KRATKA LITERARNA ENCIKLOPEDIJA
Nedavno je v Moskvi izšla šesta knjiga kratke literarne enciklopedije (»Kratkaja li-teratumaja enciklopedija«), ki izhaja že od leta 1962 in je zdaj prišla do črke S v ruski abecedi.
Ker so uredniki precej prostora posvetili tudi slovenistiki (4 pregledni sestavki, obdelanih pa je še 26 oziroma 28 avtorjev), se mi zdi potrebno, da o tem na kratko poročam.
205
Največji delež je odpadel na Je. I. Rjabovo (14 prispevkov), ki je pisala o Vodniku, Aškercu, Gregorčiču, Jenku, Murnu, Kranjcu, Klopčiču, Vidmarju, Kreftu, Potrču, Pre-žihu in Slodnjaku, poleg tega pa še o slovenski literarni zgodovini in pregledno o slovenski literaturi. M. /. Ryzova je prispevala preglede Prešerna, Levstika, Kersnika, Ketteja, Zupančiča, Prijatelja, Ingoliča in Kosmača, ter skupno z G. J. Ujino še pregled slavistike v Sloveniji. O Bevku piše JV. /. Kravcov, O Linhartu, Gradniku in Kosovelu A. D. Romanenko, o Kopitarju R. M. Cejilin, o Miklošiču P. G. Bogatyrev in o slovenskem jeziku N. I. Tolstoj.
Kronološko pogledano imamo pred seboj precej široko, čeprav nepopolno panoramo slovenske kulture, ki so jo avtorji dopolnili s štirimi daljšimi preglednimi sestavki, brez katerih bi bila kakršna koli oznaka slovenistike v tej sovjetski enciklopediji nemogoča in nepopolna. Tako pa so prav ti pregledi zapolnili vrzeli in nakazali njeno razvojno pot.
Posameznim avtorjem je bilo odmerjeno bolj malo prostora. O Vodniku zvemo le nekaj najsplošnejših stvari, boljše in predvsem veliko podrobneje je prikazan Linhart. Pri oznaki Prešerna najdemo vse najvažnejše podatke, avtorica pa spregovori tudi o njegovem pomenu za slovensko literaturo. Navaja tudi vrsto pesmi, podčrta dvojno naravo njegove poezije in pomen novih oblik, ki jih je vpeljal v slovensko literaturo. Vendar bi zaslužil temeljitejšo obravnavo, saj po izpovedni moči in novostih, ki jih je vpeljal v slovensko literaturo, njegovo delo prav nič ne zaostaja za največjimi dosežki drugih književnosti. Dobra sta opisa Levstika (omenja raznolikost njegovega ustvarjanja) in Kersnika, pri katerem so našteta vsa glavna dela, le Kmetskim slikam je avtorica posvetila premalo pozornosti. Kratki, a dovolj pregledni sta tudi oznaki Aškerca in Gregorčiča, pri Jenku pa je omenjena le njegova poezija, njegova kratka proza pa ni našla pravega odmeva. Murn v enciklopediji ni dobil pravične ocene, čeprav je o njegovem delu zelo težko spregovoriti v nekaj stavkih. Pri Ketteju je avtorica opozorila na osrednje motive, na novosti, ki jih je vpeljal pri sonetu, pa tudi na njegovo otroško poezijo in prevajalsko delo. Zupančiču je v enciklopediji odmerjeno precej prostora. Poleg osnovnih biografskih podatkov, ki jih najdemo pri vsakem obravnavanem avtorju, pa so pri njem poudarjene tudi osrednje problemske plasti v liriki, nekaj najboljših pesmi je omenjenih, svoj odmev pa je dobilo
tudi njegovo publicistično, prevajalsko in damaturško delovanje. Vprašanje pa je, zakaj je njegova otroška poezija samo omenjena in zakaj avtorica ni spregovorila o Jerali. — Pri Gradniku najdemo naštete najvažnejše pesniške zbirke; avtor je spregovoril tudi o njihovi tematiki in o osrednjih gibalih pesnikove ustvarjalnosti ter na koncu še o prevajalskem delu. Ocena Kosovela je sicer kratka, a natančna; manjka pa ji tisti del, ki so nam ga odkrili Integrali. To pomanjkljivost deloma zakrijejo primeri in poudarjanje novosti, ki jih je prinesel v slovensko poezijo s svojim delom. Oznake Ingoliča, Kranjca in Krefta so zanimive, poudarjeni pa sta predvsem socialna in idejna problematika njihovih del.
V ta krog se vključuje tudi Klopčič, zlasti njegove prve pesmi, podrobneje pa se avtorica sestavka ustavlja ob njegovem prevajanju iz ruščine. Pri Prežihu bi lahko zapisali veliko kritičnega, predvsem glede obravnave Samorastnikov. Zanimivo pa je tudi to, da pri Požganici koroška problematika ni niti omenjena. Tako je Prežih sicer dobil dovolj prostora v enciklopediji, ocena pa je ostala nepoglobljena in ni odkrila najboljših strani njegovega pisanja. Bevkovo delo je zajeto pregledno, poudarjeni sta raznolikost in obširnost njegovega opusa, v njegovem najboljšem delu »Kaplan Martin Cedermac« pa avtor sestavka ni zaslutil simbolike. Potrč je obdelan na kratko; pri Kosmaču se je avtorica poglobila v njegovo delo in, čeprav ga je označila kot socialnega realista, ni prezrla mojstrstva njegovih psiholoških novel in modernejših prijemov v pisanju.
V enciklopediji so tudi kratke oznake slovenskih literarnih zgodovinarjev Prijatelja in Slodnjaka ter kritika Vidmarja — in dveh jezikoslovcev — Kopitarja in Miklošiča. Pri vseh najdemo poleg osnovnih biografskih podatkov navedena tudi najpomembnejša dela. Poleg tega pa so v enciklopediji še štirje daljši sestavki, ki se prav tako ukvarjajo s slovenistiko. Pod geslom »literarna veda« je en del posvečen tudi slovenski literarni zgodovini. Avtorica je v njem podala kratek pregled od Copa do današnjih dni in pri tem naštela vrsto imen. Najizčrpnejši pa je sestavek o slovenski literaturi, ki se začenja z ljudskim slovstvom, nato pa odkriva najpomembnejša obdobja v slovenski literaturi od Brižinskih spomenikov, preko Trubarja in drugih protestantskih piscev do Zoisovega kroga. Vodnika in Prešerna. Več pozornosti posveča avtorica prodirajočemu realizmu, omenja osrednje revije in najpomembnejše avtorje, podrobneje se ustavlja ob različnih smereh na pre-
206
lomu 19. stoletja in ob predstavnikih moderne, vendar tudi tu le ob Cankarju in Zupančiču. Zatem naniza vrsto imen, omenja predstavnike ekspresionizma in socialnega realizma, časopise in napredno kritiko. Dobo med obema vojnama predstavi z vsemi najpomembnejšimi avtorji, potem pa na kratko oriše nov zagon literature v NOB in vrnitev v intimizem po končani vojni. Ustavlja se ob novih strujah in novih revijah ter našteje vrsto najnovejših avtorjev. Obširen in skrbno napisan sestavek je nabit z imeni in podatki, tako da daje zgoščeno, dovolj pregledno sliko slovenske literature in njenih najvidnejših predstavnikov. V njem najdemo tudi imena, ki v enciklopediji kot celoti niso bila upoštevana. Pod geslom slavistika je obdelana tudi jugoslovanska slavistika, ali bolje povedano jugoslovanska rusistika. Naštetih je precej imen, vendar so pri vseh omenjene samo primerjalne študije; del, ki so temelj slovenske slavistike, pa sestavek ne omenja. Slovenski jezik je obravnavan pregledno od Brižinskih spomenikov do Prešerna, žal pa avtor pri oznaki pojma slovenski knjižni jezik ni upošteval najnovejših dognanj J. Riglerja, ki so spremenila pogled na njegov razvoj.
In še nekaj kritičnih pripomb. Pri Bevku je N. I. Kravcov zapisal za rojstni kraj »Za-kojca v Gorice«; pri Vodniku najdemo dve napaki — najprej pri navedbi popolnega
naslova Ljubljanskih novic, nato pa še pri pesmi Ilirija oživljena. Pri Jenku in Kersniku so tiskovne napake v bibliografskih podatkih; tudi ni razumljivo, zakaj je avtor pri Kopitarju zapisal njegovo ime v ruski obliki. Napaki najdemo tudi pri omembi Levstikovega Popotovanja in pri Prežihu v zvezi z M. Boršnikovo.
Ponekod preseneča tudi razmerje med dolžino posameznih sestavkov.
Na koncu naj še omenim, da sta v enciklopediji dobila svoje mesto tudi S. Vraz in A. Grün. Pri Vrazu ni nikjer zapisano, da je bil slovenskega rodu, niso omenjene njegove slovenske pesmi, napačen pa je tudi podatek o rojstnem kraju. Hujši je spodrsljaj redaktorjev enciklopedije pri A. Griinu, kjer nenadoma beremo za Ljubljano nemško obliko. Sicer pa moramo avtorici priznati tudi natančnost, saj pri navajanju del ni izpustila Grünovega prevoda slovenskih narodnih pesmi v nemščino.
Kljub nekaterim spodrsljajem lahko zapišemo, da je slovenska književnost dobila pravo mesto v svetovni enciklopediji. Zlasti nekateri sestavki so kljub omejenemu prostoru napisani pregledno in dovolj natančno, da lahko služijo kot prva, zgoščena informacija o posamezniku ali o celoti.
Alenka Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubliani
207