Razgovor z Bojanom Polakom-
Stjenko
¦ ¦ -    ^ - .
Kramljala sva skorajda polno uro, si tu pa tam kaj zapisala, spraševala sem bolj malo. Misli so se nizale, se dopolnjevale in ko sem mu na koncu želela posta-viti vprašanje, je bilo že vse dogovorjeno.
Povabilo na razgovor ni bilo zgolj slučajno. Z današnjim prispevkom odhaja tudi naše glasilo na počitnice, mi pa se bomo še malo pospominjali veli-kih dogodkov, katerc bomo praznovali seplembra na Mokrcu - 45. obletnico ustanovitve II. SNOUB Lju-bo Sercer.
Bojan Polak - Stjenka je bil prvi komandant Šer-cerjeve brigade. V partizane je odšel žc zelo zgodaj. deccmbra 1941, še pred tcm pa je bil vosovec. Bil je udeleženec Notranjskcga in Kritnskega odreda, ko-mandant III. grupe odredov.
Težko je primcrjati takratne in sedanje občutke.
»Živimo v popolnoma drugačnem času. svet se jc sprcmcnil. Na dogodke iz NOB gledam iz daljave, slabih občutkov nimam, prepričan pa sem, da smo narcdili najbolje. kar smo takrat znali in umeli. Danažnje izkušnje pa so drugačne.«
Sam o sebi pravi, da ni eden tislih borcev, ki bi se neprestano vračali s spominom nazaj, obujali spomi-ne na prcteklost.
Te dni sc pripravljamo na slavnost, zanimalo me je, kakšna je bila slavnost ob ustanovitvi na Mokrcu.
»Ni bilo tako zelo slavnostno. Vedcti moramo. da je divjala Velikoitalijanska ofcnziva. Na primer eden izmcd bataljonov Dolomitskega odrcda je prišel veli-ko pozncje. Sama ofenziva jc prinesla veliko sprc-mcmb, prcdvsem v nadaljnjcm gledanju na borbo. Prišlo je do upada partizanstva, vasi so bile požgane in uničcne, bela garda je naraščala. Dejsivo, da se formira brigada, ki naj bi bila gibljiva, je bil za nas izredno spodbuden dogodek. Navdajal nas je z ved-no novimi upi, ideali, kakor žarek po kalvariji vcli-koitalijanske ofcnzive. saj smo ostali listi, ki kljub ofenzivi nismo klonili. Do sprcmcmb pa jc prišlo tudi med civilnim prebivalstvom. Obnašali so sc drugače, bil[ so pripravljcni pomagati.«
Scrcerjcvci imajo dve obsežni monografiji. avtor je pokojni Milan Gučck. Tovariš Stjcnka ni okleval z naslcdnjimi bescdami, ko sva govorila o »zgodovin-skcm pisanju«.
»Izguba Gučka je za nas ncpreccnljiva. Nikakor pa sc nc morcm sprijazniti z dcjstvom, da jc takšno delo tako zelo malo vredno. Nismo mu dali prave cenc.
To pa ni le problem Šercerjevcev, to je problem celotnega pisanja zgodovine NOB v Sloveniji.«
Na pričetku pogovora sva se tudi dogovorila. da bo to le »zapis razmišljanja«, ne pa podajanje zgodo-vinskih dejstev. Prav zato sem ga spomnila na mlajšo generacijo, ki ve o NOB vse ali pa popolnoma nič. Odgovor mi je ugajal:
»Vedeti moramo, kaj mlade zanima, morda tudi naš pristop ni ravno najboljši. Nam je pomembno nekaj, mlajšim nekaj povsem drugega. Tako zclo radi uporabljamo pojem »prenos revolucionarnih tradicij«, in takrat mislimo, da smo z delom opravili. Pa ni ravno tako. Prava tradicija je prenos vsch človeških vrlin. katerih smo se navzeli v gozdovih, na terenu - tovarištvo, iskrenost, delavnost. Smo vsc to že pozabili?«
Prav na koncu pa sem ga odločno vprašala. Ali je po vašem mnenju o NOB dosti napisanega?
»Mislim, da vcliko, vedeti pa moramo, da bere vsakdo lc tisto, kar ga zanima, kar se nanaša na njegov kraj, na njegove sorodnike. Na to smo čuslvc-no vezani.«
Morda naj nanizam šc nekaj misli o monografijah. katcrc sva sooblikovala v klcpetu.
»Prav je. da jih imamo. Navadno so natančne. precizne, partizanske akcije so opisanc do potanko-sti, v veliki meri pa pozabljajo odvisnost do terena. Sicer pa imajo izrcdno strokovnost, zato bodo sčaso-ma služilc zgodovinarjcm za dopolnjevanjc žc obsto-jcčih arhivov in virov«.
Napisala bi lahkoše marsikaj. Sicer pa prepustimo se razmišljanju in se potrudimo. da sc 12. septembra 1987 resnično vsi zberemo na Mokrcu - na prenos s tovariških tradicij!
MOJCA ČERNE