m/?Ii rTV—
%„9
OMLADNI GLASI
IT
POSVEČENI
SLOVENSKI MLADINI.
II. •v^«'-'
UREDIL ANTON MEDVED.
M


V LJUBLJANI^,
ZALOŽIL CIRILSKI. — TISEK »KATOL. TISKARNE«.
1892.
uj*
m J 3A&Z}
KAZALO.
Stran
Mladini . . . ..........1
Krištof Kolumb ........ ...	3
Tvoj angel..............15
Metlarjev Gregec . ..........16
Največja nesreča.......... .22
Francetov France....... ....	24
Otroška molitev....... ....	44
Piruhi...............48
Iz ljubezni do starišev ... ......49
Koklja........ .......60
Na sveti večer ..... ... . , .	64
Izpolnjene želje...... . .	65
Prvič v cerkvi.............71
Pastir . . ............74
O svetem Miklavži . . ........80
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.......93

WOW5WCWoWOW5W<>WoW^
I
m?

MLADINI.
Po žilah tvojih teče zdrava kri, Nedolžno, jasno sijejo oči. Mladina, ti budiš nam upe zlate, Srce nam dvigajo pogledi nate.
Le pevaj zdaj, mladosti se raduj! Nebeški angel te nesreč varuj! A v cerkvi, šoli in domači hiši Nauke lepe zvesto v dušo piši!
Gojimo te v ljubezni in skrbeh; Sadov prineseš nam v bodočih dneh, Če nikdar iz srca ti ne izgine Ljubezen do Boga in domovine.
A. Medved.
gft	■ igo



Krištof Kolumb.

do še ni cul imena onega slavnega moža, ki je odkril Ameriko? Komu li je še ne-iLH«illS| znano ime »Krištof Kolumb«'? Letos poteče 400 let, odkar je prejadral ta veleslavni mož prvič širno morje in stopil na doslej neznani svet. V štiristoletni spomin tega odkritja, ki je velevažno za vse človeštvo, skušajo narodi, zlasti Amerikanci, slovesno počastiti njega, ki je toliko koristil svetu. Zanimalo vas bode, mladi bralci, ako vam popišem življenje slavnega Kolumba.
Krištof Kolumb je zagledal luč sveta okoli 1. 1436. na Laškem v velikem pomorskem mestu Genovi. Stariši so mu bili Dominik in Suzana Kolumb. Oče je bil tkalec in kupčevalec z volno; z delom svojih rok je preskrboval čvetero otrok: Krištofa, Jerneja, Diega in eno hčer. Najstarejši med njimi je bil Krištof, veselje in nada ubornega očeta. Od mladih nog mu je bila posebno ljuba
vožnja po morji, in že kot 14 letni deček je bil izurjen mornar. Nekateri menijo sicer, da je v mladosti obiskoval visoke šole; a najbrže v šolo ni hodil nikoli, temveč vso svojo učenost v računstvu, prirodopisji in zvezdoslovji, katero je kazal pozneje v življenji, pridobil si je z lastno, zasebno pridnostjo. Ko je bil leta 1470. v neki vojski na morji, zažgali so sovražniki njegovo ladijo. V skrajni nevarnosti je skočil v morje in s pomočjo nekega vesla je priplaval dve morski milji daleč do suhe zemlje, do Lizbone, ki je glavno mesto portugalskega kraljestva.
Tukaj je ostal Kolumb celih 13 let. Seznanil se je s kraljevičem Don Henrikom, ki je imel tudi največje veselje z vožnjo po morji; toda v veliko škodo Kolumbu je že tri leta pozneje umrl. Istega leta se je Krištof poročil s Filipo Munez in leto pozneje je dobil sinčka, kateremu je dal ime Diego. Ker je bila soproga jako bogata, imel je Kolumb priliko jadrati po širnem morji sem in tja. Prišel je na severu celo do ledene Izlandije in na jugu do Gvineje. Na suhem pa kar ni mogel mirovati, kakor bi ga neka skrivna moč preganjala iz kraja v kraj. Po dolgem premišljevanji in učenji je trdno sklenil, da mora najti pot čez morje na vzhodno obrežje azijske Indije. Tam bodo misijonarji — tako je mislil Krištof sam pri sebi — prižgali luč svete vere, in on bode na ta način
od druge strani napadel Mohamedane in jim vzel sveto deželo, za katero so kristijani v prejšnjih stoletjih prelili že potoke krvi, a skoro brez uspeha.
To misel je nosil Kolumb v glavi vse svoje življenje, in res: umrl je in ni vedel, da je odkril nov svet, misleč, da je dospel le na azijsko vzhodno obrežje.
Da bi zvršil svoj velikanski načrt, namreč, da bi prebrodil neizmerno morje, skušal je na raznih krajih dobiti potrebnih denarnih pomočkov; a povsod so ga zavračevali kot nespametnega sanjača. S svojimi vožnjami je potrošil ves denar in popolnoma ubožal. V tem mu je umrla tudi blaga soproga, in on je ostal s sinom Diegom v silili bedi. V tej neznosni stiski, ko ga je zapustil tako rekoč ves svet, sprejel je Kolumba in njegovega sina frančiškanski samostan pri Sv. Mariji v Rabidi v svoje oskrbovanje leta 1485. Tamošnji modri gvardijan Janez Perez je prvi uvidel, da Kolumbovi načrti niso le golo sanjarstvo; tolažil je učenega moža, s katerim sta postala najboljša prijatelja. Ker je imel gvardijan veliko veljavo na španskem kraljevem dvoru, uresničile bi se skoro Kolumbove želje po njegovem posredovanji, ko bi se uprav tedaj ne bila vnela vojska z Mohamedani, ki so že več stoletij prebivali na jugu španske zemlje v Granadi.
Kolumb je postal nestrpljiv, in jako ga je užalilo, da mu je zopet spodletelo. Nevoljen se je vrnil nazaj v frančiškanski samostan k prijatelju gvardijanu in sinu Diegu, katerega že šest let ni videl. Sklenil je, da poskusi svojo srečo pri Francozih, da nje pregovori za svoje podjetje. A gvar-dijan so je temu odločno uprl; iz velike ljubezni do svoje španske domovine ni hotel Francozom prepustiti tolike sreče, katero je po njegovih mislih Bog odločil le Špancem.
Čez nekaj mesecev torej se je Kolumb iz nova začel pogajati s španskim kraljem. Srečen uspeh njegove vojske proti Mohamedanom in prigovarjanje kraljice Izabele, ki je bila za Kolumbove načrte vsa navdušena, genila sta kralja, da se je naposled vendar le udal. Podelil je Kolumbu različne pravice do neznane zemlje, katero hoče odkriti, in tri velike ladije z vsem potrebnim orodjem in živežem. Največja ladija se je imenovala »Sveta Marija«; nji je bil Kolumb sam poveljnik. Toda nesrečo jo imel z ljudmi, ki so šli ž njim na morje. Pošteni in zanesljivi možje, kakoršnih je potreboval, niso hoteli nastopiti tako nevarne poti, vedoč, da jim preti smrtna nevarnost. Le nekateri jetniki, ki so bili v ječah zaprti, in nekaj drugih mož, ki tudi niso bili mnogo vredni, ponudili so se mu, da odrinejo ž njim. In Kolumb, ker ni imel drugih ljudij, bil je prisiljen vzeti te; toda
T
J.
— 7 —
ravno to mu je zlasti zagrenilo vse njegovo prihodnje življenje. Pred odhodom so se vsi potovalci izpovedali in prejeli sveto obhajilo. 3. avgusta leta 1492. se je v pristanišči malega španskega mesta Palos kar trlo ljudij, ki so gledali, kako so odjadrale Kolumbove tri ladije čez neizmerno morje — iskat neznanega sveta.
Kolumb in njegovi spremljevalci so se izročili božjemu varstvu in odjadrali proti zahodu čez sinje morje. Na kanarskih otokih so se po-mudili tri tedne in potem so šli brez prestanka vedno dalje in dalje. Dan je minul za dnevom, teden za tednom, a suhe zemlje le ni bilo videti nikjer. Mornarjem je zmanjkovalo živeža in pitne vode; bili so v smrtni nevarnosti, da lakote in žeje pomrjo. V silni nevarnosti so silili Kolumba, naj jih pelje nazaj na Špansko. A vrli poveljnik ni obupal, dasi so obupavali vsi drugi. Cim večja je bila stiska, tem bolj goreče je molil, tem bolj zaupal na božjo pomoč. In res: Bog je uslišal njegovo prošnjo. Ko so bili mornarji tako rekoč že v smrtnih težavah, prikaže se jim nenadoma v noči od 11. do 12. oktobra suha zemlja. Po dvomesečni trudapolni vožnji stopijo zjutraj 12. okt. na suho. Vsi popadajo na kolena ter goreče zahvalijo Boga, da jih je rešil grozne smrti in jih privodel do zaželjenega cilja. Krištof Kolumb sam je veselja jokaje poljubil novo zemljo, potegnil
i_H^z__-_i
svoj meč in razvil kraljevo zastavo v znamenje, da je ta novi svet poslej last španskega kralja.
Kmalu so prišli na obrežje k Spancem tukajšnji domačini. Bili so divjaki rdečekožni Indijani. Zagledavši Špance so mislili, da so bogovi prišli k njim, in preplašeni so bežali pred njimi. Otok, na katerem so prebivali, imenovali so »Gvanahani«, Kolumb pa mu je dal ime »San Salvador«, to je »Sveti Odrešenik«.
S tega otoka je jadral Kolumb naprej in odkril mnogo drugih otokov v obližji sedanje Amerike. Srčno užaljen radi razuzdanosti svojih spremljevalcev, ki so iz lakomnosti do zlate rude na novi zemlji grozno zatirali uboge Indijane, vrnil se je Krištof v Evropo. Na morji je zajel njegovo ladijo ljut vihar, ki bi jo skoro pokopal v mrzlih valovih. Toda božja roka je bila ž njim. Po dvomesečni težavni vožnji je vendar srečno dospel nazaj v domovino. 15. marcija 1493 je bil slovesno sprejet v mestu Palos, od koder je pred osmimi meseci odrinil. Prva pot njegova je bila v cerkev Matere Božje, kjer je srčno zahvalil Boga za njegovo varstvo. Povsod, kamorkoli je prišel s svojimi Indijani, katere je pripeljal seboj, bil je svečano sprejet; kralj in kraljica sama sta ga počastila ter mu dala častni naslov »namestni kralj Indije«.
Toda, žalibog, to je bilo zadnje veselje Kolumbovo na svetu, ker poslej je bilo vse njegovo
i----r
življenje polno bridkosti in trpljenja. Trikrat je še šel v Ameriko in trikrat se je zopet vrnil, a ena vožnja mu je bolj zagrenila življenje nego druga. Slavni mož je hotel romati v Rim, da bi si izprosil od papeža samega blagoslova za svoja prihodnja potovanja, a zaradi premnogih opravil ni mogel zvršiti svojega sklepa. Na jesen leta 1493. je odrinil z bratom Diegom zopet na novi svet, in kmalu za njima je prišel še tretji brat Jernej. Žalostne izkušnje so doživeli na novi zemlji. Lakomni Spanci so silno mučili uboge Indijane ter delali ž njimi grše nego z živino. Vsi ukazi in prošnje blagega Krištofa in bratov za nesrečne trpine so bile zastonj. Zato je poslal spomladi leta 1495. hrata Diega v domovino, da bi dobil pomoči zoper surove Spance, pa tudi to se mu ni posrečilo. Hudobni obrekovalci so mu vzeli vso veljavo i v Evropi i v Ameriki; legali so, da je on kriv vseh neredov, da on zatira Indijane in da ruje zoper kralja samega. Da se opraviči pred kraljem, napoti se spomladi 1. 1496. sam na Špansko. Vkljub mnogemu obrekovanju je bil vendar na kraljevem dvoru ljubeznivo sprejet. To ga je jako potolažilo in ukrepilo njegovo slabotno zdravje.
V tem času je stopil pobožni Krištof v tretji red sv. Frančiška; poslej je nosil noter do svoje smrti rjavo dolgo haljo, kakoršno nosijo frančiškani. Želel je čim preje odpluti zopet na novi svet, a
r
zaradi mnogih ovir je moral čakati celi dve leti; še le 30. maja 1498 se je vrnil. V Ameriki pa so bile razmere jako žalostne Indijani so se uprli zaradi krutega zatiranja, in na mnogih krajih je prišlo do krvavih bojev. Krištof in njegova brata so skušali narediti zopet mir, a zaman. Krištofa samega so iz nova začrnili španskemu kralju tako hudo, da je poslal v Ameriko Frančiška Bobadiljo, ki naj bi stvar natančno preiskal in Kolumba nadzoroval. A ta človek mu je bil skriven sovražnik; ne da bi preiskaval, kdo je kriv, dal je vse tri brate Kolumbe poklicati predse in v verige vko-vati. Srce je pokalo blagemu možu zaradi tolike nehvaležnosti, a njegova pobožna duša se je uklonila tuji sili in udala v božjo voljo. Meseca oktobra leta 1500. so odvedli vse tri brate uklenjene na Špansko. Ko je hotel poveljnik ladije odvezati Krištofu verige, ni mu ta dovolil, češ, volja kraljeva naj se zgodi. Te verige je Krištof vse svoje življenje imel v svoji sobi in je zahteval, da so jih po smrti ž njim vred v grob položili.
Krištof se je pismeno opravičil kralju in kraljici, ki sta takoj ukazala, da se morajo vsi trije bratje oprostiti. Bobadilja je bil odstavljen, in Ovando je postal njegov naslednik v Ameriki, ki naj bi poravnal vse krivice, katere je storil njegov prednik. A tudi ta ni bil prijatelj Kolumbu. Ko je poleti leta 1502. Krištof s štirimi ladijami četrtič
prišel na novi svet in hotel na otoku San Domingo stopiti na suho, zabranili so mu to Španci in ga v najhujšem viharji pustili na morji. Dočim se je Kolumb srečno rešil, pokopal je ravno ta vihar v dno morja Bobadiljo in nekatere druge njegove sovražnike, ki so v tem času jadrali v Evropo. Poveljniki, ki so bili od španske vlade nastavljeni v Ameriki, ovirali so vrlega moža, kjer so le mogli, zato se je hotel vrniti nazaj v domovino, a vse ladije so se mu pokvarile. Prosil je poveljnika Ovanda, naj mu prepusti nekaj ladij, a ta mu je nalašč še le po mnogem času poslal dve ladiji, s katerima se je Krištof v družbi z bratom Jernejem 12.sept. 1504 za vselej poslovil od nove zemlje. Žalosti in truda potrt in globoko užaljen zaradi tolike nehvaležnosti je prišel 68 letni starček ves bolan nazaj v domovino 7. novembra 1504 ter se naselil takoj v Sevilji, da si utrdi zdravje. A nov hud udarec ga je zadel: malo dnij po njegovem dohodu, 26. novembra 1504 je umrla kraljica Izabela, njegova najboljša priprošnjica pred kraljem. Še enkrat je poskusil Krištof svojo srečo na kraljevem dvoru, da zagotovi sebi in svojemu sinu pravice novega sveta. Ves svet je pozabil na slavnega junaka, le brat Jernej ga je spremljal na težavni poti. Kralj je sprejel svojega dobrotnika hladno in brezsrčno. Da se ga je preje odkrižal, potolažil ga je, da bode vse dobil, le nekoliko naj
■i___i
potrpi. Mnogoizkušeni mož pa ni več dolgo čakal; smrt ga je rešila vseh nadlog 20. maja 1506 v Valjadolidu. Se svoj smrtni dan je prejel sv. popotnico in svojo dušo je izdihnil z besedami Zve-ličarjevimi: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo!«
Njegovo truplo je dal sin Diego 1. 1513. prenesti v Seviljo; 1. 1536. pa so prenesli njegovo in Diegovo truplo, ki je umrl I. 1526., na otok San Domingo v Ameriki. Od 1. 1795. sem pa počivajo telesni ostanki slavnega moža v Habani na otoku Kubi v tamošnji škofijski cerkvi. Krištofov brat Jernej je umrl kmalu za njim, drugi brat Diego pa je postal duhovnik. Kolumbova rodovina je iz-mrla leta 1578.
Krištof Kolumb je bil velike, suhe postave, resnega, nekoliko zatemnelega obraza. V vsem svojem življenji je bil strog, zmeren in jako preprost. Bil je vedno zvest svoji katoliški cerkvi, za katere srečo in prospeh je ves gorel. Saj glavni namen vsega njegovega potovanja in truda je bil le ta, da bi razširil krščansko vero po vsem svetu in da bi vzel Mohamedanom sveto deželo, zlasti grob Jezusov v Jeruzalemu. Vedoč, da je brezuspešno vse človeško delo brez božjega blagoslova, molil je mnogo in goreče, postil se in se rado-voljno ostro pokoril za svoje grehe. Jedel in pil
je jako malo, prijazen je bil z vsakim človekom, }----*-r
obleko je nosil kakor menihi in vsak dan je molil dnevne ure ali brevir, katerega molijo duhovniki. Vsako rotenje in kletev je sovražil ter vselej, predno je kaj zapisal, vzdihnil pobožno: »Jezus in Marija, bodita z nami!«
Že v svojem življenji je bil mnogokrat tako čudovito otet iz smrtnih nevarnosti], da moramo priznati: le Bog ga je varoval. Pred križem, katerega je Kolumb sam zasadil na otoku Haiti, zgodilo se je toliko čudežev, da ga nazivajo še dan-denašnji »Vera Cruz«, to je »pravi križ«.
Zasluge Krištofa Kolumba za vse človeštvo in zlasti za krščanstvo so res velikanske. S svojim odkritjem je tako rekoč razširil zemljo in človeški rod oblagodaril z dragocenim zakladom. Kupčija in obrtnija se je hipoma dvignila in človeškemu umu se je odprl nov delokrog. Kaj je Amerika dandenašnji v primeri z Evropo? V marsičem je novi svet že daleč pred starim.
Največ zaslug pa ima Kolumb za katoliško vero. Očividno je, da ga je Bog sam izvolil kot orodje za zvršitev večnih svojih sklepov, in da ga je božja roka vodila čez širno morje v neznani daljni svet. Preteklo je komaj 50 let po odkritji Amerike, in do mala pol Evrope se je odcepilo od edinozveličalne katoliške cerkve. Na Nemškem je Luter, na Francoskem Kalvin, v Švici Cvingli in na Angleškem kralj Henrik VIII. učil krivo

vero; na tisoče in tisoče ljudij je odpadlo od prave vere. Hud udarec je bil to za katoliško cerkev. Toda tu se je zopet jasno pokazalo, kako Bog vedno varuje in skrbi za Svojo cerkev. Kar je izgubila v Evropi, to in še mnogo več je pridobila v Ameriki in po drugih delih sveta, kamor so takoj po odkritji Amerike nesli katoliški misijonarji luč sv. vere. Tako je na pr. sv. Frančišek Ivsaverij (umrl leta 1552. še le 46 let star) sam z lastno roko krstil v Indiji več stotisoč poganov in spreobrnil k pravi veri 52 kraljestev in ljudstev. In kako lepo cvete sveta vera dandenašnji v Ameriki! Leto za letom šteje več pravovernih kristijanov; zidajo se krasne cerkve in ustanavljajo nove škofije. Tu se vidi, da res sveti Duh vodi katoliško cerkev.
In vse to je povzročil Krištof Kolumb s svojim odkritjem! On je bil res pravi Krištof ali »Christophorus«, to je »nositelj Kristusa«, ker po njegovem trudu se je razširil edinozveličalni nauk Kristusov čez vesoljni svet. V življenji so ga imeli ljudje za sanjača, češ, da se mu meša v glavi, ker hoče iskati novega sveta. In ko je odkril nov svet, žel je za toliko zaslugo le nehvaležnost in preganjanje, in umrl skoro kot berač. Vedno zvestemu sveti veri je bilo v najhujših stiskah upanje v Boga, v boljšo prihodnjost v nebesih edino tolažilo. In Bog svojega hlapca ni zavrgel,
A -15-		
	zakaj umrl je kot — svetnik. Že leta 1867. so prosili nekateri laški in francoski škofje papeža, naj uvrsti Krištofa Kolumba javno med svetnike, in leta 1881. se je 463 škofov z jednako prošnjo obrnilo na Leona XIII. Vse življenje tega slavnega moža pa nas uči, da le sveta vera more osrečiti človeka, in da le tisti kristijan, ki ne veruje samo, temveč tudi po veri živi, sprejema od Boga blagoslov na svoja dela, ki osrečujejo vsa ljudstva. J. Benkovič. Tvoj angel. Ji^do ti daje sladke sanje, Kdo te varuje v nezgodi, Kader te objame spanje? Na stezah nevarnih vodi, Dete ljubo, srček moj, V srci hrani blag pokoj? Angel tvoj. Angel tvoj. Kdo. na desni čuje strani, Ko ugasne žar očesa, Duši tvoji tiho znani: Kdo popelje te v nebesa? Greha vekomaj se boj! Dete ljubo, srček moj, Angel tvoj. Angel tvoj. A. Medved.	
		
Metlarjev Gregec.
ed nekaj leti, ko nismo imeli še železnic in pošt, imela sta v naši vasi potovka Kolenčkova Urša in pa metlar Urbančev Grega posebno častno nalogo, da sta prinašala novice iz mesta, da se niso preveč zakesnile, kakor so rekali vaščanje. Vsak tržen dan, torej dvakrat v tednu, je vozila Urša perutnino, jajca in razno drobnjav v mesto, tako, da je bila skoro vedno na poti. Zato so ji kaj radi prerokovali: »Urša, ti boš na poti umrla«. Zvrševala je tudi točno naročila gospodinj. In ko je prišla zvečer iz mesta, hej, kako so jo izpraševale zvedave ženice o tem in onem! Drugo jutro je vedela že cela vas o vsem. Tako so se širile v naši vasi mestne, deželne in državne novice. Kdo je poznal takrat kak časnik!
Za moški svet je pa skrbel Grega, ki je možakom prinašal vesti o vojski, o kraljih in cesarjih, sejmih in drugem. Razumeje se, da se niso vselej
i__- 17 -
i----,
Gregove in Uršinc novice povsem ujemale, a kdo bi jima bil to zameril? In ravno zaradi tega si nista bila posebna prijatelja. Človeška slabost je to, da hoče človek, naj si je tudi še tako neveden, vendar več vedeti, nego njegov tekmec.
Grega ni imel svojega domu. Na konci vasi se je bil nastanil v nizki bajti s svojo ženo, dni-narico, in s svojim jedincem Gregcem. Bil je Gre-gec dober, ubogljiv deček, in rekli so, da se je vrgel čisto po materi, ki si je ves ljubi dan služila kruha na pekočem solnci. Toliko je bil zrasel, da je jel hoditi v šolo. Imel je bistro glavico in je bil vselej prvi v šoli, za kar so mu seveda sinovi premožnejših, starišev močno zavidali. Najrajši se jo držal doma, še na vaško lužo ni rad zahajal. Jako rad je bral iz kake knjige; ali kaj, ker je imel le eno, ki jo je bil dobil pri zadnji preskušnji koncem leta! To pa je prebral Bog ve kolikokrat, znal jo je malo da ne na pamet. In ako si vprašal očeta Grego, kaj bode z Gregcem, odgovoril ti je: »I, kaj, metle bo vozil v mesto, kakor oče.« Materi pa, ki je bila mehkejšega srca, tlela je že dolgo v srci želja in upanje, da je nje srček Gregec odločen za kaj višjega, nego za metlarja. Ali kaj se hoče, ko nedostaja denarja? Ljubila je Gregca kot zenico v svojem očesi.
»Sčasoma se bode moral privaditi metlam«, rekel je Gregčev oče, »in jaz ga vzamem kateri-
----tT
krat s seboj, da me bode vsaj namestoval, ako zbolim.« —
Tudi potovka Urša je imela sina, ki je bil pa izgubil očeta, ko je bil še v zibeli. Slabo je bilo z vzgojo našega Tineta. In kako naj bi tudi mati pazila na Tineta, saj je ni bilo doma, in Tine je delal, kar je hotel. Da je postal sčasoma naj-porednejši pod celim zvonom, temu se ne moremo čuditi. Zato so ga pa tudi po pravici imeli sosedje na piki. Ako je bilo kje drevje poškodovano, ali jablana oklatena, že je gospodar trdil, da je bil gotovo Kolenčkov Tine zraven; in če mu je nategnil ušesa in ga prijel za »sladke«, ni mu bilo prav. Tako se porednost sama sebe otepa. In prav je tako.
Z Gregcem sta bila jednake starosti Ko sta nekoliko odrasla, da nista brisala več vsak dan šolskega prahu, hodil je Gregec z očetom v mesto, Tine pa je pohajkoval in nagajal, kakor in kjer je le mogel; še matere ni več ubogal ta nepridiprav. Obiskovala sta le še nedeljsko šolo, a tudi ta je Tinetu že presedala.
Neko nedeljo po krščanskem nauku gresta Gregec in Tine slučajno skupaj iz šole. Po cesti se pripelje v lepi kočiji gospod. Ali glej, ravno ko je kočija zdrčala mimo naših znancev, ulomi se pri kočiji pero. Gospod in voznik nista mogla naprej, ker je bil gospod hrom in voznik ni mogel
r
pustiti konj samih. Migne torej dečkoma. Ali Tine se je smijal, češ, kaj mi mari tujec, Gregec pa je prijazno priskočil, vzel kučmo z glave in pozdravil visokega gospoda. Ta mu naroči, naj hiti v vas in dobi voz. Vesel, da more gospodu ustreči, teče domov. Kmalu je z vaškim voznikom na mestu.
»čegav si ?« vpraša gospod Gregca.
»Urbančev«, odreže se Gregec preprosto, »Gregec mi pa pravijo.«
»Kaj so tvoji stariši?«
»Oče so metlar, mati pa dninarica.«
»Metlar? Ubogi Gregec! Ali še hodiš v šolo?«
»Samo v nedeljsko, a jaz bi šel rad v mesto, pa me ne puste, ker smo ubožni. In oče pravijo, da bom metlar.«
Prišle so Gregcu te besede tako otroško od srca, da se je utrnila milosrčnemu tujcu solza z očesa.
»Ali hočeš z menoj ? Jaz te dam v šolo«, nagovarja ga gospod.
»Jaz precej, a ne brez očetovega dovoljenja.«
»Dobro, prisedi k meni, pomenim se s tvojimi stariši o tem.«
Kako srečen je bil Gregec! V kočiji se je prvikrat peljal in v kako krasni kočiji, ob strani imenitnega gospoda. Kako ga je gledal« Tine, ko so prišli v vas! Kmalu so se dogovorili: Gregec
gre v šolo, gospod ga bode preskrboval z vsem !
___
in imel kot svojega, ker nima ni soproge ni otrok. Malo nerada je pustila skrbna mati svojega ljubljenca z doma, ali udala se je.
»Priden bodi pa ubogaj, no, Gregec, pa piši kaj«, bile so zadnje nje besede. In jokala je dobra mati. — O solze materinske, kaj neki vas
izvablja iz očij, ako ne brezmejna ljubezen! * *
*
Minila so leta. Marsikaj se je bilo premenilo v tem času. Gregec se je izšolal in dobil odlično službo. Oče so ga večkrat obiskali in tudi mati, dokler je bil v mestu. Ko je pa odšel na višje šole, ni ga bilo domov ves čas, dokler ni dobil službe. V tem je umrl gospod, dobrotnik Gregčev, in zapustil Gregcu vso svojo obilno imovino. Odpravil se je Gregec v rodno vas obiskat očeta in mater.
Poleti je bilo, vroče popoldne, ko se je vozil proti domu. Kako so se mu vzbujali mladostni spomini v duši! Kako je želel sporočiti kar najhitreje očetu in materi, da bodeta zdaj pri njem! In ko je to premišljal, glej, pripelje ti razcapan mož voziček, naložen s kurniki. Piščeta, race in kure so se glasile iz kurnikov.
»I, glej ga no, Tineta, kaj si res ti?« pravi Gregorij in veli vozniku, naj ustavi.
t
i
— 21 —
i
»Ali prav vidim ?« začudi se kokošar, »Gregec — ali ne zamerite, gospod Gr—«
»Da, da, ne motiš se, Tine! In ti še vedno voziš v mesto ? Kaj pa mati ?«
»Zima jih je vzela, zima, kar stisnilo jih je, in v treh dneh jih ni bilo, zdaj se pa sam ubijam po tej cesti noč in dan.«
»Čakaj, Tine, ti pojdeš z menoj in pri meni bodeš, ako le hočeš.«
Kdo je bil bolj vesel, nego Tine! Se v mesto ni šel oni dan, ampak kar obrnil se je ; .pristudil se mu je bil že voziček.
In kmalu potem so se odpravili vsi štirje na Gregčev dom, kjer še zdaj vsi srečno žive. Kader pa nanese govorica na rodno vas, vselej se spominjajo tudi dobrotnika Gregčevega. Tine pa pristavlja: »Saj pravim: Pridnost vsi ljubijo, a lenoba se kazni sama.«
J. Kromar.
f
Največja nesreča.
!t^f,miri se, dete sirotno, Otri si raz lice solzž, Ročico drhtečo podaj mi: Ostaviva grobne vrste!
Umejem, da težko se ločiš
Od drazib, pokojni!) gomil, Kjer spavata oče in mati, In sestra in bratec ti mil.
Prebridko občutiš nesrečo, Da samo si sredi sveta, Da jok in ihteče klicanje Umrlim življenja ne da;
Da ni ga človeka na svetu,
Ki ti nadomestil bi to, Kar vela ta rušnja pokriva, Na kojo solze ti teko . . .
A vendar, — umiri se, dete,
Otri si raz lice solze, Ročico drhtečo podaj mi: Ostaviva grobne vrste!
Dobrotljivi Oče v nebesih,
Ki cvetke oblači lepo, Ki ptice pod nebom ne zabi, I tebe pozabil ne bo.
Nesreča je — biti sirota,
A večje nesreče se boj: Da Njega kdaj z grehom ne žališ, Ki Oče najboljši je tvoj.
Če ta te zadene nesreča,
Takrat še le jokaj bridko, — Takrat še le bodeš — sirota, Ko nikdo te ljubil ne bo . . .
J. Voh.


Francetov France.
aj menite, pri Francetovih jim je trda predla! Petero otrok so imeli, pa ne lastne-strehe. Morali so gostovati. Oče so šivali in vlekli iglo noč in dan. Mati so pa varčno gospodinjili s trdo prisluženim denarjem.
Najstarejši med deco je bil France. Živ, vesel in zdrav deček vam je bil to. Komaj je shodil, že je skobacljal čez vežin prag ter sam hodil po dvorišči. Z dolgo šibo je zavračal in podil sosedove kokoši, ki so razbrskavale po preddurji. Ko so kokodakajoč zletele čez plot, vpil je zmagalno za njimi: He-jo! hej! hej! Tako je namreč slišal črednika, ko je zjutraj gnal v reber. — Le petelin čoponogi ni hotel vselej urno zbežati. Postal je vedno vrh plotu. Čakal je, da so bile vse putke iz nevarnosti. Potem je jezno udaril s perotmi in hudobno pogledal na preganjalca ter zletel za njimi čez plot. France pa je pobral kamen in ga vrgel za njim.
Toda nekoč se je pa petelinu le preveč zdelo. Z vso silo se zažene v Franceta, srajčnika, in ga prav dobro okljuje. Z ostrimi ostrogami mu pa prepara srajčico. France je otepal okrog sebe in vpil na pomoč, da je odgnal napadovalca. Jokajoč je hitel v hišo, da zatoži materi hudobnega petelina. A na pragu še le zapazi, da zeva srajci dopetači velika rana. »Kaj pa bode zdaj ?« misli si in hitro pozabi vseh drugih bolečin. »Kaj poreko mati, ko vidijo strgano srajco!« Z roko je tiščal skupaj, da bi se ne videlo. A mati so prišli iz sobe, ker so slišali njegov klic. Hitro so spoznali, kaj se je zgodilo. Karali so Franceta pa rekli: »Saj sem ti pravila, da te bode Kdor ne uboga, tepe _ga nadloga.«
France pa je moral tisti dan ležati v postelji. Silno nerad je to storil. Toda moral. Imel je samo jedno srajco. A to so mu mati šivali in prali.
Prišel je četrtič sveti Miklavž, kar je bil France na svetu. Prinesel mu je nove rašovnate hlače. To so se mu podale! Hitro se je šel k sosedu pokazat. Od tistega dne je tudi dobil pravico, da je smel v Krmčice, kjer so igrali dečki: Bili so svinko, plesali ringa-raja, preobračali kozolce, lovili jelena in kamenčkali. France je imel bistro glavo. Hitro je znal vse igre.
Toda to ni trajalo dolgo. Prišla je k Francetovim dolga suha žena ter prinesla nekaj v
pokritem košku France je sedel ta čas v kotu za pečjo in zelo se je bal te žene. Prinesla je namreč nekoč dve leti mlajšega mu bratca Ivana. Toliko, da ga ni moral zibati. Le z jokom se je ubranil. A če je zdaj prinesla' še koga, potem je vse zastonj. Hlače nosi, velik je in močan — oh, zibati bode moral. Zato je tako plašno zrl izpod črnega stropa v naročje tuje žene. Ko odgrne žena bel prt, zaječi nekaj pod njim.
»Na, jo že!« vzdihne bridko France. Žena mu pa veselo pokaže: »Lej jo, kako lepo deklico Katico sem ti prinesla. To jo bodeš zibal: aja, tutu!«
France namrdne svoj obraz ter se tiho zdrsa izza zapečka. Počasi se priplazi k vratom in smuk skozi nje pa hajdi — v Kmičice. In cel dan je svinkal, kamenčkal ter lovil jelena. '
Zvečer še le pride domov. Boječe se spravi za mizo, na kateri je stala večerja — skleda mlečne kaše. Oče so bili že doma. Vrnili so se nenavadno hitro iz hiše, kamor so jih najeli.
»No, lepa reč to«, nagovore ga trdo. »Meniš, da ti je zato prinesel sveti Miklavž hlače, da jih bodeš po Krničicah trgal ? Nič več mi nimaš iti tja, če ti ne bodo dovolili mati. Doma bodi, pa jim pomagaj!«
France je molčal in ubogal. O, kako ga je vleklo v Krničice k svojim tovarišem! A kaj je
T
_— 27 —__
hotel! Oče so rekli, da ne, in to mu je bila sveta zapoved.
Najhuje mu jo bilo poleti. Mati so šli v polje ter dejali Katico v zibelko. France jo je pa moral zibati in ji prepevati, da jo je uspaval. Največkrat ji je pel tisto: Pojmo spat, Bog je zlat, Na gorice, Na stezice,
Gledat kaj Marija dela!
Angelce napaja,
Dušice v svet' raj presaja.
Ko je zaspala Katica, utihnil jo tudi France. Malomarno je sedel na stolcu ter vlekel za motvoz. Druzega ni bilo čuti v sobi, kakor staro uro, ki je pravila tik, tali, in pa zibel, ki ie delala trk, trk. Skozi odprto okno se je čul vik in krik iz Ivrni-čic. In tedaj se je storilo Francetu milo. Naslonil je glavo ob komolec, kakor je videl očeta ob nedeljah po krščanskem nauku, ter premišljeval, kako bi se vendar nekoliko udeležil lepega veselja. V tem je polagoma potihnil tisti trk - trk. France se je zamislil. Zdrami ga še le Katičin jok. Hitro potegne močno za motvoz in ves vesel vzklikne: Tako bom naredil — da!
Drugi dan so šli mati zopet v polje. France je pa zibal. Toda komaj so mati zaprli duri, že je France hitel pod streho, kjer je visela dolga
i-
28
vrv ©pasilnica. Zelo so je trudil, prodno jo je snel s kljuke. Premajhen je bil. A končno je vendar šlo. Nesel jo je v sobo ter jo privezal za rožanec k zibelki. — Katica je kakor nalašč prav dobro spala. Ko je otvezel zibel, vrgel je konec opasil-nice skozi okno. Potem se je pa hitro izmuzal iz hiše. Pod oknom je pobral vrv in jo napeljal čez dvorišče prav tja do sosedovega vrta. Zdaj je poskusil, kako bo z novo iznajdbo. Potegnil je. Opa-silnica se je podala, pa zopet skrčila. »Smo že dobri!« viknil je. »Tako bodem zibal« Poklical je potem sosedovega Anžeta. Ta je vesel" prišel k svojemu tovarišu. Pozval je še druge dečke, in kmalu jih je cela kopica kamenčkala. France je bil ves srečen. Da bi pa imel obe roki prosti, izmislil si je še eno. Na vrvi je naredil zanjko. Vanjo je vtaknil nogo — in je zibal z nogo. Roki sta bili pa prosti. Uprav je vrgel zadnjič kamenček in pobral celo kopo. S tem je zmagal tovariša — ter mu zmagalno ponagajal: Kozel, kozel! Ali v tem, ko je vrgel zadnji kamenček, sunil je tudi nenavadno hudo z nogo ter močno potegnil za vrv. Ko je potem še vlekel za njo, bilo je vse zastonj. Vrv se ni ne stegnila ne skrčila. No, kaj pa to? Skočil je naglo v sobo. Zajedno so prišli pa tudi mati iz polja. Ko ugledajo vrv, hite v hišo. Vstopivši zagledajo čuden prizor. Zibel je ležala narobe. France se je upenjal, da bi jo
1--t
obrnil. Katica pa je jokala. — Mati jo hitro vzamejo v naročje in kmalu uteše. Francetu so pa navili uro. Od tedaj ni prišlo Francetu nič več ria misel, da bi skozi okno zibal.
Toda vsaka reč enkrat mine. Katica je tudi zrasla. Francetu ni bilo treba zibati. Sicer so kupili pri Francetovih še Nežico in Marijico — a zibal je Janko.
France je imel takrat osem let. Strgal je že troje hlač, prevrtal je visok, zvonu podoben klobuk, da so mu štrleli lasje skozi luknjo. Kar prično spomladi tistega leta gospod kapelan poučevati otroke za prvo izpoved in sveto obhajilo. Tudi France je bil med učenci. Ko bi ga bili videli, kako verno je poslušal gospoda veroučitelja! Kar trenil ni. No, zato je pa tudi prvi naredil preskušnjo in vriskajoč jo je pribrisal neko soboto domov. V roki je pa vihtel list za prvo izpoved.
Ker je bil France priden in nadarjen, povabili so ga gospod kapelan in še nekatere druge, da so se hodili trikrat na teden pisanja učit. Zakaj takrat še ni bilo šole, kakor zdaj. Kako veselje je bilo to za Franceta! Mislil si je že, da bode gospod. Pisal in bral bode, kakor gospod župnik O, to bode lepo!
Samo zdaj je bilo treba pisalnega orodja. Prav lepo je poprosil nekoč očeta, da bi mu kupili tablico in krede. — Pisali so namreč tedaj s
_- 30 -_
kredo na lesene, črno pobarvane deščice. — Toda oče ga trdo zavrnejo: »Kaj bodeš to ? Jaz nimam denarja za take stvari. Zdaj si bodeš moral že sam kruha služiti; velik si zadosti.«
Francetu je bilo hudo. Zvončasti klobuk je potegnil malo bolj na ušesa, pa je šel hitro ven. Ker mu jc pri očetu spodletelo, poskusil jo pri materi. In toliko časa jih je vlačil za predpasnik, da so mu morali obljubiti tablico.
Zares. Drugi teden je že korakal golomeči France ponosno proti župnišču. In kaj bi ne? Po hrbtu mu je bingljala na motvozu lepa nova tablica. V žepu pa je tiščal kosec krede.
Kako se je pričel pouk? Mladi ukaželjni učenci so posedli kar po tleh v kapelanovi sobi. Gospod so jim pa potem začeli razlagati, kako potrebno je, da zna človek brati in pisati, da ume knjige in pisma. Seveda bi bili radi pričeli z branjem. Toda niso imeli abecednikov. Zato so pričeli s pisanjem. In ker je najpotrebnejše, da zna človek najprej zapisati samega sebe, učili so jih tega najprej. Vsakemu posebej so napisali na tablico ime: France, Janko, Jurij itd. Potem so jim pokazali, kako naj drže kredo, kako krive črke, in prva ura je bila končana. Vsak jc nesel na tablici samega sebe domov.
Štirinajst dnij so hodili v šolo in France se je že dokaj čedno podpisal. Gospod kapelan jim
dado nalogo z obljubo: Kdor se bode najlepše podpisal, dobi to le podobico. O, kako se je je vsem ljubilo! Tako lepa Mati božja je bila! Prav taka, kakor so jo videli v velikem altarji. Domov gredoč si je mislil France: Moja mora biti.
Drugi dan se je precej lotil naloge. Ni svin-kanje, ni kamenčkanje, ni vriskanje tovarišev ga ni izvabilo iz sobe. Kar pisal in brisal in risal jo po tablici, da mu je bilo vroče. Nikdar mu ni bilo všeč. Slednjič je postavil vse črke lepo v red tako, da je bil zadovoljen s svojim podpisom. A skrbelo ga je še vedno. Kaj, ko bi drugi še lepše naredili? Težko je čakal odločilnega dne.
Naposled vendar pride. In glejte! Gospod so ga pohvalili in mu dali podobico. Francetu se je kar samo smijalo. Vedno jo je gledal. Najprej jo je pokazal materi in svojemu bratcu. Potem je šel z njo tudi k sosedu.
Zvečer pridejo oče z dela. France jim pokaže darilo.
»Že prav«, rekli so mu. »Zdaj si pa tudi dovolj učen. Saj več znaš kot jaz. Zato ne bodeš hodil več v šolo. Ponudil sem te za kožarja, pa so bili zadovoljni s teboj. Prihodnji teden bodeš že gnal. Doma, vidiš, da ne moreš biti. Treba je, da si prislužiš sam kruha.«
France je bil tako iznenaden, da jo kar gledal. Kožar bode! To je imenitna oseba, gospod pa
vendar le ne. Trobil bode v rog, a pridigoval ne bode. Pasel bode koze, a ne duš! Toda kaj je hotel? Oče so rekli, in tako mora že prav biti. Molčal je in splezal za peč, kjer je bratec Janko že trdo spal. Po noči se mu je pa sanjalo, da je bil gospod, pa da je koze in duše pasel, — vse vprek.
Francetu, kožarju, je bilo treba nove oprave: pastirske torbe, roga, roženice in krivih cokel. Prvo troje je podedoval po prejšnjem pastirji, a cokel je bilo treba novih. Kupili so mu jih oče. Pogodila sta se tako, da jim jih bode jeseni, ko bode imel biro, plačal. Od vsake koze je namreč služil po dva novca in merico kaše. Da mu ni polzelo v novih pletenih krivih coklah, nakoval mu jih je kovačev Jurij z nasekanci.
V ponedeljek zjutraj na vse zgodaj so pa zapeketale Francetove cokle sredi vasi. Rog se je oglasil trom-tom-tom. Potem pa je zaupil z zvon-kim glasom: »Hej, hej, kozo daj, če je ne daš, sam jo imaš!« In odprle so se lese ter zakrulile hlevne duri. Dekle in stare ženice so prignale koze na vas. Nekatere so bile pa tako poredne, da so hotele nagajati novemu pastirju: »Volk te bode, volk! Strah te bode, pa jokal bodeš!«
A France se zato še zmenil ni. Kar za svojo drobnico je koračil in jo gnal v reber. Tam se je postavil na visoko skalo, da je pregledal vse koze.
Veselo so se pasle in poskakovale po robeh. Mlajše so pa predrzno plezale po skalah. Bile so še le prvič na paši. France jih je večkrat ozmerjal in zavrnil. Tudi kamen je vrgel za njimi, če beseda ni pomogla. A zadeti ni hotel nikoli nobene. Da mu je bil krajši čas, žvižgal je in pel. Najbolj mu je takrat ugajala tista o Boštjanu: »Boštjan, Boštjan, Krave pasel za goram', Lisko zgubi!, Mavre ni, Pes naj vzame še te tri!«
Tisti dan jim je dal tudi imena: Zvončasti je rekel Mekica, druge so bile Binglja, Srnica itd. Kozlu pa ni vedel druzega imena. Zato mu je kar naravnost rekel: kozel.
Ko je skopnel sneg popolnoma, treba je bilo Francetu gnati daleč v gore. Doslej mu je bilo pač lahko. Slišal je poldne zvoniti, vedel, kdaj je bilo treba gnati zvečer domov. Imel je tudi družbo, zakaj njegovi tovariši so mu radi tretjinili in potepenili. Toda zdaj je bila druga. Treba je bilo gnati v gore, kjer se ne čuje druzega, nego skovikanje vzbujene sove in orla in pa zvonec Mekice. Kako bode vedel zdaj, kdaj bode poldne ? Kdaj bode snedel svojo južino, — kos kruha, ki ga je imel v torbi, kdaj dal počitka kozam, da bodo prežvečile?
Zatekel se je k očetu. — Ta mu pa vse raz-lože ter ga potolažijo.
»Kedar bode tvoja senca tako majhna, da bodel stopil sam sebi na glavo, vedi, da je poldne. Tačas moli angelsko češčenje, potem pa južinaj. Tudi koze bodo poležale prav takrat. Ko pa vidiš zvečer, da bode solnce še za vaški zvonik od gora, takrat pa vzdigni čredo in jo ženi domov!«
France je storil, kakor so mu svetovali oče, in prav jo je pogodil. Ves vesel je gonil potem na planine svojo družino, kakor je rekel čredi. Zvečer se je pa vračal domov z velikim šopkom planink za klobukom in s trnjevo metlico pod pazduho. Imel je namreč navado, da je prinesel vselej nekaj z gore v hišo, kjer je bil na reji.
Cvetice je delil med otroke, metlico pa je dal gospodinji. Večkrat je tudi gospodarju prinesel kresilne gobe. Tako se je vsem prikupil, in zelo radi so ga imeli.
Najbolj je bil še žalosten, ker ni mogel ob nedeljah v cerkev. Tako milo se mu je storilo, ko je slišal v gore, kako lepo pojo zvonovi in vabijo k službi božji. Tudi na planini se je spominjal maše, kolikor je mogel.
V gori, kamor je navadno zaganjal koze, bila je mala votlinica. Obrnjena je bila prav proti solncu. Pred njo je stal pritlikav mecesen. Tam je navadno južinal ter sedel in prepeval čez dan, ker mu ni bilo treba dosti hoditi za kozami. Kmalu so namreč umne živali spoznale, da imajo
dobrega pastirja. -Nikdar ni nobene udaril. Vedno jih je le hvalil in jim dajal soli. Zato so pa tudi poslušale njegov glas. Skokoma so pridirjale, če jih je poklical zvečer, naj so bile še toliko oddaljene. Potem je pogladil zvončasto Mekico po vratu in dal nekaterim soli. Nato je korakal počasi pred njimi, in vse so se kar skušale, katera mu bode bližja.
V	tisto votlino torej je znašal ves teden raznega kamenja, rušja in smerekovih vejic. Trgal je gorske cvetice ter jih povijal v vence. France si je stavil gorski altar.
V	nedeljo je pa prinesel podobico Matere božje, ki jo je dobil za darilo pri gospodu ka-pelanu. Postavil jo je na altarček, ki je bil s cvetjem kar posut. Smerekove vejice so bile nataknjene po votlini, da je bila vsa zelena. Iz rušja si je pa napravil klopico, da je klečal.
Ko je slišal, da je zazvonilo na deželi, ter se je pričela sveta maša, šel je v ozaljšano jamo. Tam je snel klobuk, pokleknil pred podobo in prav pobožno molil rožni venec, dokler ni zopet začul zvonov, ki so oznanjali, da je božja služba končana.
Vidite, dragi čitateljčki, tako je France molil in delal. Rad ga je imel Bog in Mati božja, in ljubili so ga ljudje. Zato je imel tudi srečo pri paši, kakor noben drug pastir. Nobena koza mu
ni zbolela, nobene ni pičila kača, nikdar jih ni izgubil.
A varoval je tudi njega še posebno angel varuh, kakor je pravil sam. Nekega dne zaspi na skali. Solnce je sicer močno pripekalo. Pihljal je pa tudi vetrec, ki ga je kmalu zazibal v sladek sen. Mirno je snival mladi pastirček v gori. Vetrec se je pa poigraval z njegovimi temnimi kodrci. Kar naenkrat začuje svarilen glas: »Beži, beži! kača te bode!« France plane kvišku, kakor divja koza. Trepetajo pogleda okrog sebe. In o groza! Pisan gad je hudobno sikal oddaljen komaj za pe-danj od mesta, kjer je imel France glavo. Ko bi se bil France obrnil v spanji, pritisnil bi ga bil z glav0 __ in p0 Francetu bi bilo. Ko se France nekoliko pomiri, pobere kamen in pobije grdina-Zakaj bal se ni kač; že več jih je pobil.
Še le, ko se je znosil nad gadom, pričel je misliti, kdo ga je poklical. Gledal je na okrog. A nikjer ni bilo ni duha ni sluha o kakem človeku. Splezal je višje na skalo. Oziral se je na vse kraje, vpil, klical, — a vse zastonj. Odmevala mu je le jeka od bližnje gore. Od daleč je pa čul zvonec Mekice.
»Kdo je bil vendar?« vprašal se je. »Saj sem tako dobro slišal, kako mi je rekel. In za-vpil je zelo močno. Saj drugače bi se še ne bil prebudil!«
Ko jc tako premišljal in stal oprt ob dolgo palico, šine mu naenkrat nova misel v glavo. Spomnil se je angela varuha. On vodi in varuje vsakega človeka v nevarnosti. On čuje, kader mi spimo, on se vojskuje z nami zoper hudobnega duha ter zapisuje dobra dejanja v zlato knjigo, da jo po smrti ponese v nebesa. Tako so ga učili mati, tako mu pravili gospod kapelan.
»Da, on je bil, ki me je poklical,« vzkliknil je radostno France. In notranji glas mu je velel, da je res tako. Sramoval se je, da ni tega precej spoznal. Saj se vsak dan priporoča desnemu angelu varuhu, kako bi ga torej ne varoval!
Pokleknil je in prav goreče zahvalil dobrega varuha. Obljubil je, da se mu bode vedno priporočal v skrbno varstvo.
Drugi dan pa je vedela cela zagorska vas, da je Francetovega Franceta rešil angel varuh, da ga ni pičil strupeni gad. Matere so stavile otrokom za zgled Franceta: »Tako pridni bodite, kakor France, pa se vam bode dobro godilo.«
Dve leti je pasel France koze. Tretje leto pa je zamenil kozarski rog z ovčarsko piščalko. Srenja ga je izvolila za ovčarja. Življenje mu jc teklo mirno in zadovoljno. Včasih se je še spomnil tistih ur, ko je hodil v šolo. In takrat je vselej poskusil, če se še zna podpisati. Narisal je svoje ime z ogljem na skalo, ali s palico v pesek, .ali
ga vdolbel v debelo bukev. Zato so se povsodi poznale sledi, kjer je France pasel. Drugi pastirji in gorjanci niso sicer znali brati, toda toliko so poznali, da se tako Francetov podpisuje.
Jeseni tistega leta, ko je France odpasel ovce, imel je enajst let. O svetem Mihelu je pobral, kar je zaslužil. Očetu je prinesel domov ter ponosno stresel drobiž na mizo. Lahko bi bil rekel: To je moje, prislužil sem si sam. Toda vedel je tudi, da so oče dali že mnogo zanj. Treba je bilo, kolikor mogoče poravnati ta dolg. Zato jim je hvaležno rekel: »Nate, pa spravite in porabite. Kader še kaj prislužim, prinesem vam še!«
Oče so spravili denar. Pohvalili so Franceta: »No, si že priden,« ter pristavili: »Veš kaj, France, ali boš večen pastir? Jaz menim, da bi se šel česa učit. Kaj, ko bi bil krojač? To zimo bodeš šival z menoj, da se malo privadiš. Spomladi jo pa udariš v Korotan. Miha te pa po vede s seboj. On te že izroči takemu mojstru, da se ti ne bode godilo slabo.«
»Zakaj bi se pa ne učil doma, pri vas?« menil je France.
»Kaj bodeš vedno doma? Dečki morajo po svetu. Kdor je vedno doma, ta nič ne velja. Ko bodeš izučen, tedaj se lahko vrneš. Potem bodeva pa skupaj šivala, da bodo ljudje kar strmeli in pravili: »Francetova pa znata, da!«

»Saj res!« odvrne France. In kar lotil se je šivanja. Nekaterckrati se je ubodel v prst, večkrat je moral parati ter mnogo grenkih požreti, predno je minila zima. Bolel ga je tudi hrbet. Kaj bi mu torej zamerili, če mu je v takih dneh uhajal spomin na gore, kjer je ukal, prepeval in žvižgal pri veseli čredi ? Toda premagal je vse. Na pomlad je že vlekel iglo, da je bilo veselje.
Tedaj pride Novinov Miha. Očetu pove, da odide prihodnji teden v Korotan, naj se torej pripravi France za pot.
Malo milo se mu je storilo, ko je mislil, da bode moral daleč, daleč čez gore. Kmalu bi bil jokal. A oče so mu dajali poguma ter pristavljali razne nauke. Največkrat so mu ponovili to-le: »Boga se boj, pa priden bodi!«
Poleg tega mu je pa še nekaj druzega raz-žarjalo mlada lica. Pri Francetovih so imeli čevljarja. Gradil je Francetu nove čevlje na kveder. Mlada družinica je vedno tiščala tja v smolarja. Morali so oče poprijeti vatel ter pognati radovedneže po kotih. France je pa le včasih skrivaj pogledal izza mize, kako raste pod čevljarjevimi prsti nova obutal. In kaj ne bi, saj so bili to prvi čevlji, ki so mu bili umerjeni! Do tedaj je pela le cokla in ga potrkavala po opetnicah — pozimi in poleti.
T
Oče so mu umerili zjutraj tudi prvi telovnik. Mati so namreč prinesli očetovega »žametastega«. Prav tisti je bil, ki so ga imeli oče na svatbi. Razkosali so ga in iz njega urezali novega, ki je bil primeren Francetovim prsom. Zato je France šival tako marljivo, kakor še nikoli. Saj je delal samemu sebi — in v Korotan mu je bilo iti v njem. In zato sta ga tudi tako naredila z očetom, da so mu rekli, ko ga je pomeril: »Presneta reč, tak je pa, da bodo precej spoznali po svetu, da si krojaškega mojstra sin!«
Drugi teden pride Miha nekega jutra, in kar šla sta. Mati ga pobarajo, ali ima molek, potem mu pa stisnejo pod pazduho oskromno brešno. Oče mu dade svetlo šmarno potico. S temi darovi je šel France na Koroško.
Tamkaj ga je Novinov Miha kmalu spečal. Sprejel ga je imovit krojač, ki je imel poleg rokodelstva tudi dokaj polja in živine. Vse je bilo Francetu všeč, — da bi bil le še nemški znal. Kar sram ga je bilo. Mojstrov sinček, ki je imel komaj pet let, robil jo je po nemško, da je bilo kaj. Njemu se je pa smijal, ako je zapel ob nedeljah tisto slovensko o Boštjanu.
Mojster je bil sicer dobra duša. A porabil je učence kaj rad za vsako stvar. Zato je tudi Franceta poslal v gozd, da je pasel ovce, dokler jih ni gnal ovčar v planino. Veselila ga je paša; a
vendar je otožno premišljal, kaj bode, ker ga ne bodo razumele ovce. Doma je bilo pač lahko, ko so znali on in ovce in koze en jezik. A tukaj ? Ce jih bode klical in zavračal, gotovo ne bodo vedele, kaj hoče. Vedno bodo mislile, da jih le kara.
Toda ta otožnost ga je minila, ko je videl, da slušajo tudi koroške ovce slovensko besedo Doletela pa ga je hujša nesreča.
Nekoč je mirno sedel pod smereko, ovce so pa počivale pod grmovjem. Kar naenkrat planejo vse kvišku, zvonec zaropoče, in vse pobegnejo. Kakor bi trenil, ni bilo nobene. France meni, da jih je prepodil kak pes, in že hoče zavpiti nad njim. Ali v tem trenotku zagleda rjavega kosmatinca, ki je koracal skozi grmovje in nesel ovco v gobcu. Zdaj upade tudi Francetu srce. Bežal je še hitreje, kakor ovce, izgubil palico, klobuk je pa moral nesti v roki, da mu ga ni odpihal veter/ Ves zasopel pridirja v vas. Tu se ustavi in ozre, ali mu je kosmatinec že za petami ali ne. Ko ga ne vidi nikjer, oddahne se nekoliko. Toda, kaj pa zdaj"? Kako priti domov brez ovac? Utekel je medvedu — a čaka ga gotova kazen pri mojstru. Le počasi se je premikal skozi vas, in debele kaplje so mu tekle po rdečem lici.
Ves obupan se priplazi v hišo. Uprav so imeli na mizi malo južino. Mojstru se je zdelo
I_- 42 —_
čudno, da jo prignal tako hilro domov in da jo ves objokan. Izpraševal ga je. A ničesa se nista mogla razumeti. No, misli si potem, fant je gotovo lačen. Jesti mu ponudim, pa bode zopet vesel. Zato mu reče: »Willst Milch essen?« A France mu odgovori: »Seveda se mi je milo zdelo, ko ga je nesel.« Mojster mu dalje ponuja: »Willst Brod essen?« A France misli, da gospodar že ve o nesreči. Odvrne mu: »Kaj ga bode nosil na prod? V goščo je šel ž njim, pa je bilo.« — »Bos? (was),« pobara gospodar na ta odgovor. France se pa hitro odreže: »O ni bil bos ne. Imel je kosmate noge.«
Na to se odpro vrata, in sosedov pastir vstopi. Ta razloži vse; da se je pritepel medved, da mu je razpodil ovce in da je gotovo tudi krojačeve kaj nadlegoval. Razumeli so potem Francetove objokane oči ter vsi šli iskat ovac. Medveda so pa lovci ustrelili.
Ker je bil France bistra glava, privadil* se je vendar le kmalu nemščini. Postal je izvrsten krojač. Za mnogo let se je še le vrnil zopet v do-movje.
Stariši so bili sicer še živi. A kmalu so se preselili v boljši svet, kjer ni več trpljenja in solza, marveč sama radost.
Zdaj je pa France že sam prileten. Bog je blagoslovil njegov trud. Godi se mu dobro. Ima
tucli sina Franceta. Pogosto mu ponavlja nauke, ki jih je prejel od svojega očeta A raci mu opo-nosi, da se mu godi predobro.
»E, koliko sem jaz trpel, ko sem bil v tvojih letih. Z osmemi leti sem si že sam moral služiti kruha, ti si pa že tako velik in še vedno praviš: Oče, dajte, dajte! Šmarno petico sem dobil za doto, in še sedaj je nisem zapravil «
Tako pripoveduje, spominjajoč se pokojnega očeta in pokaže srebrno petico — ki jo hrani kot edin spomin na svoje stariše. A več vredni kot zlato in srebro so bili očetovi nauki, ki so jih zasadili Francetu v srce, — katere izpolnuj tudi ti, mladi čitateljček! Glase se kratko tako:
Boga se boj in priden bodi!
F. Finžgar.
Otroška molitev.
raj naše vasi sameva v tihem gozdiči lična kapelica. Mati božja z milim Je-zuščkom v naročji kraljuje v nji. Nekateri molilec je že klečal na tistem trhlem klečalu pred kapelico, marsikdo že zrl staro podobo na steni kapeličini, a vsakdo se je gotovo odhajaje čudil, kako li, da se Mati božja na tej podobi smehlja in ž njo tudi mali Jezušček.
Jaz sem nekdaj mnogokrat zahajal k tisti gozdni kapelici. Babico sem imel, ki je hodila tjakaj molit. Rada me je jemala s seboj.
čujte, kaj mi je pripovedovala, ko sem jo povprašal, zakaj li se smehljata Marija in Jezušček na tej podobi.
»Poslušaj,« dejala jo, »takoj ti povem. Dobro pazi, da bodeš kdaj vedel povedati tudi drugim, kader umrjem jaz.«
»To je že dolgo tega. Doli kraj vasi je gostovala v borni koči mlada vdova. Nihče ni vedel,
kdo je in od kodi. Imela jc hčerko, ki je bila silno pridna in pobožna. Otrok jo še bila, taka kot ti, —■ in že je znala celo vrsto molitvic na pamet. — A kar nakrat zadene revico huda nesreča: mama ji nenadoma nevarno zboli. Koliko je trpela tedaj uboga deklica. Z ničimer ni mogla pomoči bolni mami. Niti vode ji ni mogla podati na posteljo, — bila je premajhna. Le molit je hodila dan na dan k tej le kapelici. A takrat se še nista tako smehljala Jezušček in Marija, kakor zdaj. Deklica je goreče molila in prosila malega Jezuščka, da bi ji ozdravil bolno mamo. A brezuspešne so se zdele na videz vse prošnje dobrega otroka. Dan za dnevom je bilo mladi vdovi slabše ...
Dobri ljudje so obiskavali bolnico. Tolažili so jo, a pomagati ji niso mogli. Uvideli so, da ji človeška pomoč ne more več vrniti zdravja. Zmajevali so z glavami odhajaje iz koče.
—	»Nikdar več ne bode vstala,« dejala je nekoč stara ženica stopajo čez prag svoji spremljevalki
—	»Nikdar! Bolezen jc zastarela. Škoda dobre žene!« menila je druga.
—	»Uboga hčerka!« togovala je zopet tretja. »Brez očeta bode in matere.«
Tako so se menile ženice. Pogovor je čula Angclica. (Tako jc bilo hčerki ime.) Za vcžnimi
vrati je stala in jokala. — Brez očeta in matere, sama sredi tujega sveta, — te besede so jo pretresle v dno mlade duše.
Glasno je zaihtela, ko so odšle ženics.
A obupala ni . . .
Vnovič se je napotila k gozdni kapelici. Trdno jo upala, da ji more in mora pomagati mali Jezušček. — Pokleknila je na klečalo, pobožno sklenila ročice in jela moliti vse molitvice, kar jih jo je naučila dobra mamica. In jokala je, da so ji solze močile borno krilce.
Ko domoli zadnjo molitvico, ozre se še enkrat zaupno v podobo. Gledala je malega Jezuščka, kako je zadovoljno sedel na Marijinem naročji, blagoslavljajo molilce.
»In jaz nikoli več ne bom tako sedela mami na kolenih, ako mi umrje,« dejala si je deklica in vnovič zajokala. —
A hipoma se vzdrami . . .
»Jezušček mali,« deje otročje-preprosto, »ako mi ne boš hotel ozdraviti moje mamice, pa te jaz tvoji mamici zatožim, da nisi nič, — prav nič — priden. Pa ji tudi ti ne bodeš več sedel na kolenih! Da veš!« . . .
Tako je dejala. — In tedaj se je neki ljubeznivo-sladko nasmehnilo Marijino obličje, in za njo se je še ljubezniveje nasmehnil mali Jezušček.
Potolažena je vstala deklica in odšla.
Teden pozneje pa je zdrava vstala Ange-ličina mati. Mali Jezušček jo je do cela ozdravil.«
To dogodbico mi je povedala dobra babica. In od onega dne sem še rajši zahajal molit z babico v gozdno tišino.
Tudi zdaj, kader nanese priložnost, rad pobitim k gozdni kapelici. In vedno, — kader zrem v tista nebeška, smehljajoča se obraza, zazdi se mi, kot bi čul iz nemih ust tajen šepet: Resnično vam povem, ako se ne spreobrnete, in niste, kakor otroci, ne poj dete v nebeško kraljestvo.
J. Vole.
Piruhi.
$i'arljivo se uči in moli rad!
Za starost si bodeš nabral zaklad Krepostij lepih in blagih dejanj, Oziral se vekomaj srečen nanj.
2.
Otrok, zapovedi poslušaj vdan, Ker onemu, ki te kaznuje, Pri srci mnogokrat je huje, Kot tebi, ki si kaznovan!
3.
Srečni bodete v življenji in veseli, Ako bodete po vsakem deli Čisto, lahko vest imeli.
4.
Kdor pobožno v cerkvi moli,
Bog mu svojo milost da, Dobro odgovarja v šoli In poslušen je doma.
A. Medved.
Iz ljubezni do starišev.
podnožji prijaznega grička blizu Blejskega jezera stoji bela kočica. Skromno stanovanje zadostuje maloštevilni Logarjevi očetu Andreju, materi Marijani in pa sedemletnemu sinčku Janezku. Ubožni so Logarjevi, vendar zadovoljni in srečni. Se pred dvema letoma se niso pritoževali, ko je precej huda bolezen napala mater Marijano, ampak so prenašali vse nezgode s krščansko potrpežljivostjo. Logarici je bilo kmalu bolje, a oslabela je v bolezni tako, da se je pozneje le z naporom lotila vsakega težkega dela. Zato je hodil Logar bolj pridno v gore, kjer je pomagal premožnejšim sosedom, ki so sekali drva in jih spravljali v dolino. Tako je pošteno preživil ženo in sinčka.
Bilo je neko nedeljo popoldne meseca maj-nika. Logar in Logarica sta sedela v sobi; Janezek se je pa igral na travi pred hišo.
MtSSl družini:
»Ne vem, kako da sem še vedno slabotna!« pravi Marijana Andreju.
»Bolezen se ti še pozna,« odgovori Logar.
»Zjutraj sem bila pri sv. maši na Bledu. Z Dolžanovo Rezo sem govorila, pa mi je svetovala, naj si privoščim včasih kaj goveje juhe. Pa kje naj jo revica dobim?«
Okno je bilo odprto, tako da je Janezek slišal te besede; zelo so mu šle do srca.
»Mati, dobra mati nimajo denarja! Ne morejo si kupiti mesa in skuhati juhe, da bi se okrepčali !« Take misli so so porajale v dečkovi glavi. Nekaj časa še sedi zunaj, potem pa odloži igrače, vstane in gre v hišo.
»Oče, ali smem iti nabirat jagod v reber?« poprosi vstopivši v sobo.
»Le pojdi, pridi pa za dne domov!«
»Seveda pridem! — In ono majhno košarico v veži bom vzel.«
»Saj ne boš toliko nabral! Pa le vzemi, če hočeš,« kličejo še mati za njim.
Veselo hiti deček po zelenem hribčku za domačo hišo do dobro mu znane rebri. Zakaj se je tako hitro premislil, pustil igrače pa šel nabirat jagod? — Dopoldne sta bila z očetom pri službi božji na Bledu. Predno sta se vrnila domov, šla sta nekoliko po vasi. Tu je videl Janezek dečke in deklice, ne veliko večje od sebe, ki so
stali pred hišami in imeli pred seboj v košaricah rdeče jagode.
»Kaj pa čakajo tukaj ?« povprašal je sinček
očeta.
»Jagode prodajajo gospodi,« odgovore mu oče.
Teh besed se je spomnil Janezek in si mislil: »Zakaj bi tudi jaz ne nabiral jagod in jih nosil na prodaj? Denar bi dal materi, da bi si kupili mesa.«
Silno vesel se loti dela, a le počasi se polni posoda. Solnce se že nagiblje k zatonu, a gorko je še, in dečka muči huda žeja. Kako rad bi sam zobal lepo rdeče jagode, pa premaguje se, da preje napolni košarico.
Lep večer napoči; nebo je čisto, le proti zahodu obrobljeno z rdečim pasom. Živahno je v v dolini: mnogoštevilni čolnički se zibljejo po mirnem jezeru, veselo petje odmeva od bližnjih holmov.
Tudi Janezek čuti v svojem srci neko posebno veselje, ko stopa domov s polno košarico.
»Kaj, da si bil danes tako priden !« pohvalijo ga oče, ko postavi jagode na mizo.
»Kaj ne, da jih jutri lahko nesem na Bled na prodaj?« zaprosi sinček.
Nekako nepričakovana je bila ta prošnja očetu.
»Premalo jih je.« \-----
»Ako jih pa naberem jutri zjutraj še eno košarico in popoldne zopet eno, ali jih potlej smem nesti?«
Logar" se je čudil temu govorjenju, a da bi za zdaj pomiril dečka, dovolil mu je, česar ga je prosil.
Drugi dan res nabere Janezek zjutraj eno košarico in popoldne še eno.
Krasno jutro je prišlo za onim dnem. Gorski velikani so se lesketali v vzhajajočem solnci, rosne kapljice pa so odsevale kot svetli biseri. Pogumno je stopal Janezek s svojimi jagodami proti Bledu. Obstal je pred veliko hišo, kjer so bili že drugi prodajalci. Srečo je imel prvi dan; kmalu je vse prodal.
»Denar bodem hranila!« dejali so mati, ko jim je Janezek izročil svoj skupiček. »Ko bodeš spravil več skupaj, kupili ti bodo oče nov klobuk.«
»Mati, prosim, vzemite vi sami, da si bodete kupili mesa!«
Obrnila se je Logarica na stran, da ni zapazil Janezek svetlih solz, ki so ji stopile v oči. Ničesar ni mogla odgovoriti; sinček pa tudi ni čakal odgovora, ampak je vzel zopet košarico in šel nabirat v zeleno reber rdečih jagod.
Minilo jc kakih štirinajst dnij. Janezek se je že privadil novemu poslu. Poleg jagocl je nosil zdaj na prodaj tudi šopke planik. V tem času je
šel namreč nekega dne z očetom v planino; na precej strmi pečini je zagledal bele planike, kakor jih je videl na Bledu. Uren in gibek kot veverica, bil je precej na skali in si jih natrgal. Mati so mu jih povili v lične šopke, da jih je nesel na prodaj.
Zopet je bil nekega jutra Janezek na Bledu; jagode je kmalu prodal, le dva šopka planik je še imel. Jutranji šetalci so se veselili lepe prirode; sprehajali so se okoli jezera, potem pa navadno zavili v bližnji gozd, ki je bil poln prebujnega življenja: ptice pevke so veselo pele, cvetice so cvele v živih bojah in širile opojno vonjavo.
Tedaj prideta mimo Janezka dva gosposka dečka. Zdrava rdečica jima je razlita po obrazu, in lična obleka se tesno prijema lepo razvitih udov. Ubogi Janezek ju gleda, a vendar mu ni hudo, da ne more biti tako oblečen kot gosposki otroci.
»Pa kaj, da ne gresta naprej?« mislil si je, ko sta dečka obstala in ogledovala šopke planinskih cvetek. Zazdelo se mu je, da jima ugajajo lepe bele planike, vzel je torej šopka in ju ponudil dečkoma. Nekaj časa sta se branila, potem pa vzela s hvaležnim pogledom. Janezek pobere košarice in ide domov.
Nekako prijateljstvo se je razvilo po tem dogodku med gosposkima dečkoma in Janezkom. Kolikrat koli sta dobila od roditeljev kak novec,
prišla sta k Janezku kupit jagod. Večkrat sta tudi
ostala pri njem in se kaj pomenkovala z njim.
*
* *
Nekoliko časa potem sta bila Logar in njegov sin v planini: oče je sekal drevesa, Janezek pa iskal planik.
Mirno je bilo v gozdu. Le zdaj pa zdaj se je oglasila ptica pevka; v dalji so se čuli zvonci pasoče se živine, in včasih se je oglasil glušeči črednikov rog. Vmes so pa jednakomerno odmevali udarci Logarjeve sekire.
»Pazi, pazi«, zavpije oglar, ki je žgal oglje nedaleč v dolini, »smereka pada!«
Zašumelo in zahreščalo je med drevjem — smereka je pala.
»Za Božjo voljo, pomagajte !« zaječal je Logar pod drevesno težo. Ozrl se je pač, kam se nagiblje smereka, pa pogled ga je toliko premotil, da ni dovolj urno ubežal.
Oglar priteče; a sam ne more pomagali ničesar. Svojega tovariša gre klicat na pomoč, ki je bil bolj oddaljen od pozorišča, in obadva odvalita smereko raz nesrečnega Logarja.
»Hvala Bogu, da ni bilo hujšega!« spregovori tiho Andrej in se poskuša vzdigniti, a ni šlo. Nog ni mogel rabiti. Veselo je priskakljal Janezek s šopkom planik in že od daleč vpil: »Oče, ali ste jo že podrli ?«
r
Toda joj, kaj vidi! . . .
»Noga je zlomljena, ali pa še obe!« de bolj tiho oglar svojemu tovarišu. »Vsaj v najino kočo ga nesiva, da bode na mehkem ležišči!«
»Ko bi bil ranocelnik blizu!« de bolj glasno
drugi.
Logar je molče trpel, Janezek pa jokaje sedel poleg očeta.
»Kje je pa ranocelnik?« povpraša hitro deček.
»Na Bledu pri P. ga dobiš; a težko, da bi gori prišel,« dostavi oglar.
Tedaj vrže Janezek planike od sebe in steče proti dolini.
»Lej ga no! Hodi pametno; saj se lahko še sam ponesrečiš!«
A deček je komaj čul te besede; hitel je čez drn in strn, da bi dospel preje v dolino.
Bil je že sredi pota. Noge so ga jele boleti, ker je ves čas tekel. Tudi ostro kamenje ga je bodlo. Hotel je malo počiti, a ni mu dalo: oče neznano trpe. Tekel je naprej, po navadni poti ni hodil zaradi večkratnih ovinkov; šel je kar po jarkih, ki so jih razkopali v deževnem vremenu gorski hudourniki.
»Joj, joj!« zakliče in sede hipoma na tla. Kaj je bilo? — Oster kamen mu je urezal peto, in rdeča kri je porosila suho zemljo. Bolelo je dečka, hudo bolelo, pa oče trpe še več! Odtrgal
| - 56 —		
	je pest prstnega mahu, del ga na rano, zavezal z robcem in hitel proti Bledu. Že je v dolini. Se pol ure. Robec je že krvav! Malo mora počiti, ker so ga jele moči zapuščati. — Vstane. Novo moč mu daje misel, da je že blizu ranocelnika. Pride do hiše, katero je omenil oglar. »Ranocelnika ni danes tukaj! V kopališči L. je!« »Se četrt ure!« vzdihnil je deček in stekel naprej. Prisopiha do kopališča. Smijali so se bosonogemu Janezku, ki je povpraševal za ranocelnika. »Ne boj se! Kri ti ne bode odtekla!« rekel mu je hlapec. Prišel je uprav mimo ranocelnik. »Oj pojdite'z menoj! Na očeta je smereka pala in jim zlomila nogo.« »Pa kje so oče?« »V planini, v Virjanici!« dejal je deček in pokazal s prstom gori v planino. Zdravnik je pogledal na uro. Poldne je bilo in silna vročina je pripekala. Ni prijetno v takem hoditi v planino. Menda je slutil deček, da zdravnik kaj podobnega misli, in polile so ga bridke solze. Zadaj sta stala naša znanca, onadva gosposka dečka, in čula ves pogovor. Takoj skočita k očetu, ki se je v bližini pomenkoval s tujim gospodom,	
		
in ga tako dolgo nekaj prosita, da ide ž njima k ranocelniku.
Se je deček jokal pred njim; on pa si je nekaj pomišljeval.
Oče pokliče ranocelnika na stran in govori ž njim
Janezku je bilo vedno huje. Obila izguba krvi ga je toliko oslabila, da ni mogel več stati. Dečka sta opazila sledove krvi na tleh in radovedno povpraševala za vzrok
»No, ali mi boš ti pot kazal?« pravi rano-celnik Janezku.
»Da, da! Prosim, hitiva!« in hotel je vstati.
»Oče, vidite, kako mu kri teče!« reče mlajši deček.
Pristopili so vsi bližje. Ranocelnik odveže robec.
»Kaj si si pa naredil? Drži še malo robec, da dobimo vode!«
Dečka hitita po vodo, ranocelnik vzame svoje priprave, in ko se vrneta z vodo in izpereta rano, obeže ga, potem pa mu reče: »No, zdaj bode dobro. Le malo počij tukaj! Kažipota v planino priskrbim si že sam!«
In odšel je ranocelnik; odšel je tudi oče gosposkih dečkov tako hitro, da ga Janezek še zahvaliti ni mogel. Zopet so ga polile solze, a zdaj solze hvaležnosti.
i-
— 58 —
*
Kako kmalu mine leto! — Letovičarji so odšli z Bleda in se zopet vrnili. Krasna je bila priroda in silno vabljiva!
Dečki in deklice so prodajali rdeče jagode in lične šopke belih planik. A zaman sta iskala naša mlada znanca med njimi Janezka. Po oni nesreči na planini sta šla lansko leto nekaterikrat obiskat Logarjeve. Očetu je hitra ranocelnikova pomoč pomagala; za mesec dnij je že šel ob palico oprt na vrt in se veselil dneva, ko bode zopet mogel hoditi na delo.
Janezkova rana pa ni bila tako neznatna, kakor je mislil prvikrat ranocelnik. Trudoma je prišel tedaj domov in moral drugi dan v posteljo. Oče njegovih mladih prijateljev je poslal še večkrat ranocelnika k Logarjevim. Gospodarja je kmalu ozdravil, a o Janezku je govoril vedno dvomneje. ■—- Mlada prijatelja sta rada zahajala v kmetiško kočo, kmalu pa je prišel čas, da sta se vrnila v mesto. Janezek jima.je podal roko rosnih očij. O, koliko hvaležnost je izražal ta pogled!
Ker pa letos ni bilo Janezka med prodajalci, napotita se v nedeljo popoldne njegova prijatelja do Logarjevih. Pot ju privede mimo pokopališča.
»Kaj niso tam le Janezkovi stariši?« reče mlajši, kažoč na pokopališče.
r
»Seveda! Stopiva tja, da zveva, kje je Janezek !«
Logarica je klečala poleg groba, na katerem je raslo polno lepih cvetek. Logar pa je uprav -kar obesil venec na lesen črn križ.
»Oče, čegav pa je ta grob?« vprašata dečka, ko ju Logar še opazil ni.
»Vidva sta tukaj?« začudi se Logarica in vstane. »O, kako je želel Janezek, da bi vaju videl še enkrat pred smrtjo! Kako je prosil, da zahvalimo vaju in vajinega očeta za toliko dobrot!
»Janezek je torej umrl?« vzklikneta dečka hkrati in zaplakata. Na to poklekneta, skleneta ročice in goreče zamolita . . .
Tudi očeta gosposkih dečkov je genila vest o Janezkovi smrti. Bogati gospod se ni ustavljal prošnjam svojih sinkov in dal napraviti mal ka-menen spomenik za rajnikov grob. Na tem grobnem kamenu je bilo z zlatimi črkami zapisano, da je blagi deček umrl iz ljubezni do starišev.
A. Stroj.






Ko kij a.
ri Zajci so imeli kokljo, ki je vodila dvanajst piščet po dvorišči. Deset jih je bilo belih, dvema je pa ustvaril ljubi Bog črno perje. Ta dvojica je bila posebno všeč osemletnemu Zajčevemu Jakcu. Običajno so mati posipali ku-retnini pred vežnimi vrati, a za piščeta je hotel skrbeti Jakec sam. Mati so mu to radi dovolili in izročili vse kokoši v njegovo skrb.
Toda Jakec je precej rad in dolgo spal, pe-rotnina je pa težko čakala zajutreka. Pute so nejevoljne hodile okrog praga ter prosile jedi v svojem jeziku: »Kokokodak, kokodak«, češ, »ali je to red? Kak, kak? Nikak!« Piščeta so pomagala z milo zategnjenim »či-či-či«, kot bi dejala: »Lačni smo že otročiči, otroči-či«. Tudi petelinu je bilo že odveč, da mora tako dolgo bivati na dvorišči, po vrtu se pa že morda pasejo sosedove kokoši, kar nikakor ni prav. Skoro jezno je zamahal s perotmi ter zapel: »Kikeriki!« Pute pa so mu
pritrjevale, češ »saj se res predolgo nič ne dobi, nam se mudi«.
Naposled je vendar prišel Jakec prav zaspan iz veže v roki držeč skledo, kjer je imel na eni strani pšeno za piške, na drugi pa žito za drugo perotnino. Cul je sicer zdaj glasneje izraževano nejevoljo put, a na njihov »kokokodak« je odgovarjal poredni deček smeje: »Le še počak' ,ko-canogasta', najprej bom postregel svojim piškom.« Petelin je skočil na kup polen, da bi bolje videl vse stvari, ter se oglasil s pogumnim »kikeriki!« — »Kclo si pa ti ?« vprašal ga je porogljivo Jakec ter stresal po malem pšeno pred kokljo, ki je stala sredi piščet ter jezno kavsnila vsako kokoš, ki si je drznila v bližino. Potem je vrgel med putke pest žita in hotel uloviti eno izmed črnih piščet, da bi ga božal. A koklja ga je brž odgnala s srditim »ko-ko-ko«, kar se pravi v človeškem govoru: »Kaj je to, — to ?« Jakec se ji je umaknil ter vnovič natresel pšena in nametal žita. Ker je tudi na stran nekaj palo, bili so urno zraven vrabci, gosto kričeč: »Živ, živ, živ!« Nič kaj prijazno nista pogledala novih prišlecev »kocanogasta« in petelin. Pa vrabci, so takoj umeli, kaj pomenijo ti postranski pogledi in se opravičevali drug za drugim: »Živ, živ, živ,« češ: »Kaj bi bil nevoščljiv, moram biti tudi živ, živ!« Naposled je prifrfralo še nekaj golobov raz streho k zajutreku; izgovarjali so se
pa tako-le: »G mu, grmi,« kot bi rekali: »Dobro je res, če je kaj v grlu . . .«
Pute, vrabci, golobje in petelin so se preganjali ter si pulili zrna skoro iz kljunov. Jakec pa je vedno skušal, kako bi ujel vsaj enega črnega piška. Skleda pa mu jo bila pri tem početju na potu, a iz roke je ni smel dejati, brž bi bile kokoši pri nji. Toda tega veselja jim ni privoščil.
—	Koklja nekaj časa odganja nadležnika in vabi piščeta bolj k sebi; ko pa nihče ne uboga, našopiri perje na vratu, glasno zakokodaka ter se zakadi v Jakca. Prav do prs mu skoči, a tu se zatakne z desno nogo v strgan Jakčev predpasnik in obvisi v tej pasti. Jakcu pade skleda na tla in se — razbije na kosce, vsa pcrotnina pa se prestraši in nekoliko odmakne. Vrabci se prvi oglase po prebitem strahu na bližnji češnji z glasnim »živ, živ«. Rogajo se Jakcu ter ga nalašč povprašujejo : »Ali si še živ ? Zakaj pa nisi bolj postrež-1 j i v!« Petelin tudi koj pove svojo misel s ponosnim »kikeriki« — češ: »Prav se ti godi!« Kokoši pa ga karajo po svoje: »Kokokodak, kokodak«, to je: »Zakaj si pa tak, tak, ne bodi vender tak,
—	tak!«
Jakec vsega tega očitanja ni utegnil poslušati, zakaj imel je dovolj opravila, da je oprostil kokljo. Pa menite, da si je dala nogo izpuliti iz zanjke? Tako hitro je kavsala Jakca, da je komaj
i
- 63
sproti jemal roko proč. Trudoina jo je spravil od sebe. Potem je planila med piščeta in videč, da so še vsi, razprostrla peroti ter jih vabila z materinskim »ko-ko-ko« pod svoja krila. Žalostno čivkaje so se zbrali k nji ter radovedno izpraševali, kaj pomeni vsa ta zmešnjava: »Či-či-či!« A koklja jim ni vedela druzega povedati kot: »Otro-čiči, da le hujšega ni; a bilo je vendar hudo, hudo, ko-ko-ko . . .«
Tudi Jakcu je bilo tesno pri srci, ko je videl črepinje na tleh. Čemerno je razpodil vso kuretnino po dvorišči ter jo krenil v vežo. »Kokodajsk, koko-dajsk«, kričala je kurja družina, kakor bi se ponašala, češ, zapomni si: »Kokošij nas je enajst, pa petelin zraven, nas je dvanajst, in piščet dvanajst.« Dobro, da je Jakec priprl vežna vrata, sicer bi se bila perotnina še bolj norčevala. Oče so namreč videli, kako je sinček nagajal koklji, in skledo se jim je tudi zdelo škoda. Golobje so morali videti raz streho že kaj posebnega, zakaj poredno so si pripovedovali: »gruu, gruu«. Posebne sile Jakcu vendar ni bilo, ker so se vrabci, ki so tudi natanko videli v vežo, brž oglasili na češnji: »Živ, živ, živ!«
Od tega dne Jakec ni več krmil kokošij.
J. Štrukelj.

r
Na sveti večer.
h gori v beli koči Umre nedolžno dete. Ko prvi mrak napoči Noči božične svete.
Razumem vas otroke. V oko vam solza sili Od žalosti globoke, Ker bratec se vam smili.
Ko moli svet pobožno, Pojo neba krilatci, Pa vi sami otožno Ne jokajte mi, bratci!
On, s kterim ste igraje Zajedno tukaj rasli, Ozira se smehljaje Nocoj na svetle jasli.
Pred Jezuščkom na slarni Zapojte v družnem krogu, In bratec pel bo z vami Med angelci pri Bogu. —
A. Medred.
f


mr

W
Izpolnjene želje.
ekaj dnij pred vsemi Svetimi je bilo. Prve I snežinke so begale po zraku, in burja || je brila skozi gosto meglo po mestnih
cestah in ulicah.
V temnem predmestji sem sedel na večer v mali pritlični sobi ob postelji bolnega dečka. — Vi niste poznali Kresnikovega Cirila ? Skoda! — Da bi ga bili videli nekdaj, ko je življenja in nadej poln, rdeč in bel v lice, kot jablanov cvet, skakal med gorami po Korenskih pašnikih in livadah, in da bi ga bili gledali zopet zdaj, ko je v tujem mestu, daleč od svojega gorskega doma, ležal na trdi blazini, globoko dihajoč in pokašljujoč — gotovo bi se vam bil smilil ubogi Ciril. Smilil, zelo smilil se je tudi meni oni večer, ko sem sedel ob njegovi postelji, zroč mu v obledeli, koščeni obraz. Ni mi bil sicer Ciril niti mladostni, niti šolski tovariš : otrok je bil še on, a jaz malone že dorasel
mladenič. A vendar sem ga imel rad, tako rad, če ne bolj, kakor rodnega brata. Skupaj sva stanovala in poučeval sem ga v prostih urah. Ne-pozabljivi so mi spomini iz onih trenotij, ko sva sedeč ob knjigi kramoljala, modrovala in se smi-jala. — Pa se tudi poredko kje dobi tako blaga, ljubezniva in odkritosrčna duša, kakor jo bil — moj Ciril. Ne vem, kaj me je vezalo s toliko silo nanj! . . .
Daleč v planinskem raji, kjer vedno zeleni Vitranec zre na malo vasico, ležečo v njegovem podnožji, tam gori sva bila doma, jaz in on. Sosedje so se nazivali njegovi in moji stariši. A kaj pravim — njegovi stariši? Ne, lo očeta je še imel Ciril, matere ne več. Prvo leto je bival v mestu, ko mu je umrla. Koliko je trpel ondaj ubogi deček, koliko solz prelil, ko so mu dopovedal i polagoma žalostno resnico, da ne bode več videl prišedši na počitnice materinega obbčja, da so mu najdražje na svetu položili v hladen grob! Zaman smo ga tolažili, zaman vedrili; lc poredko se mu je od tedaj nasmehnilo lice.
Prišle so počitnice! S kakim veseljem so se vračali njegovi tovariši med domače gore! A njemu se i tedaj ni razjasnil obraz. Globoka bolest mu je težila srce: ubožec ni mogel pozabiti matere. In ko je zopet stopil čez prag domače hiše, vztrpel ni pod rodnim krovom; vleklo ga je strani, tja k
i-
i____i
mladenič. A vendar sem ga imel rad, tako rad, če ne bolj, kakor rodnega brata. Skupaj sva stanovala in poučeval sem ga v prostih urah. Ne-pozabljivi so mi spomini iz onih trenotij, ko sva sedeč ob knjigi kramoljala, modrovala in se smi-jala. — Pa se tudi poredko kje dobi tako blaga, ljubezniva in odkritosrčna duša, kakor je bil — moj Ciril. Ne vem, kaj me je vezalo s toliko silo nanj! . . .
Daleč v planinskem raji, kjer vedno zeleni Vitranec zre na malo vasico, ležečo v njegovem podnožji, tam gori sva bila doma, jaz in on. Sosedje so se nazivali njegovi in moji stariši. A kaj pravim — njegovi stariši ? Ne, lo očeta je še imel Ciril, matere ne več. Prvo leto je bival v mestu, ko mu je umrla. Koliko je trpel ondaj ubogi deček, koliko solz prelil, ko so mu dopovedali polagoma žalostno resnico, da ne bode več videl prišedši na počitnice materinega obl čja, da so mu najdražje na svetu položili v hladen grob! Zaman smo ga tolažili, zaman vedrili; le poredko se mu je od tedaj nasmehnilo lice.
Prišle so počitnice! S kakim veseljem so se vračali njegovi tovariši med domače gore! A njemu se i tedaj ni razjasnil obraz. Globoka bolest mu je težila srce: ubožec ni mogel pozabiti matere. In ko je zopet stopil čez prag domače hiše, vztrpel ni pod rodnim krovom; vleklo ga je strani, tja k
Obrnil se je zdaj na to, zdaj na ono stran, h o teč pomiriti sitnega napadalca. Težko sem ga gledal .. .
Hotel sem oditi, a opazil me je. S hripavim glasom me je prosil, naj ostanem pri njem. Ostal sem.
—	»Ali ti je dolgčas pri meni?« povpraša me pokašljevaje.
—	Odgovoril sem mu, da ne, ter mu popravil podzglavje.
—	»Oj, kako bi rad,« deje potem s slabotnim glasom, »kako bi rad zopet enkrat šel v šolo, kako bi se rad zopet enkrat s teboj učil! Da le ne bi imel tega kašlja, drugodi sem popolnoma zdrav! Le kašelj, kašelj!« In zopet je globoko za-kašljal.
—	»Minilo bode!« tolažim ga jaz. »Ko zopet pride pomlad in ž njo milejši dnevi, pa ti bode bolje, Ciril. Le upaj!«
Ničesar mi ni odgovoril, le roko je položil na čelo, kot bi težko premišljal moje besede. Uvidel sem, da nisem prav govoril.
—	»Še le spomladi, praviš, bode mi bolje,« deje potem glasneje, »še le spomladi ? Pa kaj bom počel toliko časa v postelji? Do pomladi! In zdaj je še le —«
—	»Vsi Sveti bodo v nedeljo!« pomagam mu jaz.
i
- 69 —
—	»Vsi Sveti že! In vernih duš dan! In domov bodete šli zopet! Le jaz sam bodem moral ostati tukaj in — Bog le ve — ali bodem še kdaj —«. Dalje ni mogel govoriti; zaihtel je in zakašljal.
Milo se mi je storilo.
—	»In —«, deje potem hitreje, kakor bi se bil nečesa domislil, »povej mi, je li res, da vernih duš večer pridejo umrli nazaj pod domačo streho k svojim ljubim? Kaj ne, da je to res?«
Nisem vedel, kako bi mu bil odgovoril, a slutil sem, na koga misli.
—	»O, pridejo, pridejo!« deje potem. »In tudi moja mati bodo prišli, tudi moja mati! In mene ne bode doma! Ne bom jih videl in ljubega doma ne bom več videl — nikdar!« —
Umolknil je. Na polici pa je še enkrat za-plapolala svetilka, potem pa ugasnila . . .
Prehudo mi je bilo, zapustil sem sobo. *
* *
Vseh Svetnikov večer je bilo. Na pokopališče so vreli, ljudje iz mesta. Jokali in molili so ondi in upali in lučice prižigali ob grobeh dragih rajnikov. — Po mestu pa so peli zvonovi vernim mrtvim v spomin. In pri teh glasih neki tudi duše zapuste oni svet ter pridejo na zemljo med svoje drage živeče.
t
- 70
L
Na mrtvaškem odru je ležal oni večer — Ciril. Trepetaje so mu sevale sveče v koščeni obraz. In jesensko cvetje je dehtelo okrog njega.
Nem sem stal ob odru. Zdaj pa zdaj je kdo pristopil, pokropil umrlega in odšel.
Zunaj pa. so peli zvonovi v tiho noč. Nisem jih poslušal. V ušesih so mi zvenele le besede: In tudi moja mati bodo prišli, tudi moja mati! In mene ne bode doma! Ne bom jih videl in ljubega doma ne bom več videl nikdar!
In vendar je videl oni večer svojo mater v nebesih, — in vendar je videl oni večer tudi svoj gorski dom ! — Saj pridejo ta večer duše umrlih iz onega sveta k svojim dragim živečim . . .
J. Vulc.
r
Prvič v cerkvi.
daj pojdem v cerkev, mati? Ali mari nisem že dovolj velik?« Tako je povpraševal Planinškov Lukec mater dan na dan. Bil je že v šestem letu ter že videl na mizo, ako je stopil na prste. Molitvic je znal tudi toliko na pamet, da bi v cerkvi vseh gotovo ne zmolil četrt ure.
»Le potrpi, kedar pride cvetna nedelja, nesel bodeš butaro«, tolažili so ga mati.
Lukec je komaj čakal cvetne nedelje. Novo obleko je že dobil, butaro so mu kupili, samo v cerkev bi bilo treba iti. Toda cvetno nedeljo je jel naletavati tako gost sneg, da niso pustili Lukca od doma. »Več kakor pol ure je do cerkve, zate je predaleč; v petek pojdeš«, dejali so oče, in to je bilo kakor pribito.
Veliki petek pa je sijalo solnce tako toplo, da je bilo veselje. Ob dveh popoldne je oblekel
Lukec pražnjc oblačilo in šol prvič v cerkev — seveda ne sam, ker ni vedel poti, ampak z materjo.
Čudno je bilo malemu prišlecu, ko je stopil prvič v hišo božjo. Okna so bila zagrnjena s temnimi zastori, po cerkvi je bilo vse v neredu, altarji lepote oropani, slike pokrite z modrimi prti. Kar gledal bi bil Lukec, pa mati so ga prijeli za roko ter vedli s seboj na kraj, kjer je ležal na črni blazini križani Bog. Tu sta pokleknila med druge molilce in molila. — O Lukec je tudi prav pobožno molil, saj so mu med potjo mati naročili, česa naj prosi Boga.
Potem sta sedla v klop pred božjim grobom. Lukcu je bilo vse novo in vse se mu je zdelo tako lepo. Na vzvišenem prostoru je stala mon-štranca, pokrita s tankim, lepo belim prtičem, okrog nje pa je gorelo brez števila lučic. In tiste podobe — vojaki z dolgimi sulicami na straneh!
Lukec jc nekaj časa molil, potem pa se je zagledal v cerkvenika, ki je prižigal sveče na stojalu pri velikem altarji. Mati so ga dregnili s komolcem, naj moli; Lukec je ubogal. Pred altar-jem so jeli prepevati tožne pesmi, Lukec se je zopet zamislil v to novost. Pozneje je začel lezti s klopi, ki je bila zanj previsoka, da so ga morali mati višje posaditi. Za nekaj časa mu je padel
klobuk pod klop. f-
»Mati, ali vidite Zajčevega Jakca?« pošepetal je kmalu potem.
»V cerkvi ne smeš govoriti in se ozirati okrog sebe; to je greh. Mirno sedi in moli!« pokarali so ga mati.
Lukec je poskusil vnovič moliti, pa vse ga je motilo: zdaj se mu je izmuznil molek iz rok, zdaj je jel šteti lučice. —
Domov grede je izpraševal mater o tem in onem in pravil, kako si je prej vse drugače mislil, da je v cerkvi.
Velikonočno nedeljo je bil Lukec z očetom v cerkvi. Takrat se mu je pa še mnogo lepše dozdevalo, kakor prvič. In tudi lažje je molil; bila sta namreč z očetom v gneči, da ni videl po vsi cerkvi.
In meseca majnika je šel Planinškov Lukec prvič čisto sam v cerkev.
J, Štrukelj.

✓JS. ✓JS«	✓JS« P^V ✓JN. ✓pj ✓JN« »""Jn. t/J »	•/'JS.	✓JSj	V-Js.
pri jaslicah ali na podobah, ne bila bi taka primera neugodna zanj. Rmeno-kodrastih las, visokega čela in teko bele polti ni imel, kakoršno imajo navadno oni slikani pastirji. Bil je marveč nizke, malo sključene postave, starikavega obraza, v katerega jo čas začrtal ostre poteze, in črnih zmršenih las. Toda izpod čela ti je gledalo dvoje očes tako prijazno in šaljivo, da se ti je nehote prikupil tudi naš Jernejec, četudi ni imel nič plemenitega na sebi — Preteklo je bilo že nekaj let, odkar se nisva videla. Mene so bili poslali v mestne šole, in tam sem med resnim poslom skoro pozabil Jernejca, svojega nekdanjega prijatelja. Zdaj
f f
Pastir.
Zakrivljeno palico v roki, Za trakom pa šopek cvetic, Ko kralj po planini visoki Pohajam za tropom ovfiic.
pa, ko som sc vračal zopet domov, oživeli so hipoma v meni spomini iz prejšnjih let, stopila mi je tudi podoba starega vaškega pastirja pred duha. —
»Kaj pa Jernejec ?« vprašam takoj prvi večer po svojem prihodu domačine. »Ali še vedno goni čredo na planine?«
»Še vedno«, odgovore mi oče, »pa postaral se je, postaral. Živ in šegav je še vedno. Le ob-išči ga, razveselil sc bode, ko bode videl, da se ga še spominjaš.«
Sklenil sem precej drugi dan obiskati starega znanca na planinah. Jutranja zora me je že našla na kolovozni poti, ki drži iz naše vasi proti »Suhemu vrhu«. Tako se je namreč imenovala gora, kjer je pasel Jernejec svoje čade in belke. — Ko bi tujec doli z nižave gledal Suhi vrh, menil bi, da je spodnja obrastena stran hriba tesno spojena s sivim skalovjem, toda prišedši vrh zelenega pasu, zagledal je pred seboj še cel svet hribčkov, rav-ninic, potokov, brezovih in jelovih gozdičev — planinski raj našega Jernejea.
Bili sta dve debeli uri hoda do omenjene planine. Krepko sem ubiral korake po gorski poti, pa vzbujal spomine na prešla leta, ki sem jih bil preživel v tem gorskem zakotji. Kolikrat smo otroci todi tekali, igrali se po travnicih, nabirali jagode, rezljali piščalke! In Jernejec nam je bil
vodnik, učenik in zapovednik. — Solnce jc bilo že vzšlo in me jelo precej ogrevati, ko dospem vrh predgorja. Glas zvončka in mukanje govede mi takoj razodene, kam se mi je obrniti, da do-bodem svojega znanca. Krenem torej po stezi proti oni strani, odkoder se je čulo zvončkanje, in res zagledam, obhodivši gorski rob, blizu čvetero-nogate črede človeka, sedečega na skali. Spoznal sem prvi hip Jernejca. Obrezoval je debelo gor-jačo in opazivši mene — pogledal enkrat bistro izpod klobuka, potem pa ne meneč so dalje za mojo osebo nadaljeval delo.
.»No, Jernejec, kaj me več ne poznaš?« za-kličem mu.
Nekoliko osupel vstane in me začne pazlji-veje motriti. »I, pa te res že nisem poznal. Zelo si se spremenil. Kar gospod si že skoro«, pristavi, opazuje mojo mestno obleko.
»Nisem še ne; vedno sem še tvoj stari znanec in prijatelj, kakor tedaj, ko sva še skupaj hodila po teh lokah in gozdih. Pa kako se tebi godi ?«
»Bode že, hvala Bogu, silo mi ni. Pasem todi po planinah, rezljam iz lesa vsakovrstne reči, zraven pa veselo prepevam, kakor tedaj, ko si bil še ti pri meni. Ile, he! Toda prisedi k meni na travo, da se kaj pomeniva«, pristavi na to. — Rad ustreženi njegovi želji in sedem poleg njega na mehko
ruševino. Blizu naju se je mirno paslo govedo, in bele ovčiee so se igrale po gorski rebri.
»Seveda ti bodeš pa učen v mestu«, prične Jernejec po kratkem premolku, »in imenitnega stanu. Kmalu se ne bodeš več hotel zmeniti za tako preprostega pastirja, kakor sem jaz.« Govoril je te besede z nekim trpkim smehljanjem na ustih in nemirno vrtal palico v tla.
»Kako moreš tako govoriti?« zavrnem ga jaz. »Saj je vendar tudi pastirski stan častitljiv. Glej, v knjigah sem bral, da so v starih časih kar celi narodi hodili s svojimi čredami po travnatih poljanah, in ko so popasli na enem kraji, preselili so se drugam. Očak Abraham jo bil sam pastir in Lot tudi, četudi nista morda sama gonila živine. Saj ti je znano, da so se sprli njegovi pastirji z Lotovimi in sta se morala ločiti.«
»Slišal sem že o tem«, pravi Jernej, naslo-nivši se na palico, »gospod župnik so pravili v pridigi. Mora že res biti, ker se bere v učenih knjigah. Rekli so tudi, da se naš Zveličar sam imenuje dobrega pastirja, in v župnijski cerkvi tam pri stranskem altarji ima res belo ovčico na ramah. Prav kakor jaz naredim, kedar se mi moja belka izgubi tja gori v grmičevje in jo moram nazaj nesti k čredi.
»Znamenite prednike imaš. Sam božji Zveličar je počastil tvoj stan. Ali si pa mari že videl škofa s palico ?«
»Videl sem jih večkrat. Prvič tedaj, ko sem bil pri birmi, pa tudi pozneje, ko so jo k nam prišli delit.«
»Tista lepa zakrivljena palica pomeni njih pastirsko oblast. Sicer je precej drugačna kot tvoja, pa vendar ima isti pomen. Tudi kralji in cesarji so imenujejo še dandenašnji pastirji ljudstev.«
»Imenitni pastirji so to, he, he!« zasmeje se Jernejec. »In če ti postaneš gospod, bodeš tudi pastir, čeprav no bodeš pohajal tako razcapan, kakor jaz. Pa učiti se bodeš moral in glavo beliti, predno bode kaj. Jaz pa nisem bil za učenje. He, he! Tesno mi je postalo v šolski sobi in zdolgočasilo se mi je po planinah. In vrgel sem knjige v kot in hajdi v planinski svet! Zdaj ostanem tukaj, dokler me ne poneso tja v dol k cerkvi sv. Jurija. Vesel in zadovoljen sem pa še vedno, četudi nisem gospod. Ho, he!« Vstal je, potisnil klobuk malo na stran in tako krepko zaukal, da se je razlegalo daleč po gorskih doleh in bregeh. —-Solnce je bilo vzplulo že visoko na nebo, in glad naju je spomnil, da se bliža poldne. V hladni senci sva zaužila preprosto kosilo.
Popoldne je bilo odmenjeno sprehodom po okolici. — Ko se je solnce nagibalo k zatonu, napotila sva se oba proti koči. čreda je bila že tako navajena, da je šla kar sama za nama. »Kako veselje pa imaš tukaj na planini ?« pobaram ga med potjo.
j_- 79 -_
»Prepevam, kar mi ravno pride na jezik. Vse pesmi, ki sem jih nekdaj slišal doma, v cerkvi ali šoli, aii pa od tebe, vse pridejo na vrsto. Najrajši pa pojem tisto : ,Prid' vrh planin, nižave sin1. Ile, he! Ali se to ne razlega najbolje tu gori na teh višavah?«
Dospela sva do koče. »Zdaj se morava pa posloviti, Jerncjec! Pozno je že in solnce bode skoro izginilo za gorami. Precej velik kos poti me še čaka. Le zdrav ostani in vesel!«
»Tudi ti, tudi ti. He, he! In spomifijaj se kdaj svojega starega znanca. Pa obišči me zopet, kader prideš, če bodem še živ. He, he!« — Zaman je prikrival s smehom notranjo ginjenost. Solza se mu je prikradla iz očij in mu porosila nagubančeno lice. Se enkrat si seževa v roke, potem pa odidem urnih korakov po gorski stezi in izginem za robom.
Solnce je bilo že zatonilo za goro in le svetla rdečica na oblakih je zaznamovala kraj, kjer jo preje plavala njegova obla. Po dolini je vladala tista tajnostna tišina, ki nas ob poletnih večerih navdaja z nekim nepopisnim čustvom. Z gore pa je odmevala pesem:
»Prid' vrh planin, Nižave sin!«
J. Gruden.
O svetem Miklavži.
(Prizor iz otroškega življenja v dveh dejanjih.)
OSEBE:
Milan, Anica, Dorica, Mirko, mama.
I. dejanje.
{Godi se na večer po odhodu Miklavževem. — Razsvetljena soba. Pri mizi sede: Milan, Anica, Dorica, Mirko. Milan in Dorica se učita, Mirko piše na deščico, Anica plete.)
I. nastop.
Anica:
Milan, Milan, kaj si vendar mislil, Da lastnostij božjih ponoviti Nisi hotel? Saj še danes zjutraj Rekla sem ti, da se jih nauči, Če si morda zopet jih pozabil. Kaj li neki si Miklavž je mislil, Ko nobene nisi znal lastnosti?
Dorica:
»
Oh, kako je angelček užaljen Gledal nate —
Mirko :
In kak6 je »parkelj« Divje hropel, ko ničesar nisi Odgovoril! Koš je že pripravljal —
Anica:
Najstarejši si med nami, Milan, A sramoto vsem si delal danes! Sram te bodi! Lej, še mali Mirko Vsa vprašanja mu je odgovoril. — In lastnostij božjih nisi vedel, Ki jih vendar vsakdo mora znati. Vem, da jih še Mirko zna. — Kaj Mirko
Mirko:
Znam jih, znam! Saj jih pogosto mama Moli z nami, predno gremo spavat.
Dorica:
Vedi Bog, če dobro zna na pamet Zakramente, šest resnic in vero?
Mirko:
O, to znam še jaz!
Milan:
To znam jaz tudi. A lastnosti božje sem pozabil, Vnovič pa se nečem jih učiti.
Anica:
In zakaj se nečeš jih učiti?
Milan:
Ker se nečem. — Ko bi vi vse 0110 Vedeli, kar meni je povedal Makso Belcev, strah bi vas ne bilo »Parkeljnov« in pred Miklavžem takim Na kolenih ne bi vi — molili.
Mirko:
Milan, kaj ti je povedal? Meni, Dej, povedi na uh6!
Milan :
Nikomur! Anica:
Dosti prida ni ta Makso Belcev!
Milan: Vč pa vendar pravo!
Dorica:
Morda Makso Ve, kaj letos bo Miklavž prinesel -Milan:
V6 še mnogo več! — A kaj mi daste, Pa povčm vam, kar mi je povedal? Mirko:
Jabolk dam ti jutri, Milan!
Dorica:
Jaz pa
Dam orehov ti!
i
- 83 -
Anica :
A jaz še nečem Včdeti teh Maksovih skrivnostij.
Milan :
Pa zastonj jih slušaj. A ti, Mirko, Jabolk daš mi in orehov zlatih Dorica! Kaj ne?
Mirko:
Velja! Dorica:
Velja!
Milan:
Zdaj
Čujte, kaj mi je povedal. — Danes Zjutraj skupaj šla sva v šolo; spdtom Pa menila sva se o Miklavži, Angelu in »parkeljnih«. ,Bog vedi', Rečem Maksu jaz, gledaje k nebu, ,Ce Miklavž in angel že nebesa Zapustila sta ter k zemlji doli Popeljala se z darovi težko Obložena.-" — Glasno se zasmeje Tej opazki moji Makso Belčev. ,Kaj li res še letos vse verjameš, Da Miklavž po noči ti prinese Teh darov? — In že v četrti razred
Hodiš! — Kaj ni sram te, Milan ? Morda Bodeš letos molil še Miklavžu ?' . . . To dejal je Makso —
Anica:
Ta hudobnež!
Dorica:
Grdi!
Milan :
Pravil mi je, da po noči Nam le mama polože v košare Te darove -—
Anica:
Molči, grdi Milan!
To je laž!
Dorica:
Da, grda laž! Jaz mami
To povem!
Milan:
Le dej! — Dejal je tudi, Da Miklavž in angel nista — sveta, Da — človeka sta oba. — In takim Da bi molil bil nocoj ? . . . Nik61i! —
Anica:
Sram te bodi, Milan, da verjameš Rajši Maksu, kakor sestri svoji!
Dorica:
Grdi Milan! Saj še nam odžene Ta hudobnež svetega Miklavža, Da na jutro ž njim še mi dobimo V shrambi prazne vsi košare!
Mirko (zajoče):
Prazne? . . . Prazne? . . . Milan, ti hudobni Milan!
II. nastop. Prejšnji. — Mama. Mama (vstopivši): Zopet jok! —- Kdo ti nagaja, Mirko?
Mirko (jokaje):
Milan —
Mama:
Stari nagajivec! — Vedno Vzrok prepiru ti si in jokanju! Skoda, da te ni pobasal »parkelj«! — Kaj pa vendar danes si počenjal, Da lastnostij božjih nisi vedel? . .. Slabo sodil bo Miklavž o tebi! Lej, še Mirko, ki ne hodi v šolo, Odgovoril mu je vsa vprašanja. — Zdaj porednež ti mu še nagajaš? (Mirku): Kaj ti zopet je naredil, Mirko?
— 86 -Mirko (jokaje):
Milan —
Anica:
Laže!
Dorica:
Grdo laže! Mirko:
Laže!
In Miklavža nam odganja ! Jutri Pa košare prazne vsi dobimo — —
Dorica:
Mesto polnih. — Pravi, da ponovil Ni lastnostij božjih nalašč, ker mu Makso Belcev —
Mama (Milanu):
Zopet z njim pohajaš? Kolikrat sem vendar že ti rekla: Z njim ne hodi! — Kaj beseda moja Bob je — v steno ? — Lej, po zimi nogo Skoraj si si zlomil, ko na ledu Pahnil te je Makso; prejšnjo pomlad Tebe sosed je dolžil, ko Makso V vrtu mu je pokončal sadike. — In ko nekdo hruško mu otresel, Ni li vedno sosed sumil z Maksom Tudi tebe, ki si ž njim pohajal ? Poleg tega, — Bog v6 — koliko ti
Škodil je na duši? — Milan! Milan!--
Kaj pa danes spet ti je povedal? Milan (molči). Mama: Ti povedi, Mirko!
Mirko: Da moliti Ni k Miklavžu treba; da po noči Vi darove denete v košare —
Anica:
In da molil več ne bo na vččer Pred Miklavžem, pravi.
Mama:
Ti porednež! Mirko:
In Miklavža nam odganja! Jutri Pa košare prazne vsi dobimo (zajoče).
Mama:
Tiho, Mirko! Nič ne joči! Slednji, Kar zasluži, prejme. Le ne boj se! Vsem pregledal vam Miklavž je srca, Videl, kdo je priden, kdo hudoben:
On darove vsem bo prav razdelil.--
Zdaj pa molit idite in spavat, Ura zdavnaj je devet odbila. — (Odidejo skozi vrata v sosedno sobo. Zavesa pade.)
II. dejanje.
(Drugo jutro. — Soba. — Na mizi košare polne daril. Ječlna le — prazna. V sobo priteče Dorica, za njo Mirko, za njim Anica in Milan. Pozneje mama.
Dorica (med vrati vesela zroč na mizo): Oj, poglejte krasne te darove, Z vrhom polne so košare!
Milan (med vrati):
Stojte!
Sredi mize moja je košara.
Da mi moje v zmoti kdo ne vzame!
Mirko:
Moja pa na stolu je, poglejte!
Dorica:
Saj napis na vsaki je košari. — Ta je moja.
Mirko:
Ta le je pa moja.
Anica:
Tu pa moja.
Dorica:
Kje pa tvoja, Milan?
Milan (osupel): Sama šiba . . . Kdo pa drugo vzel je ?
Mama (vstopivši): No, kako vas je Miklavž vzradostil Letos ?
i
- 89 -
Mirko, Dorica, Anica:
Mama, tukaj sem poglejte: Zvezkov, jabolk in — orehov zlatih . . . Mama:
Oj, lepote! Kaj pa tebi, Milan?
Milan (žalostno): Samo šibo . . .
Mirko, Dorica, Anica (začudeni): Samo šibo — tebi? Mama (resno): Niti šibe ni mu o n prinesel! — Cujte me! Ko rano danes zjutraj Po opravkih v to le sobo stopim, Sredi drugih prazno Milanovo Vzrem košaro. Je li nanj pozabil?' Sama sebi dejem. — Toda v hipu Spomnim se na to, kar vam je Milan Včeraj pravil, da darov — od mene Pričakuje, ne pa od Miklavža. — Kaj naj jaz mu podarim sirota? Pač darila — pridnim so v spodbudo, Neposlušnim pa so cesto — v škodo. Neposlušen bil je celo leto Milan. — Z Maksom vedno je pohajal, Ne meneč se za prepoved mojo. Kazni vredno pač je to ravnanje, Ne darila —
Milan (boječe): Mama, dobra mama! Mama (nadaljevaje): To menila sem zarana danes V tvojo, Milan, prazno zroč košaro: Hudo bilo mi je v srci, hudo, Saj i tebe ljubim gorko — Milan (zajoče) :
Mama! Mama (nadaljevaje): Saj le tvoje, Milan, hočem sreče: Dobrega bi rada te vzredila, Da ponos in čast bi bil kdaj Bogu, Meni, sebi in ljudem veselje. — A zametal moje si nauke, — Šiba torej bodi ti darilo, Če darov od mene češ imeti.
Milan:
Mama, nikdar več ne bom vas žalil, Nikdar z Maksom več ne bom se družil, Odpustite, mama, odpustite!
Mama:
Rada, Milan, ti odpuščam, rada, Toda — bodeš li popustil Maksa? . . . Milan :
Hočem ga za vselej. — Le hudi več Ne bodite name! Kar želite, Vse storiti hočem vam pokorno.
Mama:
Šibo v znak, da se kesaš — poljubi! Milan:
Kar želite, rad storim! (Poljubi šibo.) Mama:
Zdaj vstani! Moj si zopet. (Poljubi ga). Vse sem pozabila.
Milan: Moja dobra mama!
Mama:
Šibo to si Shrani! V trajen naj spomin ti bode Na denašnji dan. V spomin, — ne v kazen! Anica:
Brez darov ne bodi danes Milan!
Saj je vendar naš preljubi bratec, —
In če mama vse so pozabili,
Pozabimo tudi mi prepire!
(Milanu): Glej, jaz dam ti polovico vsega:
Zvezkov, jabolk in orehov zlatih . . .
Dorica: Polovico tudi jaz ti dajem.
Mirko:
Jaz ti tudi dam rad polovico.
Milan:
Oj, kako ste vendar dobri, blagi! Gorko vse od kraja vas poljubljam,
Za darove srčno vas zahvalim, Tudi vas za šibo, ljuba mama. Tu nad križem naj poslej bo vedno, Da me vsekdar dobrih sklepov spomni, Kaderkoli le na njo pogledam — Te darove druge pa ponesem V vas otrokom pridnim. Saj le pridnim Hočem biti jaz poslej prijatelj, Popustiti prejšnja slaba pota. A darovi ti naj pridobe mi Novih drugov, pridnih in poštenih.
Mama:
Da, tako, moj Milan, stori: Src krepostnih si pribori, Priborjenih se okleni, Tesno kot bršljan zeleni Krepkih debel se poprime, Da je varen sredi zime. Ce krepost boš vroče ljubil, V veke se ne boš pogubil! Večni Bog te blagoslovi Na življenja poti — novi! . . .
(Zavesa pade. Konec.)
J. Vole.

'■K -K -K
r::::::::::::::::::::::::::::::::r:::::::::::::;:;:;:: r;:::"I >

*
liti 1.1 r T :i:::: I r: i;; r:: i r 111: r t : i::: 11:; I:: 11;;;; I;:::::!:: r;; J v
SsV ¥¥¥•»- ? ¥ ¥ ¥ ? * ¥ ¥ ¥ ¥ ¥ ¥ ¥
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.
Otroška igra. OSEBE:
Jožek, Mihec, brata. Srečko, sosedov sin. Oče, mati, stariši prvih dveh.
(Preprosta Icmetiska soba. V kotu miza, ob steni omara, nekaj stolov.)
I. Nastop.
Jožek, Mihec. (Sedita na stoleh pri mizi in izbirata fižol) Jožek (leno preklada košaro, v kateri ima izbrani fižol.) Veš- kaj, Mihec, naveličal sem se izbiranja; vse me že boli. Nehajva in pojdiva k sosedu! Ne vem, kako da ne pride Srečko nič v vas.
Mihec, (ki je doslej pridno izbiral, odloži svoj jerbas na mizo.) Kajpada, zdaj bi šla iskat Srečka! Vsak čas se povrnejo oče in mati; ali nisi čul, kako so nama zabičevali, da se ne smeva gefiiti od doma ? Lani so bili ob treh že doma; vidiš, zdaj bode pol štirih, skoro bodo tukaj.
Jožek. No, če nečeš, da bi kam šla, pa se vsaj malo »španajva«! Kje je pa zapisano, da
morava vse izbrati ? Koliko je še dnij za Šmarno goro! Naberi mi dvanajst belih fižolov, sebi pa pripravi rdečih; jaz poiščem tačas desko. (Izvleče izpod omare desko, na kateri je s kredo načrtana »špana«)
Mihec. Naj bode! Toda dolgo se ne pojdeva, da naju ne zalotijo pri igri.
Jožek (položi desko na mizo.) Kar ti prvi stavi! Pa le dobro glej. (Začneta igrali.)
Mihec. Le počasi! Kje sta dve trojki, da mi hočeš vzeti dva naenkrat?
Jožek. Ne vidiš ? Po dolgem tri: (vzame jeden Mihčev fižol) greš ven ti; povprek je tudi trojka, tu je pa zopet jeden moj! — Zdaj pa skači, ker imaš samo še tri!
Mihec. »Kozel« bodem gotovo, čemu bi pa še skakal. E, s »špano« ni nič! Jaz se ne grem vc5 — o, kako dolgo jih ni domov, tako sem že lačen. Bog ve, ali so v omari pustili kaj kruha?
Jožek. Težko; k večjemu kaka suha hruška bode v spodnjem predalu. Poglejva! (Gresta k omari.) Odpri, če moreš, odpri! Kam so neki ključ dejali?
Mihec Skoro gotovo, da je pod tistim le poveznjenim loncem. Vzpni se in potipaj, ti si malo večji.
Jožek (išče.) Nič ni; morda je zadaj pod drugim piskrom. (Požene se kvišku, pa tako nerodno, da vrže oba lončka na tla) Tu ga imaš! Pa sem snedel dva piskra!
Mihec (gleda prestrašen črepinje po tleh.) Jej, to bodo hudi! Da sta so morala popolnoma ubiti! Škoda!
Jožek. Kaj si bil pa lačen? Žal mi je, da sem za te ključ iskal.
Mihec. Tega mi pa ne oponašaj! Ko bi bila dobila hruške, jedel bi jih bil tudi ti.
II. Nastop.
Prejšnja. Srečko.
Srečko. Kaj vama je prišlo navzkriž?
Mihec. Tako sem se te ustrašil! Mislil sem, da so oče in mati!
Srečko (zagleda črepinje). Ali sta nekaj ubila? Nič ne de; črepinje dobro skrijta, danes še ne bodeta tepena. Jutri pa tudi ne bode posebne sile.
Jožek. Prav govoriš. Ako se pisker ubije, kaj pa je? Saj mu ne teče kri! — Zakaj tc pa ni nič na izpregled? Tako nama je bilo že dolgčas.
Srečko. Jaz sem bil na sejmu. Ko bi ti videl, kako lep nožek sem si kupil! Škoda, da ga nimam pri sebi.
Mihec. Ali so te doma pustili?
Srečko. Zakaj ne? D mar sem imel, daleč ni — v dobri pol uri sem pritekel tja. To je bilo ljudij in blaga!
Jožek. Ali si naše kaj videl?
Srečko. Nič. A, ne bode jih še domov; jaz sem hitro tekel, gotovo bi jih pretekel. — Pojdita,
gremo sc k nam na dvorišče »slepe miši« lovit. Tu smo trije; poklical bodem še katerega.
Mihec. Rajši se pojdimo sami trije tu pri nas v hiši! Oče naju neradi kam puste.
Jožek. Pa res, le tukaj ostanimo! Trije smo, dovolj nas je.
Srečko. Predolgo bode jeden lovil. Jaz se ne dam prvi zavezati.
Jožek (poišče ruto). Meni je pa vse jcdno. Na, zaveži me ! (Srečko mu zaveže oči.)
Srečko. Kedar bodem rekel »ogenj«, ne smeš naprej, da se ne zaletiš kam. (Zavrti ga trikrat.) Zdaj pa le lovi! Mihec, ugeni se mu! (Jožek lovi, onadva se mu umikata.)
Jožek. Kje sta pa? Meni je že vroče. (Gre proti mizi, za katero ždi Srečko.)
Srečko. »Ogenj!«
Jožek. Bodem ti že pokazal »ogenj«! Kje si vendar ? (Plazi se za mizo.)
Srečko (hitro odbeži). Lovi, lovi! Kar primi!
Jožek. Kmalu te bodem imel, le potrpi! No, Mihec, kje pa ti tičiš?
Mihec (tik njega). Poleg tebe.
Jožek (urno mahne z roko). Kje? (Toda strese po hiši precej fižola).
Mihec. Fižol pusti! Kdo ga bode pobiral za teboj! —
Jožek. To ni nič! V sobi je prevroče, in premalo nas je; dovolj časa sem se trudil. (Odveže si ruto.)
Srečko. Saj sem vama pravil, da je za tako igro naše dvorišče. Tja pojdimo!
Jožek. Mihec, dej, pospravi malo po sobi; tačas se bodemo drugi ravno pripravili. Ako prideta oče in mati v tem, da ne bode vse navlečeno.
Mihec. Pomagaj mi, da bodeva popreje.
Jožek. Struco ti prepustim, če sam urediš po sobi. To ti je zadosti, ne?
Mihec. Bodem že, samo če se nisi zlegal.
Jožek. Cemu bi legal ? Saj nisem tako lačen, kakor ti. (Odide s Srečkom.)
III. Nastop.
Mihec (sam).
Mihec. Komaj sva jenjala izbirati, pa je vse v neredu! Najpopreje moram spraviti desko, da je ne bode treba iskati v nedeljo, ko se pojdeva »španat« Z očetom. (Odnese jo pod omaro.) Oj, te le črepinje! Sicer je ubil piskra Jožek, toda lahko bode zvrnil name, češ ker sem bil jaz lačen. Kam bi dejal in skril te koščke? Za enkrat naj gredo pod omaro, samo na drugo stran, da jih ne spravim kdaj z desko na dan. (Pospravi črepinje.) Zdaj pa fižol! Koliko ga je natresel! Prav po vsi sobi je nasejan! (Pobira z rokami.) To gre počasi; kdaj končam? Najhitreje ga bodem pobral z metlo. Z metlo, z metlo! (Poišče metlo in pometa.)
IV. Nastop.
Mihec, Jožek. Jožek (prijoka v sobo; na desnem senci mu teče kri). Mihec, skoči mi urno po skledo mrzle vode, — pa saj je tam le na oknu v korci. Daj mi jo brž sem, da je nekoliko spijem. Pravijo, da je dobra
zoper strah.
Mihec. Bog pomagaj, kje si se pa ranil? Hitro zmij, potem pa obeživa! Kje je kaka platnena cunja?
Jožek. Zdaj vem, da bodo koj prišli s sejma; preje jih pa ni bilo pričakati! Da bi se mi le kri ustavila! Daj košček suhega platna, da
kri posušim.
Mihec (ga prinese iz miznice). Tu je. Precejšnjo rano imaš, ali te zelo boli?
Jožek. Kako si čuden! Kaj me ne bode bolelo! Ne vem, da sem tako nesrečen! Le pomisli: jaz sem bil »slepa miš« in lovil. Grem mimo skladovnice drv, Srečko se mi je gori skrival in podrl vsled svoje nerodnosti kup polen name. Jedno me je pošteno zadelo. Mihec. Oh, to bodo oče hudi! Jožek. Da mi le kri ne bi tekla! Daj še platna, to pa kam skrij!
Mihec. Pojdi na posteljo, da se preje pozdraviš.
Jožek. Leč ne grem. — Le tisti fižol še po-beri na tleh, potem bodeva pa zopet začela izbirati. Skušal se bodem obračati tako, da rane ne bodo zapazili, kedar pridejo. Kri mi že skoro nič več ne teče.
Mihec, (ki je fižol pobral). Čuj korake v veži, že gredo. — Jej, kako me skrbi!
Jožek (brž na svoj stol). Sedi za mizo in izbiraj, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. (Sam zase.) Nekaj mi tako pravi, da zdaj le ne bode nič prida.
V. Nastop.
Prejšnja. Oče, mati.
Oče. Pridna sta, ker še vedno izbirata; za danes bodi dovolj.
Mati. Le nehajta, le! (Išče po košku). Tu sem vama prinesla štruci.
Mihec. Saj sem bil že prav pošteno lačen.
Oče. Na, Jožek, pomeri klobuk! Menim, da ti nisem kupil prevelikega.
Jožek (obrača se vedno proti levi). Dober je, dober. (Vrne očetu klobuk).
Mati. Kaj se pa tako kislo držiš? Pokrij se z novim klobukom in stopi v njem nekolikrat po hiši! (Gre s koškom proti omari, da bi odložila nakupljeno.) Kje sta pa piskra, ki sta bila na omari? (Zadene z nogo ob črepinje pod omaro). Ali sta ju ubila?
Oče, (ki je v tem odvezoval blago za hlače, zapazi, da je Jožek krvav). Kje si se pa udaril, da imaš vse prebito? Mislil sem si, zakaj si tako tih!
Jožek. Poleno me je zadelo, ko sem bil »slepa miš«.
Mati. Pa gotovo zopet s Srečkom. Koli-krat sem ti že pravila, da jo bodeš staknil, če se bodeš z njim družil.
Mihec. Še pet minut ni bil iz hiše.
Oče. Ker nista bila doma, kakor sem vama ukazal, ne bode prišel krojač, da bi vama naredil nove hlače. (Zavije kupljeno blago.)
Mati. I, kaj sta vendar počela, da sta ubila piskra ?
Mihec. Lačen sem bil; Jožek je iskal omarin ključ, da bi prišel do kake jedi.
Mati. Lepa reč, stikala sta tudi povsod!
Oče (Jožku). Stopi sem, da pogledam, kako rano imaš. — Glej, glej, kako si udarjen! Vse ti je že zateklo. Mokrih cunj je treba naglo. — Doma bi bil, doma, pa bi bil zdrav! Kakih štirinajst dnij bodeš že nosil na senčili opomin, da »kdor ne uboga, tepe ga nadloga«. — Mihec, skoči po mrzle vode!
(Zagrinjalo pade.)

J. Štrukelj.