kulitura no svoiem bistvu najvišji cilj življenja, ona je le eno izmed orodij, da lažje dosežemo resnični, naivišja cilj, popolnitev duše. Pa tudi strup ni, ker moremo kulturo uporabljati tako, da se bližamo Pesnici.
In slednjič še vprašuje: Kaj ima Kristus danes še povedati titanskemu duhu človeka, ki je tvorec kulture? Kakšno besedo pobude in resnice nrinaša vsem; ki tvoriio kulturne vrednote in vsem. ki uživaio od njih? Pove le stare, nriproste besede, ki iiih ie govorni Rimljanom, vladarjem svofa in sužniem. včeraj in danes in vekomaj: Če je tvoie delo iz ljubezni rojeno, če v trudu dela raste tvoja duša nasproti večnosti je dobro. Če pa je tvoie delo duši v zlo, ie gnil sad, ki v sebi razpade.
NRAVSTVEN I PREPOROD LJUDSTVA.
DR. JOSIP LIČAN.
VESEL pojav opazujemo po evropskih državah. Povsod se živahno šini agitacija za nravni preporod človeštva. Rane, ki nam jih je vojska usekala, je treba izlečiiti.
Ena naivečjih ran je na nenravnost. Povsod se zbirajo resni in trezni ljudje ter si podajajo roke za skupno delo. da zajezijo, omejijo in po možnosti zatrejo nenravnost, ki se je — žal — tako razpasla.
Toda predvsem moramo biti na jasnem, na kako podlago Dostavimo preporod ljudstva. Če bo podlaga itrhla, delo kmalu razpade, čc bo trdna, bo imelo traicn obstanek.
So ljudie. ki se sicer zavzemajo za nravni preporod človeštva, a nočejo ničesar slišati o veri. Hočeio imetii nravnost birez vere.
' Pogleimo. ali je to stališče pravo.
* * #
Dr. Aleš IJšeničnik, razglablja v članku »Morala brez religije« pni morali tri elemente, ki nuino zahtevaio verski element:
Prvič se mora morala snovati na nravnem spoznaniu. »O nravnosti ie mogoče govorirtii le tedai. če pamet lo^i dobro in slabo no n^kem pravcu kriteriiu. A kai more biti ločilo dobrega in slabega kakor neki cili? Dobra ie kaka reč. če ustreza svojemu namenu čc sc viema s smotrom če doseea svoi cili... Sam po sebi. je pa človek dober le tedaj, čc dosega cili. ki si ga ni sam postavil, in ga mu tudi niso postavili
rava sama, cili človeške osebnosti, cilj človeškega življenja. Seveda mora doseči ta cilj s svobodnim dejstvovanjem. Prav to svobodno d e j s t v o v a 11 j e z ozirom na ta cilj imenujemo nravno; nravno dobro, če se strinja s ciljem, a nravno slabo, če je v nasprotju s ciljem človeške osebnosti in človeškega življenja.	__
Osnovno vprašanje vse nravnosti je vprašanje o ciljih. Prvo vprašanje je torej: kai ie namen človeškega bitja in žitja. kateri ie cilj človeške narave in vsega človeškega življenja. Le če je dan odirovor na to vprašanje, je mogoče govoriti o dobrem in slabem, o nravnosti, o etiki, c morali.
In glejte to vprašanje je religiozno!
Iz tega ie nač razvidno, kako silno se motijo oni, ki hočeio sicer moralo obdržati, a zanikajo vsak stik z vero in z verskimi resnicami. Saj ravno vera odgovarja človeku na vprašanje. kakšen je namen in cilj njegovega življenja. Od spoznanja tega cilja za-v ji s i bistveno u d e j s it v o v a n j e nravnosti. Vso drugačno moralo si bo zamislil človek, kii priznava resnico o bivanju božjem, o naši posmrtnosti, kakor oni, ki te resnice taji.
Tako so n. pr. eoikurejoi videli cilj človeškega življenja v užiivaniu. Njim je dobro, kar ugaja pohoti, slabo kar jej nasprotuje. Tako-zvanim utilitaristom ie nravno dobro, kar je posamezniku dobro, slabo, kar mu je škodliivo. Socialistom je nravno dobro, kar ie družbi koristno in nravno slabo, kar je družbi škodliivo.
»Toda. če je duša. čc je posmrtnost, če je Bog. ie takoj jasno, kaj da zmisla vsemu človeškemu življenju.«
Kakor človek svoj vrhovni cilj spozna, tako si uredi svoje življenje. Spoznanje vrhovnega cilia življenja, vtisne pečat vsemu človeškemu življenju. Zmota glede te točke ie nad vse usodeDolna. — Glede pravega in koneč-nega cilja človeškega življenja pa zamore edino vera dati jasen in točen odgovor. Edina vera torei /amore postaviti naše delovanje na pristni nravni temelj.
»Drugič — mora imeti morala v sebi nravno obveznost, ki iej odgovarja dolžnost«. »Niti bistva nravnosti se ne dotakne. kdor io skuša razložiti brez te prvine, ki se zove dolžnost, in z a m a n se t r u d i o s n o-v a t i n o v o moral o. kdor ne m o r e poprej osnovati dolžnost i«.
Ta element piri nravnosti prizna marsikdo, a ga večkrat popolnoma napačno tolmači. Govori in priznava dolžnosti, ko presoia delovanie drugih a sam bi bil rad samostojen — brez bremena in dolžnosti. — Drugi zopeit prizna dolžnosti, le čc stoii za niirn polica! ali sodnik, ki mu grozi z globami in kaznimi. Toda ko ie sam in skrit, ko sc mu ni bati nikocar nad sabo ali poleg .'•obe.nicni da sme stoiriti. kar hoče. In vendar vsakdo lahko iz lastnega izkustva po-
trdi, da nosi nekaj v sebi, kar mu vselej in povsod spričuje, da ni povsem samostojen. Čut dolžnosti, ki se splošno pni vseh narodih nahaja, se javlja v človeški notranjosti kot ukaz, ki mu mora slediti. iin ki mu neizprosno očita krivdo, če ga prekrši. To jasno priča, da si ni nadel človeji sam te dolžnosti, temveč da je nad njim zakonosiovec, ki ni nihče drugi kakor početnik človeške narave.
Še le ta zavest, da ima človek za svoje ravnanje nad sabo božje vsemogočno gospostvo, ki se mu mora klanjati vsako bitje, daje morali pravo in trdno podlago.
Brez priznanja večnega nespremenljivega božjega zakona, nima morala zadostne sankcije, nima dovolj vzora. Dokaz temu je zgodovinsko dejstvo, da s propadom vere, propada tudi naravnost.
Dalje ima čut dolžnosirt svoj sedež v notranjosti človeške duše. Vsied tega izvira prava nravnost sz notranjščine: iz srca, iz duše. Tudi če je človek na samem, mu iz večnih načel, ki se lesketajo v njegovi duši, zadoni resnobni, in brezpogojno odločni glas in ukaz vesti: To moraš, tega ne smeš! — V duši je sedež nravnosti, kakor je Kristus rekel: »lz srca izhajajo hudobne’ misli, uboji, prešestva, nečistosti, tatvine, kriva pričevanja, kletvine. To je. kar oskrunja človeka!«
To načelo obsoja vsak le zgolj zunanji for-.malizem, obsoja vsako hinavščino in farizejstvo. Kdor torej z besedo ali z zgledom širi tak zgolj zunanji formalizem in h i n a v š č i 11 o, kdor ruši pri posamezniku ali pri m n o ž i-c a h n o ft ran ji čut dolžnosti, ter se r .o g a glasu vesti o z n a n u j o č absolutno svobodo mišljenja in življenja, ta podira enega glavnih stebrov prave nravnosti.
Tretjič: Zahteva nravnostno udejstvovanje od človeka veliko moč, energijo, da celo junaštvo, moč, energijo, katere višek je junaštvo. A tako nravno moč daje le religija.
—	Da ostane človek moralen, mikaven, kreposten, mora premagati močne nagone človeške narave, mora prestati razne silne notranje in zunanje boje. In tu ne zadošča ozir na ljudi, ne zadošča strah pred kaznijo, treba je višje energije, ki človeku daje oporo v vseh slučajih. Le morala, osnovana na religijo, daje človeku tako moč. Misli na dušo, posmrtnost, večnost, Boga, na minljivost vsega časovnega, in neminljivost večnega življenja — tp misli so tako mogočne in učinkovite, da podelijo človeškemu srcu moč celo v najhujših bojih. Krščansitvo kaže tudi na trpečega Kristusa. krščanstvo uči moliti ter deli zakramente, ki so napoj neizčrpne božje energije. V tem smislu pravi apostol narodov: »Beseda od križa je tistim, k; se pogubljajo, neumnost, nam Pa. ki se zveličuiemo, je moč božja. — Mi Pa oznanjujemo Kristusa, križanega, ki je Judom pohujšanje, poganom pa neumnost, ali ti-
stim, ki so poklicani. Judom in Grkom, Kristusa, božjo moč in božjo modrost«.
Ta misel nam razreši veliko uganko, pred katero stoje brezverci, odkod črpa veren človek ono moč, ki ga ohrani čednostnega, ga napravlja junaškega, nad vse požrtvovalnega. — Ona skrivnostna moč je vera v svojih naukih in v svojih napravah.
Pravi nravni preporod 1 j vi d-Sitva je nemogoč brez ozira na vero.
Nravni preporod mora itemeljiti na spoznanju najvišjega cilja človeškega življenja. O tem nas pouči edino le vera. Nravni preporod mora temeljiti na neizprosni notranji dolžnosti do nravnega udejstvovanja v smislu zahteve notranje vesti. A vera edino more brezpogojno preobrazili notranjost srca ter dati nravnemu zakonu potrebno sankcijo. Vse delovanje nravnega preporoda pri posameznikih, družini, narodu in človeški družbi, pa bo imelo pravi in trajni vspeh, če bo črpalo moči iz vere in nienih blagodejnih ustanov.
če si torej želimo, da ostane posameznik kakor tudi naš narod v celoti kreposten in zdrav, negujmo v njem kot najdražji zaklad — njegovo vero.	’
Naša kulturna društva naj imajo to resnico pred očmi, ko se napravljajo na delo za nravni p r e p o r o d našega ljudstva!
SOCIALNO MIŠLJENJE. JANKO KRALJ.
KAKO globoko je posegel sebični duh kapitalizma med slovensko ljudstvo, nam uriča cela vrsta pregovorov: »Denar je sveta vladar. Velike ribe pojedo majhne. Še Bog je sebi najprej tron stesal.« Najbolj značilno geslo sitih pa je: Vsak zase, Bog za vse! V tem reku je strnjen nauk kapitalizma: Vsak zase, kot zveri v gozdu, kot grah v merniku, brez zveze, brez ljubezni med seboj, brez ozira na to, ali poginejo radi mojega dobička vsi, ki so krog mene.
če delajo delavke v steklarnah, kjer jih čaka gotova jetika, 10 ur na dan za črn kruh in rakev, — kaj to n a s boli? Vsak zase! Mimo nas gredo deklice, ki so zrastle v bedi in so padle in prodajajo svojo čast. Tisoči krepkili mož so ždeli to zimo za mrzlo pečjo sredi lačne družine, ker ni dela. Kaj n a m to mar — jaz zase. Ti pa zase! »Je že tako na svetu, da velike ribe pojedo majhne, da šibkejši podleže in močnejši zmaga, saj življenje je boj in v boju so žrtve.« Tako modruje kapitalistični duh in njegovo modrovanje je enako odgovoru, ki ga je dal Kain Bogu potem, ko se je ubil Abela: »Ali sem mar jaz čuvaj svojega brata?«
V	tem sebičnem, neusmiljenem mišljenju ima korenine vsako izkoriščevanje, iz tega miš-
jenja je pognal kapitalizem. Sadove- tega mišljenja moremo opazovati vsak dan. V gorski vasi zapade visok sneg in trgovec zviša ume moki, ker ljudje — brez poti — ne morejo v trg po njo. Vojska je bila, marsikateri kmet je brezsrčno odiral, ko je prodajal živež in je odtrgoval mleko dojenčkom in bolnikom. Koliko tisočev ljudi je umrlo radi tega!? Naši begunci vedo mnogo povedati o tem. Gostilničar daje natrkanemu možu pijačo, vabi ga v gostilno; kaj mu mar, da je doma družina brez kruha, v žalosti, morda v bolezni! Vsak zase. Delavci v tovarnah pripovedujejo, da niso najbolj surovi dn oderuški ravnatelj in inženirji, pač pa pazniki in mojstri, ki so bili pred leti tudi delavci. Kapitalistično mišljenje je prepojilo vse stanove. Kako šele izkoriščajo eni, ki imajo silne kapiitaie v rokah, bankirji, težki industrialci! En primer: Lepega dne izračunajo, da bo dobiček veči, če ustavijo delo, da bo manj blaga; in ^ enim podpisom vržejo na cesto tisoče delavcev in v bedo njih družine. Toda to velikansko izkoriščevanje tisočev izvira iz istega mišljenja, kot izkoriščevanje vaškega kramarja z moko izvira iz sebičnega kapitalističnega mišljenja. Kdor hoče do korenin iztrebiti izkori-ščevalni kapitalizem, mora iztrebiti iz src kapitalistično mišljenje.
Nasproti sebičnemu kapitalističnemu mišljenju postavljamo socialno mišljenje. Človek ni sam na svetu, ni sam kot skala sredi morja. Človek je član družbe, 'l ako kot sestoji telo iz posameznih delov in ti deli zopet iz mišic, kosti, živcev, celic, tako je sestavljeno tudi socialno telo — družba — iz stanov, plemen, družin in iz posameznih ljudi. Kakor so deli telesa zvezam v enoto iii nobeden ne more živeti sam zase, tako morajo ljudje biti združeni v dovrše'no enoto, — v družbo. Res je, da ima vsak človek Kotove nedotakljive pravice, predvsem pravico, da živi človeškega dostojanstva vredno življenje. Krivično je pa, če hoče živeti na -ta način, da druge izkorišča, da škodi družbi, da se ne ozara na to, ali vodi pot do uspehov črez trpljenje in bedo drugih. Tak človek, ki skrbi le za svoj umazani »jaz« in ga ne veže noben ozir na pravice drugih članov družbe, je sovražnik družbe, njegovo mišljenje nesocialno. Najbolj popoin izraz tega nesocialnega mišljenja je kapitalizem, ki temelji na načelu, da sme gospodarsko močni svobodno izkoriščati šibke 111 revne.
Vsiljuje se nam vprašanje: Po kateri poti pridemo do tega. da premagamo v družbi iz-koriščevalno kapitalistično mišljenje in da zavlada v njej socialno načelo?
Socialno mišljenje bi mogli na kratko 0-značiti tako-le: Človek ne sme misliti v življenju le nase, ne sme se boriti le zase, ampak pri vsakemu delu naj ga vodi misel, da je član družbe in da s svojim delom soljudem ne sme škodovati. Držati sc tega načela pravičnosti in ljubezni je težko. Vse lažje je, slediti kapitalističnemu nauku sebičnosti. Socialno mišljenje
je povelje: Ne delaj zla drugim; ne zbiraj bogastva tako, da škodiš družbi:	zatajuj svoj
»jaz,« žirtvuj svoje interese, da ne bodo drugi trpeli itd. Odkod naj vzamemo moč, da vršimo te socialne dolžnosti? Moč za te žrtve more dati človeku le nazor, da je zato na svetu, da njegova duša »zori nasproti želvi večnega življenja.« Zato more bitii trdno, stalno, dosledno socialno mišljenje redoma le ono, ki temelji na globoki in živi veri, nai bo ta vera že zavestna ali nezavestna. Prvi odgovor na vprašanje, kako premagati kapitalistično mišljenje, je: Zmaga verske misli v ljudeh — Js zmaga socialnega mišljenja. Dokler verska misel ne prepoji ljudii, bo nemogoče uničiti kapitalističnega duha sebičnosti.
Toda s tem poudarjamo le misel, da moramo stremeti in se neprestano v sebi boriti za to, da socialno mišljenje čimbolj prodira v nas in potlači kapitalistično sebičnost. Odločno pa ,0 treba pobijati misel, naj (tlačeni stanovi prekrižanih rok čakajo, da prekvasi verska misel vse člane družbe. Socialno misleči ljudje so dolžni, ne le pobijati kapitalistični duh, ampak tudi vidni in utelešeni izraz tega duha — kapitalistični družabni red.
Sedanja uredba družbe nas vse naravnost sili, da izkoriščamo. Že po naravi je v človeku močan nagon sebičnosti a kapitalizem tirja od nas, da je brezobzirna sebičnost glavna sila in glavni pogoj življenja.
Tako dospemo do tega, da je tovarnar če-sto prisiljen izkoriščati delavce, da gostilničar mora napajati pijane goste, četudi se v njem borita vesit in skrb za družino. Kapitalizem je stroj, ki neprestano in nujno proizvaja sebičnost v ljudeh. Da zavlada socialno načelo, je treba, da se ta stroj razbije, da se odpravi kapitalistični red. Družba nai bo urejena tako, da bo brezobzirno sebičnost pobijala. Kakor kapitalizem sili človeka h sebičnosti, tako naj ga nova družba sili, da socialno misli in dela.
Duša kapitalistične družbe ie izkoriščanje, ona gromadi bogastva v rokah par brezobzir-njih mogotcev. Življenjska sila in podlaga nove družbe bo pa delo: iz njega rastejo bogastva ljudstev in ta bogastva nai služijo onim, ki jih s svojimi rokami in umom ustvarjajo.
SOCIOLOGIJA IN VERA IZZA 10. STOLETJA. IVAN H E. J EC.
III.
Sijajni pokret delavskega sitanu izza 19. veka, zajemajoči ves kulturni svet z organizacijo socialne demokracije, je črpal znanstvene pravce najbolj iz spisov Karola Marxa in Friderika Engelsa. Tudi kasnejši teoretiki socialne demokracije so se vedno znova vračali h knjigam prvih očetov »znanstvenega socializma«; pri tem so nekaj popravljali
njih misli, še bolj pa so upotrebovali njih nauke za vsakdanjo politiko in socialno vzgojo njim sledečega delavstva. »Komunistični ma-nifesit«, delo obeh, objavljen 1. 1847, in Marxov »Kapiital«, sta — prevedena na vse važnejše jezike — postala sooialno demokratičnemu delavstvu nov evangelij. Pokret socialne demokracije v drugi polovici 19. veka ima resnično na sebii nekaj znakov velikih religioznih po-kretov: zanos, požrtvovalnost, stanovitnosit pristašev in neodoljiva osvajajoča sila, ki je zajemala vedno nove množice. Take učinke more roditi le vera v ideale. In res je Komunistični manifest pokazal delavstvu nazoren osrednji ideal: komunizem lasti ali socializacijo proizvajalnih. sredstev, ki prenovi lice zemlji v pravi raj. Fot v raj pa ie organizirani boj proletariata zoper buržoazijo.
V	sledečih vrstah se ne bom oziral na politične in gospodarske nauke socialno demokratične sociologije, ampak le na njeno stališče do religije in kulture vobče, kar spada v okvir razprave. Od začetka pa poudarim, da ta sociologija ni ostala abstraktna teorija, marveč se je utelesila v strumnih političnih in kulturnih organizacijah socialnih demokratov ter je radi tega ohranila nasproti kulturnim spremembam novega časa tradicionalno lice, sprejeto ob rojstvu, zlasti materializem svetovnega nazora in sovraštvo do krščanstva. Svoj pečat je vtisnila velikim množicam vseli evropskih narodov, zlas-ti pa pri Nemcih in Rusih, kjer se je -n; vojski polastila državne oblasti.
Kako socialna demokracija razumeva vero, je določeno s tem. kako razumeva vobče razvitek človeške zgodovine. Njen nauk v tem oziru slove: zgodovina, ki riše razvitek dela, je ključ za doumetje vse zgodovine in pred vsem religije. Torej niso misli in ideje ženial-nih ljudi, ki dajejo zgodovini pokret in smer, ampak gonilne sile, ki gibljejo množice, so zgolj gospodarske nravi, zlasti način, kako se proizvajajo tvarne dobrine. Država, pravo, filozofija, nravnost in religija so le odsev gospodarskih potreb tistega sloja, ki ovlada produkcijo: in kakor se te menjajo, se z njimi menjajo tudi one. Ko se je človek v pradavnini dvigal iz prvotne živalske toposti, si je iz predstav o naravi in o samem sebi ustvaril religijo; a ta prvotna stvaritev sc neprenehoma menja: proces menjave pa določajo tvarni življenski pogoji ljudi, v kojih glavah se premembe vrše.
Ta nauk imenujemo materialistični nazor o zgodovini.
Marx in Engels sta ga izrazila v »Komunističnem manifestu« (1847), ki ga je vzela za program ne samo nemška socialna demokracija, ampak tudi socialistična internacionala. Tam ie čitati: »Ko sp razkrajajo stairc razmere življenja, se z enakimi koraki vsporedno razkrajajo stare ideje. Ko je zagospodovala svobodna konkurenca, ie sledila v duhovnem področju svoboda vesti in vere. Komunistična revolucija najbolj korenito pretrga vse sporoče-
ne lastninske razmere. Ni čuda, da njen razvoj in pohod tudi najbolj korenito prevrže vse sporočene ideje.«
Obširneje je Marx utemeljil ta novi vesolj-nostni nazor v prvem znanstvenem delu svojem: »Kritiki politične ekonomije« (1859), kjer pravi v predgovoru: »V družabnem proizvod-stvu ljudje za svojega življenja pristanejo na neke razmere, neodvisne od njih volje, na proizvodne razmere, ki se skladajo z neko razvojno stopinjo njihovih tvarnih proizvodnih sil. Celokupnost teh proizvodnih sil tvori gospodarsko strukturo družbe, realno podlago, na kateri se dviga pravni in politični vrh gradbe; s item se zopet zlagajo neke oblike družabne zavesti. Po načinu proizvodstva tvarnih dobrin se določa socialni, nolitični in obči duhovni razvoj življenja.«
Postanek revolucij razlaga Mairx na istem kraju sledeče: »Ni zavest ljudi (to se pravi: njih versko, sooialno, politično prepričanje), ki določa njih bat (t j. tvarne razmere življenja), marveč nasprotno njiih družabna bit določa vsebino njih zavesti. Na neki stopinji razvoja pridejo tvarne proizvodne sile družbe v nasprotje z obstoječimi proizvodnima razmerami, ali kakor se pravno izražamo: z lastninskimi razmerami, v katerih so se doslej gibale. Prej so tiste razmere pospeševale razvoj proizvodnih sil, zdaj jih ovirajoče vklepajo. Z izpre-menjeno gospodarsko podlago se brže ali kasneje prevali tudi ves ogromni idealni vrh gradbe«. Potem daje metodično navodilo za umevanje zgodovine v materialističnem smislu: »Kadar proučujemo take prevrate, moramo vedno razločevati.med preobrazbo gospodarskih pogojev proizvodstva, ki jo je moči z naravoslovno točnostjo ugotoviti, in med pravnimi, političnimi, verskimi, umetniškimi ali filozofskimi, vobče ideološkimi oblikami, o katerih so se ljudje navskrižja zavedeli ter ga iz-vojevali. Kakor ne ocenjujemo posameznega človeka po (tem, kar si sam o sebi domišlja, prav tako ne moremo take dobe prevrata ocenjevati no njena zavesti, marveč moramo to zavest razložiti iz nasprotij tvarnega življenja,. iz obstoječega navskrižja med proizvodnimi silami in proizvodnimi razmerami«.
Prvi znak religije po Marxu je torej njena nesamostojnost; nič ni v njej samoniklega, še manj kaj absolutnega, vsa njena vsebina je zgolj odsev tvarnih gospodarskih razmer v družbi. Prvo pravilo kritike je (pravi Marx); Človek je naredil vero, ne vera človeka. V veri se sebe zave in sebe čuti človek, ki ni še samega sebe našel, (namreč z znanstvenim mišljenjem), ali pa se je zopet izgubil. Religiozni človek v svojih motnjah išče v fantastični nebeški resničnosti nadčloveka. A ko se kiritično strežne, najde tam le odsev samega sebe, tedaj pa ga ne mika več iskati svoje sence, ko zna iskati svojo pravo resničnost. Resnični človek, to i e človekov svet: država, družba. Ta država in
družba stvarjata religijo, 'la je svota družab-nih razmer. Verska zavest je torej družaben proizvod, različen., kakor je različna zgodovinska stopinja družabnega razvoja. V veri se kristalizirajo gospodarske, družabne razmere v samostojne like.
Dva verska lika Marx posebe omenja: krščanstvo in prvotne natorne religije. Za ob-razložbo krščanstva mu služi gospodarski pojem blaga kot abstraktne veljav.e proizvodov človeškega dela.*) S to tvarno obliko pro-izvodstva se strinja krščanstvo, ki »časti abstraktnega človeka«, zlasti protestantizem, ki je naravnost »buržuazna religija«. — V starih natornih narodnih verah pa se zrcali nizka razvojna stopinja proizvodnih sil dela in tej sorazmerne omejene razmere v tvarnem ljudskem življenju. Proizvodi se ne spreminjajo v »blago«; trgovina se skoro ne pozna.
Iz povedanega razvidiino še drugi znak, ki ie po MarKOvem nauku veri bistven: vera je vznikla iz pomanjkljivega spoznanja odnosov, ki jih imajo ljudje med seboj in do narave. Ker človek ni še sposoben pregledati zakonov, ki vladajo družabne razmere in dogodke v naravi, ga ta tajinsitvenost nagiblje in sili, da naravne in družabne odnose fantastično odraža v verskih idejah ter jih tako ogrinja z mistična megleno kopreno. Vera je potemtakem računski pogrešek razuma. A ta pogrešek se takoj razreši, čim razum razločno spregleda pravo psihološko skrivnosit verske ideologije. — V bogovih se nadnaravno zrcalijo ljudje; nebeški gospod je idealni odraz zemeljskega gospodarja, bogačastje jj.1 bogo vdan ost je fantastični odsev spoštljive vdanosti mogočnim oblastnikom, vse versko prepričanje in čuvstvo je proizvod družbe.
V	»Kapitalu« (I, 386) je Marx verstveno zgodovinskemu izsledovanju predložil naslednji program: »Tehnologija odkriva, kako človek obdeluje prirodo in kako poteka proizvodni proces njegovega življenja: s tem se pa odkrivajo tudi družabne razmere tega življenja in dz njih izvirajoče duhovne predstave. Celo verstvena zgodovina, ki prezira to tvarno podlago, je nekritična. To je, da je mnogo ldžje, analizirati meglene verske tvorbe in iz njih luščiti zemsko jedro, kot pa obratno: iz sočasnih tvarnih življenjskih razmer razviti njih »v nebesa projicirane« oblike. A le zadnja metoda je materialistična in torej znanstvena«.
Verstvena zgodovina zadnjega pol stoletja, negovana po učenjakih iz meščanskih vrst, se je le preveč zvesto oprijela MarK.o.ve-ga programa. Tudi odlični zgodovinarji (n. pr. Nemec Lamprecht) so obravnavali svojo stroko z marx,ističnega vidika. A o teh vplivih Marxoye sociologije kasneje. Zdaj si.oglejmo še izjave nekaterih novejših socialno demokratičnih teoretikov o veri.
K a u t s k y ne neha poudarjati, da smer družabnega razvoja ni določena po nravnih
idealih, ampak po .jzvestnih tvarnih pogojili. Socializem je nravnemu idealu vzel vsako veljavnost ter uči, kako se vsi družabni smotri izvajajo izključno le iz spoznanja tvarnih osnov. »Umstvene korenine verskega čutenja in mišljenja tiče v tem, da bivajo nadčloveške in nepojmljive sile, zoper katere je človek brez moči; njih učinkov ne more ne voditi ne preračunavati; a ker odločilno vplivajo na njegovo srečo in nesirečo, čuti potrebo, da se z njimi sporazume«. Značilna je Kautskega trditev, da je vera za človeka potreba od trenotka, ko jame razmišljati o prirodi, pa do positanka prirodoslovnih ved. V tem se bliža Comtovemu nazoru.
Iz tega naziranja izhaja ..preprosta in nujna posledica, da v prosvetljenem socializmu vera nima nobene pravice obstanka. Tako tudi izrečno sklepajo vsi znanstveni voditelji socialnih demokratov. Šele po vojskj se čujejo posamezni pomembnejši glasovi v prilog veri, a zdi se, da še malo zaležejo. Tako pravi Marx, da je imelo krščanstvo, ki »časti abstraktnega človeka«, svojo pravico v družbi, ki je proizvajala »blago«. A čim se družba preobrazi v tvorbo svobodno udruženih ljudi, ki se bodo sami zavestno in smotreno kontrolirali, tedaj nujno sleče »mistično, megleno kopreno«. Gospodarski razvoj prinese sam od sebe, da vera izgine. Saj religiozni odsev sveta mora nehati, čim odpade njegov vzrok. A ko bodo praktične razmere delovnega življenja ljudem vsak dan prikazovale prozorno umljive odnose enega do drugega in do prirode, se razpiše motnje primitivnega človeka. (Kapital 1, 48).
Skušal sem podati v tesnem okvirju so-stavno očrtan nauk socialne demokracije o temeljih vere, ne da bi trgal sliko z vmesno kritiko. Zmote tega nauka trosijo socialno demokratični listi Judi med slovensko ljudstvo, zato je pojasnilo potrebno. Prihodnjič pa bomo razmotrili, iz kakšnih kulturnih pogojev je blizu pred 80 leti vznikel materializem socialne demokracije in kako so sc tisti pogoji danes nremenili s priznavanjem samostojnega življenja duha, ki se naipopolneje javlja v absolutni nravnosti in veri.
NAŠE PLANINSTVO.
TRENTAR.
POD vplivom preteklosti smo do sedaj mislili, da mora v planinski organizaciji ostati še nadalje sistem podružnic in osrednjega društva tudi na Primorskem. Vse-kako ima lenta svoje prednosti, a dejanski vidimo, da pri nas do tega ne pride in — boljše bo tako. Do tega sklepa smo prišli po daljšem treznem preudarjanju. Vsaka naša podružnica naj se tvoni v s a m o s t o i n o planinsko društvo, vsa društva pa naj tvorijo tesno, živahno Zvezo, Obliko te zveze naj bi določili v to pooblaščeni delegati.
Znamo, da je na Primorskem leno število planinskih organizacij in da so v njih zastopane vse naše planine.Vsaka organizacija ima bolj ali manj zaokrožen in primeren delokrog, le tolminskega planinskega društva je v razmerju z drugimi po vojni prevelik. Prevelik, ker vsebuie vse naše visoko gorovje, — sega pač od Možica-Črne prsti do Mangarta,
—	prevelik dalje zato, ker nima pravega središča.
Naravno bi se dalo tolminsko plan. društvo razdeliti v tri društva: v tolminsko, kobariško in bovško. Tolminsko bi raztezalo svoje delovanje od Možica-črne prsti do Bogatina in Rdečega roba; kobariško bi oskrbovalo krnsko pogorje: Matajur in pogorje Stola v kobariškem kotu; bovškemu društvu. ie pa že itak odmerjen delokrog, namreč ves bovški okraj.
S to razdelitvijo bi bilo sila pomagano podrobnemu in intenzivnemu delovanju v tolminskem polit, okraiu.
Govorimo iasno besedo: predvsem je potreben delaven, požrtvovalen odbor tu in tam. drugič bi pa moralo zlasti predlagano bov-š k o društvo dobivati izdatno gmotno pomoč od drueih drušitev v naši Krajini, oziroma od denarnih zavodov in drugih dobrotnikov, ker samo z lastnimi sredstvi bi ne moglo delovati ter izvrševati velike naloge.
Pustimo za zdai oroiekt itreh društev in imeirna Pred očmi cibširno, mogočno ozemlje sedaj obstoječega tolminskega planinskega društva. Vse to ozemlje — gorovje zahteva izredno velike izdatke, dohodkov na ne nudi in od same članarine ne moremo bogve česa pričakovati v tako ubogem okraiu. Pomnimo pač. da je večinoma vse to gorovje z vsemi mnogimi napravami bilo do zdai v področju in oskrbi mogočnega osrednjega društva v Ljubljani ter češke in kranjskogorske podružnice: sedai nade vse to ogromno breme na naše rame. bre-m<\ ki ga do zdaj nismo nosili, ne čutili in iedvn le slutili!
O	tem važnem vprašanju, bo treba nam vsem resno govoriti in sicer še to pomlad, čim prei. tem bolie. Prenrjčani smo. da bodo umeli odkrito besedo vsi nrizadeti krogi ter da sc dobro zavedaio vsi. da nanje računamo.
Govcinimo o tei. sicer neorijcitni zadevi, že danes zlasti zato. ker so večinoma vse planinske naprave, poti. steze, markacije, kažipoti (o kočah sploh niti ne govorimo) v vojni tako-rekoč nojc&nčanii ali vsai silno zanemarjeni in nokvarieni ter bo treba čimprej začeti z delom, da rili vsai za prvo silo napravimo soet vno-rabne. Kai op nai začnemo s tistimi nair irroši tolminskega plan. društva! Le-to ie imelo do zdai razmeroma zelo omeien delokrog. — zdai n:> ie niegov delokrof oeromen! Niegova imo-vina hi zadostovala komaj za obnovo krnskih markaofi!
Markpoiie so nuino notrebne obnove! Radi »nevarnosti sovražnika« iih ie dala 1. 1015. Vojaška oblasit odstraniti popolnoma ali delo-
ma ob.vsej vojni črti in daleč v zaledju. Kar jih ni odbila ali oddrgnilo kladivo, odrezala sekira, sta jih vreme in zob časa tako izjedla in izprala, da se barva komaj pozna. Tudi so po gorovju ob vojni črti napravili voiaki toliko novih poti in steza.v vse mogoče smeri, da prav gotovo zaideš, ako ti ni sveit do dobra poznan.
Zelo so potrebne poprave steze v visokem gorovju in v skale vsekane poti. Tu se je v ruši zemlja usedla, tam se ie odkrhnil rob skals in ž njo vanjo vsekana stopinja, drugod spet je odletel ali odjenjal železni prijemek, odnehala železna žica ali pa je sploh ni več. Plazovi so pač mogočni gospodarji, delo zlobne ali lahkomiselne roke se pa tudi pozna ponekod.
Naša časit in narodna korist zahteva, da obnovimo vse bivše naprave po naših planinah, jih spet napravimo dobro dostopne in prijetne sebi, kakor tudi tujcem. Delujmo tako, da bo nam v korist in da nas bo svet spoštoval, cenil in upošteval!
Končno: da si vsaj deloma ponazorimo obsežnosit samo markacijskega in kažipotnega dela, kaitero bo moralo biti polagoma izvedeno, naj navedemo za danes glavna izhodišča na naše planine:
Podbrdo za Porezen, Blegaš, Možica in Črno prst.
Hudajužina za Porezen in Črno prst čez Stržišče.
Grahovo za Gradico in dalje v Bohinj.
Kneža za Gradico in čez knežanske Ravne na prelat Suho proti bohinjskemu jezeru.
P o d m e 1 e c za .lalovnik, Kobiljoglavo (Kobloglavo) in dalje čez planine Lom, Kuk, Razor in čez Globoko proti Bohinju.
L u b i n j za iste smeri, kakor Podmelec.
Tolmin za prelaz Globoko in za prelaz Škrbino v Bohinj, dalje za Bogatin, za Mrzli virh — Sleme proti Krnu.
Volarje-Selišče za vas Krn in na Krn.
K o b a r i d - m o s t za Libušnje — Vrsno
—	Krn (vas) na Krn in za Drežnico — Krn; za Drežnico. — Vrata in Vršič orati krnskemu jezeru: Drežnico — Javoršček. zlasti pa za Drežnico čez planino po Zlatniku v Čezsočo in Bovec.
Kobarid za Matajur.
B r e g i n j za Stol.
2 a g a za Rezijo čez Učo (Učejo) in Krnico ter za Stol.
Bovec za kaninsko pogorje, v Rombon; iz Bovca mimo Kluž. čez Bavšico ter dalje čez prelaz Bukovec na Grintavec in v Trento.
Čezsoča za Zlatnik, drežensko planino proti Krnu in v Drežnico — Kobarid.
Spodnja Soča za Lepeno — Krn ali Bogatin.
Soča za Grintavec na eno stran, na drugo pa za pot čez Vrsnik na planino »Za Skalo«, od tam na Velika Vrata proti Sedmerim jezerom ali čez Komno v Bohini.
T rent a ie naivečje izhodišče. Markacije in poti bi bilo treba tam obnoviti ter kaži-
potne table postaviti za poti čez T r b i š č i n o orati Sedmerim jezerom, po dolini Zadnjici čez Komar na Doliič in Triglav; čez Rušo in Skok na eno stran po Kugyjevi poti na Triglav, na drugo stran na Luknjo, od tam po Ramber-gova poti na Triglav; čez planino Zajavor na Luknjo. Čez Veli potok na Križke pode (h križkim jezerom), od tu v dolino Vrata ali proti Rogljiči in Škrlatici ali v dolino Pišence prati Kranjski gori ali pa na mogočni Razor. Od cerkve Device Manije v Trenti na Razor in na Prisojnik. Od izvira Soče proti Vršiču (koči na Vršiču) in proti Kranjski gori; z Vršiča na vrh Mojstrovko; z Vršiča dalje na eno stran na Prisojnik in Razor, na drugo stran na preko Velike Dnine na Travnik in Jalovec. Od izvira Soče dalje v Zapol-den (Zapoden), od tam naprej na planino Za-potok pod vrh Grintavca (na vrh ni poti in je vrh od te strani prihranjen le za drzne plezače) ali ob Grinitavcu preko planine Bukovec v Bavšico in Bovec. Sredi Z a p o 1 d n a i>ri hiši Tomaža K v r h a se odcepi not na planino Trento, od tam pa na levo čez Ozebnik na siloviti Jalovec, pred katerim imajo še »fantje« rešpekt. Pod Ozebnikom vodi pot čez Škrbini-co v Koritnico in Log pod Predelom, — od planine Trente na desno se pa odcepi druga pot (dobro nadelana) na Jalovec (od vzhoda) ter se nadaljuie okoli Jalovca na Veliki Kot, od tam proti Koritniški (bivši češki) koči in .dalje gori na mogočni Mangart, na drugo stran pa na Predel (Strmec) in doli v Loir h cerkvi.
(Dalje.)
MATI IN LJUBEZEN
DO KNJIG. DOMEN.
DUHOVNIKU in učitelju je v veselje otrok. M prinese že v prvo šolo nekaj predznanja. Tale. nadkriljuje navadno še v naslednjih šolskih letih svoje součence; sledi z zanimanjem razlagam in opravlja marljivo določene mu naloge. Odkod že zgodnji vtisi o Bogu, o poznanju črk in š>tevilk? Šestleten otrok ti pove: »Mati me je učila«. Šc poznaš ne njegove matere, a si jo že v (tem trenutku začel spoštovati in ceniti. Ko bi bilo dositii takih mater, ko bi bile vse matere take!
Ljubezen do knjige je težko vcepiti otroku v šoli: dosti otrok je in žal celo mnogo stari-šev, ki mislijo, da ic šola prisilna delavnica. Pošljejo otroka v šolo, da dopolni tistih osem lot. onuste pa vsako nadziranje in osebno prepričanje, kaj otroci znajo. Štirinajstletna vrže knjige za peč ali pa jih obesi mlajšemu bratu okolii ramen: od takrat ne vidi več tiskanega in pisanega papirja, če izvzamemo morda določen politični list. ki mu pnija radi prigovarjanja o svobodi.
To ljubezen vcepi navadno le mati. ki je imela sama veselje do čtiva, ki je ljubila bolj lepo povest, nego harmoniko in ž njo združene
mikavosti. Vemo že iz življenja velikih mož, da so jim najprvo matere s pripovedovanjem in berivom lepih dogodb iz verskega in bajeslovnega sveta, vzbudile čut do vsega, kar je lepo in dobro. Česar mati nima, ne more dati otroku; dajajmo materi, da da otroku. Povejmo ji, že kot dekletu s podarjanjem in posojevanjem dobrih knjig, da bodo kdaj njeni otroci potrebovali tudi .to hrano.
Dekle, ki vzljubi knjigo, je navadno tihega značaja; io redko vidiš na cesti, v šumni družbi in na obiskih, kjer so prilike obiranja bližnjega, sede pa raje ob nedeljskih popoldneh h knjigi in se veseli lepih lin poučmih stvari. Če ne ostane vse v spominu in v duši, ostane vsaj dositi in dovolj, da bo še otrok imel koristi od tega.
Včasih me navdaja misel, da bi mi morali oosvečati več skrbi knjižnicam po naših vaseh, kakor na veselim prireditvam, ki nimajo za dekle trainih in za nien poklic določnih vsochov. Društvene, farne lin šolske knjižnice (tudi Mohorjeve knjige) so vršile veliko delo med našim ljudstvom. Mati jih je imela ob večerih v rokah, iz ničnih so prišle v roke otrok. Marsikdo sc je iz ujih naučil svoj prvi abece.
Voina nam je knjižnice oplemila popolnoma alf deloma: skrbimo, da bodo soet de1ova1e. četudi v skromnem začetku. Vanie nai oridejo le dobre knjige, ki naj pometejo z ostanki »grofic in beračic.«
Dekletom pa: segajte rade po dobrih knjigah: od sadov, katere same trirate. boste trosile v dušo otroka. S ritn boste osrečevale družine in slovenski narod.
IZ KREKOVE ZAKLADNICE.
»Delu je treba tudi nekaj višjega oblaženh, sicer človeka otopi, zraven mu je pa treba tudi uspeha, in ta usoeh ni v rokah člrve^' >' marveč v rokah tistega Gospodarja, kli ie ustvaril človeka za delo in kazen, za greh primešal njegovemu delu trpkosti iu težav. Delu ie treba blagoslova. Božji blagoslov sc pa drami z dohrimii deli. Ne samo zase. ne samo za svoic najbližie. marveč za družbo človeško, za svoje brate >in sestre delati, mora biti deluio-čemu.namen, da se delo osladi in pokaže v nekem višjem. prazničnem sijaju«.
Krek: Iz »Nove dobe 1893.
(VERZ.
Vse, kar zbiramo, za kar trpimo, da bodočnost bogatimo, gre kot sen —
Ic zaklad duševne sile, ki so ga roke trosile, raste stokrat pomnožen.
R. D.
To pot so nam zopet članki vzeli prostor, tla ni prišel na vrsto drobiž, ki srno ga imeli pripravljenega. Prihodnjič!
JJndante.
(Cvetko Golar)
Jfarlo flda
mi c
[1^1] J-i < 6cf- ra £a- Wj4	\	ts 1 -i * - - r r r djv-lie- na, le- si btc- J J> J i i i ^rrl4-=f=F=t=	Lp=d fi	-^-1- či	bLjj.. J- [j1) f- r r r ^ -p-* Solnce se dviaa. iz i i i J i- J> F^-T-T- ■ I f =3
It——S.—		 p				"A 11	j*=±=t=£
morskih po- lian z'zlati- mi U2- da-mi, zv,ih-ro vko- le-- sih
U. J.
T=f=F
Ml
<
t, f	f. '	p r	.,
z'zlati-	mi	U2-	da-mi,	zv.in-r
i	J	,i:	H	1
\	 v lfcfe**=frn		up		 —] l> J /p -■]■»•—«-?—i—j—		tt—l—fr~	—tr	 —i—5—
? f |^r < v zarji nj	Lpr--.fr!j? M^-4-p jutra- -njo plan. 3n pripo-	f f fr 1 qni --li SO J hUJ!	r v gla-ve goz.- J J. P	j i —r- • T-f	 do - vi, 1 i ~7			3	
^ M N		P *! f r r-	-t—r	V-	.-r f p	=f~T-	*
ifcg J	j- j- hlTJ- ^		j y d ? I ~		~J—i5—k—M—1—1—
< šum ve- li,- Wh4	častfcr, ie XiJ*	J-r ~r p vstal do vi - J J. i) -™f-f f/	“TT -* 1 J J J " 7 t f ša,v, g la - sna mo		fc=y . f J1 M—J-?— r f t' r r tr 'i' ^ 'j, *jtn!^ kj' -f- r fr—f -T	f—
r r	:=tz£=^ —j—j—	1—1 •• f • ■	-* f J J	•o-*_	1 f	 	 ■ 	1 1 T" -- ...T - -L;- K
J PLr 1 J- 1 »)P=f	4: “ J. P'f 36- gu je s —J-Jjpj—J—	|-f _rHut=gp omčne- mu svc-ti po - j -j.J U n		A zclrav, H	<qlasna mo- li - tev iz 1,1 i i‘ J> =N -f -f-f=^=
	^-Qi: _t . >- -	. -j	i-	-+-J—{		1 A r+4-	
sb .A zLi/. t	T f ■#■- II pe- 'la Bb- g*i je		šolnčne- -mu i tjLf-,	sve- ti po- * zdrav. Jjl * l.		
-./J'' 1 s ■ 				f-.f x 1 r r =M			~f r fr p ^ U • *	
Priloga %MmiKI'št.2.
(Mešani zbop.
Jforakoma, krepko.
-X
(EMI R//IC* ir*^ (2>TJoža £ovrenčič.)
J)avid ^Doktorič.
<i>' j-ffirtrt i; ,'■ i 'TT m
t): m? _ i   « * _	t*	i	s/	»i.	.»	i.
Fi- li ste na-še vi- no pi - - -li. ste na-Še vi- no in bi - li ve-sp-IL ia
j4M
ni
:pzC^f-£-E
i
J'
M J' > -
■t'"fr l r
bi- li ve-s«- li, da bi ves svet ob-je.....li
JI/J j- j*	A-
m
telo počasi
i J-
S ife
Zmerno
\	t ~	I P
l/
Se ga bo -ste , bo
r> \ frrfr-f-E frc' '^r s. i jj»%
l
K l> i i 1 Ji	J ^ . > ,g=^ J* J jn	—j——j—
4* tf r f rn J ob-ro-di- -mo no-ve J> J' J, J, 14 7J1 f- C' r r	U—p—j—J	=■	1 .orozde a *ta- - hrat . po- re-?e- | ^ />jif ri * i t	- te sa-mo bra-tu l j> J1 i i
*• —J	__—i	 - -1- ._-	bfc=t=£=f=4f=3
ft=r-y t Jt| E P	h,j
’ r *	'	rfp-
brat, a ta-hral, ^ la-l?rat po-re-ce-- M sa' ™° , J,r-Y	*'r,a:
i
IeM
Krepko kot prvič.
sa-mo bra- - tu brat
j*»H t, J-
i
-T
iziŽ:
biiv/e in naraščajoče
i
f-f-r-p
vam jo da- mo. kri, h hi vam jo da-mo, bo pi- ja - ča no-vih
' '	.	..j	i	m
£
S
S
&
ŠE^3
£
fr.J j> 1»j
&Tj
n-i } r
t fr f f P 5 Lf f
dni bo bi-ia - ča . pi - ia- ča
Ini bo pi-ia - ča . pi- ia- ča no-vih no - - - - y
f^-r ripp:»+tt~M=±--!-' | f —
- - yih dni
i J d-
y
I SATIRA. 1
® «
MIR.
(Prosto po Prešernu).
V Verzaju smo te videli pred leti, — čas hiti, letos že pričel	si nam siveti,	—	čas	hiti.
Koder hodiš so	oči za tabo,
slabo, dragi, se	godi na sveti,	—	čas	hiti.
Zdaj vidimo te	v Genovo hiteti,
boš prišel v lepo mesto do poleti? — čas hiti.
2c Čičerin vprašuje, kaj
Bonotni zadržuje te presneti — čas hiti,
ki si nadel je kapo čez ušesa,
da mogel še na stolcu bi sedeti — čas hiti.
Bojimo se, da prej bo treba umreti,
Matuzalema leta doživeti — čas hiti,
kot mogel bodeš v Genovo dospeti — čas hiti.
POGOJ ZA ZAKON.
»Vrla rodoljubka izraža predlog, naj bi vsak mladenič najpreje vprašal/mladenko, ako je na Jadranko že naročena, drugače, da lahko sam ve, kaj mu je storiti!« (Tako pravi z ozirom na one, ki mislijo stopiti v zakon »Jadranka« št. 3, str. 35.)
Tudi jaz bi stavil svoji nevesti isto vprašanje, a il drugačnega razloga kot misld list.
T. M.
NASLOVNA STRAN »MLADIKE«.
O naslovni risbi »Mladike« kroži tale dovtip:
A h a c i i: »Kaj pa pomeni ta osat na naslovni strani?«
Behacij: »Ti ne razumeš tega. Slikar je napravil le polovico nisbe, drugo polovico vidiš, če se pogledaš v zrcalu: tistega osla, ki ta osat vidi in ga bo pojedel.«
KAJ JE FUTURIZEM?
Vse, kar je nerazumljivo, tako misli ko-modni povprečnik. ki se mu ne ljubi misliti in že dvajset let izprašuje, zakai Ivan Cankar ni pisal Jurčičevih romanov in čemu Hlapec Jernej ni Krjavelj. Futurizem je končno tudi matematična naloga za tistega, ki jo ne zna razrešiti, »Ne\v-York Hcrald«, za tistega, ki ne zna angleščine in »Mladika« za tistega, ki bi rad bral »Viteza Ravbarja« v Turkovi izdaji.
I SKRIVALNICA.
'©
*
f-5
KJE JE OCE?
Solnce se po nebu pelje, Slavko plane iz postelje, pa pogleda v jutro rano, obraz gleda mu zaspano.
Kod pa hodii ljuba mali? Mora mu zajutrek dati. Kod pa hodi dragi oče? Prej moliti Slavko noče.
Oče daleč ni od hiše. a če Slavko molil ni še, lešnokov ne da perišče mu, le s šibo ga poišče. Kje je?
ŽALOVANJE.
»Vi še vedno žalujete za svojim možem? Ali ni leito že poteklo?«
»Da, toda črna obleka mi tako dobro pri-stoja, da sem še par /tednov dodala.«
I UGANKE. |
1©®®©®®»©*©»®©®©*®®©*©*«®©®®®®?«!
1. Štiri uganke za nagrado.
1.	Kvadrat.
CDomen.)
a	a	a	b	b
c	c	e	e	e
i	i	k	n	n
0	0	P	P	r
r	r	u	v	v
1.	Vas na Gorenjskem, 2. svetopisemska oseba; 3. del obraza; 4. glasbena revija v Sloveniji; 5. krstno ime. — Počez in navzdol iste besede.
2. Številna uganka.
(Domen.)
1234 5 6 7 8 7 9 10
V številkah je ime slovenskega pisatelja’ Za ključ: 2 7 6 3, čednost; 4 10 1 23, obde' lana zemlja; 8 9 3 2 3 del telesa; 5 3 2 ptič*
3. Vizitka. CDomen.)
SALOME SflLCINl
1-2 —»golida
1—3 = Gorica,
2-3 Danica.
Katero slovensko revijo bere ta Italijanka ?
A Uganka.
CDomen.)
Glej, hromega peljejo; slepci so tri in slepca za njimi dva gresta; od hromega seme prečrno leti, ga belo polje požira in cesta in sproti iz čudnih semen prečuden ti raste pomen.
Kdor razreši pravilno vse štiri uganke, pošlje rešitev do 15. aprila in bo izžreban, dobi v dar knjigo: Ivan Pregelj: Plebanus Joannes.
Rešitev ugank za nagrado v 2. štev.
I. Ura.
nos, osa, sak, ako, kos, ost, sto, tok, oko, kol.
2. Ziožna uganka.
1
go
li	ri
2	da ni ca 3 (Bilo je pogrešeno v 2. št.: ki mesto li.)
3. Številna uganka..
Črna prst. Ključ: srna, past, Trst.
4. Uganka.
Spodnja vas	18,-	L
Srednja vas	54. -
Gornja vas	72. -	1
144.- L
Rešitev prostih ugank.
1. Uganka. Atentat, glad, diplomat, re» nultat.
2. Šalivo vprašanje: Odgovor: Tiskovnih napak.
3. Vizitka. Narodni demokrat.
4. Nova uganka. Bor-rob.
Prav so rešili: Marija Geržina, Podsta* nje; Rust Venceslav, Šturje; Milica Eržen, Gorica; Milica, Danica in Vida Podgornik, Gorica; Jernej Lapanja, Ponikve; L. P!oper, Trst; Hnka Kuzmin, Štandrež; ftlojzija Furlan, Sv. Flnton pri Kopru; Vladimir Starec, Bar* kovlje; Gregorič Miroslav, Ajdovščina; Prva* nja Ema, Št. Viška gora; Marija Pavlič, Trst; Marica Erženova, Trst; Zora Vilhar, Kron* berg; Marija Kranjc, Ponikve; Marija Šonc in Roza Šonc, Tomaj; Radomila Štolfa, Sežana; Lovro Živec, Dutovlje; Jos. Terčon, Nabre* žina; Ivančič Rvgust, Trst; Jožef Hren, Pod* melec; Roza Supin, Spod. Idrija; Romeo Sim* sič, Gorica; Boris Plesničar, Trst; R. Trebše, Serpenica; Emilija Kosovelj, Lokavec; Pertot Franc, Nabrežina; Franc Klanjšček, Gorica.
Žreb je določil g. Vladimirja Starca, Barkovlje pri Trstu.
Proste uganke.
Uganka.
CDomerO
Kovač sem brez ognja in tolčem močno; vodnik sem brez roke in kažem lepo; popotnik brez nog sem in tečem vse dni in name zvedavo že vpiraš oči.
Le včasih obstanem, a takrat grdo vsak trese z roko mč, se name jezi.
| TO IN ONO. |
©©©©©a®®®®©©®®©®®©©©©®^©©®®®®©©® VATIKANSKA KNJIŽNICA
ima največ in zelo dragocenih rokopisov. Šteje jih danes 25.577; nekateri so že iz petega stoletja. Vsi časi in vsi narodi Evrope in Aziie so tu zastopani; v neštevilnih zaklenjenih omarah, okrašenih in poslikanih je zbirka papeža Nikolaja V. s 9000 rokopisi; zbirka učenjaka Orsini-ja: zbirka Benedettini di Bobbio, najbogatejša na palinsestih: zbirka iz ^radu Heidelberg; zbirka grofov D’Urbino, katero je uredil Guido-baldo da Montefeli.ro in pomnožil Della Rove-re; lepe knjige Kristine iz Švedske; založba Ottoloni, zanočeta po papežu Aleksandru Vlil; zapuščina Capponi-ia iz leta 1746; zbirka kardinala Zelanda; grški rokopisi iz samostani Grottaferrata in kardinala Mai. Rokooisov ie 18 slovanskih, 10 kitajskih, 22 indijanskih, 13 armenskih, 80 koptiških, 71 etijopskih, 590 hebrejskih, 459. sirskih, 64 turških, 787 arabskih, 65 perzijskih; okrašeni so z miniaturami, posebno orientalski z arabskimi konji in fantastičnimi sprevodi vitezov.	D.
SV. PISMO.
Največja knjiga sv. pisma na svetu je dzšla lani iia Angleškem. Pisana je z roko; pisači so bali vsi ugledni možje in žene, tudi krali in kraljica, princ valeški in ministri; vsega skupaj 12 tisoč oseb, katerim je bilo točno določeno, kako, kaj in kje naj pišejo. To sv. pismo obsega ves tekst od Mojzesovih knjig do razodetja sv. Janeza. Knjiga je visoka c. 1.6U m in debela c. 1.06 m. Vezana je v rdeči »maroquin«; za vezavo je bilo določenih 12 kozjih kož. Vtisnjeni so na nji grbi grofij Angleške in Škoiske. Načrt za to podjetje je napravila angleška sveto-pisemka družba (protestantska), ki je ludi meu Slovence že razširila odlomke sv. pisma. (Med drugimi prevajalec lv. Cankar; je pa cerkveno nedovoljen prevod, ker nima komentarja.) — Vse premalo se mi zanimamo za sv. pismo. Ono bi mor.alo biti v vsaki naši družini, seveda tako, ki bi bilo od cerkvene oblasti potrjeno. Žal, da so se pri nas vsled vojne podzgubile »Zgodbe sv. pisma,« katere so naši liudie radi imeli. Treba bo skrbeti, da pride sv. pismo 'Pet v naše družine!	D.
MEDNARODNI KNJIŽNI TRG.
Letošnjo pomlad se otvori v Firenzii mednarodni semeni za knjigotržce z namenom, da bi se v narodih pospešilo zanimanje in spoznavanje lastnega proizvajanja na tem polju; da bi tujci videli delavnost ital. tiskarcn in založnikov; da bi se dvignil knjižni trg, ki ga tlačijo valute in razne colnine s počasnostjo dostave vred:	da bi razstava razširila polje tiskarski
umetnosti in dekoraciji knjige in postavila tako mednarodne vezi. katere ie vojna pretrgala. Razstavile se bodo novejše in antikvanične
knjige. Izložili bodo ilustratorji in dekoratorji knjige, fotografi, plakaterjd, grafiki itd. — Človek je radoveden, ali bo prišla v »palazzo Pitti,« kjer bo razstava, tudi slovenska knjiga. Vriva se misel, da bi morala biti tam vsa iz-danja od naše strani iz Julijske Benečije, če ne izza prejšnjih vsaj izza zadnjih dveh let. Nekaj bi vendarle pokazali kot »barbari«. Kaj mislijo naši založniki o tem? Naj se oglasi še kdo!
PEARY, RAZISKOVALEC SEVERNEGA TEČAJA
je napravil toliko poti tja. le radi zdravstvenih ozirov: bil je šibkega zdravja. Sam pripoveduje. da mu je postal zrak polarnega podnebja neobhodno potreben za življenje. Le v teh krajih se je počutil telesno svežega in čilega. Naposled se je obrnil k zrakoplovstvu in mislil na načrte: z zrakoplovom na severni tečaj in trgovina potom zrakoplova med Evropo ii Ameriko.	D.
HERMANN HESSE, nemški pisatelj in pesnik je napisal povest »De-rnian,« ki je dobila Fontaine-vo nagrado in doživela lani že 16. nattis. Pisatelj jo je izdal pod pseudonimom Emil Siinclaare z namenom, da bi ne vplivala na čitatelje radi pisatelja samega, ampak radi vsebtine. Tajnost je izdal neki švicarski list.	D.
GOETHE
se je nekoč izrazil o svoji delavnici: Krasna poslopja in sobe so za viteze in bogatine. Človek. ki živi v njih se počuti pomirjenega in zadovoljnega; nima več nikakih želja. Moji naravi je to zpperno. V krasnem stanovanju, ka-koršno sem imel v Karlsbadu, sem postal takoj len in dela nezmožen. Tukaj v ti slabi sobi, kjei sem sedaj in je »sveit brez reda,« nekoliko po aigansko, je zame najboljše. Moja narava ima popolno prostost delati in ustvarjati.	D.
VELIKA BALZACOVA NAGRADA.
Večkratni grški milijonar Bazil Zabarov, je naložil veliko premoženja v namen, da se dohodke od tega denarja, ki znašajo letno 50.000 frankov, da enemu francoskih romanopiscev za najboljši roman. Predsednik komisije je pisatelj Bourget, oboževatelj umrlega romanopisca Balzaca, ki je imenoval zato to nagrado »Balzacovo nagrado«. Nahaja še pa že ena nagrada pod tem imenom, zato je moral Bourget v toliko popustiti, da je imenoval nagrado »Veliko Balzacovo nagrado«, ker taka nagrada niso mačje solze lin se 'tudi vsak dober romanopisec rad požene zanjo. Ker se mora vsak, ki tekmuje, zavezati, da ne ponudi romana poprej nobenemu drugemu založniku, so ti v skrbi za svoj dobiček tudi in sc mora pisatelj, ki hoče prodatii kak roman, zavezat’, da ne bo tekmoval za imenovano nagrado. Tedaj — cela komedija. Zanimivo je, da so skoro vse nagrade le za romanc, za lirikorjn znanstvo jih ni. Takih nagrad je cela vrsta. Gouncourtovo nagrado so prisodili pred nedavnim nekemu zamorskemu romanu, ki popisuje brutalno in lascivno.
KRATKOCASNICE
Globoke korenine.
Kmet pride k zobozdravniku, da mu izdere zob. Toda čim sede na stol, ga prime tak strah, da kar noče odpreti ust. Zdravnik se odloči za majhno zviijačo: od zadaj zbode moža v'stegno, in ko pacijent od bolečine zdaj res odpre ustu, mu natrlo izpuli zob.
»No, kai je bilo res tako strašno?«
»Tisto ne. Ampak nikdar ne bi bil mislil, da ima ta vražja .škrbina tako globoke korenine.« odgovori kmet in si drgne stegno.
Strašen niraz.
V	vlaku sede trije »Amerikanci.«
»Kaj v New-Yorku da ni mraz?« zakriči naenkrat eden Itako glasno, da sem moral pogledati tja.« Grozno, vam pravim! Posebno, če potegne! Nekoč grem po noči uro daleč iz mesta; tu potegne, in ali mi verjamete, da se mi je plamen v svetiljki kat strdil — doma sem ga fcratkomalo odlomil.«
Verjamem, se oglasi drugi. — Jaz se nekoč umivam pred svojo hišo; tu potegne, in naenkrat imam obe roki v ledu!
»»Če ni bilo hujšega, prava reč!«« sc namrdne tretji. »»Jaz sem se pa kopal, ko je potegnilo, in naenkrat sem bil do vratu v ledu. Cul mesec sem ostal tako!««
Pa niste zmrznili? se prestraši neka ženica.	,
»»Kh, kaj bi zrnrzaval! Led vendar kon-servira. Toda preneumno mi je postalo naposled, na Sem hladnokrvno —- lahko mi verjamete, da res hladnokrvno! — vzel reko s seboj v svojo sobo in jo pri peči otajal.««
Če jo mož polomi...
Pisatelj P. bi rad končal svojo novelo in lepo prosi ženo. naj bi jo takoj odpravila, če se spet pritepe njena prijateljica gosna Miklav-
čeva, ko se čuje skozi zid vsaka njena besedi in ga ito strašno moti. Žena obeča, P. se zavre v svojo sobo.
No, komaj je napisal prvi stavek, ko že zasliši zunaj drdrati — gospo Miklavčevo. In to traja potem celo uro! Naposled se mu le zazdi, da je v prvii sobi snet vse tiho. Oddahne sc, odpre in videč samo ženo, vzklikne:
»Torei ga je vrag naposled le pobral hudiča črnega!«
»O, hudiča črnega je vrag pobral že pred eno uro,« mirno odgovori žena. Potem pokaže proti zavesi pri oknu in pravi:	»Toda gospa
Miklavčeva ie bila tako prijazna, da me je prišla posetit. Pozdravi jo. no.«
Poklicana sodba.
Ubogi klobučar je ves obupan: čez pol ure že odpira svoje škaitlje, prazni police in polaga pred kupca klobuk za klobukom — sitnež se še vedno ne more odločiti.
Naposled trgovec zapazi na mizi klobuk siivkaste barve, ga pograbi, mu elegamtno pri-iha krajce ter ga posadi onemu na glavo.
»Hvala Bogu, ta.pa bo! Naravnost krasno vam stoji! In je res iz blaga, da mu ni para!«
»Tako? No, če ste celo vi tega mnenja, potem res ne vem. čemu naj si kupujem nov klobuk. To je namreč moj sitari. Z Bogom!«
Dva, ki sta se razumela.
Pod kaznijo osmih dni zapora je polkovnik prepovedal svojim oficirjem pred sedmo zvečer zahajati na ulico v civilu.
Drugi dan že ob petiji sreča na glavnen trgu poročnika M. Toda dečko ni izgubil glave
—	s prijaznim nasmehom stopi k mogočniku m pravi:
»Kakor vidim, ste gospod polkovnik pri 77. polku, kjer služi tudi moj brat. Ali bi mi mogli povedati, če ga najdem še v vojašnici ?'<
»Obžalujem, da Vam ne morem postreči. Izvolite pogledat sami!« prav tako vljudno odgovori polkovnik.
Drugi dan pa stopi pred poročnika:
»Včeraj sem srečal vašega gospoda bratu. Povejte mu. da če ga srečam še enkrat preu sedmo v oivilu, dobite vi, prijatelj, štirinajst dni zapora!«
Blaga duša.
Mlad človek, očividno kak hlapec, nese na glavi košaro polno porcelana. Na voglu se zadene ob nekoga, košara odleti na tla, in vsi dragocena vsebina je v črepinjah.
Debel gospod naenkrat vzame klobuk v roke in začne nabirati za nesrečnika pri ljudeh, ki so pr/ivrelii od vseh strani. In ne odneha prej, dokler oni ne potrdi, da je škoda že celo preplačana.
»Kaka blaga duša!« vzklikne neka dama za odhajajočim nabiralcem. »Pa niti poznal vas ni!«
»I, poznal me je že, saj je moj gospodar hi porcelan njegov.«
®®®®®®®®®®®«®®#®®®®#«®#a®#®®®*®®
1 SLOVARČEK TUJK. i
I®#®®«®®®«®®®®®#®®®®®®#®#®##®®#®
Sestavlja France Eržen.
briskirati, obreeniti se, zadreti se, osoren biti brilanten, svetel, bliščeč, leskeč; britof, pokopališče; broka, vrč;
brošura, sešiltek, knjižica, zvezek; broširati, sešiti;
brutalen, sirov;
bruto, celotna teža, čista teža; budget, proračun; bufo, smešno;
bukve, knjiga; bukvama, knjigarna; boržoazija, meščan, meščanstvo; busola, severnica;
C.
cedent. odstopnik; cegel, opeka; ceha, zapitek; cekin, zlatnik;
celebrirati, maševati, slaviti, obhajati slavnost; celibat, samstvo, brezženstvo; centezim, stotinka; centrala, središčnica;
centrum, središče, centralen, osrednji, središčni; centrifugalnost, sredobežnost, centri-, petalnost, sredotežnost; cenzor, presojevalec; cenzura, presojevanje; cerimonija, obred;
cesija. prepust, odstop; cesijonar. prevzemnik;
cigareta, svalčica;
cifra, številka, tajna znamka:
cik-cak. križem, semintja;
cikel, vrsta, krog«
ciklon, enook:
cikorija, potrošnik;
cilinder. .vaJj:
cilj, namen, smoter;
ciničen, brezobziren, nesramen: cinizem, podlost, brezobzirnost; cirka, okrog, okoli, približno: cirkei, šestilo, krožilo;
cirkular, okrožnica:	cirkulacija,	kroženje,
obtok; cirkulirati.; krožiti; cirkulus vitiosus, pogrešili kolobar: cirkus, krog:
citat, navedba: citirati, navesti, navajati; clsalpinski, tostran Alp; cisterna, kapnica, rupa, vodnjak; civilen, grajanski, zasebnopraven, meščanski; civiliza.cl.ia, omika; civilizirati, omikati izobraziti; cona, ..pas; cuka, buča tikva; cuker. sladkor: cvck, žrebelj.
Č.
člnk venil, pctletje;
Čerin, voščen ica; činkvina, peticu;
čirkolo, krog, krožek, sestanek; čedola, listek, obreznica; često, košara, pletenica, jerbas; čiarlator, blebetač;
činkvečento, 16. stoletje; činkvečentist, pisatelj 16. stoleitja; čentura. pas, opasmica.
D.
dado. kocka;
dama. gospa, gospodična; damski, gospenje; data, podatki;
datirati, začenjati se, začeti se, šteiti se; debatirati, razgovarjaiti se, zbesediti se, spreti se; debata, razgovor, razprava, razpravljanje ; debut. prvi nastop; december, gruden; decimalen, desetinski; dedikacija, posvetitev
deducirati, izvajati, izvesti, izvoditi; dedukcija, izvod, izvajanje; definicija, opredelba, določba; definirati opredeliti, določiti, opredeljati; definitiven, sitalen, dokpnčen; degenerirati, izroditi se, izvreči se; deist, bogovernik, deizem. bogovernost; dekada, deseitek, desetletje; dekadenten, propadanje propad; dekagon, deseterokotnik; dckalog, deset božjih zapovedi; deklinacija. sklanjatev; deklinirad, sklanjati, pregibati, odkloniti; dekoracija, okras, okrasje; dekorirati, okrasiti; dekorator. okrasnik, okraševalec: deklamirati, krasosloviti, predavali; deklama-tor, krasoslovec, predavatelj; deklaracija, izjava; dekret, odlok, odredba; delegacija, odposlanstvo, delegat, odposlanec; delikaten, rahločuten, nežen, rahel, mehak.
kočljiv; . delir, blaznost, blodnja; delit, zločin;
deluzija, prevara, preslepitev, razočaranje; deložirati, izstaniti, izseliti koga. izgnati; demcnti, preklic, popravek; dementirati, preklicati, popraviti; demisija, ostavka, odpust; demagog, lažiprerok;
demokracija, ljudovlada; demokratičen, ljudo-
vladen;
demolirati, podreti, razrušiti, podirati; demon, hudič, vrag, peklenšček, zlodej; demoralizacija, pohujšanje, pokvarjenost; dendriti, drcvniki;
dentjera, ozobje, umetno zobovje; dentist, zobozdravnik, zobolečnik, zobar; denunciant, ovaduh; denunciacija, ovaja, ovadba; denuncirati, ovaditi, ovajati; departma, oddel, oddelek, okrožje; depeša, brzojavno poročilo, brzojavka; depozito, skladišče;
derivacija, izvod; derivirati, izvesti, izvajati;
desavuirati, zanikati, zanikavati, utajiti, tajiti, preklicati; deskripten, opisen;
despot, samosiilnik, trinog despotičen. samosi-len, trinoški; destilacija, prekap; destilirati, prekapati, destilat, prekapina; destin, usoda;
detajil, podrobnost, potankost, posameznost; demoralizacija, pohujšanje, pokvarjenost; dentriti, drevniki; dentjera, ozobje, umetno zobovje; dentist, zobozdravnik, zobolečnik, zobar; denunciant, ovaduh; denunciacija, ovaja, o-vadba;
denuncirati, ovaditi, ovajati; departma, oddel, oddelek, okrožje; depeša, bczojavno poročilo, brzojavka; depozito, 'skladišče;
derivacija, izvod; derivirati, izvesti, izvajati; desavuirati. zanikati, zaniikavalti, utajiti, tajiti, preklicati; deskripten, opisen; despot, 'samosilnik, trinog; despotičen, samosilen, trinoški; destilacija, prekap; destilirati, prekapati; destilat, prekapina; destin, usoda;
detajl, podrobnost, potankost, posameznost; detajlirati, podroben, (posamezen; detaljlira-ti, potanko, podrobno navesti, razložiti; determinacija, utesnjevanje; detto, isto;
deviza, geslo, nakaz, nakazilo; dezinficirati, razkužiti diagnoza, spoznanje (določitev) bolezni; diagonala, prekotnica; diagram, načrt, črtež; diakritičen. razločevalen; dialekt, narečje; dialektika, razumoSlovje; dialog, pogovor, razgovor; diamentralen, nasproten; diarea, driska, sračka, griža; dicionarij, besednjak, slovar; didaktičen, poučen; didaktika, ukioslavje; dieta, dnevnica, dnevnina: diferenca, razlika: diferenciranje, razlikovanje; diferencirati, razločevati; difterija, da>vica; diavol, hudič; dilema, razdvojba;
diletant, dobrovoljec. začetnik, samouk; diletantizem, dobrovioljstvo, samoučenje; diluvialcn, potopen; dimenzija, obseg, razsežnost; dinast. vladar: dinastija, vladajoča rodovina, vladarska hiša; dinamika, silostovje, naulk o silah; dlner, fužina, opolda/mski obed; dioceza, Škofija, vladikovina; dioksid, dvokrs;
dipendentičen, odvisen, podložen;
direkcija, ravnateljstvo; direktor, ravnatelj: direkten, neposreden; dirivirati, izvirati, izhajati; disciplina, strahovladje; disciplinsko, straho-valno;
disharmonija, razglasije, nesklad, neskladnost;
disjunkcija. razdružba; disjunktiven, ločilen:
diskant, sopran;
diskreten, obziren, molčeč;
diskurs, daljši govor, pogovor, razgovor;
diskusija, pretres, razprava;
diskuzivno, prehodno;
disokupacija, brezdelje, brezposelnost; dis-okupiran, brezdelen, brezposeln; disonanca, nesoglasje; disparten, neprispodoben; dispozicija, osnutek, razporedba, razpolože-nost, zmožnost; disputacija, učen prepir; distinkcija, razlikovanje; distret, dkraj; ditta, tvrdka; diteng, dvoglasnik;
dividirati. deliti; dividend, deljenec; divizor, delitelj: divizen. delitven; dodekaeder, dvanajsterec; dogma, verska resnica; doktrina, nauk. učenost; dokument, listina, dokazilno pismo; dokumentirati, izpričevati z listinami ,dokazati; (?clomit, grintavec; dom, stolnica; dominus, gospoid, gospodar; don, gospod, častiti; doza, založdk, vzemelk; drama, igroikaz, gledališka igra; drapirati, ogrniti, razgrniti, nagubati; drastičen, silen, oster, izrazit; dresirati, naučiti, navaditi koga; dresura, iz-učitev;	i
drogerija, mirodilnica; ducat, dvanajsterica; duel, dvoboj; duka, vojvoda; duplikat, dvojnik, prepis; duš, poliv, pršna kopel.
(Dalje.)
Uspeh kibiciranja.
Učitelj razlaga plemiško hijerarhijo.
»Za navadnim plemičem pride torej viter, za tem baron, za baronom grof, za tem knez, na to vojvoda oziroma razni princi. No, in potem?«
»Kralj.«
»Prav. Kdo je na splošno pa še mogočnejši od kralja?«
Vse molči, dokler naposled ne dvigne roke krčmarjev Tonček.
»No, Tonček?«
»Še mogočnejši od kralja je as.«
ZDRAVSTVO.
©
©
©
©
*©»®®i>®®®®®®$®®®®£®»#©a®©s®©©©®« © © e
©«®®©$©®©®©®©®©©©©©$t3®©®®®©®©®$&
KOLERA.
Kolero so poznali že nekaj tisoč let v gan-geški dolini, tcda šelle začetkom 19. stoletna se je razširila po svetu.
Povzročitelj kolere je bacil, ki ga je zasledil Robert Koch leta 1883. Bacili so za svetlobo in razkuževalne snovi precej občutljivi. Na araku hitro peline jo. Le v primerni toploti in vlagi vztrajajo dalje časa.
Bacil se drži večinoma v blatu in v izbliu-vanih snoveh. Kolera se prenaša listotako kot tifus z vodo, s hranili in jezdili. Učinelk kolere provznoči strup, ki ga proizvajajo bakterije, o katerega naravi pa ni nobene jasnosti.
Anatomsko se ugotovi vnetje sluznic v tankem čreve»su; trebušna mrena okoli tankega črevesa je zelo živo rdeča; v poznejših stadijih je sluznica pokrita z ranami; ‘ki postanejo gan-grenozne. Inkubacija kolere traja 2 do 8 dni.
Bolezen se prične z močno drisko; bolniki vidno propadajo; koža je suha, vijoličasta, oso-bito okoli oči, ustnic, prstov; oči so vdrte, usta suha; bolniki čutijo zlasti v mečih krče; telesna toplota se zniža pod normalno mero tudi do 32°; govorjenje postane hripavo, dihanje zelo ote/.k oče no; srce deluje komaj čutno. V tem stadiju, ki se pokaže že prvi ali drugi dan obolelosti', bolniki po navadi umrjajo. Onim pa, ki .prebole ta stadij, se stanje, kar 'se tiče splošnih simptomov, izboljša, toda še vedno niso iz nevarnosti.
Spričo splošne oslabelosti bolniki lahko u-mrjejo. Pri velikem številu bolnikov se pokaže zaradi zastrupitve s kolernimi baaili nova slika bolezni takozvani »koleratifioid«. Omenjene iz-premembei v črevesu (rane, gangrena) provzro-čajo drisiko, vročino, splošno oslabelost1, furun-kulozo, abscise, gangreno na koži; ženske splavijo. Od strupa sc večkrat vnamejo ledvice.
Posledica teh komplikacij in splošne oslabelosti je sim rt.
Umrljivost znaša pri koleri 40 dio 50%.
Kolera pa se-tudi pojavlja v lalilki obliki, n. pr. 9amo kot driska brez drugih simptomov, ali pa se pojavijo samo začetni simptomi in bolnik naglo ozdravi. Poznamo tudi nosilce kolernih bacilov; bacili zanje niso strupeni, pač ipa so stnupeni za druge osebe. Malokdaj se zgodi, da bolnik čez nekaj ur umrje.
Zoper kolero imamo zdravilni serum1, ki ga pa rabimo v prv.i vrsti za imun iz ir a nje še zidra-v\ih ljudi. Zal, da traja ta imunizacija samo nekaj mesecev.
Da bi se kolera iz Azije.'kjer je kolikor toliko endemična, ne prenašala v Evinopo, so sklenile države več konvencij, ki obsezajo stroga določila glede karantene in razkuževanja v ladijskem prometu.
GOSPODINJSTVO, i
I©®®*
KROMPIR UPORABLJEN NA RAZLIČNE NAČINE.
Juha kromo. Razbeli v kozici dobro mast ali maslo, ter nasuj nanjo na rezine razrezanega krompirja. Mešati moraš večkrat, da se ne sprime dna. V lonec nalij vode, ter skuhaj v njej vse ono, kar kuhaš navadno v mesni juhi, čebulo, peteršilj, zelje, korenje. To mora več časa vreti. Ko je krompir precej mehak, zalij sra s odpravljeno vodo. Dodaj soli in po-ora, ko se krompir razkuha, ie iuha gotova.
Krompir s peteršiljem. Zreži krompir na rezine ter ter položi ga v kozico ali lonec. Dodaj sesekljanega peteršilia, čebule, ponra. soli, paradižnične konserve ter olja. Vse mora biti surovo. Vrh vseea nalii mrzle vode ter postavi kozico k ognju. Kuha nai se polasroma a precej dolgo. Voda se mora pokuhati, ako ni še krompir mehak, ko se ie voda nokuhala, dodevai polasroma še malo vroče vode. Krompir se rabi za nrikuho.
Kromipjrievi kifelčki. Skuhaj 5 večjih, mu-kasstih krompirjev, ter jih stlači skozi silto na desko za rezance. Nato steni 1 celo iaice, zmešaj ga s stlačenim kromoiriem, dodaj za oreh putra ali masti ter nekai moke — preveč ie ne sme biti sicer ne bodo kifelčki rahli — ter malo soli. Vse zsrneti dobro v testo iz katereea napravi dolge svalke. zreži i i h na maihne koščke iz katerih napravi klifelčke. Desko potresi z moko, da se kifelčki ne sprimeio. Ko so vsi srotovi. ocvri iih ?ia oliu ali masitii. Prilegaio se k solatii kot prikuha. Potrošeni s sladkorjem, se jih servira kot sladščico.
KARFI.JOLOVA JUHA.
Za to juho uporabiš lahko slabcjšo z ove-limii listi, zato cenejšo karfijolo; očedi in opari jo. da »izgine vsa nesnaga ž nje ter skuhaj jo v slani vodi. Ko je kuhana, rožo lepo obreži, store sesekljaj prav na drobno, ter jih lahko dodaš juhi. Naito napravi iz 50 g putra ali masti in 60 g moke rumeno prežganje, kateremu dodai kar-fiiolovo rožo, sesekane rozine store, malo popra in soli; zaldj z vodo. v kateri se je kuhal karfijal in pusti nekaj časa vreti. V iuhi ukiihai par pesti riža.
Mnogo gospodinj zavrže karfijoline store. Olupi štorom zgornio plast in .iih skuhaj z listi vred. Ko so prav mehki, sesekljaj vse prav dobro. Zarumeni malo moke na masti, dodai sesekljane store, malo popra, soli in mleka in imaš dobro prikuho.
ŠPINAČINA JUHA.
Špinačo pripravi kakor za prikuho. Mesto smetane ali mleka, zalij jo z vodo v kateri se je kuhal peteršilj in čebula, ter ukuhaj v lijej riza.
LISTI.
®
®®a®#®®®®®®®®®®®®®®®®®«®®®®*®®®®
Dom in Svet št. 3, prinaša vsebino: Pesmi: Jože Lovrenčič: Kronika Trente. — Alojziij Remec: Na Vitovljah, Pot domov. — Aljoša Tomažin: Frančišek Asiški. — Proza: Ivan Brodar: Detinstvo (Dalje.) — France Bevk: Sovraštvo. — Alojzij Remec: Kirke (verižni-ška komedija). Članki: Vojeslav Mole: Zmii-sel zgodovine upodabljajoče umetnosti. — Dr.
I. Sušnik: L’Ouragan. — Zapiski. — Platnice.
Mentor. Leto 12, št. 1—2. Prinaša to-le vsebino: »Kralj Peter I. —F. S. Finžgar: Praznična misel. — Dr. J. Pregelj: Katoliškega dijaka molijtev. — Dr. Iv. Pregelj: Arcana febris (Odlomki.) Fir. Omersa: Agamemnon (dz Aishi-love Orestije (Dalje.) Ivan Dolenc: Skozi Der-dap v Negotin. Narte Velikonja: Uživanje literarne umetnine. Dr. Iv. Pregelj: Iz moderne. Prof. Fr. Omerza:	Homerjeva Iliada. Spev
XIII. .1. Jeretina: Težka ura. Miiiran, Jarc: O človek. — Drobiž.
Liublianski Zvon št. 2 ima sledečo vsebino: Dr. Voieslav Mole: Umetnosit in narava (Konec.) J uš Kozak: Tehtnica (Dalje.) Fran Albrecht: Iz kniige ljubezni »Moi beli albatros« France Bevk: Demon. — Ivan Zoreč: V liube-zni. Miron Jarc: Vaza s tuberozami. Marija Kmetova: Preludij. Anton Vodnik: Sveti zidarji. N. Brrg; Junaki Dostojevskega in ruska revolucija (Konec.) Anton Vodnik: Prisluškujoči rndokopii. — Kniiževna noročila. Kronika, Nove kniige. — Stane letno 60 din.
Zarja, glasilo ruske narodne misli in vseslovanske vzajemnosti. IJreiiiie Andr. R. Milev-ski. Celie. Leto I. št. 1—2. List ima lepo operno in prinaša vrsto člankov v ruščini, srbohrvaščini in slovenščini. ®®®®®®®®»®»®®®»«®*®®®®®®®®®*®«®|
| KNJIGE. I
®#®®®®®®®®®®##®®®®«®®#®#®##®®®®«p
/
Politično življenje Slovencev (od 4. jan. 1797. do 6. januarja 1.919 leta). Spisal dr. Dragotin Lončar. V predelani in pomnoženi drugi izdaji. V Ljubljani 1921. Izdala in založila »Slovenska Matica«.
Pavel Golia: Večerna pesmarica. V Ljubljani 1921. Izdala in založila Slovenska Matica.
— Dve knjigi pesmi smo dobili od Golic v kratkem. »Pesini o zlatoloskah« lani, a letos »Večerno pesmarico«. Eno pesem priobčujemo to pot v rubriki »Iz naše književnosti«.
Začetki Slovenske Matice. Spominski spis k 50-letnici. Sestavil dr. Ivan Lah. V Ljubljani 1921. Založila Slovenska Matica.
Junak našega časa. Ruski spisal M. J. Lermontov, prevel dr. Vladimir Borštnik. V Ljubljani 1921. Izdala in založila Slovenska Matica.
— Uvod itej knjigi sc nam ne zdi dober. O njc-
®®g®® $ ®« mm b®®®®® b®®#®®®®«®®«© *
| NA RAZGLEDU. {
i#®®#*«®#®®®®®®®®«®#®®®®®®®®#®®®
Izmed dogodkov, ki so se zadnji čas odigrali in ki zadevajo deloma tudi nas. so dogodki na Reki. Reka je tisto nesrečno nezakonsko dete evropslke diplomacije, kot svojčas Albanija, ki ne more ne živeti ne umreti, sporno jabolko, ki naj raje segnije, kalkor da ga ima tisti, ki bi mu vzajemno koristilo. Vsalkdo danes natančno ve, da more Reka živeti le od svojega naravnega zaledja — od Jugoslavije. Toda v glavah nekaterih ne prevladuje razum, ampak plemenito narodno čuvstvo, kot to zelo nežrno imenujejo Italijani, zato s silo zatrejo vsako sitremljenje Rečanov po taki uredbi države, ki bi jim osigurala ob- / stanelk. Kdor dela v tem zimislu, je narodni izdajalec. Zato se je zgodilo, da se je izvršil na Reki s pomočjo fašistov upor proti vladi, Za-nella ja moral 'odstopiti in zbežati. Red še ni upostavljen. Vojaštvo ni naredilo svoje dolžnosti, prenapeteži zahtevajo aneksijo Reke po Italiji, a italijanska vlada, ki jo spravljajo njeni sinovi v blamažo pred svetom, se drži rapalske pogodbe. Minister Schanzer je celo povedal par tcsplih na račun vnočdkrvnežev.
Seveda gre Italiji za važno stvar. Ena največjih mirovnih konferenc se vrši v kratkem na njeni zemlji in kalko naj stopi pred zastopnike narodov, če trpi sramoto v lastni hiši. Pač gretnlko uslugo delajo svoji domovini fašisti.
Zbornica, ki se je sestala dne 15. marca, je dala novi vladi zaupnico. Slišali smo zopet lepe besede o miru in o redu, kot 'že tolikokrat, da jim malo več verjamemo.
V Zagrebu so obesili morilca ministra Draškoviča, komunista Alijagiča. Vedel se je povsem mirno. Prošnja za pomilostitev ni bila sprejeta. Odločno obsojamo dejanje kot ga je storil Abjagič, četudi ga je storil za idejo, obsoditi pa moramo istotako tudi smrtno obsodbo, ki bi morala izginiti iz človeških zakonov.
V Belgradu je imela Mala ententa važno zborovanje kot predpripravo na konfercmco v Genovi. Nastopila bo enotno.
Anglcšiki imperiij sc — /na moremo reči, ravno maje, ampak razne spremembe se dogajajo. Angleži so pametni politiki in vedno popustijo tam, kjer bi sc imelo zlomiti. Talko jo danes Egipct svoboden, to so pravi, naslov .ima, kdo ga bo v resnici gospodarsko črpal in jemal koristi iž njega, (je 'drugo vprašanje.
govih delih izvemo malo natančnega, nobene karakterizacije. Povest je sicer zanimiva in dobro čtivo za odrastle. Ali je Lermontov pisal besedo Bog z malo črko? Ne dvomimo o tem, da se je prevajalec držal teksta, ampak samo vprašamo.