43704

Nj. ekscelencija milosti j. gospod knezo-škof Ljubljanski
dr. .Takob Missia so tisk dovolili dne 26. maja 1891
št. 838.

Berite toraj in prebirajte radi te podučne bukve
in priporočajte jih še drugim; gotovo bodo vam in njim
v dušni blagor. Cim bolj bomo sv. Vincencija častili
tukaj na zemlji, tem močnejša bode njegova priprošnja
pri Bogu v nebesih za nas!

V Ljubljani na praznik Marijinega darovanja 1891.

Pomote:

Stran 131 zbriši »Drugo« in beri: Četrto.

» 210 » »Osmo« » » Deveto.

» 228 » »Deseto« » » Enajsto,

na strani 17o pa uvrsti: Peto poglavje.


Sveti Vincencij Pavljanski.

Prva doba.

Od Vincencijevega rojstva do ustanovljenja mi¬
sijonske družbe (1. 1576—1625.)

Prvo poglavje.

1. Vincencij rodil se je 24. aprila leta 1576 —
v torek po veliki noči v majhini vasi Rankin — Pujske
župnije blizo Daksa na Francozkem. Njegovemu očetu
bilo je ime Viljem Pavljanski, materi pa Bertranda Mo-
raška. Hišica in nekatere njive, katere sta s svojimi
rokami obdelovala, je bilo nju premoženje. Časnega
premoženja tedaj nista imela dovolj, a tem bogatejša
bila sta v veri in čednostih. Med šesterimi otroci
tretji bil je Vincencij. Živino je moral pasti in pri raz¬
valinah romarske cerkve, Matere Božje d>e la Lande
ali Buglose pod nekim hrastom, ki še zdaj stoji, se
je rad zadrževal in kojega votlo deblo si je v mesto
svojih pobožnosti izvolil.

2. Pobožnost mu je bila, rekel M, prirojena,
vzlasti krščanska ljubezen do bližnjega. Že takrat je
ubogim svoj kruh delil in svojo obleko, da, celo ne¬
kega dne, ves svoj imetek 30 sous, *) ki si ga je s

*) 30 sous je 75 soldov naše veljave, ako se 1 frank računi
40 sold.

s

pri Frančiškanih v Daksn za 60 lir na leto hrano
priskrbel. Izvrstnega mladenča pobožnost, modrost,
angelsko nedolžnost in marljivost so vsi občudovali —
bilo je leta 1588. Štiri leta pozneje mu je pravdnik
Komet svoja dva otročiča v poduk izročil. Ta ugodna
služba je pripomogla, da se je zamogel sam brez oče¬
tove pomoči šolati. Nadzoroval je svoja odgojenca, pa
je tudi sam napredoval v pobožnosti in vednosti. Po
nasvetu odvetnika, katerega je svojega očeta ime¬
noval, posebno po nasvetu svojih duhovskih učenikov
in voditeljev je dobil 20. grudna 1. 1596 tonzuro in
4 nižje rede.

Drugo leto gre v Tuluzo se bogoslovja učit; oče
mu je sicer za potrebne stroške denarjev dal, a moral
je zato par volov prodati. Kakor v začetku svojega
učenja je kazal tudi tukaj ravno tisto marljivost.
Trudil se je veliko in marsikatero pomanjkanje trpel,
da bi se zamogel izšolati. Kar mu je oče bil dal, je
v kratkem času potrosil, očeta zopet za denar nad¬
legovati, se mu ni dostojnp zdelo. Kaj mu je storiti?
Rad bi bil šole izdelal, a manjkalo mu je potrebnih
stvari za nadaljevanja učenja. Lotil se je po počit¬
nicah, katerih je bil po trudapolnem delu tako po¬
treben, novega dela; le tako mu je bilo mogoče za
svoje revno pa pošteno življenje potrebne hrane in
šolskih knjig si priskrbeti.

V poletnem času 1. 1598 in naslednje leta je v
mesteci Buzet blizo Tuluze stanoval, kjer je odgo-
jeval dva Hebrardova sina in neke dečke drugih bla¬
gorodnih družin, med katerimi sta bila dva prebratiča
junaškega predstojnika Maltezarskega de la Valette.
Po počitnicah namenil je bogoslovje nadaljevati; ker
ga pa odgojenci niso radi zapustili in je tudi sam v
revščini bil, jih je moral v Tuluzo s seboj vzeti. Pa
kako se bodo zdaj, ko je učenik in učenec ob enem
bil, dolžnosti stanu s skrbjo za lastno učenje vje-
male? — Pritrgoval si je spanje in tako je zadostil
obema dolžnostima: odgojence je podučeval, pa tudi
svojega učenja ni zanemaril. Sedem let se je bogo¬
slovja učil. Imenovan doktorjem dobi oblast „druge

1 *

5

ima 1500 lir izplačati. Vincencij gre toraj v Marseljo.
Dolžnik je dobro kupčeval in bil pripravljen vse pla¬
čati. Vendar Vincencij, ki je vedel usmiljenje s pra¬
vico sklepati, je bil s 300 tolarji zadovoljen. Ravno
se pripravlja po suhem v Tuluzo se vrniti, kakor je
sem prišel, kar se mu nek žlahtnik ponudi z njim se
po morji do Narbone peljati. Bilo je meseca julija;
lep poleten čas je bil, mirno morje, ugodno vreme, in
še tisti dan bila bi dospela do Narbone, vendar ni
bila Božja volja. Vincencij sicer odrine, pa hitro, ko
je barka plavati začela, je tudi že od treh turških
ladij, ki so iz Bokerškega sejma veslale, vjeta*) bila.
Vincencija je pšica zadela in ranila. Turki so ene po-

*) Tu podamo bralcem Vincencijevo izvirno pismo:

»V Avignonu 2 K julija 1607. Podal sem se v barko, da bi
prej v Narbono prišel in stroške varoval, ali prav za prav. da bi
nikdar tje ne dospel in vse zgubil. Veter je bil tako ugoden, da
bi bili v enem dnevu v Narbono prišli, ali tri roparske turske
barke, ki so iz Bokerškega sejma se vrnivši. krščanske trgovce za¬
lezovale, so nas srečale in nad nas planile. Pri hranitvi so trije
iz med naših pri priči mrtvi obležali, drugi pa so bili vsi ranjeni.
Tudi mene je pšica zadela, rano napravila, ki mi bo ves čas mo¬
jega življenja namesto ure vreme naznanjala. Ni nam bilo drugo
storiti, kakor se udati tem divjakom, ki so najprej nad našim ka-
pitenom s tem svojo jezo hladili, da so ga na sto kosov razsekali
zato, ker so naši pri branitbi enega njihovih najimenitnejših in tri
sužnje pobili. Potem so nas v železje zakovali, naše rane zadosti
slabo zavezali in šli svoje roparije v druge kraje vganjat. Kar
jim je v roke prišlo, so oropali, le tistim so prostost pustili,
ki so se jim. radovoljno udali. Čez 7 ali 8 dni, ko so zadosti
ropa imeli, so se zopet v svoje berbersko gnjezdo povrnili. Prišli
smo v mesto Tunis, kjer so nas na sejm na prodaj gnali. Od
francozkega konzula vprašani, kje so nas vjeli, so rekli, da so
nas na neki španjolski barki dobili. Ko bi se ne bili te laži
poslužili, bi nas bil rešil konzul, katerega je kralj zato v Tunis
poslal, da bi Francozom prostost trgovstva varoval. Ko so nam
vse vzeli, so dali vsakemu platneno suknico. hlače in kapico; v
tej obleki so nas nalašč po mestu vodili, da bi kupcev privabili.
Pet- ali šestkrat smo morali z verigami okoli vratu mesto preho¬
diti, predenj so nas na barko nazaj odpeljali; hotli so kupcem s
tem pokazati, da znamo saj jesti in da naše rane niso smrtno ne¬
varne. — V drugič so nas gnali na trg, kjer so se kupci sošli in
nas poškušali. Kakor pri kupčiji volov in konjev so nam usta od¬
pirali in zobe gledali; tipali naše rebre in strani ter rane preis¬
kovali. Zdaj so nam ukazali vštric korakati, zdaj letati, zdaj se

6

bili, drage pa zvezane odpeljali. Tako je prišel Vin¬
cencij tem divjakom, hujšim kakor zverina, v pest,
kakor sam piše v pismu, v katerem svojo sužnost
popisuje. Gnali so ga najprej v mesto Tunis in ne¬
kemu ribiču prodali, ta pa ga je nekemu staremu
zdravniku prodal. Vincencij mu je pomagal pri zla-
totvorstvu, vendar se je vsakemu pregovarjanju k
mohamedanskemu krivoverstvu prestopiti, stanovitno

obračati, zdaj teže vzdigovati; naposled nam je bilo rečeno, da se
moramo med seboj boriti in poskusiti, kateri je bolj močen. Opu¬
stim tisuč drugih surovosti nečloveških poskušinj, katerim smo tu
izpostavljeni bili. — Mene so nekemu ribiču prodali, ki se me je
pa kmalu znebil, ko je videl, da morja in morskega zraka moje
zdravje ne more prenašati. Prodal me je staremu zdravniku, ki
je bil dober in prijazen mož in ki se je z zdravilstvom pečal. Že
50 let se je trudil iznajdeti kamen modrosti, t. j., umetnost, zlato
delati. Presrčno me je ljubil in njegovo veselje je bilo od svoje
vere in alkimije z menoj se pogovarjati. Hudo me je pregovarjal,
od krščanske vere odstopiti in mi zato veliko bogastvo obetal, da,
še, kar mu je najljubše bilo, mi svoje skrivne vednosti razodeti.
Pa Bog mi je v srcu vedno hranil upanje, da bom gotovo še
rešen. Neprenehoma sem to prosil Boga in Marijo, kateri tudi res
za moje rešenje vsa hvala gre. Pri tem starcu sem ostal od me¬
seca oktobra 1. 1605 do meseca avgusta prihodnjega leta. ko je
vjet in pred sultana odpeljan bil, v katerega službi bi bil delati
moral, pa že na potu je same žalosti umrl. Na smrtni postelji
me je v oporoki svojemu vnuku sporočil, ki me je pa spet kmalo
prodal, kajti izvedel je, da bo francozki poslanec des Breves od
Sultana pooblasten prišel in vse francozke sužnje oprostil. Kupil
me je nek renegat ali odpadnik od krščanske vere, ki je bil za
drugo mož blagega srca. Ta me pošlje delat v svoj temat. (Temati
so pašniki, njive, gozdi, sploh tista Sultanova posestva, ki se v
najem dajejo.) Temat mojega gospodarja je bil sila daleč, v go¬
ratem pa na solnčnem kraju. Tri žene je imel: ena odpadnica od
greške vere, ena pa je Turkinja bila. Te se je Bog poslužil,
da je moža v sv. Cerkev vzel, mene pa iz sužnosti rešil. Rado¬
vednost jo je gnala naše življenje in vedenje opazovati, zato je
vsaki dan k meni na polje prišla, kjer sem kopati moral. Nekega
dne mi ukaže, hvalo mojega Boga prepevati. Spomnim se tiste
žalostne pesmi izraelskih otrok v babilonski sužnosti: »Ouomodo
cantabimus in terra aliena«, pri katerih besedah me solze oblijejo
in zapel sem ps. 136: Pri babilonskih potokih smo sedeli in jo¬
kali, ko smo se Siona spomnili.« Zapojem tudi še : Salve Regina
in nekatere druge molitve. To je ženo tako presunilo, da je str¬
mela. Zvečer je možu očitala, da ni prav storil, ker je od svoje
vere odstopil, katera se jej popolnoma dobra zdi, kakor jo je iz
mojih besed in hvalnih pesmi na Boga spoznala. Trdila je, da je

7

zoperstavljal. Po zdravnikovi smrti pride v oblast nje¬
govega vnuka, kateri ga je pa nekemu odpadniku iz
Nice prodal. Ker je imel pristavo in veliko polja, ga
je z drugimi sužnjimi poslal polje obdelovat. Ena iz¬
med njegovih treh žen je hodila vsaki dan na pri¬
stavo gledat, kako sužnji delajo, Nekega dne zapove
Vincenciju, naj hvalo svojega Boga zapoje. Spomnil
se je besed: „Quomodo cantabimus in terra aliena?
in zapoje 136. psalm, in „Salve Regina (Češčena bodi
kraljica.) — Svete besede in milo petje vjetega du¬
hovna je ženo tako presunilo, da je strmela.

2. Vincencij rešen.

Zvečer pravi svojemu možu: „Nisi prav storil,
da si svojo vero zapustil, katera, kakor mislim, je
dobra vera. Ko sem slišala nje nauke in petje, sem
čutila tako sladkost, kakoršne še v raju svojih očetov
ne pričakujem. Že drugi dan obljubi odpadnik, z Vin¬
cencijem na Francozko zbežati; vendar je preteklo
še 10 mesecev, predenj sta pobegnila. Leta 1607 dne
118. julija po dveletni sužnosti pride Vincencij s svojim
gospodarjem na Francozko, katerega je namestni legat
Peter Montorio v sv. Cerkev sprejel.

3. Vincencij v Rimu.

Ali iz radovednosti, kakošne skrivnosti se je
Vincencij od Alkimista naučil — ali iz osebnega spo-

pri razlaganji naukov krščanske vere in pri pesmih tako sladkost
občutila, kakoršne v raji svojih očetov pričakovati ne more ; res,
je djala. v tej veri mora nekaj čudnega in čeznatornega biti. Toliko
je žena s svojim govorom opravila, da mi je drugi dan mož rekel,
da je pripravljen z menoj na Francozko pobegniti, ako bi bila
barka kje dobiti. »V nekolikih dneh — pravi — hočem za priliko
izvedeti, po kateri bo Bog povišan in počasten.« Ti dnevi so pa
narastli na 10 mesecev. Vendar je prišel čas našega bega; skrivaj
se podamo na barko in 28. julija doseževa obrežje Francozko.
Zavila sva jo pa proti Avignonu, kjer je papežev namestnik legat
jokajočega odpadnika k večji Božji časti in v zbudo pobožnosti
vernih spet v naročje sv. katoliške cerkve sprejel.

Ta pobožni cerkveni predstojnik naji je pri sebi obdržal, ker
naju je mislil s seboj v Rim vzeli in novega spokornika v samo¬
stan spraviti obljubil,«

štovanja, — gotovo je, legat ga je v Rim seboj vzel
in mn obljubil neko duhovnijo izročiti. Ponižni Vin¬
cencij se prepusti svojemu zavetniku in Božji previd¬
nosti. Kratki čas svojega ostanka v Rimu porabil je
v to, da je molil in se učil. Ne, — v tem glavnem
mestu sveta, v središču sv. vere in pobožnosti, se ni
prepustil svoji, če tudi pravični radovednosti. — Iz¬
med spominkov starega Rima si je samo le kolosej
in katakombe ogledal, da je kri in ostanke sv. mu¬
čenikov počastil; v krščanskem Rimu pa je tudi le
cerkve in kraje pobožnostim vernih posvečene ob¬
iskal ; temveč je hrepenel, svojemu dvojnemu nag¬
njenji zadostiti: moliti in se učiti. Za hrano mu ni
bilo treba skrbeti, kajti Montorio mu je dajal hrano
in stanovanje, ter ga je preskrboval z vsem, česar je
potreboval. Vincencij pa je svojega dobrotnika s čed¬
nim obnašanjem in svojo ljubeznjivostjo popolnoma
odškodoval. Sploh se mu je Vincencijevo zadržanje
tako dopadlo, da je povsod le k njegovi časti govoril,
vzlasti proti francozkim častnikom, kateri so ravno
takrat od kralja Henrika IV. pooblasteni v Rimu opra¬
viti imeli.

Z začudenjem poslušajo poročila o čednosti in
modrosti svojega rojaka ter ga videti želijo, da se
prepričajo, je-li bo to mož, katerega ravno iščejo. Vin¬
cencij pride; večkrat se z njim pogovarjajo, ga sku¬
šajo, in konečno se prepričajo, da bi se mu smelo
razodeti, kar jim na srcu leži. Bile so pa reči velikih
in važnih nasledkov, ki so tirjale tako zvestobo, mo¬
drost in molčečnost, da jih ni bilo varno pismu za¬
upati. Razložijo in izročijo mu vse in ga pošljejo v
Pariz, da bi Henriku IV. o tem poročal.

Četrto poglavje.

i. Vincencij na kraljevem dvoru.

Vincencij hiti spolnit svoja naročila. Večkrat je
z Henrikom IV. govoriti imel, o čem, ni znano. To
vemo, da je ta samovladar človeka vedel dobro pre-

9

soditi; toraj ni dvomiti, da je hitro sposobnosti, duh
in srce svetega Vincencija spoznal. Ko bi bil le ne¬
koliko častiželjen, si na dvoru imenitno službo prido¬
biti, bi bil Vincencij lahko in hitro na najvišjo stopnjo
duhovske časti prišel. Vendar v nekaterih dneh do-
končavši svojo važno nalogo hiti v samoto in čaka
vodbe Božje previdnosti. Pa ni lenobe pasel; nje¬
govo srce ga je gnalo k dobrim delom. Najel si je v
predmestji sv. Germana blizo bolnišnice la Obarite
stanovanje. Vsaki dan je bolnike obiskoval, tolažil in
podučeval; prosil je tudi tamošne postrežnike, naj bi
mu skazali čast in milost, da jim sme pri vsakdanjih
opravilih pomagati. Tukaj se je čutil čisto domačega
in se pripravljal na svoj prihodnji poklic. Ali Bog,
kateri je njegovo dušno izobraženje sam dopolniti
hotel — s trpljenjem in s skušnjavami — je dopu¬
stil, da se mu je po hudem obrekovanji poštenje vzelo.

2. Kako je Sorski župan Vincencija počrnil.

Da bi prizanesel svojim pičlim dohodkom, je z
nekim rojakom v eni sobi prebival. Ta njegov rojak
je bil župan v srenji Sore. Nekega dne je moral župan
zarano po opravilih in je pozabil svojo skrinjo zakle¬
niti, v kateri je 400 tolarjev, bilo. Vincencij je neko¬
liko bolehal, zatoraj v postelji ostane in zdravila pri¬
čakuje. Lekarski učenec prinese zdravilo, išče po
škrinji kozarec, zagleda denar, ga zmakne in odide.
Ko se župan iz mesta povrne, tirja, ker denarjev ne
najde, od Vincencija, naj mu jih nazaj da — od za¬
četka pohlevno, zatem pa razdražen in jezen. —
Vincencij za vse to nič ni vedel. Vincencijeva rev¬
ščina, nekaj pa njegova neprestrašenost županu date
sumiti, da bi mogel le tatvine kriv biti, zatoraj mu
vrata odpre in ga zapodi. Njegova maščevalnost ga
je gnala, da nedolžnega duhovna celo pri njegovih
znancih tatvine dolži. „Bog ve resnico “ so bile edine
besede, katere je Vincencij izustil v svoje opravičenje.
Močen v zaupanji na Boga in svest svoje nedolžnosti
je svojo dušo v miru ohranil; žaloval je zavolj kri-

11

ciju marsikaj kraljici poročal, ki ga je želela videti
in poznati. Poklicala ga je na kraljevi dvor in ko se
je prepričala o njegovih zaslugah, mu je izročila oskr¬
bovanje miloščine (aumonier). Kmalo potem je Vin¬
cencij dobil (bilo je 10. junija 1. 1610) Cisterciensko
opatijo sv. Leonarda v Sentski škofiji. — Dvoru kralja
Henrika IV. se je vedel umakniti in zdaj — se znajde
na dvoru njegove ločene soproge. Čedalje bolj ga je
Bog pripravljal na njegov prihodnji poklic. Po marsi¬
katerem pomanjkanji v mladosti ga je Bog peljal še
po večjih nadlogah v sužnosti in zdaj mu pokaže
blišč življenja na kraljevem dvoru, kjer je pozneje
tudi ud duhovnega sveta postal. Da bi ga pa blišč
ne slepil, mu Bog pošlje zraven časti še neko težavo.
Med dvorniki kraljice Margarete, ki je učene pogovore
rada poslušala, je bil učenjak, katerega ste postopanje
in želja drugim dopasti, blizo brezdna pripeljale. Nje¬
gov duh se je stemnil, vera je jela pešati, molitev se
je na njegovem jeziku v bogokletje spremenila in ob¬
upnost ga je k samomoru nagibala. Da bi mu ne-
pokojno vest umiril, mu je Vincencij mnogotere na¬
svete dajal, je zanj molil —- utrudil se je z nasveto-
vanjem, vse je bilo zastonj. Ker vse nič ni pomagalo,
se Vincencij nekega dne v molitvi samega sebe Bogu
daruje, tc je: ponudil se je, da, ako je Božja volja,
je pripravljen, skušnjave svojega prijatelja nase vzeti.
Bog je to junaško daritev v celi njeni ojstrosti sprejel.
Od zdaj je učenjaku bolje bilo; dozdevalo se mu je,
da se dani in da se tema v njegovem duhu dan na
dan zmanjšuje, resnice sv. vere so se mu verjetne
zdele, molitev mu je bila zopet sladka; tako je ta
revež polagoma ozdravel; ali Vincencij je podedoval
njegovo grozovito skušnjavo, katere se ni mogel ne
z molitvijo, ne z solzami, ne z dobrimi deli iznebiti.
Zapiše si vero na listek in jo nosi kot zdravilo na
prsih. Zagotavljal je vpričo Boga s tistim prepričavnim
zaupanjem, katero sem od Abrahamovih časov le pri
Svetnikih nahajamo, da, kadarkoli bo roko na listek
položil, je vselej namenjen se skušnjavi zoperstavljati
in svojo vero trditi. Še več; postavil si je nalog v

12

vseh rečeh navdihovanji skušnjavca nasprotovati; v
mislih, v besedah, dejanji vselej se po naukih sv. vere
ravnati, po sv. veri dela krščanske ljubezni opravljati.
Zatoraj je še bolj pogosto v bolnišnici bolnike obis¬
koval in svoje dela usmiljenja še pomnožil. Res čudna
omahljivost v veri, ki se tako zvesto naukov sv. evan¬
gelija drži!

Tri ali štiri leta so pretekla, skušnjava ga še ni
popustila; Bog je še eno daritev od svojega zvestega
služabnika tirjal. Nekega dne, ko se je bolj ko kedaj
od Boga zapuščenega čutil, na kolena pade in daruje
Jezusu Kristusu celo svoje življenje v službo ubogih.
Zdaj ga je skušnjava zapustila in od zdaj ga bodemo
videli povsod kot Božjega apostola krščanske ljubezni.

5. Vincencij se posvetuje s Petrom de Berulle.

Ta skušnjava je bila, kakor rodoviten dež na
njegovo dušo, ki ima veliko in obilnega sadu roditi.
Zapustil je dvor kraljice Margarete, da bi ložej svoj
namen izvršil: čisto samotno živeti. V Parizu se je
Berulskemu Petru pridružil, s katerim se je bil že v
bolnišnici la Charite seznanil, ostal je pri njem v sa¬
mostanu oratorijancev ne sicer z namenom združiti
se z udi tega novega zavoda, ampak skriti se pred
svetom, umakniti se posvetni časti in posvetnim ne¬
varnostim ter v samoti glas presvete volje Božje spo¬
znavati. Po dveletni skušnji —• Petru de Berulle ni
bilo težko spoznati, da je Vincencij k nekaj večjemu
poklican in da se ga bo Bog poslužil, novo družbo
duhovnov ustanoviti, ki bo v sv. cerkvi z vspehom
in blagoslovom delovala. Po naklepu Božje previd¬
nosti bi pa moral najprej potrebo in revščino kmečkih
ljudi poznati in toraj v sredi med njimi živeti, sam
njih trpljenje čutiti, sam poskusiti, sposobne pripo¬
močke jih učiti, jim svetovati in jim pomagati. Ta
namen Božje previdnosti je Peter de Berulle želel
spolniti s tem, da mu je svetoval župnijo Clichy pre¬
vzeti, ki je bila po odstopu Frančiška Bourgoing brez
duhovnega oskrbnika.

13

6. Vincencij župnik.

Dne 2. majnika 1. 1612 je Vincencij župnijo
Chlichy prevzel. Po Božji previdnosti je bila ta žup¬
nija gledališče njegovega prvega delovanja in duhovne
gorečnosti. Ravno pred vratmi Pariškega mesta se
sme deloma mestna, deloma kmečka župnija imeno¬
vati. Farani so večinoma revni ljudje, ali Pariški me¬
ščani, ki so ondi svoje poletna stanovanja imeli, so
kazali dovolj svoje bogastvo. Tako pa je bila žup¬
nija Clichy vez med revščino in bogastvom, med me¬
stom in deželo, taka pa tudi podoba naloge, katero
izvršiti je Vincencij poklican bil. Bog ga je v službo
revnih, kmečkih ljudi odločil, vendar ga ni koj od
začetka in naglo iz Pariza poklical, ki ima biti glavno
mesto njegove krščanske ljubezni in središče njegovih
dobrih del usmiljenja ter sedež prenovljenja francozke
duhovščine. Bilo je treba se večkrat z duhovnimi
pogovarjati in posvetovati, da se izve in spozna, česar
je treba za vodstvo duhovščine. Tu v župniji Clichy
je prišel v dotiko z bogatimi in revnimi, z ovčicami
in pastirji. Kot duhovni oče in oskrbnik enih je bil
delitelj bogastva drugih, izgled in svetovalec duhov¬
nom. Za vse se je trudil, in neprenehoma se je
trudil, — vendar njegovi farani so bili najljubši del
njegovih skrbi. Pridigovati, katekizem razlagati, ne¬
utrudljivo spovedovati je bilo njegovo navadno delo.
Prosti čas je porabil v to, da je bolnike obiskoval,
žalostne tolažil, ubogim pomagal, med sovražniki
spravo delal, razprte družine pomiroval, slabe pod¬
piral, močne navduševal, grešnike svaril, z eno be¬
sedo : bil je vsem vse, da bi vse Kristusu pridobil.
Še bolj kakor beseda je upljivalo na druge njegovo
sveto življenje.

7. Kakošen pastir takoršne ovce.

Njegovo čedno zadržanje, redno življenje, po¬
hlevnost in prijaznost do drugih, njegova svetost, ki
se mu je na obrazu videla, vse to je bilo kakor živa
pridiga. Vse ga je rado imelo, tako je vedel vse vneti

14

in jih s spoštovanjem, častjo in ljubeznijo do sebe
navdušiti. Sam je pozneje moral reči: „Klišijanski
farani so mi bili tako udani in pokorni, da, ko sem
prvo nedeljo meseca spoved oznanil, so vsi prišli, še
eden ni zaostal. „0, kako srečen si, sem djal, da
med tako dobrimi ljudmi prebivaš; papež niso tako
srečni, kakor jaz/ Nekega dne me vpraša kardinal
Retz: „ Gospod Vincencij, kako se vam godi?' 1  ,,Pre¬
častiti gospod! tako sem zadovoljen 11 , pravim, „da
vam ne morem dopovedati 11 . „In zakaj?' ,.Ker imam
tako dobre ljudi, da me v vseh rečeh ubogajo; še
moje želje, če so jim le znane, spolnujejo, zato smem
reči, da ne papež, ne vi, prečastiti gospod, ne morete
tako srečni biti, kakor sem jaz 11 .

8. Vincencij zida novo farno cerkev.

Ko je tako v srci svojih faranov Bogu duhovno
stanovanje napravil, se je napotil tudi novo farno
cerkev staviti, ker stara se je, rekel bi, že podirala.
Zares, veliko delo, ki bi se predrzno in neizpeljavno
zdelo. Sam reven, med revnimi ljudmi, kje bo po-
močkov dobil za tako podjetje? Vendar se mu je vse
posrečilo. Mestjane, ki so začasno v njegovi fari pre¬
bivali, je vedel navdušiti, da so sami radi kaj daro¬
vali, pa tudi v Parizu v ta namen pobirali. Tako se
je lepa cerkev sezidala in z vsem, česar je pri Božji
službi treba, preskrbela — brez vsega nadlegovanja
domačih revnih ljudi. Ta cerkvica še zdaj stoji; stara
leča, iz katere je Božjo beseno oznanoval, in križ,
katerega se je pri krščevanju in pridigi posluževal,
se še shranjujeta.

9. Poskušnja z seminiščem.

Vedno je na to mislil, kako bi dobra dela po¬
množil. Vpeljal je bratovščino sv. rožnega venca. Tudi
je željo gojil, zavetišče ustanoviti za dečke, katere
bi v pobožnosti in vednostih izurjal in na duhovski
stan pripravljal; in res, vzel jih je 12 v svoje stano-

15

vanje in na svoje stroške zdrževal. To dobro delo je
tudi svojim naslednikom najtopljeje priporočal.

Komaj eno leto je bil pri Klišijancih in o. Berulle
ga zopet njegovemu tako priljubljenemu kmečkemu
ljudstvu odvzame. S težkim srcem se je ločil. „Ža¬
losten, tako piše enemu svojih prijateljev, sem pustil
svojo majhno cerkvico; solze so me oblile, ko sem se
moral ločiti; blagoslavljal sem žene in može, ki so k
meni hiteli in katere sem tolikanj ljubil. Tudi moji
ubogi so me obstopili in njih pogled mi je srce naj¬
bolj ranil . 11  Tako je prišel ta revni župnik v Pariz k
očetu Berull-u in od zdaj ga bodemo videli v dotiki
z najimenitnejšo gospodo.

Peto poglavje,

Grof Gondi.

i. Vincencij pri Gondijevih.

Gondijevi, rodom Florentinci, so se sredi Iti. sto¬
letja na Francozko preselili in so bili zarad visokih
služb v sv. cerkvi in državi najimenitnejša rodbina v
Parizu. Škofijski sedež Pariški je bil, rekel bi, njihova
dedšina, in dokler je Vincencij Živel , so škofe dobi¬
vali le iz Gondijeve rodbine. Glava te rodbine, kateri
se je Vincencij sedaj pridružil, je bil Filip Emanuel
grof Joigny-nski, komtur kraljevih redov in predstojnik
francozkih galej. *) ' Njegovi soprogi je bilo ime Fran-

*) 0 »galejah« in »galijotih« še bo večkrat govorjenje. »Ga¬
leje« so velike, barke, ali, 130 do 140 čevljev dolge, 16 do 20 čev¬
ljev široke ladije z dvema stežnjema, s trivoglatimi jadri in s 25
krmili na vsaki strani. Pri vsakem krmilu je bilo 5 možev. V
sredi med vrstama krmil je pokrita lopa za nadzornike.

Galeje so bile do sredi 17. stoletja edine bojne ladije v sred¬
njem morji, imele so vsaka po 5 nabasanih topov. — Turki so h
krmilam devali sužnje, večidel vjete kristijane; Spanjolci, Lahi in
Francozi pa v ječo obsojene hudodelnike. Po takem so bile galeje
ječe na morji, vsaka z najmanj 250 hudodelniki, kateri so v že-
lezje zakovani krmila gonili. — Za te jetnike ali galijote se je
Vincencij potegoval.

16

Čiška Margareta de Silly. Bila je v vsakem obziru naj-
izvrstnejša gospa tistega veka. Bogaboječa, usmiljena,
do vseh prijazna in prava hišna mati, je le to name¬
ravala, da bi se po njej in njenih Božja čast pospe¬
ševala. Ko je mati postala, je tudi že za krščansko
odgojo svojih otrok skrbela, katere bi, kakor je sama
rekla, raji Svetnike v nebesih, kakor velikaše tega
sveta videla. Tudi grof Filip Emanuel je bil teh
misli, in, akoravno se je za posvetni napredek svojih
otrok veliko trudil, je vendar njih dušno zveličanje
višje cenil. Ko so toraj otroci do tiste starosti do¬
speli, v kateri se smejo učeniku izročiti, sta oba, go¬
spod in gospa, hitela jim najpobožnejšega in čednost-
nejšega moža za učitelja dati. Obrnila sta se s prošnjo
do očeta Beru'1-a, ki jima je namesto katerega izmed
svojih duhovnov • — Klišijanskega župnika, sv. Vincen¬
cija svetoval — že iz Daksa, Buzeta in Tuluze mu
znanega in potrjenega odgojitelja. Pa tudi v tem rav¬
nanji se je razodevala Božja roka. V Klišijanski žup¬
niji ne bi Vincencij bil mogel svoje delovanje za Fran-
cozko in za vso sv. cerkev tako razvijati, ker tukaj,
kakor v Chatillon-u je bil le nekoliko mesecev in me-
mogrede je razvijal svojo dejansko ljubezen ter po¬
skušal, kako bi se zamoglo pomagati; zibel pa, do¬
brih del za občni blagor — in središče, iz katerega
se imajo žarki njegove ljubezni po vsem svetu razli¬
vati — Clichy in Chatillon niste mogle biti. Gondi-
jeva hiša je bila za to poklicana, akoravno gospod in
gospa, ki sta le odgojitelja za svoje otroke iskala,
tega mislila nista, ravno tako tudi Vincencij, ki je
želel o tem le očetu Berullu pokorščino skazati. Iz
te dobe, ko je pri Gondijevih prebival, izhajajo — če
tudi ne njegove največja dela, pa saj prva misel in
prva poskušnja njegovih poglavitnih dobrih del, t. j.
misijonov na deželi in oskrbništva za galijote.

Gondijevi so bili v dotiki z najbogatejšimi žlaht¬
nila tistega časa in Vincencij je začel vodo na svoj
mlin obračati, ker si je vedel, blage dobrotnike za
svoje dobre dela usmiljenja pridobivati. Za izvrševanje
svojih dobrih del si je moral najprej podporo in var-

17

stvo od strani cerkvenih predstojnikov zagotoviti —
in to se je tu lahko zgodilo, ker je zarad svojih obče
znanih čednosti, zarad čistega namena, s katerim je
deloval, že vse spoštovanje tiste rodbine imel, iz ka¬
tere je Pariz škofe dobival.

Proti konci 1. 1613 je Vincencij h Gondijevim
prišel. Takrat je grof še le dva sina imel, Petra, ki
je kot starejši, Retz-ki vojvoda postal, in Henrika, ki
je bil sicer za duhovski stan odločen, pa na lovu
nesrčno smrt storil; leta 1614 je dobil še tretjega
sina, kateremu so pri sv. krstu ime Frančišek Pav-
Ijanski dali, in ki je namesto Henrika duhoven po¬
stal. To vkljub velikega bogastva in nepotrebne hišne
oprave — vendar v resnici pobožno hišo je hotel Vin¬
cencij kot tempelj Božji spoštovati. Zato je sklenil —
v gospodarji Jezusa Kristusa, v gospodinji prečisto
Devico, v otrocih, uradnikih in poslih Gospodove
učence častiti. Če je vedel svoje žlahtne dobrotnike
s takim svetim bliščem obdati, se je vendar njih
dotike in razvade ogibal — ni se z njimi pečal, razun
če so ga potrebovali in poklicali. Vendar je bil vselej
pripravljen, svojo samotno pobožnost zapustiti, kadar
je bilo treba mir in spravo delati, bolne posle obisko¬
vati, jih tolažiti, na cerkvene praznike ali za prejemo
sv. zakramentov pripravljati. Če je Gondijeve na de¬
želo spremljal, je njegova gorečnost našla tu še večje
polje obdelovati.

Gondijeva rodbina je imela na deželi velika po¬
sestva, a vse njih podložne je Vincencij k domačim
prišteval. Tem in svojim odgojencem je razodeval
svojo ljubezen, in če hočemo razsoditi, katerim izmed
teh je dajal prednost, smemo reči, da so revni in
ubogi imeli prvo mesto v njegovem srci. Pa tudi po¬
glavarji te rodbine je vedel pri vsaki priložnosti svojo
gorečnost pokazati. Kakor je povsod s previdnostjo
in blagosrčnostjo ravnal, tako je vedel tudi proti svo¬
jemu gospodarju spoštovanje in neprestrašenost edi-
niti in ojstro očitanje s pohlevnostjo in ljubeznijo
lajšati. Sledeča dogodba, ki je zanj ravno tako slavna,
kakor za grofa, nam to potrjuje.

2

18

2. Kako Vincencij ustavi nameravan dvoboj.

Znano je, kako žalostne nasledke so dvoboji
tistega časa imeli. Tako pobožen ko je Filip Emanuel
tudi bil, je vendar mislil nad svojim sovražnikom,
kateri je na dvoru ga razžalil, se maščevati, in tako
nečast v sovražnikovi krvi omiti. Predenj se je na
bojišče podal, gre v kapelico, sliši sv. mašo, in po
maši še dalje moli, kakor po navadi, hotel je namreč
dvoboj in svojo dušo Bogu priporočiti. Vincencij je
ravno odmaševal; hudobni namen grofa mu je bil
znan, pa tudi on se je namenil in Boga zato prosil
sklep svojega gospodarja s svojim sklepom podreti.
Ko sta bila sama v kapeli, se mu Vincencij približa,
prednj poklekne ter reče: „Blagovoljite žlahtni go¬
spod, da v ponižnosti nekatere besede z vami spre¬
govorim. Od gotove strani vem, da ste se namenili
se s svojim nasprotnikom biti. Pa v imenu mojega
odrešenika, katerega ste v podobi kruha videli in
ravno zdaj molili, vam povem, da, ako od svojega
grešnega naklepa ne odstopite, bo nad vami in nad
vašimi potomci svojo pravico pokazal“. Te besede so
grofa tako presunile, da je Vincenciju kleče obljubil,
ne se bojevati; Bogu je prepustil vse maščevanje.

3. Vincencijev trud dvoboje odpraviti.

Pa ne samo v tem slučaji se je dvoboju ustav¬
ljal; že v začetku svojega vladanja je Ana Avstrijska
na Vincencijevo prizadevanje postave zoper dvoboje
objavila ali pri ukoreninjeni navadi in krivem pojmu
časti niso nič opravile. V fari sv. Sulpicija je včasi
v enem tednu po 17 žlahtnikov v dvobojih svoje živ¬
ljenje zgubilo. Zatoraj je tamošnji župnik, gospod
Olier, sklenil, pri taki nezmožnosti postav časti sveto
vero, ali bolje rečeno, napčni časti pravo čast na¬
sproti staviti. Bil je Olier spovednik več plemenit-
nikov, ki so zarad svojega junaštva povsod sloveli,
med drugimi maršalja Fabert-a, markiza Antona
Fenelon a, ki je bil pravi stric Kambrajskega nad-

19

škofa. Te je pregovoril, naj med soboj zvezo napra¬
vijo, naj se s slovesno prisego in pismeno zavežejo:
nikoli k dvoboji ne vabiti, ne vabila sprejemati, pa
tudi ne se pri dvobojih kot sekundant udeleževati.
To novo društvo je obilni sad rodilo. Ne dolgo, in
zveza je bila storjena, ter se je iz Pariza po provin-
cijah razširila. Kralj je najprej dal svoje dvornike v
to zvezo zapisati. Ko je 7. septembra v parlamentu
svojo željo izrekel, da hoče sam vladarstvo prevzeti,
je dal dve postavi brati: eno zoper bogokletstvo,
drugo zoper dvoboje, obe ste se v vladni zapisnik
zapisali. Tudi škofom je naročal v zatiranji dvo¬
bojev z njim zložno delati in na dan svojega slo¬
vesnega maziljenja je prisegel, da hoče ta razglas
zvesto spolnjevati. Bilo je še treba papeževega potr-
jenja. — Vincencij, ki se je te nove naprave posebno
udeleževal in v Rimu dobro slovel, pošlje enemu iz¬
med svojih ki je ravno tam bil, v teh zadevah pismo
in načrt za papežev breve. V Rimu so to predlago
radi sprejeli in odobrili. Tako so na Francozkem po
dvojni naj višji oblasti, papeževi in kraljevi, dvoboje
zadušili in odpravili.

4. Vincencij duša vseh dobrih del.

Vincencijevo ravnanje proti grofu zarad name¬
ravanega dvoboja je tudi gospa Gondi izvedela in
njeno zaupanje in spoštovanje do pobožnega duhovna
je s tem le rastlo; zato je od sedaj hotela, kar dušo
zadeva, čisto pod njegovim vodstvom biti. In res je
od tako modrega voditelja vedno k dobremu navdu¬
šena bila. Ni šla, ampak letela je po poti krščanske
ljubezni, katere je Vincencij vsakemu pokazati vedel,
ki se je od njega voditi dal. Pomnožila je miloščine,
katere je posebno ubogim na svojih posestvih delila.
Bolnike obiskovati in jim streči, je bilo za to služab¬
nico Kristusovo, ki nas uči, da njemu samemu sto¬
rimo, kar ubogim storimo, le čast in veselje. Opravke
doma je izročevala možem, katerih poštenje in kr¬
ščanska vera je povsod slovela., in na posestvih je v

2 *

20

službo jemala le take uradnike, od katerih je vedela,
da se ne dajo pregovoriti in podkupiti. Vendar, da
med njenimi podložnimi- ni veliko pravd in prepirov
bilo, gre vsa hvala jej, ki je to vse vedela pomiriti
in v viru zadušiti. Udovam in sirotam je bila usmi¬
ljena mati, sveti veri pospeševalka, in goreč apostol
Božje časti. Duša pa vseh teh dobrih del in duhovna
glava te blage hiše je bil sv. Vincencij, kajti grof, ki
je zarad svojih opravkov v kraljevi službi moral zdaj
na dvor priti, zdaj v najoddaljene kraje potovati, je
izvrševanje dobrih del usmiljenja čisto njemu pre¬
pustil. Čez nekaj časa je Vincencij jel onemagati pod
bremenom, katero mu je razun lastnih dolžnosti še
njegova gorečnost naložila; nevarno je zbolel. Pa Bog
ga je Gondijevim spet nazaj dal ali prav za prav
sebi si ga je ohranil. A po tej bolezni mu je ostala
na nogah, ki so bile že v Tuniški sužnosti oslabljene,
tista oteklina, ki mu je do smrti ostala. Bile so mu
noge, kakor je sam rekel, vremenska ura skoz celo
težavno in Bogu posvečeno življenje.

5. Prva misijonska pridiga.

V življenji svetega Vincencija pridemo zdaj do
odločivne dogodbe, katera je dala značaj njegovemu
prihodnjemu delovanji. V začetku 1. 1617. je spremljal
gospo na njeno posestvo Folleville v Amiensko ško¬
fijo. Kakor drugod, je tudi tukaj njegovo veselje
bilo, bolnike obiskavati. Nekega dne ga pokličejo v
vas Gannes k bolniku, ki je, kakor so sosedje trdili,
pošten mož, a pred Bogom eden izmed tistih greš¬
nikov bil, ki pri spovedih svoje grehe, iz sramožlji
vosti in boječnosti tajijo in zamolčujejo. Vincencij
ga napelje, da je dolgo ali veliko spoved naredil. Ta
revček je zdaj na smrtni postelji obstal vse svoje
zamolčane grehe. Po spovedi je bil tako vesel, čutil
se je tako srečnega, da je tiste tri dni, katere je še
živel, na glas oznanoval svoje grehe in veliko usmi¬
ljenje Božje. Gospa Gondi, ki je to poslušati morala,
Vincenciju reče: „0 Gospod, če je že ta mož, ki je

21

povsod za poštenega slovel, v nevarnosti bil, se ve¬
komaj pogubiti, kaj še le z drugimi bo, ki veliko sla-
beje živijo. Gospod Vincencij! koliko duš se pogubi!
Kako bi bilo pomagati?“ Sama je našla pomoč. Na
prošnjo te blage duše je imel Vincencij 25. prosinca
v Follevilleski cerkvi nauk o generalni ali veliki spo¬
vedi; in ta pridiga je imela toliki vspeh, ljudje so
tako vreli k spovednicam, da so morali več duhovnov
iz sosednjih župnij na pomoč poklicati, ki so jih po¬
magali spovedovati. To je bila, kakor je Vincencij
večkrat sam rekel, prva misijonska pridiga in prvi
misijon. Brez posebnega pomena ni, da se je to
ravno na praznik spokorjenja sv. Pavla zgodilo. Spo¬
min te čudne dogodbe je vsako leto 25. dne meseca
prosinca obhajal, in je hotel, naj ga tudi njegovi mi¬
sijonarji vsako leto obhajajo. Kajti ravno ta dan je
bila misijonska družba, če ne ustanovljena, pa saj v
viru začeta in utemeljena; ni se sicer še videl (vir)
in Vincencij sam ni mislil ne ta dan, ne čez 8 let,
kako rodoviten bo ta vir; tako je pa že navadno pri
dobrih delih usmiljenja. Gospa je, rekel bi, že na¬
prej okusila in videla sad, ki ima iz Follevilleskega
misijona prirasti, in že se je nameravala, to sv. delo
razširiti ter za prihodnost ustanoviti, kar se mož, na
katerega pomoč se je zanašala, pripravlja njeno hišo
zapustiti.

6. Vincencij pobegne od Gondijevih.

Zarad tolike čednosti in uspeha svojega delo¬
vanja si je pridobil Vincencij pri Gondijevih in pri
ptujih toliko spoštovanje in čast, da je že sam ni
mogel več prenašati. Dozdevalo se mu je, da ga razun -
ponižnosti tudi ljubezen priganja, to hišo pustiti.
Gospa, ki je bila bolj nemirne vesti, je mislila, da
samo Vincencij zamore tako znotrajno preplašenost
ozdraviti. Nikjer, ne v mesti, ne na deželi ni mogla
brez njega biti, povsod je moral to boječo dušo, ki
je samo Vincencija za svojega pravega zdravnika imela,
spremljevati. Ko Vincencij zapazi, da je tako nanj

22

navezana in mu tako udana, je začel misliti, da je
to nepopolnost in za njo nevarno. Tudi so njegovi
odgojenci v teku 4 let že bili odraščeni. Zato se je
on, ki se je rad učenca četrtega razreda imenoval,
uprašal, če tudi potrebne talente in dostojne ved¬
nosti ima, da bi jih zamogel za njih poklic prav iz-
obražiti, Pariško mesto je postalo ravno takrat sre¬
dišče nemira in rogoviljenja, ki je tudi Gondijeve
okužilo. Vincencij, ki je studil vsako strankarsko
početje, hiti take kroge zapustiti, kjer ni mogel več
pravega miru ohraniti, da, sklenil je, iz glavnega
mesta čisto pobegniti, da se umakne političnim zmeš¬
njavam in silnim prošnjam, s katerimi so ga njegovi
dobrotniki zadržati želeli. Na vsak način je hotel
svoje stališče spremeniti; ali kako? Če prosi za od¬
pust, ga ne bo dobil. Hoče li iz hiše, kjer so mu to¬
liko dobrega storili, tiho pobegniti ? Tudi to se mu
je pretežko zdelo, in znali bi mu to v nehvaležnost
šteti. Posvetoval se je toraj s svojim spovednikom,
o. Berullom, o tej zadevi. Ta razsvetljeni mož si ni
upal Vincencija v takem sklepu motiti. Tudi so se
ravno takrat do o. Berulla s prošnjo obrnili, da bi
za razvajene prebivalce mesteca Chatillona vrednega
in dobrega župnika izvedel. Ta srečni slučaj se mu
je zdel klic iz nebes, zato je Vincenciju svetoval, to
župnijo prevzeti; Vincencij je pa toliko rajši predlog
sprejel, ker je vedel, da je v Chatillonu delo težavno,
dohodki pa pičli. Z izgovorom nekega potovanja
zapusti Gondijeve in gre. Še le po prihodu v Cha¬
tillonu 1. 1617. sporoči grofu pismeno, kaj je naredil,
in prosi, naj odobri njegov sklep, kajti nesposobnega
in nezmožnega se šteje njegove sinove odgojevati.

7. Velika žalost pri Gondijevih.

Ta žalostna novica je grofa silno prestrašila,
kakor iz pisma previdimo, ki ga je svoji soprogi pisal.
„Ne morem se potolažiti zarad pisma, katerega sem
od Vincencija dobil in ki ti ga tu pošljem. Premišljuj,
kaj bo treba storiti, da nesreči uidemo, nesreči, ki

23

nas čaka, ako Vincencija zgubimo. Kako je to, da ti
nič ni povedal in da nič ne veš od njegovega bega?
Stori, kar moreš, da ga ne zgubimo. Če bi tudi vse
res bilo, kar on trdi, zato mi ni veliko mar; ali iz-
veličanje moje duše in mojih otrok me bolj skrbi.
Upam, da bo moje srčne želje, katere zdaj bolj ko
kedaj izpolniti želim, on najbolj izvršiti pomagal. Do-
sedaj mu še na pismo nisem odgovora dal, ker še
tvojih misli pričakujem. Premisli, če ne bi bilo prav,
da bi moja sestra Ragny, ki je blizo Chatillona, to
reč prevzela in posredovala. Vendar so moje misli
te, da bo najbolje do o. Berulla se obrniti, kateri mu
naj sporoči, da, če bo se še dolgo s svojo nesposob¬
nostjo moje otroke odgojevati izgovarjal, sme namest-
nega učenika imeti. Nič pa tako ne želim, kakor da
se zopet v mojo hišo povrne, kjer bo smel ravnati,
kakor se mu ljubi; tudi jaz hočem pobožen kristijan
biti, ako bo on pri meni ostal".

Še bolj kakor grofa, je ta novica grofinjo po¬
bila. Mislila je, kaj hujšega ne bi moglo čez njo priti,
kajti bila je zato tako prestrašena, da od tega tre¬
nutka ni mogla ne jesti ne počivati. „Nikoli ne bi
bila mislila 11 , piše neki osebi, „da me bo Vincencij,
kateremu sem toliko hvale dolžna, kdaj zapustil.
Vendar ime Gospodovo naj bo češčeno. Nič nimam
čez nja tožiti, ampak mislim, da brez posebnega
vzroka tega ni storil; a njegov pobeg se mi tako
čuden zdi, da ga ne morem razumeti. Dobro ve, kako
ga za mojo revno dušo potrebujem, pozna tudi moje
želje, ki jih imam z njegovo pomočjo izvršiti, on ve,
koliko žalost mi je s svojo nepričujočnostjo po¬
vzročil. Kar sem namenila na svojih posestvih sto¬
riti, ne morem brez njegove pomoči storiti, z eno be¬
sedo : svojo duša trpi silno žalost. Za mojega moža
je to velika rana, moji otroci, večji ko bodejo,
hujši bodejo, vse, kar se je v moji hiši in na
mojih posestvih, kjer imam nad 8000  duš, dobrega
godilo, bo zaostalo. Kako? ali niso te duše ravno
tako z Jezusovo krvjo odkupljene, kakor duše v
Bressi? mu niso te ravno tako drage, kakor one?

24

Res, da ne vem, kako Vincencij o tej reči sodi. Saj
meni se ta reč tako važna zdi, da hočem vse po¬
skusiti, da ga nazaj dobim. On išče samo Božje časti,
jaz ne bom temu nič nasprotnega zahtevala. Nepre¬
nehoma Boga prosim, in ga iz vsega srca prosim, da
mi Vincencija zopet pošlje; Marijo, preblaženo Devico
prosim, in sicer toliko bolj, ker tu ne gre samo za
moj blagor, ampak tudi za blagor mojega moža, mojih
otrok in mojih podložnih. 8 * * 11  Tako žaluje v imenova¬
nem pismu; pri tem pa ni ostalo, ampak blaga gro¬
finja se je še tudi drugim pobožnim osebam priporo¬
čila, naj jo z molitvijo podpirajo. Posebno se je do
o. Berulla obrnila in ga jokaje prosila, naj on pripo¬
more, da se Vincencij povrne. Obljubil je to storiti.
S tem je bila sicer potolažena, pa nikakor ne upo¬
kojena, kajti vedela je, da Vincencij brez važnih
vzrokov ta korak ni storil. Pisala mu je pismo za
pismom in mu pred oči stavila izveličanje svoje, in
izveličanje duš svojega moža in otrok, tudi zamudo
veliko dobrega, ki bo zaostati moralo zarad nje¬
gove nepričujočnosti. Vendar vse te prošnje niso za-
mogle njegovo junaško srce ganiti in omehčiti. Ča¬
kal je, da mu bo Bog o tej zadevi sam svojo voljo
razodel, posebno pa še zato, ker se mu je oskrb-
ništvo Chatillonske duhovnije, ki je toliko časa za¬
puščena, vnevednost in grehe zakopana bila, potreb-
nejši zdelo.

8. Vincencij, Chatillonski župnik.

Ker je ta duhovnija le pičle dohodke imela, ni
nihče veliko prašal zanjo, in zato je 40 let brez duš¬
nega pastirja bila. Božjo službo so- Lijonski benefi-

cijati preskrbovali, ki so sicer v Chatillon hodili, a
zato, da so dohodke prejemali, ne pa, da bi svojo

dolžnost spolnovali. Bilo je v fari tudi še 6 ka-
pelanov, kateri pa niso samo svoje dolžnosti zanemar¬
jali, ampak s svojim neduhovnim obnašanjem veliko
pohujšanje delali. Da omenimo samo eno napako,
so se ti najemniki branili spovedovati, ako jim ni

25

za vsako plačano bilo. Zarad tega je pa spoved ver¬
nim tako zoperna bila. da še za veliko noč se niso
hoteli svojih grehov spovedati. K nesreči je bilo tudi
veliko kalvincev v tej župniji in ta okoliščina je pri¬
pomogla njihovo stranko pomnožiti.

9. Kako je Vincencij začel zapuščeni vinograd ob¬
delovati.

Z žalostnim srcem ogleduje Vincencij ta s tr¬
njem in z mnogoterim plevelom zaraščen vinograd
Gospodov, vendar ni zgubil srca, ampak na Boga je
zaupal in začel obdelovanje s tem, da je najprej
plevel (hudo) odstranil. Šel je v Lijon, kjer si je prid¬
nega duhovnega pomočnika poiskal. Nedavno poprej
se je bil z nekim mladim duhovnom, po imenu
Girard, seznanil, kateremu je, ker je bil iz Bresse
doma, narečje tega ljudstva dobro znano bilo. Ako-
ravno je Girard od sveta imel veliko pričakovati, kajti
bil je doktor bogoslovja, se je vendar z veseljem Vin¬
cenciju pridružil in je postal kaplan revnega župnika,
ki je svoje dohodke le od Božje previdnosti prejemal.
Začela sta delo s zboljšanjem duhovščine tistega kraja.
S svojim ljubeznjivim, prijaznim in ponižnim obna¬
šanjem si je vedel Vincencij precej njih zaupanje pri¬
dobiti : dajal jim je koristnih knjig, vljudno jih je
vabil, naj k njemu hodijo, da bodo ceremonije svete
maše ponavljali, bolnike obiskovali in druge opravila
duhovnih opravljali. Pri tej priložnosti jim je na srce
polagal visoko čast duhovna, in sploh zapovedano
visoko popolnost duhovskega stanu; tudi je zdaj
temu, zdaj unerau njegove pregreške očital, vselej pa
s tako prizanesljivostjo in pohlevnostjo, da mu no¬
beden ni zameril. Da bi jim tudi dosedaj nepoznano
veselje dobrih del naredil, jim je denarje dajal, naj
jih ubogim delijo. Vendar najboljši pripomoček jih
poboljšati, je bilo njegovo pravo in v resnici duhovno
zadržanje Sad se je prej pokazal, kakor se je bilo
nadjati. Tako razuzdano ko so tudi ti duhovni ži¬
veli, se vendar niso zoperstavljali milosti Božji, ka-

26

tera jih je po Vincenciju klicala. Odpravili so ....  .

.tudi niso

več v krčme in gledališča zahajali in so pomagali
zatirati razvade, ki so se bile med farane vrinile.
Le eden se ni hotel uda ti, dolgo se ni mogel ,, spo¬
vednemu grošu“ odpovedati; Vincenciju je v obraz
nasprotoval in trdil, da ne more „stare pravice” pu¬
stiti. Vincencij pa, kakor je že navado imel, je to reč
v molitvi Bogu priporočil; in v toliko revščino, ko
je tudi zarad prevelikih miloščin prišel, je nasprot¬
nemu možu vendar ponudil odškodnino za „spovedni
groš“. Ne samo osramoten za tako blagosrčnost,
ampak čisto ginjen je Vincencija za odpuščanje prosil
zarad tolikega nasprotovanja ter se je branil, ponu
janih denarjev sprejeti. Pa tudi Vincencij ni hotel
denarjev več nazaj vzeti, ampak naročil je skesanemu,
naj jih med uboge razdeli. Tako si je zadnjega na¬
sprotnika pridobil.

io. Chatillon dobi drugo podobo.

Ko je Vincencij s pomočjo svojega duhovnega
tovarišča in s pomočjo Božje milosti, ki je njegove
dela povsod pospeševala, svetišče očistil in dosedanje
najemnike v zveste pastirje spremenil, je bilo bolj-
šanje čede lahko delo. Vincencij je v svojih pridigah
in krščanskih naukih tako razumevno podučeval, da
so ga poslušalci najslabejega uma lahko umeli; nje¬
govi govori niso bili v prisiljenih ali pregnanih in
visokih besedah, ampak tako, da so v srce segali;
verske resnice je razlagal, njih dolžnosti jim je na
srce polagal, ter strašno večnost kazal, ki čaka ne-
spokorjene, trdovratne grešnike. Ti govori spremljani
z lepim izgledom njegovega pobožnega življenja in z
gorečo molitvijo so toliko večji utis na poslušalce na¬
redili. kolikor bolj jim je vse to dosedaj novo in ne¬
navadno bilo. Vsi so imeli Vincencija za poslanca iz
nebes, vsi so bili od njegovih govorov pretreseni, vsi
so želeli v odkritosrčnih velikih spovedih svoja srca
očistiti in novo življenje začeti. Tako so spokorniki

27

spovednice oblegali, da Vincencij še časa ni imel, po¬
trebne hrane k sebi vzeti. Tako je polagoma grešne
razvade zatrl, povodenj greha, v kateri je to mesto
plavalo, je odtekla in fara je dobila vso drugo po¬
dobo. Tudi veliko krivovercev se je v katoliško cerkev
povrnilo.

n. Kako je kalvinec Beynier priden katoličan
postal.

Pri svojem prihodu v Phatillon je Vincencij ne¬
kemu Beynier-ju. mlademu, pa prav bogatemu kal-
vincu priporočilni list izročil. Ta pa, ne samo, da je
Vincencija prav prijazno sprejel, ampak še ponudil
mu je za tako dolgo, da bo farovž popravljen, svojo
hišo v stanovanje. Beynier je bil sicer prav razuzda¬
nega življenja in voditelj tistih, ki so po fari najbolj
rogovilili, vendar je Vincencij zapazil, da ta človek
pri vsem tem le blago srce ima. Zato se ga ni ogibal,
ampak porabil je njegovo zaupanje do sebe v to, da
bi ga na pravo pot čednosti pripeljal. To se mu je
posrečilo in Beynier je spoznal resnico sv. cerkve,
se odpovedal svojim zmotam, in vse njegovo življenje
je pokazalo, s kako čistim namenom in s kakošno
resnobo je ta korak naredil. Odstranil je od svoje
hiše, kar mu je dosedaj v spodtiko bilo; nekatera od
očeta podedovana posestva, ki so se mu krivična do¬
zdevala, je dal pravim posestnikom nazaj; veliki del
svojega premoženja je obrnil za ustanove in dobre
dela usmiljenja, in da bi zvestejše zamogel Bogu slu¬
žiti, je neoženjen ostal. Ko je pozneje kuga po Cha-
tillonu razsajala, se je samega sebe v postrežbo bol¬
nikov daroval. Bog je pripustil, da je pred smrtjo še
hudo skušan bil; zgubil je vse premoženje in strašne
bolečine je moral trpeti; vendar nič ga ni moglo od
Božjo ljubezni ločiti, stanoviten je bil do konca svo¬
jega življenja. Njegov izgled je posnemalo čvetero
njegovih vnukov, katere je, da bi jih hugenoške krive
vere varoval, k sebi vzel. Eden izmed njih je stopil
v kapucinski red, drugi v družbo Oratorijancev, se-

28

stra je šla k Uršulinkam. ena je pa med svetom
ostala, ki je najlepši izglecl pobožnosti in krščanske
ljubezni v posnemo zapustila.

12 . Grof Rougemont (Ružmon) se poboljša.

Najslavnejša dogodba iz te dobe je spreobr-
nenje grofa Rougemonta. Od leta 1601.. odkar je
pokrajina Bresse prišla v oblast kralja Henrika IV.,
je služboval deloma v armadi, deloma na kralje¬
vem dvoru; bil je pa z dušo in telesom posvet¬
nemu duhu vdan. Posebno veliko slavo si je v svojih
dvobojih pridobil, slovel je kot najpredrznejši in naj¬
močnejši pretepež. Ker je o Vincenciju toliko go¬
voriti slišal, se je namenil — nekaj iz radovednosti,
nekaj pa iz notranjega boljšega nagiba — ga ob
iskati. Že ko ga je vprvič videl in ž njim govoril, se
je pri tem ponižnem in pobožnem duhovnu tako do¬
brega počutil, da ga je od sedaj še večkrat obiskal
in tudi njegove govore v cerkvi rad poslušal. A Vin-
cencijeve pridige so mu odprle oči, videl je brezdno,
nad katerim je že več let visel. Ginjen od Božje mi-
tosti in prestrašen od svoje hudobije, je storil sklep,
ne samo razuzdanemu življenji se odpovedati, ampak
tudi hudo, katero je naredil, z vrednim sadom pokore
po zmožnosti popraviti. Vincenciju se je skesano in
odkritosrčno spovedal — dolgo spoved je opravil;
prodal svojo dedščino Rougemont za 30.000 tolarjev,
denarje pa za ustanove in miloščine obrnil. Vsa svoja
posestva bi bil rad prodal, ako bi mu Vincencij ne
bil zabranil; nekaj malega si je sicer obdržal, pa
tako, da so ubogi bili posestniki, on pa samo oskrb¬
nik. Grad, v katerem je stanoval, je bil vsem popot¬
nikom in revežem odprt, bil je pribežališče bolnikom
in vsem slabotnim. Tem je priskrboval telesne hrane,
pa še duhovna je plačeval, ki je za te reveže duhov-
sko skrb prevzel. Kakor v telesnih dobrih delih usmi¬
ljenja, tako goreč je tudi bil v molitvi, vsaki dan je
več ur v molitev in premišljevanje porabil.

29

13 - Črtice iz njegovega življenja.

„Bratje, čas je kratek, . .. kteri toraj veselje imajo,
naj bodejo, kakor, da bi ga ne imeli; in kateri ta svet
rabijo, kakor da ga ne bi rabili, kajti podoba tega sveta
mine“. I. Kor. VIL 29. Teh mislij je bil tudi grof Rouge-
mont po svojem spreobrnenji. Ze zgoraj smo povedali,
kako se mu je moral Vincencij ustavljati, da ni vsega
in posebno gradu Chande prodal in v miloščino po¬
rabil. Poslušajmo 0. Moulina, kaj o tej zadevi pravi,
kajti on je priča vsega bil: „Ta blagi mož se je to-
gotil zarad imetja svojih dveh posestev, kterih je hotel
samo oskrbnik v blagor ubogim in ne pravi posestnik
biti. S solznimi očmi mi je nekega dne rekel: „0 moj
oče, zakaj se mi ne dovoli s tem storiti, kar bi jaz
rad? Čemu živim kakor gospod, ki veliko posestev
ima? Gospod Vincencij me v tej tesnobi zadržuje;
ko bi mi on dovolil storiti, kar jaz hočem, Vam povem,
oče, predenj ko bi 4 tedni minuli, bi gospod Rougmont
ene pešice več svojega ne imel. Če premišljujem rev¬
ščino, v kateri je Božji Sin na zemlji živel, ne morem
umeti, kako bi pravi kristjan še zamogel kaj svojega
imeti." — Lep dogodek iz njegovega življenja nahajamo
v Vincencijevi konferenci, v kteri je svoje učil, kako
človek svoje srce od posvetnih rečij odtrgati mora.
„Poznal sem, pravi, v Bressi grofa Rougmont-a, ki
je zavolj svojih dvobojov povsod slovel, in, kakor je
sam trdil, neverjetno veliko ljudi ranil ali vbil. Ko je
s pomočjo Božje milosti svoje življenje poboljšal, in
začel pobožno živeti, sem ga večkrat v njegovem sta¬
novanji obiskal, pri kateri priložnosti mi je svoje po¬
božnosti in vaje v duhovnem življenji razlagal, med
drugim mi je tudi pravil o svojej odkrušitvi od po¬
svetnih stvari. Prepričan sem, je djal, da, če ne bodem
na nobeno reč navezan, se bodem popolnoma z Bogom
zjedinil. Zato večkrat preiskujem, če je moje srce še
na kako stvar navezano, na ljubezen do samega sebe,
na moje prijatelje, na moje sorodnike, ali sosede. Pra¬
šam se, je-li bogastvo, ali mehkužnost, ali katera druga
strast ali želja, ki me zadržuje se popolnoma z Bogom

30

zjediniti. Precej ko zapazim, da me še kaj pridržuje,
prosim Boga pomoči , in potem trgam, sekam in
režem, da se iz mreže izvijem. Na ta način ravnam 11 .
„Spominjam se“, pravi Vincencij dalje, „nekega po¬
sebnega dogodka, ki mi ga je sam povedal in ki je
vsega občudovanja vreden ....  Na nekem potovanju
je, kakor po navadi, preiskaval, je li njegovo srce še
na kako stvar navezano. Stopili so pred njegovo dušo
njegovi opravki, navadni odpočitki, čast, prijateljstvo;
pretresal je vsako nagnjenje svojega srca na tanko.
Konečno zagleda svoj meč na sebi, ki mu je prav
ljub in drag bil in rekel je: „„Zakaj še ta meč nosiš?
Oh ....  saj je nedolžen in nič hudega ni storil. Pri¬
zanesi temu orodji, ki ti je tolikrat koristilo, in za
Bogom, v tisoč in tisoč nevarnostih najboljša pomoč
bilo! Kaj ? če te kdo zgrabi ? Brez meča bodeš gotovo
premagan ....  Od druge strani si je pa spet mislil:
če se primeri, da v sovraštvo pridem, ali bodeš dovolj
močan, se dvoboja zdržati? Ne bodeš zopet za meč
prijel in ga rabil v greh? Moj Bog, kaj mi je storiti?
Kaj hočem početi? Orodje moje nečasti, orodje mojih
grehov bi še ljubil? Naka, vidim, da je moje srce še
na ta meč navezano. Ne dam se tako ponižati, da bi
me moj meč zmagal. Ko je to rekel, vgleda pri potu
velik kamen, stopi raz konja, vzame meč, in ga na
kamenu na sto kosov zdrobi, se vsede spet na konja
in jezdari dalje. Rekel mi je, da je po tej junaški zmagi
svoje srce posvetnega nagnjenja tako očistil, da mu ni
bilo nič več za ta svet, ampak vsa njegova ljubezen
je merila na Boga. „Glejte, gospodje moji, je Vincencij
sklenil, „kako vspešno bodemo v čednostih napredovali,
ako bodemo po izgledu tega žlahtnika svoja srca tudi v
malih rečeh od posvetnih stvari odtrgovali. V kratkem
bi se naša duša z Bogom zjedinila, ako bi naša srca
od stvari ločene bile 11 . Žlahtni Rougemont je pa, pre¬
denj mu je Bog nebeško krono dal, še moral dolgo
bolezen in velike bolečine trpeti. Pa tudi tu je po
kazal svojo zvestobo, in mirno v Gospodu zaspal

31

14- Kako ste si dve posvetni gospodičini Vincencijevo
pridigo k srci vzeli.

Vincencij svojih govorov ni lišpal po šegi po¬
svetnih govornikov, ki z izbranimi in olikanimi stavki
svoje govore kinčajo, da bi se poslušalcem dopadli;
ampak razlagal je Božjo besedo razumno, z močjo in
častitljivostjo in z navdušenostjo za Božjo reč; tim
večji je bil pa vtis, ki so ga njegovi govori povzročili;
bili so duh in življenje, ktere je Božja milost sprem-
ljevala. Med drugimi, katere so ti govori presunili, in
ki so se spokorili, zaslužite posebno dve gospodičini
omenjeni biti. Bili ste še mladi, žlahtnega rodu,
od narave in sreče obilno obdarovani. Čisto v posvetne
misli zakopani, niste imeli drugega dela, kakor pri
posvetnih druščinah s svojo gizdostjo lesketati, igrati,
se lišpati, in z vsakdanjim sprehajanjem dragi čas
tratiti. Je bila radovednost ali pošten namen — bodisi
kakor hoče — tudi one dve ste prišli Vincencijeve
pridige poslušat; obe pa ste bili tako ginjeni, da ste
sklenili ga obiskati in z njim govoriti. Vincencij je
ta slučaj v to porabil, da jim je prav toplo in s tako
močjo na srce govoril, da ste — brez vsega strahu,
kaj bodo ljudje rekli — se vsej posvetni ničemernosti
odpovedali in se zavezali od sedaj le ubogim in bol¬
nikom streči. Bog je njiju službo res blagoslovil, kajti
onedve ste bili prva uda tistega blagodelnega društva
gospej, ki je pozneje neizrečeno veliko dobrega v po-
lajšanje človeškega trpljenja storilo.

15. Družtvo gospa krščanske ljubezni.

Nekega dne, bil je ravno praznik, ko je mislil
na prižnico stopiti, ga ena izmed teh, gospodičina
Chassving poprosi, naj neko revno, bolno, pol ure od
cerkve stanujočo družino milosrčnosti faranov pripo¬
roči. Vincencij je to rad storil; njegove besede so
imele tak vspeh, da, ko je popoldne sam hotel ime¬
novano družino obiskati, je po vsem potu ljudi sre¬
čeval, ki so taj hrano in darove prinašali. Ljudje tako

32

blagega srca in pripravne volje so Vincencija ganili;
„le škoda 11 , je djal, „da se niso popred med seboj zme¬
nili, da bi bili vboge bolnike za delj časa z živežem
preskrbeli. Toliko naenkrat, je preveč! Vsega ne mo¬
rejo snesti, pozneje bo pa v kvar šlo, in potem bodo
morali spet stradati 11 . Da bi se v enakih slučajih v
prihodnosti modrejše in previdnejše ravnalo, se je,
kakor je navado imel, najprej v molitvi z Bogom, in
potem z nekaterimi udi svoje duhovnije posvetoval.
Po večkratnem pretresova.nji je naredil načrt za do¬
brodelno društvo gospa, kateremu so se razun dveh
zgoraj že imenovanih gospodičin še druge žlahtne
gospe pridružiti ponudile. Po tem načrtu spiše Vin¬
cencij nekatera pravila,*) ki jih jeLijonskemu nadškofu,
prečastitemu gospodu Marchemont-u v potrjenje pred¬
ložil. Seveda, takrat ni mislil, kako daleč se bode raz¬
širilo in koliko izvrstnega sadu obrodilo to društvo.
V večjih mestih na Francozketn so si najimenitnejše
gospe v veliko čast štele, se temu društvu pridružiti.

*) Modro osnovo, pravila ali postave tega društva najdeš v
Sintzelnovera »Geist des H. Vincenz von Paul III. Band» stran 106
do 158. O kako lahko bi se to društvo v vsaki fari z dovoljenjem
g. župnika vpeljalo; koliko hudega bi se zatrlo in koliko dobrega
storilo ! Ustanovi se to društvo na čast svojega patrona Jezusa Kr.,
blažene Device Marije in na čast patrona ali patrone dotične fare.
Nje namen je: Revnim bolnikom (in sicer tiste fare samo) jed,
pijačo in zdravilo za čas njih bolezni priskrbovati; skrbeti, da ne¬
varno bolani prej ko mogoče sv. zakramente za umirajoče prejmejo;
ozdravljenim pa je na srce polagati, Boga ne več s smrtnim grehom
žaliti, ali saj pobožnejši zanaprej živeti, kakor je bilo dosedaj. Udje
društva zamorejo biti pobožne, poštene žene in deklice — žene
morajo od svojih možev, deklice od svojih starišev za to posebno
dovoljenje imeti. Kadar društvo že gotovo število udov ima. se
volijo uradnice : Vsako 3. leto na binkoštni ponedeljek se društvo
snide in vpričo domačega g. župnika izvoli izmed udov tri, (izvo¬
ljene morajo imeti večino glasov) ki v imenu društva poslujejo :
1. prednico, 2. sprejemnico, ki denarje in darove sprejema. 3. klju-
čarico, ki denarje in darila shranjuje, te 3 imajo vse oskrbništvo
v rokah; gospod župnik ima pri vsakem posvetovanji predsedništvo.

Najprej kažejo pravila v 4. pog lavjiprednici, katere dolžnosti
in pravice ima: v 6. poglavji so naštete dolžnosti sprejemnice,
katera prednico podpirati in za silo tudi nadomestovati mora. Ona
denarje sprejema, katere v za to odločeno blagajnico shranjuje. Bla-
gajnica ima 2 ldučavnici: do ene ima prednica, do druge spre-

Ne da se popisati, koliko dobrega so^v splošnih stiskah
na Francozkem in drugod storile. Še kuga ni zamogla
njih nezmagljive iz Boga izvirajoče ljubezni prema¬
gati. Ne samo za telesne potrebe so skrbele, ampak
bolnike so tudi obiskovale, jih tolažile, jih navduše¬
vale za voljno prenašanje trpljenja in so jih na vredni
prejem svetih zakramentov pripravljale. Posebno pa
je njih materna skrb obsegala, kar še bodemo pozneje
slišali, vboge otroke, sirote in najdence.

Šesto poglavje,

Pariz središče Vincenoijevega delovanja.

i. Vincencij se ravna po nasvetu svojega spovednika.

Ko je Vincencij tako očividno od Božje milosti
spremljan v Chatillonu deloval, je gospa Gondi na vse
načine si prizadevala, ga nazaj dobiti. Ne samo od
nje je pisma dobival, ampak tudi od svojih prijateljev,
celo od Pariškega nadškofa, kardinala Retza, ki je bil
brat grofa Gondi-ja. Tudi o. Berulle mu je pisal in
želje Gondi-jevih, žalostni stan grofinje, ter vse, kar
bi zamogel v Parizu še dobrega storiti, mu živo na
srce polagal. Vendar se ni predrznil sam v tej reči
določno razsoditi, ampak je vse Vincenciju v pretres
prepustil, naj ravna., kakor bo on sam Božjo voljo
spoznal. Nositelj teh sporočil je bil gospod Dufresne,
Vincencijev znan prijatel, in tajnik pri Gondi-jevih.
Ta pisma in ustmena sporočila so Vincencija nekoliko
osupnila; podal seje  v cerkev, se Bogu daroval, in
iz globočine svojega srca molil: „Gospod, kaj hočeš,

jemnica ključ. V 6. in 7. poglavji so dolžnosti druge pomočnice in
pomočnika prednice. Posebno lepe so pravila v poglavji, ki zade¬
vajo celo društvo, in ki so ob enem vodilo k pobožnosti. V 9. 10.
11. 12, 13. 14 poglavji se razlagajo natančneje dolžnosti društva,
15. poglavje pove način, kako se je pri bolnikih vesti, kako in
s čem jim streči. 16. poglavje govori o notranjem duhu in na¬
menu. s katerim udje bolnike obiskovali morajo i. t. d. \ 20. po¬
glavji so našteti odpustki od papeža Inocencija XII. podeljeni.

3  '

34

da storim? Konečno se mu je dozdevalo, da bi znalo
le bolj po Božji volji biti, ako se spet v Pariz po¬
vrne ; temu je pritrdil tudi o. Bence, prednik Lijonskih
Oratorija nov.

2 . Vincencij zapusti Chatillon.

Farani Chatillonski še niso nič vedeli, da jih
Vincencij misli zapustiti; zvedeli so to še le, ko je v
pridigi od njih slovo jemal; v tem govoru je rekel:
„Pri nastopu svoje službe sem mislil, da bodem celo
svoje življenje pri vas ostal, in tudi zdaj ne bi vas
zapustil, ako ne bi Bog klical me drugam; nikoli vas
pozabil ne bodem, tudi nepričujoč vas hočem v srci
imeti 3 * * * * * * * 11 . Farani so bili osupnjeni in žalostni zavoljo
zgube svojega ljubljenega in častitljivega dušnega pa¬
stirja. Ko je še to, kar je imel, med uboge razdelil,
se je podal na pot; pa vse je teklo za njim, vsi so
ga hoteli spremiti. Ko je videl njih solze in slišal njih
jok, se tudi on ni mogel jokanja zdržati. Rekel jim
je, naj se le na dom povrnejo, dal jim je sv. blagoslov
in jih Bogu izročil. Oni pa so le stali in tako dolgo
žalostno za njim gledali, dokler ni zginil spred njih
oči. To žalostno slovo mu je polajšala ta okolščina,
da je bil izvrstni Girard, njegov prijatelj in zvesti
pomočnik za naslednika v fari potrjen.

3 . Vincencij v Parizu.

23. grudna 1. 1617. je prišel Vincencij spet v

Pariz, in njegova prva pot je bila k o. Berullu, s ka¬

terim se je želel še posvetovati. V priprostosti srca mu
je vse svoje dvombe v pretres izročil in seje njegovi

določbi čisto prepustil. Berulle je prosil za odlog, da

bi te reči Bogu priporočil in z učenimi in pobožnimi

skupno prevdarjal. Bolj ko kedaj je Vincencij zdaj

molil, da bi Bog njegovega spovednika razsvetil, njemu

pa milost podelil, sv. Božjo voljo popolnoma spolniti.
Konečno po resnem pretresovanji je o. Berulle določil,
da naj duhovnijo pusti in se h Gondijevim povrne.

35

Vincencij je določilo mirno in pobožno poslušal, ter
je za vse druge ugovore ostal slep in gluh iz pokor¬
ščine do tega, kar mu je naročil spovednik. Da je o.
Berulle v tej zadevi prav modro razsodil, bodo poka¬
zali nasledki, katere je Bog obilno blagoslovil.

4. Vincencij vdrugič pri Gondi-jevih.

24 grudna na predvečer božičnih praznikov je
Vincencij zopet h Gondi-jevim prišel, kateri so ga kakor
angela miru z nepopisljivim veseljem sprejeli. Pobožni
grofinji je moral zdaj obljubiti, da je nikoli več ne
bode zapustil, in da hoče, ako ona pred umrje, pri
njeni smrti pričujoč biti. Vincencij je bil res mož be¬
sede, vendar se ni kesal, da je v Ghatillonu župnoval.
Če je tudi samo le 5 mesecev tam bil, je duh, kate¬
rega je ondi oživil, tudi po njegovem odhodu živel
in obilni sad rodil; najbolj se je to pokazalo o priliki,
ko je čez nekaj let v Chatillonu velika lakota nastala,
in precej potem še kuga hudo razsajala. O tej priliki
so svojo ljubezen razodevali posebno Beynier in oni
dve gospodičini, ki ste se po Vincencijevem trudu
spokorili in o katerih smo že zgorej govorili.

5. Društvo gospa krščanske ljubezni se čedalje bolj širi.

Prava ljubezen nima nikoli miru, ampak, kadar
je človeško srce vnela, ga neprenehoma nagiba in
navdušuje Božjo čast in blagor bližnjega pospeševati.
To nam priča ne samo izgled velikega apostola, ampak
tudi življenje vseh apostolskih delalcev, katere je kedaj
katoliška Cerkev imela; tudi Vincencij nam to s svojim
življenjem dokazuje. Ker so Gondi-jevi sinovi zdaj svoje
učenike imeli, katere je Vincencij samo le nadzoroval,
je drugi čas lahko v pastirovanje porabil. Že v za¬
četku leta 16IS je s pomočjo nekaterih pobožnih du¬
hovnov Pariške nadškofije v Villepreux misijone imel;
pred odhodom je ustanovil tu društvo gospa krščanske
ljubezni, katerega pravila je Pariški nadškof, kardinal
Retz, potrdil. Ne dolgo potem je vpeljal še v Joigny

3*

tretje društvo; četrto pa v Montmirail; v kratkem
časi je bilo samo na posestvih grofa Gondi-ja, kjer
je Vincencij misijone obhajal, že nad 30 društev. Kamor¬
koli je ta služabnik Božji prišel, in večne resnice ozna-
noval, je seme Božje besede obilni sad obrodilo.

6 . Vincencij se poteguje za poštenje duhovščine.

V Montmirailski srenji so bili trije kalvinci, katere
je grofinja prijazno povabila, naj bi se z Vincencijem
zastran vere pomenili. Dva sta se dala precej prepri¬
čati o resnici katoliške vere, tretji pa, ki je pod plaš¬
čem večje omike veliko trdoglavnost zakrival, ni mogel
najti ne konca ne kraja svojim ugovorom; Vincencij
je vedel vse odbiti. Nekega dne je prav razburjen in
razkačen Vincenciju očital: ,.Gospod, Vi pravite, da
katoliško cerkev sv. Duh vlada, tega ne morem ve¬
rovati; ubogo kmečko ljudstvo se nevednim, strastnim
duhovnom izroča, ki ga ne učijo ne dolžnosti njego¬
vega stanu, ne krščanskih resnic; nasproti pa so mesta
polna posvetnih in redovnih duhovnov, ki samo lenobo
pasejo; samo v Parizu je 10.000 takih lenuhov; ti bi
lahko delali, pa ravno ti so, ki zanemarjajo kmečko
ljudstvo, da v nevednosti živi in vpogubljenje dere.
Vendar pravite, da katoliško Cerkev sv. Duh vlada,
moje žive dni tega verovati ne morem' 1 .

7 . Vincencijev odgovor.

Tako očitanje je Vincencija tolikobolj v srce
zbodlo, ker je nekoliko res opravičeno bilo, in ker je
sam čutil pomanjkanje duhovske pomoči na deželi,
pa tudi zastran duhovščine v mestih ravno tistih misli
bil, kakor papež Gregorij veliki, ki je v Rimskem zboru
1. 595. vpričo škofov rekel: „Za nekaj časa se je ve¬
lika razvada v Rimsko cerkev vsilila, ker pevce za
služabnike altarjev rabijo, ki še vedno pevci ostanejo,
akoravno so že dijakoni; ti bi morali namesto da
popevajo, Božjo besedo oznanovati in ubogim streči.
Tako pa se zgodi, da se v posvečenih služabnikih

37

altarja bolj lep glas, kakor lepo obnašanje išče, in
kateri se s svojim zadržanjem Bogu bolj zamerijo
kakor se s petjem ljudem dopadejo“. To. 5. concil.
pag. 1198. Pa Vincencij se je kmalu osrčil in mirno
rekel: „Dozdeva se mi, da ste o katoliški duhov¬
ščini slabo podučeni 11 . Prizadeval si je, mu doka¬
zati, da niso vsi dušni pastirji na deželi sebični na¬
jemniki ali leni in nevedni možje; veliko jih je, ki
so vrli učeniki, ki neutrudljivo svoje ljudstvo v Božjih
resnicah podučujejo, veliko jih je, ki so prav zvedeni
dušni zdravniki, ki v vseh potrebah radi pomagajo;
veliko jih je, ki so čujoči pastirji, ki se razvadam in
grehom s vso oblastjo svojega poklica srčno zoperstav¬
ljajo in če z oblastjo ne zamorejo, saj z ojstrim mečem
Božje besede neprestrašeno nasprotujejo. Lahko sami
izveste, je djal, da je med kmečko duhovščino veliko
izvrstnih možev, ki bi sami s seboj nezadovoljni bili,
ako bi v svoji službi le na videz delali, ampak ki v
resnici Gospodu služijo in se Gospodu dopasti želijo,
ki od njih več tirja. kakor navidezno službo. To pa,
kar pravite od duhovnov in redovnikov po mestih,
je krivičenje, Ali vam ni znano, da ravno ti z velikim
trudom in dobrim srcem med kmečko ljudstvo zaha¬
jajo, in mu Božjo besedo oznanujejo? Res je, da so
eni zmirej doma, a zato, da noč in dan neprenehoma
Bogu hvalo pojejo, ali pa bukve spisujejo in s tem
krščanski svet podučujejo. Veste pa, če kateri duhoven
svojih dolžnosti ne spolnuje, če rajši v svojem vrtu
dela, kakor v vinogradu Gospodovem, ali če redovnik
na svoj poklic pozabi, da so to pregreški posameznih,
s katerimi ne smete vso cerkev dolžiti. Ce pravimo,
da katoliško cerkev sv. Duh vlada, je to umeti . od
katoličanov sploh, ali saj od večine katoličanov, ki še
po naukih krščanske vere živijo; tisti pa, ki ne rav-'
najo tako, svetemu Duhu nasprotujejo, in akoravno
so še udje svete cerkve, so le leni in bolehni udje,
ki po mesu živč in ravno zato bodo po besedah sv.
pisma tudi umrli 11 ,

38

8. Kako se krivoverci najložej pridobijo.

Takim odgovorom kalvinec ni zamogel nič več
ugovarjati, vendar se ni hotel še svojej zmoti odpo¬
vedati. Drugo leto pride Vincencij s svojimi duhovnimi
tovariši spet v tisti kraj na misijon, Pridige so bile
vsaki dan; ljudstvo so podučevali v vseh resnicah,
ki so kristjanu vedeti in verovati potrebne, da Bogu
služi. Tudi imenovanega kalvinca je radovednost gnala,
da je prišel misijonske pridige poslušat. Ko je videl,
da so duhovni s toliko gorečnostjo Božje resnice ozna¬
njevali, in vsem, tudi tistim, ki so na najnižji stopnji
omike bili, Božje nauke čisto razumljivo razlagali, ko
je videl, da so tudi najtrdovratnejši grešniki resnico
spoznali, in se s skesanim srcem k Bogu obrnili, se
ni zamogel več vabljivi milosti Božji ustavljati, ampak
sam ob sebi-pride k Vincenciju ter reče: „Zdaj sem
prepričan, da katoliško cerkev sv. Duh vlada, ker
vidim duhovne, ki se tako goreče in ljubeznjivo za
kmečko ljudstvo potegujejo; zato sem pripravljen
vse katoliške resnice verovati, ako me hočete v sv.
cerkev sprejeti 11 . Vincencij se je tega močno veselil,
in ker ga je za dovolj podučenega imel, mu je naročil,
naj prihodnjo nedeljo v Marche (blizo Montmirail-a)
pride, kjer se bo spet misijon obhajal, tam sme vpričo
ljudstva in slovesno katoliško vero spoznati. Nedelja
pride, misijon v Marche-ji se je pričel, pa tudi kalvinec
je bil pričujoč. Po prvi pridigi ga Vincencij po imenu
pokliče in vpričo vsega ljudstva vpraša, če še ima
resnično voljo se krivoverstvu odpovedati, in se v
katoliško cerkev povrniti. Kalvinec pritrdi rekoč, da
želi, a vendar še nekatere dvombe ima. „Ne morem
verovati, da ta podoba, — pokaže na kamenito po¬
dobo Marije Device — moč ima čudeže delati 11 . Vin¬
cencij mu reče: „Katoliška cerkev ne uči, da kamen
čudeže dela, ali da kamnene podobe same iz sebe kako
moč imajo; pa Bog zamore svoje milosti deliti, kjer
in komur hoče; nekdaj se je celo Mojzesove palice
poslužil, da je z njo čudeže delal; pri nas še vsak
otrok ve, kar sveta cerkev o češčenji podob uči 11 . In

39

res je Vincencij poklical dečka, ki je na vprašanje
odgovoril rekoč: »Katoliška cerkev ne časti podob
zarad tvarine, iz katere so narejene, ampak zato, ker
nam Kristusa, blaženo Devico, ali druge svetnike
pred oči stavijo; ti so namreč svet premagali, in njih
podobe nas opominjajo, kako jih moramo v veri in
dejanji posnemati 11 . Kalvinec je bil s tem zadovoljen
in reče, da nima zdaj nič več ugovarjati. Vendar je
Vincencij še osem dni čakal in osmi dan se je kal¬
vinec svojej krivoveri odpovedal ter bil sprejet v sv.
cerkev, v kateri je do smrti prav pobožno živel.

Tako je priprosto razlaganje Božjih resnic in lep
zgled duhovnov pri tem krivoverci več opravil, kakor
vse polemiške pridige. Ta dogodba je na Vincencijevo
srce neizbrisljiv vtis napravila, nikoli ni tega pozabil;
in ko je nekega dne o tej reči govoril, je svojim rekel:
„0 kako srečni smo v našem poklici, ki nam dolžnost
nalaga, revne kmečke ljudi krščanski nauk učiti in
jih posvečevati, s tem kažemo krivovercem, da kato¬
liško cerkev sv. Duh vlada .“

g.  Vincencij pri galijotih.
a) v Parizu.

S svojo preselitvijo h Gondi-jevim je prevzel du¬
hovno oskrbništvo za domače, pa njegova ljubezen je
obsegala tudi vse, ki so bili pod oblastjo grofa Gondi-ja.
Ker je bil Gondi general ali kraljevi namestili oblastnik
vseh francoskih galej, si je Vincencij tudi skrb za
galijote svojim dolžnostim prišteval. Popis dušne in
telesne revščine teh revežev je v Vincenciju zbudil
srčno sočutje in ga je navdušil k delu, o katerem
moramo zdaj obširneje govoriti.

Tako spehan in truden ko je tudi bil, kadar se
je iz misijonov na dom povrnil, mu vendar ni bilo
pretežko še galijote obiskavati in tolažiti. Da bi videl,
kako se z njimi ravna, predenj se v Marseillo pošljejo,
je sam stopil v njih temne ječe — a moral je tu vi¬
deti reči, ki so presegale vso njegovo domišljijo. Po¬
vedal je generalu, kar je videti moral, in se ponudil

40

pomagati in olajšati grenko osodo teh revežev, ako
mu dovoljenje da. General toliko rajši v to privoli,
ker je vedel, da je to tudi njegova dolžnost. Vincencij
se takoj dela loti. — Najprej je dal vse galijote pre¬
peljati v hišo, katero je nalašč zato v najem vzel ter
se zavezal, sprvega sam zanje skrbeti- S pomočjo Pa¬
riškega .-škofa je hotel najprej njih telesno revščino
zlajšati, potem je še le mislil na njih dušni stan
Ravnal pa je z njimi s tako krotkostjo, potrpežljivostjo,
ljubeznijo in s tolikim spoštovanjem, da so ti nesreč¬
neži, s katerimi se je dosedaj le trdo in surovo ravnalo,
svoje oči luči svete vere in srce kesanji odprli; njih
stanovanje, dosedaj peklu podobno, se je nekako v
nebesa spremenilo.

b) Vincencij v 3Iarseillji.

Po vsem mestu in tudi na dvoru se je govorilo
o tej čudni spremembi. Generalu se je to delo usmi¬
ljenja tako dopadlo, da je sklenil galijotom po vsej
francoskej deželi ravno to dobroto nakloniti. Podal se
je h kralju Ludoviku XIII. ter mu gorečnost in vspešno
delovanje tega pobožnega duhovna tako živo pred oči
postavil, da se je pobožni vladar zavezal, tako izvrstno
delo podpirati in 8. svečana 1. IG 19. je Vincenciju
pismeno službo občnega duhovnega obskrbništva čez
vse galeje francoske dežele izročil. Ko je Vincencij tako
za dobrodelnost čez vse te reveže pooblastenje sprejel,
se je v Marseil-jo podal, kjer jih je največ bilo. Kakor
v Parizu, hotel je tudi tukaj najprej velikost revščine
opazovati, da bi ložej za prihodnost stalno zdravilo
pripravil. V Parizu je vidil galijote, ki so še le začeli
po potu hudobije hoditi, a tukaj je našel v grehu za¬
starane hudobneže — sive starčeke. Da bi natančno
in brez vsega zadržka opazoval, kako se jim godi,
je hotel nepoznan ostati, s tem se je tudi umaknil
časti in spoštovanju, katero se mu je spodobilo vsled
njegove visoke službe. Njegova ponižnost in ljubezen
ste se pa tako z namenom Božje previdnosti popol¬
noma vjemali; Vincencij je bil poklican po vzgledu

41

Jezusa Kristusa vse hudo sam poskusiti, predenj ga
je ozdravil. Kakor je dve leti tursko sužnost prena¬
šati moral, tako je bila Božja volja, da je moral tudi
osodo obsojenih galijotov poskusiti, in potem, ko je
nezadolženo sužnost spoznal, je moral tudi še po hudo¬
delstvu zadolženo pokusiti. Ker pa od svoje strani —
kakor Božji Sin J. Kr. — ni imel nobenega hudodelstva,
je ta namen le s prostovoljno ječo dosegel.

c) Junaška ljubezen.

Ko se je Vincencij nekega dne na morskem
obrežji sprehajal, vidi staro ženo milo jokati. Na nje¬
govo vprašanje, zakaj tako joka, pravi žena, da žaluje
zarad svojega sina, katerega imajo danes na galejo pri¬
kleniti. Vincencij gre obsojence gledat; ni mu bilo
težko izmed različnih obrazov v nekem mladem mo¬
žaku sina omenjene žalostne matere spoznati. Vin¬
cencij se mu bliža, ga vpraša to in ono. ga tolaži, a
obsojenec zamišljen, obupan molči. Mladi galijot seje
namreč moral ločiti ne samo od svoje stare matere,
ampak tudi od svoje žene in malih otrok, ki bodo
morali vsi po zaporu očeta nesrečni postati; to mu
je marn in srce zaprlo. Ginjen se Vincencij priklone,
poljubi verige nesrečneža, jih s svojimi solzami po-
rosi, in oči k nebesom povzdigne, da bi spoznal, kako
bi bilo pomagati. Njegovo oko je srečalo oči stružnega
oficirja, ki je vse to opazoval; dozdevalo se mu je,
ta stražar bi se dal pregovoriti, da bi od svoje ojstre
dolžnosti malo odjenjal; obrne se do njega s prošnjo,
da, ako dovoli, bi, namesto mladega moža, njega v
železje zakovali. Stražarju gre za gotovo število jet¬
nikov, in če se ta dogodba tudi zve, kdo se bo pre-
drznil ga zato obsoditi? oficirja solze oblijejo, Vincencij
pa še ni na odgovor čakal, ampak stopi k nesrečnežu,
mu verige odklene, jih poljubi, in svoje noge vanje
vklene, moža pa k materi in ženi pošlje. 0 mnogih
svetnikih vemo, da so stigmatizirani bili t. j. od Je¬
zusa rane dobili; tudi Vincencij je moral rane te ju¬
naške daritve celo življenje na nogah nositi; oteklina

42

in rnne na nogah so o tej dogodbi pričale do njegove
smrti Kam je Vincencij zginil, kajti ni ga bilo več
viditi; več tednov je preteklo ; grofinja vsa osupnjena,
da nobenega sporočila ne dobi, začne po Vincenciju
pozvedovati — in našli so ga — na galeji v železje
zakovanega — pri kermilu med hudodelniki

d) Jama razbojnikov — tempelj Božji.

Vincencij je vedel svoj čas v Marseilji dobro
porabiti. Ni mu bilo zadosti, da je kazen za zadol¬
ženega prenašal, ampak od vsakega je hotel izvedeti,
kako se mu godi; zato je vsakega po vrsti vpraševal,
njegove pritožbe poslušal, zavoljo njegovega trpljenja
mu usmiljenje kazal, miloš:ino delil, in kadar ni več
denarjev imel, mu je saj s solzami razodeval svoje
sočutje. Ker so z reveži, kateri so že tako zadosti
svoje ostre kazni čutili, še prav surovo ravnali, se je
obrnil do oficirjev in jetniških uradnikov, ter jim
pred oči stavil, kako je tako ravnanje človeštvu in
krščanstvu nasproti, ako se trpljenje, ki je samo
na sebi že težavno, še pomnožuje. Na Vincencijevo
prošnjo so od sedaj z njimi bolj človeško ravnali, pa
tudi hudodelniki so od zdaj potrpežljivši in mirnejši
bili, in Vincencij je tako lahko začel boljšanje njih
dušnega stanu. Poprej so duhovna, če se jim je le
prikazal, s kletvijo in z grdimi psovkami obsuli, a
zdaj je Vincencij s pomočjo več drugih duhovnov
čisto mirno Božjo besedo oznanoval, sv. zakramente
delil, še celo več krivovercev in mohamedancev je s
svojo prijaznostjo za sv. vero pridobil. V kratkem
časi so se te jame vseh hudobij spremenile v tempelj
Božji, v katerem se je iz ust ravno tistih, ki so po¬
prej strašne kletve izgovarjali, le petje Božje hvale
slišalo.

e) Misijon pri galijotili.

Rad bi se bil v tem delu še dalje pomudil, pa
odhod grofov in vedne spremembe galijotov, ki še
takrat nobenega določenega mesta niso imeli, so ga
primorale, se v Pariz povrniti. A že prihodnje leto

43

1623. je pretrgano delo spet pričel ter je na galejah
napravil velik misijon. Podal se je v ta namen v
Bordeaux, kamor je grof prejšnje leto iz Marseilje 10
galej odpeljati dal. Vincencij je tu našel več takih
revežev, katere je že bil za Boga pridobil in veliko
drugih, ki so bili zarad vojske kalvincev tu sem po¬
slani. Ker je pa ta vojska zdaj bila končana, je
Vincencij hotel čas miru in zmage v to obrniti, da
bi svoje namene izpeljal. Ko pride v Bordeaux, je šel
najpred nadškofa d’ Escoubleau, ki je bil ob enem
Surdiški kardinal, pozdravit. Kardinal je Vincencijevo
delo z velikim veseljem podpirati obljubil ter dovolil,
da si sme iz različnih samostanov 20 redovnikov iz¬
brati, ki mu bodo pomagali. Te duhovne je Vincencij
dva in dva na vsako galejo postavil, on sam pa je
vse vodil in vravnaval. Neutrudljivo je delal zdaj tu
zdaj tam; kamor so ga klicali, je prišel na pomoč,
da je trdovratna srca pretresal, žalostne tolažil, ne¬
verne podučeval. Tudi njegovi duhovni pomočniki,
po tako lepem vzgledu navdušeni in v trpljenji usr-
čeni, so, tako rekoč, čudeže delali. Ni verjeti, koliko
dobrega je ta misijon naredil.

f) Še nekaj o galijotih.

Vincencij pride spet v Pariz, pa še le zdaj, ko
je posestvo sv. Lazarja dobil, je zamogel čisto po
svojih željah dela ljubezni opravljati; a prvi. ki so
iz tega posestva dobiček imeli, so bili galijoti. Zato
je poizvedoval, kje bi bila kaka hiša dobiti, ki bi se
dala izključno zanje pripraviti. Ko so mu kralj in
mestni župani stolp sv. Bernarda poklonili, ga je
očedil, popravil in s primernim hišnim orodjem pri¬
pravil ter oskrbništvu misijouarjem in hčeram kr¬
ščanske ljubezni izročil. Deset let je skrbel čisto sam
za. potrebne stroške, dokler mu ni neka oseba pri
svoji smrti 600 lir letnih dohodkov v ta namen spo¬
ročila. Tudi je že takrat na stavbo nove bolnišnice
v Marseilji mislil. Pri svojem prihodu v to mesto
je generala galijotov nagovoril, da je temeljni kamen
vložil, a preveliko rogoviljenje v tistih časih je iz-

44

praznilo žepe dobrotnikov in zidanje bolnišnice je
zaostalo. Poznej se je Vincencij do kardinala Riche¬
lieuja obrnil, ki je bil takrat za višjega nadzornika
mornarstva imenovan, in je z dovoljenjem Ljude-
vika XIII. nadaljeval od Filipa Gondija pričeto delo;
škoda, da je umrl. predenj je bilo delo dovršeno;
vendar je na smrtni postelji izvršitev tega dela, kakor
tudi oskrbništvo drugih dobrih del usmiljenja svoji
sestrani, vojvodinji Aiguillonski sporočil. Vojvodinja
Aiguillonska je bila vsega občudovanja vredna gospa,
na to ime še bodemo večkrat naleteli, kajti ona je z
grofinjo Joigny in z gospodičino Les Gras največ k
Vincencijevim napravam pripomogla. — V namenu
in v smislu svojega strica je vojvodinja hitela dovr¬
šiti zidanje bolnišnice v Marseil-ji; in res, v začetku
leta 1613. je bilo že vse tako pripravljeno, da so se
galijoti tjekaj preselili in se oskrbništvu misijonarjem
izročili. Meseca svečana je Vincencij pet misijonarjev
tje poslal, ki so s pomočjo škofa Janeza Gault-a in
viteza de Simiane de la Coste vspešno delovali. Ve¬
liko število krivovercev in celo mohatnedancev je
stopilo v katoliško Cerkev; vso drugo podobo so z
milostjo Božjo kaznjenci zdaj dobili. — Novica od
toliko vspešnega delovanja je vojvodinjo Aiguillonsko
tako razveselila, da je sklenila misijonarstvo v Mar¬
seil-ji stalno ustanoviti; podarila je leta 1643. v ta
namen 14.000 frankov in s kraljevim odlokom je bila
Vincenciju in njegovim naslednikom služba vesoljnega
duhovnega oskrbništva (aumonier general) čez vse
galeje izročena z oblastjo, da se sme dati nadome-
stovati od tamošnega prednika misijonarjev — tako
dobro v službi — kakor tudi v vseh pravicah, ki so
z njo v zvezi. Dve leti pozneje je bila misijonska
naselitev v Marseil-ji s kraljevim patentom potrjena
in z dohodki dotirana. Tako je vedel Vincencij v
blagor zdravih in bolnih galijotov v Marseil-ji stalno
zavetišče ustanoviti. Akoravno ni sam mogel tam
delati, je vendar našel pota in pripomočke, jim osebno
postreči. Kadar so se mimo sv. Lazarja peljali, je
rekel postati, da jim je o Bogu kaj povedal in vsa-

kemu 5 sous milošnje podaril. Pa tudi teh, ki so le
začasno v stolpu sv. Bernarda prebivali, ni pozabil,
po očetovo je .skrbel za vse, kakor tudi za to, da so
lahko in brez težave s svojimi v dotiko prišli. Po¬
gosto jih je misijonarjem priporočal, njih gorečnost
zanje vnemal in se jim toplo zahvaljeval, za vse do¬
brote, katere so tem revežem podelili.

--

Druga doba.

Ustanova družbe misijonarjev in hčera
krščanske ljubezni.

Prvo poglavje,

i. Gondijeva hiša, zibelj ustanove 1625.

Prvo misel k tako slavnemu delu, o katerem
smo dozdaj govorili, so Gondijevi sprožili in se ga
vzajemno vdeleževali. Gondijeva hiša je imela tudi
zibelj še obširnejšega dela biti, ki bo vse druge dela
obsegalo, to je: zibelj ustanove misijonske družbe.
Povrnimo se spet v leto 1G24. Grofinja Gondi je vi¬
dela obilni sad, katerega so prvi Vincencijevi misijoni
obrodili; to jo je naklonilo,,te pobožnosti dalje raz¬
širiti in stalno ustanoviti. Že od leta IG 17. je željo
gojila 16.000 lir kaki duhovni družbi izročiti, ako
bi hotela dolžnost prevzeti, vsako peto leto na njenih
posestvih misijone obhajati. Ponudila je te denarje
Vincenciju, naj jih tisti družbi izroči, katera bi po
njegovem mnenji za tako podjetje najpripravnejša bila;
a povsod, kamor se je s to prošnjo obrnil, so mu jo
odbili. Čudna pota previdnosti Božje! Bog je hotel
delo nove vrste vpeljati, namreč podučevanje revnega
kmečkega ljudstva, h kateremu je tudi posebne, čisto
nove dražbe treba bilo — družbe, ki se bo z najbolj
priljubljenim delom čede Jezusovih ovčic pečala. Ta

46

namen Božje previdnosti nista spoznala ne Vincencij,
ne grofinja Gondi; a blaga gospa je to misel vedno
v svojem srci hranjevala in čakala ugodnega časa
spolnit ve. Da bi ta misel ne zaspala, in da bi se saj
v prihodnosti izvršila, ker zdaj ni mogoče bilo, je v
svojej oporoki 16.000 lir sporočila, ki se naj v stroške
pri misijonih na njenih posestvih obrnejo; Vincencija
pa je postavila za izvršitelja tega sporočila.

Sedem let je preteklo. Vsako leto je gospa po¬
novila svojo oporoko, Vincencij pa tudi svoje ponudbe,
pa zastonj. Konečno si reče: „Čemu iščeš drugod,
kar sama v hiši imaš? Vincencij je bil v vedni do¬
tiki z pobožnimi doktorji bogoslovja in z drugimi
duhovnimi, ki so mu pri misijonih pomagali. Ne bi
se dala iz teh oseb družba napraviti? Saj ni treba
druzega, kakor hišo za stanovanje in dovoljenje od
cerkvene vlade dobiti. 2 * * * * * * * * 11  To odkrije svojemu soprogu
in grof Emanuel Gondi je potrdil svete želje te blage
duše, še v veliko čast si je štel, ako se sme usta-
novljenja udeležiti. Janez Frančišek Gondi, Pariški nad¬
škof in brat generala galijotov si je v svojo prvo
dolžnost štel ustanovo dovoljiti, iz katere bi njegova
škofija toliko dobrega dobivala, in da bi ustanove
deležen bil, je še sam ponudil eno izmed svojih hiš
za stanovanje nove misijonske družbe.

2 . Ustanovno pismo in pogodbe.

Tik mestnih vrat s-v. Viktorja je bila stara hiša,

ki se je zbirališče dobrih otrok (collčge de bons en-
fans) imenovala in katere ustanova v XIII. stoletje

sega. Posestnik te hiše se je bil vsem pravicam do

nje odpovedal in jo Pariškemu nadškofu v svobodno

rabo prepustil. Prvega sušca 1. 1624. je nadškof Vin¬

cencija posestnika te hiše imenoval, kateri jo je tudi

v last vzel. Ker je pa še pri Gondijevih stanoval in

se tako hitro ni mislil tje preseliti, je svojega prvega

učenca, Antona Portail ja tam za namestnika postavil.
Razun stanovanja so novi misijonarji potrebovali tudi
živeža; grof in grofinja sta prihodnje leto za to skr-

47

bela. Leta 1625. 17. aprila je bila pogodba ustanove
pismeno napravljena. Visoka dobrotnika sta se z
ozirom na dušne potrebe in revščino kmečkega ljud¬
stva zavezala 45.000 lir Vincenciju izročiti, katerih
čisti dohodki naj bi se porabili v življenje duhovnov,
katere si bo Vincencij sam pridružiti blagovolil. Du¬
hovni pa, ki se imajo „misijonarji“, „misijonska
družba" (pretres de la Congregation de la mission)
imenovati, morajo pod njegovim in njegovih nasled¬
nikov vodstvom ostati, ter se zavezati v velikih me¬
stih nobenega duhovnega opravila opravljati, se vsem
beneficijam in višjim cerkvenim službam odpovedati
in dolžnost prevzeti, vsako peto leto na dobrotnikovih
posestvih, na galejah pri galijotih, v trgih in vaseh
sv. evangelij oznanovati.

3 . Grofinja se v večnost preseli.

Ta pogodba je bila ob enem ustanovno pismo
misijonske družbe in zadnje sporočilo grofinje Joigny
(Gondi). Ko je bilo pa to delo izvršeno, se je do¬
zdevalo, da je tudi grofinja nalogo svojega življenja
izpolnila, kajti dva meseca pozneje je za smrt zbo¬
lela. Vedno je bila slabega zdravja, ki je pa še bolj
pešalo v neutrudljivem delovanji na polji dobrih del
usmiljenja — in zdaj je na smrtni postelji. Spoznala
je nevarnost, zato je vse posvetne skrbi iz glave si
izbila ter se jela na prihod pred Božjega sodnika
pripravljati. Bila je proti vsem pohlevna, močnodušna
in nepretresljiva pri solzah svoje družine, katero je
tolikanj ljubila; nič se ni bala, ampak neko posebno
veselje in zaupanje sta jo navduševala, in zakaj ne?
saj je videla sv. Vincencija pri svoji smrtni postelji;
za kar je 12  let Boga prosila, da bi on bil njen
angel tolažnik, kadar se bo morala iz tega sveta v
večnost preseliti in pred Božjo sodbo stopiti. Vin¬
cencij sam je bil — dasiravno žalosten -- vendar v
srci okrepčan, ker je videl, kako krščansko, pobožno
in sveto ta blaga duša misli; želel je v tem slovesnem
trenutku s svojo pričujočnostjo, s svojimi molitvami

48

in s podučljivimi besedami se za vse dobro hvalež¬
nega skazati. Ko je z vso pobožnostjo sv. zakra¬
mente za umirajoče prejela, je mirno v Gospodu za
spala. — Tako je tedaj 23. junija 1. 1625. grofinja
Joigny (Gondi) umrla v 42. letu svoje starosti —
žlahtna, ne tolikanj zarad svoje rodovine in zveze z
žlahtniki, kakor zarad svojih čednosti in zarad zveze
in dotike z duhovnim, ki je bil sin revnega kmetiča.
V cerkvi o. o. karmelitov v Chaponski ulici zdaj po¬
čiva. Ko so grob pokrili in ko je Vincencij še svojo
pobožnost tam opravil, se je v Marseil-jo podal, kjer
se je ravno takrat grof zadržaval, da bi mu žalostno
novico naznanil. v Ni pa bil nihče pripravnejši za to,
kakor Vincencij. Če je vedel tolažiti in rane prežalje-
nega srca celiti, je vedel tudi sam žalovati in jokati,
kadar je moral drugim žalost in solze povzročiti.
Mislimo, da si je grofinja sama to delo ljubezni pred
smrtjo izgovorila. Dolgo je hodil, predenj je v Pro-
venco prišel, a cel pot je mislil na Boga in ga prosil
za razsvitljenje. Z resnobnim pa prijaznim obrazom
stopi pred grofa — z nekaterimi besedami ga pri¬
pravlja na naznanilo grenke osode, ki ga je zadela —
konečno reče: le ljubeznjiva previdnost Božja je to
storila, kateri se pa podvreči moramo. Tu je omolk-
nil -— njegove solze so vse drugo povedale. Grof je
zdaj vse razumel, prepustil se je svojej žalosti, ki ga
je za nekoliko trenutkov popolnoma prevzela, potem
pa je svoje žalostno srce spet tolažljivim besedam
pobožnega duhovna odprl. Vincencij mu na drobno
pripoveduje vse okoliščine te Bogu tako drage smrti
in celi s svojimi solzami skeleče rane žalujočega srca
blagega moža. Pobožni grof, ki je imel vedno živo
vero v Božjo previdnost, se je ponižno vklonil Božji
naredbi in poljubil roko, ki ga je zdaj tako težko
zadela. — Pri tej priložnosti izroči Vincencij grofu
tudi zadnje sporočilo njegove soproge, v katerem je
med drugimi še ta prošnja bila, naj bi Vincencij pri
Gondijevih ostal; tudi general ga je prosil, naj nikar
ne zapusti njegove družine. Kaj je storiti? Zoper¬
stavljati se prošnjam, ki so se glasile iz zaprtega

40

groba ranjke grofinje in prošnjam, ki so prihajale iz
srca žalostnega za svojo družino tolikanj skrbljivega
očeta, ali Božji volji, ki ga je drugam klicala; te reči
so napravile zdaj v Vincencijevem' Ijubeznjivein in
hvaležnem srci hudo vojsko. Vendar mogočnejša, ka¬
kor vse človeške prošnje, je bila Vincenciju volja Božja.
Odzdaj ni imel pri Gondijevih nič več opraviti, ker
ni prišel k njim zarad otrok, ali zarad grofa, ampak
samo zato, da bi nepokojno, boječo vest grofinje to¬
lažil in da bi ji na smrtni postelji tolažljiv angel bil
ali prav za prav, da bi vsem svojim dobrim delom
usmiljenja trdno podlago vložil. Ko je bila ta pod¬
laga vložena, se je tudi Vincencij namenil Gondijeve za
zmiraj zapustiti. Če je Gondijeva družina tudi vseskozi
pobožna bila, se je Vincencij vendar naveličal prebi¬
vati v sredi posvetnega blišča in bogastva, ki je nje¬
govi ponižnosti in ljubezni do uboštva tolikanj na¬
sprotovalo. Galijoti in revni kristijani v turski suž-
nosti, izpostavljeni otroci in zapuščeni starčeki so ga
klicali na pomoč, posebno pa ga je vezala dolžnost,
se k svojim misijonarjem povrniti, ki se prav za.prav
njegova družina imenovati morajo, katerih delovanje
bo vspeh imelo le, ako bo sam v sredi med njimi
in pri njih prebival. Vse to je grofu generalu spo¬
ročil, kateri pa nič ni oporekoval, marveč še sam
je sklenil svet zapustiti, in se v samostan k orato-
rijanom podati. Tako je bil zdaj Vincencij prost in
podal se je še tisto leto 1625. v zavetišče dobrih
otrok.

4 . Slika prvih misijonarjev.

V zavetišči je našel samo gospoda Antona Por-
tail-ja, svojega prvega učenca; zares malo število,
vendar sta se napotila misijone obhajati. Ker nista
imela začem čuvaja plačevati, ki bi za čas misijonov
dom varoval, sta ključ sosedu izročila, onadva sta
pa odrinila na deželo. Na rame sta svoje majhne ba-
sage naložila in peš potovala. Kdo bi bil mislil, da
bo družba, ki je pičlejša rnemo družbe Jezusovih učen-

4

50

cev, tako narastla, da bo vso zemljo napolnila. Vin¬
cencij v svojej preveliki ponižnosti ni upal misliti
na to, a iz hvaležnosti do Boga se je pozneje več¬
krat tega majhnega začetka spominjal. Previdni in
učeni, ki so opazovali, koliko dobrega so misijoni
prvih misijonarjev rodili, so, akoravno razvitka te
nove družbe niso videli, jej veliki vspeh prerokovali.
Vsi so jo radi podpirali. Pariški nadškof je 24. aprila
1. 1626. po letnem obstanku nje ustanovno pismo
potrdil.

5. Majhna čeda narašča.

Pobožnih in gorečih duhovnov v Parizu sicer ni
manjkalo, tudi ga ni bilo nobenega, ki ni Vincencija
srčno ljubil in spoštoval, vendar se razun izvrstnega
gospoda Portail-ja nobeden ni mogel premagati v novo
družbo stopiti. Imeli so vsakovrstne pomisleke — češ,
da družba ne bo obstanka'imela — sploh pa je moral
duhoven posebno, da junaško srčnost imeti, si stan
izvoliti, v katerem bi moral brezplačno delati, in vse
svoje življenje revnim, nevednim kmečkim ljudem,
surovim galijotom in v ječih zadrtim hudodelnikom
posvetiti. Vendar Vincencij ni zgubil srca, ampak za
pomočnika na misijonih je sprejel gospoda A Gam-
barda, pomnoženje družbe je pa Bogu prepustil. Ti
trije so v smislu ustanovnega pisma hodili iz fare v
faro najprej na Gondi-jevih posestvih, potem pa tudi
po duhovnijah okrog Pariza, in da bi nikomur nad¬
lege ne delali, so brezplačno misijone imeli; v sveti
priprostosti so oznanovali ljudem: „namesto Kristusa
smo poslani, kakor da bi Bog po nas opominjal; pro¬
simo namesto Kristusa: spravite se z Bogom." II.
Kor. V. 20.

Njih velika gorečnost, njih prijaznost, s katero so
vedeli tudi z najnevednejšimi in neomikanimi razum¬
ljivo govoriti in jim pomagati, njih neutrudljiva po¬
trpežljivost ter veliko spoštovanje do škofov in okrajnih
župnikov, konečno njih ponižnost — kajti imeli so se
le za strežaje tistih delavcev, ki v vinogradu gospo-

51

dovem delajo — vse to jih je delalo ljubeznjive pred
Bogom in ljudmi.

Drugo leto je pa družba jela rasti; kajti šest
duhovnov, večinoma doktorji bogoslovja, ki niso samo
učeni, ampak tudi pobožni bili, se je Vincenciju pri¬
družilo; čutili so se srečne, da so pod Vincencijevim
vodstvom smeli Božje kraljestvo razširjevati. Njih
imena so zdavnej že v bukvah življenja zapisane,
vendar zaslužijo, da jih tudi tu omenimo; bili so:
Coudroi — De la Salle — Becu — Lucas — Brune!
— in Horgny.

Leta 1627. meseca majnika je tudi kralj Ludo-
vik XIII. s svojim patentom novo družbo potrdil in
jej dovolil po vsej Francozki se naseljevati tudi da¬
rove sprejemati. Leta 1 032. dne 12. meseca pro
sinca je papež Urban VIII. s svojo ,Bulla erectionis",
ki se prične z besedami: „Salvatoris nostri" dal cer¬
kveno potrjenje družbi, ki se je od zdaj imenovala
„Congre(jatio ndmon''s“,  je potrdil Vincencija za njenega
prednika ter ga pooblastil za njo pravila in postave
osnovati. Preteklo pa je 33 let, predenj so njegovi
pravila v roke dobili; mislil je, da je bolje, naj se v
dejanji pokaže, koliko udje zamorejo, predenj se jim
pismeno ukaže, kar morajo, kajti tudi Jezus je „coepit
facere' 1  in potem še le „docere“. Iz tega majhnega
vira pa je narastla velika, široka reka, katera je z bla¬
goslovom svojih vod vse kraje porosila in rodovitne
storila. Nihčer ni 'vodstva Božje previdnosti v tej
stvari tako spoznal, kakor Vincencij. Zato je nekega
dne, ko je o ustanovi misijonske družbe k svojim
govoril, posebno ginjen rekel: „Škofje so nas na deželo
pošiljali vbogim evangelij oznanovat, kar smo tudi
radi storili; Bog pa je delu, katero je od vekomaj
videl, začetek dal. Vidni blagoslov Božji, ki je naše
delo spremljal, je zbudil v srcih pobožnih duhovnov
željo, se nam pridružiti. O Izveličar, kdo bi bil verjel,
da bo naš takratni trud toliki vspeh imel? Saj jaz bi
bil mislil, da se čez me norčujejo, ako bi mi bil kdor
takrat kaj takega povedal. Vendar je Bog s takim
začetkom družbo vpeljati in vtemeljiti hotel. Kdo bi

4  *

52

imenoval to človeško delo, česar nobeden Človek
mislil ni ? Zares, ne jaz, pa tudi ne gospod Portail
ni mislil na to; najine misli so bile daleč od tega."

6. Vincencij in Božja previdnost.

Misijonska družba je dan na dan rastla, postala
je drevo, ki je svoje veje daleč okrog razprostiralo
in obilni sad rodilo; vendar ni imela še drugega sta¬
novanja, kakor revne, tesne sobane v zavetišči dobrih
otrok, ki pa je bolj razvalini podobno bilo nego
pošteni hiši; novi misijonarji niso tudi drugih dohod¬
kov imeli, kakor letne obresti Gondi-jeve ustanovne
glavnice. Te dve okolščini ste se dozdevali kakor dva
nezmagljiva zadržka za razširjenje družbe vendar si
ni nihče s takimi skrbmi tako malo glavo belil, kakor
Vincencij. Obljuba Izveličarjeva, da bo tistim, ki naj¬
prej Božjega kraljestva in njegove pravice iščejo, vse
drugo privrženo, ta obljuba je njegovo srce s tolikim
zaupanjem navdajala, da je vso skrb Bogu prepustil.
Ker je bil vnet le za Božjo čast in izveličanje duš,
ni nikoli popraševal: kaj bomo jedli in s čim se bomo
oblačili, ampak zaupal je v tistega, ki ptice neba pre¬
živi in limbarje na polji oblači ter dobro ve, česar
potrebujemo. In res je Bog obskrbel njega in njegovo
družbo. Poslušajmo:

7. Opatija in prijorat sv. Lazarja.

V Pariškem predmestji so bili pravilni korarji,
katerih prednik se je prijor imenoval. Njih lepo in prav
prostorno stanovanje je bilo v poprejšnih časih opa¬
tija, pozneje pa bolnišnica za gobove in se je imeno¬
valo: „bolnišnica sv. Lazarja na travniku". Ta opatija
je imela velika posestva in pravice višje in nižje sod¬
nije. Nikoli ni Vincenciju ta opatija na misel prišla
in še tedaj, ko so mu jo ponujali, se je branil jo
prevzeti, — vendar je Božja previdnost naklonila, da
jo je moral prevzeti. Gospod 1’ Estocq, doktor Sorbone
in župnik pri sv. Lavrenciju v Parizu, osebni prijatelj
in spremljevalec Vincencijev na misijonih, pripoveduje

53

o tej zadevi to le: „Gospod Adrijan Le Bon, pravilni
korar sv. Auguština in prijor pri sv. Lazarji se je leta
1630. s svojimi duhovnimi sobrati razperl ter želel
svoj prijorat z drugo duhovnijo zamenjati. Veliko se
jih je oglasilo, ki so mu svoje opatije, prijorate in du-
hovnije z velikimi dohodki ponujali. Njegovi prijatelji,
katerim je to zadevo v pretres prepustil, so mu sve¬
tovali naj se s svojimi z lepega pogodi in naj vso
pravdo učenim v presojevanje izroči. Ta predlog se
je prijorju in njegovim duhovnim sobratom dopadel;
sklicali so zbor, v katerem je prijor svoje pritožbe
predložil, subprijor pa se je moral opravičevati. Raz¬
sodba se je tako glasila: Določna pravila in modus
vivendi se jim mora dati, in po tem naj se vsi rav¬
najo ; to se je tudi zgodilo. A gospod Adrijan le Bon
misli na rezigniranje ni mogel z glave spraviti. Kaj
mu je storiti? V takem omahovanji sliši o novih mi¬
sijonarjih govoriti, ki pod vodstvom nekega Vincencija
s svojimi misijoni med ljudstvom toliko dobrega sto¬
rijo; rekel sije: Kaj, ko bi svoj prijorat tej novi družbi
prepustil, nebi bil tudi jaz deležen vseh dobrih del,
katere ona v sveti cerkvi opravlja? Odprl mi je svoje
srce, pravi 1’ Estocq, in me, ker sva si prijatelja bila,
prosil, da ga k Vincenciju sprejmem, kajti na njegovem
domu ga želi obiskati in mu posestvo sv. Lazarja
ponuditi. Rad sem ga sprejmil in ga v njegovem sklepu
potrdil rekoč: Ta misel je res od Boga. Prizadeval
sem si mu obilni sad sv. misijonov v najlepši podobi
pred oči postaviti, in to sem toliko bolj smel, ker sem
se sam tega dela vdeleževal ter o vsem sam prepričan
bil. Ti apostolski delavci, sem rekel, imajo tudi pred¬
nika, ki je mož čisto po Božji volji; sami se boste
prepričali, ko ga boste vidili. Ko prideva v zavetišče
„dobrih otrok“ razlaga prijor Vincenciju, katerega je
zdaj prvokrat videl, vzrok prihoda rekoč: „Ker sem
o vas in vaših misijonarjih zvedel, koliko dobrega
med kmečkim ljudstvom za izveličanje duš storite,
bi si v veliko srečo štel, ako bi to sveto delo koliko
toliko podpirati zamogel, zato sem se namenil posestvu
sv. Lazarja se odpovedati in ga vam prepustiti.

54

8. Kako se Vincencij prestraši.

L’ Estocq pravi, da se je Vincencij pri tej po¬
nudbi tako prestrašil, kakor da bi blizo njega bilo
treščilo; ves je bil osupnjen in tresel se je. „Kaj je to ?
ga praša prijor, kaj se bojite, gospod Vincencij. Ne
bom Vam prikrival, ampak naravnost Vam povem, da
me je ponudba Vašega posestva tako prestrašila. Do¬
zdeva se mi, da se to ne vjema z našim revnim stanom.
Mi smo revni duhovni, ki v priprostosti živimo, in
nimamo drugega namena, kakor da za dušno izveli-
Čanje kmečkega ljudstva skrbimo; hočemo toraj ostati
to, kar smo. Vendar se Vam prisrčno zahvaljujemo
za Vašo blagovoljnost 11 . Z eno besedo, naznanil je dovolj
jasno, da noče posestva prevzeti, da, tako malo po-
željenja je kazal do novega posestva, da je prijor vse
zaupanje zgubil, ga kedaj k privoljenji prisiliti. Vendar
ga je vse Vincencijevo obnašanje ter govorjenje tako
presunilo, da se svojemu storjenemu sklepu za zmirej
ni zamogel odpovedati. Ko se je poslovil, mu reče:
Gospod Vincencij! Da si to stvar premislite, Vam dam
pol leta za premislik. Ko je preteklo šest mesecev, pride
prijor spet k Vincenciju, ga vnovič prosi, naj sprejme
prijorat, ker mu drugače vest ne da miru; tudi jaz
sem ga nagovarjal pravi 1’ Estocq, da bi te lepe pri¬
ložnosti nikar ne zamudil; pa ves moj trud je bil
zastonj. Nepremakljiv v svojem trdnem sklepu reče
Vincencij: „Naša družba je še čisto majhna, je še v
zibelji, zato nočem, da bi se veliko o njej govorilo,
ali da bi na svetu slovela; sploh mi nismo vredni
milosti, katero nam gospod prijor ponuja. 11  Zdaj k obedu
pozvoni, zato poprosiva, da bi smela z misijonarji
jesti. Čedno obnašanje teh revnih misijonarjev, pobožno
branje pri mizi, in sploh lepi red, v katerem seje vse
vršilo, je prijorju Le Bon-u tako dopadlo, da se mu
je v srci še večje spoštovanje do družbe zbudilo.
Zato mi ni dal več miru, vedno me je nadlegoval,
naj Vincencija pregovorim, kar sem rad storil in sem
v teku pol leta več ko 20 krat to storil; tako sem
ga nadlegoval, da sem, kot njegov znani prijatelj mu

55

nekega dne v obraz rekel: „Gospod Vincencij: vi se
šv. Duhu zoperstavljate, in morali boste Bogu ojster
odgovor dati, ako boste trdovratno odbijali dobrote,
katere Vam Bog zdaj ponuja; ali ni zdaj najlepša pri¬
ložnost Vašo družbo obskrbeti ? „Ne morem dopovedati,
kako silno sem vanj tiščal, da privolji. Gotovo se Jakob
ni toliko trudil za pridobitev Rahele in angelov bla¬
goslov, kakor sva se z prijorjem trudila eno besedico
privoljenja iz njegovih ust izviti. “

9. Vincencij se da pregovoriti.

Ko je leto preteklo, pride Le Bon še enkrat k
Vincenciju in reče: Kako čuden mož ste vendar! Če
že mojim besedam nočete verovati, povejte mi saj,
s kom se hočete posvetovati in komur naj bolj za¬
upate? Katerega prijatelja imate v Parizu, da se bomo
z njim menili? Mislim, da bo vsak pošteni prijatelj
svetoval v to ponudbo privoliti. Vincencij imenuje
doktorja Andreja Duval-ja, ki je bil prav pobožen du¬
hoven in je življenje mnogih svetnikov Božjih popisal;
po nasvetu tega moža, pravi, bi se ravnal. Prijor se
poda k imenovanemu doktorju in toliko je s svojim
prigovarjanjem opravil, da so bili 7. prosinca 1631
že poglavitni členi pismeno določeni, po katerih se
imajo od ene strani prijor in njegovi korarji, od druge
strani pa Vincencij in njegovi misijonarji ravnati.
Tako smo iz Vincencija privoljenje izvili, da se je
našim silnim prošnjam uklonil, s katerimi sem ga po¬
sebno jaz tako nadlegoval, da sem pivko dobil. Lju-
beznjivega prednika bi bil sam rad na ramah k sv.
Lazarju nesel, da bi ga bil saj s pogledom lepe hišne
lege k privoljenji primoral; a krasota kraja, ter do¬
biček, ki je bil v zvezi s tem posestvom sta tako malo
vplivala na Vincencijevo srce, da si celo leto, ko je
obravnava trajala, še časa ni vzel, ga ogledati. Ne
lepota lege ga je primorala, da se je določil, ampak
zgolj volja Božja, in nič ga ni na tem novem posestvu
veselilo, kakor to, da se bo tu veliko dobrega storilo.
Edina ta reč ga je primorala, da je 8. prosinca po

56

dolgem nasprotovanji prevzel hišo sv. Lazarja. Drugi
dan so se preselili v novo stanovanje, kjer so jih re¬
dovniki z velikim veseljem sprejeli. Iz tega pa je raz
vidno, da je Božja roka to vse vodila, in daje to po¬
sestvo bila tako rekoč tista „obljubljena dežela, katero
je Bog svojemu služabniku naklonil, katerega otroci
so poklicani jo z Božjim blagoslovom osrečevati in
katerih rod bo živel do konca sveta." To so lastne
besede 1’ Estocq-a, katere je leta 1660. Vincencijevemu
prvemu nasledniku Renatu Almeras-u pismeno izročil
Kdo bi v tej zadevi ne občudoval Vincencijevo blago
nesarnopridnost! Njegov duh je bil tako povzdignjen
nad vse človeške ozire, in njegovo srce tako ločeno
od hrepenenja po posvetnem dobičku, da je v ugodno
ponudbo privolil še le, ko je spoznal, da je Božja volja
tako. On ni maral za nobeden drugi dobiček, kakor,
da bi se Bogu dopadel, tudi ni nič drugega nameraval,
kakor širiti Božje kraljestvo.

xo. Vincencijevi pomisleki.

Mislilo se je, da je reč zdaj dognana, a pokazale
so se nove težave, katere so se drugim, sicer majhne
— Vincenciju pa za ohranitev duha svojih misijonarjev,
prav važne dozdevale. Prijor je namreč hotel, da bi
njegovi z misijonarji skupno prebivali, ker tako bi iz
lepega zgleda in iz vsakdanjega občevanja s to apo¬
stolsko družbo se tudi v njih vnela ljubezen do sa¬
mote in duhovnega življenja. Vincencij pa je naprej
vedel, da bo tako skupno življenje korarjem malo ko¬
ristilo, misijonarjem pa veliko škodovalo. Zato je po
gospodu 1’ Estocq-u prijorju sporočiti dal, da misijo¬
narji razun poldanskega in večernega odpočitka, ves
dan molčati morajo, kajti brez tihote se ne more ne
red ne nravnost duhovne družbe ohraniti; gotovo pa
korarjem ne bo všeč ves dan molčati; zato mu brez
vsega ovinka naznani, da se rajši hiši in posestvu sv.
Lazarja odpove, kakor da bi v take pogoje privolil.
Dobro je vedel in večkrat je ponavljal, da ste samota
in molčanje za tiste, ki se za dušni blagor drugih

57

trudijo, neobhodno potrebni. Raztresenost duha omoti
naše srce, da mlačno postane in ni pripravno ljubezen
Božjo v drugih vnemati, molitev in zbranost duha pa
nas tega varujeta; iz teh vzrokov Vincencij ni hotel
skupnega življenja, ampak da se gospodom korarjem
posebni del hiše za stanovanje odloči. „Bolje je“, je
djal“, da, kakor dosedaj, tudi zanaprej v revščini ži¬
vimo, kakor da bi se Božji namen nad nami vničil.“
Prijor je toraj z Vincencijem potegnil, hiša pa je bila
z vsemi posestvi in pravicami misijonski družbi pre¬
puščena. Pariški nadškof kot patron je dal k temu
svoje privoljenje, papež Urban VIII. je potrdil prijorjev
odstop in združenje prijorata z misijonsko družbo.
Tudi mestni zastop je v to privolil, in kralj svoje
kraljevo privoljenje Vincenciju izročil; le državni zbor
je nasprotoval, kar mislimo precej povedati.

ii.  Pravda.

Ko se je kraljevo dovoljenje državnemu zboru
za vpis v dnevni red predložilo, se oglasi pravdnik
nekega imenitnega reda in očitno nasprotuje zarad
prepuščenja prijorata sv. Lazarja; trdil je, da ta red
ima pravico do imenovanega posestva,. Nastala je
pravda, v kateri je pa ta pravica kot homatija spo¬
znana bila. To pa, kar je pri tej pravdi najlepše bilo,
je Vincencijevo neskaljeno srce in enakovoljnost za
dobiček in zgubo. Ko so se med pravdanjem najhujše
za pravico poganjali in Vincencijeva stranka malo
upanja imela, je on pred sv. rešnjim Telesom klečal
ter popolnoma vdan v Božjo voljo molil, naj Bog sam
to reč obrne, kakor se njemu dopade, „moje želje soj‘,
je djal, „da bi se Bog poveličal in njegova čast ši¬
rila". „Znano vam je“, je svojim rekel, „da nam ti
redovniki naše posestvo izpodbiti hočejo, pa vam ne
morem dovolj jasno dokazati, da čisto po evangeljskih
besedah blagovoljno srce do njih imam, akoravno
nimajo nobenega vzroka se z nami pravdati. Naj se
zgodi, kakor je Božja volja. Bog ve, da mi ni mar
ne za zgubo ne za dobiček, pomagajte mi, vas prosim,

58

za to Boga hvaliti. „Ena reč bi ga bila togotila, ako
bi bil prijorat zgubil, a ne lepa hiša, ne veliki do¬
hodki, ampak dodatek, ki ga je z posestvom od pri-
jorja prevzel.

12. Dodatek.

Pobožni prijor Le Bon se je treh ali štirih zblaz-
njenih dečkov usmilil in jih v svoje stanovanje sprejel;
te je bil pri oddaji posestva tudi Vincencijevi skrbi
in ljubezni prepustil in ravno to je bilo za Vincen¬
cija najljubše darilo. Ne da se popisati, kako ljubeznivo
je za te nesrečne stvari skrbel — še sam jim je stregel.
Tolikanj rajši pa je to storil, koliko bolj tako delo
naši natori nasprotuje; kajti take stvari so za pode¬
ljene dobrote nehvaležne, ognjusne, včasi tudi hudobne.
Vendar, ko se je Vincencij med tem, ko je pravda
tekla, prašal, kaj bi mu najtežje bilo, ako bo posestvo
zgubil in ako bo vse pustiti moral, ni našel drugega,
kakor od teh revčekov se ločiti. Jim iz ljubezni do
Jezusa — ali prav za prav Jezusu samemu v osebi
teh vjetih streči, to je imelo v njegovih očeh večjo
vrednost, kakor vsi dohodki in vse prijetnosti boga¬
tega prijorata. Tako je sv. Vincencij vse reči tehtal
na tehtnici Božji in po naukih sv. vere. On ni hotel
zakladov nabirati za ta svet, zakladov, ki jih rija sne
in molji, katere tatovi izkopajo in odnesejo, ampak
zaklade za nebesa, ki so večni in neminljivi. Kjer je
toraj njegov zaklad bil, tam je bilo tudi njegovo srce.
Jezusov izgled in Jezusov nauk sta bila ravnilo, po
katerem se je ravnal bodi si v presojevanji kake reči,
bodi si v izvršitvi kakega dela; ni poznal druge pre¬
vidnosti, kakor to, da je vselej in povsod svoje misli,
besede in dejanja po Jezusovem nauku ravnal. Če
modri tega sveta dandanes tako modrost zasmehujejo,
se bo ta edino prava modrost sodnji dan pred njiho¬
vimi očmi sama opravičila in osramoteni bodo rekli:
„Mi neumni smo njih življenje imeli za nespamet, in
njih konec za nečast; glej kako so zdaj šteti med
otroke Božje, in njih delež je med svetniki. Mi tedaj

59

smo zgrešili pot resnice, in luč pravice nam ni sve¬
tila; utrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja
in smo hodili po težavnih potih, za pot gospodovo pa
nismo vedeli. Kaj nam je prevzetnost pomagala? ali
bahanje z blagom kaj nam je prineslo? Vse to je
prešlo, kakor senca, in kakor memo tekoč poslanec,
in kakor ladija, katera po valovih morja splava, ki
se ne najde, ko odide, ne njen sled, ne tir njenega
gredeljna v valovih. Tako smo tudi mi bili rojeni in
smo kmalo jenjali biti in ne moremo pokazati nobe¬
nega znamenja čednosti, temuč v svoji hudobiji smo
poginili." Modr. bukve V. 4. Vse je tedaj nečimernost
razen Boga ljubiti in njemu samemu služiti. Da pa
pridemo spet na Vincencija, opomnimo še, da je, ko
je posestvo sv. Lazarja prevzel, še več takih zblaz-
njenih dečkov, ki so od vseh zapuščeni bili, v svoje
stanovanje sprejel; rekel je, da so Jezusovi bolni udje,
zato jim je po njihovi zmožnosti duhovne in telesne
dobrote skazoval.

Drugo poglavje,

i. Osnova semenišča.

Redovniki vsi se držijo pravila, novih udov v
družbo ne sprejemati, če niso poprej že nekoliko časa
skušeni in v duhu potrjeni. Vincencij je v začetku
svoje družbe moral prezirati to pravilo, ker je bilo
treba duhovne, ki so se mu pridružili, precej za mi¬
sijone rabiti; pri svojem vstopu so le kakih 8 ali 10
dni duhovne vaje imeli, potem pa so bili že vpreženi
k delu v svojem novem poklicu. Ko se je pa število
družbe pomnožilo, je tudi on leta 1629. osnoval seme¬
nišče za novince; in ko mu je bilo posestvo sv. La¬
zarja prepuščeno, je ta zavod še popolnejši uredil.
Prestavil ga je v zavetišče „dobrih otrok 11  in je no¬
vincem posebne pravila dal, v katerih je bil ves dan
za duhovne vaje lepo razvrsten. Za prvega prednika
tega zavoda je postavil gospoda La Sall-ja, ki je bil

60

eden prvih misijonarjev in ki je zarad svoje izvrstne
pobožnosti in previdnosti posebno slovel. Odzdaj je
moral vsak, ki je bil v misijonsko družbo sprejet,
dve leti v tej šoli se poskušati, deloma zato, da se
spozna, ali sodi za družbo, deloma zato, da si pridobi
tisto popolnost, ki je duhovnu potrebna. Z hvaležnim
srcem do Boga se je Vincencij oziral na novo seme¬
nišče, navadno ga je imenoval: upanje cede in se je
že zanaprej veselil sadu, ki bo na teh mladih dre¬
vescih ob svojem času prirastek

2. Kakošne zvijače se je Vincencij poslužil, da je novih
udov dobil.

Vincencij se je zvesto držal tega pravila, da ni
človek, ki kliče, ampak Bog, ki vabi tiste, katere je za
svojo službo odločil. Zato so bile njegove misli po¬
polnoma druge od mislih tistih, ki menijo, da se mo¬
rajo novinci z vabilom loviti; ne tako, ampak naj-
bolji način si udov pridobiti je: jih nikakor ne va¬
biti , ampak to zadevo Bogu priporočiti in mirno
čakati, da Bog sam delavce v svoj vinograd pošlje.
Vedel je iz lastne skušnje, da taki, ki so manj pre¬
brisane glave in srednje vede, zato pa ponižnejši in
pobožnejši, z večjim blagoslovom delajo, kakor tisti,
ki imajo izvrstne lastnosti, so pa pri tem polni na¬
puha; take namreč ne spremlja blagoslov Božji. Vendar
poslušajmo ga samega o tem govoriti. »Kadar Bog
velike dela izvršiti hoče, se navadno slabotnega orodja
posluži. Tudi v naši družbi so udje 2  katerim smo pri
sprejemu težave in pomisleke delali, ker se nam niso
sposobni zdeli; in vendar so zdaj izvrstni delavci v
vinogradu Gospodovem, da, še predniki so postali, ki
s previdnostjo in modrostjo svojo družino vladajo;
zares moramo v njih Boga hvaliti in njegovo pre¬
vidnost občudovati. O gospodje moji, varujte se take
v našo družbo vabiti, ki pridejo k nam duhovne vaje
delat; Bog jih mora poklicati, Bog jim mora prvo
misel zato dati. Vendar, če kateri sam od sebe svojo
željo, se nam pridružiti, naznani, mu tega ne svetujte;

61

ampak recite mu, naj to stvar Bogu priporoča. Po¬
stavite mu vse težave pred oči, katere družba prena¬
šati mora, in ki so res velike; če kljub temu ne¬
premakljiv v svojem sklepu ostane, naznanite predniku,
naj on njegov poklic skuša in sklene, kar je Bogu
dopadljivo. Gospodje moji, prepustimo vse Bogu, naj
on z nami ravna, v ponižnosti srca hočemo njegove
naredbe sprejemati, kakor je dosedaj pri nas navada
bila; smemo v resnici reči, da ga ni kamna v tem
duhovnem stanovanji, katerega bi ne bila Božja roka
vložila, kajti naša družba ni nikoli iskala ne udov,
ne blaga, ne ustanove, ne drugih reči. Ravnajmo se
tudi zanaprej tako v Božjem imenu, da Božjih naredb
ne prehitimo, ampak da jih pričakujemo. Verjamite
mi, da bo družba blagoslov imela, ako se bo proti
Bogu tako obnašala. Pridejo k nam k duhovnim vajam
taki, ki želijo v kakšen drugi red stopiti, o Bog, nikar
jim ne branite; gotovo bi prišla Božja jeza črez nas,
ako bi Bogu hoteli vzeti, kar ni nam, ampak drugim
redovnikom odločil. Ali ni temu tako ? Saj sami veste,
da nismo dosedaj še nobenega v družbo klicali ali
vabili, ampak tiste smo sprejemali, katere nam je
Bog sam poslal; in ko bi ne bila družba se tega pra¬
vila držala, bi nam mar bili kartuzijam in drugi re¬
dovniki svoje kandidate v duhovne vaje pošiljali, katere
so oni v svoj red sprejeti želeli ? Gotovo ne. In če bi
kakšen kartuzijanski kandidat pri nas duhovne vaje
delal, da bi še bolj premislil svoj poklic, vi pa bi ga
v našo družbo vabili, ali se ne pravi to: si osvojiti
reči, ki niso naše? In v kakšno zamero bi pri Bogu
prišli, ako bi človeka pregovarjali, naj v družbo stopi,
v kateri ga Bog noče imeti, in v katero stopiti še
mislil ni? 0 revna misijonska družba, kolika nesreča
te čaka, ako boš kedaj v to pregreho zabredla! Vendar
hvala Bogu, tako daleč se še nismo spozabili.

3. Še nekaj o poklicu.

Nekega dne je eden izmed misijonarjev nekemu
prav pobožnemu duhovnu, ki je že del časa željo

62

gojil, v misijonsko družbo stopiti, ta vstop svetoval.
K sreči je to pismo Vincenciju v roke prišlo, ki je
imenovanemu misijonarju to le odpisal: „Vašega

pisma nisem mogel odposlati, ker ste nekoga v našo
dražbo vabili. Ali ne veste, da se pravila držimo, ki
se čisto drugače glasi, namreč, da ne smemo nikogar
v dražbo vabiti ? Samo Bog ima pravico, si izvoliti
tiste, katere nam poslati hoče; mi pa moramo trdno
verovati, da bo misijonar, katerega nam njegova oče¬
tova roka pošlje, več dobrega storil, kakor veliko
dragih, ki pridejo brez pravega in čistega poklica.
Mi moramo sicer Boga prositi, da nam dobrih de¬
lavcev v žetev pošlje, za drugo pa mcramo tako ži¬
veti, da naš lep vzgled v drugih želje zbudi, se, ako
jih Bog kliče, nam pridružiti. Tega pravila se je
vselej držal pri izvolitvi vsakega stanu. Marsikateri
ga je vprašal in prosil, naj mu pove, kateri stan bi
izvolil, ako bi se tega ali onega poklica poprijel; rekel
je, da se hoče po njegovih besedah tako ravnati,
kakor da bi mu Bog sam stan določil. A ponižni
Vincencij si ni upal kaj gotovega določiti, bal se je,
da bi s tem Božje naredbe ne prehitel. Njegov na¬
vaden odgovor je bil: „Odgovor na vaše vprašanje
bo Bog sam dal; molite neprenehoma, prosite ga, naj
vas razsvetli, kaj vam je storiti, napravite nekaj dni
duhovne vaje; verjemite mi, sklep, katerega bote v
duhovnih vajah pred Bogom storili, bo njemu všeč,
pa tudi vaši duši koristen 11 . Tako je ravnal tudi s
tistimi, ki so se sicer bili že svetu odpovedali, pa v
tem še dvomili, v kateri red bi se podali. Nikoli ni
hotel takim sam reda določiti, ampak svetoval jim
je duhovne vaje, tu se naj, je djal, z Bogom zme¬
nijo. Če so se ponujali v misijonsko dražbo stopiti,
je rekel: „0 gospod, mi smo revni, priprosti duhovni,
ki se na nobeden način z drugimi redovi meriti ne
moremo; pojdite v Božjem imenu, gotovo se vam bo
tam bolje kakor pri nas godilo. 11  Vselej je pa sve¬
toval sklep delati po Božjem navdihnenji. Taka je
bila z dvema gospodoma, od katerih nam sam po¬
roča; rekla sta, da imata sicer željo v misijonsko

63

družbo stopiti, a vendar se nista še popolnoma od¬
ločila. Ena sama beseda iz Vinceneijevih ust bi jih
bila pridobila, vendar je trdno ostal pri svojem sklepu,
nikoli nobenega v družbo vabiti. In res, eden izmed
teh dveh je kartuzijan, drugi pa kapucin postal.

4. Kako previdno Vincencij ravna pri sprejemanji
kandidatov.

Ne samo, da ni nikogar v družbo vabil, ampak
tudi s tistimi je previdno ravnal, ki so se v družbo
oglasili. Popraševal jih je, kako dolgo že to željo
imajo; kdaj in pri kateri priložnosti se jim je vzbu¬
dila, kakošnega stanu so; iz kakoršnega nagiba že¬
lijo v misijonsko drnžbo stopiti; če tudi pripravno
srce imajo vse težave prenašati in iti, kamorkoli se
bodo poslali, če bo treba tudi v najoddaljene dežele.
Razun teh vprašanj jih je tudi še na druge načine
skušal: včasi jih je brez vsega odgovora odpravil,
včasi s takim odgovorom, ki jim ni veliko upanja
dal — pa zato, da bi s tem njih trdni sklep do po¬
klica in skoz večkratni prihod jih natančneje spo¬
znal. Pa, akoravno so najboljši voljo v dokaz svoje
določnosti naznanjali, privoljenja v družbo stopiti niso
prej dobili, kakor da so duhovne vaje napravili s tem
namenom, se zarad tega z Bogom posvetovati. Pa
še po duhovnih vajah jih je navadno k enemu ali
drugemu svojih najstarejših misijonarjev poslal, in če
so tudi pri teh svojo skušnjo dostali, jih je poslal v
semenišče. Tu so 2 leti ostali, da so se učili poniž¬
nosti, zatajevanja, molitve in premišljevanja. Te vaje,
je djal, so misijonarjem neobhodno potrebne, zato, da
se utrdijo v pobožnosti. Hotel je namreč duhovne
imeti, ki bodo tudi duhovno živeli, polni Božjega ma¬
ziljenja in ognja Božje ljubezni tako vneti, da se jim
ne bo treba nevarnosti bati, ki se v misijonarstvu
nahajajo. Še le zdaj, ko je novinec to dveletno skušnjo
k zadovoljnosti vseh dostal, so ga v družbo sprejeli.
Iz tega, kar smo zdaj povedali, je razvidno, da je
moral dober duh in čist namen imeti, ki je hotel vse

84

to voljno storiti, in da gotovo ni nobeden zato stopil
v družbo, da bi se mu tu dobro godilo in bi lenobo
pasel; ampak reklo se mu je: „kdor hoče k meni
priti, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ
na se in naj hodi za menoj.“ Mat. 16, 34.

5. Živ vzgled.

Izmed vzgledov, ki kažejo, kako zvesto se je
Vincencij imenovanega pravila pri sprejemanji kan¬
didatov držal, omenimo le ravnanje z Renatom Al-
merasom, ki je bil po Vincencijevi smrti njegov prvi
naslednik, kateri je največ od njegovega duha imel,
in je najlepši biser v kroni te apostolske družbe bil.
Almeras je bil v Parizu rojen; njegovi stariši so bili
žlahtnega stanu in prav bogati. Dali so mu njego¬
vemu stanu in njegovim dušnim zmožnostim pri¬
merno omiko; še le 20 let star je postal ud višje
sodnije v Parizu. Povsod so se mu vrata sreče od¬
pirala. Vendar je že zarano ničemurnost sveta spo¬
znal in je začel za nebesa skrbeti. S tem namenom
se poda k sv. Lazarji v duhovne vaje. Po Božjem
navdihnenji je tu storil sklep svet in vse posvetno
zapustiti, v misijonsko družbo stopiti, ter za zmiraj
se Božji službi posvetiti. Njegovi sorodniki so bili
nad takim sklepom osupnjeni, posebno pa oče; vse
so poskusili, mu take misli iz glave izbiti; njegov
oče mu je celo ta le svet dal: „Če že res hočeš du¬
hoven biti, si saj oziraje se na žlahtni stan in vi¬
soko omiko kaki drugi red izvoli, a ne misijonsko
družbo, ki je še le luč sveta zagledala, ki ima le malo
ljudi, pa še ti so neznani, srednje omike in nizkega
stanu. Tako, ko je oče nasprotoval, Vincencij je še
hujše nasprotoval. Vse, karkoli je novinca preplašiti
in od vstopa odvračati zamoglo, mu je Vincencij pred
oči stavil. „Dobro je vedel, je Almeras pozneje rekel,
da je moj duh poln nečimernosti, zato mi je o dražbi
s tako zaničljivimi besedami govoril, ter jo je slikal
kot družbo, ki ima samo revne, neomikane duhovne,
kateri se celo življenje le z neomikanim, kmečkim

65

ljudstvom pečati morajo. Povedal mi je, kako revno
obleko in hrano imajo; posebno živo mi je pred
oči stavil, kaj imajo novinci v seminišču trpeti. Pre¬
strašil bi se, mi je djal, ako bi videl njih revno
stanovanje in težavne duhovne vaje. Vendar me
vse te besede niso prestrašile, jaz sem v svojem
sklepu trden ostal, ker mi je Bog dal spoznati, da
ta, ki hoče svet zapustiti in za Jezusom hoditi, nič
druzega, kakor trpljenje, ponižanje in revščino Izve-
ličarjevo pred očmi imeti mora. Vincencij je pa še
le privolil v prošnjo, ko ni nobene dvombe več
nad poklicom tega mladenča imel. Konečno je tudi
oče v to privolil in je 24. grudna 1. 1637. dan pred
božičnimi prazniki kot drugi Abraham sam svojega
ljubljenega sina k sv. Lazarju pripeljal, da bi ga tu
Bogu daroval.

Tretje poglavje.

Vincencijevo delovanje za kmečko ljudstvo.

i. Sad ljudskih misijonov.

Drevo se po sadu pozna. Če toraj hočemo ko¬
ristna dela misijonske družbe po vrednosti ceniti, si
moramo sad, kateri je misijonstvo — to od Vincen¬
cija zasajeno drevce v vrtu katoliške cerkve obro¬
dilo, pred oči postaviti. Ne bi zamogli najti konca,
tudi bi predolgočasno bilo, ako bi tu vse Vincencijeve
misijone, ki so se bodisi na Francozkem, bodisi v
drugih deželah obhajali, hoteli popisati. Mislimo, da
popolnoma zadostimo, ako tu sploh pregled misijonov
podamo in potem le nekatere posebne in izvoljene
odlomke navedemo. Zgoraj je bilo rečeno (glej I. doba
VI. pogl. str. 38—45), da je Vincencij že pred ustanovo
družbe misijone začel, in da jih ni samo na Gondijevih
posestvih, ampak tudi v drugih krajih, posebno pri
galijotih v Marseilji, v Parizu in v mestu Bordeaux

5

obhajal. Od leta 1625 do 1652, to je od ustanove mi¬
sijonske družbe do njene preselitve k sv. Lazarju, so
šteli že 140 misijonov, katerih seje ali sam udeleževal
ali po svojih opravljati dal. Od leta 1652 do 1660, to
je, od preselitve misijonske družbe k sv. Lazarju do
Vincencijeve smrti jih štejemo čez 700 samo takih, pri
katerih so se misijonarji iz Pariza vdeleževali. Škof
Oalura pravi: „Ako bi še vse druge šteli, katere so
obhajali misijonarji iz naselišč zunaj Francozke, kdo
zamore preračuniti obilni sad, ki so ga obrodili ? Ko¬
liko nevednih se je podučilo v Božjih resnicah, in
koliko zastaranih grešnikov se spreobrnilo ! Koliko
grešnih zavez se je raztrgalo in koliko nevrednih spo¬
vedi se popravilo! Koliko grešnih razvad se je zatrlo
in koliko pohujšanja se odstranilo! Koliko krivičnega
blaga se je pravim posestnikom povrnilo in koliko
sovraštva zadušilo! Pa ne samo veliko hudega, se
je po misijonih odstranilo, ampak tudi veliko dobrega
se je storilo. Dušni pastirji so se vzdramili in vneti
postali, verni so začeli pogostoma sv. zakramente
prejemati in dobra dela usmiljenja opravljati, kajti,
kjer je misijon bil, se je vpeljalo tudi društvo za
oskrbovanje bolnikov. Koliko tisoč grešnikov se je
rešilo, ki so z eno nogo v brezdnu že stali, ki za
Bogom svoje izveličanje trudu revnih misijonarjev
zahvaliti morajo. Samo Bogu je znano, koliko dobrega
je misijonska družba storila; in še le dan žetve, dan
vesoljne sodbe — da ne bi bil v naše osramotenje —
bo vse razodel. 11

2. Nekateri dokazi.

Ne samo misijonarji, ampak tudi mnogo škofov
in veliko drugih zanesljivih prič, je Vincenciju poro¬
čalo o sadu, ki so ga misijoni obrodili. Pobožni
škof Abelly je v životopis sv. Vincencija Pavljan-
skega veliko takih sporočil sprejel, katerih pa, ker
so si vsa bolj ali manj enaka, ne bodemo orpenjali,
da ne tratimo časa in tvarine; le nekatere tu po¬
stavimo.

Pobožni Olier, Peybraški opat in utemeljitelj
serninišča sv. Sulpicija v Parizu je leta 1636 Vincen¬
cija prosil, naj mu pošlje misijonarjev, da bodo ljud¬
stvo po duhovnijah njegove opatije duhovno preno¬
vili. On sam je z drugimi duhovnimi misijonarje v tem
delu podpiral. Po dokončani pobožnosti se je Vin¬
cenciju pismeno zahvalil in rekel: „Že v začetku je
prišlo toliko ljudi, kolikor jih nismo pričakovali; težko
je bilo vse spovedati. Nekateri so na glas jokali in
zdihovali, kadar so se spovedovali. Proti konci mi¬
sijona je bila taka gnječa, da nismo mogli vse od¬
praviti. Videli smo ljudi od ranega jutra do noči pri
spovednicah čakati, da bi priložnost dobili, se spo¬
vedati. Zarad ptujih (t. j. takih, ki so iz drugih du-
hovnij) smo morali poduk v krščanskem nauku za 2
uri podaljšati, a poslušalci so bili na konci pridige
Božje besede ravno tako lačni, kakor v začetku. Ne
mor^m drugega storiti, kakor Boga hvaliti, da se je
svojemu ljudstvu, posebno ubogim, s takim usmiljen¬
jem spoznati dal. Nikar ne kratimo našemu Gospodu
Jezusu Kristusu službe, katero od nas zahteva. Ali
je še kaka večja čast, kakor zanj delati in ubogim
sv. evangelij oznanovati in za celo večnost Božjo
čast pospeševati? O Bog, koliko dobrega se za Pariz
stori, pa je tako malo sadu! Koliko svetih pridig se
razkadi, kakor dim, ker se ne poslušajo tako, kakor
se spodobi — s pripravo! Tukaj pa že ena beseda
toliko velja, kakor cela pridiga, in verni, ko so slišali
Božjo besedo, se od Božje milosti vneti povrnejo na
svoj dom“. Drugo leto se je Olier tudi misijona vde-
ležil in pisal je Vincenciju: „Danes smo četrti mi¬
sijon končali, ki je 14 dni trajal. Več nad 2000 ve¬
likih spovedij se je opravilo, akoravno nas je sprvega
le šest in pozneje osem spovednikov bilo. Spovednice
so bile vedno obložene; vkljub velikemu mrazu in
neugodnemu potu so ljudje po sedem, po osem milj
daleč na misijon prišli; za 3 ali 4 dni so si kruha
s seboj prinesli, da jim ni bilo treba na dom po
hrano hoditi; v bornih bajtah so prenočevali in njih
pogovori so bili pridige, ki so jih v misijonu slišali.

08

Gospodarji in gospdinje zdaj sami doma misijon delajo,
pastirji in kmetje na polji pojejo *) zapovedi Božje ter
eden drugega sprašujejo, kar so v misijonskih pridigah
slišali. Tudi žlahtmkov so se naše priproste pridige
prijele, akoravno smo mislili, da se jim ne bodo pri¬
legle. V zadnjem misijonu se je pet krivovercev svo¬
jim zmotam odpovedalo; sprvega so se nas štirje
ogibali, pozneje pa so sami za nami prišli. Tu se
spominjam, kar ste mi večkrat rekli, da je spreobr-
nenje grešnikov delo milosti Božje; tudi ste mi rekli,
da milosti Božji pot zapremo, ako preveč na se za¬
upamo, in da Bog takrat ali iz nič velika dela stori,
ali pa se tako slabotnega orodja posluži, ki svojo
nezmožnost spozna. “

Tem enaka so sporočila iz drugih misijonov,
razločijo se le v tem, da je v nekaterih krajih milost
Božja bolj pripravna srca našla in obilnejši sad ob¬
rodila, kakor v drugih. Posebno obilna žetev je bila
v takih krajih, kjer so misijonarji na velike zadržke
naleteli. Tako se je na pr v Ay (v Rheimski nad¬
škofiji) zgodilo. „Ko pridemo v zaželjeni kraj, so nam
eni izmed velikašev pot zametali s tem, da so proti
ljudstvu o misijonu prav zaničljivo govorili. Morali
smo toraj nekoliko časa potrpeti. Pa Bog, ki nas je
po naših prednikih tu sem poklical, je srca teh ne¬
srečnih tako spremenil, da je bil ta misijon eden
najugodnejših. Ljudje so opravili svoje spovedi res
natančno in s takim kesanjem, da nismo smeli nad
njih odkritosrčnostjo dvomiti.

Krivično blago so pravim posestnikom povr¬
nili, in kleče so eden drugega za odpuščanje pro-

*) Lahko jih pojo. kei' se
vjemajo:

p. Un seul Dieu tu adoreras
Et aimeras parfaitement.

Dieu en vain tu ne jureras
Ni autre chose pareillement.
Les diraanches tu garderas
En servant Dieu devotement.
Tes pere et meres honoreras
Afin de vivre longuement.

slogi zadnje besede vsake vrste

Homicide point ne seras
De fait ni volontairement.
Luxurieux point ne seras
De corps ni de consentement.

Le bien d’autrui tu ne prendras
Ni retiendras a ton escient.

Faux temoignage ne diras
Ni mentiras aucunement itd.

69

sili. odzdaj družine povsod juterno in večerno mo¬
litev zvesto opravljajo; sploh se tako resnobno ob¬
našajo, da ni dvomiti nad njihovim resničnim po¬
ta olj šanjem.

3. Misijon na Korziškem otoku. (Corsica.)

Kardinal Durazzo in nadškof mesta Genue, ki
je zarad svoje pobožnosti povsod slovel, je Vincencija
prosil, naj mu za njegovo škofijo misijonarjev pošlje.
Misijonarji pridejo in Bog je po njih to v surovost
in strasti pogreznjeno deželo z obilnimi milostmi obla-
godaril. Ljudstvo je bilo tu res v smrtnem spanji, a
zbudilo se je in čudna spreobrnenja so se pokazala.
Pohujšljive, grešne zaveze, ki so že več let trajale,
so se raztrgale, oderuhi so s skesanim srcem krivične
dobičke nazaj dajali; posebno pa so bile huda so¬
vraštva zadušena in odstranjena. Sovraštva so bila tu
tako v navadi, da se niso samo posamezni sovražili,
ampak cele družine, da cele srenje so bile v razprtiji
med seboj; žalostni nasledki teh razprtij so bili umori:
24 ubojev so imeli ravno pred misijonom. Pobožni
Kardinal se je zarad obilnega sadu misijona tako
srečnega čutil, da je v Genuvi misijonsko družbo
vpeljal in ustanovil ter se misijonov v mestih in po
deželi tako vdeleževal, kakor da bi sam misijonar bil.

Posebno ga je skrbel Korziški otok, ki se je
takrat še njegovi škofiji prišteval. Leta 1652. mu je
Vincencij 7 misijonarjev poslal; kardinal jim je dodal
pa še 8 duhovnov: 4 redovnike in 4 svetne duhovne v
pomoč. Ti so se na Korziki dela lotili; a kakošnega
dela? Goščavo grehov so morali kositi; našli so Korzi¬
čane popolnoma nevedne v Božjih resnicah; tatvina,
roparstvo, krive prisege, vsake vrste nečistost, grda
razuzdanost, maščevalnost in nagla jeza -— te pre¬
grehe so bile pri njih na dnevnem redu, čisto v na¬
vadi. K nesreči je bil ško^i sedež v Alariji že nekaj
časa izpraznjen, toraj je bila tudi duhovščina, ki je
sol zemlje, spridena. Misijonarji so spoznali, da se mora
misijon pri duhovščini začeti. Poklicali so toraj du-

70

hovne h konferencijam, v katerih so jih sicer s po¬
hlevnostjo, pa živo, na njih duhovske dolžnosti spo¬
minjali, da bi „ tleče predivo spet vneli. Mat. 12. 20.“
Večji del so bili vsi presunjeni, vsi so velike ali dolge
spovedi opravili, nekateri so celo očitno vpričo ljudstva
zarad svojega pohujšljivega življenja za odpuščenje
prosili; tudi tamošni kapitularji so odbornika poslali,
naj v imenu vseh za odpuščenje prosi. Lep izgled
pastirjev je posnemalo ljudstvo. Povsod, kjer so mi¬
sijonarji misijone imeli, so videli, kako so se zagri¬
zeni sovražniki na vse jim storjene krivice pozabivši,
eden drugega objemali in jokali; razuzdane ženske
so očitno pred ljudstvo poklekovale in za odpuščenje
prosile, zarad svojega pohujšljivega življenja; oženjeni,
ki so se od svojih žen ločili in z drugimi v divjem
zakonu živeli, so te pohujšljive osebe od hiše odpra¬
vili; povsod jo bilo zdaj drugo življenje. Da bi se sad
sv misijona stalno ohranil, so upeljali pobožna društva.

Nikjer ni bilo težavnejšega dela, kakor v Niolski
dolini. Ta dolina je 3 milje dolga, milje široka, na
obeh straneh je z gorami omejena, zato je vhod vanjo
prav težaven; bila je prav za prav jama razbojnikov;
kajti vsi tolovaji, roparji in drugi hudobneži so tjekaj
zatekali. Tu misijonarji niso našli drugega krščanskega
znamenja, kakor sv. krst in nekatere cerkvice, ki so
pa bolj razvalinam podobne bile nego cerkvam. Izmed
2000 prebivalcev jih je bilo morda le kakih 100, ki
so znali apostolsko vero in 10 Božjih zapovedi mo¬
liti, nasproti pa je nesramnost bila najvišjo stopnjo
dosegla. Maščevanje in druge strasti so bile navadne
pregrehe. Še v cerkev so možki pištole in meče v pasih
nosili, in otroci so se že z mladih nog učili za vsako
storjeno krivico se maščevati. Božja beseda, ki so jim
revni misijonarji oznanovali, in milost, ki jo je povsod
spremljala, ste predrli trdo skorjo srca tega zdivja¬
nega ljudstva, jeli so jokati in žalovati nad svojimi
hudobijami. Le ena reč se z njihovim od mladosti
posurovljenim srcem ni vjemala: sprava s sovražniki.
Zato je nekega dne eden izmed misijonarjev Jezusa
na križu v roke vzel in ga poslušalcem pokazal rekoč

71

Kateri hočejo svojim sovražnikom odpustiti, in jutre sv.
rešnje Telo prejeti, naj pristopijo in podobo tistega
poljubijo, ki je za svoje sovražnike na križu umeri.
Akoravno so pričujoči silno ginjeni bili, si ni vendar
nobeden upal začetka storiti Ko je misijonar nekoliko
časa čakal — a zastonj čakal, se je jel delati, kakor da
bi hotel oditi, skril je križanega in se z milim glasom
pritožil čez njih trdo srce. Nek redovnik, ki je to slišal,
zavpije na glas: „o Niolo, o Niolo! tako na vsak način
hočeš, da prekletstvo Božje pride nad te; zakaj nočeš
milosti sprejeti, katero ti Bog po teh duhovnih po¬
nuja, ki so iz ljubezni do tvojega izveličanja tako
daleč prišli? 11  Na te besede vstane nek župnik, kate¬
rega nečaka so bili vbili, se misijonarju približa, in
poljubi križanega, pokliče morilca izmed ljudstva in
očitno naznani, da mu vse odpusti. Za župnikom
pride drugi duhoven, in tudi on naznani, da vsem
odpusti; in zdaj se začne ljudstvo gnjesti k misijo¬
narju in poljubovati rane križanega. Dve uri je ta
sprava trajala, ni se videlo drugo, kakor objemanje.
Drugi dan, ko je imelo skupno obhajilo biti, je misi¬
jonar vprašal, če je še kdo, ki ne bi svojemu sovraž¬
niku odpustil. In res, dva sta vstala, pred sv rešnje
Telo pokleknila, se vpričo ljudstva objela in si odpu¬
stila. „0 Bog“, piše poročevalec tega, „kakoršen po¬
gled za nebesa in zemljo, gledati ljudi, ki so se objemali
in solze veselja prelivali! Da se pri misijonih navadno
veliko solz prelije, ni nič novega, da so pa Korzičani
jokali, to moramo med velike čudeže šteti.“

4. Kako je Vincencij v svojih gorečnost vnemati vedel.

Vincencij bil je nekako za to rojen, svoje za
Božje reči navduševati; v svojih duhovnih govorih je
to najrajši misijonarjem na srce polagal. V izgled naj
ta le konferencija bode: „Za dušno izveličanje revnega
kmečkega ljudstva se truditi je naša dolžnost; Bog
nas je v to poklical; in sv. Pavel nas opominja v
svojem poklicu tako delati, da Božje sklepe, katere
po nas izpolniti želi, z vso zvestobo izvršimo; to je

72

naša glavna naloga, vse drugo je postranska reč.
Kakor zmagovalci v premaganih deželah posadko pu¬
stijo, da se ne zgubi, kar so si s trudom pridobili,
tako smo tudi mi zato prevzeli vzgojo duhovščine,
da stalno hrani sad, ki ga misijoni obrodijo; drugače
ne bi nikoli bili mislili ne na duhovne vaje posve-
čencev, ne na vodstvo zunajnih semenišč. 0 kako
srečni smo, da v tistem poklici živimo, katerega je
Jezus Kristus sam imel! Kdo je Jezusu bolj po¬
doben, kakor misijonar, ki na misijone hodi? Tega
ne rečem samo k naši tolažbi, jaz menim tudi delavce
drugih redov, ki v kraljestvu in zunaj kraljevstva
misijone obhajajo, in proti katerim srno mi kakor
prazna senca. Le poglejte te goreče duhovne, s kakim
trudom v Indijo, v Japonsko, v Kanado i t. d. hodijo,
da bi od Jezusa Kristusa pričeto in dosedaj nadalje¬
vano delo, za katero ga je Bog na svet poslal, izvršili
Mislite si, da tudi vas kliče: „vstanite misijonarji in
pojdite, kamor vas bom poslal. Glejte, koliko zapuš¬
čenih duš vas čaka, in kako je njih izveličanje na
vaših pridigah ležeče. Kakor je nekdaj preroke po¬
šiljal, ki so morali v tisti kraj, k tistemu ljudstvu
iti, kamor jim je Bog ukazal in ne drugam, tako tudi
nas Bog delat kliče ravno v tem času, na tem kraji
in za te duše. Kako bodemo pred Bogom obstali, ako
bodemo krivi, če se bodo nekatere teh duš pogubile?
Zamogle bi nam očitati, da smo mi njihovega pogub¬
ljenja krivi, ker jim po svoji moči pomagali nismo;
bi se nam ne bilo treba bati, da bo Bog po smrti te
duše od nas terjal? Nasproti pa, ako bodemo v svojem
poklici zvesti, smemo še večje milosti od Boga upati,
posebno, da bo našo družbo širil in nam takih udov
dal, ki bodo v njegovem duhu in z njegovim blago¬
slovom delali; smemo tudi upati, da bodo vsi, ki se
bodo z našim trudom izveličali, pred Bogom pričali,
da smo zvesto svojo službo opravljali. 0 kolika to¬
lažba za tiste, ki bodo na smrtni postelji Kristusove
besede slišali: „Gospod me je poslal, vbogim evangelij
oznanovat. 11  Pomislite, moji bratje, daje Gospod s temi
besedami reči hotel, da je njegovo najljubše delo skrb

73

za dušno izveličanje ubogih. A gorje nam, ako bodemo
leni in zanikarni v tej službi! Spomnite se, kar sv.
Ambrozij pravi: „Si non pavisti, occidisti; če jih nisi
napasel, si jih pogubil. 11  To se da na duhovno pašo
obrniti. Vsak toraj naj pregleda, če je dolžnosti tako
važne naloge izpolnil, in če nima vzroka se bati, ako
je z izgovorom starosti, bolehnosti ali slabotnosti delo
popustil in se domu povrnil, da bi se odpočil in tako
rekoč od svoje gorečnosti ohladil. Kar mene zadeva,
moram reči, da me starost čisto nič ne zadržuje kme¬
tiču streči; če ne bom mogel vsak dan pridigovati,
bom saj vsak teden 2 krat; če nisem več za velike
prižnice, bom iz malih govoril; in če je moj glas za
te preslab, kdo mi bo branil, da v sredo med ljudi
stopim in se z njimi o svetih rečeh tako po domače
pogovarjam, kakor zdaj z vami ? Poznam starčeke, ki
bodo sodnji dan zoper nas vstali; tako vem za nekega
jezuita, ki je veliko let na kraljevem dvoru pridigoval;
v svojem 60. letu pa je za smrt zbolel. Tu pred vratmi
večnosti mu je Bog oči odprl, kako ničemerne in brez
vsege zasluženja so večinoma njegove preomikane in
preračunjene pridige bile; oh kako se je zarad tega
bal! Ko je ozdravel, je prosil svojega prednika, da bi
smel kmečkemu ljudstvu po domače krščanski nauk
razlagati; in res 20 let se je na ta način s kmečkim
ljudstvom pečal, potem pa mirno v Gospodu zaspal.
Predenj je umeri, je še prosili naj paličko, katere se
je na svojem potovanji posluževal, k njemu v rakev
položijo; ona mora, je djal, pred Božjim sodnikom
pričati, da sem se imenitni in visoki službi na kra¬
ljevem dvoru odpovedal in sem v osebi revnih kmečkih'
ljudi Kristusu služil. — Tisti, ki svoje zdravje preveč
ljubijo, bi znali misliti, da si bodo s tako težavnimi
misijonskimi deli, svoje življenje prikrajšali in si smrt
pohitrili; rekli bodo, da je pametno, ako se, kolikor
mogoče, temu delu umaknejo; taki mislijo, da je to,
česar se bojijo, nesreča, katere se ogniti morajo. Vendar
naj mi tisti, ki tako mislijo, povejo, ali je nesreča, če
si popotnik pot prikrajša, da prej v domovino pride?
Ali je hudo, ako človek hitreje v nebesa pride, da

74

Boga gleda ? In za misijonarja, jedi to nesreča, ako
prej ko mogoče k tisti časti pride, katero mu je ne¬
beški učenik s svojim trpljenjem in smrtjo zaslužil?
Kako čudno je, se tega bati, po čemu nikoli dovolj
hrepeneti ne zamoremo! Kar sem duhovnim rekel, to
rečem vsem, ki niso duhovni, to rečem tudi našim
bratom, lajikom. Nikar ne mislite, ljubi bratje, da, ker
ne oznanujete Božje besede, nimate nobene dolžnosti
do kmečkega ljudstva; tudi vi zamorete, pa še z manj¬
šimi nevarnostmi, kakor mi, ljudstvu pomagati, ako
vse svoje molitve, svoj trud in trpljenje Bogu darujete
s tem namenom, da bi Bog duhovnim večji blagoslov
dal; ravno tako, ako namesto duhovnov — njih po¬
svetna opravila prevzamete, kar je vaša posebna dolž¬
nost, ker ste udje enega duhovnega telesa. Kakor so
namreč vsi udje Jezusovega telesa trpeti morali, da
se je veliko delo našega odrešenja izvršilo, tako, da
ni samo glava trpela in poveličana bila, ampak tudi
roke in noge, tako naj bode tudi pri nas. Če boste
toraj v svojem stanu za izveličanje duš vneti, boste
tudi ravno tiste večne krone deležni, ki je glavi t. j.
duhovnim pripravljena."

Enake reči je svojim s tako gorečnostjo na srce
polagal, da so vsi, ki so ga poslušali, navdušeni in
pripravljeni bili, ves trud in vse težave prenašati za
dušni blagor kmečkega ljudstva. „Čudno je,“ piše škof
Galura, „na. kako visoko stopnjo duhovne izobraže¬
nosti je v kratkem časi svojo družbo pripeljal. Ta revni
duhoven, ki je mislil, da med svojimi še zadnjega
mesta ne zasluži, in ki se je vsega ogibal, kar bi mu
znalo v čast služiti, je imel srce, kateremu je ves
svet premajhen bil, Božjo čast po svoji želji pospeše¬
vati." Zatoraj, ko je bila misijonska družba v du¬
hovnem življenji utrjena, je mislil že na druga pota
Božje kraljestvo širiti, kar bodemo precej povedali.

Četrto poglavje,

Dobrodelno društvo gospij kot zibelj družbe hčer krš¬
čanske ljubezni.

i. Gospa le Gras.

„Kakor ogenj, tako tudi ljubezen nikoli ne reče:
zadosti je.“ Pregov. 3o. 16. Ker je bil Vincencij ognja
Božje ljubezni čisto goreč, ni bil zadovoljen s tem,
kar se je dosedaj dobrega storilo, ampak iz njegovega
srca plamteča ljubezen se je tolikanj bolj vnemala,
kolikor bolj je imela kaj zažigati. K prvi dolžnosti
apostolskih delavcev je prišteval ne samo ubogim
evangelij cznanovati, ampak jim tudi v telesni rev¬
ščini, posebno v bolezni pomagati. V ta namen je že
kot župnik Chatillonske duhovnije dobrodelno društvo
gospij krščanske ljubezni vpeljal, ki se je pozneje
čedalje bolj razširilo. Pa kakor je navadno ložej, kaj
dobrega vpeljati, kakor stalno ohraniti, tako je bilo
tudi s tem društvom. Prva gorečnost udov bi bila
zaspala, ako bi nikogar ne bilo, ki bi jo bil budil;
razun tega so udje potrebovali pravilnega vodstva
in primernega podučevanja, posebno manj izobražene
kmečke deklice, da bi zamogle dolžnosti društva za
dušni in telesni blagor bolnikov zvesto spolnjevati. Pa
kako bo Vincencij tu pomagal, ker na vse strani raz¬
tresenega društva še pregledati ni zamogel? V tej za¬
dregi mu pošlje Bog pobožno in srčno pomočnico,
pravo Tabito, ki je bila polna dobrih del in miloščinj.
(Djanj. 9. 36.) gospo Alojzijo de Marillak, ženo rajnega
gospoda le Gras, tajnika kraljice Marije Mediciške. Ta
je bila žena bistrega uma in nenavadnih čednostij.
Presunjena od resnic svete vere ta blaga duša ni nič
drugega želela, kakor sebe in svoje Božjej službi po¬
svetiti ; vendar ni vedela, kaj bi mu naj prijetnejši bilo.
Njena omahljivost v tej zadevi je tolikanj večja bila,
ker je imela sicer nježno pa včasi prenepokojno in
plašljivo vest. Camus, Beleyški škof in osebni prijatelj
sv. Frančiška Zalezijana, jo je leta 1625. vodstvu sve-

_ 76

tega Vincencija priporočil. In res se je pod njegovim
vodstvom vest umirila in ji želja zbudila, sebe in
svoje premožeuje vbogim darovati. Ko mu je svoje
misli o tej zadevi naznanila, se je Vincencij močno
veselil, ter ji je nekega dne to le pisal :

Gospa! *)

Prav rad privolim v vaše misli, ki so, kakor se
meni dozdeva, res od Boga. Prejmite jutre sv. obhajilo
in pripravite se za obiskovanje bolnikov, o katerem ste
mi pisali; pojutrajšnem začnite pa duhovne vaje i. t. d.

2 . Začetek.

Pobožni sklepi te blage gospe niso bili prazno
cvetje, katero vsak veter otrese, obrodili so tudi
obilni sad. Začela je bolnike obiskovati, in ker je v
teh revčekih svojega Izveličarja častiti želela, se je
z materno ljubeznijo zanje potegovala. Pogled ognjus-
nih ran je ni osupnil, in nevarnost, okužiti se, je
ni prestrašila; brez vsega strahu se je vsake vrste
bolnikom bližala, jih snažila, jim hrano in zdravilo
nosila, posteljo popravljala, rane obvezovala, pa tudi
na srce govorila, da z voljo prenašajo bolezen in svete
zakramente prejmejo ter se z Bogom spravijo. Zato
je bila ona najbolj sposobna, po deželi raztrosena
društva nadzorovati; Vincencij pa tudi ni dvomil, da
bi ne zamogla tega posla prevzeti, akoravno je truda-
poln in z velikimi stroški zvezan bil; vendar je čakal
še štiri leta, predenj ji je to izročil. Tako je namreč
imel navado, ne prenaglo pričeti nobeno bodisi tudi
dobro in najsvetejše delo, ampak ga pretresati in v
molitvi Bogu priporočati.**) Leta 1629. ji je pa do-

* V pismih jo imenuje ne Madame, ampak Mademoiselle t.
j. gospodičina.

**) Maynard. ki je izvirne spise pred seboj imel, pravi: »Da
bi se pri obiskovanji ravnati vedela, ji je Vincencij pismeno rav¬
nilo v roke dal. Vse njeno potovanje'je imelo značajnost uboštva.
Poslužila se je najslabeje kočije, ki se je dala dobiti: postajala je
v najrevnejših gostilnah, zato, da bi si tako večje sočutje za uboge
pridobila; vsake vrste perila je imela s seboj in apoteko ter je

'77

ločno naznanil, naj vso deželo prehodi, povsod pre¬
gleduje, kako se udje društva imajo, naj jih podučuje,
jim pogum daje, in pomaga odstraniti napake, ki so.
utegnile tu ali tam vriniti se. Blaga gospa je tru-
dapolno delo z darovanjem same sebe izvršila, in
kakor je sama ljubeznipolna bila, je bila tudi tako
rekoč duša dobrodelnega društva. Svoje pobožnosti
je, kakor doma, tako tudi na potovanji zvesto oprav¬
ljala ; v vaseh, kjer je društvo vpeljano bilo, je po¬
stala, sklicala ude in še novih pridobila, ter jih učila,
kako naj dušni in telesni blagor bolnikov pred očmi
imajo, jih navduševala, naj stanovitni bodejo, pozve-
dovala po raznih potrebščinah in jih obdarovala z
denarji, s platnom in z zdravilom za rabo revnih
bolnikov.

Z dovoljenjem okrajnih župnikov je zbrala de¬
klice ter jih v Božjih resnicah podučila, posebno skrb
je pa imela za to, da so povsod pobožne in poštene
učiteljice nastavljene bile. Natanko se je držala
pravil, katera ji je Vincencij dal; se je prikazala pa
kaka težava, jo je Vincenciju naznanila, da se je
po njegovem mnenju ravnati vedela. V tem duhu je
prvo leto prehodila te škofije: Pariz, Soissons, Meaux,
Senlis, Chalons sur Marne in Chartres, povsod jo je
blagoslov Božji spremljal. Njena ljubezni polna goreč¬
nost ni potrebovala navduševanja, marveč zadrža-
vanja, posebno že zato, ker je slabega zdravja bila.
Zato jo je Vincencij svaril, če se je z opravili preob-

stroške potovanja in miloščinj sama nosila. Jo dospela do vasi.
kjer je društvo ustanovljeno bilo, si je najprej od ondotnega duš¬
nega pastirja za svoje delovanje dovoljenje izprosila; potem je
sklicala vse ude društva, jih je učila, navduševala, pa si tudi pri¬
zadevala, novih udov pridobiti. Z eno besedo, poganjala se je.
društvo s tem duhom navdati in ga v ta stan spraviti, v katerem
je od sv. Vincencija ustanovljeno bilo. Da bi tudi njen izgled živo
pridigoval, je ubožno blagajnico, ki je prazna in ubožna bila.
obilno obdarila; a še več kakor z denarji, je s svojimi rokami
storila, kajti tudi sama je bolnike obiskovala, jim osebno stregla,
majhne deklice zbirala in jih v poglavitnih resnicah sv. vere pod-
učevala, ondotnim učiteljcam pa čistost in zvestobo na srce pola¬
gala. ter je kraj zapustila še le. ko je vse potrebščine ubogih in
otrok preskrbela.«

78

tožila in čez moč delala; pisal ji je: »Prosim vas,
da iz ljubezni do Boga in njegovih ubogih udov svo¬
jemu zdravji prizanašate; ne preoblagajte se z delom.
Hudobni duh zapeljuje pobožne tudi s tem, da jih
nagiba več delati, kakor njih moči prenašati zamo-
rejo, in tako doseže svoj hudobni namen, da jih za
vse drugo nezmožne stori; Božji Duh pa mirno in
pohlevno ravna, on ne zahteva dela čez moč, ampak
da se dobro s stanovitnostjo opravi. Ravnajte se po
tem, in ravnali boste v svetem Duhu. Ako vas spo¬
štujejo in hvalijo, zjedinite se s zaničevanjem, zasra¬
movanjem in trpljenjem, ki ga je Božji Sin prenašati
moral. Duša, ki je v resnici ponižna, se vedno po¬
nižuje, tako dobro v časti kakor v nečasti. Tako dela
kakor čebela, ki na rosi med nabira, če je rosa na
žlahtni cvetlici ali na pelinu, ji je vse eno. Upam,
da boste tudi vi tako storili."

3. Kako se je društvo v mestih upeljalo.

Pri ustanovi tega društva je Vincencij imel samo
take kraje pred očmi, kjer bolnišnic ni bilo — vasi.
Ne dolgo, in tudi v večjih mestih so se upeljale na
posebno zahtevanje škofov, ki so njih korist kmalo
sprevideli. Mesta Beauvais in Pariz jih niste mogle
pogrešati — v kratkem so se v vseh farah teh škofij
razcvetele. Najimenitnejše gospe so si v čast štele,
se služabnicam bolnikov pridružiti, ni jim bilo pre-
težavno, iz ljubezni do Jezusa bolnikom osebno streči.
Kdo bi pa tudi bil za mogel tako ljubeznivim bese¬
dam. s katerimi je le Gras ude v društvo vabila, se
ustavljati? Da bi društvo trdno stališče dobilo, mu
je Vincencij pravila dal:

I Naloga tega k Jezusovi in Marijini časti usta¬
novljenega društva je oskrbovanje ubogih bolnikov,
tako pa, da se jim najprej iz telesne revščine pomaga
s postrežbo in z zdravilom, glede duše pa jih je treba
tolažiti, podučevati in pripravljati na vredni prejem
sv. zakiamentov ter na srečno smrt; ako se pa ozdra¬
vijo, jim priporočati zanaprej pobožno živeti.

79

II. Iz udov društva (ki je iz pobožnih žen in
devic sestavljeno) se vsako tretje leto prednica izvoli,
ki mora vse nadzorovati. Glej zgorej I. doba, V. št. 15.
stran 31.

III. Dolžnost prednice je po bolnikih svojega
okraja in po njih potrebščinah pozvedovati; ona mora
ude tako nadzorovati, da po redu bolnike obiskujejo,
jim strežejo, ter jih v telesnem in dušnem oziru pre¬
skrbijo. Ona določuje, koliko sinete sprejemnica in
ključarica za bolnike porabiti; ravno tako tudi red
napravi, po katerem se postrežnice vrstijo pri obisko¬
vanji bolnikov.

IV. Da se potrebni denar za stroške bolnikov
dobi, se mora že pri upeljavi društva zbirka prosto¬
voljnih darov napraviti.

4. Nekatere opazke o tem društvu.

Ko bi Vincencij ne bil nič drugega storil, kakor
da je dobrodelno društvo vpeljal, že s tem bi si bil
neumrljive zasluge za človeštvo pridobil. Brez bol¬
nišnic je njegova ljubezen pota našla, po katerih se
je vsako leto na tisoče bolnikov dušno in telesno
preskrbelo. Ta ustanova je imela pa še to dobro, da
se ni bilo treba ločiti ne ženi od moža, ne otrokom
od starišev, kajti udje društva so vsako še tako revno
bajto brez nevolje obiskovali in povsod z ljubeznijo
tolažili in pomagali. In to društvo je Vincencij usta¬
novil brez vseh letnih dohodkov — v veri in zau¬
panji na zaklade Božje previdnosti in na ljubezen,
ki je izlita v srca vernih po sv. Duhu, katerega smo
dobili. Take ustanove zarnore res le krščanska vera
napraviti, zato so se na Francozkem tudi ohranile
tako dolgo, dokler ni velikanska prekucija krščanstvo
razdjala, Kdo ni ginjen, ako pomisli, da so gospe ne
samo nizkega, ampak tudi žlahtnega stanu iz lju¬
bezni do Jezusa najrevnejša, včasi tudi ognjusna sta¬
novanja obiskovale, da bi revežem pomoč in tolažbo
prinesle! Ni bilo nič posebnega, ako so te že natorno
nježne, rahle in občutljive gospe tudi k takim bolni-

80

kom hodile, ki so kužne bolezni imeli. Vincencij sam
je bil ginjen, ko je izvedel, da je gospodičina le Gras
neki zapuščeni okuženi deklici stregla. „Moram reči“,
ji je pisal, „da me je ta novica močno ganila; in ko
bi ne bila že noč, bi siroto sam obiskal. Dobrotljivost
Božja, s katero za ude društva skrbi, da se še do-
sedaj nobenega ni kuga prijela, mi daje upanje, da se
tudi vam ne bo nič hudega zgodilo. Verujte mi, da
sem gosp. Subpriorja, ki je pri sv. Lazarju za kugo
umrl, ne samo obiskal, ampak tudi njegovo sapo po¬
žirati moral, in vendar se ni ne meni, ne onim. ki
so do smrti pri njem bili, nič hudega zgodilo. Nič se
ne bojte, gospodičina, Bog se vas hoče za te nesrečne
poslužiti in zato tudi mislim, da vas bo k svoji časti
še dolgo ohranil 1 . — To Vincencijevo prerokovanje
se je tudi spolnilo, kajti pobožna gospodičina le Gras
je vkljub slabemu zdravji še 30 let živela, v tem času
neizrekljivo veliko dobrega storila, med drugim tudi
se ustanove družbe hčerij krščanske ljubezni osebno
vdeležila.

Peto poglavje,

i. Družba hčerij krščanske ljubezni.

Kako vnete so žlahtne gospe za postrežbo bol¬
nikov tudi sprvega bile. je vendar bilo že naprej vi¬
deti, da zmiraj tako ne more biti, in res so se težave
pokazale najprej v mestih. Kdor se hoče Božjej službi
in blagru človeštva stalno posvetiti, mora prost biti
posvetnih skrbi in družinskih vezi. Apostol pravi:
I. Kor. Vil 32. Kdor je brez žene, skrbi za to, kar je
Gospodovega, kako bi Bogu dopadel. Kdor je pa ožen¬
jen, skrbi za to, kar je posvetnega, kako bi ženi do-
padel, in je razdeljen. In žena neomožena in devica
misli, kar je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu
in na duhu. Katera je pa omožena, misli na to, kar je
posvetnega, kako bi možu dopadla 11 . Taka je bila tudi
pri tem društvu. Pri nekaterih gospeh je prva goreč¬
nost sama od sebe ugasnila, nekatere so bile pa po

81

svojih možeh v obiskovanji bolnikov zadrževane; bali
so se namreč, da bi znale okužen zrak k družini
prinesti, ali da bo delo doma zaostalo, ako se bodo
okrog potikale. Tako se je zgodilo, namesto, da bi
same hodile bolnike obiskovat, so svoje dekle k njim
pošiljale, ali pa v ta namen dninarce najemale. Res,
tudi to je bila velika dobrota, vendar kar je Vin¬
cencij pri bolnikih glede njih dušnega stanu
želel, je zdaj zaostajalo. Zato sta on in gospodičina le
Gras željo gojila, društvu trdnejo podlogo napraviti.

2. Gorčično zrno.

Dolgo je Vincencij to reč v molitvi Bogu pripo¬
ročal in jo še svojim prijateljem pretresati dal, kar
mu na misel pride, da je na deželi veliko pobožnih
deklic, ki nimajo ne do zakona veselja, pa tudi toliko
dote, da bi v samostan stopile, te bi, si je mislil,
sodile za ta stan iz ljubezni do Jezusa bolnikom
streči. In res že pri prvem misijonu se oglasite dve
prav pobožni in pošteni deklici. Ko so bile dovolj
podučene, so eno v duhovnijo Božjega Odrešenika
(Sauveur), eno pa k sv. Benediktu za postrežnico
bolnikov postavili. Ne dolgo, in že se jih je še več
ponudilo. Večje pa, ko je bilo njih število, težavnejši
je bilo z njimi ravnati. Vse so sicer imele dobro
voljo, a manjkalo jim je večjidel potrebnih vednostij
za postrežbo bolnikov. Razun tega je bilo treba, da
bi bile te device trdnega značaja, pobožnega življenja
in posebne srčnosti, kajti njih posel ni bil samo te¬
žaven, ampak tudi poln nevarnosti. Vincencij je to
vse vedel, zato je tri teh kmečkih devic gospodičini
le Gras izročil, naj jih oteše, poduči in v bolniški
postrežbi izuri, ter jo prosil, naj jim hrano in stano¬
vanje daje tako dolgo, da Bog v tej zadevi svojo
voljo spoznati da.

3. Bolje čakati, kakor se prenagliti.

Ta prva poskušnja se je tako posrečila, da je le
Gras pozneje vzgojo še več drugih devic prevzela; pod

6

82

njenim vodstvom so se tako izurile, da so bile za
vsak posel pri bolnikih sposobne; povsod, kamor so
jih poklicali, so z vspehom delale. Blaga gospodičina
je bila tako navdušena, da je sklenila, se vzgoji teh
devic stalno posvetiti in novo društvo ustanoviti.
Ko je pa svoje misli Vincenciju naznanila, ji je on
svoj„le  počasi" za odgovor dal.

V dotičnem pismu pravi: „Z ozirom na vaš

predlog vas enkrat za vselej prosim, da ne mislite
več na to, dokler Bog sam ne pokaže, kar imeti
hoče. Zgodi se dostikrat, da poželimo reči, ki so na
videz Bogu dopadljive, vendar mu vsakokrat niso do¬
padljive. Bog dopusti, da se. v nas take želje vna¬
mejo, a zato, da nas na to pripravi, kar po nas izvršiti
hoče. Savel je oslice iskal, pa je kraljestvo našel, sv.
Ludevik je hotel nevernikom sveto deželo vzeti, pa
si je krono nebeške dežele pridobil, vi želite služab¬
nica teh kmečkih deklic biti, a Bog morda hoče, da
boste njegova in mnogih ljudi služabnica, na katere
še ne mislite. Za Božjo voljo, častite vendar mirno
in tiho srce našega Gospoda v svojem srcu; ono vas
bo učilo Bogu služiti. Božje kraljestvo je kraljestvo
miru v sv. Duhu, ki bo v vašem srci prebival le,
ako bo v njem vse mirno." Tako je njen za dobro
vneti pa prenagli duh 2 leti zadrževal, da bi se pre¬
pričal, je-li res od Boga poklicana, novo družbo usta¬
noviti. Mislil je, če je ta reč od Boga, bo tudi na
vsak način svojo voljo pokazal; zato jo je navdu
ševal, naj z zaupanjem moli, in se popolnoma v Božjo
voljo vda.

4. Društvo dobi veljavo.

Konečno je Bog pokazal, kar je njegova sveta
volja. Novo društvo se je čedalje bolj množilo ne
samo v številu udov, ampak tudi v milosti pri Bogu
in pri ljudeh, tako da mu je Pariški nadškof dal ime:
Filles de la charite, t. j. „družba hčerij krščanske
ljubezni", ali kakor se pri nas imenujejo, „usmiljenih
sester". Po svoji priprosti sivi obleki so se tudi
„sive sestre" imenovale. Vodstvo in nadzorništvo te

83

družbe je bilo od nadškofa višjemu predniku misijo¬
narjev — General - Superiorju — izročeno. Vincencij
in gospodičina le Gras sta doživela še veselje, da se
je družba vpeljala ne samo po vseh farah Pariške
nadškofije, ampak še na 30 drugih krajih — še na
Poljsko jih je kraljica poklicala. V duhu prave kr¬
ščanske ljubezni so radovoljno pomagale povsod,
kamor so jih poklicali. Pri bolnikih so čule, jim oskr¬
bovale hrano in zdravilo dajale, pa tudi najzaničlji-
vejšo službo opravljale. Porabile so pa vsak trenutek,
da so jih k pokori, k potrpežljivosti in k zaupanji
na Boga opominjale, ter pripravljale na vredni prejem
sv. zakramentov. Kakor so zdravniki z njihovo pre¬
vidno postrežbo pri bolnih zadovoljni bili, tako so tudi
duhovni njih ponižnost, pobožnost in gorečnost čislali.

5. Kako Vincencij svoje duhovne hčere uči.

Vincencij je strmel in Boga hvalil za toliki bla¬
goslov, s katerim je novo družbo blagoslavljal. Prva
gorečnost in duh poklica sta se morala pa v teh
Bogu posvečenih devicah oživljati in hraniti; zatega¬
delj jim je dal ne samo pravila, ki so od papeža
Klemena IX. leta 1668. potrjena bila, ampak večkrat
je za nje tudi duhovne govore, imel. V teh govorih
ali konferencijah jim kaže prednosti in žlahtnosti
njihovega poklica, pripomočke, katerih se poslužiti
morajo, da zamorejo spolnovati, kar poklic tirja od
njih, jim kaže veliko plačilo v nebesih, ki čaka tiste,
ki so stanovitni do konca. Posebno jim je na srce
polagal se ne za druge imeti, kakor za nevredne slu¬
žabnice Kristusove, ki njemu samemu služijo, kedar
bolnikom strežejo. Za popolnost si prizadevati se ni¬
koli ne smejo naveličati, vsa svoja opravila morajo
v duhu ponižnosti, v krščanski priprostosti in iz lju¬
bezni do Boga opravljati.“ Kedar delo začnete", jim
je djal, „se z Božjim Izveličarjem zjedinite, opravite
vse tako, kakor je Jezus Kristus delal, brez vsega
ozira na hvalo ali ploskanje ljudi. I)a boste pa tako
ravnati zamogle, vam priporočam znotranjo molitev

6 *

84

ali premišljevanje, prejemanje sv. zakramentov, du¬
hovne vaje, duhovne pogovore ali konferencije, branje
duhovnih knjig, edinost in pravo krščansko ljubezen
med seboj

Priporočal jim je enoličnost (uniformite) v živ¬
ljenji, obleki in ravnanji, čedno vedenje, pokorščino
do svojih prednic in dušnih pastirjev; enakovoljnost
z ozirom na kraj, službe in osebe; radovoljno uboštvo,
kakor se ubogim postrežnicam zapuščenih bolnikov
spodobi, in potrpežljivost v zopernostih. — Voljno in
iz ljubezni do Boga morajo nadloge, zopernosti, na¬
sprotovanje, zasramovanje in obrekovanje prenašati,
tudi tam, kjer so veliko dobrega storile in prav za
prav hvalo zaslužile. Premislite, da je to le majhen
del tistega križa, katerega je Jezus Kristus nosil 11 .
»Hčer krščanske ljubezni", je Vincencij večkrat rekel,
»mora, čednostnejša biti, kakor vsaka druga redov¬
nica, ker vse službe, katere razne redovnice oprav¬
ljajo, so zjedinjene v osebi hčere krščanske ljubezni;
zatoraj mora po popolnosti hrepeneti kakor karmeli-
tarica, bolnikom streči kakor bolnišniška sestra, in
revne otročiče podučevati kakor Uršulinka. 11  In ako-
ravno ne živijo v samostanu, ker jim poklic tega ne
dopusti, morajo vendar pravilno in strogo življenje
imeti. „Vaš samostan 11 , je rekel Vincencij, Je bol¬
nišnica, vaša celica je vaše revno stanovanje, vaša
kapelica je farna cerkev, samostanska lopa so mestne
ulice, vaša klauzura je pokorščina, mreža v zgovor¬
nim strah Božji, vaš tenčičnik naj bo skromnost.
Ravno zato pa se morajo pred vsem drugim vne¬
mati, da v dobrem vedno napredujejo. Pogosto se
morajo spomniti, da jih Bog ni samo za telesno po¬
strežbo k bolnikom poklical, ampak da tudi za njih
dušo skrbijo; skrbite, hotel je Vincencij reči, da tisti,
ki so za smrt bolni, tudi srečno umrjejo, onim pa,
ki se ozdravijo na srce polagajte, da zanaprej pobož-
nejši živijo.

Duhovni pripomočki, s katerimi bolnikom po¬
magati zamorejo, so: jih tolažiti in spodbujati, jih
učiti tiste resnice Božje, katere vedeti morajo, da se

85

izveličajo; z njimi vero, upanje, ljubezen in kes čez
grehe obuditi, jih opominjevati, da svojim sovražni¬
kom iz srca odpuste, one pa, katerim so sami kaj
žalega storili, za odpuščanje prositi. „Učiti jih“, je
djal, „kako naj iz ljubezni do Boga trpljenje prena¬
šajo, in v Božjo voljo vdajo življenje in smrt. 6 * 8  Te in
enake nauke naj bolnikom ne na enkrat, ampak po¬
lagoma na srce polagajo. Kadar so dovolj podučeni,
jim naj svetujejo, da dolgo ali veliko spoved opra¬
vijo, naj jim razložijo tudi, kako se dela in kako ko¬
ristna in potrebna je, kako vest pomiri in srce po¬
tolaži. Tistim bolnikom, ki se v stare grehe povra-
čajo, je svetovati, da svete zakramente pogosto pre¬
jemajo. Če jih pa tudi podučujejo, se vendar ni treba
pri enem predolgo muditi, da ne bodo drugi prikraj¬
šani. „Ne glejte ne na hvaležnost, ne na nehvalež¬
nost, ne iščite na tem svetu ne plačila, ne prijateljev,
obrnite marveč svoje srce na tisto plačilo, ki vam ga
bo Bog dal, in na prijatelje, ki v nebesih na vas
čakajo 8 .

6. Dobro drevo obrodi dober sad.

Razun teh splošnih priporočil je Vincencij svojim
duhovnim hčeram še posebna vodila dal, po katerih

se imajo pri opravkih svojega sicer lepega pa težav¬
nega poklica in proti ljudem razne vrste ravnati.
„Vaš poklic je, ne samo bolnikom streči, ampak tudi
revne deklice podučevati, najdence vzgojevati, in
druga, v blagor človeštva odločena dela opravljati. 8
Vincencij je toraj'svoje duhovne hčere tudi k gali-
jotom pošiljal, naj bi tu v jamo razbojnikov tolažbo
in pomoč prinesle. Kamorkoli jih je pokorščina kli¬
cala, so šle iz ljubezni do Boga in bližnjega; niso
imele sicer drugega orožja, kakor nedolžno srce in
zaupanje na Boga, tudi niso pričakovale drugega pla¬
čila, razun, katero je naš Izveličar obljubil tistim, ki
zavolj njega vse zapustijo in za njim hodijo. Ali ni tudi
nam to v lep izgled, kako naj mi Božjo čast pospešu¬
jemo in za dušno izveličanje svojih bratov skrbimo ?

86

»Posebno si naj to k srcu vzamejo 11 , piše škof Galura,
„Kristusovi služabniki, ki so delilci Božjih skrivnostij!
0, kako jih bo pred Božjim sodnikom osramotil izgled
teh po natori boječih, po milosti pa junaških devic,
ako bodo, ki so z značajem mašništva zaznamovani
in v duhovno pastirstvo poklicani, svoje dolžnosti
prijetnostim in večno časnemu žrtvovali! 11  Vincencij
sam se je posluževal njihovih lepih izgledov, da bi
gorečnost v svojih vnel: „Dragi bratje 11 , jim je rekel,
„le poglejte, s kakoršno gorečnostjo hčere krščanske
ljubezni čast Božjo in blagor bližnjega pospešujejo!
Kraljica me je zadnjič prosila, da bi nekatere sestre
v postrežbo bolnih vojakov v Calais poslal, in danes
so se 4, kakor vam je znano, tje na pot podale. Ena
izmed njih, ki je že čez 50 let stara, pride pretečeni
petek v bolnišnico k meni ter reče: „„Gospod, slišala
sem, da ste dve sestri v Calaisu umrli, bi me-hoteli
namesto njih tje poslati? 1111  Rekel sem : „Draga sestra,
hočem si to premisliti. Včeraj je pa prišla po od¬
govor, in danes je že odpotovala. Glejte, moji dragi
bratje, kako srčne in pripravne so te hčere, se daro¬
vati v žgavni dar za Jezusa in bližnjega. Ali ne za¬
služijo, da jih občudujemo? Kar mene zadeva, menim,
da me bodo sodnji dan sodile. Ali nas ne bodo to¬
žile, ako ne bodemo ravno tako srčni, kakor one in
saj tako pripravni, svoje življenje v čast Božjo in v
izveličanje bližnjega darovati, kakor one?“ — To po¬
glavje sklenemo z besedami žlahtnega grofa Stolberga:
„Vdove, včasi tudi device so se od nekdaj, že od
apostolskih časov v postrežbo ubogih in bolnikov
jemale, škofje sami so jim to službo odkazali. Svet
zamore sicer ponarejati naredbe sv. Cerkve, ali s ka-
koršnim vspehom! Cerkvenega duha jim ne zamore
dati. V žalostnej dobi velike prekucije, ko je Fran-
cozka brezboštva pijana bila, so v narodnem zboru
besedo: „krščanska ljubezen 11  zatreti sklenili,
in jo z „blagovoljnostjo“ nadomestili; pa precej se
je pokazalo, da se je sad te modrijanske blagovolj-
nosti, kakor sodomsko jabelko v pepel razsul. Vse
je godrnjalo, ko so rogovileži z hčerami „krščanske

87

ljubezni 11  tako grozovitno*) ravnali in jih pregnali.
Ni ga bilo, ki bi se ne bil spominjal, kako ljubeznjivo,
previdno in skrbljivo so te pobožne device z bolniki
ravnale."

-

Tretja doba.

Vincencijevo delovanje za duhovščino.

Prvo poglavje.

Duhovno prenovljenje duhovščine.

i. Stališče.

Kadar Bog kako deželo posebno oblagodariti
želi, ji da pobožnih, apostolskega duha napolnjenih
duhovnov; najhujša kazen Božja pa je, ako razvaje¬
nemu ljudstvu namesto zvestih pastirjev lenih na¬
jemnikov pošlje. Oglejmo si nekoliko Francozko ob
časih sv. Vincencija in poslušajmo, kar škof Galura
o njeni duhovščini pravi: „Gregorij XIII. je papeževal,
in Henrik IV. kraljeval. Cerkev in dežela ste imeli

*) Iz zapisnika usmiljenih sester mučenic: v mestu Angers
ste bili 1. svečana 1794. 1. še s 400 verniki mučeni sestri Mari¬
jana in Odila. V železje zakovani ena k drugi vklenjeni so s
pušami oboroženi vojaki na sodnišče spremili. Pogled teh nedolžnih
devic je vojake tako ginil, da so rekli; »Kaj tukaj iščete? Tu ni
vaše mesto, stecite in rešite se« ; vojaki sami so jima hoteli k
begu pomagati; a blagi duši se niste hoteli te ugodne priložnosti
poslužiti, mislili ste, znali bi jima beg kot odpadništvo od sv. vere
razlagati; in res njiju srčnost je storila, da so tudi vsi drugi, ki
so ravno tako zavoljo vere obsojeni bili, srčni in stanovitni do smrti
ostali. Marijana, izmed vseh najsrčnejša, tolaži tovaršico rekoč: »Večna
krona nama je'danes odločena, ne dajva si je vzeti«. Ponujali so
jima plajše in rute, da si zakrijete obraz in se ne prestrašite
smrtne kazni; a sestra Marijana pravi: »Tega ne! čemu bi se za¬
grinjale? je-li sramota umreti za Jezusa?« Žalostna procesija
pride do globoke jame, ki ima njiju grob bili; one dve ste v prvi
vrsti bile in sv. psalme molile. Poveljnik trume je bil pri po¬
gledu usmiljenih sester tako ginjen, da je poprej, ko je grozo-

88

takrat velike rane: Cerkev so krivoverci, deželo pa
medsebojne vojske razmesarili. Kalvin je s svojimi
krivimi nauki na tisoče duš iz naročja sv. Cerkve
iztrgal in krivoverske zmote, ki so se iz Nemčije na
Francozko preselile, so delale še večjo zmešnjavo. Za
krivimi prisegami na Boga in cerkev je sledila pun-
tarija zoper kralja. Sv. katoliška vera, ki uči in terja
le ljubezen, in sicer občno ljubezen tudi do sovraž¬
nikov, je morala zdaj povsod in vsega vzrok biti:
prepira, vsake razkačenosti, sovraštva in medsebojnih
vojsk. Ne da se povedati, koliko hudega je iz tega prišlo.
Francozka, poprej najlepša dežela sveta, je postala
gledališče nezaslišanega nasilstva, grozovitosti in brez-
božnosti; vsa hudodelstva so se zedinila, nevesto
Kristusovo lepote in kinča oropati. Grozoviteži so

vito nalogo izvršiti mislil, se še enkrat k tem srčnim mučenicam
obrnil rekoč: »Čas je še, vrnita se na svoj dom in dobre dela
opravljajta; vso zagovornost za vaju jaz na se vzamem; rekel
bom, da ste prisego storili in nič hudega se vama ne bode zgo¬
dilo.« »Prijatelj! tega pa ne«, pravi Marijana; »medve ne bovi
ne prisegali, pa tudi nočevi, da bi le mislili, da svi prisegli.« En
trenutek še, puše sprožijo in sestre krvavijo ; ker jima pa strel ni
zamogel življenja vzeti, so njiju s sabljami in bajoneti osmrtili.

9. aprila 1794. 1. je v Daksu mučena bila sestra Margareta
Rutan, živ izgled hčere krščanske ljubezni. Bila je v Daksu ravno,
ko so rogovileži zavod zatrli; če so pa tudi vse razpodili, ona le
ni hotela ubogih zapustiti. S svojimi stroški je društvo gospej
ustanovila za oskrbovanje bolnikov. Zarad tega je bila tožena kot
nasprotno-narodna in republikanska, ki rogoviljenje podpira, ni
loraj več sposobna, so rekli, dela »blagovoljnosti« opravljati (les
functions de 1’ humanite et la bienfaisance). V ječo so zaprli njo
in ude društva, 6 dni pozneje so jo k smrti obsodili ter peljali
njo in duhovna Entropija Lannelongua na morišče. Ko se je
grozoviti sprevod v mesto zavijati začel, je gospoda okna zapirala
same žalosti, otroci so preplašeni bežali, le iz enega okna je gle¬
dala majhna glavica; sestra povzdigne svoje oči in se nasmehlja.
Kaj je bilo ? Majhna deklica, ki se je na dvorišči pri sestri Mar¬
gareti rada igrala, je iz okna gledala in od nepozabljive usmiljene
sestre hotela slovo vzeti, »Poklekni«, reče mati otroku, »in moli
za. sestro Margareto — zdaj jo k smrti peljajo«. — Duhoven je
prvi moral na morišče, ko sestra neprestrašeno smrtno pripravo
ogleduje, ji stražar pravi, naj oči v stran obrne, da ne bo videla,
kam glava duhovnega pade; Margareta pa reče: »Zakaj hočete, da
bi ne videla smrti Svetnika?« Ko pride vrsta na sestro, si je
sama Zavratnik odvezala, rabeljnu, ki ji je hotel pri tem poma-

89

cerkve razdevali, oltarje podirali, Bogu posvečene reči
oskrunjevali in duhovne pobijali. Najžalostnejše pa
je to, da je življenje kristijanov in sploh tudi zadr¬
žanje duhovščine vseskozi pohujšljivo in spodtekljivo
bilo. Ni tudi moglo drugače biti. Večji del je bilo ljud¬
stvo na deželi razškropljeni cedi podobno, brez pastir¬
jev, brez duhovne paše, brez zakramentov, brez Božje
besede, sploh bili so revni ljudje, kakor ovce brez du¬
hovne pomoči derečim volkovom v rop prepuščeni. —
Kralj Henrik je z Božjo pomočjo za nekoliko časa
vojsko ustavil, in deželo pomiril; tudi škofje in cer¬
kveni predstojniki so si prizadevali, napol zadušeno
vero spet oživiti; a nesreča je bila prevelika, hudo, ki
se je po krivoverstvu in puntu vgnjezdilo, je cerkvi
in državi pregloboke rane napravilo; dozdevalo se
je, nič ne pomaga več; še pri duhovnih niso zamogli
grešnih razvad odstraniti. Duhovščino so tako sov¬
ražili in zaničevali, da so si celo mladenči nizkega
stanu v sramoto šteli, v duhovski stan stopiti. Po
takem je lahko razumeti, kako je z ljudstvom, po¬
sebno na deželi bilo, ker nikoli Božje besede slišalo
ni. Dušni pastirji pri kmetih so bili večji del leni
najemniki, na katere Jezusove besede pri Jan. X. 1,
dobro sodijo. V taki nevednosti so toraj revni ljudje

gati. srčno reče: »pusti me, še nikoli se me ni nobena možka
roka dotaknila.« Meč pade — in v tem trenutku je njena deviška
kri morišče porosila.

21. junija 1870. 1. so v Tien-Sin-u na Kitajskem neverniki iz
sovraštva do krščanstva 2 misijonarja in 10 usmiljenih sester umo¬
rili : Sestro Marijo-Terezijo Marquet — iz Belgiškega; — sestro
Violet, ki je bila duša angelske čistosti in ljubezni; sestro Marijo-
Clorindo Andreoni; — Marijo Josef Adam; Marijo-Ano Paviljon;
Amalijo Karolino Legras iz Pariza; Marijo Serafino Clavelin; Ma¬
rijo Ano Noemi Billet; Marijo Angeliko Lenu iz Pariza; in sestro
O’ Sullivan iz Irske. — Misijonarja Cbevrier in Ou sta bila v
cerkvi mučena, katero so neverniki vžgali; ko sestre nevarnost za¬
pazijo, v kapelico zbežijo; pa tudi tu sem grozoviteži priderejo in
vse porušijo, kar jim pod roke pride. Ko vgledajo kornete, se še
huje razkačijo. Vsem deseterim so s sabljami glave posekali. -
»Na priprošnje teh mučenic«, pravi seminiški vodja J. Chinchon,
»si je marsikateri že iz velike zadrege pomagal«. O blažene mu¬
čenice, prosite Boga za nas! (Glej: Pelit pre spirituel dela Congre-
gation str. 199 in: Annales de la Congregation de la mission.)

90

bili, da o Bogu, o Božjih rečeh, o skrivnostih, o najpo¬
trebnejših resnicah Božjih niso ali' čisto nič vedeli, ali
le prav slabe pojme o njih imeli. Kmečko ljudstvo
skoraj večji del ni vedelo, ne katere zakramente pre¬
jemati mora. pa tudi ne, kako se je na njih vredni
prejem pripraviti. Bog zna, kakošna je morala v taki
nevednosti njih vest biti, ki ni znala ne Boga se bati,
ne Boga ljubiti. — V večjih mestih se je sicer Božja
besede oznanjevala, a ker se je le z našopirjenimi,
nališpanimi reki oznanjevala po izgledu velikih go¬
vornikov, je bilo vse to večjidel za navadno ljudstvo
nerazumljivo in brez koristi; še pri izobraženih po¬
slušalcih je bil ves sad pridige le ta, da so nekoliko
več vedeli, a v srce jim beseda segla ni, kajti bila
je brez duhovnega maziljenja — bleda luč brez to¬
plote". Tako lice je imela Francozka glede duhovnega
življenja, ko je Vincencij luč sveta zagledal, na tem
stališči je bila, ko se je njenega prenovljenja lotil;
poglejmo ga, kako je delo začel in kaj je storil.

2. Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev.

Omenili smo, da so se škofje krivoverstvu zoper¬
stavljali, bili so vsi vneti za pravico in resnico, vredni
tega imena in Francozka sme na vse ponosna biti;
bilo je še tudi mnogo duhovnov, ki so zarad svoje
pobožnosti in vsestranske vede čast in vse spošto¬
vanje zaslužili, vendar je število razvajenih, nevednih
in neskrbljivih duhovnov še večje bilo. Vincencij je
na svojem potovanji v tem oziru na marsikatero ža¬
lostno skušnjo naletel. Vse se je pritoževalo nad sla¬
bim zadržanjem duhovščine; lahko si mislimo, kako
globoko je ranilo to Vincencijevo srce, ki je z apo¬
stolom reči smel: „Quis infirmatur et ego non in-
firmor? quis scandalizatur et ego non uror? II. Cor.
XI. 29. „Kdo oslabi in bi jaz ne oslabel? Kdo se ne
pohujša, in bi mene ne peklo?“ O kako je žaloval
nad oskrunjenim svetiščem Gospodovim, kako se mu
je zapuščena čeda v srce usmilila; kaj bodo naši
misijoni pomagali, je djal, ako se seme Božje besede,

91

ki se je pri tej priložnosti zasejalo, po misijonu ne
zaliva, ne goji, ne dozori? Konferencije, katere so
misijonarji do okrajnih duhovnov imeli, so pripomogle,
da so se nekateri res poboljšali, vendar hudo je po¬
trebovalo korenitega zdravila — kje in kako začeti,
pa ni nihče vedel. V tej sili se je Vincencij molitve
poprijel ter Gospoda žetve goreče prosil, naj delav¬
cev v žetev pošlje; molitev je tudi priporočal vsem,
ki so z njim enakih misli bili.

3. Kdor prosi, prejme,

Poln takih misli se nekega dne snide z Adri-
janom Bourdoise, duhovnom iz okraja Perche, ki je
tudi s takim sočutjem rano Sijonske hčere obžaloval.
Pri Boveškem škofu, Auguštinu Potier de Gevres sta
se še večkrat snidila Ta vsega spoštovanja vredni pred¬
stojnik se je vselej tresel, kadar se je spomnil aposto¬
lovih besed: „Rok na nikogar prenaglo ne pokladaj in
se ne delaj deležnega ptujih grehov 11 . II. Tim. V. 22.
Tudi so ga strašile besede sv. Gregorja Velikega, ki
pravi, da se je cerkvi bolj bati nezvestih služabnikov,
kakor očitnih sovražnikov." Žalibog je moral resnico
teh besed v svoji škofiji le preveč čutiti, a primernega
zdravila ni zamogel najti Večkrat se je o tej zadevi
z Vincencijem posvetoval katerega je zato nalašč ali
v Beauvais (Bove) povabil ali sam v Parizu obiskal.
Nekega dne, leta 1628 ., sta bila oba,. Vincencij in
Bourdoise (Burdoaz) pri škofu. Vincencij posluša pri¬
tožbe čez nevredno obnašanje duhovnov in reče:
„Duhovna, ki se je v grehih in grešnih razvadah po¬
staral, poboljšati se mi skoraj nemogoče zdi; hočete
pa hudo odstraniti, morate sekiro na korenino polo¬
žiti. K temu je pa potreba, da škof nobenemu po-
svečencu svetih redov ne podeli, ako nima, dostojnih
vednosti in za svoj stan primerne omike, in na kar
je posebno gledati, da je v krščanskih čednostih utr¬
jen ter tudi znamenja svetega poklica razodeva. Se
tisti, kateri se za poklado rok vredni dozdevajo, se
morajo poprej v vseh, duhovnemu potrebnih čedno-

92

stih in posameznih opravilih sv. poklica vaditi, pre¬
denj duhovno oskrbništvo prevzamejo." Častiti pred¬
stojnik se je bil med takim razgovarjanjem v nekaj
drugo zamislil, in kakor da bi se iz trdnega spanja
prebudil, reče: „Vse posvečence, predenj redove do¬
bijo, bom za nekoliko časa v svoje stanovanje vzel,
da se v svojih stanovskih čednostih vadijo in z du¬
hovnimi opravili seznanijo". „0, dragi častiti go¬
spod", pravi Vincencij, „ta misel pride od Boga; to
je pravo sredstvo, vašo duhovščino v kratkem času
prenoviti." Stvar je bila zdaj določena. Vincencija je
škof prosil črtice za duhovne vaje napraviti ter nekaj
dni pred Božičnimi kvatrami v Beauvais priti, da pri
duhovnih vajah pomaga. — Vincencij je delo z ve¬
likim zaupanjem prevzel. Rekel je: „ker mi ta ukaz
iz škofovih ust pride, sem bolj prepričan, da je po
Božji volji, kakor da bi mi ga bil angel iz nebes
prinesel". Odločen dan pride Vincencij v Beauvais in
z njim še dva duhovna,, ki sta bila profesorja Sor-
bone; -ti so se dela lotili. Najprej so posvečence
podučevali in jih navduševali za njih visok poklic.
Škof se je sam vaj vdeleževal. Vincencij je prevzel
razlaganje Božjih zapovedij. Govoril je s takim ma¬
ziljenjem, in ginjeni so bili vsi tako, da je še celo
eden izmed Sorbonskih profesorjev, gospod Duchesne,
pred Vincencija pokleknil in pred njim veliko spoved
opravil.

4. Misijonarji prevzamejo vodstvo duhovnih vaj za
posvečence.

V mestu Beauvais so odsedaj posvečenci vsako
leto pred mašnikovem posvečevanjem imeli duhovne
vaje. Sprememba med duhovščino je bila očividna;
nihče se tega ni bolj veselil, kakor pobožni škof. Pri
priložnosti je Pariškemu nadškofu o tej zadevi po¬
ročal, ter je razlagal obilni sad, ki so ga duhovne
vaje obrodile; besede so nanesle, da je spregovoril
tudi o Vincenciju in njegovih sposobnostih, katere
mu je Bog za to pobožnost dal. Nadškof, to slišati,

93

je sklenil tudi v svoji nadškofiji duhovne vaje vpe¬
ljati. Poklical je Vincencija in leta 1631. je v svojem
razglasu vsem posvečencem svoje nadškofije ukazal,
da morajo v misijonski hiši desetdnevne duhovne
vaje opraviti, predenj dobijo mašnikovo posvečevanje.
Za hišo sv. Lazarja je bilo to sicer težko breme,
vendar ga je Vincencij z veseljem prevzel, ter je do
prihodnjega kvaternega tedna vse priskrbel, česar so
novi gosti potrebovali. Ker je ta naredba očitno k
Božji časti in v izveličanje duš bila, ni gledal ne na
trud ne na hiši naložene stroške, zaupal je na ti¬
stega, ki limbarje na polji oblači in tiče pod nebom
preživi. A ne samo posvečenci Pariške nadškofije,
ampak tudi iz ptujih škofij so mladenči prihajali v
misijonsko hišo k duhovnim vajam, da so z dovo¬
ljenjem svojih škofov v Parizu posvečeni bili. Ker so
se te vaje, v katerih je navadno nad sto posvečencev
navzočih bilo, šestkrat vsako leto obhajale, se je po¬
nudilo še veliko drugih duhovnov, ki so se želeli te
pobožnosti vdeleževati. Zatoraj je bilo stroškov toliko,
da je, kakor bomo pozneje videli, hiša pod njih težo
obnemagala. Sicer so bogaboječe gospe po Božjem na¬
gibu misijonarje z milimi darovi odškodovati želele,
celo kraljica Ana avstrijska, mati Ljudovika XIV. jih
je nekoliko podpirala; da omenimo le eno: te blage
gospe so zavetišče dobrih otrok, kamor so duhovne
vaje preložili, z hišnim orodjem preskrbele. Ti darovi so
pa, ko so se medsebojne vojske vnele, nehali, a Vin¬
cencij od svojega početega dela ni prenehal. Nikoli
niso slišali iz njegovih ust zarad prevelikih stroškov
tožiti — pripravljen je bil za Boga, za njegovo cer¬
kev in za tako lepo delo tudi zadnji vinar darovati.

5 . Vaje se povsod vpeljajo.

Ker se sad teh pobožnostij v mladih duhovnih
ni dal tajiti, so se polagoma v vseh francozkih ško¬
fijah vpeljale. Od vseh stranij je Vincencij dobival
pisma, v katerih so škofje ali za duhovne, ki bi vaje
vodili, prosili, ali pa po dokončanih vajah z veseljem

94

poročali, kakošen sad so obrodile, ter se mu zahva¬
ljevali. Tudi v vnanjih deželah so to pobožnost po¬
snemali posebno na Italijanskem, kjer je papež Ale¬
ksander VII., ko je njih korist spoznal, leta 1062. za
Rimsko mesto in 6 sosednjih škofij ukazal, da se
vsi, ki hočejo mašnikovo posvečevanje prejeti, mo¬
rajo za 10 dni k duhovnim vajam podati. Kdor bi se
tej naredbi odtegnil, zapade kazni suspenzije — in
le papež zamore od te dolžnosti odvezati. — Tako so
tudi tu iz majhnega vira velike reči izrastle. „Blagor
redu", piše grof Stolberg, „ki je z očividnim blago¬
slovom Božjim iz majhnega vira izrastel, katerega
udje se za slabotno orodje Božje imajo, katerih pod¬
pora so darovi pobožnosti, katerih moč je zaupanje
na Boga in srečna zavest, da so v Božjih rokah“.

6. Nasprotniki duhovnih vaj.

Kdo bi bil mislil, da bo tako sveta naredba na¬
sprotnike in sovražnike imela! „ Vendar, piše škof Ga-
lura, se je tudi to zgodilo; a njeni nasprotniki niso
bili posvetni ljudje, ampak služabniki svetišča Gospo¬
dovega. Sovražnik vsega dobrega je vedel nevošljivost
in napačno gorečnost nekaterih duhovnov hudo vneti,
ki so obče v spoštovanji bili, in ki so, kakor . se je
dozdevalo, le Božjo čast iskali. Z zagrizenostjo so gle¬
dali, koliko dobrega se je pri duhovnih vajah storilo
in koliko spoštovanje so si misijonarji zato pridobili.
Dozdevalo se jim je, da se s tem njihovo dobro ime
črni, zato so iz nevošljivosti sami iskali misijonarje
počrniti. Do papeža in do kardinaljev so se s prošnjo
obrnili, naj se duhovne vaje za posvečence ustavijo
ali saj misijonarjem naj se to delo zabrani, češ, da
si domišljujejo, oni sami so za to sposobni in zmožni.
O kdo bi se ne bal, ako to in enake dogodbe bere,
ki se v cerkveni zgodovini žalibog le pregosto naj
dejo, kako se včasi možje, kateri se za pobožne šte¬
jejo, v najsvetejših zadevah motijo; zunanje kažejo,
da se za Boga in Božjo čast potegujejo, prav za prav
pa svojo nečimernost in zadostenje iščejo.

95

Da, za Božjo čast se potegujejo, a le takrat,
kadar njim za njih lastno čast gre, zato se jezijo,
ako drugi kaj dobrega storijo, in bi, kakor Massillon
pravi, rajši videli, da se duše njih bratov pogubijo,
kakor pa, da bi po komur drugem se rešile.“ — Ven¬
dar v Rimu so te od nevosljivosti navdihnjene pri¬
tožbe neopravičenim spoznali in ne samo, da duhov¬
nih vaj ustavili niso, ampak papež Aleksander VIL
je celo misijonarje v Neapel in Benetke poklical in
jim sam vodstvo duhovnih vaj izročil. Ravno tako
blagovoljen jim je bil njegov naslednik papež Kle¬
men IX. in kardinali so se z veseljem sami duhovnih
vaj vdeleževali. — Znabiti vstrežemo bralcem, ako
jim nekatere dogodke kot sad duhovnih vaj iz raznih
škofij tu navedemo.

Drugo poglavje.

Sad duhovnih vaj.
i. Vincencijeve besede.

Enemu svojih je Vincencij v Rim pisal: „Do-
brotljivi Bog je duhovne vaje posvečencev tako bla¬
goslovil, kakor se nismo nadjali. Vsi, ali večjidel vsi
imajo zdaj pravilno življenje; so taki, ki se doma
dnevnega reda tako držijo, kakor mi tukaj, in ki
zdaj lepše in pobožnejše živijo, kakor marsikateri iz¬
med nas, posebno jaz. Vsaki dan imajo premišlje¬
vanje, mašujejo vsaki dan, sprašujejo svojo vest, kakor
mi, vsaki dan, obiskujejo bolnišnice in jetnike v ječah,
jih Božje resnice učijo in spovedujejo.

2. Kaj pravi Vencejski škof?

Ta cerkveni predstojnik, ki je zarad svoje po¬
božnosti in obširne vednosti povsod slovel, piše v
začetku svoje knjige o seminiščih: „Ne da se popisati,
koliko duhovne vaje koristijo. Tisti, ki nikoli niso
vedeli, kaj je svetost duhovnega življenja, so se pre-

96

pričali, da se sv. redovi z najčistejšim namenom in
najsvetejšo pripravo prejeti morajo. Več jih je, ki so
svoj sklep, v duhovski stan stopiti, spremenili, so
drugi, ki so saj z večjim premislikom se za ta stan
odločili, ki je zarad velikih in težkih dolžnosti še
angelom strašen. Seme pobožnosti, ki se je pri du¬
hovnih vajah v njih srca zasejalo, je korenino po¬
gnalo, in duhovni sad, ki se na teh posvečencih kaže,
pri posvetnih le spoštovanje in čudenje vzbuja. Njih
lep izgled je tudi tistim duhovnom, katerih življenje
je poprej spodtekljivo in leno bilo, oči odprl, da so
svoje neduhovno obnašanje predrugačili; svoja opra¬
vila v službi Gospodovi so začeli zvestejše opravljati,
zdaj še bolnike v bolnišnicah in jetnike v ječah ob¬
iskujejo in revno kmečko ljudstvo na deželi Božje
resnice učijo".

3. Duhovski stan dobi spet dostojno čast.

Prvi sad, ki so ga duhovne vaje obrodile, je bil,
da so posvečenci, pa tudi posvetni ljudje duhovski
stan dostojno spoštovati začeli. Zarad nevednosti in
preposvetnega obnašanja duhovnov je ta stan svoje
spoštovanje bil zapravil. Prestana sol je bila izvr¬
žena in z nogami pohojena. Žalostni nasledki tega
so bili, da se je z zaničevanjem duhovnov tudi sveta
vera zaničevala; — — zatoraj gorje posvetnim, ki s
hinavskim veseljem pregreške duhovnov opazujejo in
pretresajo, ali slabosti posameznih na vso duhovščino
obračajo in tudi nedolžne z njimi krivijo ter povzro¬
čijo, da se sveta vera, ta edina od Boga podeljena
pomoč, v naše izveličanje zametuje. Ker se je pri
duhovnih vajah posvečencem z nebeškim maziljenjem
in toploto na srce polagalo, kaj je po Božjem raz-
odenji in po besedah cerkvenih učenikov duhovski
stan, katere dolžnosti nalaga, in kakoršno svetost
terja, je to povzročilo, da so sami imenitnost svojega
poklica spoznali — in so, ali od svojega sklepa od¬
stopili, ker so svojo nesposobnost sprevideli, ali pa z
resnično voljo se za svojemu poklicu primerno sve-

‘)V

tost prizadevati, v svetišče Gospodovo stopili. S spo¬
štovanjem duhovskega stanu so dobili ob enem tudi
spoštovanje do vseh Bogu posvečenih rečij. S častjo
in s svetim strahom so verske resnice izgovarjali.
Novo posvečeni duhovni so s svojim pobožnim, ča¬
stitljivim obnašanjem v cerkvi posebno na oltarji in
pri delitvi sv. zakramentov kazali, kako zelo so od
duha sv. vere presunjeni. Če ne vsi, jih je vendar
veliko bilo, ki so od zdaj molitvi in učenji posebno
vdani bili. Ravno tako se je poznalo na njih čedni
obleki, v dotiki s posvetnimi in sploh v vsem nji¬
hovem obnašanji, kako resnobno so si 'k srci vzeli
za svetost svojega poklica si prizadevati. In kako
se je ljudstvo nad takim lepim zadržanjem izgledo-
valo! Zdaj so še le začeli spoznavati imenitnost in
visokost duhovske službe. Celo marsikateremu sta¬
rejših duhovnov, ki so dosedaj v obleki in noši svojo
posvetnost kazali, ker se niso sramovali gostilne,
gledališča, igre in grešne veselice obiskovati, je boljša
zvezda zasvetila; lepo vedenje mlajših duhovnih so¬
bratov jih je prijetno osramotilo; povrnili so se tudi
oni k pravilnosti.

4. Napeljevanje ali poduk v pastirstvu.

Manj ko je časa bilo s posvečenci občevati, bolj
si je “Vincencij prizadeval vsak trenutek porabiti. Celi
dan je bil lepo razvrsten: sedem ur je bilo za poči¬
vanje odločenih, dvakrat na dan po obedu in po ve¬
čerji je bil odpočitek, v katerem času se je govoriti
smelo; drugi čas je bil za molitev in podučevanje
odločen. Vse pa je merilo na to, dobrega duha, ka¬
terega vsak duhoven imeti mora, v mladih posve-
čencih oživiti in praktično pokazati, kako se ravno
ta dober duh v raznih opravilih duhovskega stanu
razodevati in sad roditi mora. Zato so se vsaki dan
poleg duhovnega branja, premišljevanja in molitve
nekatere ure tudi v to obrnile, kar zdaj imenujemo
duhovno pastirstvo. Posvečenci so se vadili v razla¬
ganji katekizma in v pridigovanji, so se poskušali v

98

obredih, ki so od cerkve pri delitvi svetih zakra-
mentov zapovedani, posebno pa so se učili, kako se
je spovedniku v spovednici vedeti. Ta nauk je bil
tolikanj bolj potreben, ker je marsikateri od nravo-
slovja le malo vedel; sploh niso posvečenci imeli
trdnih pravil, po katerih se je spovedniku ravnati,
toraj so v nevarnosti bili kot nevedni in slepi vodi¬
telji slepih sebe in one, katere voditi imajo, v pogub¬
ljenje peljati. Vendar misijonarji jih niso le s suhimi
besedami, trdimi stavki in težkimi definicijami kr¬
mili, ampak praktično so jim vse to razlagali, ojii
pa so morali vse na posamezne slučaje obračati. Po¬
sebno je Vincencij hotel, da se ne samo pamet po-
svečencev ojstri, ampak tudi srce žlahtni. Kakor se
duh z nebeško lučjo napolni, tako se mora tudi srce
z ognjem Božjega maziljenja vneti, da vse, kar sli¬
šijo, najprej nase, in potem tudi na druge obračati
vedo. Ukazal je, naj se taki predmeti najprej obrav¬
navajo, ki posvečence najbolj nagibajo in pripravljajo
na veliko spoved. Že zgoraj smo omenili, da je Vin¬
cencij pri duhovnih vajah v Beauvais z razlaganjem
Božjih zapovedij svoje poslušalce tako vneti vedel,
da so vsi ginjeni bili in da je celo profesor Duchesne
pretresen mu svoje srce odprl ter od celega življenja
pred njim spoved opravil. Sploh mora nravoslovje z
dogmatiko v tesni zvezi biti, od nje življenje in moč
dobivati. Mladi duhovni naj bi iz teh vaj zajemali
ne vedo brez jedra, ampak Božjo modrost, in vsak
naj bi umetnost duše voditi najprej na samem sebi
skusil. V tej zadevi je nekega dne svojim rekel:
„Ne, src posvečencev si ne bomo pridobili, ako jim
visoke misli in veliko učenost razodevamo; so taki
med njimi, ki so popolnoma vešči bogoslovja, uče¬
niki prava in več vedo, kakor mi. Vsaki dan slišijo
take reči predavati, in nič novega jim ne poveste,
kar že sami ne vedo; vse so že slišali in sami pra¬
vijo, da so k nam prišli, ne da bi se prepirali, am¬
pak čednosti učili. Za take bi učeni govori in suhe
razprave zoperne, za slabe in neučene pa nerazum¬
ljive reči brez vsake koristi bile“. Priprosti govori,

99

kakor jjh je Vincencij imel, so dajali vsem učenim
in neučenim zdravo hrano, ne samo za njih pamet,
ampak posebno tudi za njih srce.

5. Kako je bilo mogoče toliko dobrega storiti?

Vsak, ki je toliko izvrstnega sadu iz duhovnih
vaj prirasti videl, se je vprašal: Kako je bilo mogoče
v tako kratkem času — v 10 dneh — toliko dobrega
storiti ? Res, vse, kar je Vincencij začel, se mu je po¬
srečilo, tega so bili že vajeni, vendar reč sama se
jim je le čudna zdela. Zato bomo tu sredstva navedli,
katerih se je ta služabnik Božji posluževal, da so
duhovne vaje tak vspeh imele.

a) Prva reč, katere se je Vincencij navadno pri
vsakem podjetji poslužil, je bila neprenehljiva, zaup¬
ljiva molitev. Vedel je, da „če gospod hiše ne zida,
delavci delajo zastonj.“ Ps. 126. Z molitvijo je skle¬
pal tudi post in druga spokorna dela. Opominjal
je svoje misijonarje, naj tudi oni svoje molitve z nje¬
govimi zedinjajo, da bo Bog dragim gostom svoj sveti
blagoslov dal.

b) Tiste misijonarje, ki so se z posvečenci pe¬
čati imeli, je zato delo navdušil in jim globoko po¬
nižnost  priporočal. Živo jim je pred oči stavil,
kako dobro in koristno delo je mlade duhovne iz¬
obraževati in za pobožnost vnemati; „vzemite si k
srci“, je djal, „izgled našega Izveličarja, ki se je v
svojem življenji toliko trudil za to delo, da bi nje¬
gova cerkev vredne služabnike imela; premislite, da
bo vaš trud v delovanji duhovnov več vekov živel."
„Glejte“, je z začudenjem rekel, „k temu delu je Bog
nas poklical, ta neprecenljiva milost nam je od Boga
izročena. Nikar toraj ne mislite, da smo jo zaslužili,
marveč imejmo se za nevredne takega poklica, in
Boga zato hvalite." Rekel je še: „0, koliko zaslu-
ženje imamo, da nam je ta služba izročena; kako
je mogoče, da je Bog nas izvolil za tako žlahtno
delo? Ne najdem nobenega drugega vzroka, kakor
našo nizkost; kajti Bog izvoli navadno naj slabotnejša

100

orodja, kadar hoče velike reči izvršiti. Zato se mo¬
ramo ponižati, vničiti in spoznati, da prav nič ne
zamoremo, ako On svoje blagoslovljajoče roke nad
nas ne povzdigne

c) Tretje sredstvo, katerega se je Vincencij po-
služil, je, da je posvečencem dneve duhovnih vaj hotel
prav prijetne in ljube  storiti. Zato je na pred¬
večer svoje misijonarje po nje v njihovo stanovanje
poslal, ki so jih povabili ter sami njihove reči k sv.
Lazarji prinesli; pri sv. Lazarji pa jih je Vincencij
sam še z drugimi misijonarji pričakoval, jih srčno
pozdravil, vsakega v odločeno sobo peljal in skrbel,
da nobenemu nič potrebnega manjkalo ni. S tako
prijaznostjo so tudi med vajami z njimi ravnali. Zato
je ukazal onim, ki so njih začasno vodstvo prevzeli,
da se imajo zdržati vsega zapovedovanja, in da s
temi mladimi duhovnimi vljudno in prijazno občevati
morajo. In zares, se je posvečencem tihotno stano¬
vanje tako priljubilo, da so pri odhodu Vincenciju za
toliko skrb in ljubezen se presrčno zahvaljevali. Ne¬
katerim so pri poslovil celo solze v oči stopile in so
obžalovali, da je čas duhovnih vaj le hitro pretekel.
Še tisti, ki so z nevoljo in neradi se v samoto po¬
dali, so se pritoževali, da jim je čas prehitro minul.
Skoraj vsi so prosili, da predenj bodo novo mašo
peli, še enkrat priti smejo, da se v duhu prenovijo in
so obljubili, da bodo celo življenje obletni dan nove
maše z duhovnimi vajami obhajali, da bodo v sebi
z poklado rok podeljeno milost zbudili.

d) Razun ponižnosti in prijaznosti je Vincencij
svojim še priporočal, njemu tolikanj priljubljeno pri-
pr  o st  ost  srca v besedah in dejanji. „ Varujte se“,
je djal, „nesrečnega duha ničemernosti, ki bi vas na¬
gibal, o visokih rečeh govoriti; gotovo, o tem ne
boste nič zazidali, pač pa podrli. Resnica se veliko
rajši sliši in bolj v srce sega, ako se čisto priprost-o
in v svoji natorni lepoti pokaže 11 . Zato ni mogel tr¬
peti, ako je kateri misijonar umetno in z nališpa-
nimi reki k posvečencem govoril. Zgodilo se je, da
je pred tacega pokleknil ter ga prosil, da bi bolj pri-

101

prosto in na srce govoril. Tudi je svojim priporočal,
da, kadar s posvečenci brevir skupno molijo, to s
spodobnostjo in pobožnostjo storijo. „ Učite jih“, je
rekel, „da se cerkvenih običajev in obredov natančno
držijo in duhovsko službo s pobožnostjo opravljajo.
Predenj pred posvečence stopite, stopite vselej pred
Boga ter ga za razsvitljenje in ogenj njegove ljubezni
prosite. Bog je živ studenec luči in ljubezni, iz tega
studenca moramo zajemati, kar drugim deliti želimo.
Zato moramo tudi samih sebe prazni biti, da bo naše
srce napolnjeno z milostjo sv. Duha; le ta zamore
pamet razsvetiti in srce ogreti". Tudi bratje lajiki so
se morali tega sv. dela vdeleževati; posebno z mo¬
litvijo. „ Mogoče je“, je djal, „da, če se je v teh go¬
spodih po Božji milosti kaj dobrega storilo, je to
menda sad molitve kakega brata, ki se je pri svojem
delu večkrat v ponižnosti k Bogu obrnil. Marsikateri
misli, ker nimam priložnosti z gospodi občevati, bom
saj z gorečimi zdihljeji Boga prosil, naj njihove vaje
blagoslovi. Spolnilo se bo, kar kraljevi pesnik pravi:
„Gospod je željo ubogih uslišal, pripravljanje njih srca
je slišalo tvoje uho“. Ps. 10, 17. Sv. Terezija je ve¬
dela, kako treba je, da Cerkev Božja zveste služab¬
nike ima, zato je pogosto sama Boga prosila, pa tudi
svojim redovnim sestram naročala moliti, da Bog
dobre delavce v svoj vinograd pošlje. Toraj je tudi
mogoče, da je poboljšanje, ki se med duhovščino
zdaj vidi, sad pobožnosti take velike Svetnice". Lahko
je misliti, s kakošnim veseljem je Vincencij gledal
na napredek in srečni vspeh te naredbe; da — ne¬
prenehoma je zato Boga hvalil, ker ga je te milosti
deležnega storil. Ena reč ga je skrbela, v duhovnih
vajah zasejano seme bi se znalo sčasoma osušiti ali
med trnjem zadušiti; zato je premišljeval, kako bi
tudi tej nevarnosti bilo mogoče v okom priti. Bog
mu je sam priložnost dal, da je zasejano seme za-
mogel tudi zalivati in gojiti; to se je zgodilo v kon-
ferencijah z duhovnimi.

102

Tretje poglavje,

Kako so se konferencije za duhovščino vpeljale.

1. Njih korist.

Konferencije so razgovori družnikov istega stanu
in službovanja o svojih stanovskih zadevah; udje
svoje misli in želje v pospeševanje in dosego svojega
občnega namena javijo, svoje skušnje drug drugemu
naznanjajo ter se z besedo in lepim izgledom za
dobro vnemajo. Taki v občni blagor in poduk na¬
meravani razgovori so v katoliški cerkvi že od ne¬
kdaj v navadi bili; stari, častitljivi puščavniki so se
od časa do časa shajali, da bi se v hrepenenji po
krščanski popolnosti po medsebojnem posvetovanji
in opominovanji vnemali. Kasijanove „collationes
Patrum“ so lep spominek takih razgovorov. „Kako
je želeti'', pravi škof Galura, „da bi tudi duhovni,
taki posebno, ki imajo oskrbovanje neumrjočih duš,
se večkrat snideli, se o svojem poklicu med seboj
posvetovali, tolažili, vnemali in se tako eden dru¬
gemu bližali v ravnanji, kakor tudi v načelih, po
katerih se ravnajo. Največje zapreke se premagajo,
ako se složno dela; to smemo tolikanj bolj upati, ker
je Božji Sin obljubil: „Zakaj kjer sta dva, ali kjer so
trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi
med njimi." Mat. 18. 20.

Take razgovore ali konferencije je Vincencij pri
svojih že kmalo v začetku družbe upeljal, in je želel,
da bi se čedalje bolj razširili; vendar se ni hotel pre¬
nagliti ; — čakal je, da bo Bog sam k temu priložnost
dal, kar se je tudi zgodilo.

2 . Prvi povod.

Nekateri duhovni, ki so pred mašnikovim posveče -
vanjem pri misijonarjih duhovne vaje napravili, in so
zdaj še brez službe bili, so Vincencija prosili, naj jim v
njihovem novem poklicu priložnost h kakemu delu da.
Vesel nad tako ponudbo je nekatere na deželo, neka-

103

tere pa k vratam sv. Antonija poslal, naj tu, kjer se
je ravno nova cerkev zidala, delavcem mali misijon
napravijo. Vincencij je sam šel za njimi gledat in se
je srčno razveselil, ko je videl, kako so ti mladi apo¬
stoli delavcem Božje resnice razlagali; delavci, katerih
je prav veliko število bilo, se niso dali pri svojem delu
nič motiti in so radi poslušali nauke teh „nasiljenih“
misijonarjev. Učili so jih ne samo, kako morajo ve¬
liko spoved delati, ampak tudi pripravljali so jih na
njo. Eden izmed teh duhovnov se nekega dne s prošnjo
do Vincencija obrne rekoč: „Gospod, ne bi bilo dobro,
ako bi nas včasi v zbor sklicali in nam konferencije
napravili, da se prvotna gorečnost v nas oživlja in
ohrani?" To je bila voda na njegov mlin; vendar je
prosil za odlog, da bi se v molitvi z Bogom posve¬
toval. Ko je preteklo 14 dni in je Vincencij namen
Božje volje spoznal, je prašal vsakega posebej: je-li
pri volji vsak teden enkrat k sv. Lazarji priti, da bi
se med seboj o stanovskih dolžnostih pogovarjali?
S tem predlogom so bili vsi zadovoljni; ko se je ta
reč zvedela, se je precej oglasilo še veliko starih du¬
hovnov, ki so prosili, da bi se tudi smeli teh razgo¬
vorov vdeleževati. Da bi konferencije blagoslov Božji
imele, je o tej zadevi poročal nadškofu in ob enem
tudi papežu v Rim ter je začetek napravil 11. junija
1. 1633. pri sv. Lazarji. Pri prvem shodu jim je Vin¬
cencij kazal veliko, vsestransko korist, katero take
konferencije imajo, ter jih je z ljubeznivimi besedami
navduševal, da se samega sebe naj Bogu v dar pri¬
nesejo, in ta dar nikdar več nazaj ne jemljejo, ampak
naj do smrti stanovitni ostanejo, da se o nobenem reklo
ne bo: „Zidati je začel, in delo nedodelano pustil";
in z Jeremijem prerokom: „kako je otemnelo zlato
— se spremenila najlepša barva, razmetani so sve-
tiščini kamni po voglih vseh trgov." Jerem. IV. I.

To bi se pa znalo zgoditi, ako bi od Kristusa
izvoljeni služabniki svetišča stanovsko popolnost spred
oči pustili, ko bi začeli po široki cesti posvetnih razvad
hoditi, in bi tako s slabim obnašanjem samega sebe
zavrgli. Rekel jim je, da ti shodi nemajo namena du-

104

hovne od posvetnih čisto ločiti, marveč naj vsak ostane
tam, kjer je; kdor ima dom, na svojem domu, kdor
je pri sorodnikih, naj ostane pri 'sorodnikih; vez, ki
vas med seboj vezati mora, je ljubezen, in vas mora
čedalje tesneje vezati, da se bližate v načelih, v praksi
in vseh duhovskih opravilih. Tudi jim je pravila osnoval
za navadno življenje, s katerimi se bodo okuženega
posvetnega duha obvarovali in se v spolnovanji svojih
stanovskih dolžnostih vnemali. Po takem se smejo
besede preroka na te duhovne obračati, ki pravi:
„Zvezde stojijo v svojem redu in voljno svetijo; in
kadar se kličejo, rečejo: tu smo.“ „Take svetle zvezde
v katoliški cerkvi boste vi“, je djal, „kateri z lučjo
in bliščem lepega izgleda v hiši Božji svetite in ste
pripravljeni povsod pomagati, kamor vas zakličejo, da
se Kristus naš Gospod po vas poveličuje. 11

3. Osnova pravil.

Tako je bila prva konferencija. Ne dolgo in udje
so se v drugič snidli. Imeli so prvo zborovanje, v kate¬
rem so se predniki volili, ki imajo pod vodstvom
Vincencija in njegovih naslednikov opravila konferencij
voditi. Pravila, katera je Vincencij na njihovo zahte¬
vanje osnoval, so bile kratke in čisto priproste. Glavni
členi so: 1. Vsi udje tedenskih zborov imajo namen
in nalogo enega višjega duhovna Jezusa Kristusa ča¬
stiti posebno njegovo ljubezen do ubogih posnemati.
2. Da ta namen dosežejo, si morajo prizadevati svoje
življenje po izgledu Jezusovega življenja vravnati ter
se za to poganjati, da bo Jezus od njihovih podložnih,
od sorodnikov kakor tudi od vbogih po mestih in
deželi prav spoznan, češčen in ljubljen. V 3. členu je
dnevni red razvrsten: vsak naj po svoji zmožnosti
nekoliko časa v premišljevanje obrne in sicer vsaki
dan; razun brevirja naj daritev sv. maše pobožno
opravi vsaki dan; naj bere eno poglavje sv. pisma
kleče in odkrit; na izpraševanje vesti — v katerem
se mora najbolj za tisto čednost poganjati, zoper ka¬
tero se naj večkrat pregreši — naj se nobeden dan

105

ne pozabi; dragi čas dneva naj se porabi v branje
duhovnih knjig, v učenje, in opravila svojega poklica.

4. Udje konferencije — goreči in neutrudljivi delavci.

Ne samo, da se duhovni teh postav nič prestra¬
šili niso, ampak še z veseljem so jih sprejeli, in njih
število je vsak teden rastlo. Vincencij je še to ve¬
selje doživel, da so se udje tako pomnožili, da jih je
čez nekaj časa blizo 300 bilo. Bili so med njimi du¬
hovni.*) ki so zarad svojega visokega stanu, velike
vede in izvrstne pobožnosti povsod sloveli. Vse obrav¬
nave pri teh zborih so se v lepem redu in tako složno
vršile, da so se udje smeli v izgled edinosti in lju¬
bezni postaviti. Vsi po vrsti so imeli govore o raznih
predmetih duhovnega pastirstva, a kakor Vincencij,
so tudi oni ne z visokimi, ampak s priprostimi, raz¬
umljivimi besedami povedali, kar so povedati imeli
— iz srca so govorili. Pa ne samo govorili so, bili so
tudi pridni delavci. Obiskovali so bolnike v bolnišnicah,
jetnike v ječah, galijote na galejah, z eno besedo,
povsod, kjer so jih potrebovali, so radi pristopili in
pomagali. Posebno pa jih je Vincencij za misijone v
mestih rabil, kajti njegovi misijonarji so po pogodbah
ustanove le na deželi smeli sv. evangelij oznanovati.
S kolikim vspehom in blagoslovom so ti pobožni du¬
hovni jim izročene misijone obhajali, nam bodo sle¬
deči izgledi pokazali.

5. Vzgledi.

V nekem velikem trgu so se bile nezaslišane
pregrehe in razvade vgnjezdile. Lakomni gostilničarji,
brezvestni zavetniki in podkupljivi sodniki so delali
toliko pohujšanje, da je ondotna občina po dolgem in

*) Maynard piše: »Med prvimi, ki so se konferenciji pridru¬
žili, so bili : Olier, utemeljitelj semenišča sv. Sulpicija; — de Cou-
langes-Abelly, poznejši škof in pisatelj Vincencijevega življenja;
Pavillon-Perochel, Godeau. Fouijuet in Vialart — vsi 4 pozneje
škofje; ne pozabimo posebno Bossueta, ki se je še v sivi starosti
z veseljem te milosti spominjal.«

106

širokem slabo slovela. Duhovni torkovih konferencij
so sklenili nesrečnim ljudem misijon napraviti. Najprej
so bičali grešne razvade tamošnjih prebivalcev ter so
njih srca s tem pretresti želeli, da so jim kazali strašne
Božje kazni za take pregrehe; potem pa so prednikom
občine in najhujšim početnikom toliko hudega — vsa¬
kemu posebej na srce govorili; in kar si nihče mislil
ni — je Bog ta misijon tako blagoslovil, da so vsi
svoje grehe obžalovali, vsi so velike spovedi napravili
in dosedanje pohujšanje odstranili. Še bolj očividen
in čuden je bil blagoslov Božji pri misijonu, ki so ga
v predmestji sv. Germana leta 1642 napravili. To pred¬
mestje je bilo že odnekdaj kraj, kamor so vsi pote¬
puhi ne samo iz Pariza, ampak iz vse Francozke za¬
hajali. Ljudje brez vere, brez sramožljivosti, brez vesti,
so tu svoje zavetišče našli, in kužili vse sosednje
okraje s svojim pohujšljivim življenjem. Neka pobožna
gospa (vojvodinja Aiguillon) se do Vincencija s prošnjo
obrne, da bi v tem predmestji misijon napravil. Vin¬
cencij si je mislil, tu bode trud zastonj, vendar, ko
se je v molitvi z Bogom posvetoval, se mu je vzbu¬
dila boljša misel, ki ga je nagibala delo pričeti. Pred¬
ložil je to zadevo duhovnom konferencije v pretres;
a nihče ni hotel predloga sprejeti. Ugovori duhovnov
so se dozdevali tako opravičeni, da jih Vincencij za
zdaj ni upal z delom nadlegovati; vendar mu vest ni
dala miru, zatoraj je v prihodnjem zboru svojo prošnjo
spet ponovil. Udje, ki so nad vspehom takega misi¬
jona obupali, so že nekoliko nevoljni bili. Ko Vincencij
to zapazi, se vrže, boječ, daje v svoji gorečnosti preveč
zahteval, pred nje na kolena, jih za odpuščenje prosi
rekoč: da se je le iz lastnega prepričanja tako živo
za to reč potegnil; vendar — je še dostavil — si teh
misli še zdaj ne more iz glave spraviti, dozdeva se
mu, da Bog to daritev od njihove pobožnosti in go¬
rečnosti pričakuje. Vincencijevo prostovoljno ponižanje
jih je tako ganilo, da so ravno tisti, ki so mu poprej
najhuje nasprotovali, prvi  bili, ki so se za delo po¬
nudili, prosili so le, da jim napravi načrt, po katerem •
bi svoje pridige in kateheze razvrstili, češ, da priprosti

107

govori, kakor so jih na deželi pri kmečkem ljudstvu
imeli, za meščane ne sodijo; zaničevali nas bodo in
se nam smejali. Vincencij je pa trdil, da se tudi s temi
ljudmi mora tako ravnati, kakor s kmečkim ljudstvom;
„posvetni duh“, je djal, „ki v tem predmestji vlada, se ne
da drugače premagati, kakor z duhom evangelske pri-
prostosti; dosedaj je Bog naše govore po naši navadni
šegi povsod blagoslovil; nimamo toraj vzroka pot za¬
pustiti, po kateremu smo dosedaj hodili. Da — tudi
tukaj morate večne resnice čisto priprosto in brez
umetnih rekov oznanjevati, tako, kakor jih je Jezus
Kristus oznanoval — iz ljubezni do Boga, in morate
pripravljeni biti, zanj vse, tudi zasramovanje prenašati;
le tako smete vse od njega pričakovati. Njegov Duh
bo iz vas govoril in vašim besedam vhod v srca pri¬
pravil." Pobožni duhovni so te besede sprejeli, kakor
da bi jih bil Kristus sam povedal. Popolnoma vdani
v Božjo voljo so se odpovedali zaupanju v samega
sebe, ter na Boga zaupajoči so se dela lotili v tem
tako obljudenim predmestji. Bodisi, da so pridigovali ali
katehezirali, se je čedalje več ljudi okrog njih zbiralo,
in Božja roka je očevidno z njimi delala. Predrzni
zasmehovalci sv. vere, razuzdane ženske, trdovratni
oderuhi in drugi zastarani grešniki so bili tako pre¬
sunjeni, tako ginjeni, da so glasno jokali — da so
kleče prosili za milost in spravo z Bogom, vsi so dolge
spovedi opravili, pa so se tudi resnično poboljšali.
Tam, kjer ste poprej nečistost in požrešnost vladali,
ste se čistost in treznost razcveteli, zastarana so¬
vraštva so bila zadušena in krivično blago se je pra¬
vim posestnikom povrnilo. Med misijonarji tu je bil
tudi slavni gospod Olier, ki je ustanovil povsod znano
semenišče sv. Sulpicija, o katerem smo pa že zgoraj
govorili. — Pri tej priložnosti se je tudi zgodilo, da
je nek mestjan iz Pariza, ki je vse misijonske pridige
zvesto poslušal, k imenovanim duhovnom prišel rekoč:
»Gospodje! jaz sem vdovec, nimam otrok, zato pre¬
pustim vam vse letne dohodke svojega premoženja
7000—8000 lir, sam pa hočem vaš postrežnik biti,
ako v tem društvu ostanete, ter kakor tu pri sv.

108

Germanu, tudi drugod take- sveta dela opravljate. Du¬
hovni so se mu zahvalili za toliko blagovoljnost, ter
mu rekli, da njih poklic ni skupno živeti, akoravno
so vsi ene misli namreč: celo življenje službi in časti
Božji posvetiti. — Pozneje so še več misijonov imeli
bodisi v mestih ali na deželi, med drugimi omenimo
tu misijon pri vojakih kraljeve straže; povsod pa jih
je spremljal blagoslov Božji. Tudi so v Parizu, predenj
je velika bolnišnica v to odločena bila, od časa do
časa postopajoče berače zbirali, jim miloščino delili
in ob enem jim večne resnice razlagali.

6. Kako je društvo konferencij postalo zavod fran-
cozkega škofovstva.

Ko so seti gospodje tako poganjali za Božje kra¬
ljestvo brez vsega ozira na plačilo, se je njih delovanje
tudi na kraljevem dvoru zvedelo. Kardinal Richelieu
je toraj Vincencija k sebi poklical ter pozvedoval, na
kakšen način se te konferencije vršijo in kateri so
duhovni, ki se pri sv. Lazarji shajajo. Kardinal si je
imena duhovnov zapisal, kakor mu je Vincencij na¬
rekoval ter obljubil, da se jih bo pri imenovanji škofov,
kadar bodo škofijski sedeži spraznjeni, poslužil. Vin¬
cencija je to veselilo, vendar je prosil, naj ta reč na
tihem ostane; kajti, če bi se zvedela, bi se marsikateri
duhoven iz zgolj posvetnega namena konferenciji pri¬
družil, še celo v tistih, ki so iz čistega namena pri¬
stopili, bi se znale njih misli predrugačiti.

Kar je Richelieu obljubil, se je tudi zgodilo; po
njegovi smrti so udje konferencije k najvišjim cer¬
kvenim službam povzdignjeni bili. Ko je Vincencij še
živel, je bilo 23 udov za nadškofe ali škofe imenovanih
in pozneje so tudi arhidijakone (dekane) ravnatelje se¬
menišč i. t. d. iz tega društva jemali. „Tako je“, piše
Galura, „to društvo postalo — višja šola francozkega
škofovstva, res najžlahtnejše semenišče, ki ga je kedaj
katoliška cerkev imela. Vincencijeva ljubezen do du¬
hovščine se pa s tem še ni končala; Bog mu je novo
polje za obdelovanje pokazal, namreč ustanovo in pre-
novljenje semenišč v izobraženje častitljive duhovščine.

109

v

Četrto poglavje,

Ustanova semenišč,

i. Žalostna podoba.

Po naročilu Tridentinskega zbora so bila seme¬
nišča sicer po vseh škofijah ustanovljena, pa take
napake so se vanje vrinile, da so njih namen vniče-
vale. Namesto, da bi se ustanovljeno premoženje v
vzgojo revnih pa nadepolnih mladenčev obrnilo, seje
pri sprejemu odgojencev le na osebno priporočanje
in prijateljstvo gledalo. Tako pa se je zgodilo, da so tudi
premožni stariši svoje sinove v semenišča pošiljali,
ne da bi se za duhovski stan pripravljali, kajti za to
niso imeli ne veselja ne poklica, ampak, da so jih na
stroške zavoda za nekaj časa gojili, potem pa so jih
za kaj drugega obrnili. Na ta način so cerkvene usta¬
nove postali penzijonati ali posvetni zavodi. Potem,
ko so se gojenci tu več let zastonj redili, so stopili
ali v posvetne službe, ali, če so tudi duhovni postali,
je cerkev morala dolgo čakati, predenj so primerno
starost dosegli. Cerkvenemu duhu čisto nasprotno se
je ravnalo tudi glede nastavljanja učenikov in ravna¬
teljev semenišč. Ni se namreč gledalo na to, kakoršne
sposobnosti uma in srca mož imeti mora, kateremu
cerkev najdražje, kar ima, svoje nadepolne služabnike,
izroča, sprejemali so se učeniki, ki so iz sebičnih na¬
menov priporočeni bili. Bile so pa tudi škofije, ki še
nobenega semenišča imele niso. O kako je to Vincen¬
cija skrbelo! Vedel je, da se bo vse, kar se je dosedaj
za duhovščino dobrega storilo, razgubilo, ako se se¬
meniščem ne bo večja pozornost dala. Njegove želje
so bile te: Naj bi se v vseh škofijah semenišča usta¬
novila in vodsto izvrstnim možem izročilo; naj se vanje
le taki mladenči jemljejo, nad katerih poklicom več
dvomiti ni, in ki so, kakor v starosti, tako tudi v
vednosti in čednosti zreli za duhovski stan. Tako pa,
ko je to želel, tako malo je bilo upati, da se bo to
izvršilo; vendar Vincencij upanja na Božje usmiljenje

no

ni zgubil; molil je, kakor je že imel navado h Gospodu
vinograda ter je čakal, da mu bo o tem sam svojo
voljo naznanil. Res je Bog njegovo molitev vslišal in
mu zaupanje plačal.

2. Prva poskušnja.

Kardinal je na Vincencija veliko zaupanje imel,
toraj ga je v cerkvenih zadevah večkrat za svet prašal.
Nekega dne je pri taki priložnosti Vincencij besede
na semenišča obrnil ter rekel: „Semenišča, kakor so
sedaj, sicer niso brez vsega prida, vendar bi cerkvi
Božji več koristila, ako bi se ne otroci, ampak mla-
denči vanje sprejemali, in sicer taki, kateri svete re¬
dove imajo, ali pa, da so že blizo jih prejeti. S vsak¬
danjo vadbo v molitvi, z branjem sv. pisma, s cerkvenim
petjem, z razlaganjem cerkvenih obredov, z poduče-
vanjem bogoslovskih predmetov, posebno morale, s
praktičnimi govori o vedenji spovednika in načinu
Božje resnice razlagati in oznanovati, bi se dali taki
mladenči v kratkem času za duhovno pastirstvo pri¬
praviti, škofje pa bi tako brez vse nevarnosti se mo¬
titi, najboljših duhovnov dobili. Ta nasvet se je kardi¬
nalu tako dopadel, da je Vincenciju 2000 lir dal, ter
mu naročil, naj poskušnjo naredi. Vincencij se je ve¬
selil, da je Bog to reč tako naklonil, meseca svečana
1. 1642 pa je že v zavetišči dobrih otrok novo seme¬
nišče odprl. Določeno je bilo, da gojenci tu 2 leti ostati
ter po načrtu, ki ga je Vincencij spisal, se duhovno
pastirstvo praktično učiti, posebno pa se v duhovnem
življenji vaditi morajo. Ta prva poskušnja se mu je
popolnoma posrečila. To je bilo prvo semenišče za
svetne duhovne in se je imenovalo unajno seminišče
(pozneje: Grand Sčminaire) da se je razločevalo od
onega, ki je zgolj za misijonarje ustanovljeno — no¬
tranje seminišče (Seminaire interne.)

3. Koliko je na vodstvu ležeče.

Če je ustanova tudi dobro proračunjenja in orga¬
nizirana, je le mrtvo okostje, ako je ta, kateremu je

111

njeno vodstvo izročeno, s svojim duhom presuniti in
oživljati ne ve. Nasproti pa zamorejo v notranji uredbi
sicer pomankijive ustanove veliko dobrega storiti, ako
je njih poglavar za velike reči vnet ter jih tudi izpe¬
ljati ve. Črka umori, le duh je, ki oživlja. Nihče ni
tega tako umel, kakor Vincencij. Ker so semenišča
tako dobro pri dobrih otrocih kakor več drugih, ki so
se v škofijah ustanovila, vodstvu njegovih misijonarjev
izročena bila, si je prizadeval jih za tako sveto delo
navdušiti. „Število tistih, s katerimi opraviti imate,"
je rekel, „sicer ni veliko, vendar koristite vsej deželi;
moram reči, da je izveličanje kristjanov ležeče na po¬
božnosti duhovnov. Dober duhoven je veliki zaklad,
slab duhoven je cerkve naj večja nesreča." (V dokaz
temu se je sklicaval na krivoverstva, ki so nastala
vsled razvade duhovnov.) Zarad pomanjkanja duhovnov
se je nevednost ljudstva polastila, in ker ni bilo ni¬
kogar, ki bi se bil tej nesreči ustavljal, je nevednost
veliko pregreh rodila. O gospodje! koliko dobrega za
Boga storite, ako mlade duhovne učite, kako se mo¬
rajo za svojemu stanu primerno svetost poganjati, in
ako od cerkve sramoto in razdjanje odvračate, zarad
katerih je tolikanj žalovala." Predstojnikom semenišč
je na srce polagal, da, ako hočejo svojo službo zvesto
spolnjevati, se zlasti napuha in častiželjnosti varovati
morajo. V občevanji z mladostjo, je djal, se morajo
zdržati trdih besed in vsega zapovedovanja. Ne s pre-
tenjem, ne s trdim očitanjem, pa tudi ne s straho¬
vanjem, ampak z ljubeznijo pohlevnostjo, ponižnostjo
in prijaznostjo si boste njih srca pridobili, in jih k
spolnjevanji dnevnega reda naklonili. Ni še zadosti,
ako posvečence samo sv. pismo in vednosti učite,
glavna reč je, jih s pravim duhom navdati in jih z lju¬
beznijo do pobožnosti, zlasti do molitve navdušiti.
„Molitev," je djal, „je duhovnu ravno tako potrebna,
kakor vojaku meč." Učite mlade duhovne ne le, kako
za svojo dušo skrbeti morajo, ampak pokažite jim
umetnost, da vedo tudi druge k popolnosti napelje¬
vati. Zato naj se nobeden iz semenišča ne pusti, ako
se ni večkrat na misijonih praktično poskušal, če to

112

tudi porabiti ve, kar je v semenišči o spovedovanji, pri¬
digo vanji i. t. d. slišal. Njegove želje so bile, naj bi
vsak, bodisi še tako pobožen, učen in za pastirstvo
sposoben, dve leti v semenišči ostal. Vsak v svojem
mišljenji in ravnanji veliko posvetnega s seboj prinese,
kar se ne da takoj otresti. Pa tudi zato je nekaj več
časa potrebno, da se človek uči samega sebe spoznati
in da nebeška ljubezen do Boga in bližnjega globokeje
korenine v srci požene.

4. Semenišča se povsod vpeljajo.

Ko so se škofje o koristu in primernosti seme¬
nišč, kakor jih je Vincencij uredil, prepričali, so jih
vsak v svoji škofiji jeli ustanavljati. Da bi se srečnega
vspeha zagotovili, so si za njih vodstvo misijonarjev
od Vincencija naprosili; mislili so, ti, ki so od Vin¬
cencija vzgojeni, bodo tudi v njegovem duhu ravnali.
Njih izgled so posnemali škofje na Laškem in v drugih
deželah. Če je francozka duhovščina v žalostnih časih
Ludovika XVI., v časih velike prekucije, vedela svoje
cerkveno stališče ohraniti, je to sad dobro uredenih
semenišč. V nekaterih škofijah so bila semenišča ob
enem zavetišče za stare duhovne, kateri, potem, ko so
v svojem službovanji onemogli, tu v pokoji in sveti
samoti želeli zadnje dni preživeti. Bila so pa tudi
nesrečnim, ki so s svojim slabim zadržanjem ljudstvo
pohujševali, pribežališče, kjer so priložnost dobili, svoje
zmote obžalovati in se k Bogu povrniti.*)

*) Enega dela Vincencijeve krščanske ljubezni lu ne smemo
prezreti, o katerem Maynard piše : »V semeniščih odgojeni duhovni
so po izstopu tudi drugim na deželi stanujočim duhovnom od
svojega duha delili. Vabili so jih li konferencijam, v katerih so
se o raznih duhovskih dolžnostih pogovarjali, posebno pred veli¬
kimi prazniki, da so cerkvene obrede ponavljali. Ne s pregovar¬
janjem, ampak zgolj s svojim lepim izgledom so na svoje duhovne
sobrate tako vplivali, da so po 2b  milj pota v semenišče duhovne
vaje delat hodili. Vincencij je v zavetišči dobrih otrok takim du¬
hovnom posebno stanovanje odločil. Duhovni, katere je ali rado¬
vednost. ali ljubezen do omike, ali častiželjnost v Pariz gnala, so
morali zarad pomanjkanja denarjev v revnih, slabo slovečih go¬
stilnah čez noč ostajati, kar je za duhovski stan in njih čast prav

113

Še eno delo krščanske ljubezni je Vincencija
čakalo, namreč duhovščino, ki se je s tolikim trudom
gojila in izobraževala, varovati in braniti ne sicer hu¬
dobnega sveta in njegovih napak, kajti za to so bile
konferencije, ampak krivoverstva, — takega 'krivo¬
verstva, ki je zanjo veliko nevarnejše bilo, kakor pro¬
testantizem, — krivoverstva, pravim, ki se je v du¬
hovščini začelo, in v duhovščini vgnjezditi iskalo ter
pravega duhovskega duha kakor glodajoč črv izpod-

nevarno bilo. Nekateri so od cerkve do cerkve hodili in za Šti¬
pendije prosili — in precej, ko so kaj vlovili, so maševali brez
vse priprave in pobožnosti; so bili, ki so celo po ulicah milošnje
prosili, ter so tako ponižavali visoki duhovski stan. Tem revežem
je Vincencij tisti del stanovanja naklonil, ki je bil po preselitvi
gojencev k sv. Karolu izpraznjen; po 40 jih je včasi sprejel, ter
jih z vsem preskrbel, česar so potrebovali, in sicer tako dolgo,
dokler so spet zmožni bili ali pastirstvo ali kako drugo od škofa
odločeno službo prevzeti. In da jim ni bilo treba od cerkve do
cerkve letati, se je s korarji stolnice Notre-Dame pogodil, da so
tem revežem oltarje in čas za sv. maše določevali. Razun na¬
vadnih stroškov za te duhovne si je še nenavadne nakladal. So
taki duhovni na pr. zboleli, je hotel Vincencij, da so jim z vsem
postregli in je naročil zanje kupiti tudi to, kar so si v svoji čmer-
nosti izmislili. Kateri so imeli gotove dolžnosti izpolnovati, jih je on
dal nadomestovati, da niso pri dohodkih nobene zgube imeli. Kadar
so se na potovanje odpravili, jih je vselej obdaroval in še potne
stroške plačal. Ta Vincencijeva ljubezen in radodarnost se je
precej zvedela; zato so duhovni, ki so ne samo iz provincij. am¬
pak tudi iz drugih dežel v Pariz na opravke hodili, le pri misijo¬
narjih pri sv. Lazarju prenočevali. Vincencij ni nikoli popraševal,
kako in kaj — njih duhovska čast in revščina ste mu bile edini
vzrok, da jih je sprejemal. Bili so med njimi duhovni, katerih
pravda se je v Parizu celo leto obravnavala, in Vincencij jih je
celo leto preskrboval. Če so njih cerkve mašne oprave potrebo¬
vale, so se le do Vincencija obrnili, kateri jim je ne le obleke
poslal, ampak v zavitek še vselej kako darilo priložil. Večjidel so
bili vsi za tako ljubezen hvaležni, pa tudi nehvaležnost posa¬
meznih ni zamogla njegove krščanske ljubezni ugasniti. — Enkrat
že pozno v noč pride neznan, po vnanjem soditi prav reven du¬
hoven k sv. Lazarju; z ljubeznijo so ga sprejeli. Zjutraj pa. ne
da bi se bil zahvalil ali poslovil, je tiho iz hiše zginil in — misi¬
jonarjem talar in plajš odnesel. Tistim, ki so ga hoteli iskati in
prejeti, je Vincencij rekel: »nikar, nikar! siromak je teh reči go¬
tovo potreben bil, drugače bi se ne bil nepoštenih pripomočkov
poslužil; če pa že greste za njim, pojdite v Božjem imenu, a ne,
da bi odškodnino terjali, marveč mu še dajte, česar potrebuje.«

8

114

jesti želelo; krivoverstva, ki je hotelo s svetom po¬
tegniti in se s posvetnimi nauki vjemati, ob enem
pa tudi samostansko ojstrost kazati, recimo naravnost:
janzenizma.

--

Četrta doba.

Vincencij v boji z janzenizmom.

Prvo poglavje,

Zgodovina janzenizma.

Predenj Vincencija v boj spremimo, moramo
povedati, kako se je janzenizem začel in razvil, ka-
košen strup v svojih krivoverskih naukih zakriva,
moramo spregovoriti tudi o nenavadni pobožnosti „te
nove družine—  pod črtico pa bomo podali dotične
nauke svete katoliške cerkve.

Janzenizem se imenuje kriva vera, katero sta
Bay*) in Janzenij, dva v bogoslovji učena moža iz
Nizozemskega med svet trosila, Kornelij Janzenij se
je v Akkoi — v Leerdamski grofiji leta 1585 rodil
in je bil po dokončanih študijah v Lovaniji v Hadri-
janski koleg sprejet, kjer se je vse v Bajevem duhu
delalo. K Bajevi stranki je pristopil Janzenij le na
pregovarjanje Janeza du Verger, ki je bil v Bajonu

*) Bay, leta 1513 v Melinu rojen (na Belgiškem) je 1535
postal magister artium; L 1541 je dobil vodstvo kolegija Stan-
denk, 1. 1551 je prevzel profesuro bogoslovja. Tu je bil tako rekoč
»drugi Janez Krstnik«, ki je Janzeniju pot pripravljal. Dosedaj se
je v šolah vse po školastični metodi razlagalo; Baju ta metoda ni
ugajala; »katoliške resnice«, je djal. »se morajo z dokazi iz sv.
pisma utrjevati in razjasnovati.« S tem ni nič hudega rekel, pa
pozneje je — kakor je pri takih, ki se trdovratno svojih lastnih
misli držijo, že navada — v velike zmote zabredel. — Beri nje¬
govih 76 a Pio V. propositiones damnatas tamquam: haereticas,
erroneas, suspectas, temerarias etc. etc.

115

doma in Bajev součenec. Ta sanjar (du Verger), ki je
s svojo prenapetostjo pri navadnih ljudeh kaj veljati
hotel, je že 1609 s svojo knjižico „o samomoru" po¬
zornost sveta na se obrnil. Bodi si, kakor hoče, Jan-
zenij in du Verger sta postala prijatelja. Čez nekaj
časa dobi du Verger v Bajonu kanonikat in na njegovo
prošnjo Janzenij profesuro tamošnega kolegija. Tu sta
ves prosti čas porabila v to, da sta se bogoslovja učila.
V duhu svojega učenika Baja sta najrajši Auguština
prebirala. Du Verger je bil pozneje v Poiti  er  s po¬
klican, kjer je opatijo sv. Cyrana prevzel, Janzenij pa
se je v Lovanijo povrnil, kjer je 1. 1617. sv. pismo
razlagati začel, vedno pa je še sv. Avguština prebiral,
„da bi Baja opravičil in dogmatiko školastikov osra¬
motil, ki se po Jezuitskih šolah preveč šopirijo" ter
s svojimi, čisto neskaljenimi nauki" sv. Avguština
svet osrečil. Proti svojim prijateljem se je večkrat
izrazil, da bo skrivnosti razodel, „nad katerimi bo
svet strmel".  Leta 1621 je Janzenij Saint-Cyrana
(tako se Janez de Verger od sedaj imenuje) obiskal;
sklenila sta: Janezij naj spiše razlaganje verskih

resnic, Saint-Cyran pa staro cerkveno pravo; te dve
knjigi bodeti, kakor duša in telo. Predenj pa spis
luč sveta zagleda, sta želela za svojo stranko si pri¬
jateljev pridobiti, ki se bodo za „sveto reč poganjali."
In res, med tem, ko je Saint Cyran po Flandriji pri¬
jatelje v svojo mrežo lovil, je Janzenij svoje poto¬
vanje (v zadevah univerzitete zoper Jezujite) v Ma¬
drid) v to porabil, da je na Francozkem in Španj-
skem duhove dvojil, kjer pa ni veliko manjkalo, da
ni inkviziciji v pest prišel. — V žalostnih časih ver¬
skih vojsk je bilo vse duševno zaostalo in se zane¬
marilo, zato so si prenapetost teh sanjarjev lahko
kot gorečnost za Božje reči razlagali; tako sta nam¬
reč vedela s svojo ostrostjo in unanjo pobožnostjo
vse vnemati, da so se jima ne samo navadni ljudje,
ampak tudi Florencij Kurij, Tuamski škof, Gandran,
general oratorijancev in drugi vklanjali. Na posebno
priporočilo Mehlinskega nadškofa Jakopa Boona je
Janzenij leta 1630 postal profesor Lovanijanske uni-

8 *

116

verzitete, slovel je kot kinč tega vseučilišča. Leta
1635 je spisal satiro: „Mars gallicus“, s katero je
francozke kralje bičal, leta 1636 je dobil škofijo Ypern,
pa že 6. maja 1638 je umrl. Leta 1640 je izšla nje¬
gova knjiga z vladnim in cerkvenim potrdilom, na¬
slov ji je: „Augustinus“ sive doctrina s. Augustini
de humanae naturae sanitate, aegritudine, medicina,
adversus Pelagios et Massilienses tribus tomis com-
prehensa. —- Prvi del obsega zgodovino Pelagijancev,
drugi del razpravlja stan primi hominis et angelorum,
govori tudi de statu naturae lapsae in: de statu
purae naturae. V tretjem delu je govorjenje de gratia
Christi Salvatoris. V uvodu v druge bukve najprej
Pelagija zavrača, potem pa školastiko napada rekoč:
„tudi v najnovejših časih se je (Aristotelovo) modro-
slovje v bogoslovstvo vgnjezdilo, ter novo školastiko
rodilo, ki je brez vsega krščanskega duha. Ona uči,
da je milost Božja ‘) od zapovedajočega migljeja člo¬
veške volje odvisna. Školastika uči, da ima volja
neomejeno'-) gospostvo čez vse, ter jo je postavila
za edin princip vseh dobrih del pred Kristusom in
po Kristusu. Zares taka modrost je mati vseh

‘) Dozdeva se, da hoče Janzenij s temi besedami človeško
voljo slikati kot beriča, ki trdo ukazuje, in kar ukaže, milost sto¬
riti mora — češ, da katoliška cerkev to uči ali saj školastiki. Ka¬
toliška verska resnica se glasi: človek zamore s svojo prosto
voljo vabljivi milosti Božji pritrdrti, vanjo privoliti, z njo sodelo¬
vati — pa se ji zamore tudi ustavljati, ji nasprotovati, jo tudi
zavreči, ako hoče. »Si quis dixerit, liberum bominis arbitrium
a Deo motum ....  niliil cooperari assentiendo Deo excitanti . . . .
neque posse dissentire, si velit: anathema sit. Trid. Sess. VI. c. 4.

*) Če se človek milosti Božji tudi ustavljati more, še s tem
ni rečeno, da ima njegova volja »neomejeno gospostvo«, tako na
pr. da bi zamogla iz lastne moči verovati, upati, Boga ljubiti, se
kesati ....  tega katoliška cerkev ne uči; katoliška resnica je :
»da mora sv. Duh s svojimi navdihljeji začeti  grešnika klicati,
ga buditi, mu mora tudi pomagati — in še le zdaj zamore človek
od sv. Duba nagiban začeti  verovati, upati, Boga ljubiti, se ke¬
sati ....  Si quis dixerit, sine praeveniente Spiritus sancti inspi-
ratione atque ejus adjutorio, hominem credere, sperare, diligere,
aut poenitere posse, sicut oportet ....  anathema sit. Sess. VI. III.
Dva popotnika sta v poletnem času pod nekem drevesu spala.
Zjutraj, ko je solnce jelo pripekati, je sicer oba zbudilo, a le eden

117

krivih ver." — Dalje se z nekako vnemo poganja
za Božjo resnico in zametuje probabilizem, ') od ka¬
terega pravi: „Da bi se školastična morala s člove¬
škimi slabostmi bolj vjemala, je vest že tako razteg¬
nila, da ni drugega potreba, kakor da se ljudje še
bolj razvadijo in znašle se bodo postave, ki tudi
razvadam prizanašajo . . , Takih nevarnosti se bomo
ovarovali, ako se držimo ....  neskaljenih in čistih
naukov, katerih nam nihče ni tako zvesto ohranil,
kakor sv. Avguštin. Dvajset let sem se ga učil,
dvajsetkrat sem ga bral in sem njegove razkosane
spise spet v eno zložil ter se ne morem zadosti
čuditi, kako so zamogli njegove misli in besede tako
prevračati."

O milosti pravi: „Čeznatorna vera, * 2 ) sklenjena
z ljubeznijo, je prva milost. Greh je moči človeške
natore •'*) razdjal, pokončal, vničil, tako, da človek
iz lastne 4 ) moči še natornih zapovedi in nobene Božje

je vstal in naprej šel, drugi se je obrnil in spet zaspal. Tako tudi
sv. Duh s svojo milostjo grešnika budi — vselej sicer on začne
in ne človek — grešnik zamore prvi klic milosti Božje ubogati in
se na pot pokore podati, zamore pa tudi se vnovič obrniti h grehu
in spati — v grehu. Sv. Frančišek Zalezijan.

<) Kaj je probalizem in kedaj se rabiti sme. glej sv. Alfonza
ali Gury-a de conscientia I. Nr. 51 do 80. Kakor laksizem (ex quo
sem p er fas est sequi opiniones etiam tenuiter probabiles), tako
je tudi absoluten tucijorizem (juxta quem in dubiis pars tutior —
legi favens — semper sequenda est) od katoliške cerkve repro-
biran. Glej prepositio ab Alex VIII. damnata Nr. 69.

2 ) Glej propositio a Clemente X. damnatae Nr. 26, 27,
19 in 20.

- 3 ) Sveta Cerkev uči: »Če so moči človeške volje tudi oslab¬
ljene in k hudemu nagnjene, vendar jih greh nikakor ni ugasnil,
vničil. Declarat s. synodus ... in eis liberum arbitrium minime
extinctum, viribus licet atlenuatum et inclinatum. Sess. VI. c. 1.

4 ) Pač, tudi iz lastne (natorne) moči zamore nekatere božje
resnice spoznati, nekatera dobra dela opravljati, in nekatere skuš¬
njave premagati. Sv. Pavel pravi celo o nevernikih, da so Boga
spoznali — pa ga niso častili. Rom. I. 21. Tudi je verska res¬
nica: »Si quis dixerit, Deum unum et verum. creatorem et Domi-
num nostrum, per ea, quae facta sunt, nat ur ali rationis hu-
manae lumine certo cognosci non posse,  anathema sit.«
Vatican. de fide catholica cap. 2.

118

resnice spoznati ne zaraore. Vsa dobra dela never¬
nikov in grešnikov so pravi in resnični grehi, ') ki
zaslužijo večno pogubljenje. Prostost človeške volje
je le formalna, ki nima moči za izvrševanje. -) Samo
iz strahu, iz napuha ali poželjivosti grehu naspro¬
tuje, tako pa greh grehu nasproti stavi. Če tudi kaj
dobrega stori, ne stori dobrovoljno.

Od zdravilne milosti pravi, „da se v človeštvo iz¬
liva, zvezano človeško voljo razveže, ter jo za izvr-
šenje krepča. A ta milost vselej zmaga, nje pa nihče
premagati ali zavreči ne zamore. * 2 3 4 * ) Če pa sv. pismo
govori o milosti, ki nima vspeha, ne meni milosti, ka¬
teri se gratia sufficiens pravi, to je le pulsus leviš
gratiae in prav za prav gratia insufficiens. 11  Vprašan,
če po takem ne dobijo vsi ljudje potrebne milosti, J ) je
Janzenij določno rekel: „Ne“. Na ugovor: kaj hočejo
besede sv. pisma: Naj se za vse moli, hoc enim bonum

‘) Če bi dobra dela nevernikov res greh bila, zakaj pa je
Bog (Exod. I. 17. 20) egiptovske babice zarad njihovega ravnanja
pohvalil in jim dobro storil? Ni tudi pri Eceh. 29. 18 — 20 re¬
čeno, da je Bog kralju Nabuhodonozorju egiptovsko deželo za pla¬
čilo dal. ker je Tirce pobil, kakor mu je Bog ukazal? Ne beremo
tudi pri Danijelu 4, 21, da je Bog imenovanemu kralju zapovedal,
naj se z milošnjo in z dobrimi deli usmiljenja reši svojih hudobij ?
Če bi dobra dela nevernikov res sami grehi bili, bi iz tega skle¬
pati morali, da Bog, ki je svet in neskončno pravičen, hudo pla¬
čuje in hudo delati svetuje ; to trditi, bi se reklo Boga preklinjati.
Actus apostol, cap. 10 se bere, da je stotnik Kornelij milošnjo
delil in vedno molil. Če mu Bog pa sam angela pošlje, ki je
pričal, da so njegove molitve vslišane in njegove milošnje sprejete,
po takem dobra dela nevernikov ne morejo grehi biti; Kornelij
ni bil kristijan.

2 ) Res nima moči za izvrševanje? Zakaj pa Jezus pravi:
Če hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi! Mat. 19. 17. In: si vis
perfectus esse, vade, vende omnia, et da pauperibus ibid. Take
zapovedi in svetje bi sicer smešni bili, ako bi človek ne imel moči
za izvrševanje. Brez vsega pomena in vseskozi krivično bi bilo
tudi Jezusovo očitanje: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke . . .
kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbirati, kakor koklja pišeta pod
peruti zbira, in nisi hotel! Mat. 23, 37.

3 ) Vide propositiones Nr. 10. 11. 12, 13, 14 a Clemente XI.
damnatas, in propos. II. ab Innocent. X.

4 ) Djanska milost je čeznatorna Božja pomoč, ki grešniku

a) pomaga se na opravičenje pripraviti, b) ki mu pomaga, kedar

119

est et acceptum coram Salvatore nostro Deo, qui
omnes homines vult salvos fieri et ad agnitionem
veritatis venire I. Tim. 2, 1—1. in: Za vse je umrl
Kristus. II. Kor. V. 15. je Janzenij rekel: „Beseda
„vsi“ ne pomenja „„vsakega““ človeka, ampak „vse
vrste" ljudi. Judje, mohamedanci, neverniki, mladi,
stari, možki, ženske so razne vrste ljudi, „vsakej teh
vrst" daje Bog milosti, in izmed vsake vrste bodo
nekateri, in sicer le izvoljeni izveličani. ') Strupa poln
je nauk o „ sveti sladkosti, o sladkem veselji, ki je
včinek milosti ali prihod samega Boga v dušo". Te
sladkosti vdeležiti se zamorejo le izvoljeni, katerih je

,je že opravičen, se v milosti Božji ohraniti in čeznatorna dobra
dela opravljati. — Sv. Cerkev uči, da je po izvirnem grehu člo¬
veška volja sicer oslabljena, a nikakor ne pokončana, tudi um je
otemjen, vendar so ostale še iskrice prvotne luči v nas, ki nam
svetijo, da nekoliko spoznamo in razločimo dobro od hudega in
nekatere na torna  dobra dela opravljati zamoremo. Za vsa druga
dela pa, ki so čeznatornega reda in da zaslužijo večno plačilo,
dobivati moramo čeznatorno pomoč, katero nam je Jezus Kristus
s svojim trpljenjem zaslužil in ki se — djanska  milost ime¬
nuje; to milost pa daje Bog vsem, kajti on želi. da bi se vsi iz-
veličali. Če prebivalci mest Korozajn in Betzajde niso milosti od
Boga dobili, se spokoriti, zakaj jim Jezus žuga: Vae tibi Corozain
et Bethsaida . . . Tyro et Sidoni remissius erit in die judicii. quam
vobis. Math. 11, 21. Sveti Štefan je Judom očital: »Vi trdovrat-
neži in neobrezanih src, vi se vedno svetemu Duhu  zoperstav¬
ljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi. Djanje Apost. 7. 51. Komu
bi se bili zamogli zoperstavljati, če niso milosti dobili, kateri so se
zoperstavljali? Da, tudi trdovratnim Judom je Bog milost za spo-
korjenje dal.

Beri tudi: Trid. sess. VI. cap. 2. in 3. Deus ....  Filium
suum ad homines miserit, ut et Judaeos, gui sub lege erant, redi-
meret, et gentes, quae non sectabantur justitiam, justitiam appre-
henderent. atque omnes  adoptionem filiorum reciperent. Hune
proposuit Deus propitiatorem per fidem in sanguine ipsius pro
peccatis nostris, non solum autem pro nostris. sed etiam pro to-
tius mundi.  — Verum etsi ille pro omnibus mortuus  est,
non omnes tamen mortis ejus beneficium recipiunt, sed ii dum-
taxat, quibus meritum passionis ejus communicatur.« »Za vse je
umrl Kristus II. Kor. V. 15 in: Bog želi, da bi se vsi izveličali
in k spoznanji resnice prišli.« (Zgor.)

*) Kako pa veš, da si v številu izvoljenih, ali kdo ti je po¬
vedal, da se moraš k zavrženim šteti? Ali bi ne bilo bolje, greha
se varovati, krščansko živeti in na Boga zaupati, ki je takim ob¬
ljubil večno življenje?

120

pa malo; pijani take sladkosti so janzenijani učili: da
se mora odveza odreči in sv. obhajilo prepovedati
vsem,  ki se le iz strahu pred peklom spokorijo;
„kajti, da se kristijan nad sv. obhajilom ne zagreši,
mora na klic milosti čakati.  ') Ta pretiran in pre-
ojstri nauk s svojimi trdimi doslednostmi se je naj-
prvo v krščansko življenje vgnjezdil in je slovel
kot prava pobožnost. ,J ) Kdor toraj klica milosti ni
slišal, je moral čakati na odvezo in „ stradati" celo
leto brez sv. obhajila. — Nezaslišan in čisto krivo¬
verski nauk je pa ta: Bog tudi pravičnim včasi mi¬
lost odreče, da ne morejo Božjih zapovedi spolnje¬
vati. 3 ) Vendar pustimo zdaj vse to in poglejmo, kako
se je janzenizem razvijal in kako je za duhovno živ¬
ljenje vseskozi nesreče poln in nevaren sled zapustil
povsod, koder je hodil.

Drugo poglavje,

Zgodovina janzenizma. (Dalje.)

Med tem je bil SaintCyran po škofu Sebasti¬
janu Zametu z redovnicami v Port-Royalu des Champs

»Beseda: vsi« ne pomenja »»vsakega«« človeka. Kolika kri¬
vica ! Zakaj Božji besedi dragi pomen podlagati, kakor kakoršnega
že ima? Ali ni prvo in glavno  pravilo hermeneutike : pri raz¬
laganji sv. pisma držati se je literalnega pomena besed? Ker toraj
nikjer  ni pisano, da je Kristns samo za nekatere ali le za izvoljene
umrl, ampak »pro omnibus« za vse, in želi, da bi se vsi izveli-
eali, se moramo tudi tega držati, kar je Bog rekel — kaj ne?

*) Cfr. propos. 5 a Clemente XI. damnatam, quae sonat:
»Quando Deus non emollit cor per interiorem unctionem gratiae
suae: exhortationes et gratiae exteriores non inserviunt nisi ad
illud magis obdurandum«. Insnper: »Modus plenus sapientiae, lu-
mine et charitate est dare animabus tempus portandi cum bumi-
litate et sentiendi statum peccati, petendi spiritum poenitentiae et
contritionis, et incipiendi ad minus satisfacere justitiae Dei, ante-
guam reconcilientur«. Propos. 87. ab eodem Pontific. damnata.

2 ) Ne samo na Francozkem, ampak žalibog! tudi pri Slo¬
vencih.

3 ) Propos. I. ab Innocente X. damnata, quae sic sonat:
»Aligua Dei praecepta hominibus justis volentibus et conantibus,

121

v dotiko prišel. Ondotni prednici Angeliki Arnauld, o
kateri se je že sv. Frančišek Zalezijan čudno izrazil,
so se mistični in ojstri nauki Saint-Cyrana tako do-
padli, da je rekla: »Duhovno vodstvo poprejšnega

spovednika Zameta mi je premehko, in me čedalje
bolj v greh pelje". S prednico si je pridobil Saint-
Cyran vso samostansko družino. — Angelika je bila
hči Pariškega odvetnika Antona Arnaulda, ki je po
tej spremembi precej umrl. Po odvetnikovi smrti so
tudi njegova bivša žena in hčere v tisti red stopile,
ne dolgo potem še petero hčerij njegovega starejšega
brata Roberta; pa tudi možki so se pridružili tej
„novi družini", tako na pr. Anton le Maitre, ki je
„od milosti klican in presunjen", se v samostan podal,
da bi pod vodstvom Saint-Cyrana „pokoro delal",
njegov brat Simon Sericourt, Izak de Sacy, Robert
Arnauld in dr. Anton Arnauld, trdoglaven, napuhnjen
in ošaben mož, ki je postal pa glava janzenistov.

Leta 1638 so se redovnice v Pariz preselile in
tako je nova „pobožna možka družina" sama v sa¬
mostanu ostala — v Port Royal des Champs. Njih

secundum praesentes, quas habent vires, sunt impossibilia; deest
quoque illis gratia, qua possibilia fiant«. Katoliški nauk je la:
»Posvečujoča  milost se daje le vrednim, t. j. takim, ki se nanjo
pripravijo; djanska milost pa ne tako. Djanske milosti nam je
treba za vsako čeznatorno dobro  delo, in Bog nam jo daje
brez vsega pripravljanja od naše strani, in jo daje vsem. kateri
je potrebujejo. Justis  gratiam actualem semper adesse  est de
fide;  — quoad peccatores autem induratos. definitionem Ecclesia
quidem non tulit; ast communis est sententia theologorum: etiam
his gratiam vere sufficientem. ut salutem suam operari possint.
non denegari. »Nolo mortem impii,  sed ut convertatur impius
a via sua. Eceh. 33. 11. — Venite ad me omnes, qui Iaboratis ....
To vse bi smešno bilo, ako bi Bog sicer klical, moči bi pa ne
dal. priti. Christus lux vera, quae illuminat omnem hominem
venientem in hunc mundum (scil. interne vel externe vocando)
Apostol pravi: Naj se za vse moli, kajti to je Izveličarju, našemu
Bogu prijetno, ki želi, da bi se vsi izveličali. I. Tim. II. 1 4.

Beri, kar je spredaj na strani 119. pod *) rečeno bilo. Vendar se
to ne sme tako razumeti, kakor da bi nam ne bilo treba milosti
prositi, gratia proxime  sufficiens non semper datur, zato je Kri¬
stus rekel: »Vigilate et orate ; — petite et accipietis.' Mat. 25, 41.
Mat. 7, 7.

122

število je pa vedno naraščalo, tako so na pr. vsto¬
pili še: Singlin, ki je bil po Saint-Cyranovi smrti
spovednik redovnic; zdravnik. Hamon; vojvoda de
Luinez in Liancourt i. t. d. Že ob 3. uri zjutraj so
vstajali; po skupni jutranji molitvi so iz ponižnosti
tla poljubovali; potem so kleče poslušali eno poglavje
iz sv. evangelija in eno iz apostolskih listov, branje
se je z molitvijo sklenilo. Cerkvene poste so ojstro
spolnjevali. Dve uri predpoldnem in dve uri popoldne
ste bili poljedelstvu posvečeni, v vrtih in pristavah
so delali. Videl si tu vojvode orati in jerbase plesti,
za se in za nove ude celice staviti.... Šole v Port-
Royalu so pod Lancelotovim vodstvom tako zaslo¬
vele, da so postale glasovit penzijonat. Ko je Saint-
Cyran višji pastir te „pobožne družine" postal, je
prepovedal pogostno obhajilo ter je redovnice učil
»stradati in hrepeneti" po sv. obhajilu. Od sedaj si
videl te zastradane reve vedno se vklanjati, se na
prša tolči, po dolgem na tla padati — pa tudi na
smrtni postelji „stradati" — brez sv. obhajila. —
Taka nenavadna pobožnost in nekateri Saint-Cyranovi
predrzni izrazi so povzročili, da je leta 1638 kardinal
Richelieu dal samostan preiskovati, spovednika pa
zapreti, pri kateri priložnosti se je duhovni napuh
Saint-Cyrana najbolj pokazal. Na smrtni postelji pa
se je grozil, da jih 12 zapusti, ki so močnejši od
njega; mislil je posebno na Antona Arnaulda, ki je
leta 1642 knjigo o sv. obhajilu izdal z naslovom:
Sancta sanctis! t. j. sv. obhajilo je le za svetnike.
Njegovi nauki so: Nihče naj se ne predrzne k mizi

Božji pristopiti, ako ni s popolnoma pokoro vsako
misel do posvetnega otresel. Le kdor gorečo  pobož¬
nost v sebi čuti,  in ki se orlu enak proti Bogu po¬
vzdiguje, — v sveti navdušenosti, je vreden se sv.
obhajilu bližati, ki je le za orle, pa ne za vrane."
Pri tej priložnosti Jezuite napada in jih psuje, češ,
da vse posvetne ljudi brez svetega strahu k obhajilu
puščajo. — Kako se je dalje s pobožno družino v
Port-Royalu godilo, da so nje ude razpodili in po¬
slopje razdjali, kako je Pasquier Quesnel z novega

123

rogoviliti začel — kakoršno osodo je njegova knjiga
doživela — od nadškofa Noailles a, kako so se jan¬
zenisti (z njimi tudi Quesnel) na Nizozemsko pre¬
selili, kjer še dandanes živijo (glej Gerberon, Ley-
decker 1. IV. — Wezer in Welte.

Tretje poglavje.

Sv. Vincencij in Saint-Cyran.

Omenili smo, kako se je Saint-Cyranu posrečilo,
si samostan Port-Royal za svojo stranko pridobiti,
ravno tako je želel tudi pri sv. Lazarju se vgnjezditi.
Družba sv. Vincencija je dan na dan rastla. po vsej
Francozki se je jela širiti; koliki dobiček zanj, ko bi
si jo bil pridobil in iz misijonarjev apostole svoje
krive vere napravil! Ti bi jo bili lahko po mestih in
po deželi med duhovščino in ljudstvo trosili. Saint-
Cyran je toraj hotel na vsak način, tudi zoper svojo
vest ta namen doseči; ker, kakor so janzenisti sami
trdili, je obetal misijonarjem marsikaj dobrega sto¬
riti, kar se z njegovimi nauki ni vjemalo, če bi le
bili k njegovi stranki pristopili. Toliko vemo, da je
že prav zarano z Vincencijem občevati začel. Znano
je, kako si je Vincencij prizadeval, dobre duhovne
združevati, posebno take, ki so pobožni in izvrstnih
lastnostij bili in o katerih je mislil, da bodo za sv.
cerkev marsikaj storiti zamogli. Saint-Cyran je že v
začetku slovel kot mož posebne čednosti in visoke
vede. Vincencij je pa moža pregledal že takrat, ko
je z njim še občeval; čudno se mu je namreč zdelo,
da brez vsega dela okoli hodi, zato mu je tudi rekel,
kako je, da se nobenega dela ne loti. Odgovor na to
nam ni znan, to pa vemo, da je še hujše pritiskal,
Vincencija si pridobiti, bolj ko je videl, kako mu je
ta pobožen duhoven vdan in kako mu vsi njegovi
govori k srci grejo. Vincencij se nikoli ni trdovratno
svojih misli držal, rajši je druge poslušal, ter se je
v rečeh, ki niso greh vselej po mnenji drugih ravnal,

124

kajti mnenje drugih je višje cenil, kakor svoje, zlasti
takih, ki so se za sv. cerkev poganjali; zato se je z
možem, ki je bil tako nesvarljivega življenja rad zgo-
varjal. Njuni pogovori so bili večjidel, kako potrebno
je duhovščino prenoviti, sploh krščanstvo v stan pr¬
votne čistosti postaviti. Ko je Saint-Cyran mislil, da
je priprosto, nič hudega mislečo Vincencijevo dušo v
mrežo vjel, je odkril svoje hudobne naklepe; dan na
dan jih je jasneje razodeval; in bolj ko je videl, da
na Vincencija vpljiva, predrznejši je vanj pritiskal.
Vincencijeva trdna in živa vera tu ni nič dobrega
sumila, in ko je Saint-Cyren zadnji, glavni vdarek
mislil dati, je bil hudo odbit. Poslušajmo: Nekega
dne sta v svojih pogovorih prišla na nek člen Kal-
vinske krive vere, katero je Saint-Cyran braniti imel.
„Ali res tako mislite?" mu Vincencij v besedo seže.
„Brez dvombe", pravi Saint-Cyran. „Kalvin s tem ni
nič slabega učil, le slabo je svoj nauk branil." Jas¬
neje je razložil, kar misli. „0 gospod", pravi Vin¬
cencij, „pregloboko segate, boste zagazili; ta nauk je
bil od Tridentinskega zbora zavržen (reče Vincencij),
ki ga je hotel na pot resnice spraviti. „0d Triden¬
tinskega zbora!“ pravi Saint-Cyran zaničljivo, „ne go¬
vorite mi o tem zboru, bil je zbor papeža in škola-
stikov, kjer so same zvijače kovali". Zbor školastikov!
s tem je Saint-Cyran zadosti pokazal, kako ognjusni
so mu školastiki in njih metoda. Lahko si mislimo,
kako globoko je ta neznosni napuh ponižno Vincen¬
cijevo srce prebodel. Dve sto let je preteklo, pa še
zdaj se spominjajo, kako se je Vincencij, ki je dolo¬
čila sv. cerkve tolikanj spoštoval, takega predrznega
nasprotovanja prestrašil. Vincencijevo vero je nosila
korenita veda, o kateri še bomo več kakor eden
dokaz videli, zlasti pa je bila njegova vera, kakor je
navadno prava vera Svetnikov, čista, priprosta, na
podlagi Božje besede in na določilih svete cerkve in
ne na lastno pamet ali na prosto protestantiško pre¬
tresanje zidana. Mož take vere se je moral prestra¬
šiti, ko je sprevidel, kako Saint-Cyran v svoji pre¬
vzetnosti z verskimi resnicami modruje. Sklenil je

125

toraj se ga ogibati, in, če tudi ni naenkrat zveze pri¬
jaznosti raztrgal, vendar je z njim odslej previdnejši
bil. Predenj ga je pa čisto pustil, ga je skušal še
pridobiti. Nekega dne ga na domu obišče, najde ga
v bfanje zamišljenega, ni si upal ga motiti, zato je
nekaj časa pri vratih mirno in tiho čakal. Zdaj
Saint-Cyran glavo vzdigne, se k njemu obrne rekoč:
„Glejte, gospod Vincencij, kaj berem! Sveto pismo
je; Bog me je razsvetil, da ga popolnoma urnem;
smem reči, da se v moji pameti bolj sveti, kakor
samo v sebi.“ Preteklo je nekoliko dni, ko je Vin¬
cencij v cerkvi Notre-Dame maševal; po maši ga
gre obiskat. Opat se je bil v svojo izbo zaklenil in
ko je rez nekaj časa sam prišel vrata odpirat, mu
Vincencij reče: „Gotovo ste to pisali, kar vam je
Bog danes pri premišljevanji v srce dal. „Res“, od¬
govori Saint-Cyran vesel, „moram reči, da mi je Bog
veliko razsvetljenje dal in mi ga vedno daje; dal mi
je spoznati, da*).(izustil je besede, katerih no¬

čemo ponavljati). „Kaj?“ reče Vincencij, „hočete svojim
mislim bolj verovati, kakor Jezusovi besedi, ki je
rekel, da je svojo cerkev na skalo zidal in da je pe¬
klenska vrata ne bodo zmagala; cerkev je njegova
nevesta, zato je ne more zapustiti." „Res je, da je

Jezus Kristus svojo cerkev na skalo zidal.pa

(odgovori Saint-Cyran); verjemite mi, gospod", pravi
Vincencij z žalostnim srcem, „da ste pravo pot zgre¬
šili ; ne zanašajte se na svojega duha, ki vam misli
daje, katere se čisto nič ne vjemajo s častjo, ki smo
jo sv. cerkvi dolžni." A gospod! reče Saint-Cyran
razburjen, vi s tako gotovostjo govorite — ali pa tudi
veste, kaj je cerkev? „Gospod, pravi Vincencij, cer¬
kev je vidna družba vseh pravovernih kristijanov . , .
definiral mu je cerkev" z besedami katoliškega ka¬
tekizma. „Bežite, bežite, vi ne veste nič", ga Saint-
Cyran zavrne. „Tako nas sveta cerkev sama uči",
reče Vincencij; Saint-Cyran pa: „vi ste nevednež, res,
da ne zaslužite, da ste prednik misijonske družbe,

*) Omisimus verba blasphematoria, ne infirmi scandalizentui'.

126

bolje bi bilo, da bi vas izpodili, ne^ morem umeti,
kako vas med seboj imeti morejo." „Žalibog, da me
med seboj imajo; moja nevednost je večja, kakor si
misliti morete"; in ko bi po pravici z menoj ravnati
hoteli, bi me že zdavnej bili od sv. Lazarja spodili".
„Vi ne veste nič, vi ste nevednež" ; to so bile zadnje
besede, katere je Saint-Cyran pred Vincencijem iz¬
ustil; tako je pa tudi navadno govorjenje napuhnjenih
krivovercev, ki hočejo s tem usta nasprotnikom za¬
mašiti in vsakemu podučenji pot zapreti. V teku
bojevanja s krivoverstvom je imel Vincencij še veliko
trpeti, Saint-Cyran in njegovi privrženci ometavali so
ga s zasramovanjem in krivičenjem. Zares, sram bi
nas moralo biti, ako bi tu hoteli naštevati in zavra¬
čati vse krivičenje in natolcevanje, s katerim so Vin¬
cencija posuli, duhovna, katerega je takratni vek ob¬
čudoval in sv. cerkev v vrsto svojih Svetnikov po¬
stavila. Na vsak način pa je to zasramovanje, na¬
tolcevanje in krivičenje nam v dokaz, da je Vin¬
cencij, če ne z orožjem učenosti, saj s sveto goreč¬
nostjo, z globokim prepričanjem in iz lastnega nagiba
janzenizem zatiral. Tako goreče pa, ko se je za res¬
nico potegoval, ga vendar nikoli niso videli razbur¬
jenega, vedel je do zadnjega trenutka z gorečnostjo
in učenostjo vedno ljubezen in kratkost sklepati.

Po zadnjih razgovorih, katere smo zgoraj ome¬
nili, se je Vincencij jel napuhnjenega krivoverca ogi¬
bati in — rekel bi, čisto je prijazno zvezo z njim
razdrl. Da bi pa njega in tiste, ki bi ga znali posne¬
mati, pogubljenja rešil, je še zadnji in določni boj po¬
skusil. Ravno je to reč pretresoval, ko zve, da se
Saint Cyran misli v svojo opatijo povrniti. To prilož¬
nost je Vincencij porabil in se k njemu podal, kakor
da bi se hotel od njega posloviti. Prizadeval si je naj¬
prej ga udobrovoljiti, potem pa mu je živo pred oči
postavljal dolžnost se razsodbi sv. cerkve podvreči in
določila Tridentinskega zbora spoštovati. Konečno ga
je opomnil onih (od Saint-Cyrana) izustenih napčnih
trditva, ki so cerkvenim naukom naravnost nasproti
ter še dostavil: „Gotovo pa se boste zgubili, ako se

12 ?

predrznete v labirint teh zmotnjav še dalje tavati;
to vendar vedite, da sami v pogubljenje greste; kar
mene zadeva, moram reči, da vas ne bom posnemal,
pa tudi moja družba ne.“ Gorečnosti in ljubezni poln
mu je tako živo na srce govoril, da Saint Cyran še
besedice ni spregovoriti mogel, bled in otrpnjen kakor
zid je stal in strmel. — Saint-Cyran je v Poitou od¬
potoval in čez dva meseca Vincenciju razžaljivo pismo
pisal, ki je bilo polno surovosti, zvijač in zmot, s ka¬
terimi je svoje izustene krive nauke braniti in zago¬
varjati hotel. Janzenisti trdijo, da Vincencij na to
pismo ni nič odgovoril, vendar, ko je Saint-Cyran spet
v Pariz prišel, ga je obiskal, se mu za vse zahvalil,
in mu pri vsaki priložnosti svoje spoštovanje naznanjal.
Ne dolgo, bilo je 14. maja 1. 1688, so Saint-Cyrana
na povelje kralja ali prav za prav Richelieu-ja v ječo
(v stolp de Vincennes) zaprli. 0 vzrokih tega zapora
se je marsikaj govorilo, a pravi vzrok iskati je v na¬
sprotnih značajih kardinala in Saint-Cyrana. Richelieu
namreč ni mogel trpeti, da bi se kdo zoper cerkveno
ali državno vlado povzdigoval, Saint-Cyran je pa s de¬
spotizmom hotel vse vladati in nobenega zapovedo-
valca zraven sebe videti ni mogel. Ta dva moža toraj
nista mogla ob enem in zraven eden drugega na klopi
sedeti. Med tem, ko je bil Saint-Cyran zaprt, so se
njegovih papirjev polastili, da bi imeli, česar bi ga
tožili. Od Richelieu-ja. poslani preiskovalci so našli
sicer veliko spisov, ali še več so jih Cyranovi prija¬
telji poskrili. Vendar že v tem, kar so v roke dobili,
so našli toliko spodtikljivega, da so lahko napčnost
Saint-Cyranovih krivih naukov dokazali.

0 pravdi Saint-Cyranove zadeve so pisatelji raznih
mislij. Šestnajst prič je bilo zaslišanih, a vsa njih
pričanja so bila za Saint Cyrana neugodna. Se zasli¬
šanje in zagovarjanje opata priča zoper njega; tako
saj njegovi pripovedujejo. S prvega je Laubardement
obravnavo vodil, a temu sodniku, ker je lajik, Saint-
Cyran ni hotel odgovoriti; zato je moral dr. Lescot,
Richeliu-jev spovednik, pozneje Chartreski škof, nje¬
govo mesto prevzeti. „Corpus delicti' 1  v tej pravdi so

128

bili 4 v pismu, katerega je krivoverec na Vincencija
pisal, izusteni stavki, in še neko drugo pismo, ki ga
je neka redovnica iz Poitiers na Saint-Cyrana pisala,
in v katerem so se ravno iste zmote nahajale. Trdi
se, da je Vincencij vjetega Saint Cyrana obiskal in mu
svoje sočutje izrazil. Vendar je, od Richelieu-ja vprašan,
v svoji resnicoljubnosti in iz ljubezni do sv. cerkve
naklepe in hudobne namene prenareduha odkritosrčno
razodel. Če je tudi osebo čislal, Saint-Cyranovih nau¬
kov ni mogel čislati; to nam pričajo Vincencijevi
nagovori do misijonarjev, to pričajo pisma, posebno
dva, katera je misijonarju d’ Horgny v Rim pisal, ki
se je, kakor se dozdeva, novim naukom nekoliko
vklanjal. Ta pisma so tolikanj važnejša, ker se v njih
ljubezen in skrb pravega očeta do svojih duhovnih
sinov razdevate, pa tudi zato, ker se v teh dveh
pismih") nahajajo glavni členi že zgoraj omenjenih
krivoverskih naukov, katere je Saint-Cyran izustil v

*) Iz imenovanih 2  pisem, ki obsegate 30 strani, in katere
v izvirnem staro-francozkem jeziku pred seboj imamo, navedemo
to-le: A. M. D’ Horgny a Rome.

Pariš 25 juin 1648.

Monsieur'

Votre derniere lettre dit deux choses: 1’ une que nous ....  et
1’ autre, que nous avons mat fait de nous declarer contre les opi-
nions du temps. To je : V svojem zadnjem pismu govorite o dveh
stvareh, prvič, da ... . in drugič, da smo napčno ravnali, ker

smo mnenji časa nasprotovali.Kar toraj zadeva drugi del

vašega pisma, namreč, da smo napčno ravnali, ker smo se ustav¬
ljali mnenji časa, blagovolite presoditi vzroke, ki so nas nagibali
tako storiti. Prvi vzrok je moja služba kot dvornega svetovalca
v cerkvenih zadevah; v tem (posvetovanji) je bilo vse contra:
Kraljica, gospod kardinal, g. kancler Seguier in g. penitencijar Bail.
Iz tega lahko sprevidite, da se nisem mogel neutral držati. Izid je
pokazal, da je bilo prav, da sem tako ravnal. — Drugi vzrok je
znanje naklepa, ki ga ima začetnik novih naukov, namreč razdjati
in spremeniti sedanji stan cerkve in ji dati prvotno ustavo. Sam
mi je nekega dne rekel: Božja volja je, sedanjo cerkev pokončati
— in da tisti, ki si prizadevajo, jo v tem stanu ohraniti, zoper
njegove namene ravnajo. Ko sem ga pa s tem zavrnil, da take
pretveze le krivoverci imajo, kakor na pr. Kalvin; mi je odgovoril,
da to. kai' je Kalvin rekel in storil, nič ni slabega, le slabo se
je branil. — Trije ali štirje papeži so Bajeve krive nauke, katerih
se Janzenij drži, zavrgli; to je storila tudi Sorbona leta 1560.;

129

svojih pogovorih z Vincencijem. Da pa Vincencij pre-
nareduha takoj ni pri cerkveni vladi naznanil, je nje¬
gova ljubezen storila, katera, kakor sv. pismo pravi,
„nič hudega ne misli, “ in vsled besed našega Izveli-
čarja, ki pravi, da moramo brata, ako se zagreši, med

najstarejši in modrejši udje te fakultete novim naukom naspro¬
tujejo, in sedanji papež so krivi nauk »o dveh poglavarjih«, ka¬
terega so zlobneži upeljati hoteli, zavrgli; in to je moj tretji vzrok.

Četrti vzrok je pismo papeža Celestina do nekaterih du¬
hovnov, ki so o milosti krive nauke učili, katere so pa francozki
škofje zavrgli. Ta papež piše: »Timeo, ne connivere sit, hoc ta-
cere; timeo ne illi magis loquantur qui permittunt illis taliter
loqui; in talibus causis non caret suspicione taciturnilas, quia
occurreret veritas, si falsitas displiceret; merilo namque causa nos
respicit, si silentio faveamus errori.« (Epist, 2. ad episc. Gali.) Po¬
rečete mi, te besede le škofe zadevajo, in ne posamezne duhovne;
jaz pa vam povem, brž ko ne, tudi posamezne, ki greh vidijo, in
se mu ne ustavljajo, kolikor je v njih moči. Poglejmo zdaj, o čem
se reč suče. Pravite mi, da je Janzenijeva knjiga, v kateri je go¬
vorjenje o pogostem obhajilu, vsega kriva, ali znabiti zloraba tega
presvetega zakramenta. — Res je. gospod, da je, žalibog! le pre¬
veliko takih, ki ta sv. zakrament zlorabijo, med katerimi sem tudi
jaz revež; zato vas prosim, molite za me, da mi Bog prizanese;
vendar moram reči, namesto, da bi branje te knjige ljudi navdu¬
ševalo za sv. obhajilo, jih odvrača od sv. obhajila. Ni več tistega
hrepenenja po tem sv. zakramentu, kakor je bilo nekdaj, ne v ve¬
likonočnem času ne ob praznikih. Župniki Pariške nadškofije to¬
žijo, da imajo sedaj veliko manj obhajancev za veliko noč, kakor
v poprejšnjih letih. V fari sv. Sulpicija jih je letos 3000 manj bilo.
kakor druga leta. Gospod župnik sv. Miklavža du Chardonnet je
po velikej noči družine sam obiskoval in po drugih obiskovati
ukazal, pa mi je ove dni rekel, da je našel 1500 faranov, ki niso
velikonočnega sv. obhajila opravili; tako je tudi drugod. — V sa¬
mostanih ni ga več sv. obhajila, redko kedaj se najde duša, ki bi
se prvo nedeljo meseca ali v praznikih Božji mizi približala, samo
pri Jezuitih se je še stara navada ohranila in ravno to je Saint-
Cyrana tako peklo, da jih je počrnil. G. de Chavignp je un dan
enemu svojih prijateljev rekel, da sta Saint-Cyran in Janzenij skle¬
nila ta sveti red zavoljo njegovih naukov in delitve svetih zakra¬
mentov čisto počrniti; jaz sam sem ga slišal tako reči.

Odkar je g. Arnauld, ki je knjigi svoje ime dal, videl, kako
se njegovim naukom «o očitni pokori* in «o pokorjenji* ki ga je
pred sv. obhajilom upeljati hotel, od vseh strani nasprotuje, je
prišel v veliko zadrego, a izvil se je iz te zadrege z »deklarato-
rično odvezo*. Bodi si kakor hoče, zmota je, kakor pričajo: nad-
učenik iz Navare, najglasovitejši učenjak tega veka. g. penitencijar
Bail. gg. Cornet in Coqueret, ki so ravno o tej zadevi zbor imeli.

9

130

4 očmi posvariti, predenj cerkvi povemo. Za drugo
pa so mu bile Saint-Cyranove besede le izrodek enega
človeka in ne kake krivoverske družbe, ki se začenja
ustanavljati. Namen krivoverstvo ustanoviti, je bil še
vsem, posebno Vincenciju skrivnost. Ko se je pa zarad
od Janzenija spisane knjige „Auguštin“ s prepirljivimi
vprašanji vojska vnela, ko je tudi Arnauld svoj spis
o pogostem obhajilu izdal, ko so se v cerkvi in državi
jele ločitve in zmešnjave kazati, ki so na šole in du¬
hovna društva vplivale, je Vincencij spoznal, kam pe-
Ijajo Saint-Cyranovi prijazni pogovori, in kaj hoče
prizadevanje, s katerim je hotel njega in njegovo
družbo na svojo stran dobiti. Njegova živa vera se
je prestrašila takih naklepov, toraj je sklenil vse sto¬
riti, da sebe in svoje vbrani, papeža in škofe pa na¬
kloni zmoti z vso oblastjo in cerkvenimi kaznimi se
zoperstavljati. Predenj o tem spregovorimo, moramo
nekatere zgodovinske dogodke omeniti. Tudi v ječi
SaintCyran ni nehal na svoje privržence vplivati.
Pisal je brez števila veliko pisem. Pripravljal jih je
na objavo svoje knjige, kateri je za sv. Pavlom in
Auguštinom prvo mesto naklonil, ter jo „pobožnost
poslednjih časov 11  imenoval. Ta knjiga je bila glasovit
„Augustinus“, ki je 1. 1640. izšla. Še le po smrti pi¬
satelja tiskana je našla dovolj braniteljev in svojo
pravo domovino na Francozkem, katero so dolgo časa
na to pripravljali. Saint-Cyran si jo je dal v ječo pri¬
nesti, da bi jo prebral in branil. Ko je leta 1643 dva
mesca po Richelieu-jevi smrti oproščen bil, mu je bila
bula papeža Urbana VIII. izročena, v kateri so bili
krivi nauki „Auguština“ zavrženi. Bulo prebravši reče:
„Prevzeli so se, treba jih bo na dolžnost opomniti."
Janzenisti so jeli nasprotovati, Arnauld je prevzel hra¬
nitev ter zoper bulo pisal, o kateri pravi, da je „sub-
reptitia" (Vide Propos. damnata Nr. 31...) Njegove
3 apologije so Saint-Cyranu veliko veselje napravile,
češ, da bo po smrti tako iskrenega in hrabrega bo-
ritelja sv. resnici zapustil. Še to veselje je dočakal,
da je knjiga o pogostem obhajilu izšla — kajti umrl
je 11. oktobra še tistega leta.

131

Drugo poglavje.

Vincencij v boji.

Tudi po smrti svojega poglavarja, Janzenisti niso
mirovali; prizadevali so se — na vsak način Vincen¬
cija na svojo stran dobiti; pa jim je spodletelo. Kakor
smo že omenili, je prišla leta 1G43 knjiga „o pogostem
sv. obhajilu" na svetlo. Prizadevali so se jo ostrupiti
kolikor je bilo le mogoče. Predenj, ko so jo v boj po¬
slali, so si vedeli zanjo odobrenje več škofov pridobiti.
Pa le knjižico so škofom v pretres poslali, uvoda
knjige pa ne, a ravno v uvodu je ves strup zmote
zakrit, in ravno to je vnelo vojsko, in vsled tega se
je Vincencij očitno na bojišče podal. Barcos namreč
v uvodu pravi: „Sv. Peter in sv. Pavel sta poglavarja
cerkve, vendar sta le en poglavar." S tem pa je tajil
papežev primat in samovladno ustavo sv. cerkve. Ta
stavek so v Rimu naznanili; da bi se branil in za¬
govarjal, je Barcos svoje učenjake in sporočila tje
poslal. Vincencij se je v zvezi z Mazarinom za zavr-
ženje te zmote tako poganjal, da je meseca prosinca
1. 1644 mnenje o dveh poglavarjih od sv. prestola kot
zmota zaznamovano bilo. — Več ostalih Vincencijevih
pisem kaže, da se je ravno takrat tudi za to poganjal,
naj bi se knjiga o pogostem sv. obhajilu v Rimu ob¬
sodila. S čudno bistroumnostjo je spoznal, kak strupen
sad in hude nasledke vsebina te knjige zakriva; zatoraj
je zlasti svoje opozarjal, kako zmotljive in nevarne
nauke ima. 0 tej zadevi je pisal dve obširni pismi
misijonarju D’ Horgny-u, *) ki je, kakor se dozdeva, se
novim naukom vklanjal ter rekel, „da ta knjiga za¬
metuje le zlorabo sv. obhajila, sploh pa je srečen vspeh
imela." Vincencij mu pa ravno nasprotno mnenje
pred oči stavi in dokazuje, da imenovana knjiga na¬
merava sv. mašo in obhajilo odstraniti, duhovne in
verne od altarja ločiti. Če se bo pa sv. obhajilo od¬
pravilo, mora tudi spoved zaostati, po takem se bosta

j Glej stran 128 in 129.

ir*

132

ravno tista dva zakramenta, katera bi kristjani naj-
gostejše prejemati morali, odstranila — in ravno to
je namen prenareduhov. Čudno je, s kakoršno bistro¬
umnostjo je Vincencij hudobni Arnauldov namen v
imenovani knjigi zasledil. — Ko je Arnauld videl, da
so ga od vseh strani zgrabili, je pojasnovati hotel,
kar je pisal, a s tem se je še v hujše zmote zamotal,
tako, da se še iz poprejšnih ni zamogel rešiti.

To nam priča Vincencijevo prvo pismo do
D’ Horgny-a, v katerem je rečeno, da so se najgoreč-
nejši in najzanesljivejši doktorji Sorbone pri sv. Lazarji
zbirali ter se posvetovali zastran tega vprašanja. Tu
storjeni sklepi so pozneje ravnilo Sorbone v enakih
zadevah bili.

V Rimu so Arnauldovo knjigo obsodili in nje
vsebino kot zavržljive nauke zaznamovali. Med stavki,
katere je papež Aleksander VIII. leta 1690 zavrgel,
sta dva, ki ravno to povesta, kar smo iz Vincenci-
jevih ust glede sv. obhajila in spovedi slišali. Od teh
dveh stavkov se sme reči, kar je Bossuet od onih iz
„Auguština“ posnetih peterih rekel: „duša knjige so,
da, knjiga sama. 11

Vincencij se je kakor z bistroumnostjo tako tudi
z določnostjo v boj podal. Če je bil spis „o pogostem
sv. obhajilu 11  manifest ali napoved vojske, so bile
bukve „Auguštin“ trdnjava, v kateri so se janzenisti
branili. Povod vojski je bila vsebina tega folijanta.
Leta 1649 je Miklavž Cornet, doktor Navarskega ko¬
legija Bossuetov učenik in sindik bogoslovja, vsebino
Auguština v 5 stavkov skrčil in Sorboni v pretres
izročil. Ti stavki so:

1. Aliqua praecepta Dei impossibilia sunt etsi
conantibus et volentibus justis.

2. Interiori gratiae nunquam resistitur.

3. Ad merendum. . non requiritur libertas a ne-
cessitate sed a coactione.

4. Semipelagiani admittebant praevenientis gratiae
necessitatem...

5. Semipelagianum est dicere: Christum pro om¬
nibus .. . mortuum esse.

133

Sorbona je stavke prevzela ter se je z večino
glasov določilo, da se morajo pretresovati. Tudi so se
komisarji izvolili, ki bodo o tem poročali. Med tem,
ko so učeni te reči preiskovali, je dr. Saint-Amour
60 prijateljev svoje stranke nagovoril, naj bi se na¬
sproti taki „zlorabi“ na parlament sklicali. Katoliški
učenjaki, ki so videli, da so se cerkvene zadeve pred
posvetno sodnijo prenesle, so sklenili vso stvar Rim¬
skemu sedežu v presojo izročiti. Pa še bolje bi bilo, so
djali, ako bi, ne univerziteta, ampak škofje skupno si
od papeža razsodbo izprosili. Sklicali so toraj leta 1650
zbor; zbrani škofje so morali eno izmed teh dveh
reči izvoliti: ali po svoji pravici, katero si je galikanska
cerkev napčno prilastovala, v prvi inštanciji razsoditi,
ali pa vso zadevo na papeža zavaliti Zbor pravilne
razsodbe ni mogel skleniti, ker bi debate bile pre dolgo
časa trajale, škofje pa tako dolgo niso mogli skupaj
ostati; ni jim bilo drugo storiti, kakor zadevo na pa¬
peža zavaliti. In res so škofje enoglasno sklenili pi¬
smeno se do sv. očeta obrniti. Le ena reč jih je stra¬
šila : parlament je imel navado se v vsako stvar vtikati,
lahko, da bo tudi rekurzu v Rim pot zamašil zlasti
glede peterih stavkov, katere so janzenisti že tako
njegovemu varstvu izročili. Tudi so se bali, da bodo
med njimi samimi, kakor se v takih zborih večkrat
zgodi, razprtije navstale, toraj so si pomagali s tem,
da so določili: vsak za se naj podpiše prošnjo, ka¬
tero je Vabreški škof Habert do sv očeta sestavil.
Razgovori zarad omenjene pismene prošnje vršili so
se pri sv. Lazarju vpričo Vincencija. Navzoči škofje
so jo podpisali takoj vsak za se; drugim škofom po¬
slale so se kopije, da se podpišejo. Ravno tako so
raznim redovnikom v Parizu kopije za podpis izročili.
Hoteli so namreč, da bi vsa francozka duhovščina v
prošnji zastopana bila in da bi se sv. Oče naklonili
prej ko mogoče o tem svojo sodbo izreči. Pri tej pri¬
ložnosti je posebno Vincencij razvijal svojo gorečnost.
Že nekaj let je branil Božjo resnico zoper Janzenijške
krive nauke. Njegova služba v dvornem svetu za cer¬
kvene zadeve, natančno znanje hudobnih naklepov za-

134

četnika novih naukov, razsodba, s katero so se za¬
vrgli od Janzenistov pa se še vedno trdovratno
trdili, konečno misel, da bi njegovo molčanje znali
krivo razlagati, češ,' da je z Janzenisti potegnil, vse
to ga je primoralo, da je jel gibanju očitno nasproto¬
vati, kakor v pismu*) na D’Horgny-a sam spoznava.

Škofom, ki pri zboru niso navzoči bili, poslal je
Vincencij pisanje polno časti in spoštovanja do njih
posvečene osebe. Skorej vsi so se podpisali. Nekateri
se za zdaj še niso mogli določiti, nekateri so podpis
pa odrekli. Lusonski škof ni dal nobenega odgovora.
Vincencij mu je toraj 23. aprila 1G51 vdrugič pisal
po besedah apostolovih: insta opportune, importune ;
obsecra, increpa in omni patientia ... Od škofov Pa-
villona in Cauteta je dan poprej pisanje dobil. Ta dva
škofa namreč nista bila z Janzenisti v nobeni drugi
zvezi, kakor da sta jim zarad njihovih strogih naukov
nekako blagovolno nagnjenje naznanjala; dala sta
Vincenciju sicer odgovor, a prošnje na papeža podpi¬
sati nista hotela; seveda iz nekake, rekel bi, napčne
miroljubnosti, kajti tudi nasprotnega od 11 škofov
sestavljenega pisma nista podpisala. Ta na neutraliteti
sloneča slabost, ki resnico in zmoto na eno stopnjo
stavi, in kateri je, žalibog, v 17. veku veliko pobožnih
in izvrstnih mož podvrženih bilo, je za Janzeniste
bila velika sreča. Omenjena škofa sta mislila, ako
krivoverce v miru pustijo, jim bosta s tem orožje iz
rok izvila; tako pa so dobili nasprotniki še večjo
prostost svoje krive nauke brez strahu širiti. Vincencij
je tema dvema škofoma vdrugič pisal ter razkazal,
kako nevarno je tako ravnanje in kako prazni so
njih izgovori. Če to pismo za zdaj tudi ni vspeha
imelo, je saj povzročilo, da sta oba škofa vendar še
nekoliko časa med mejami sv. pokorščine do papeža
ostala. Če je pa Vincenciju pri nekaterih spodletelo,
se mu je vendar to posrečilo, da je od 88 škofov t. j.
od večine francozke duhovščine podpise dobil. Drugi
so, ali popolnoma molčali na p. Pavillon in Cautet,

*) Zgoraj stran 129.

135

ali pa so tej prošnji nasprotno pismo na papeža pod¬
pisali. Ti poslednji, katerih je bilo kakih 11 ali 12,
niso janzenizma branili, le z obnašanjem drugih škofov
v tej zadevi niso bili zadovoljni.

Ko so prenareduhi videli, da se na škofe ne mo¬
rejo zanašati, so sklenili svojo reč v Rimu sami bra
niti. Imeli so že takrat stalnega opravnika v Rimu.
Videti, da je njih zadeva v nevarnosti, so mu poslali
še dva doktorja na pomoč. Tem agentom je Vincencij
Hallier-ja, Joisel-ja in Lagaulta nasproti postavil in
v Rim poslal; vsi trije so bili doktorji Sorbone in
najbolj učeni imenovane fakultete. Bili so v prijazni
zvezi z Vincencijem in so se mu prostovoljno ponu¬
dili braniti Božjo resnico. Stroške za potovanje in sta¬
novanje v Rimu so prevzeli Vincencij. Olier, in Bre-
tonvilliers. Njih ravnanje je vodil Vincencij, njemu so
tudi poročali, kako in kaj v Rimu delajo. Vse je po¬
skusil, da jih je podpiral na Francozkem in Italijanskem,
dobil jim je priporočilna pisma od kralja ter je svojim
v Rimu stanujočim misijonarjem naročal, naj jih krepko
podpirajo. Bil je pa tudi zadnji čas, da so v Rim do¬
speli. Krivoverski doktorji so — kakor krivoverci že
navado imajo, — po mestu razstlali, da so prišli res¬
nico branit; trdili so, da niso Janzenisti, za janze-
nizem še ne marajo, le za milost Jezusa Kristusa se
želijo potegniti: janzenizma pa ni nikjer, to ime so
si nasprotniki izmislili. Katoliški doktorji so toraj mo¬
rali, da si ohranijo svoje stališče, razjasniti za ka,-
kakoršno reč se mislijo vojskovati in očitno naznaniti,
da so prišli — ravno janzenizem pobijat, ki že 10 let
v cerkvi na Francozkem nemir dela in pravoverne
moti. Tako so pravdo sprožili.

Vincencij je pri dvoru posebno kraljeve prince
priporočilnih pisem prosil; a takratno rogoviljenje v
Parizu je kraljevo pozornost na druge reči obrnilo.
Svoje poročevalce v Rimu je vedno navduševal, sam
pa neprenehoma molil, naj bi Bog nasprotnikom orožje
odvzel in razne stiske, v katerih so se do njega kot
od Božje previdnosti izvoljenega pomočnika obračali,
odvrnil. Pravoverni doktorji so bili od vseh strani za-

136

puščeni, vendar niso zgubili srca; treba jim je pa res
tu poguma bilo. Janzenisti so se iz vseh moči prizade¬
vali. da bi se čas njihovih zadev zavlekel, modro in
počasno ravnanje rimskega dvora so v svoj prid obra¬
čali in čakali smrti že 80 let starega papeža. Kato¬
liške poslance, ki so do malega že vse bili potrosili,
so s takim prid'zevanjem še bolj v stisko spravili,
ter jih še z obrekovanjem in lažmi počrnili. Tako se
je pokazala pobožnost in čednost Janzenistov! Pa še
predrzni] i so se reči, da ne dobijo audijence, da se
njih spisi na stran polagajo i. t. d. Vse to ni moglo
srčnosti pravovernih učenjakov pretresti. Pisali so
Vincenciju, da so pripravljeni za sv. resnice tudi kri
preliti; nič pa tudi ni moglo čudne dušne trdnosti
starega papeža Inocencija X. vtruditi. Za taka poročila
je Vincencij Boga hvalil in je blagoslavljal zveste in
v veri tako močne poslance.

Bližal se je čas, ko je imela stvar dognana biti.
Ko Janzenisti v Parizu to zvejo, pošljejo novih po¬
močnikov v Rim, med njimi glasovitega oratorijana
o. des Mares, glavnega boritelja svoje stranke. Zahte¬
vali so, naj se razsodba še odloži, a Inocencij X. tega
ni dovolil, ampak je ukazal, naj svoje nazore in nauke
v zboru jasno in kratko razložijo. V tem slovesnem
zboru je o. des Mares vso umetnost svoje zgovornosti
pokazal; njegov govor, ki ni bil nič drugega, kakor
deklamacija brez konca, je trajal celi Božji dan. Ino¬
cencij X. je imel zadosti in je prepovedal še drugo
zaslišanje.

Pregledal je vse hudobne naklepe nasprotnikov
in sklenil zadnje določilo storiti. Neko jutro se je v
molitvi Bogu priporočil, poklical tajnika ter mu v eni
sapi narekoval bulo: Cum occasione 11  v kateri je 5*)
zgorej imenovanih stavkov zavrgel.

Bula: „Cum occasione“ in nove homatije.

Ko so bulo v Parizu dobili in jo je Vincencij
prebral, se je veselja topil; z navdušenostjo je za to

*) Glej stran 132.

137

Boga hvalil ter še druge prosil, naj z njim Boga hva¬
lijo. Takoj je poročal svojim oddaljenim misijonarjem
o tej veseli novici, naznanjal jo je pa tudi onim ško¬
fom. ki so zanjo prošnjo do papeža podpisali.

Kakor se je poprej z gorečnostjo krivim naukom
in zmotam zoperstavljal, tako je sedaj kazal sočutje
in ljubezen za one, ki so v zmoto zabredli. Zato je
na vsak način zabraniti hotel, da bi zmagovalci preveč
ne kazali, da so zmagali; za premagane bilo bi to
grozovitejša in občutljivša rana, kakor poboj sam, in
znalo bi novo vojsko povzročiti. V ta namen je obi¬
skoval doktorje in prednike raznih redov, ter jih prosil,
naj se v zasebnih in očitnih razgovorih med mejami
treznosti in zmernosti držijo; z onimi pa, ki so se
trdovratno za zmoto poganjali, z vso častjo in spo¬
štovanjem ravnajo. Da, še Saint-Cyranove učence, ki
so v samostanu Port-Royal stanovali, je obiskal. Cele
ure se je z njimi pogovarjal ter jih pohvalil zarad
njihove vsestranske vdanosti in pokorščine in jim vso
čast, spoštovanje in prijaznost na znanje dal. Ravno
tako se je vedel proti tistim osebam visokega stanu,
ki so zmoto pospeševali. Vsi so obljubili pokorščino
določilu sv. očeta; žalibog, da so se te obljube v dejanji
prelomile.

Leta 1653 so francozki škofje pod predsednikom
kardinaljem Mazarinom razsodbo papeža Inocencija X.
slovesno sprejeli — toraj Janzenisti niso mogli več
omenjenih 5 stavkov braniti; ako bi jih bili pa še bra¬
nili, bi se bili s tem sami iz cerkve izključili. Kako
so si pomagali? Izumili so razloček med dogodkom
in pravico (question du fait et du droit.) „ Prizna varno,
so djali, da cerkev ima pravico določevati, je li ta ali
oni nauk prava ali kriva vera; a v razsodbi, je-li ta
nauk res in ravno v tem spisu zapopaden, se zna
motiti. Peteri stavki, kakor so v buli navedeni, so res
kriva vera, a razun prvega., se ne najdejo v Janze-
novih bukvah." S to zvijačo so od ene strani sicer
naznanjali, da bulo s spoštovanjem sprejmejo, od druge
strani pa so se še vedno krivih v „Auguštinu“ izu-
stenih navkov držali. Rekli so, da so sicer dolžni glede

138

vere se papeževemu določilu podvreči, glede dogodka
pa niso pokorščine dolžni. Tako nasprotno ko je to
govorjenje tudi bilo, se je vendar marsikateremu do-
padlo; zato so francozki škofje leta 1564 določno iz¬
rekli, da so peteri stavki v Janzenijevem pomenu za¬
vrženi. Tnocencij X. jih je zato le pohvalil. Tudi njegov
naslednik Aleksander VII. je svoje misli o tem slo¬
vesno izrekel 2 septembra 1656; da papeževa bula
onih 5 krivoverskih naukov v tem pomenu zametuje,
v katerem jih bukve „Auguštin“ imajo. Janzenisti vi¬
deti, da so od vseh strani pobiti, so jeli tajiti, češ,
da ti stavki še v „Auguštinu“ niso, nihče jim še tega
ni dokazal, le oslepljene, od strasti otemjene oči za-
morejo kaj takega v „Auguštinu“ najti. S tem pa so
nasprotovali ne le očitnim dogodbam, ampak tudi
samim sebi. Konečno so obstali, stavki, kakor so v
buli navedeni, imajo tisti pomen, v katerem jih je
Janzenij pisal, tudi so v resnici iz njegovih bukev
posneti. Najpredrznejši med njimi pa se še zdaj niso
popolnoma vdali, trdili so vedno, da se jim je s tako
obsodbo krivica zgodila, kajti njihovi nauki so nauki
sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega o djanski mi¬
losti. Razstlali so povsod, da niso krivoverci, ako se
v tem razsodbi cerkve zoperstavljajo — ne verski
resnici, ampak le dogodku nasprotujejo.

Da se širjenje krive vere ustavi in nasprotnikom
pot za izgovore zapre, so leta 1657 francozki škofje
zbor sklicali ter mu načrt glavnih verskih resnic, ki
je obsegal tudi vprašanje „o pravici in dogodku 11 ,
predložili; vsi so ga morali podpisati. Drugi načrt
„vere“, ki je obsegal nauk o dveh poglavarjih so
predložili, in bilo je določeno z žuganjem najojstrejših
kazni, da ga morajo podpisati vsi, tudi redovnice po
samostanih. Tako pa ste nastali dve stranki v ta¬
boru novovercev: tistih, ki se niso hoteli podpisati
in onih, ki so sicer pokorščino hlinili ter se podpi¬
sali, akoravno svojih misli niso spremenili. Ta načrt
so tudi škofje podpisali in duhovnom svojih škofij
podpisati ukazali, Samo 4 škofje so podpis odrekli,
med katerimi sta bila Pamierski in Aletški. Vincencij

139

je s Pavillonom. Pamierskim škofom še tako dolgo
v prijazni zvezi bil, dokler je ta še katoliško mislil
in ga vabil k duhovnim vajam k sv. Lazarju. Vendar
ni več dočakal žalostnega odpada tega moža, ki ga
je tako skrbno vzgojil in tolikanj ljubil.

Sv. Vincencij po dokončani vojski.

a) Črtice miroljubnosti in pravovernosti.

Tolike hinavščine, prekritosti in zvijačnosti Vin¬
cencij pri novovercih ni sumil, Hallier in Lagault sta
ga morala o tem še le podučiti. Ni moči povedati,
s kakoršno krotkostjo in ljubeznijo je Vincencij vedel
z njimi občevati, zato mu je takega sveta treba bilo. —
Ravno v ta čas spada njegov spis na D’ Horgny-a, *)
v katerem razlaga dolžnosti misijonske družbe do
novovercev. Vincencij pravi: „0 imenovanih prepir¬
ljivih vprašanjih se ne smemo ne prepirati, ne raz-
govarjati, tudi iz leče o tem ne govoriti; še omenjati
jih ne smemo, razun, če smo vprašani, in takrat je
treba previdno govoriti. 2) Nobenemu izmed svojih
ni dovolil, da bi smel o tem misliti, kar sam hoče;
ukazal je take, ki se njegovega navoda ne držijo,
odpraviti iz družbe. Tega pravila se je držal tudi še
po razglašenju bule Inocencija X ; o spravi v verskih
rečeh ni hotel nič slišati. Rekel je: Reč je razsojena.
Mi ne moremo svoje vere po nazorih gospodov Jan¬
zenistov ravnati; oni morajo svoje nazore in svojo
voljo glavarju sv. cerkve podvreči.“ — 3) Njegova
prva skrb je bila, svoje ovarovati okuženja krive vere
Toraj je vsakega izpraševal, od vsakega pozvedoval,
kaj o teh vprašanjih misli, ter je brez usmiljenja iz¬
ključil iz družbe tiste, ki njegovega svarjenja niso
poslušali in ki so svojo razumnost višje cenjli, kakor
glas višjega pastirja. Kakih 14 je odpravil. Če so mu
oporekovali, da družba najboljše glave zgubi, je
rekel: bolje je, da so zunaj, kakor pri nas, z njiho¬
vim izstopom je družba le na dobičku. —- Vendar

*)_Glej stran 128—129.

140

je tudi pri tem ravnanji se držal besed sv. evange¬
lija : Je izvedel, da je eden izmed njegovih kako be¬
sedo izustil, ki je na krivoverstvo cikala, ga je naj¬
prej k sebi poklical ter rekel: Gospod! vedite, da je
janzenijška zmota ena najnevarnejših, ki so kedaj
sv. cerkev kalile. Povem vam, da čisto posebno Boga
hvalim zato, da me niso glavarji te zmote, katere
sem poznal in v vrsto svojih prijateljev štel, v svoje
zanjke dobili. Ni moči povedati, kako so se trudili,
me na svojo stran potegniti, zavračal sem jih s tem,
da sem jim kazal nauke in določila Tridentinskega
zbora, ki je njihovim naukom ravno nasproti. Ko sem
videl, da se svojih misli trdovratno držijo, sem, namesto
jim še odgovarjati, tiho molil „vero“, in tako sem z
Božjo pomočjo ohranil svojo vero“. — Še, če je zarad
novih naukov posvarjenega kaznovati moral, ga vendar
ni takoj odpravil, ampak poslal ga je v kako drugo na¬
selitev misijonske družbe. Posebno pozornost obračal
je na to, da je imela mladina zanesljive, zveste in po¬
božne učenike, duhovne neskaljene, čiste vere. Uče¬
nike pa, od katerih je izvedel, da se novim zmotam
uklanjajo, je takoj iz službe djal. Nikoli ni dopustil,
da bi njegovi janzenijške bukve brali, ampak je uka¬
zal, na pregled in ponudbo prinesenih bukev ne spre¬
jemati. Ne samo v glavni hiši pri sv. Lazarju je to
ravnanje veljalo, veljalo je tudi za vse naselitve misi¬
jonarjev na Francozkem, kakor tudi po drugih deželah.

To ponižno pokorščino in udanost do sv. cerkve,
kakor jo je od misijonarjev zahteval, je terjal tudi
od hčer krščanske ljubezni. Za nič ni mogel trpeti,
da bi se v njih srca tisti napuh vgnjezdil, ki se s
posestvom prave vednosti baha, kakor so ga janze¬
nisti redovnicam v Port-Royalu vedeli vriniti. „Ker
morajo čiste, kakor angeli biti, ne smejo napuhnjene
kakor hudiči, ampak pokorne in ponižne kakor otroci
biti. Ne smejo svoje preračunjene nevednosti za pod¬
lago nepokorščine staviti, kakor so omenjene redov¬
nice storile; „nevednost naj vam bo“, je djal, „povod,
da se date s pripravnim srcem od svojih prednikov
učiti in voditi.“ Rekel jim je: „Vaša dolžnost je

141

zdihovati k Bogu zarad tolikih nerodnosti, ki so med
kristijani, njih potrebe v molitvi pred Boga nositi in
svojo „vednost" v tem iskati, da boste pokorne brez
prašanja po vzrokih pokorščine".

b) Za p tuje.

Kar je svojim bil, je hotel tudi vsem onim du¬
hovnim in posvetnim društvom biti, katerih duhovno
vodstvo je imel. Utrjeval je škofe in doktorje v veri,
posebno tiste duhovne, ki so se torkovih konferenci]
udeleževali, Naročal je udom teh konferencij in mla¬
dim bogoslovcem ugibati se novovercev in njih novih
naukov. Tudi kraljevi materi je svetoval, naj mla¬
dega, nadepolnega kralja s studom do nove krive
vere navduši, kakor je Ljudevik XIV. res v dejanji
pokazal. — Kot dvorni svetovalec se je poganjal za
to, da so se iz škofijskih sedežev, iz beneficij in
drugih cerkvenih služb odstranili taki, o katerih se
je vedelo, da so z janzenizmom okuženi; vedel je, da
so leče v šoli in cerkvi viri zdravih naukov za vero
in pobožno zadrževanje, in skrbel je, da so se možje
z neskaljeno, čisto vero na take službe nastavljali.
Je pa izvedel, da se v kakem samostanu ali v šoli
janzenijški nauki trosijo, je tudi skrbel, da so se
takim vrata odprla.

e) Za ponesrečene.

Koliko se je trudil, da bi tudi tiste, ki so v
zmoto zabredli, na pot pokorščine pripeljal! Z goreč¬
nostjo, vendar z ljubeznijo in previdnostjo je vedno
z njimi ravnal. Največje zaupanje pa je na molitev
stavil. Od molitve je rekel, da je najboljše zdravilo
zoper janzenijške bolezni. Veselil se je sicer, ako so
učenjaki pero in čas v to obračali, da so sv. vero
branili, še navduševal jih je za to, vendar na molitev
in Božjo pomoč je še večje zaupanje stavil. Večkrat
je svojim rekel: »Najboljše orožje, s katerim janze-
nizem premagamo, je molitev in janzenijškim stra-
stim nasprotne čednosti, posebno ponižnost in po¬
korščina duha, ki ste njihovemu napuhu nasproti;

142

ljubezen do zaničevanja, ki je njihovi Častiželjnosti,
priprostost srca, ki je zvijači, hinavščini in prekri¬
tosti, krščanska ljubezen, ki je njihovemu sovraženju
nasproti.

Sklep.

Tu smo v kratkem hoteli povedati, kako se je
Vincencij janzenijškim zmotam ustavljal. Dozdeva se,
kakor da bi se bila glavna naloga njegovega življenja
s tem spolnila, vendar tudi še za druga vsestranska
in velika dobra dela se je potegoval. O priložnosti
razglašenja Vincencija svetnikom je'neki doktor Sor-
bone rekel: ,, Kakor je Bog sv. Ignacija Lojolskega
in njegov red poklical v boj zoper Lutra in Kalvina,
tako je Vincencija in njegovo družbo ustanovil zoper
janzenizem. “ In res, Vincencijevo gorečnost so pode¬
dovali tudi njegovi nasledniki Vsled nepretrgane ču-
jočnosti in previdnosti prednikov, vsakega odstraniti,
ki bi se predrznil novovercem se vklanjati, se je
zgodilo, da se družba z janzenizmom ni okužila, am¬
pak neomadeževana ostala med tem, ko so druga
društva v zmote zabredla. Ko je v začetku 18. veka
janzenijška kriva vera zopet glavo vzdigniia, je Bog
dal misijonski družbi Janeza Bonnet-a za višjega
prednika, ki jo je s svojo previdnostjo in modrostjo
vseh nevarnostij ovaroval.

Da pa spet na Vincencija pridemo , moramo
vprašati, odkod je izhajal njegov stud do krive vere?
Previdel je nje žalostne nasledke, ki bodo Francozko
trli. Strahovite razvaline, kakor jih je kalvinizem po¬
vzročil in katerih priča je Vincencij v svoji mladosti
moral biti, so mu dale soditi, da bo ta nova kriva
vera francozko deželo ravno tako izdelala, kakor se
je nekdaj z angleško, nemško in z drugimi po Lute-
ranstvu zgodilo. Mislil si je, novo katoliško življenje,
ki je po tridentinskem zboru v prvi polovici 17. veka
tako čudno se razcvetalo, veliko svetih mož rodilo
ter tako čudno spremembo naredilo, janzenizem mora
zadrževati, v janzenizmu vsi katoliški zavodi, dobra
dela in ustanove največjega sovražnika imajo. In res,

143

ko je nova kriva vera jela se ustanovljati, zapazimo,
da je jelo tudi vse katoliško gibanje zastajati. V tem
veku ne nahajamo onih blagosrčnih duš, ki so polne
junaške ljubezni, kakor so se videle poprej v službi
ljubezni sv. Vincencija in jih še bomo videli; nova
duhovna društva ne nastajajo; dobra dela so zaspala,
svetnika ne najdemo nobenega v tem času. Na mestu
navdušenih src, ki so za dobro vneta bila, se nahaja
ledena, trda pravilnost, mesto maziljenja pobožne
ljubezni, gospodari povsod neokusna strogost. Čistost
je najti le še v bukvah, razvada in razujzdanost ste
nje mesto prevzeli.

Nekrščansko gibanje 18. veka izvira iz janze-
nijške krive vere. Strahovita zveza med Janzenisti,
nevernimi modrijani in kraljevo vlačugo, katere za¬
vetišče so parlamenti, je povzročilo punt, ki je vso
Evropo vnel. Nameravali so, kakor da bi hoteli le
Jezuite pobiti, a prav za prav je vojska obrnjena
bila zoper papeštvo in sv. Cerkev — to pa se je za-
moglo zgoditi le potem, ko so janzenijški nauki v
srcih ljudstva spoštovanje do cerkve zadušili. Take
nasledke ima janzenizem. Janzenizmu se je zahvaliti,
da so lajiki se v svetišče vrinili; on je duhovščino
pred novega Pilata postavil in izdal cerkvene zadeve
svetni sodniji, on je poskusil, kar se poprej ni zgo¬
dilo, cesarja poleg ali celo nad papeža staviti. Potem,
ko je kakih 200 let se zoper papeža bojeval, se nje¬
gove sledi razgubijo v boju leta 1793, ko so sv. cer¬
kev v krvi njenih lastnih otrok zadušiti hoteli. —
Tak je janzenizem, tako je njegovo delovanje, tako
je pridrževal katoliško prenovljenje, katero pospeše¬
vati je Vincencija Bog na Francozkem poklical bil.
Smrt tega svetnika je tako rekoč začetek propada,
vendar svetniki tudi po smrti v svojih delih živijo;
videti toraj hočemo, kako je uživljanje njegovih del
začetek vstajenja katoliške vere in krščanske ljubezni.

-*>«<- - -

144

Četrta doba.

Vincencijeve posamezna dobra dela krščanske
ljubezni.

Prvo poglavje.

i. Duhovne vaje za razne ljudi.

»Vsa dežela je popolnoma pokončana, ker ni
nikogar, da bi si k srcu vzel." Jerem. 12. 11. Te be¬
sede so žalibog le preveč resnične; da ne omenjamo
onih ki v senci smrti sedijo, poglejmo, ka,ko se med
nami (kristjani) godi, ako si Božjih resnic, katere z
ustmi spoznavamo, k srcu ne jemljemo in na se ne
obračamo ? Brez premišljevanja so najtehtnejše resnice
brez uspeha, ne ganejo, ne zagrejejo, tudi ne pretre¬
sejo, človek pozabi na.svoj poklic, se vtopi v posvetno,
in če tudi vse veruje, kar je Bog razodel, živi, kakor
da ne bi nič veroval. Zato so se svetniki tolikanj po
ganjali, da bi kristjani s premišljevanjem Božjih resnic
svojo vero oživljali in pri luči sv. vere svoj dušni
stan preiskovali ter vse, kar grešnega najdejo, odstra¬
nili in se zanaprej tega držali, kar so v premišljevanji
za dobro spoznali.*)

*) To je površni načrt duhovnih vaj. — So. ki bi radi du¬
hovne vaje napravili, pa nimajo priložnosti in tudi ne vejo. kako.
Takim podamo tu obširen načrt in razvrsteno tvarino, po kateri
naj se pri premišljevanji ravnajo.

Prvi dan:  Ob t/, 6. uri jutrajna molitev in premišljevanje:
Zakaj nas je Bog vstvaril, — do 7. ure; takoj ob 7. uri se
moli: Angel Gospodov ... in litanije sladkega imena Jezusovega.
Ob 7. uri je sv. maša.

Ob 8. uri branje Tomaža Kempčana I. bukve 20. poglavje.
Za duhovne so ob ‘/ 4  9. uri Horae minores.

Ob 9. uri duhovno branje do l j a  10. ure. — Od */, 10. do s / 4  11.
ure izpraševanje vesti, pretresanje stanovskih dolžnosti, in priprava
za spoved.

Ob s / 4  11. do s / 4  12. ure premišljevanje: greh. —Ob */ 4  lž.
litanije sv. Jožefa, in kratko obiskovanje sv. rešnjega Telesa. -

145

Zelo koristno je, ako se človek vrh svojih vsak¬
danjih pobožnostij vsako leto enkrat vsem posvetnim
skrbem odpove, se za nekoliko časa v samoto poda,
in samo na eno potrebno misli ter za svojo dušo
poskrbi. Tako duhovno samoto priporočajo posebno
sv. Ignacij Lojolski, sv. Karol Boromej in sv. Frančišek
Zalezijan — ne samo duhovnim, ampak tudi posvetnim
ljudem. Tako lepa ko je ta misel, izvršiti za vse sploh
se ni dala, Vincencij je poskušnjo naredil ter svojo
hišo vsem odprl, bodisi katerega stanu koli, če so le
želeli duhovne vaje delati. Na se je obračal Jezusove
besede: „Pridite k meni vsi . .jaz vas bom poživil."

S prvega so se te pobožnosti opravljale v zave¬
tišču dobrih otrok; ker je pa tu prostora zmanjkalo,
so se prenesle k sv. Lazarju, kjer se je — pa ne le
tu, ampak tudi v drugih naselitvah misijonske družbe,
— za blagor duš neizmerno veliko dobrega storilo.
Kdorkoli se je oglasil, je bil z veseljem sprejet, in
misijonarji so postregli vsakemu na duši in na telesu.
Neki duhoven, ki je sam vse videl in slišal, piše o

Ob 12. uri Angel Gospodov in kratko izpraševanje vesti. — Ob
V s  2. uri sv. rožni venec — (Vesperae et Completoriura za duhovne.)
Ob */,, 3. uri duhovno branje do 3. ure; prosti čas, — Ob 1  4  4. uri
premišljevanje: stanovske dolžnosti do 4. ure. — Ob 4. uri križev
pot (Matutinum za duhovne.) Ob 5. uri branje iz Tomaža Iv. druge
bukve 6. poglavje. — Potem priprava za spoved.

Od ‘/. 2  6. do '/, 7. ure premišljevanje: smrt. — Ob ' ,.7. uri
litanije sv. Vincencija in obiskovanje sv. rešn. Telesa. — Ob 8, uri
večerna molitev in priprava premišljevanja za naslednji dan: sodba.

Razvrstitev časa za drugi in tretji dan je. kakor prvi dan:
premišljevanje pa je:

Drugi dan:  Ob ‘/ a  6. do */ 2  7. ure sodba. — Ob 8. uri iz
Tomaža Kempčana I. knjiga 15. poglavje.

Ob s / 4  11- do s / 4 12. ure drugo premišljevanje: Pekel.

Iz Tomaža Kempčana ob 5. uri se bere: I. knjiga 24. po¬
glavje. — Ob >/ 4  4. do 4. ure premišljevanje o krščanski ljubezni.
Četrto premišljevanje od ‘/a 6. do ‘/a 7- ure: Kristusovo trpljenje.

Tretji dan:  Prvo premišljevanje od ‘/. 2  (>. do K, 7. ure sv.
maša ali sv. obhajilo. — Iz Tomaža Kempčana ob 8. uri se bere
I. knjiga 23. poglavje. — Drugo premišljevanje od 3  4 11. do 3 4 12.
ure Mati Božja. — Tretje premišljevanje *; 4 4. do 4. ure: Nebesa.
— Ob 5 uri Tomaž Kempčan IV. knjiga 12. poglavje. — Četrto
premišljevanje od */ 8  6. do t /,7.  ure: Stanovitnost.

10

146

tem: „Vsi — revni in stiskani, bodisi katerega stanu
koli, najdejo pri sv. Lazarju zavetišče in tolažbo; vsi
se od Vincencija in od njegovih z veseljem sprejemajo.
Velika vrata, stanovanje, obednica, vse jim je odprto.
Videl sem tu ob enem svetne duhovne in redovnike,
žlahtnike in dvornike, svetovalce in vojake, dijake,
puščavnike in priproste kmetiče; Vincencij je hrepenel
vsakemu pomagati, postreči in tolažiti. Hotel je, naj
bi se v njegovi hiši vedni misijon obhajal. In res,
vedno so prihajali in odhajali taki, ki so se želeli z
Bogom spraviti, in svoje življenje pobolšati. Vincencij
v to samoto vse vrste ljudi sprejema, jih za čas du¬
hovnih vaj preskrbuje z vsem, česar potrebujejo, pa
s tako ljubeznjivostjo, da so tudi najneobčutljivši gi¬
njeni in se poboljšajo. Že tak ljubeznjiv sprejem in
prijazni razgovori si morajo srce pridobiti. Vincencij
je sam rad — kedar so ga besede na to nanesle —
kakor za šalo hišo sv. Lazarja primerjal Noetovi barki,
v katero so razne vrste živali sprejete bile. — Da bi
pa še ženskam priložnost naklonil duhovne vaje opra¬
viti, je hčeram krščanske ljubezni dotična sporočila
dal, gospodično les Gras pa za duhovno voditeljico
postavil."

2. Korist duhovnih vaj.

Morda se nepotrebno zdi dokazovati, koliko du¬
hovne vaje tudi posvetnim ljudem koristijo. Če bi nas
tega tudi skušnja ne učila, nam duhovne vaje same
svoj korist kažejo. In zakaj bi ne bilo za vsakega
koristno in dobro, ako se posvetnemu šumu in blišču
za nekoliko časa umakne in v samoti po navodu po¬
božnega voditelja Božje resnice premišljuje, svoje do¬
sedanje ravnanje pretresa, svojo vest v veliki spovedi
očisti, si za prihodnost v molitvi vpričo Boga načrt
novega življenja napravi ter za milost prosi zvesto
potem načrtu živeti? „Na vsak način pa je vprašanje
pastirstva važno, piše škof Galura, kako bi se tudi
dušni pastirji tega sredstva poslužili v blagor njim
izročenih ovčic, posebno takih, ki so že več let z greš-

14?

nimi navadami premreženi. Gotovo ima dušni pastir
dolžnost zgubljene ovčice iskati, in vse poskusiti, pre¬
denj jih žalostni osodi prepusti. Če toraj navadno opo-
minjevanje in svarjenje nič ne pomaga, bi ne bilo
dobro tudi z duhovnimi vajami poskusiti? Sv. Vincencij
kaže v besedi in dejanji, kako pripravne so ravno du¬
hovne vaje grešnike, če so se tudi že v največje pre¬
grehe pogreznili, Bogu pridobiti; on pravi: „Komur pa
duhovne vaje ne pomagajo, tega le čudež, poboljšati
zamore. Kadar se je dušni pastir zadnjega sredstva
poslužil — brez vspeha — sme z zaupanjem reči:
„ „Gospod, ti veš, da sem s tem človekom vse po¬
skušal, kolikor je bilo v moji moči, sem storil; je toraj
tvoja sv. volja, da se ta z Jezusovo krvjo -odrešena
duša izveliča in ne pogubi, moraš čudež storiti.“ Kaj
pa bodo svojemu višjemu pastirju Jezusu Kristusu
rekli taki, katerim nič mar ni, ako njim izročene ovčice
po grešnih potih letajo in v pogubljenje zabredejo ?
Pa pustimo to in poglejmo, kako so se duhovne vaje
pri sv. Lazarju vršile. Že takoj od začetka se je tu
marsikaj čudnega videlo. Kakor hišni oče v evange¬
liju je Vincencij k mizi vabil brez razločka vse: revne,
slepe, kruljeve, kdorkoli se je oglasil; še pošiljal je
svoje misijonarje, naj iščejo takih, ki se želijo v du¬
hovnih vajah za nebeško ženitnino pripraviti. Vsaki
dan so se v obednici videle osebe raznega stanu —
iz mesta in iz dežele; revni in bogati, škofje in mašniki,
dijaki in profesorji, vojaki in obrtniki, visoki gospodje
in priprosti rokodelci, sploh vsi, kateri so se želeli z
Bogom spraviti, so tu dobro došli. Postreglo se jim
je z jedjo in pijačo -— brezplačno — zato, da bi jih
v samoti skrb za stroške ne motila. Zato pa je tudi
blagoslov Božji ne le rosil — ampak z curkom tekel
na navzoče."

3. Ugovor — odgovor.

Število pobožnih gostov je pa vedno naraščalo,
tako, da so jih na leto po 700 do 800 računih, ki so
samo pri sv. Lazarju duhovne vaje delali. Taka je bila

10 *

148

tudi v drugih naselbah misijonarjev, zlasti v Rimu,
kjer je v 25 letih 20.000 oseb to pobožnost opravilo.
Povsod so duhovne vaje rodile obilen sad, breme
stroškov pa se je od dne do dne stežilo. Kakor smo
omenili, se je vsem prihajačem brezplačno vse dajalo
in vsled tega so se pri sv. Lazarju morali zadolžiti.
Nekateri, ki so sicer pošteno mislili, a Vincencijevega
duha in zaupanja poznali niso, so mu jeli pred oči
staviti, češ da v hiši ni več prostora za toliko ljudi,
tudi se bo družba preveč v dolgove zakopala, kar bo
njeno delovanje zadržavalo, konečno, da so med temi,
ki tu sem zahajajo, taki, ki ne pridejo iz pobožnosti,
ampak le, da se za nekoliko dni zastonj pasejo. Po¬
slušajmo, kaj je Vincencij na to odgovoril: „Ako bo
prostora zmanjkalo, porabite mojo sobo; je govorjenje
o stroških, moram reči, da so dobro obrnjeni; in če
se bo naša hiša v dolgove zakopala, Bog zamore vse
dolgove poplačati, smemo se tudi zanesti, da jih bo
res plačal. Če ne pridejo vsi iz čistega namena in če
duhovne vaje ne koristijo vsem, je že veliko storjeno,
ako le nekaterim koristijo. Če pa nekateri pridejo res
samo, da se pri nas nasitijo, ker nimajo kaj jesti, ni
tudi to dobro delo, ako lačne nasitujemo. In kaj? če
bi hoteli take odpraviti, kako bomo ločili vredne od
nevrednih? Bi se nam ne znalo primeriti, da bomo
tudi takim slovo dali, ki iz čistega namena pridejo ?
Tako pa bi mi krivi bili, da milosti zgubijo, katerih
bi se bili v duhovnih vajah vdeležili.

4. Dajte, in se vam bo dalo.

Tako je hotel Vincencij svoje z nepretresljivim
zaupanjem na Božjo previdnost navdušiti. Kakor se
mu je ravnanje onih studilo, ki brez premisleka dol¬
gove delajo, tako je tudi trdno upal, da Bog tistega
ne bo zapustil, ki v službi krščanske ljubezni svoje
premoženje potrosi. Ravnal seje po besedah Jezusovih:
»Dajte, in se vam bo dalo; dobro, natlačeno in potre¬
seno in zverhano mero vam bodo dali v vaše naročje.
S kakoršno mero namreč boste merili, s tako se vam

149

bo odmerjalo." Lnk VI. 38. Denar v dobra dela usmi¬
ljenja obračati mu je bilo ravno tako, kakor ga Bogu
na posojilo dajati. Zato je rekel: „Če bodo majhen
čelnic naše družbe dolgovi kakor morski valovi sem
ter tje metali, in se bo jel že topiti, se ne bomo bali,
ampak z zaupanjem bomo rekli: Gospod, pomagaj nam,
da se ne vtopimo." Ko se je toraj nekega dne nek
brat lajik nad preveliko trumo pobožnih gostov vstrašil,
in rekel: „dozdeva se mi, gospod, da jih preveč spre¬
jemate," mu Vincencij smehljaje in prijazno odgovori:
,,Veste, ljubi moj brat, zakaj so k nam prišli? Zato,
ker bi se radi vsi izveličali." Malo se je zmenil tudi
za trud in težave, ki so se morale prenašati pri taki
priložnosti, vsi so bili z največjo prijaznostjo sprejeti,
če je bil kateri čisto neveden, ga je Vincencij enemu
izmed svojih izročil, naj mu dotične resnice iz bukev
bere in razloži, ter ga uči, kako se ima Begu pripo-
ročevati, svoja dela Bogu darovati, rožni venec moliti,
in druge pobožnosti opravljati, in kaj ima storiti, kadar
mu od Boga dobre misli in svete želje pridejo. — Eno
ga je skrbelo — tega moža po Božji volji — namreč,
da bi se njegovi polagoma tega dela naveličali in se
stroškov zbali, katerih je vselej treba bilo. Koliko skrbi
mu je to delalo, razvidimo iz njegovih nagovorov, s
katerimi je svoje za to reč vnemal; tu navedemo le
nekatere njegovih mislij in izrekov:

5. Vincencijeve misli o duhovnih vajah.

Rekel je nekega dne svojim: „Oh dragi gospodje!
kolika milost za, nas, da nam Bog toliko ljudi pošilja,
katerih duše zanj čistimo! Pri nas je vedno veliko
vojakov in te dni pride eden in pravi: „gospod, ne bo
dolgo, ko se bom moral v nevarnost podati,. zato bi
rad svoj dušni stan poravnal. Vest mi pokoja ne da,
in ker. nevem, je-li bom še živ prišel iz te nevarnosti,
se hočem na vse dogodke pripraviti, ki me znajo za¬
deti." Zdaj, hvala Bogu, jih je tu veliko, ki želijo du¬
hovne vaje pri nas opraviti. Oh gospodje! koliko do¬
brega lahko storimo, ako jim po svoji moči pomagamo!

150

Pa kako žalostno bi bilo, ako bi naša gorečnost v tem
ponehala! Bojim se, da, sila se bojim, moji dragi bratje,
da bodo časi prišli, ko se gostje ne bojo s tako ra¬
dostjo sprejemali v duhovne vaje. In kaj potem ? Bati
se je, da bo Bog družbi ne le milost duhovnih vaj,
ampak tudi še vse druge milosti, odvzel. Še ni dolgo,
ko mi je bilo rečeno, da je parlament nekega svetnika
iz službe djal. Pripeljali so ga v veliko svetovalno
izbo, kjer so ga vsi v rudečih, častnih oblačilih pri¬
čakovali Predsednik pokliče beriča in mu ukaže, naj
zadolženemu častno obleko in baret vzame, ter ga
proglasi nevrednim in nesposobnim za tako čast in
službo. Taka se zna tudi nam zgoditi, ako bi od Boga
podeljeno milost zlorabili, to je: ako bi od prve go¬
rečnosti odjenjali. Bog bi nam milost odvzel, ker smo
se stanu, v kateri nas je poklical, in službe, katero nam
je izročil, nevredne storili. Oh Bog, kolika nesreča!

Tisočkrat zahvalimo Boga, moji dragi bratje, da
se je k nam ponižal, in hišo sv. Lazarja v gledališče
svojega usmiljenja spremenil, kjer sv. Duh vedno s
svojo milostjo take čudne reči dela. Ko bi pa njegove
nevidne milosti z očmi videli, kako bi se še le čudili!
Blagor vam, dragi bratje, naša hiša je sedež Božjega
usmiljenja, ona je kraj, kjer se kralju vseh kraljev
vredno prebivališče pripravlja v tistih srcih, ki pri¬
dejo, da bi pri nas duhovne vaje opravili. Kaj ne, da
bomo radi tem ljudem postregli ? in kot takim, katere
nam Bog sam pošilja. Ne glejmo na zunajno postavo
človeka, reven nam mora ravno tako ljub biti, kakor
bogat, da, še ljubši, kakor bogat, ker je v svojem
revnem stanu Božjemu sinu podobnejši, kakor bogat.
Koliko jih je, ki se po 20, 30, 60 in še več milj po
pošti k nam pripeljajo; ne gledajo ne na stroške ne
na težave potovanja; pridejo, ne samo, da bi veliko
spoved od celega življenja opravili, ampak še tudi v
svojih posebnih zadevah bi radi določni odgovor imeli:
Eni se želijo, o volitvi svojega stanu posvetovati; drugi
bi radi zvedeli pripomočke, s katerimi bi se tudi med
svetom zamogli izveličati; eni čutijo v sebi nagib se
svetu odpovedati in pridejo v samoto, da bi Božjo

151

voljo prav spoznali; so, ki so še le pred kratkim ka¬
toličani postali, in ti pridejo, da bi se resnic sv. vere
še bolj naučili ter se na vredni prejem sv. zakramentov
pripravili. Tudi že več častnikov (oficirjev) je bilo tu,
ki so želeli svoj dušni stan poravnati, da bi potem
za druga opravila svojega stanu tolikanj pripravnejši
bili. Priletni in stari se te pobožnosti poslužujejo, da
se na smrt pripravijo; dušni pastirji in drugi duhovni
hodijo od vseh krajev k nam, da v tej samoti svoje
ravnanje pregledajo in svoje življenje po svojem po¬
klicu vravnajo, da bi, kakor v starosti, tako tudi v
čednosti rastli. Oh dragi moji gospodje, koliko dobrega,
bi se v teh duhovnih vajah storilo, ako bi tudi mi
zvesto z milostjo Božjo sodelovali! Kolika tolažba za
ljudi, ako pri nas najdejo zavetišče, katero je vsem
odprto, ki se z Bogom spraviti želijo! Ta hiša je bila
nekdaj hiralnica za gobove, pa še eden se tu ni ozdravil;
sedaj pa je pribežališče grešnikov, ki so na duši go¬
bovi, in koliko jih je, ki se popolnoma očistijo dušnih
boleznij. Moram reči, da jih je veliko, ki mrtvi sem
pridejo, po milosti Božji pa spet življenje duše dobijo.
Oh kako srečni smo, da je hiša sv. Lazarja, hiša vsta¬
jenja postala! Sv. Lazar je bil že 3 dni v grobu, a
četrti dan je oživel in vstal. Kristus naš Gospod, ki
ga je oživel, deli tudi tukaj mnogoterim rav , n0 , , e
milosti. Veliko jih je, ki so tu v duhovni samoti, kakor
da bi v grobu bili, ker so od posvetnega šuma ločeni,
in samo z Bogom občujejo, zato tudi čisto prenov jem
vstanejo. Kdo bi se ne veselil nad takim blagoslovom .
Kdo bi zato ne hvalil Boga, ki je začetnik toliko do¬
brega? Kolika sramota, kolika nesreča pa tudi za nas,
ako bi se teh milostij iz zanikernosti nevredne stori 1 .
Kako grdo bi bilo, ako bi se pritožili, češ, da du ovne
vaje neznosne težave in stroške zahtevajo! V primeri
z onimi misijonarji, ki so nekdaj mrtve oživljali, n m
bili le senca, ne bili bi živi služabniki Božji, ampa
mrtva trupla, ne Lazarji, ki so iz groba vstali, . am P a
mrtvo okostje brez duše. Naše poslanstvo, ki je z j
zdravilna kopel in v kateri se jih toliko očisti, 1  P
stalo smradljiva mlaka, ako bomo leni m zani -

152

Prosimo toraj, dragi gospodje in bratje, Boga, da nas
nikoli taka nesreča ne zadene; prosimo blaženo De¬
vico Marijo, da nas s svojo priprošnjo in z gorečo
željo, s katero po spokorjenji grešnikov hrepeni, tega
varuje; prosimo tudi sv. Lazarja, naj bode varuh in
branitelj naše hiše/

6. Dalje.

O priložnosti nekega potovanja v Bretagno sreča
Vincencij moža, ki se mu je prisrčno zahvaljeval za
ljubeznjivo postrežbo in za vse dobrote, katere je v
času svojih duhovnih vaj pri sv. Lazarju dobil ter
rekel: „Gospod, ko bi ne bil pri vas te pobožnosti
opravil, bi bil gotovo pogubljen; to povem vsakemu,
tudi kedar sem v družbi, in ponavljam povsod: ako
bi ne bil pri sv. Lazarju duhovnih vaj opravil, prišel
bi bil v pekel." Ko je Vincencij to svojim poročal, je
rekel: „Gotovo, ne vsak, ki je pri nas duhovne vaje
opravil, jih je tako dobro opravil, kakor ta mož; vendar
vedite, da so v Božjem kraljestvu na zemlji dobri in
slabi, kakor so v mreži razne vrste ribe, dobre in slabe.
So, ki milosti Božje, katere so v obilnosti dobili, za¬
metujejo, in akoravno je Bog tako zlorabo previdel,
jim je le milost dal. Koliko jih je, ki se ne vdeležijo
sadu Jezusovega trpljenja in smrti? So, ki — kakor
apostol pravi, Jezusovo za njih izveličanje prelito kri
z nogami teptajo. O ljubeznjivi Izveličar, vedel si, da
se večji del ljudi ne bo zmenil za tvojo drago kri in
— akoravno si vedel, da te bodo neverniki zasramo¬
vali in tudi kristjani tvoje milosti zlorabili, si vendar
za vse hotel vmreti. Ni ga res tako dobrega in sve¬
tega dela, ki bi se ne bilo že od hudobnih oskrunilo
in zlorabilo, zato pa se dobro le ne sme opustiti."
Se pri neki drugi priliki je rekel: Pred več leti je
bil nek gospod pri nas v duhovnih vajah — od dalječ
je prišel in že pri svojem prihodu je rekel: „Gospod,
do vas sem se obrnil, in če me v duhovne vaje ne
sprejmete, sem zgubljen." Pri odhodu pa je bil sila
ginjen, tako, da sem se čudil. Trije drugi gospodje so

153

prišli ud unanjih mej Champagne k nam v duhovne
vaje, eden je druga dva s seboj pripeljal. Oh Bog,
kako mogočna je tvoja milost, ki ljudi od vseh krajev
h križanji privabi! Kajti duhovne vaje se delajo, da
človek svoje mesene želje križa in da z apostolom
reči sme: „Jaz sem svetu in svet je meni križan.“

7. Sklep.

Ti in enaki nagovori so bili iskrice tistega sve¬
tega ognja, ki je tlil za Boga in blagor bližnjega v
njegovem srcu, hotel je pa, da bi tudi v srcih njegovih
misijonarjev tlil, zato jih je tako navduševal. In res
je misijonska družba tudi po smrti svojega blagega
očeta razun drugih opravil tudi to od Vincencija to¬
likanj priporočano delo nadaljevala ter si prizadevala
v njegovem duhu ravnati *) do francozke prekucije, ki
je ude sicer razškropila, družbe pa ni razdjala.

Kdo zamore preračuniti, koliko hudega se je z
duhovnimi vajami odstranilo in koliko dobrega sto¬
rilo ! Koliko v globočino greha pogreznjenih se je re¬
šilo! Koliko duš izveličalo ! Koliko se jih je na pravo
pot pripeljalo! Je bil kje kak spriden človek, pri ka¬
terem ni pomagalo ne opominovanje ne svarjenje, so
ljudje navadno rekli: „ta bo moral pri sv. Lazarju
duhovne vaje opraviti; in res, večji del vsakokrat se
je ta zadnja poskušnja posrečila.

*) Vsem — ne le prečastitim duhovnom, tudi poštenim la-
jikom so še dandanes vrala odprta v vseh naselbah misijonske
družbe, in kakor v časih sv. Vincencija, se jim tudi sedaj postreže

1) v Gradcu, Mariengasse Nr. 14,

2) v Celju, pri sv. Jožefu.

3) v IViener-Neudorf, (postaja Modling),

4) na Dunaju Kaiserstrasse Nr. 5,

5) v VVahring-u na Dunaju Vincenz-Gasse Nr. 3,

6) v Ljubljani, travniške ulice št. 1.

154

Drugo poglavje,

Ustanova društva žlahtnih gospa v Parizu.

i. Predsednica Goussault.

Tako sprideno, ko je tudi takrat ljudstvo na
Francozkem bilo, se nahajajo v zgodovini tistih časov
še blage duše, ki se smejo kristijanom prvotnih časov
krščanstva primerjati. Nekaterih —; ne le ženskega,
ampak tudi možkega spola — smo že omenili, druge
hočemo v življenji našega Svetnika spoznavati. Med
te štejemo po vsej pravici vdovo ranjkega predsed¬
nika Goussaulta. Bila je še mlada, in ne le zala in
vrlega obnašanja, ampak tudi bogata. Ne bilo bi ji
pretežko se v drugič omožiti, bilo jih je veliko, ki so
ji roko ponujali, a ona se je odpovedala vsem še
tako bliščečim ponudbam ter storila junaški sklep,
samo ubogim streči, zlasti bolnikom. Za polje svo¬
jega delovanja si je izvolila veliko Parižko bolnišnico:
Hotel-Dieu. Ta zavod je imel blizo 1200 postelj in
vsako leto se je tu 20 — 25.000 bolnikom postreglo.
Bolnike oskrbovale so že veliko let redovnice, katerih
nočemo imenovati. Blaga predsednica pa se je pre¬
pričala, da je tu prenovljenja treba in to doseči, so
bile njene hrepeneče želje.

2. Kako se je društvo ustanovilo.

S takimi mislimi navdana se poda gospa Gous¬
sault leta 1634 k Vincenciju ter ga prosi, naj v svoji
ljubezni do bolnih misli na sredstva, s katerimi bi
se v bolnišnici boljši red dal napraviti. Vincencij je
odgovoril:*) „Ta zavod že ima svoje oskrbnike —
duhovne in svetne — in v njihovo ravnanje se vti¬
kati bi znalo zamero, mojemu početju tisoč zadržkov
vzročiti, tako, da bi bolnikom nič ne bilo pomagano.

*) Vincencijeve lastne besede so : »Kako bi se predrznil svoj
srp na p tuj o žetev položiti? Oskrbniki imenovanega zavoda so,
kolikor jih poznam, previdni in modri možje.«

155

Gospa gre h kardinalu-nadškofu Pariškemu, ter mu
živo pred oči stavi nerodnosti in pomanjkljivosti te
za Pariz tolikanj važne bolnišnice. Ta pa je dal Vin¬
cenciju sporočiti, da so njegove želje društvo žlahtnih
gospa vpeljati, ki se bodo za bolnike v tem zavodu
potegovale. Več ni bilo treba; Vincencij je svojega
višega pastirja precej umel ter več žlahtnih gospa v
zbor povabil, v katerem jim je to zadevo tako živo
priporočal, da so vse enoglasno obljubile, veliko delo
v roke vzeti. Konečno jim je priporočil, naj svoj ju¬
naški sklep z molitvijo in s prejemom sv. zakramen¬
tov utrdijo, ob enem pa še več takih blagih duš pri¬
dobijo. Vse se jim je posrečilo. Drugi zbor, katerega
je čez nekaj časa sklical, je imel že veliko več udov,
kakor prvi, navzoče so bile med drugimi tudi so¬
proga velikega kancelarja, gospe de Toucjuet in de
Traversay, sploh gospč žlahtnosti prvega reda. Izvo¬
lile so si prednico društva, pomočnico prednice in
ključarico. Ne dolgo je društvo imelo nad 200 gospa,
med temi so bile tudi kneginje in vojvodinje. Vse
vnete za Božjo čast so se le veselile Izveličarju streči
v osebah revnih bolnikov.

3. Vincencijeva previdnost.

Tako se je osnovalo društvo žlahtnih gospa, ki
je tekom časa neizrekljivo veliko dobrega storilo.

Prva naloga društva je bila bolnikom telesno
in duhovno pomagati, v obojnem obziru so bili za¬
nemarjeni. Najtežavnejše pa je bilo delo pričeti, ali,
kakor je Vincencij rekel: srp na ptujo žetev položiti,
in pri tem ne žaliti one, katerim je oskrbništvo bol¬
nikov izročeno bilo. Bilo je lahko misliti, da bo so¬
vražnik vsega dobrega takemu podjetju nasprotoval
in blagim dušam kamne pred noge metal. Vincencij
je gospem to že poprej povedal, ob enem pa jih je
navduševal, ne bati se nobenega nasprotovanja.

Kako bodo reč sprožili ? Vincencij se sam k
predniku bolnišnice in v postrežbo odločenim redov¬
nicam poda, ter jim v ponižnosti razloži želje kar-

156

dinala-nadškofa in pošteni, blagovoljni namen gospa.
In res, Vincencijev predlog je bil dobro sprejet, on-
dotno predstojništvo je bilo zadovoljno s tako po¬
nudbo. Vincencij takoj štirim gospem naroči, naj delo
začnejo z obiskovanjem bolnikov; le-te še niso svo¬
jega obiskovanja končale, ko na Vincencijev ukaz že
druge štiri pridejo in njih delo prevzamejo. Vse je
bilo tako narejeno, da so v kratkem času vse gospe
na vrsto prišle. Za podlago njihovega ravnanja jim je
Vincencij te-le ravnila dal:

1. Vselej, predenj v bolnišnico stopijo, naj Boga,
ki je oče ubogih, za milost prosijo, in se blaženi Ma¬
riji Devici ter sv. Ljudeviku, ki je prvi ustanovitelj
tega zavoda, ponižno priporočijo.

2. Naj se ondotnim redovnicam, ki oskrbništvo
bolnikov imajo, v postrežbo ponudijo in prosijo, da
jim blagovolijo, se tako bogoljubnih del vdeleževati.

3. V svojem obnašanji in občevanji z redovni¬
cami naj bodo vljudne, prijazne v besedi in dejanji
in naj se natanko držijo tega, kar one ukažejo, kakor
da bi bile res njihove služabnice.

4. „Ko bi pa te Bogu posvečene device proti
vam neprijazne bile, ali jim ponujane pomoči prezi¬
rale, se ne smete z njimi prepirati, ne jim nasproto¬
vati, ampak molčite in dajte jim njihovo veljati. Tudi
jim je priporočal: kadar naletite na razvade in na¬
pake, ki se na vsak način zatreti ali odstraniti mo¬
rajo, varujte se vsake tudi najmanjše žaljive besede;
ne ravnajte in ne govorite, kakor da bi hotele go¬
spodariti. Ne iščite drugo, kakor bolnikom duhovno
in telesno pomagati; te naloge pa ne morete izvršiti
brez pomoči duhovnih devic, katere so za postrežbo
bolnih odločene. Spodobi se toraj, da imate do njih
tako spoštovanje, čast in ljubezen, kakor Kristusove
neveste zaslužijo. Božji Duh s krotkostjo in ljubez¬
nijo ravna in temu, ki se od njegovega navdihovanja
voditi da, se bo gotovo vse posrečilo".

157

4. Res se je vse posrečilo.

Ti nauki so živ dokaz evangeljskega duha, ka¬
teri je Vincencija navduševal. Kdo bi pa tudi ne
občudoval srčnosti in določnosti teh gospa? Bile so
hčere prvih najimenitnejših žlahtnih rodbin, navajene
zapovedovati, in zdaj se morajo šegam teh redovnic
vklanjati, se pred njimi poniževati, z njimi prijazno
govoriti, jih še prositi, je-li smejo pri bolnikih dobra
dela usmiljenja opravljati. Koliko zatajevanje za take
imenitne, žlahtne in vseskozi omikane gospe! Raz¬
odevala se je tu res moč žive vere in prave kr¬
ščanske ljubezni. Zato so povzdigovale svoja srca k
njemu, ki jih je v postrežbo njihovih trpečih bratov
in sester poklical, natanko so se držale Vincencijevih
pravil ter so se proti duhovnim postrežnicam bolniš¬
nice ne le ponižno, vljudno, prijazno in ljubeznjivo
obnašale, ampak so še njim in njihovim sorodnikom,
ki so tu in tam v mestu stanovali, razne dobrote
delile; in tako so si pridobile popolnoma njih zau¬
panje. Slobodno in brez vsega zadržka so smele
razne sobe zavoda obiskovati, bolnike popraševati,
česar potrebujejo; tako pa jim je lahko bilo opa¬
zovati marsikaj, kar ni bilo prav, bolnike tola¬
žiti, učiti in olajševati njih grenko osodo. Njim se
je zdaj gospodičina le Gras s svojimi hčerami kr¬
ščanske ljubezni pridružila, kajti dosedaj si niso
upale ne ene stopinje v bolnišnico storiti. Priprav¬
ljala je zlasti razne pijače in jedila za krepilo in
olajšanje, katere so gospe pri obiskovanji bolnikom
dajale. V ta namen je Vincencij blizo bolnišnice po¬
sebno sobo v najem vzel, kjer so hčere krščanske
ljubezni deloma pripravljale, deloma shranjevale to,
kar je bilo bolnikom potreba. V nekem pismu na
gospodičino le Gras se Vincencij prisrčno zahvaljuje
žlahtnim gospem, slavi njih spretnost in gorečnost,
gospodičino samo pa svari, ne se preoblagati z delom.
„Ne mislite, da preveč storite, ako svojo dolžnost
spolnjujete. Vendar varujte se, da ne poželite več sto¬
riti, kakor kar storite. Vselej se vstrašim, če kdo

158

želi Čez svojo moč delati, kajti k temu nam Bog ne
da ne moči ne sredstev. Za hčer Božje previdnosti
bilo bi to pregrešno. 11

5. Kako zvesto se gospe ravnajo po Vincencijevih
pravilih.

Razun onih v štev. 3 omenjenih, je Vincencij še
druga posamezna pravila gospem dal. Priporočal jim
je: naj sicer v čedni pa priprosti obleki v bolnišnico
hodijo že zato, da častijo revščino Izveličarjevo, nekaj
pa tudi, da se jih bolniki ne bodo bali zarad preve¬
like imenitnosti, tako bo tudi postrežba ložej. S praz¬
nimi rokami naj ne pridejo k bolnikom, „z darili* 1 ,
je djal, „si boste za poduk in tolažbo ložej pot v
srca odprle* 1 . Gledč duhovne pomoči je hotel, naj
gospe le osebe svojega spola k potrpežljivosti in
vdanosti v Božjo voljo opominjajo ter jih uče, kako
imajo svoje grehe obžalovati, dobro spoved opraviti
in na srečno smrt se pripraviti, ali če ozdravijo, kako
morajo pobožno živeti in Bogu služiti. Vendar ne
smejo, kakor z oblastjo ravnati ali se obnašati, kakor
da bi hotele pridigovati. Da bi vse enako ravnale, je
dal zato posebno knjižico tiskati, iz katere so gospe
dotične nauke bolnikom le brale. Tu postavimo Vin¬
cencijev navod, v katerem razlaga, kako gospe bolne
osebe svojega spola za veliko spoved podučevati in
pripravljati morajo. „Ljuba sestra, kako dolgo je že,
odkar ste zadnjič bili pri spovedi ? . . . Hočete veliko
spoved opraviti, ako vam povem, kako se dela?
Rečeno mi je bilo, da je sila dobro in koristno, zlasti
pred smrtjo dolgo ali veliko spoved opraviti nekaj
zato, da se popravi, kar je pri kratkih spovedih bilo
pomanjkljivega, nekaj pa tudi zato. da srčnejše ob¬
žalujem svoje grehe, ako si vse ob enem pred oči
postavim in Božje usmiljenje premišljujem, da me
ni zavrgel, kakor sem zaslužila, ampak me dosedaj
čakal, da bi mi odpustil ter me izveličal, ako se res¬
nično skesam. Glejte, ravno tisti vzrok, ki je mene
nagibal, dolgo spoved delati, nagiba tudi vas ... Če

159

ste pri volji in hočete vedeti, kako se dolga spoved
dela, vam bom povedala ....  Vest izpraševati so me
tako učili....  Pravo žalost in kes nad grehi obuditi
so me učili tako ....  Vera, upanje in ljubezen se
tako obudijo ....  Tako so te pobožne, žlahtne gospe
po navodu svojega modrega voditelja ravnale, da so
bolnike za dolgo spoved pripravile; storile so pa to
s tako ljubeznijo in prijaznostjo, da se jim noben
bolnik ni mogel ustavljati, pa je tudi Bog blagoslav¬
ljal njih blago delo.

6. Bolnišnica dobi novo podobo.

Da bi bolniki sv. zakramente tudi vredno pre¬
jemali, so gospč dva pobožna duhovna najele, katerih
naloga je bila, ne le za smrt bolne, ampak tudi vse
druge spovedovati; eden izmed njih je moral še več
jezikov znati; plačo so jima iz svojega dajale. Ko seje
število bolnikov pomnožilo, so najele še štiri duhovne,
ki so spovedovati pomagali, zlasti pa možke poduče-
vali Božje resnice. Glede podučevanja bolnikov žen¬
skega spola je Vincencij z dovoljenjem društva stvar
tako vravnal, da so nekatere gospe se s tem pečale
med tem, ko so druge telesno postrežbo preskrbo¬
vale. Spoznal je namreč, da so nekatere za telesno
postrežbo, nekatere pa za duhovno spretnejše in ur¬
nejše bile. Hotel je pa, da so tiste, ki so duhovno
oskrbništvo imele, vselej prednika bolnišnice (ki sta
dva korarja bila), za sv. blagoslov prosile in skoz
3 mesece vsaki dan bolnike po- vrsti obiskovale. Ko
so 3 meseci pretekli, so te odstopile in so jih druge
nadomestile. Za vsako, kolikorkrat se je ta spre¬
memba vršila, so sklicali zbor, v katerem so gospe
stopivše iz službe poročale, kar se je v 3 mesecih
njihovega službovanja pri obiskovanji bolnikov po¬
sebnega prigodilo ali zapazilo, ter se je pretresalo,
kaj bi bilo še priporočati onim, ki vnovič službo na¬
stopijo. Tako so se dosedanje vgnjezdene napake
lahko dale odstraniti. Tu omenimo le nekatere: V tej
bolnišnici je bila slaba navada, da so bolniki brez

160

razločka takoj pri sprejemu spoved opraviti morali.
Nasledki tega so bili, da se je veliko spovedij slabo
pa tudi nevredno opravilo, nekaj zarad pomanjkanja
dostojne priprave ali iz nevednosti Božjih resnic, nekaj
pa zarad prevelikih bolečin. Še celo krivoverci, ker
so se bali, da jim bodo sprejem odrekli, ako se spo¬
znati dajo, kdo so, so se katoliške hlinili, ter so sv.
zakramente hinavsko prejeli. Seveda pozneje se nihče
ni zmenil več za spoved. K večjemu so bolnike, kadar
se jim je smrt že bližala, še na spoved spomnili, a
v takem času, ko so najmanj zmožni bili za sv. za¬
kramente. Vso drugo podobo je dobila bolnišnica zdaj,
ko so goreče gospe za to skrbele, da so se bolniki
vedno podučevali v Božjih resnicah, opominjevali k
dobremu, v trpljenji tolažili, z obdarovanjem telesnih
dobrot h hvaležnosti nagibali, k dolgi spovedi pri¬
pravljali in od časa do časa s sv. skrivnostmi se
krepčali. Bogu samemu je znano število onih, ki so
po ljubeznjivem prizadevanji teh gospa rešeni bili.
To sklepamo iz poboljšanja več krivovercev, ki so h
katoliški cerkvi prestopili. Že v prvih letih, ko je
društvo še le delovati začelo, štejemo blizo 700 de
loma protestantov, deloma turkov, ki so sv. katoliško
vero očitno spoznali. Tako se je godilo tudi v na¬
slednjih letih. Bolnišnica sama pa, katere so se do-
sedaj vsi bali, ki so vanjo prinešeni bili, je bila tako
priljubljena, da si je celo nek bogat mestjan v svoji
bolezni to posebno milost izgovoril, naj bi ga na nje¬
gove lastne stroške preskrbovali v imenovani bolniš¬
nici, kjer se je drugim vse brezplačno storilo.

7. Pregled delovanja udov.

Te od duha krščanske ljubezni navdušene gospe
niso le v bolnišnici veliko dobrega storile, Vincencij
jim je odkazal, še drugo polje obdelovati. Ker bomo
pozneje obširnejši o tem govorili, navedemo tu le
pregled njihovih dobrih del: prevzele so izrejo in
vzgojo najdencev, oskrbništvo revnih deklic, ki so
bile v nevarnosti, zapeljivcem v roke priti, dajale so

1(51

obilne darove za ustanovitev raznih pobožnih zavo¬
dov, podpirale so unanje misijone in ponesrečene
kraje, da, cele provincije, ki so po vojski, kugi in
lakoti bile v največjo revščino prišle, so podpirale z
darovi. Za Vincencija pa je bila velika tolažba vi¬
deti, kako so te žlahtne gospe povsod, kjer je treba
bilo, rade na pomoč pritekle in kako je blagoslov
Božji njih delovanje spremljeval. Zato je pri vsaki
priložnosti Boga, ki je začetnik vsega dobrega, hvalil,
kakor tudi te blagosrčne in pobožne duše, ki so bile
v rokah nebeškega Očeta orodje njegove Božje pre¬
vidnosti. Prizadeval si je toraj iz vseh moči tako
zares vse hvalevredno dobrodelno društvo ohraniti —
v prvotni gorečnosti, zlasti ga varovati, da ne raz¬
pade. Vso moč svoje zgovornosti je obračal v to, da
bi podžigal plamen njihove ljubezni, ki se ni nobene
težave, nobene daritve bala. Porabil je za to, zlasti
zbore, v katerih so se udje društva shajali. Za iz-
gled naj ti bode govor, ki ga je imel do žlahtnih
gospa v hiši vojvodinje Aiguillonske in v katerem
jih vnema v prvotni gorečnosti stanovitnim biti.

8. Govor.

Najprej je zahvalil Boga za vse, kar se je do-
sedaj po društvu dobrega storilo, potem pa je rekel:
„Prvi nagib, zakaj te dobra dela nadaljevati morate,
je, ker ga je Bog začel in ne ljudje. Sem vam že po¬
vedal, da bi človek ne bil mogel takega društva upe-
Ijati. Tako je tedaj Bog sam, kije roko na delo položil;
on je začetnik vsega dobrega, njemu moramo vse pri¬
pisovati, ki je Bog moči, in oče usmiljenja. Odkod
imajo planetje svetlobo, če ne od solnca, od katerega
vsa luč pride? In kdo je temu društvu začetek dal,
če ne Oče usmiljenja, ki je vir vse tolažbe in ki vas
je za orodje svojega usmiljenja izvolil. Bog nikogar
ne pokliče v svojo službo, od katerega ne ve, da je
za službo sposoben; če ga pa pokliče, ga stori spo¬
sobnega, da službo tudi dobro opravlja. Bog je, ki vas
je v svoji dobrotljivosti poklical in vas združil. Ne

11

162

vaša lastna volja, ampak klic od zgoraj vas je na¬
klonil, da ste za tolažbo revnih bolnikov, ponesrečenih
provincij in zapuščenih najdencev v društvo stopile.
Ne, vaša nestanovitna, nezmožna volja dela ni pričela,
ampak Božja dobrotljivost. Zato pa. ta.misel zasluži,
da duha ljubezni v sebi vnovič oživimo in prenovimo.
Naj vsaka le pomisli: Bog je, ki seje k meni ponižal
ter me poklical, zato ga moram vbogati; on me je
odločil za dobra dela, toraj se jih moram tudi popri¬
jeti. Ni sicer Božja volja, žlahtne gospe, da bi vaše oči
tako, kakor Simeon gledale Izveličarja, to pa je Božja
volja, da njegov glas poslušate, da greste, kamor vas
kliče, če ne slepe, kakor Pavel, saj z veseljem in z
določnostjo. Njegov glas slišati, in ga ne vbogati, se
pravi nevrednega se skazati milosti Božjega klica.
Videl sem, kako se je delo pričelo, videl sem, kako
ga je Bog blagoslovil; en sam dar za vboge je bil,
ki je delo sprožil — znano mi je še vse; vidim tudi,
kako daleč se je k Božji časti in v blagor bližnjega raz¬
širilo; nadaljujmo ga toraj. Bi ne bila trdoba srca, ako
bi katera izmed vas odstopila in ne hotela več se
tako važnega dela vdeleževati?

Drugi nagib je, da se nam je bati, da bodo dobra
dela zaspala in pod vašimi rokami se vničila. To pa,
žlahtne gospč, bila bi velika nesreča, tolikanj večja,
večji in čudnejši ko je Božja milost, ki vas je pokli¬
cala in navdušila. — Preteklo je že 800  let, odkar
ženske osebe ne opravljajo v cerkvi nobene očitne
službe. V poprejšnih časih bile so dijakonise, ki so
imele nalogo, osebam svojega spola v cerkvi prostore
kazati in odločevati, tudi jih podučevati. Ob času Ka¬
rola Velikega se je ta navada odstranila, in osebe va¬
šega spola so bile izključene iz cerkvenih služb. Ali
glejte, zdaj je Božja previdnost si nekatere izmed vas
izvolila, revnim bolnikom v veliki bolnišnici s tem
postreči, kar jim je dosedaj manjkalo. One so Božje
namene spolnile, jim so se druge pridružile; tako pa
jih je Bog izvolil, da so postale matere najdencem,
oskrbnice bolnišnice, in dobrotnice celih provincij. Z
milostjo Božjo so te dobre duše pošteno in stanovitno

163

svoje storile. Oh, žlahtne gospč! ko bi vse to popu¬
stile, kolika žalost, kolika nesreča, kolika sramota!
Kaj si bodo o tem mislili? Praša naj se vsaka: je-li
sem jaz tista nesrečna, ki je kriva, da je tako dobro
delo razpadlo? In: zakaj bi se ne hotela več dela
vdeleževati? Sem li jaz vzrok, da je Bog svojo milosti
polno roko skrčil ? Zares, gospe, če se tako vprašamo,
se moramo bati, da še nismo vsega storili, kar bi bili
lahko storili. In če stvar dobro pretresate, bi vam
moralo to delo tako ljubo biti, kakor vaše lastno oko,
in kakor vsako drugo dobro delo, ki ga za svoje izve-
ličanje opravljate. Povem vam, ako se dela. iz čistega
namena in iz ljubezni do Boga poprimete, boste tudi
druge gospe naklonile, da se vam bodo pridružile.
Drugače pa bi se vam znalo očitati, kar sv. evangelij
človeku očita, ki je sicer začel turn zidati, pa ga ni
dovršil, t. j. da ste sicer delu podlago vložile, pa ne¬
dokončano pustile. Zares, te besede veliko pornenjajo,
zlasti, če še pomislite, da je ta vaš turn kinč sv.
cerkve in pribežališče revnih. Ako bi pa delo opustile
odvzamete ubogim vso tolažbo, pobožnim pa lep iz-
gled. Brat, ki je vaše mile darove razdelil, mi je po¬
vedal, da bi na meji Francozki veliko ljudi bilo moralo
lakote vmreti, in brez vaše podpore bile bi cele okra-
jine ostale brez setve. Glejte, koliko dobrega se stori
po vaših rokah, in kolika bi bila nesreča, ako bi to
opustile!

Tretji nagib je čast, katero Jezusu Kristusu s
tem skazujete. Pa kako ? Se ne reče Kristusa, Božjega
Sina častiti, ako se po njegovem zgledu in njegovih
naukih ravnamo, ako storimo, kar je on storil, in
spolnujemo, kar je on zapovedal? Ali ni Božji Izveličar
ravno na uboge vso svojo pozornost obračal? Ni največ
ubogih ozdravil, potolažil; ni uboge krepčal in jim
pomagal ? Zares, do ubogih je bilo njegovo srce najbolj
obrnjeno. On sam je hotel reven in vbog rojen biti,
revne je okoli sebe imel, revnim je stregel in pri revnih
je najrajši bil. To pornenjajo tudi njegove besede, ko
pravi, da bo to, kar vbogim dobrega ali hudega sto¬
rimo, tako sprejel, kakor, da bi bili njemu samemu

11 *

164

storili. Nježniše in večje ljubezni ubogim ni mogel
naznanjati. Za Božjo voljo, povejte mi, kako ga bomo
mogli ljubiti, ako tistih ne ljubimo, katere on tolikanj
ljubi? Tako je, gospč, in to se pravi ga v resnici lju¬
biti, ako vboge ljubimo, to se pravi ga častiti, kakor
se spodobi, ako ga v tem posnemamo. Tistim blagim
dušam, ki Boga ljubijo, so te besede zadosti, da pri¬
četo delo krščanske ljubezni nadaljujejo;" pa

g. Kako ?

Vincencij priporoča pripomočke, katerih se po-
služiti imajo, ako hočejo spolniti nalogo društva.
Rekel je:

„Vnemajte v sebi srčno hrepenenje, da v dobrem
rastete in popolnost, kolikor je mogoče, dosežete. Sve¬
tilo mora v vaših srcih vedno goreti, vedno morate
v sebi željo gojiti le Bogu se dopasti, Bogu pokornim
biti in sploh tako živeti, kakor se za služabnice Božje
spodobi. Ker se pa posvetni nauki z vašo pobožnostjo
ne vjemajo in človek, bolj ko se na posvetno naveže,
dalje od Kristusa odvrne, se morajo udje društva
krščanske ljubezni — posvetnega duha varovati bolj
kakor okuženega zraka in očitno spoznati, da se Boga
in ljubezni držijo in sicer z vso odločnostjo. Kdo pa
bi se le malo posvetni stranki vklanjal, bi vse po¬
kvaril Za razdeljeno srce Bog ne mara; Bog hoče
celo srce in ga hoče sam imeti. Posebno dopadenje
ima nad dušami, in s takimi zlasti rad govori, ki so
čisto njegove in ki so se vsemu odpovedale, kar mu
ni dopadljivo. Izmed vseh, ki so želeli v društvo sto¬
piti, smo dajali predstvo onim, katerim ni bilo mar
ne za igro ne za komedijo, ali druge nevarne veselice
in ki se niso zmenile, kaj ljudje o njih govorijo. Po
takem moramo misliti, da Bog svoje milosti deli le
onim, ki se popačenega sveta ogibajo, se Bogu bližajo,
so z njim zedinjene v mislih, v molitvi in v drugih
pobožnih delih usmiljenja. To se pravi v resnici Bogu
služiti. Oh žlahtne gospe, koliko bo izveličanih ? Po
dveh potih se pride v večnost: je ozka pot in je ši-

165

roka pot; malo jih je, ki po ozkem potu hodijo, ve¬
liko pa jih je, ki po širokem hodijo. Po besedah cer¬
kvenih učenikov pomenja široka pot prostost posvetnih
ljudij, ki s praznimi rečmi čas tratijo, in v raznih
veselicah svoje razuzdano poželenje sitijo; del pa, ki
jih čaka, je jeza in prekletstvo Božje kakor sv. Pavel
pravi: „Ako boste po mesu živeli, boste vmrli;“ oh
strašna kazen! Se tudi nam ne bo bati, da bi znali
v številu teh nesrečnih biti, ako ne bomo po ozkem
potu hodili? Vendar naše društvo ima namen svoje
nagnjenje, lastno voljo in čas le Bogu darovati. Za¬
konske toraj naj može in otroke le zavoljo Boga lju¬
bijo in le zavoljo Boga dobra dela usmiljenja opravljajo,
tako so njih daritve za Boga in njih pot je prava pot.

Trojne vrste ljudje so bili, s katerimi je Jezus
Kristus občeval: Apostoli, učenci in ljudstvo. Ljudstvo
je le nekoliko časa za njim hodilo; ko je okusilo be¬
sede večnega življenja, se je zopet razšlo. Zato je
svojim učencem rekel: „Me hočete tudi vi zapustiti?
So gospe, ki bi rade ravno tako ravnale, kakor ve,
ker vidijo vas, da po ozkem potu Božje ljubezni in
ljubezni do bližnjega hodite in ker se jim vaše rav¬
nanje dobro delo zdi, ker pa na marsikatere težave na¬
letijo, nestanovitne postanejo. Med tistimi, ki so s Kri¬
stusom stanovitno do smrti hodile, so bili ne le rnožki,
ampak tudi ženske; te pa niso bile apostoli, ampak
žene, ki so hrano in druge potrebne reči jim priskr-
bovale in jih podpirale v službi. Želeti je, naj bi se
gospe krščanske ljubezni v zgledu teh žen kakor v
zrcalu ogledovale. Ni ga stanu na svetu, kateri bi bil
življenju teh žen tako podoben, kakor je vaš stan.
Morale so zdaj sem zdaj tje teči, da st) priskrbele,
česar je bilo treba ne le apostolskim delavcem, ampak
tudi revnim kristjanom. Glejte, žlahtne gospe, to je
tudi vaša služba, to je vaš del. Hvalite Boga, da vas
je v tak srečen stan poklical in vravnajte svoje živ¬
ljenje po vzgledu teh pobožnih žen. Častite s posebno
pobožnostjo blaženo Ivano, Kuzovo ženo, in druge
žene, o katerih sveti Lukež govori. Tako boste hodile
po ozkem potu, ki v življenje pelja, tako se boste

izveličale; kajti, kakor sv. Tomaž pravi, se nihče ne
more pogubiti, kdor dela krščanske ljubezni opravlja.
Prosimo toraj Jezusa, da nam podeli razsvetljenje in
gorečnost, dovršiti, kar smo pričeli; kdor ne stori jutre,
kar bi danes lahko storil, tak gre nazaj (ne naprej.)
V duhovnem življenji moramo vedno rasti, raste pa
le tak, ki dobrega ne opušča. Bog sam vas naj v tem
krepča in stori, da živite, kakor prave matere, ki ne
zametujejo svojih otrok. Vi pa ste matere ubogih,
proti kojim biti morate, kakor naš gospod Jezus Kristus,
ki je oče ubogih in je sam vbog postal ter zato na
svet prišel, da bi uboge učil, tolažil in jih nam pri¬
poročal. Storite tudi vi tako, obiskujte svete kraje to
je bolnišnice. 11

Vendar jih je opominjal, ne se preoblagati z delom
in z dolžnostmi, „tako“, je djal, „satan pobožne duše
zapeljuje, da jih nagiba večja bremena si nalagati,
kakor nositi morejo 11 , ker ve, da bodo pod težo obne-
magale. 11  Rekel je še: „Božji Sin je sam na videz
manj storil, kakor njegovi apostoli. Sv. Peterjezeno
pridigo 3000 ljudi spreobrnil, naš gospod pa z mnogimi
pridigami morda še enega ne. Sam je prerokoval, da
bodo tisti, ki vanj verujejo, večje čudeže delali, kakor
on. Hotel je namreč ponižnejši biti, ker je manj oči-
vidnih reči storil. Predenj težko breme na ramo na¬
loži, ga poskuša, je-li ga bo mogel nesti ali ne ; spozna,
da je preslab, ga popusti. Prosimo toraj Boga, naj nam
sam breme naloži, nas bodo moči jele puščati, nam
ga bo sam pomagal nositi. Društvo ne sme nobenega
dela prevzeti, katerega mu Bog ni odkazal; Bog nas
obvaruj take slepe gorečnosti. Saj še veste, kako dolgo
smo stvar pretresali, predenj je društvo prevzelo oskrb-
ništvo najdencev. Spomnite se, koliko se je v ta na¬
men molilo, koliko svetih obhajil opravilo in kolikor-
krat ste za to cerkve obiskale, da nam je Bog svojo
voljo spoznati dal. Kaj ne, žlahtne gospč, kako dobro
je, tako ravnati, da bi se nas ne polastila kaka ne¬
premišljena gorečnost! Ako vidite, da vam delo, ka¬
terega vam je Bog odločil, dobro gre od rok, zaupajte,
hvalite Boga, in ne prenehajte ga ljubiti; ne predrznite

!G7

se pa še druga bremena si nalagati. Le poglejte ka-
koršne dolžnosti imate pred seboj: mile darove za
bolnike v veliki bolnišnici, njih podučevanje; izrejo,
vzgojo in vse oskrbništvo najdencev; duhovno in te¬
lesno pomoč galijotov; denarne doklade za misijone
na jutrovem, v severnih in južnih deželah; vsa ta
bremena so na vaših ramah! Pa kaj! ženske bi ta
bremena nosila! Da, ženske! že 20 let jih nosijo. Ne
iščimo toraj drugih bremen, saj smo v začetku vse
dobro premislili; pač pa hočemo začeta dela dobro
in čedalje zvestejše opravljati. Toliko in ne več Bog
od nas zahteva." H koncu opominja družtvo, naj si
prizadeva, da se mu še druge bogaboječe gospe pri¬
družijo — že zavoljo obstanka, nekaj pa tudi, da se
veliki stroški ložej prenašajo.

Tretje poglavje.

Najdenci.

i. Žalosten stan teh revčekov.

Kako slabega zadržanja glede čistosti so takrat
ljudje v Parizu morali biti, kaže nebrojno število
nezakonskih otrok. Po 300 do 400 so vsako leto na¬
brali takih nesrečnih otrok, katere so njihove nečlo¬
veške matere izpostavljale. Več redarjev je bilo samo
za to odločenih, da so jih pobirali ter neki vdovi no¬
sili, katera jih je za malo plačilo obskrbovati morala.
Zarad pičle plače ta vdova ni mogla toliko dojk zdr-
žavati, da bi vsem otrokom zadostovale; zato jim je,
da bi zastradane potolažila, ki so vpili, motivne pi¬
jače dajala, kar, seve, ni bilo le nezdravo, ampak tudi
večji del nevarno. Med dojkami je bila tudi marsika¬
tera vlačuga, ki je otrokom, namesto zdravega mleka,
le tisto strupeno hrano dati mogla, ki iz grešnega
poželjenja izhaja. Ni se toraj čuditi, da so večji del
vsi ti nesrečni otroci že v prvem mesecu pomrli. Ve¬
liko jih je bilo za male solde prodanih, in ti so za

168

zdravilstvene poskušnje služili, nekatere so celo še za
vraže in vedeževanje rabili. Oskrbnica teh najdencev
je pozneje sama spoznala, da ni nobenega krstila pa
se tudi ne ve spominjati, da bi bila katera njenih
postrežnic to storila.

2. Kako je pomagati?

Vincencij je sila žaloval, kolikorkrat se je na
tako nečloveško ravnanje spomnil, ki se je v krščan¬
skem, bogatem in omikanem mestu toliko časa trpelo.
Ker mu za zdaj ni bilo mogoče pomagati, je prosil
žlahtne gospe, o katerih je v II poglavji govorjenje
bilo, naj hišo najdencev saj obiščejo ter na pripomočke
mislijo, s katerimi bi se dala taka napaka odstraniti.
Gospe so — ne le obiskale imenovani zavod, ampak
bile so tudi globoko v srci ginjene, ko so videle, kako
surovo in nekrščansko se je s temi nesrečnimi stvarmi
ravnalo. Se ve, za vse niso mogle skrbi prevzeti, sto¬
rile so pa sklep, za zdaj si jih 12 izvoliti — in sicer
po srečkanji. Najele so v ta namen hišo, in gospodi-
čina le Gras je s svojimi hčerami krščanske ljubezni
prevzela vso skrb zanje. Pri tem številu pa ni ostalo.
Čedalje — več so jih jemale v svoj nov zavod, in
večje ko je bilo število rešenih, večja je bila njih želja
— brez razločka rešiti vse. Stvar je bila v molitvi
priporočena Bogu, in v zboru leta 1640 se je Vincen¬
ciju posrečilo, da je društvo njegov predlog ozir naj¬
dencev prevzelo.

3. Obravnava zadeve najdencev.

V tem zboru je Vincencij poročal o žalostnem
stanu onih otrok, ki še pri vdovi ostajati morajo, ter
je zasluženje društva, ki si ga je za te revčeke pri¬
dobilo, tako ginljivo in krepko naglašal, da so gospe
enoglasno sklenile, zanje se potegovati in oskrbništvo
sploh vseh prevzeti. Da se pa ne prenaglijo v zadevi,
ki toliko stroškov zahteva, se je določilo, da jih ho¬
čejo le kakor za poskušnjo prevzeti in ne se stalno
zavezati. Najdenci so bili toraj prenešeni v drugo hišo,

169

skrb zanje izročila se je hčeram krščanske ljubezni,
ki so njih odrejo in vzgojo prevzele. Vincencij je ve¬
likost, stroške in težave dela previdel, in le njegovo
nepretresljivo zaupanje na Božjo previdnost je storilo,
da ni srca zgubil. Iz ustanove se je za oskrbovanje
najdencev le 1400 livres dajalo na leto, stroški pašo
znašali vsako leto 40.000 livres. Kraljica Ana Avstrijska
je sicer darovala vsako leto 12.000, tudi Vincencij je
iz doneskov posestva sv. Lazarja dostavljal, kolikor
je mogoče bilo, vendar je ostalo še veliko dolga, ki
so ga morale žlahtne gospe poravnati. K nesreči so
jih stiskale takrat še druge časne nadloge: Pošiljale
so brez števila veliko milih darov ponesrečenim Lota-
ringijanom; na Francozkem — tudi v Parizu je vse
vrelo —; ne dolgo, vnele so se medsebojne vojske,
revšina je rastla vsaki dan, z revšino množilo se je
pa tudi število najdencev. Žlahtne gospe toraj niso
mogle prikrivati, da jim je srce upadlo, in da ne mo¬
rejo dalje za to delo skrbeti. Da bi se toraj določno
sklenilo, kaj je storiti, skliče Vincencij leta 1648 zbor,
v katerem so vsi udje navzočni bili. Prašal jih je naj¬
prej, kaj je ozir najdencev storiti; hočete še zanaprej
zanje skrbeti, ali jih njihovi grenki osodi prepustiti ?
Rekel je, njih osoda je na udih društva ležeča; ker
so iz lastnega nagiba, iz zgolj ljubezni in ne iz dolž¬
nosti dosedaj zanje skrbele, smejo tudi svobodno zdaj
od tega dela odstopiti, ako ga nočejo nadaljevati. Se
več, brezobzirno jim je pred oči postavil nagibe „za“
in „proti“. — Vendar, ker je njegovo srce bilo polno
ljubezni in sočutja, jih je opomnil vsega, kar so do¬
sedaj dobrega storile, koliko teh otrok, ki bi bili ne¬
srečno morali poginiti, je po vaši dobrotljivosti rešenih;
le poglejte, kako že zdaj Boga, katerega so po vašem
prizadevanju spoznali, molijo in mu hvalo pojejo; kako
so se nekateri že rokodelstva naučili in si že svoj
kruh služijo; koliko dobrega bo še le v prihodnosti iz
tega zavoda prišlo! Ginjen je sklenil govor z besedami:
„Zares, žlahtne gospe, iz usmiljenja in krščanske lju¬
bezni ste te majhne stvari za svoje otroke sprejele,
in ste njihove duhovne matere postale potem, ko so

170

jih njihove telesne matere zavrgle, hočete jih tudi vi
zavreči? Danes — v tem trenutku ste — ne matere
ampak sodnice teh otrok, njih življenje in njih smrt
ste v vaših rokah! Čas je, da sodbo izrečete; same
razsodjte, če še hočete usmiljenje imeti z njimi zana-
prej! Živeli bodo, ako- vi zanje skrbite, vmreti pa mo¬
rajo, ako jih vi zapustite; skušnja nas je tega naučila.“

4 Ljubezen zmaga.

Pri teh besedah so se vse razjokale; društvo je
sklenilo vkljub tolikim stroškom tudi skrb za te rev-
čeke stalno prevzeti. Kraljica je dovoljila, da se otro¬
čički v grad Bicetre — ki je blizo mesta — prenesejo.
Ker se je pa pokazalo, da je tu za otroke nezdrav
zrak, je društvo blizo sv. Lazarja hišo v najem vzelo,
kjer se je 12 hčeram krščanske ljubezni oskrbništvo
za najdence izročilo. To poslopje je tudi dobilo ime:
„hiša najdencev". Dojenčki so bili poštenim ženam na
deželo dani, hčere krščanske ljubezni so jih morale
od časa do časa obiskovati; takoj, ko so k pameti
prišli, so se učili moliti in Bogu služiti ter delati.
Oskrbovali na stroške so se tako dolgo, da so zmožni
bili si sami kruh služiti. Zares velika tolažba za Vin¬
cencija in za žlahtne gospe, ker so postale s tem orodje
tistega ki je rekel: „ Je-li mogoče, da pozabi mati svo¬
jega otroka, da bi se ne usmilila svojega dojenčka?
Pa, če ga tudi mati pozabi, jaz te ne bom pozabil."
Izaj. 49. 15.

Četrto poglavje,

Bolnišnice za galijote.

x. V Parizu.

V čim večji revšini ko je kateri človek bil, tim
več se je smel na ljubeznivo Vincencijevo srce zana¬
šati. Že zgoraj smo omenili, kako ljubeznjivo se je
Vincencij za revne galijote poganjal. Leta i 622 je od

171

generala Gondy-ja zanje dobil blizo cerkve sv. Roka
hišo, v kateri jih je obiskoval in tolažil. A to zlajšanje
je bilo le za nekaj časa za zmiraj tako ni moglo ostati,
kajti hišo, kjer so stanovali, so bili le v najem vzeli,
podporne ustanove zanje pa ni bilo nobene. Hotel jim
je Vincencij priskrbeti stalno olajšavo, zato se je obrnil
do kralja in do mestnega zastopa s prošnjo, naj bi
se mu za polajšanje grenke osode galijotov stolp sv.
Bernarda prepustil; kar se je leta 1632 res zgodilo.
Nekoliko so ga predelali, ga s potrebno hišno opravo
preskrbeli, duhovno oskrbništvo galijotov pa so misi¬
jonarjem izročili, ki so za galijote Božjo službo imeli,
jim sv. zakramente delili in jih od časa do časa še
z milošnjo obdarovali. Ker jih sam ni mogel zadosti
podpirati, je pri dobrotnikih iskal pomoči, zlasti pri
društvu žlahtnih gospa. Med vsemi največjo gorečnost
in ljubezen je kazala tu gospodičina le Gras, ki je
bolne galijote oskrbovala. Zavod je bil zelo dobro
oskrbljen, le manjkalo mu je ustanove ali gotovih do¬
hodkov. Bog pa je tudi tu pomagal. Neka pobožna
oseba je na smrtni postelji 6000 livres letnih dohodkov
sporočila, ki naj se porabijo za potrebne stroške ga¬
lijotov. Izvrševanje testamenta imelo je sicer veliko
nasprotovanja, a Vincencij je s svojo ljubeznijo, po¬
trpežljivostjo in s svojim trudom stvar tako dognal,
da je zadnja volja ranjke dobrotnice obveljala.

Na Vincencijevo prošnjo je bila ustanova tako
narejena, da se je nekaj denarja moralo tudi v du¬
hovno pomoč tem revčekom obrniti. Iz te ustanove
je namreč župnik sv. Nikolaja, v katerega fari je stolp
bil. moral dobivati vsako leto 300 livres, kajti on je
dolžnost duhovnega pastirstva ondi prevzel in se za¬
vezal mrtve po katoliško-cerkvenem obredu pokopavati.
Drugi del ustanove dobile so hčere krščanske ljubezni,
ki so se zavezale bolnim galijotom streči in jim zdrav¬
nika in zdravilo oskrbovati. Revežem je s tem bilo
toliko pomagano, da si v svoji zasluženi kazni res
niso boljšega želeti mogli. Kadar so pa odtod v Mar-
seiljo na galeje odposlani bili, se je njih revščina in
nesreča v novič začela.

172

2. Bolnišnica v Marsel-ji.

Žalostna podoba osode, kakor jo je Vincencij
leta 1622 Marsel-ji videl, ko je za galijote misijone
imel, je še vedno švigala pred njegovimi očmi. Oh
kako ga je to skrbelo in tolikanj bolj ga je skrbelo,
dalje ko je Pariz od Marsel-je bil! Spominjal se je,
v kako žalostnem stanu je našel takrat te siromake,
zlasti kadar so bolani bili; dozdevalo se mu je, da še
zdaj vidi tiste za smrt bolane, v železje zakovane,
kako je mrčes lazil po njih, kako so jih črvi jedli,
zapuščeni in pozabljeni pa so bili od vseh ljudi! Kakor
neumna živina brez tolažbe so ležali v smradu ter
kleli in v obupnosti vmirali. Ta pogled je Vincencijevo
ljubeznjivo srce ne le ginil, ampak tudi naklonil, da
je vse storil, naj bi se z njimi, ki so tudi po Božji
podobi stvarjeni in — kristjani, bolj človeško ravnalo.

Že ob časih generala Gondy-ja jim je nekoliko polaj-
šanje napravil, vendar je želel njih žalostno osodo po¬
polnoma predrugačiti. Zato je nesrečni položaj teh
revežev kardinalu Richelieu-ju in vojvodinji Aiguil-
lonski, tako živo pred oči stavil, da je dosegel, kar
je iskal, namreč ustanovo bolnišnice v Marsel-ji, ker
so se odzdaj bolni galijoti z vsem preskrbovali. Prav
prostorna hiša se mu je v ta namen naklonila, in
iz državnega zaklada se mu je 12.000 livres letnih
dohodkov dovolilo. Leta 1645 se je napravilo kra¬
ljevo ustanovno pismo, s katerim je oskrbništvo ga-
lijotov pod škofijskim nadzorništvom misijonarjem iz¬
ročeno bilo. Predniku misijonarjev v Marsel-ji pa je
bila pravica priznana kapelane galijotom imenovati,
kateri pri ondotnih misijonarjih stanovati, ter se v
vsem po navodu misijonarjev ravnati morajo, dokler
se galijoti na morje ne razpošljejo.

Kako vspešno je Vincencijevo ravnanje in pri¬
zadevanje v tem oziru bilo, kaže pismo gospoda Cot-a.
Ta žlahtni kavalir se je za ustanovo bolnišnice res
prav zložno z Vincencijem poganjal ter je nalašč zato
v Pariz prišel. In zdaj, leta 1645, ko je bolnišnica do¬
vršena bila, je pisal: „Pred vsem drugim vam poročam,

173

kako v bolnišnici napredujemo, za katero ste se to¬
likanj trudili. Iz mojega zadnjega pisma ste razvideli,
da so se po dolgem nasprotovanji vsi bolani galijoti
v bolnišnico prenesli. Ne morem vam dopovedati, ko¬
lika tolažba je za te revne sužnje, kadar se v bolniš¬
nico peljajo, celo svoj raj jo imenujejo. Če noter pridejo,
so nekateri že napol zdravi. Prvo delo tu je, da se
takoj osnažijo in se jim noge vmijejo, potem se v po¬
steljo položijo, ki je saj nekoliko bolj mehka, kakor
galejeve klopi, na katerih so navadno počivati morali.
Močno se čudijo, ako vidijo, da smejo v postelji po¬
čivati — da se jim streže, sploh, da se z njimi bolj
po človeško ravna, kakor na galejah. Veliko smo jih
že nazaj poslali, ki so se tukaj popolnoma ozdravili,
kateri bi bili brez te pomoči gotovo umreti morali.
Verjemite mi, gospod,, da je Bog to delo res blagoslovil,
kajti ne le veliko slabih kristjanov se je poboljšalo,
tudi nekateri turki so se spreobrnili in zakrament sv.
krsta prejeli.

3. Sklep.

Gotovo si je Vincencij s tem delom velike zasluge
za človeštvo pridobil. Da ne omenjamo dobrih del
usmiljenja, s katerimi se je tem revežem postreglo in
olajšal njih žalostni stan, rečemo le, koliko se jih je
po pridigah in podučevanju z Bogom spravilo, kateri
bi v svoji obupnosti in nezadovoljnosti s kaznijo go¬
tovo se pogubili bili! Zavrženi in pozabljeni od vseli,
so bili ti sužnji zares najzaničljivejše stvari iz med
vseh ljudi na svetu; med ljudi se še prištevali niso.
In ravno zato bo tudi Vincencij enkrat iz ust Božjega
sodnika slišal besede: »Karkoli si storil najmanjšemu
mojih bratov, si meni storil." Pa tudi vsakemu izmed
nas pravi: »Pojdi in stori tudi ti tako.“

174

Peto poglavje,

Ubožnice.

i. Blagosrčni dobrotnik.

Leta 1653. pride k Vincenciju nek meščan iz
Pariza, mu izroči veliko svoto denarja rekoč: „obr¬
nite jih po svoji volji za dobra dela, mojega imena
pa ne omenjajte; zadosti, če je Bogu znano 11 . Take
blage misli pobožnega gospoda, ki je vedel radodar¬
nost s ponižnostjo zakrivati, so se Vincenciju res do-
padle, vendar je nekoliko premišljeval, kako bi denar
obrnil. „Ravno takrat 11 , piše škof Galura, „je bila hiša
sv. Lazarja vsled mnogobrojnih duhovnih vaj v dol¬
gove zakopana, in denarja bi bilo tu res potreba; pa
Vincencij je studil tudi senco samopridnosti; obrnil
se je toraj v molitvi k Bogu ter ga prosil, naj mu
naznani, kaj mu je najbolj dopadljivo in kam naj se
denar obrne, v takem posvetovanji z Bogom mu na
misel pride, koliko je takih rokodelcev, ki zarad bo¬
lehnosti delati ne morejo, in vsled tega ali stradati
ali beračiti morajo, kar jim je nevarno ne le v teles¬
nem oziru, ampak tudi za dušo. Poklical je toraj
dobrotnika, mu razlagal žalostni stan bolnih, revnih
in pohabljenih rokodelcev ter mu razodel svoje misli,
namreč: bolnišnico ali ubožnico za imenovane roko¬
delce ustanoviti. Dobrotnik je temu rad pritrdil, Vin¬
cencij pa se je takoj dela lotil.

2. Ubožnica presvetega Jezusovega imena.

V predmestji sv. Lavrencija je kupil Vincencij
dve hiši ter jih za 40 oseb pripraviti naročil; na¬
kupil je postelj, perila in hišnega orodja, dal je na¬
praviti domačo kapelico in je skrbel, da se je vse
pripravilo, kar je za Božjo službo potrebno bilo. Ostali
denar se je položil na obresti, iz katerih se je 20
možkih in 20 ženskih oseb zamoglo preskrbovati.
Revni pa so bili tako razvrsteni, da je vsak spol za
se svoje stanovanje imel, in da se niso mogli videti

175

ne pri maši ne pri mizi. Da bi jih lenobe in posto¬
panja obvaroval, je bilo slehernemu primerno delo
odločeno, za katero jim je potrebnega orodja pri¬
skrbel. Oskrbništvo zanje zlasti v bolezni prevzele
so hčere krščanske ljubezni, vodstvo zavoda pa je
izročeno bilo enemu izmed misijonarjev, tako namreč
je dobrotnik hotel imeti. Duhoven je moral vsaki dan
v ondotni kapelici maševati, pridigo vati, krščanski
nauk razlagati in sv. zakramente deliti. Vincencij
sam je uboge večkrat obiskal, k Božjemu strahu
opominjeval, k molitvi, h krščanski ljubezni med
seboj in k edinosti, ter tako tudi čas počitka naj v
dobro obračajo. Če je kateri izmed revčekov umrl,
so na njegovo mesto takoj drugega sprejeli. Tako so
revni tu mirno in brez vse skrbi živeli in Boga hva¬
lili, da jih je na večer njihovega življenja za dušo in
telo tako očetovo preskrbel. Ubožnici dali so ime:
„Presvetega Jezusovega imena; bila je od nadškofa
in kralja z ustanovnim pismom potrjena, ime dobrot¬
nika pa se nikoli ni izvedelo; Oče v nebesih, ki tudi
na skrivnem vidi, mu bo tolikanj večje plačilo dal,
bolj ko je želel samo njemu se dopasti.“

3. Kako bi se dalo tudi beračenje odstraniti?

Tako se je ustanovila ubožnica v Parizu, in ne
le žlahtne gospe društva krščanske ljubezni, so jo
rade obiskovale, ampak zavod se je tudi vsem do-
padel, kajti vse je bilo v lepem redu, revčeki so bili
zadovoljni in njih življenje je bilo res pobožno živ¬
ljenje. Iz njihovih ust se ni slišala nobena zbodljiva
beseda, ne kaka pritožba, bila je med njimi edinost
in ljubezen. Vsak je imel primerno delo, čas pa je
bil tako razvrsten, da je za delom sledila pobožnost,
za pobožnostjo pa spet delo. Zavod je bil bolj po¬
doben samostanu, kakor bolnišnici ali ubožnici. To
videti je marsikomur se želja zbujala, naj bi se tudi
brezštevilnim beračem, ki po mestu postopajo, celo
cerkve oblegajo, pri tem pa prav razujzdano in po-
hujšljivo živijo, taka naprava ustanovila. Tako po-

176

trebno pa, ko se je to tudi dozdevalo, te napake od¬
straniti ni vendar nihče mogel. Le nekatere gospe
iz društva krščanske ljubezni so mislile, ako bi Vin¬
cencij stvar v roke vzel. bi bilo pomagano, kajti do-
sedaj, so djale, je Bog še vsa njegova dela blago¬
slovil. Sklenile so, da mu bodejo v prihodnjem zboru
to zadevo v pretres predložile ter ga prosile, naj bi
poskusil beračenju se ustaviti in te postopače in
klateže na pravilno življenje na.vaditi. To se je zgo¬
dilo, in neka gospa takoj ponudi v ta namen 50.000
livres za zidanje ubožnice, druga pa je obljubila ka¬
pital, ki bo vsako leto 3000 livres obresti donašal.
Vincencij je bil osupnjen in je strmel nad blagosrč-
nostjo teh gospa. Tako ugoden in všeč pa, ko mu je
ta predlog bil, je vendar nekoliko pornišljeval, kajti
podjetje je velikansko, zato je rekel le: „ŽIahtne
gospe, ta zadeva se mora Bogu priporočati in dobro
pretresati 1 '.

4. Kako so reč pretresali.

Ne dolgo, in zbor se zopet skliče. Gospe so v
Vincencija pritiskale, naj bi se njihov predlog sprejel
in izvršil. Trdile in obetale so, da milih darov pri
tem ne bo manjkalo in da ni druzega treba, kakor
da Vincencij reč sproži. Vincencij je nasprotoval s
tem, da je rekel, naj se varujejo prenaglenja, pa nič
ni pomagalo. Gospe so glasovale, glasove štele, ter
enoglasno sklenile, naj se delo v roke vzame. Ponižni
duhoven se ni hotel ustavljati njihovi gorečnosti;
dobil je od kraljice tovarno za solitar — velikansko
poslopje — in dotično polje; ker se je pa nek mož
pritožil, češ, da so mu z novo napravo njegove pra¬
vice prikrajšali, ga je neka gospa takoj z 800 livres
letnih doneskov odškodovala. Stanovanje je bilo toraj
pripravljeno, s potrebnim perilom, z hišnim orodjem
in z ustanovo preskrbljeno, in gospe so mislile, zdaj
je vse dovršeno in da ni druzega potreba, kakor be¬
račem bobnati, da skupaj priletijo. Vincencij pa je
vedel, koliko težav in zaprek še bo treba premagati;

m

vzlasti mu je bila ena težava pred očmi, namreč: kako
bo mogoče berače v ubožnico dobiti, in kako bi bilo
tu z njimi ravnati. Da bi se v tej zadevi ne prena¬
glili, je gospem rekel: „Božja dela se ne godijo na¬
enkrat, imajo sicer svoj začetek, vršijo se pa pola¬
goma. Ko je Bog hotel Noeta in njegove potopa re¬
šiti, mu je ukazal barko napraviti; bil bi jo lahko
v kratkem času zgotovil, vendar mu je 100 let že
pred povedal, da bi se polagoma izdelala. Tako je
ravnal Bog tudi z Izraelci, ki so v obljubljeno deželo
potovali; v kratkem času bili bi dospeli v Palestino,
Bog pa jih je tako vodil, da so 40 let potovali. Od
vekomaj je sklenil svojega Sina na svet poslati, da
bi nas greha rešil, vendar je čakal več ko 4000 let,
da bi se v pravem času zgodilo. Bog se v svojih
delih nikoli ne prehiti. Jezus Kristus bi bil lahko
kot odrašen človek na svet prišel, ne bilo bi mu
treba 30 let v tihi samoti v Nazaretu živeti; vendar
je hotel kot majhno dete rojen biti in kakor vsak
drugi človek v starosti rasti, da bi veliko delo na¬
šega odrešenja polagoma izvršil in spravo med Bogom
in ljudmi napravil. Božji Sin sam je večkrat rekel,
„moja ura še ni prišla “, da bi nas učil, v rečeh, ka¬
terih si nismo sami izvolili, ampak katere nam je
Bog odkazal, ne se prenagliti. Lahko bi bil svojo
cerkev naenkrat po vsem svetu razširil, pa ni, za¬
dosti mu je bilo, da ji je podlago vložil, jo razširiti
je svojim apostolom in njih naslednikom prepustil.
Če to premislite, boste spoznale, da ne bi bilo prav,
reči, ki so bolj na Božji previdnosti ležeče, kakor na
nas, tako rekoč v eni sapi izvršiti, kakor tudi ob¬
upati ne smemo, ako nam ne ploska vez svet z ro¬
kami. Če me pa vprašate, kako nam je ravnati, so
moje misli te: „Počasi gospe, počasi se moramo zareč
potegovati, Boga goreče prositi, delo pa, ki ga opra¬
viti hočemo, složno opravljati." Tudi je še dostavil:

,,Najbolje bo, ako v začetku le kakih 100 ali 200 be¬
račev sprejmemo, in sicer takih, ki sami radi pridejo.
Če bomo s temi lepo ravnali in bodo oni z nami za¬
dovoljni, bodo drugi sami od sebe prišli; tako se jih

12

i ?8

bo vsaki dan več oglasilo, in zamogli jih bomo toliko
sprejeti, kolikor jih letni doneski preživiti zamorejo.
To se mi dozdeva najbolj gotovo; drugače bomo, na¬
mesto, da bi zidali, vse podrli. Res, če bi se v tem
prenaglili, bi se v namene Božje previdnosti vtikali,
kar bi ne bilo prav."

5 . Zavetišče (ubožnica) za berače se ustanovi.

Stvar je bila toliko dognana, da je kralj zavod
sicer dovolil, parlament pa je hudo nasprotoval. Bili
so, ki so to podjetje za neizpeljavno razglašali; drugi
so rekli, da je nevarno, zarad očitnega miru; ne gre,
da bi se dalo 40.000 beračev, ki se po mestu in po
predmestjih potikajo, v eno tesno poslopje spraviti;
drugi spet so oporekali, da ta načrt se izpeljati ne
da. Dve leti ste pretekli, gospe so bile v tem času
čisto mirne, Vincencij je tudi molčal, zadevo so le
Bogu priporočali. Leta 1657 se je pa velikanska
ubožnica odprla, nje vodstvo se je 26 razumnim mo¬
žem (od kralja) izročilo. Vincencij jim je naklonil ne
le tovarno za solitar, ampak tudi še poslopje BicStre,
ki je sprvega bilo za najdence odločeno. Ko se je
kraljevi ukaz razglasil, se je armada beračev razšla,
ostalih 4000 do 5000 je bilo v zavod sprejetih. Bera¬
čenja odzdaj v Parizu ni bilo več. Vsak berač je
moral ali z rokami si kruh služiti ali pa so ga v
ubožnico pripeljali.

6 . Vincencijevo pismo.

Vincencij je takoj enemu svojih prijateljev pisal:
„Ne bo dolgo, in beračev v mestu ne bo več; razdelili
jih bodo v ubožnice, zanje skrbeli in k delu priganjali.
Sicer je to velikansko podjetje, vendar sejoliža svojemu
koncu, in veliko jih je, ki ga podpira. Že 10.000 srajc
je gotovih in veliko hišnega orodja. Kralj sam in parla¬
ment pospešujeta delo ter sta z nadškofijskim dovo-
Ijenjem duhovne misijonske družbe in hčere Božje
ljubezni za njih oskrbništvo določila. Naš namen sicer

1?9

ni ta predlog sprejeti, ker še ne vemo, Če tudi Bog to
hoče od nas; če ga pa tudi sprejmemo, ga le za en
čas prevzamemo.“ In res se je misijonska družba od¬
povedala temu delu. Na Vincencijevo priporočanje je
bilo nadzorništvo zavoda gospodu Lj ude viku*) Abe!ly-ju
izročeno, ki je s pomočjo še drugih pobožnih duhovnov
neizrečeno veliko dobrega pri teh tako divjih in su¬
rovih ljudeh storil.

7 . Romarska hiša pri sv. Regini.

Omenimo tu še ene ubožnice (romarske hiše) ki
so jo v Autunski škofiji v blagor revnih romarjev po¬
stavili in pri kateri je Vincencij veliko pomagal. Reč
sprožil je pobožni baron de Renty. V trgu sv. Regine
je bil glasovit studenec s zdravilno vodo. Pa ne le
zarad vode, ampak tudi sveto mučenico Regino, po
kateri je kraj svoje ime dobil, so ljudje tu sem častit
hodili. Se ve, romarjev je bilo zmiraj zadosti, hiše pa
ni bilo nobene, v kateri bi se saj revni in bolehni spre¬
jemali; ravno tako je tudi v duhovnem oziru vse bilo
zanemarjeno. Pobožni gospod Renty je tora j sklenil
tu ubožnico postaviti, a pokazale so se tolike zapreke
in težave, da je njegov dober namen po vodi splaval.
— Nekaj let pozneje pride k Vincenciju nek Pariški
meščan gospod des Noyers ter mu pripoveduje, kaj je
pri sv. Regini videti moral, in kako dobro bi bilo, ako
bi se ondi za revne romarje ubožnica zidala. Ponudil
se je, da se hoče s svojo ženo tj e preseliti, hišo po¬
staviti in sam ubogim streči. Ko je Vincencij to zadevo
v molitvi Bogu priporočal, je spoznal, da je po Božji
volji ter je pobožnega des Noyers-a le utrjeval v nje¬
govem sklepu; rekel mu je, da se mu ni treba nobe¬
nega nasprotovanja bati, Bog bo njegovo delo blagoslovil.
Leta 1659 se je desNoyerstje preselil, vložil podlago
imenovani ubožnici vkljub marsikateremu nasproto¬
vanju ter je v zaupanji na Boga pričel svoje delo

*) Ljudevik Abelly, pozneje Rodeški škof. je življenje sv. Vin¬
cencija popisal, iz katerega virov vsi drugi pisatelji zajemajo.

12 *

180

krščanske ljubezni. Res, vse njegovo premoženje je
znašalo le 10.000 livres,*) pa blagoslov Božji ga je tako
pospeševal, da se je hiša, ki je stala 100.000 livres,
popolnoma zgotovila, ter je romarjem, katerih so vsako
leto na 20.000 šteli, bila v marsikatero polajšanje. Razun
telesne pomoči, se je romarjem skrbelo tudi za dušo;
duhovni so tu imeli toliko dela, da so se, nepretrgano
misijoni obhajali. Vincencij se je tega srčno veselil in
je delo podpiral, kolikor je le mogel, tako tudi žlahtne
gospe krščanske ljubezni. Dobra dela krščanske lju¬
bezni cvetela so pa tu v blagor bližnjega do žalostnih
časov francozke revolucije, ki je, kakor drugod vse
dobro vničila, tako tudi ta zavod požrla.

Šesto poglavje,

Vincencij podpira ponesrečene Lotaringijane, Cham-
pagnijane in Pikardijane.

i. Lepa dežela postala je nesrečna dežela.

Le prepogosto se nahajajo v občni zgodovini slike
človeških nesreč, žalostnih dogodb in nezaslišanih
nadlog, o katerih pravi, da so jih povzročile natorne
moči, ki so svoja naravna pota zgrešile; pa še tužnejšo
podobo nam pred oči stavijo tiste dogodbe, ki so znesek
razburjenih človeških strasti na p. vse pokončevavne
vojske. A da bi se bilo takim stiskanim in ponesre¬
čenim s toliko ljubeznijo, s tako proračunjeno skrbjo
in skoz toliko let pomagalo, kakor se je po Vincen¬
ciju ravno tu zgodilo, in sicer celim deželam — takega
zgleda nam zgodovina ne more pokazati. Dogodbe,
katere bomo v tem in naslednjih poglavjih povedali,
bi se neverjetne zdele, ako bi ne pričali zanesljivi,

*) Da si pri besedi «livres» ne boš zastonj glave belil, po¬
stavimo tu račun: Livrov zdaj ni več, veljavo so imeli le do Fran-
eozke revolucije; 3 livre veljal je (livre Tournois) po našem 33
novih soldov; 1 livre Pariš pa 41 1  4  novih soldov. Po takem je
bilo 10.000 livres Tournoiške veljave le 3300 avstrijskih goldinarjev,
Pariške: 4125 avstr. gl.

181

uradni zapisniki, ki se v arhivih zadetih mest še zdaj
lahko vidijo. Začnimo z Lotaringijo.

Najsrečnejša, rodovitnejša dežela v Evropi postala
je vsled dolgoletnega miru tudi najbogatejša. Malo jih
je, kjer bi med vladarjem in podložnimi vladala tolika
složnost, taka neprisiljena, srčna ljubezen, kakor tu.
A ta neskaljeni mir in obilnost bogastva sta povzro¬
čila zapravljivost in požrešnost in, kakor se navadno
pri takih okolščinah zgodi, so jeli ljudje Boga zapuš¬
čati in svoj poklic pozabljati. Da bi se toraj ljudstvo
iz grešnega spanja zbudilo, zadela ga je roka tistega,
ki tepe vsakega, katerega ljubi. Plamen strahovite
301etne vojske pridrvil se je do Lotaringije, in ta lepa
dežela — bila je dolgo časa gledališče najgrožovitnejših
dogodb; Francozi, Nemci, Švedi, Španjolci, prijatelji in
sovražniki, vse se je zjedinilo deželo pokončati. Vojsko
spremljali ste kuga in lakota. Gnjusoba razdjanja je
tolika bila, da so ljudje od lakote prisiljeni se naj-
ostudnejših reči za hrano posluževali, — še zavrženo,
smradljivo in gnjilo mrhovino so jedli. V mestu Nancy
je nek mož svojo sestro ubil, da se je njenega kruha
polastil; matere so svoje lastne otroke klale, pekle in
jedle. Trupla tistih, ki so gladu ali za kugo umrli,
in na prostem ležala, privabila so cele trume volkov,
ki niso le mrličev snedli, tudi živih, zlasti žensk in
otrok, so se lotili in celo v mesto so pritiskali. Tudi
najimenitnejšim družinam revščina ni prizanašala,
gospč in gospodičine žlahtnega rodu so tako daleč
zašle, da so bile namenjene za košček kruha svoje
poštenje dati. Tako se je godilo veliko Bogu posveče¬
nim devicam, že so mislile samostan zapustiti in iti
si kruha prosit. Vasi in trgi so bili brez dušnih pastirjev,
nekateri so namreč v vojski konec našli, nekateri za
kugo umrli, nekateri vsled gladu življenje končali,
bili so pa tudi, ki so kakor boječi najemniki vse
pustili in zbežali.

2. Vincencijeva neutrudljiva ljubezen vsem pomaga.

Lahko si mislimo, koliko rano je Vincencijevemu
občutljivemu srcu napravila novica takih žalostnih

182

dogodb. Kakor nekdaj Mojzes, tako je tudi on zdihoval
in prosil Boga, da bi se usmilil stiskanega ljudstva
in tolikanj strašno šibo odvrnil. Ob enem je pa tudi
vse storil, kar je mogel, da bi olajšal osodo ponesre¬
čenih. Če se tudi nikoli ni vtikal v svetne in politične
zadeve, zdaj — je le šel h kraljevemu ministru, kardi-
nalju Richelieu-ju ter mu žalostne nasledke vojske
živo pred oči stavil, ga prosil in rotil, naj prej ko
mogoče mir napravi. Da bi ložej revnim Lotaringijanom
pomagal, so morali njegovi domači si marsikaj pri jedi
pritrgati; svojim misijonarjem pa, ki so bili v mestu
Toul naseljeni, je poslal denarja, da bi revne bolnike,
ki so tu in tam po ulicah in cestah zapuščeni ležali,
pod streho spravili, jim stregli in pomagali, da okre¬
vajo. Poslal je še drugih misijonarjev z denarji, naj bi
v mestih: Metz, Verdun, Nancy, Bar le duc, Pont a
Mousson, St. Michel, Luneville in sosednjih okrajih
revnim bolnikom na pomoč prišli. Žalibog jih je bilo
toliko število, da mili darovi niso veliko izdali, rev¬
ščine je bilo toliko — od leta 1635 do 1648, ko so
sklenili Vestfalski mir — da po človeški pameti soditi,
ni bilo mogoče vseh rešiti. Vendar Vincencij ni zgubil
srca, kajti večja ko je bila revščina, bolj se je v nje¬
govem srcu vnemal ogenj ljubezni. Obrnil se je do kra¬
ljice, do vojvodinje Aiguillonske. Zlasti pa do žlahtnih
gospa krščanske ljubezni; vedel je vse navdušiti s
tistim dejanskim sočutjem, katero je njega samega vne¬
malo. -— Kakor uradne in druge zanesljive spričbe
kažejo, je v teh letih samo v Lotaringiji in srednjih
pokrajinah še čez 1 milijon in 500.000 livres pone¬
srečenim v pomoč poslal. Pa tudi ta velika svota bi
ne bila zadostovala vsem revščinam, ako bi ne bil
Bog njegove darove čudovito blagoslovljal. Blagoslov
Božji je bil v teh darovih tako očiten, da so se nehote
spominjali tistih od Božjega Sina čudno pomnoženih
kruhov v puščavi. Da bi z milimi darovi ložej shajal,
je kruh in obleko z dovoljenjem dobrotnikov v takih
deželah kupoval, kjer ni dragine bilo, ter je pošiljal
v kraje, kjer je revščina bila. Nekatera poročila,, kakor
so jih iz hvaležnosti iz raznih krajev pošiljali, hočemo

183

tu bralcem podati, da vidijo od ene strani velikost
lOletne revščine, in od druge strani tudi Vincencijevo
neutrudljivo ljubezen spoznajo.

3. Mesta: Toul, Verdun in Metz poročajo:

Kakor se dozdeva, je mesto Toul med vsemi
najmanj od nesreče zadeto bilo. Ondotni general-vikarij
uradno poroča, da so misijonarji 2 leti bolnike in
uboge z hrano, obleko in z zdravilom preskrbovali.
Po 00 bolnikov so imeli v svoji misijonski hiši, druge
so v raznih hišah mesta obiskovali. Razun tega so
podpirali tudi take revne, ki so se sramovali prositi,
vzlasti so se za ranjene in bolne vojake poganjali."
Ko je Vincencij to poročilo v roke dobil, je svojim
odpisal: »Zastran naših dobrih del ni treba nobenega
spričevala več sprejemati; zadosti je, če Bog ve in če
je ubogim pomagano." Vendar je pozneje od te pre¬
povedi odjenjal, da bi se pri dobrotnikih ložej o po¬
rabi milih darov spričal.

Tužnejši bil je stan v mestu Metz. Okoli 5000
ljudi, ki so obožali, je polnilo mesto, veliko jih je po¬
stopalo po okolicah, vsaki dan je bilo po 10 do 12
mrtvih na cesti in na ulicah najti. Lakota in preve¬
lika revščina silile ste ponesrečene se poslužiti vsake
grešne priložnosti, Tamošne redovnice so bile v toliki
revščini in stiski, da so se namenile samostan zapu¬
stiti. Pri tej priči pridejo od Vincencija poslani misi¬
jonarji na pomoč; zares poslanci iz nebes, kakor je
ondotni magistrat v poročilu leta 1610 pisal in dobrot
hvaležno spominjal, katere so ti duhovni bolnikom,
ubogim in onim, ki so se sramovali prositi, delili,
vzlasti redovnicam.

V mestu Verdun so misijonarji od leta 1639 do
1641 okoli 500 ubogim s kruhom postregli,_ bolnikom
pa so pomagali še z drugimi olajšavami. Imeli so zmiraj
za popotnike in revne kmete živeža pripravljenega.
Enim so delili obleko, enim denarje. Posebno se je
oziralo na tiste revne, ki so se sramovali prositi. Eden
izmed misijonarjev odtod piše: »Neizrekljivo smo po-

184

tolaženi, ko vidimo pri bolnikih toliko potrpežljivost
in udanost v Božjo voljo. 0 koliko duš revščina v ne¬
besa spravi! Odkar sem v Lotaringiji, sem več nad
1000 vmirajočim v srečno večnost pomagal, vsi so se
dobro na smrt pripravili. Vsi ti bodo gotovo tam pri-
prošniki svojim dobrotnikom.“

4. Poročila iz mest Nancy in Pont-a Mousson.

V Nancy, ki je Lotaringije glavno mesto, so mi¬
sijonarji vsaki dan 400 do 500 ubogim kruha in juhe
delili. Za vsako so jim pa tudi razlagali Božjo besedo
ter so jih opominjali vsak mesec sv. zakramente pre¬
jemati. V misijonski hiši imeli so toliko bolnikov, ko¬
likor jih je hiša obsegla; drugim, ki so v bolnišnicah
bili, so nosili hrano in perilo. Razun teh že omenjenih,
jih je ležalo po raznih krajeh mesta še kakih 40 ali
50, katerim so meso, kruh in ribe pošiljali. Med rev¬
nimi, ki so se sramovali prositi, je bilo 50 meščanskih,
katere so vsaki tedenj s kruhom preskrbovali, in 30
drugih deloma svetnih, deloma duhovnih oseb, kate¬
rim so vsaki mesec z denarji pomagali. Izmed poročil,
ki so odtod na Vincencija dohajale, omenimo le enega,
ki ga je pisal nek pobožen duhoven. „Ko sem pisma
prebiral, ki so se iz Lotaringije na vas pošiljale, sem
se jokal, in sicer tako jokal, da sem moral branje
večkrat prenehati. Iz vsega srca častim Božjo pre¬
vidnost; ki tako ljubeznivo za svoje stvari skrbi in
prosim Boga, da misijonarje še za naprej s svojo gnado
podpira, katere v svoji Božji službi potrebujejo. To,
kar se mi najbolj studi, sem jaz sam, ker vidim, da
ti neutrudljivi delavci za se in za druge nebesa slu¬
žijo, jaz revna stvar pa, kakor malopridna zver po
zemlji lazim. “

Nič bolje ni bilo v Pont a Mousson; žalosten
stan tega mesta popisuje eden izmed misijonarjev
tako-le: 400 do 500 ubogih k nam po milošnjo hodi;
njih unanja podoba je tako revna, da se brez usmi¬
ljenja in sočutja ne morejo pogledati. Večidel so kmetje,
pa tako zastradani in slabi, da nekateri celo med jedjo

185

umrjejo." „0d 4 župnikov smo si dali zapisnik bol¬
nikov in ubogih napraviti in tu zapisani so res sila
v nesrečnem položaju, med njimi so zaznamovane
ondotne redovnice. 11  Kmetje iz dežele, če bi tudi radi,
ne smeje v mesto po milošnjo hoditi zarad preveliko
volkov, ki ljudi napadajo in jih raztrgajo. Nek pobožni
župnik pa se je osrčil ter se ponudil sam iz mesta
jim na deželo milošnjo nositi. Imel je namreč v svoji
fari okoli 100 bolnikov in 50—60 takih ubogih, ki so
se sramovali prositi, med njimi je bila tudi neka oseba
žlahtnega stanu. Ubogim in bolnikom so dajali tudi
v tem mestu zdravilo, perilo, hrano in obleko. Ondotni
magistrat je Vincenciju najtoplejšo hvalo izrekel in
trdil, da se je po njegovi podpori več ko 500 ljudi
rešilo, ki bi gotovo bili morali vmreti. Ob enem je
prosil, naj bi jih tudi za naprej blagovolil podpirati,
kajti brez te pomoči mora večji del ljudi gladu umreti.

5. Iz mest St. Michel in Bar le Duc.

Tu je bilo toliko revščine, da se ne da popisati.
Po besedah misijonarja, kije Vincenciju o tem poročal,
se je pri razdelitvi kruha na enkrat 1132 ubogih sošlo.
Njih izgled je bil strašen. „Ne lažem, ako rečem, „so
njegove besede, 11  bili so kakor živo okostje mrličev,
katere le še koža pokriva; ne mogel bi jih gledati,
ako bi mi Bog k temu posebne moči ne dal. Njih
koža je podobna marogastemu marmorju, ki se je tako
nečedno skrčila in posušila, da še svojih zobi ne mo¬
rejo zakriti. Oči debelo iz glave molijo, obraz je tako
nagrbančen, da ni človeku podoben, ljudje so kakor
strašilo ali prikazen. Dosedaj so koreninice nekega
želiša na polju nabirali in si jih kuhali, veliko pa
jih je gladu umrlo. Priporočam jih pobožni molitvi
družbe. 11

Iz pisma, ki ga je še drug misijonar Vincenciju
pisal, posnamemo le te okolščine: Tukaj se nahajajo

reči, katere bi ne verjeli, ako bi jih sami z očmi ne
videli. Prebivalci vsi, posebno pa žlahtne rodbine, mo¬
rajo neizrečeno stradati. Žalostno je le to, da si ne

186

upajo milošnje prositi. Malo jih je, ki bi se predrznih
za dar poprositi, nekateri rajši gladu umrjejo, kakor
da bi se v tako sramoto podali, zjokajo se in s tem
se utolažijo, kakor so mi sami povedali. Strašno, neka
udova, ki za se in svojih troje otrok nič več jesti ni
imela, je kačo odrla, na razbeleno železo djala, in si
tako pečenko napravila. Naš sobrat, ki je to zvedel,
je hitel njeni revščini pomagat. Kadar kakšen konj na
cesti pogine, njegovo meso hitro raznosijo in ga snejo.
Neka žena, ki je poln jerbas takega mesa dobila, ga
je drugim razdelila in ga za kruh zamenjala. Neka
gospodičina iz žlahtnega rodu je že več časa priložnost
iskala za košček kruha.svoje poštenje dati; pa, hvala
Bogu, je ni našla in zdaj je rešena. Oh, kaka grenka
osoda! Tukajšni duhovni, ki so, hvala Bogu najlepšega
obnašanja, so v veliki revščini, nič nimajo jesti; zato
je nek župnik — pol ure unkraj mesta — primoran
namesto konja sam se vpreči in voz vleči. Ali se še
da kaj tužnejšega misliti? Duhoven, dušni pastir, pa
v takem stanu! Ni vam treba v Turčijo hoditi, da bi
gledali pred voz vprežene duhovne, revščina jih sili
tukaj pred našimi vratami k takemu ponižanju! Pri
tem pa je Bog tako dobrotljiv, da je okolici sv. Mihela
naklonil milost posebne pobožnosti in potrpežljivosti.
Ker imajo pomanjkanje posvetnega, hrepenijo bolj po
nebeškem. Tako da jih po 2000 pride poslušat Božjo
besedo, kadar krščanski nauk razlagamo. Toliko šte¬
vilo za tako malo mesto, kakor je St. Michel, je res
veliko, vzlasti, ker je veliko ljudi iz mesta že pobegnilo.
Ubogi tudi prav pridno hodijo k službi Božji in po¬
gosto sv. zakramente prijemajo. Misijonarja, ki je pri
njih, prav radi imajo, in vsak se srečnega šteje, ako
sme z njim govoriti. Je pa tudi res prav goreč. Zarad
prevelikega dela v spovednici in pri bolnikih še jesti
nima časa. Žalibog, je vsled tolikega truda onemogel,
in zdaj bolan leži. Čudim se, kako je s tako malo de¬
narji, ki jih je iz Pariza dobil, toliko milih darov na¬
praviti mogel. Vidi se, da je Bog tu čudno pomagal.
Dozdeva se mi, da se čudeži ponavljajo, katere je Bog
nekdaj z mano delal; vsaka družina je je nabrala

187

enako mero, pa je vsem zadostilo, akoravno ješcev v
vsaki družini ni enako število bilo. Tako se tu godi.
Tukajšni misijonarji, kateri imajo za večje število ubogih
skrbeti, s tisto mero milošnje shajajo, kakor oni, ki
imajo manj ubogih; niso še imeli dosedaj pomanjkanja."

Bar le Duc.

Kolika je bila revščina, tolika je bila tudi neutrud-
ljivost in gorečnost misijonarjev, ki so tukaj delali.
To mesto je bilo, rekel bi, pribežališče vseh ubogih.
Cele trume revnih ubežinov so tu sem zatekale, ka¬
terim, da jim je bilo mogoče v Pariz priti, se je, ne
le milošnja delila, ampak še denar za potovanje dati
moral. Eden izmed misijonarjev je bil tako srečen, da
je v službi bolnikov svoje življenje kot daritev Bogu
daroval. Častiti 0. Roussel, iz reda Jezuitov in vodja
tamošnjega kolegija je Vincenciju o ranjkem pisal:
„Gospod Montvit, katerega ste tu sem na misijon po¬
slali, je umrl. Veliko je v svoji dolgi bolezni trpel.
Reči moram, na tem misijonarju sem imel živ izgled
močnodušnosti in potrpežljivosti, tako še nisem videl
nikoli v svojem življenju. S kratkim, umrl je tako,
kakor si sam želim umreti. Oba tukajšna kapitelna
sta s svojo navzočnostjo njegov sprevod počastila;
pa še lepše je bilo viditi onih 600 do 700 ubogih, ki
so ranjkega spremljali; imeli so vsi goreče sveče v
rokah, jokali pa tako tužno, da se je zdelo, vsak svo¬
jega najboljšega očeta h grobu spremlja. Tako hvalo
so mu pa ubogi res dolžni bili, kajti on je svoje živ¬
ljenje dal, in umrl, da je njihovo življenje rešil. Vedno
je med njimi hodil, in vsak njegov dih je bil ljubezen
do njih. Za smrad se ni zmenil, brez godrnanja je
spovedaval pred poldnem in popoldne; ni si časa vzel,
da bi se bil saj nekoliko odpočil. Pokopali smo ga tik
njegove spovednice, kjer je bolezen nalezel in kjer si
je toliko zasluženja pridobil, da mu bo Bog za to res
nebesa dal. Dva dni pred, ko je umrl, je še njegov
sobrat zbolel; 8 dni je bilo prav nevarno, zdaj pa je
nevarnost minula. Vzrok bolezni je bila njegova pre-

188

velika gorečnost, s katero se je za uboge poganjal.
Na Božičen predvečer je 24 ur v eni sapi spovedaval,
tako da ni nič vžil in nič spal; spovednico je le to¬
liko zapustil, da je sv. mašo bral. Ti gospodje so
hrabri duhovni, in se radi dajo podučiti, kadar je
treba, le ene reči si ne dajo dopovedati: ako se jim
ukaže, da bi se odpočili; vsaka beseda je zastonj;
mislijo, da njih telesa niso -iz mesa, ali pa, da samo
za eno leto delati morajo in ne dalje.“ To so besede
O. Roussel-ja.

6. Sklep.

Ne prišli bi do konca, ako bi hoteli vse povedati,
kar se je za olajšanje revščine še v drugih mestih
storilo. Bil bi tudi popis predolgočasen; ker je bila
revščina povsod enakega značaja, je bila tudi pomoč
povsod enaka. Leta 1643 je Vincencij vse svoje misi¬
jonarje v Pariz poklical, ker so bolezni ponehale, de¬
narje pa je še 5 ali 6 let pošiljal, tako dolgo, da so
si ljudje nekoliko iz revščine opomogli. Vzlasti se je
oziral na samostane, katerim je ne le vsaki mesec
gotovo svoto denarjev pošiljal, ampak tudi sukna pri¬
skrbel, da so se mogli čedno oblačiti, kajti stara ob¬
lačila so jim, rekel bi, na telesu strohnele. Na njegovo
prošnjo podarila mu je kraljica vse o priložnosti smrti
Ljudevika XIII. nakupljene tapete in črna ogrinjala.
Razun že omenjenih milošinj je Vincencij še 28.000
vatlov sukna nakupil ter ubogim ponesrečenim v
Lotaringijo poslal. Onim pa, ki so iz svoje domovine
v Pariz pribežali — in takih je bilo sila veliko —
je z veseljem in prijazno odprl zavetišče.

Sedmo poglavje,

Srčni sprejem Lotaringijanskih ubežinov.

i. Vse se k Vincenciju zateka, on pa vse preskrbi.

Tudi po dokončani vojski je revščina v Lota-
ringiji še dolgo gospodarila, zato se ni čuditi, da je

189

veliko prebivalcev — ljudi raznega stanu — domovino
zapustilo in drugod pomoči iskalo. Večidel so prihajali
vsi v Pariz in so se zatekali — k Vincenciju. In res,
v njem so našli, kar so iskali, — ljubeznivega očeta,
ki jih je prijazno sprejemal. Storil je vse, kar je
mogel, da so dobili obleko, hrano in stanovanje. Če je
pa za njih telesne potrebe skrbel, njih duše ni po¬
zabil. Ti ubežini že delj časa niso slišali Božje be¬
sede, tudi so zanemarjali prejemati sv. zakramente,
nekaj so si bili sami krivi, nekaj pa, ker niso prilož¬
nosti imeli. Skrbel je, da so dobili zunaj Pariza svojo
cerkev, v kateri jim je misijon napravil. Vdeleževali so
se pa misijona ne le ubežini, ampak tudi meščani:
duhovni, ki so misijonarjem pomagali pri službi Božji
in pri spovedovanju, in svetni, ki so besedo Božjo
poslušali in presunjeni ponesrečenim ubežinom vsmi-
Ijenje v dejanju kazali. Da bi jih lenobe varoval in da
bi si s časom sami svoj kruh služili, je Vincencij
vedel vse te ptujce z delom preskrbeti.

2. Vincencijeva posebna skrb za mladino.

Vzlasti je želel mladino rešiti iz nevarnosti, ki so
ji protile. Brat, ki je iz Pariza v Lotaringijo mile da¬
rove nosil, je Vincenciju poročal, koliko zapušenih
deklic — med katerimi so tudi hčere imenitnega,
žlahtnega rodu — je, ki nimajo ne očeta ne matere,
ki so pa sedaj v nevarnosti tamošnim, surovim vo¬
jakom v roke priti. To slišati je Vincencij tudi že vse
povabil, naj v Pariz pridejo, kjer bodo varno zavetišče
našle. Oglasilo se jih je pa toliko, da ni bilo mogoče
vseh sprejeti. Izbral si je le take, ki so v največi ne¬
varnosti bile. Prišla je v Pariz truma, 160 takih deklic,
katere je pobožna le Gras v svoje stanovanje vzela in
preskrbovala, dokler se je priložnost našla, da so se
pri žlahtnikih za hišne sprejele. Prišlo je tudi veliko
sirotišnih dečkov, vsi so bili pri sv. Lazarju sprejeti.
Vincencij jih je s časom pri pobožnih ljudeh v službo
spravil, ali pa skrbel, da so se rokodelstva naučili.

190

3 - Redovnice.

Tudi 14 redovnic iz reda sv. Benedikta je pri¬
bežalo v Pariz; prevelika revščina jih je k temu pri¬
silila. Bile so iz mesta Rembeviller, in Vincencij jih
je sprejel s spoštovanjem, ki se njihovemu stanu spo¬
dobi. Izročil jih je žlahtnim gospem iz društva kr¬
ščanske ljubezni, in dve izmed njih gospa Markviza
de Beaume in grofinja de Chateau-Vieux ste priskrbele
v predmestju sv. Germana posebno jim primerno sta¬
novanje zato, naj bi neprenehoma molile sv. Rešnje
Telo. V tem poklicu so se tako vrstile, da je noč in
dan vedno ena pred sv. Rešnjim Telesom klečala in
molila. Imenovali so jih zato: „Redovnice svetega
Rešnjega Telesa in njih zavod je ostal do francozke
revolucije. “

4 . Žlahtniki.

Med ubežini je bilo tudi veliko žlahtnikov mož-
kega in ženskega spola, kateri so potem ko so svoj
denar porabili, v veliko revščino zabredli, zlasti, ker
so se sramovali naznanjati svoje uboštvo in milih
darov prositi. Prišel je nekega dne žlahtnile k Vin¬
cenciju ter mu pred oči stavil stisko teh ptujcev in
ga prosil naj misli, kako bi jim pomagati bilo. „0
gospod, pravi Vincencij, kako me s tako novico raz¬
veselite ! Kaj pa da, tem žlahtnikom se mora na pomoč
priti, da častimo v njih našega Odrešenika, ki je sicer
najžlahtnejšega rodu bil, pa zavoljo nas čisto reven
postal. — Kakor je bil navajen, je zadevo Bogu pri¬
poročil, potem pa je društvo pobožnih, žlahtnih go¬
spodov ustanovil, katerih dobrodelno srce mu je za¬
dosti znano bilo. Le kakih 8  ali 10  udov je sprvega
v društvo vstopilo; med njimi je bil baron de Renty,
ki je v tej službi posebno slovel. Napravili so natančni
zapisnik vseh teh ubogih ter so vsak mesec in sicer
v nedeljo vsak po svoji zmožnosti mile darove skla¬
dali. Na ta način so skrbeli celih 8  let od leta 1040
do 1048 za imenovane, ponesrečene, uboge žlahtnike.

191

Ravnanje udov pa je bilo tabo nježno, blago in pri¬
zanesljivo, da si ni nobenemu žlahtniku čast žalila.
Po sklepu Vestfalskega miru 1. 1648 so dobili še de¬
narjev za potovanje, da so se spet na svoj dom vr¬
nili. Pa ne samo spodbujal je Vincencij dobrodelno
društvo, naj darove sklada, tudi sam je veliko dal.
Ko je pri neki priložnosti 300 livres premalo bilo, je
takoj svojih 300 doložil. To svoto mu je pa nek do¬
brotnik bil naklonil, naj bi si novega konjička kupil,
njegov se je bil že postaral in ga neke krate pre-
vrgel. — Drugokrat je manjkalo 200 livres; Vincencij
vpraša prokuratorja, koliko denarja je v blagajnici.
Ta pravi, da ni več kakor 150 livres, pa še te, je
djal, moram dati, da za jutre hrane nakupim. „No, tak
dajte jih, da bo sklad poln.“ Nek kavalir, ki je ta
razgovor poslušal, je bil tako ginjen, da je že drugi
dan 1000 livres prinesel in misijonarjem naklonil. —-
Dobrodelno društvo gospodov je cvetelo še potem, ko
so se ponesrečeni žlahtniki že v svoj kraj vrnili. Udje
so se shajali vsak mesec pri sv. Lazarju, da bi se
razgovarjali in posvetovali o dobrih delih, ki so naj¬
bolj potrebne. Zlasti je društvo skrbelo — in sicer
skoz 20 let, za tiste uboge žlahtnike, ki so iz Škocije
in iz Angležke, kjer se je katoliška vera zatirala, se
tu sem zatekali in domovino zapustiti morali. Pariz
je bil takrat res sedež ne liberalizma, ampak liberali-
tete, t. j. tiste krščanske ljubezni in žive vere, ki se
v dejanju razodeva.

5. Brat Matevž.

Predenj to poglavje sklenemo, naj omenimo še,
kako dobrotljivo je Božja previdnost ravnala, da so
brezštevilne milošnje varno in gotovo v Lotaringijo
dospele. Pot v imenovano deželo je bil prav nevaren,
nekaj zarad velike revščine, nekaj zarad vojakov, ki
so v malih iz raznih narodov sostavljenih trumah se
tu in tam potikali; bili so namreč ljudje surovega
značaja, brez vse omike, ki niso vedeli za drugo pra¬
vico kakor pest; bila je torej povsod nevarnost. V ža-

192

lostnih časih vesoljne zmešnjave so se osnovale tudi
cele trume tolovajev, ki so vsakega popotnika, ki
jim je v pest prišel, brez usmiljenja oropali. Naloga
je bila toraj prav težka, mile darove na določene
kraje nositi. Vincencij je za to delo odločil čvrstega
in hrabrega, pa prav pobožnega Matevža, ki je bil brat
(lajik) misijonske družbe. Ta je v 10 letih 50krat v Lota-
ringijo potoval, za vsako je nesel naj manj 20.000 livrov,
včasih pa še več. Tudi se je zvedilo „da brat Matevž
z denarji obložen v Lotaringijo hodi“; zalezovali so
ga, dobili ga pa niso. Kajti, zdaj se je pridružil kaki
trumi vojakov, in ko so tolovaji te napadli, je on
imel priložnost ubežati; zdaj je šel z drugimi poput-
niki, in Bog je tako naklonil, da ni bil nikoli takrat
zraven, kadar so med tolovaje prišli. Če je sam po¬
toval in nevarne ljudi zvohal, je svojo torbico takoj
v kaki grm ali v kako travo vrgel, in potem srčno
in neprestrašeno dalje korakal, in tolovaji, ker so ga
čisto neprestrašenega videli, se zanj še zmenili niso,
ali, če je moral na preiskavo, so našli le prazne žepe.
Ko je nevarnost minula, je šel torbico spet iskat, in
je srečno na določen kraj prišel. Po vsej deželi in
tudi v Parizu se je govorilo od brata Matevža, kakor
od čudodelnika. Tudi kraljica ga je hotla viditi ter ga
vprašala: „Kaj mu je v taki nevarnosti najbolj po¬
magalo? 1 ' Rekel je: „Vincencijeva molitev."

6. Poročila iz Pikardije in Champagnije.
a) Žalostni nasledki medsebojnih bojev.

Tudi domači ali medsebojni boji, s katerimi so
Francozi od strankarskega duha vneti, svojo lastno
domovino trgali, so Vincencijevi ljubezni odkazali ob¬
širno polje. Naš namen ni — izvirk in tek imeno¬
vanih krvavih bojov in prepirov razpravljati, le tistih
posameznih črtic omenjamo, ki nam kažejo Vincencija,
kako je spravo delal, stranke krotil in pomoč delil. —
Izmed vseh provincij, ste največ trpele Pikardija in
Champagnija. Nadvojvoda Leopold Viljelm je Guizo
oblegoval; leta 1650 so ga pa kraljeve čete pregnale,

193

in zdaj se tu ni vidilo drugo, kakor žalostni ostanki
človeške razburjenosti. Veliko vojakov je zbolelo ki
niso mogli z drugimi odriniti — in ležali so čisto
oslabljeni po cestah — brez vse pomoči. Drugi čisto
zapuščeni in žalostni so postopali po provincijah, a
našli so namesto pomoči, le revščino. V Parizu je vse
veselja ploskalo, da so sovražnike pregnali, Vincencij
pa je žaloval, ko je slišal, v kako žalostnem stanu se
ponesrečeni znajdejo. Podal se je k predsednici Herce
in z njeno pomočjo je bilo mogoče 2 misijonarja z
živežem in 800 livres v ponesrečene kraje poslati.
Misijonarja pa sta našla na razpotjih in pri plotih
toliko bolnih tudi že umirajočih vojakov, da jima je
precej zmanjkalo, kar sta s seboj prinesla. Podala sta
se v sosednje trge, da bi drugih reči nakupila, pa
kako sta strmela, ko sta tu na ravno tako revščino
naletela. Hiše so bile do malega vse oropane, prebi¬
valci pa prisiljeni pobegniti. Zdaj, ko so sovražne ar¬
made odšle, so jeli spet iz gojzdov se na dom povra-
čat.i, našli so pa doma le razvaline ali izpraznjene
hiše, nič niso imeli, s čem bi se preživeli, ali se po¬
krili, da bi se mraza varovali. Zlasti žalostno bilo je
viditi slabe starčeke in bolnike, ki še ubežati niso
mogli. Zapuščeni in brez vse pomoči ležali so na gnjili,
smradljivi slami med zidovjem svojih lastnih požganih
hiš; le nagla pomoč bi jih zamogla še smrti rešiti.

b) Strahovito!

Misijonarja sta o tem, kar sta vidila, takoj Vin¬
cenciju poročala; ta pa, potem ko je svoje obteženo
srce pred Bogom izlil, se je s prošnjo obrnil do
žlahtnih gospa krščanske ljubezni. Težko mu je sicer
bilo jih zopet milih darov prositi za ponesrečene, ker
so za enake blage namena že poprej veliko darovale,
vendar sila je bila prevelika. Zato jim je položaj po¬
nesrečenih pokrajin živo pred oči stavil, in res vse
so bile ginjene, pa tako, da so sklenile pomagati, kolikor
moči. Predenj o tem poročamo, moramo nekoliko sprego¬
voriti o žalostnih, strahovitih dogodbah, o katerih mi¬
sijonar iz ondotnih krajev poroča. „Noben jezik ne more

13

194

izgovoriti, in nobeno uho brez strahu slišati, kar
sma na dan najnega prihoda vidila in slišala, piše
misijonar. Cerkve so vse — tudi take, v katerih je
presveto rešnje Telo, oskrunjene, posvečene posode pa
ukradene. Tukajšne duhovne so grozoviteži ali stepli,
pregnali ali pomorili. Od hiš, ki so tu stale, ni dru¬
gega najti, kakor razvaline. Setve so pokončane, polje
neobdelano. Povsod lakota in kužna bolezen. Trupla
mrtvih ležijo povsod in so volkom v živež. Prebivalci,
ki so stisko še preživeli, so prisiljeni nezrelo sadje
in žito pobirati, iz katerega si kruh delajo, ki je pa
blatu podoben in tako nezdrav, da vse boleha. Skri¬
vajo se po votlinah, gojzdih in samotah, kjer na trdi
zemlji ležijo — brez obleke, še srajc nimajo, le za silo
so s kako raztrgano capo ogrnjeni. Njih obraz je črn
in ostuden, vendar so pri vsem tem tako potrpežljivi,
da se moram čuditi. So kraji, kjer ni videti nobenega
človeka; prebivalci, ki so smrti ubežali, so v druge kraje
pobegnili, da se preživijo. Ostali ljudje so večidelj sami
bolniki, sirote in vdove, ki s svojimi majhnimi otroci,
vse bridkosti zime, lakote in revščine prenašati mo¬
rajo. Lakota je tolika, da ljudje blato jedo in se kakor
neumna živina na polji pasejo. Nekateri škorjo iz drevja
čehajo, še cape iz sebe trgajo in vživajo. Naj straho¬
vitejše pa, kar smo videli, je, da si nekateri celo iz
rok in ram meso grizejo in v obupnosti mrjejo. Samo
v mestu St. Quintin smo našli 3000 ubogih in 500
bolnikov, veliko pa še drugih oseb imenitnega stanu,
ki se sramujejo beračiti. Z milimi darovi rešili smo
tu veliko devic oskrunjenja in več mladenčev obu-
panja; 50 mašnikov, deloma župnikov, deloma drugih
duhovnov smo smrti rešili. “ Taka šiba tepla je Pikar-
dijane in Champagnijane okoli 10 let. Res, da v na¬
slednjih letih niso vsi kraji v enaki meri trpeli, vender
revščina seje pokazala zdaj.tu. zdaj tam bolj ali manj
občutljivo in v strahoviti podobi. Mesta in trgi, katere
je Vincencij sam ali katere so žlahtne gospe na njegovo
prošnjo podpirale, so: Guiza, Laon, Noyon, Chaney, La-
fere, Riblemont, Ham, Marles, Vervins, Rosay, Plo-
moyon, Orson, Aubenton, Montcornet in veliko drugih.

c) Vincencijeva previdnost.

Ko je Vincencij sprevidel, da mu milih darov ne
bo manjkalo, je odposlal še več misijonarjev k pone¬
srečenim, ter je enega za nadzornika čez vse postavil.
Ta si je moral najprej natančno poznanje in pregled
revščine dotičnih mest in trgov priskrbeti, da je vedel
enakomerno milošnjo deliti. Drugi misijonarji so morali
vsak na svojem kraju skrbeti, da se je vse vestno
porabilo, ob enem pa so tudi bolnike vzlasti umirajoče,
s sv. zakramenti preskrbovali posebno tam, kjer so
izpraznjene duhovnije bile, za telesno pomoč pa je
Vincencij hčere krščanske ljubezni tje poslal. Nadzornik
ali prednik misijonarjev je Vincenciju vsak teden po¬
ročal, kaj in kako se godi, ta pa je društvu žlahtnih
gospa poročila bral in nove darove nabiral. Tako se
je spet celih 10 let ravnalo in preračunjeno je, da se
je v teh letih za G00.000 livres bodi si v denarjih ali
v živežu in obleki iz Pariza v ponesrečene kraje po¬
slalo. Blagoslov Božji je tu bil viden.

d) Sad dobrih del.

Vsako dobro delo, ki iz krščanske ljubezni iz¬
vira, je seme, ki stoterni sad rodi. Nekoliko tolažbe
človek že iz tega dobi, ker mu vest reče, da je ptujo
revščino polajšal, vendar prava žetev sadu dobrih del
je prihranjena za večnost. Zares, kako se bodo tiste
blage duše, katere smo pod Vincencijevim vodstvom
za vsako dobro delo tako pripravljene vidili, o prilož¬
nosti vesolne žetve veselile, ko jih bo Jezus Kristus
poklical rekoč: „Pridite oblagodarjene mojega Očeta;
bil sem lačen, in ve ste me nasitile; bil sem nag in
ve ste me oblekle, bil sem bolan in ve ste mi po¬
stregle .. . kajti resnično vam povem, karkoli ste sto¬
rile najmanjšemu mojih bratov, ste meni storile."
Kako se bojo takrat pa tisti počutili, ki so svojega
bližnjega v revščini vidili, pa so mu svoja srca za¬
prli, svoje imetje skrivali in zaklepali, ali za nepo¬
treben lišp, za veselice, za nasitenje svoje poželjivosti
ali za baharijo porabili in zapravili? Imenovane po¬
la*

196

božne dobrotnice so že na tem svetu okusile tako to¬
lažbo, kajti vest jim je rekla, da so svoje premoženje
dobro obrnile.

Da ne utrudimo bralca, izpustimo vse ginljive
poročila, katere so dotični prebivalci iz hvaležnosti v
Pariz pošiljali in jih spremljali z najtoplješo hvalo, na¬
vedemo le to:

1. Z omenjenimi milimi darovi se je veliko tisoč
ljudi smrti rešilo.

2. Oskrunjene cerkve so se vnovič posvetile, oro¬
pane spet obdarovale in prenovile. Samo v Soisson-
skem okraju so našli misijonarji nad 25 oropanih
cerkva.

3. V duhovnijah, kjer ni dušnih pastirjev bilo,
so misijonarji oskrbovali duhovno pastirstvo, ostale
duhovne preskrbeli z živežem, veliko pa so jih smrti
rešili.

4. Veliko število ženskih, ki so bile v nevar¬
nosti nedolžnost in poštenje zgubiti, je bilo otetih. V
nekem kraju Champagnije se je 30 gospodičin iz žlaht¬
nega rodu v votline in gozde poskrilo, da bi se ova-
rovale grozovitosti vojakov, kjer so pa neizrekljivo
revščino trpele, dokler so iz Pariza pomoč dobile; iz
nizkega in meščanskega stanu pa jih je bilo še več,
ki so bile v ravno taki nevarnosti.

5. Veliko ubogih sirot je bilo rešenih. Že v mestu
Laon so 600 takih otrok našli, ki še niso bili 12 let
stari, in ki niso imeli ne očeta in ne matere; gotovo
bili bi morali vsi umreti, ako bi jih ne bili misijonarji
s svojimi milimi darovi oteli. Bogu samemu pa je
znano število tistih, ki so s pomočjo misijonarjev in
hčera krščanske ljubezni srečne smrti umrli ali pa na
boljšo pot življenja pripeljani bili.

Vincencij je toraj nekega dne svojim rekel:
„Zares, ne moremo brez začudenja misliti, koliko
blagih duš je Bog vnel zato, da so ponesrečenim
obleko, posteljo, perilo, odejo in obutalo priskrbele, in
ne le ženskim ampak tudi možkim in celo duhovnim.
Tudi zato se je skrbelo, da se je za cerkve dostojna
oprava in posoda pripravila, brez katere bi se ne mogla

197

še daritev sv. maše niti druge cerkvene opravila
opravljati. Čudno je bilo gledati v palačah žlahtnih
gospa, kako so bile navešene cerkvene oblačila in
mašni plajši, kakor da bi bila tu razstava dobrih del
krščanskega vsmiljenja, ki želi ubogim cerkvam po¬
magati. Smem reči, da bodo te gospe v nebesih pla¬
čilo in krono duhovnov prejele, ker so Jezusa Kristusa
v njegovih altarjih in duhovnih in njegovih revnih
udih s tako ljubeznijo in gorečnostjo oblačile."

e) Vincencijeva skrb za mrtve.

Ne samo za žive je Vincencij skrbel, tudi mrtve
je njegova ljubezen obsegala. Kazala se je ta ljubezen
vzlasti po boju pri sv. Štefanu v Champagniji, kjer je
1500 sovražnikov pobitih bilo. Zmagovavci si niso
vzeli ne časa ne truda, da bi bili trupla umorjenih
pokopali, pustili so jih na bojišču volkom in psom v
živež. Ko Vincencij to zve, ukaže misijonarju, ki je
takrat tam opraviti imel, delavcev najeti, ki naj mrtve
pokopajo. Zgodilo se je, in delavcem se je zato mo¬
ralo 300 livrov dati. Misijonar o tem poroča: ,,Danes
smo po črki spolnili, kar sv. evangelij o ljubezni sov¬
ražnikov pravi; zagrnili smo trupla tistih, ki so naše
premoženje ropali in naše domorodce preganjali. Ve¬
seli me, da sem Vaš ukaz, ki je bil zgol po evangel-
skih besedah, natanko spolnil. Naznanim toraj, da
smo vse po polju raztrosene trupla pobrali, če tudi
z veliko težavo, kajti zmrznjeni mrliči jeli so se že
otajati; Bog pa je pospešil naše delo s tem, da je
hudo zimo poslal; ko bi bila toplota nastopila, bi bilo
delo stalo nad 1000 tolarjev, tako pa smo s 300 livres
vse odpravili. Zdaj počivajo v krilu matere črne
zemlje, odkoder so vzeti, da vstanejo na dan vesolj¬
nega vstajenja. Vsa dežela se zahvaljuje tistim, ki so
jo tega strašnega gledišča rešili. Bog jim bo za pla¬
čilo zasluženo krono v nebesih dal.“

f) Irski vojaki.

Med tem, ko je grozoviti Krormvel na Angležkem
katoličane preganjal, je veliko irskih družin zbežalo

198

na Francozko. Možki, kateri po že zamogli orožje no¬
siti, so stopili v vojaško službo in so sostavili svoj
lastni regiment. Bili so hrabri vojaki, žalibog da so
se polagoma čisto razgubili. Ostali so bili ali poha¬
bljeni in ranjeni ali zarad drugih prestanih težav ne¬
zmožni za vojaško službo. Zato je prišlo povelje, naj
se umaknejo z ženami, z otroci, z udovami svojih
pobitih domorodcev — v hudi zimi iz Arres v Tro-
jaško mesto. Dospeli so v ta kraj — pa v naj veči
revščini, bosi, brez obleke; utrudeni, zastradani so po¬
birali in glodali zavržene kosti, katerih še psi niso po¬
vohati hoteli. Omilovanja je bila vredna osoda vzlasti
tistih 150 otrok, ki niso imeli ne očeta ne matere.
Ko je Vincencij to zvedel je zbral spet žlahtne gospe
ter jim živo slikal žalostni stan zapuščenih, in toliko
milih darov je dobil, da je zamogel misijonarja, ki je
bil rojen Irc s 600 livres k ponesrečenim poslati.^ Ne
dolgo, jim je poslal še obleke, perila in denarjev. Žene
in deklice so dali v Trojašku bolnišnico, dečke pa so
drugam v izgojo spravili. S tem pa se niso le ža¬
lostni in tolikanj pobiti Irci spet osrčili, ampak tudi
prebivalci mesta Troyes so se jeli gibati in dobra dela
usmiljenja opravljati. Misijonar jim je v irskem jeziku
dvakrat na teden krščanski nauk razlagal, ter jih cel
postni čas pripravljal na spoved in velikonočno ob¬
hajilo. In res, v povzdigo občne pobožnosti so vsi pre¬
jeli sv. zakramente. Prejemali so mile darove tako
dolgo, da se je mir napravil.

g) Dobre dela usmiljenja v Parizu in po okolicah.

Tudi v sosednjih okolicah in vzlasti v mestu je
imel Vincencij priložnost svojo dobrodelno ljubezen
razvijati. Zgodilo se je to o priložnosti, ko ste si
leta 1652 sovražne trume v Parizu in v obližju ena
drugi nasproti stale. Kamorkoli je oko pogledalo, vi-
dilo je le razdjanje in gnjusobo. Posebno veliko je tr¬
pelo mesto Estampes in obližje. Vojaki so mesto
dolgo oblegali, prebivalci pa so morali čutiti vse na¬
sledke grozovite, krvave vojske. Ljudje bili so bledi,

199

kakor stena in suhi kakor pošasti; v mestu in okoli
mesta ležale so trupla mrličev v sredi med mrhovino
in drugimi poginjenimi živali, katerih smrad je daleč
okrog zrak kužil, in bolezni vzročeval. V tej strahoviti
sili se je Vincencij spet pokazal rešitelj domovine. S
pomočjo milih darov društva žlahtnih gospa pošlje
nekatere svojih misijonarjev na kraj gnjusobe, naj jim
duhovno in telesno pomagajo. Ti so najprej mrtve po¬
kopali, potem ulice in ceste osnažili, po hišah in
ulicah kadilo sežigali, da so brez skrbi in varno ljudje
tam prebivati zamogli. V mestu Estampes in v oko¬
licah so zastradanim juho, kruh in drugo hrano delili,
pri kateri priložnosti se je veliko ljudi smrti rešilo.
Ravno tako so storili v sosednjih vaseh, trgih in
srenjah, ki so vsled potovanja vojaških trum skoz te
kraje veliko trpeti imele. Misijonarji so naleteli na
duhovnije, ki niso imele dušnih pastirjev, kajti nekateri
so zbežali, nekteri gladu umrli, veliko pa je bilo umor¬
jenih. Poročali so to Vincenciju, ki je takoj nekatere
hčere krščanske ljubezni tje poslal, da so revežem
hrano in zdravilo dajale, da so se duhovni le z du¬
hovnimi opravili pečali. Ker je pa jama nesreče bila
tolika, da misijonarji sami niso zadostovali, je Vin¬
cencij naprosil še drugih redovnikov, ki so ljubeznjivo
pristopili in pomagali. Huda kužna bolezen se je tudi
hčer krščanske ljubezni prejela, ter marsikatero v več¬
nost preselila; pet misijonarjev zgubilo je življenje v
službi krščanske ljubezni, drugi pa so zboleli. Vin¬
cencija, ki je svoje srčno ljubil, je to sila bolelo,
vendar je hvalil Boga, ki je misijonarje vredne spoznal,
da so umrli smrti mučeništva ali, kakor je rekel: „z
orodjem v rokah na polju časti. “

h) Vincencij podpira ubežine.

Med tem, ko se je to zunaj Pariza godilo, jih je
bilo veliko, ki so v mesto pribežali, in na Vincenci-
jevo ljubeznjivo srce trkali. Bilo jih je 1500, katere je
po hčerah krščanske ljubezni z živežem preskrbel.
Med njimi bile so redovnice in druge pobožne device,

200

za katere je skrbel, da so v poštenih hišah zavetišče
našle. Druge je drugod oskrbovati izročil. Vsem pa je
napravil sv. misijon, v katerem so se v Božjih res¬
nicah podučevali in za vredno prejemo svetih zakra¬
mentov pripravljali, k molitvi in k medsebojni lju¬
bezni opominovali. Razun teh bilo je še drugih 800
ubežinov, ki so se vsi do Vincencija obrnili. Vsem je
dal kruha in sočivja in hotel je le, naj pridno sv. mi¬
sijon obiskujejo, ki so ga cel mesec zanje obhajali.
Pridige so bile vsaki dan zjutraj in zvečer, opoludne
pa je bil krščanski nauk. Poslušalce so v trume raz¬
delili. Vincencij sam, akoravno že star, bolehen in
slab, je prevzel zanje krščanski nauk, pri katerem so
mu nekateri drugi v duhovski službi že zastarani du¬
hovni pomagali. Med tem, ko so njegovi duhovni si¬
novi kot hrabri vojaki Kristusovi se na bojišče podali,
je on doma stare invalide podučeval. Brez nevolje je
spovedal vse po vrsti, in da bi revni Božjo besedo še
rajši poslušali, jim je te dni milošnjo pomnožil. Tako
podučeval je Vincencij še potlej 6 let, dokler so vsi
revni preskrbljeni bili.

Sklep.

Kakor smo dosedaj videli, je bilo mesto Pariz
takrat pribežališče vseh revnih in ponesrečenih. Po¬
slušajmo Vincencija samega, kako piše v priložnosti,
ko je v Parizu vse vrelo, enemu svojih prijateljev:
„Upamo, da bomo mir dobili tolikanj prej, več ko se
tu dobrih del ozir ubogih opravlja. Vsaki dan se
14.000 do 15.000 ubogim postreže z hrano, ki bi brez
te pomoči gladu umreti morali. Nad 800 ali 900 deklic
je bilo sprejetih v poštene hiše, kjer so dobro zava¬
rovane. Ravno zdaj se pripravljamo, še veliko število
redovnic, ki se tukaj v mestu, in kakor slišim, tudi
pri nepoštenih zadržujejo, v kak posebno zanje od¬
ločen samostan spraviti. To je, dragi moj gospod, no¬
vica, katero sem vam mislil naznaniti, akoravno ni¬
mamo navade v časopise pisariti. Kdo pa more mol¬
čati, če je ves svet poln Božjega usmiljenja? 1 '

201

Božja volja je bila, da so vse dobre dela, katere
je ta služabnik Božji pričel, tak blagoslov imele, da
so tudi se po njegovi smrti se ravno s tako goreč¬
nostjo opravljale. Med leti 1660 in 1664, kose je Vin¬
cencij v večnost preselil, je bila huda lakota in kuga;
v tem času pa se je, kakor računi kažejo 500.000
livres med uboge razdelilo. Bil je Vincencij drugi Elija,
ki je pri svoji smrti ne le svoji družbi, ampak vsem,
ki so z njimi občevali, duha krščanske ljubezni za¬
pustil. Opomnimo še, da je v času vesoljne stiske
večkrat zmanjkalo zdravila; Vincencij pa je dal take
zdravila pri sv. Lazarju napravljati in bolnikom na
dom nositi. Pri tej priložnosti je nek gotov, pa pri-
prosto pripravljen „prah“ posebno zdravilno moč
imel, in zarad srečnega vspeha povsod slovel; ime¬
noval se je „čudodelni prah.“ In kdo bi se temu
čudil, če je Bog veliko ljubezen svojega služabnika
tudi z zunanjimi gnadami spremljal?

Osmo poglavje.

Vincencij in medsebojne vojske,
i. Vincencij se poda v kraljevi tabor.

Dolgo časa gojena nezadovoljnost med kraljevim
dvorom, med princi in parlamentom jela je kipeti in
vnele so se leta 1649 meščanske ali medsebojne
vojske. Ali ni ga bilo človeka, ki bi bil nad nesrečo
svoje domovine toliko žaloval, kakor Vincencij. Vendar
ta srčen duhoven ni le žaloval, ampak tudi poganjal
se je in storil je vse, da bi šibo Božje kazni odvrnil.
Zato je najprej pri sv. Lazarju, svojim očitne molitve
in pokoro napovedal. Potem pa si je v dolžnost štel
med razdraženimi strankami na vsak način spravo
narediti, in prelivanje krvi zabraniti. Če je tudi vedel,
da se mu bo to na krivo obračalo, se je podal v
kraljevi tabor k sv. Germanu, kamor je bila kraljica
s kardinaljem Mazarinom pobegnila. Sivi, 73letni

202

starček se vsede toraj na konjička, in od brata sprem¬
ljan odrine; bilo je 13. dne prosinca. Nihčerju ni po¬
vedal, kam je namenjen, le gospoda Lamberta je po¬
stavil za čas svojega potovanja za namestnega pred¬
nika in mn je pismo izročil, ki ga je imel po odhodu
gospodu Mole-ju, predsedniku parlamenta izročiti. V
pismu opravičuje svoj odhod; dozdeva se mu, pravi,
kakor da bi ga Bog sam klical mir in spravo delati;
če pa ni osebno prišel, se je zgodilo le, da zamore
kraljici reči, da iz lastnega nagiba ra^vna in da se o
tej zadevi z nihčerjem ni posvetoval. Štiri ure je hodil
do sv. Germana; pot je bila nevarna nekaj zarad po¬
vodnji, nekaj zarad vojakov, ki so se povsod potikali.
Ko pride v tabor, se je dolgo s kraljico zgovarjal in
jo za Božjo voljo prosil naj se da spraviti, da se od¬
vrne šiba nesreče, ki bo ne le Pariz, ampak vso deželo
nesrečno storila.*)

Potem se je podal k Mazarinu in ga prosil, naj
odjenja od svojih naklepov. Oba, kraljica in Mazarin
sta bila ginjena, pa ko so se še tisti dan udje dr¬
žavnega zbora sošli, so bili njegovi predlogi zavrženi. **)

2. Nevarnost.

Kakor smo omenili, je Vincencij kraljico prosil,
naj ministra Mazarina odpravi. Ker je pa ta predlog
od državnega zbora zavržen bil, je moral po pravici
misliti, da ga bodo v prognanstvo poslali. Pa še bolj
se mu je bilo bati Pariških strankarjev in ondotnih
razburjenih glavačev; ti so njegov pot v kraljevi tabor

*) Sklenil je govor z besedami: «Če je gospod kardinal vsega
nemira kriv, in če vsa nesreča odtod izvira, da ga še v službi
imate, Veličanstvo, mislite, da ni vaša dolžnost ga saj za nekoliko
časa darovati?* (iz službe djati?)

**) Rekel je kardinalju: »Eminenca! umaknite se, vrzite se v
morje, da nevihto pomirite.* Z mrzlim srcem, pa mirno kardinal
reče: «To so, rekel bi, nekoliko predrzne besede, nihčer mi še ni
v obraz takih povedal; vendar, moj duhovni oče, se bom umaknil,
ako je tudi gospod Tellier vaših misli.* Se ve, Tellier, ki je bil
čisto v Mazarinovih rokah in tako rekoč njegovo orodje, ni tako
mislil.

203

imeli za izdajavstvo, njega samega pa za takega, ki
je k Mazarinovi stranki prestopil. Ko je videl, da se
je obema strankama zameril, je sklenil — ne v Pariz
hoditi, ampak podal se je v Fresneville, kjer so misi¬
jonarji imeli malo pristavo za poletne sprehode. Prav
neugodno hišo imel je za stanovanje, hišo, ki je bila
izpostavljena napadom vojakov in vsem vremenskim
nezgodam. Kruh, ki ga je jedel, bil je iz bobove moke,
in če je boljšega dobil, ga je bratu ali revnim kmetom
dal, ki so se ravno opoludne k njemu zatekali. Med
kosilom nista nič govorila, brat je iz duhovnih bukev
bral, in ko je Vincencij nekatere grižljeje zavžil, je
rekel bratu jesti, in je sam bral. Če hočemo resnico
govoriti, moramo reči, da je bila njegova jed kruh
žalovanja, in voda grenkosti njegova pijača. Med tem,
ko je čakal, da bi se zmešnjave razsnovale, je kakor
drugi Jeremija objokoval nesrečo svoje domovine, za
katero je Bogu svoje molitve, svoje solze in spokorne
dela daroval. Vendar, kakor se je pobožnemu Jobu
godilo, so tudi njemu dohajale le žalostne novice. S
kakšno udanostjo pa je vse to prenašal, razvidimo
iz pisma, ki ga je takrat gospodu Lambertu pisal;
Vincencij pravi: „Z veseljem sem poslušal poročati,
da misijonska družba zgubo našega posestva tako
voljno prenaša. Res je, da za to čisto nič ne žalujem ;
to. kar me naj bolj žalosti, je, da zavoljo teh reči
toliko trpeti morate. “

3. Kako so se sovražniki nad Vincencijem zmaščevali.

Vincencijev odhod je bil nekaterim maščevalnim
in lakomnim ljudem povod, da so hišo sv. Lazarja
p-av hudo zdelali. Poslušajmo, kaj nek pobožen in
prav zanesljiv duhoven o tem poroča: S svojimi očmi
sem videl, kako hudo so ob času vojske in mestnega
punta hišo sv. Lazarja poškodovali. Kriv vsega je nek
parlamentarski svetovalec, s katerim je še nekaj zlob¬
nežev v zvezi bilo. Napravili so hišno preiskavo, češ,
da pregledati morajo, koliko žita je še shranjenega;
pri tem pa so vse prevrgli in narobe obrnili, kakor,

204

da bi skrit, zakopan zaklad iskali. Cel regiment prav
razvajenih vojakov so v hišo postavili, ki so jo, prav
rečeno, hudo zdelali, in rekel bi, razdjali. Da so mero
hudobije napolnili, so še drvarnico v dvoru užgali;
o priložnosti, ko sem Vincencijevega namestnika, go¬
spoda Lamberta, obiskati želel, sem videl še dim, ki
se je iz drvarne drvil in nje zagorete ostanke. Vin¬
cencij pa je ne le zasramovanje in preganjanje mimo
in voljno prenesel, ampak tudi zgubo blaga in zaloge,
s katero so se imeli ubogi celo leto preskrbovati, z
nekako radostjo gledal, po besedah sv. pisma: „Zgubo
svojega premoženja ste z veseljem sprejeli.“ Hebr. X.
34. Vojakom, ki so v hiši sv. Lazarja oboroženi bo¬
gastva in zakladov iskali, bi se bilo smelo reči, kar
je veliki sv. Lavrencij svojim denarjaželjnim prega-
njavcem odgovoril, ko so cerkveni zaklad od njega
zahtevali: „Roke ubogih so premoženje, ki ga vi išete,
v nebeško zakladnico znosile."

Kakor se je nekdaj pravični Lot po angelu rešil,
tako se je pobožni Vincencij po Božjem nagibu temu
pogorišču in razdjanju srečno umaknil. Zapustil je
nesrečni Pariz in se k sv. Germanu (en Lay) podal,
da bi kraljici izjavil svoje misli; od ondot pa je svoje
potovanje v to obrnil, da je naselitve svojih misijo¬
narjev obiskaval.

Tako so Vincencija izplačali za dobrote, ki jih
je svoji domovini storil, tako so se mu zahvalili za
vso njegovo ljubezen; v naj hujši zimi moral je po¬
tovati. Vendar „blagor jim, ki zavoljo pravice pregan¬
janje trpijo, takih je nebeško kraljestvo." Manj ko
svet pobožni trud spozna in ceni, tolikanj večje bo
plačilo v nebesih.

4. Nevarnosti na potovanju. (Vizitacije.)

Vincencij je bil toraj sam z bratom na svojem
majhnem posestvu in ne le pokoro je delal, se postil
in molil, vedel je tudi čas v blagor bližnjega dobro
obračati. Sklicaval je ljudstvo ondotnih krajev, ga pod-
učeval, ter kazal, kako naj s pokoro in dobrimi deli

205

usmiljenja šibo Božje jeze od sebe in od domovine
odvračajo. V tej samoti prebil je cele 4 tedne, in ker
so se v Parizu še zmirej klestili in prerivali, ni hotel
v mesto, ampak sklenil je vkljub slabega vremena
razne naselitve misijonske družbe obiskavati (vizitacije.)
Pri tem potovanju pa je naletel večkrat v smrtno ne¬
varnost. Namenil se je najprej v mesto Angers, in
ravno, ko je mislil nek potok prekoračiti, pade iz
konja in bil bi se vtopil, ako bi mu ne bil njegov
spremljevalec na pomoč pritekel. Ves moker se vsede
na konja in jezdari do bližnje vasi, kjer je svojo obleko
nekoliko posušil, potem pa srčno dalje potoval. Pozno
v noč dospel je do neke revne gostilne. Namesto pa,
da bi se bil odpočil, je sklical otročičke in družino ter jim
je krščanski nauk razlagal. Gospodinja to viditi, gre
in pozove otroke iz cele vasi in jih pred Vincencija
postavi. Ljubeznjivi starček se je tega veselil in je
en del sam podučeval, drugega pa je prepustil svo¬
jemu spremljevavcu. Drugi dan je prišel v novo ne¬
varnost. Po nekem lesenem mostu je moral jezdariti
in tu se je nad mlinskim kolesom konj tako splašil,
da je odskočil in eno nogo že čez most postavil.
Vincencij sam je rekel, da ni bil še nikoli v tako oči-
vidni smrtni nevarnosti, kakor tukaj, ter je s svojim
spremljevavcem usmiljenega Boga hvalil, ki ga je
tako čudno rešil. Dospel je v Rennes, ki je glavno
Bretansko mesto; našel je pa tu vseskozi razburjene
ljudi nad kraljevo stranko. Za stanovanje si je izvolil
neko gostilno; pa ne dolgo, pride uradnik ter mu
naznani: „Vincencij je zarad svoje službe pri kraljevem
dvoru nevarna oseba, naj se toraj le pobere, drugači
ga bodo zaprli.“ Ni bil sicer njegov namen se tu za-
državati, hotel je precej odriniti; pa ko se na konja
vsede in odide, sliši nekega na kraljevo stranko raz¬
burjenega žlahtnika vzadi vpiti: „Vincencij se ne bo
malo vstrašil, ko mu bo 2 uri odtod krogla iz samo¬
kresa pribrnela in glavo prebila." Vincencij ni veliko
maral za take besede, vsaki dan je bil pripravljen
umreti, in z apostolom je rekel, da želi ločen in z
Kristusom biti." Spremljevavcu je toraj rekel: „Poj-

20G

dima, smrti tako ne morem ubežati. 11  Vendar nek du¬
hoven, ki je Vincencija srčno ljubil, ga je pregovoril,
da je pri njemu ostal. Drugi dan — Vincencij še ni
bil daleč od mesta, pride imenovani žlahtnik v go¬
stilno; celo noč, pravijo, ga je zalezoval; Bog ga je
rešil iz nevarnosti; in brez skrbi je zdaj obiska val
razne naselitve svojih misijonarjev.

5. Vincencij se povrne v Pariz.

Dva meseca so se strankarji pobijali in klali in
sedaj — so napravili sicer mir, a le na videz. Kraljica
toraj Vincencija spet v Pariz pokliče. Napotil se je,
pa že v mestu Richelieu je zbolel in dolgo je moral
tu ostati. Ko je okreval, mu pošlje vojvodinja Aiguil-
lonska kočijo, katero mu je dobrodelno društvo žlahtnih
gospa napraviti dalo. Odzdaj se je moral vedno voziti;
kajti zarad bolehnosti in starosti ni mogel ne peš
hoditi niti na konju sedeti. Sprvega se je branil ko¬
čije, rekel je, če mi je Bog zdravje vzel, mi je s tem
na znanje dal, da se me noče več poslužiti. Pa ta
izgovor ni obveljal. Nadškof in kraljica sta mu zapo¬
vedala, da se zanaprej brez ugovora voziti  mora; ve¬
dela sta, da bo brez njegove pomoči marsikaj zaostati
moralo. Ponižen duhoven je sicer ubogal, bil je pa za
vsako, kadar se je, če tudi priprosto napravljene ko¬
čije poslužiti moral, sila osramoten; imenoval jo je le:
svoje osramotenje in rekel je: „nikakor se ne spo¬
dobi, da bi se sin ubogega, revnega kmeta v kočiji
vozil. 11  Da bi se konjičkoma gosposka ličnost malo
pristrigla, je hotel, da se pred oralo vprežeta in za
poljsko delo porabita.

6. Medsebojne vojske — v drugič.

Leta 1652 so v Parizu vnovič jeli rogoviliti in
v drugič se je vojska vnela; zmešnjava in razburje¬
nost strankarjev pa ste bili še veči, kakor kedaj.
Tužnega srca je gledal Vincencij na žalostne na¬
sledke, ki bodo za cerkev in državo iz takih bojev

207

prišli. Želel je toraj rešiti, kar bi se rešiti dalo. Vzlasti
se je molitve poprijel in z molitvami Bogu silo delal;
ravno to je priporočal tudi drugim, posebno duhovnom,
ki so se pri sv. Lazarju k torkovim konferencam sha¬
jali, in žlahtnim gospem krščanske ljubezni, naj z
molitvijo, s postom in milošnjo Boga prosijo, da od¬
vrne šibo vojske. Domačim pa je naročil, da so se
vsaki dan trije postili: en duhoven, en klerik in en
brat. Duhoven je moral še na svoj postni dan da¬
ritev sv. maše v ta namen opraviti, onadva pa sv.
obhajilo prejeti. In kadar je vrsta na Vincencija prišla,
je tudi on, akoravno že 76 let star, se natanko tega
reda držal. Z ginjenim srcem je nekega dne svojim
rekel: „Opomnem, kar sem že večkrat opomnil, in
nikoli zadosti opominjati ne morem, molite in prosite
Boga, da nam da mir in edinost napravi med krščan¬
skimi vladarji. O Bog! vojsko imamo na Francozkem,
vojsko vidimo na Španjskem, vojsko na Laškem,
vojsko na Irskem, odkoder so prebivalci pregnani, da
se po gorah, po puščavah in votlinah potikati mo¬
rajo. V Škociji ni nič bolje, in žalostni stan Angležke
je vsem znan. In na Francozkem — koliko ljudi! —
oh Bog, oh Bog! kaj morajo trpeti! Če smo že v 4
mesecih vojske toliko nesreče videli, mi, ki smo v
osrčju dežele, kaj še le na mejah biti mora, ki že 20
let vdarke šibe prenašajo? Kadar sejejo, ne vedo, če
bodo tudi želi, kamorkoli vojaki priderejo, povsod
žgejo, režejo, ropajo in pokonča vajo vse; in kar oni
pustijo, vzamejo tolovaji. Kaj tem revčekom še ostane?
Nič, kakor smrti pričakujejo. Če se kje v kakem ko-
tecu zemlje še prava pobožnost nahaja, se najde go¬
tovo le pri ubogem ljudstvu. Da, ubogi imajo še živo
vero, verujejo priprosto vse, se vdajo v Božjo voljo,
so potrpežljivi, če jih tudi nadloge tarejo. Vse pre¬
nesejo, kar in kakor jim Bog pošlje: zdaj grozovitost
vojske, zdaj breme lastnih težav: oh, koliko imajo
od vročine, koliko od mraza trpeti! Koliko pa še od
drugih nezgod! Ti ubogi kmetje in vinogradniki, ki
v potu svojega obraza delajo, nam delijo od svojega,
da, zastonj nam delijo, in za plačilo. Zato se na nas

208

zanašajo, da bomo saj Boga zanje prosili. Tako je,
moji dragi bratje; le pomislite, ko smo mi tukaj v
senci, se oni potijo in trdo delajo, da nas preživijo.
Tudi pri misijonih, kadar se zanje trudimo, smo pod
streho, ni se nam treba bati ne deža, ne druge ne¬
zgode. Zares, ker se od truda teh ljudi, od Kristusove
dedščine, živimo, se moramo, kadar v obednico sto¬
pimo, vprašati: je-li tudi zaslužimo kruh, ki ga jemo ?
Kar mene zadeva, moram reči, da me ta misel vselej
osramoti. Kolikokrat sem že sam pri sebi rekel: Hu¬
dobnež, ali si zaslužil kruh, katerega zdaj misliš jesti
in ki ti ga je trud kmetičev pripravil ? Dragi bratje,
če nam ni treba si kruh tako trdo služiti, kakor jim,
moramo saj moliti zanje. Naj ne mine dan, da bi
jih ne priporočali Bogu, naj jim svojo milost da, da
voljno svoje trpljenje prenašajo. Slišali smo te dni,
kako Bog vzlasti od duhovnov pričakuje, da bi ojstrost
njegove pravične jeze krotili. Kakor nekdaj Aron, naj
tudi sedaj duhovni za kadilnico primejo, s kadilom
svojih molitev med Boga in ljudstvo stopijo, ter
spravo delajo, in kakor Mozes, naj tudi oni z molit¬
vijo Bogu silo delajo, in šibo kazni odvrnejo, katero
si je ljudstvo s svojo nevednostjo in s svojimi strastmi
na glavo nakopalo; da, z nevednostjo, kajti, ko bi
bilo zadosti podučeno, in h pokori opominjano, bi
mu bil Bog prizanesel, storimo toraj ljudem še to
dobro delo usmiljenja; in dolžni smo to storiti, nekaj
že zarad našega poklica, nekaj pa iz hvaležnosti, ker
nam s trudom živež priskrbujejo. Dokler so v stiski,
moramo, kakor Mozes svoje roke proti nebesom po¬
vzdigovati in zanje Boga prositi. So pa njih grehi
vzrok nesreče, ali nevednost, moramo tudi njihovi
priprošniki pri Bogu biti, ter jim roko podati, da iz
grehov in iz nevednosti vstanejo. Če si pa ne bomo
prizadevali, jih podučevati in k pokori napeljevati,
bomo mi krivi nesreče, katero še pretrpeti imajo 11 .

7. Tudi stranskim je to priporočal.

Tako je Vincencij z besedo in z izgledom vedel
svoje k molitvi, k pokori in k dobrim delom usmi-

209

ljonja navduševati, da bi zamašili izvirk nesreče,
namreč nevednost in razujzdanost ljudstva. V tem
duhu je govoril tudi proti stranskim. Eden izmed
prvih duhovnov, ki so se pri sv. Lazarju k torkovim
konferencam zbirali, piše: „Če je Vincencij veliko
ljubezen kazal s tem, da je skoz vojsko ponesrečenim
na pomoč hitel, njegova gorečnost, s katero je želel
izvirk nesreče zamašiti, tudi ni bila manjša. Med tem,
ko so žlahtne gospe krščanske ljubezni in druge bla-
gosrčne osebe za ponesrečene provincije mile darove
nabirale, je Vincencij, kakor nam je vsem znano, z
vso gorečnostjo svojega srca s telesnimi deli usmi¬
ljenja molitev, poste, pokorjenje, spovedi, sv. obhajilo
in druge pobožnosti sklepati priporočal, da se omehči
Božje usmiljenje in ukroti njegova ojstra pravica.
Znano je, kako so na njegovo prigovarjanje pobožne
osebe skoz več let v ta namen posebne pobožnosti
opravljale, kako so imenitne gospe — za drugo prav
občutljive in nježne — svoje telo z verižicami, z bi¬
čanjem in še z drugimi ojstrostmi pokorile, da bi z
zedinjenimi močmi zaželjeni mir od Boga sprosile,
katerega zdaj po Božji milosti vživamo. Kako je ža¬
lovalo njegovo srce, ko je videl nesrečo, ki jo je
ljuta vojska naredila! Kako živo je občutil grozovi¬
tosti, ki so se ljudem brez razločka oseb delale na
vseh krajih! Kako je zdihoval zarad toliko Božjih
ropov, oskrunjenja cerkva in Najsvetejšega! Koliko¬
krat je nam svetnim duhovnom rekel: „„Oh, gospodje,
če je odmenjeno, da naš Gospod in Izveličar od teh
zlobnežev 50  vdarkov dobiti mora, prizadevajmo si, da
to število zmanjšamo in na svojem telesu odmerimo,
kar smo s prošnjo Jezusu odtegnili. Pri taki grozo¬
vitosti saj nekaj moramo storiti. Oh, ko bi se saj
eden našel, ki bi ga v njegovem preganjanju tolažil
in v trpljenju omiloval““.

8. Kako je Vincencij povsod trkal — za mir.

Razun duhovnega orodja se je Vincencij poslužil
še drugih pripomočkov, da bi napravil v kraljestvu

14

210

mir in kraljevi oblasti dostojno priznanje in spošto¬
vanje pridobil. Če se tudi ni v vladne zadeve in v
politiko vtikal, sedaj, ko je bilo, rekel bi, vse raz-
djano, je vendar po izgledu sv. Bernarda le svojo sa¬
moto večkrat popustil in šel zdaj h kraljevi materi
in k njenemu še mlademu sinu Ljudoviku XIV. zdaj
k princem, da bi srca zedinil. Na škofe, kateri so
zanja največe spoštovanje imeli, je pogosto pisal ter
jih opominjal s ponižnimi pa živahnimi besedami, naj
svoje ljudstvo v pokorščini do kralja ohranijo, naj se
ne odvrnejo od svojih stolnic; „Vaša navzočnost 11 ,
je djal, „bo, ako se ljudstvo tudi spunta, punt toli¬
kanj ložej zatrla." (Beri II. knjigo: „Vincencijeva lju¬
bezen do bližnjega 11 .) To opominovanje bilo je v
obleki pohvale dosedanje zvestobe do kralja; ni jim
hotel namreč prikrajšati časti in spoštovanja, ki se
takim cerkvenim predstojnikom spodobi. Pa tudi
škofje so ga večkrat za svet prašali, na pr., je-li bi
prav bilo, ako bi v Pariz prišli in odškodnino za
svoje oropane cerkve terjali. Odgovor na take vpra¬
šanja porabil je v to, da jih je z lepim k zvestobi
do kralja opominjal, potovanje v Pariz pa je odsve¬
toval, ker ni bilo opravičeno. Pri tej priložnosti bi
se lahko bil na svoj izgled sklical, ker tudi on ni
nobene odškodnine terjal za škodo, ki jo je hiša sv.
Lazarja trpela. Večidel vsi škofje so se po njegovem
nasvetu ravnali; ostali so vsi pri svojih čedah in za
njih dušni blagor skrbeli.

Osmo poglavje.

Raznoterosti.

i. Kako se je hiša sv. Lazarja v vojašnico spremenila.

Leta 1636 so Španjolci pod vodstvom junaškega
Janeza de Wert v Pikardijo pridrli in mesto Corbie
vzeli. Vse je trepetalo, ko se je ta novica v Parizu
razglasila. V naglosti so nalovili kakih 20.000 mož,
bili so pa večidel sami postrežniki in rokodelci, ki

ž il

so se vojaških vaj še le učiti morali. Za nabor in vaje
teh novih vojakov izvolili so si hišo sv. Lazarja.
Vincencij je imel pravico zoper tako početje prote¬
stirati; sobe, lope in hiša, vse se je navesilo z orožjem,
dvorišče je bilo polno vojakov, in od jutra do večera
se tu ni slišalo, kakor bobnanje, komandiranje, kletve
in upitje; Vincencij vendar še besedice ni rekel;
vedel je pri vsem tem neznosnem hrupu svoje v tihoti
in navadni duhovni samoti ohraniti. Da bi duha po¬
božnosti v njih prenovil, in jih na nove dela pripravil,
je pričel ravno takrat z njimi osemdnevne duhovne
vaje. Namenjen je bil jih takoj potem v razne škofije
na misijone poslati, ko se naenkrat vse drugače na¬
klone. Ljudevik XIII. je Vincencija prosil, naj 20 misi¬
jonarjev k armadi pošlje, da bojo tudi vojakom misijon
napravili. Kakor se je nad kraljevo pobožnostjo raz
veselil, tako seje veselil tudi sadu, ki bo iz te pobož¬
nosti prirastek zato je takoj 15 misijonarjev — več
jih ni bilo doma — k armadi odposlal, še sam se je
v Senlis podal, kjer je ravno kralj se zadrževal in je
ondi enega izmed misijonarjev popustil, ki je bil
vedno pripravljen na kraljeve ukaze.

2. Vincencijeve besede do misijonarjev.

Vedel je, kako težavno delo bo ta misijon, zato
je odhajajočim misijonarjem živo na srce polagal, da
se naj prepričajo, da je Bog sam. ki jih v to službo
kliče. „Njemu se morate, je djal, v molitvah in pri
sv. maši kakor same sebe, tako tudi vojskine trume
priporočati in premisliti, da se on v sv. pismu Gospod
vojskinih trum imenuje. Drugič morate vojakom z
vsem, kolikor mogoče, postreči, tako, da bodo njih
duše res v milosti Božji. Če se vam tudi ne bo posre¬
čilo vsakatero pohujšanje med vojaki zatreti, zarad
tega ne smete ugovarjati ne obupati, ampak upajte,
daje  že veliko, ako ste z Božjo milost število grehov
saj zmanjšali. Le pomislite: Ko bi Božji Sin imel
lOOkrat v novic križan biti, in bi se dalo napraviti,
da bi ga le 90krat križali, bi ne bilo to ravno tako,

14 *

212

kakor Če je 1000 duš zavolj svojih grehov na potu
pogubljenja in se le ene iz med njih rešijo?" Ker je
Vincencij previdel, da je ta misijon tudi za duhovne
poln nevarnosti, zarad opravil, ki duha preveč raz¬
tresejo, jim je ukazal, tudi pri vojakih držali se na¬
tančno tistih pravil, po katerih se misijonarji ravnati
morajo pri ljudskih misijonih na deželi; priporočal
jim je vse čednosti, zlasti ljubezen do bližnjega, zati¬
ranje svojih strasti, potrpežljivost v trpljenji, molčanje
o takih rečeh, ki vlado zadevajo in varovati se ra¬
dovedne kritike zastran boja, zakaj se je pričel in
kakšen izid bo imel j. t. d. Da bi v vsem svojem de¬
lovanju enako ravnali, bilo bi dobro, ako bi se od
časa do časa zbrali in med seboj duhovne razgovore
ali konference napravili ter se posvetovali, kako bi
bilo v tem ali unem položaju ravnati, na pr. kadar
bodo sovražnika napadli, kadar se bodo v kvartirje
razšli, kako se je pri zdravih, kako pri bolnikih za¬
držati. Zastran okuženih je naročil, naj jih le spove¬
dujejo, akoravno z modro previdnostjo in dobro njih
duše preskrbijo, skrb za njih zdravje in njih telesne
potrebe pa naj drugim prepustijo. Konečno, če bodo
tudi pri raznih regimentih nastavljeni, morajo le skupno
in pri eni mizi jesti, tisto uro vstajati in pod enim
taborjem spati.

3. Srečen izid misijona.

Te od Vincencija priporočane pravila so polne
modrosti in previdnosti, in ker so se jih misijonarji
zvesto držali, je bil tudi blagoslov Božji pri njih de¬
lovanju upati. Še prednj ko so nad sovražnika planili,
je več nad 4000 vojakov svojo spoved opravilo,
marsikateri je stopil s solznimi očmi iz spovednice,
tako so bili ginjeni; s tako pobožnostjo so tudi sv.
obhajilo prejeli. Opustimo tu, kar se je med poto¬
vanjem, v kvartirjih in med pripravo na boj dobrega
storilo. Celih šest tednov so imenovani misijonarji tu
poslovali; polovica vrnila se je v Pariz, drugi pa so
ostali pri armadi do meseca novembra, ko je tudi

213

zmagovavna truma francozkih vojakov se v prezimo¬
vanje podala.

4. Vincencijeva skrb za zblazjene dečke.

Bilo je že omenjeno, da je Vincencij s posestvom
sv. Lazarja tudi skrb za nekatere zblaznjene dečke
prevzeti moral. Za te ponesrečene otroke je z naj
veči ljubeznijo skrbel in je svojim naročal, naj jim
dajo vsega, česar potrebujejo. Tako ljubeznjivo rav¬
nanje se je precej razglasilo ne le v Parizu, ampak
tudi daleč okrog in nasledek je bil, da so od vseh
strani take nesrečne dečke Vincenciju v oskrbništvo
pošiljali. Vse je sprejel, plačila pa ni nobenega zato
terjal; bil je zadovoljen s tem, kar so stariši prosto¬
voljno prinesli ali sporočili. Doživel je pa veselje, da
se je marsikateri popolnoma ozdravil, in se je rabiti
dal za vsakatero delo, kar je tudi starišem veselje
delalo.

5. Poredni sinovi.

Še večja dobrota bila je za tiste poredne mladenče
ki se niso hotli poboljšati in ki so starišem le žalost
in skrb delali. Žalostnejši pa, ko je njih stan bil,
hudobnejši ko so tudi bili, veči sočutje je Vincencij
z njimi imel. S tem, da jih je v stanovanje k sv.
Lazarju vzel, jim je odrezal pot h grešnim prilož¬
nostim, v taki sveti samoti so bili ovarovani razuj-
zdanosti. Vse je poskusil, da bi njih srca k Bogu
obrnil. Bratje lajiki so jim z vso ljubeznijo, stregli,
obiskovali so jih za to odločeni misijonarji, ki so jim
v pohlevnosti brezdno nesreče kazali, v katero je njih
dosedanje življenje peljalo; napeljevali so jih na pot
poboljšanja in pred oči stavili veselje, ki si ga sebi
in svojim starišem napravijo. Dajali so jim duhovne
bukve brati, dan so tako razvrstili, da je vsaka ura
svoje posebno duhovno opravilo imela. Tako so se
jim odprle oči, da so spoznali svoje zmote in pre¬
grehe, jeli so se kesati in na Boga misliti. Njih stariši
so se tolikanj bolj veselili, porednejši. ko so popred

214

bili in rajši, ko so jih sedaj ubogali. Nekateri stopili
so v najpravilnejše samostane, drugi so postali svetni
duhovni, eni pa so med svetom živeli kot izgled po¬
božnosti. Stariši, sorodniki in znanci niso imeli zadosti
besed, da bi se Vincenciju zahvalili za ljubezen in
njegov trud proslavljali, s katerim je take divjake
ukrotil in pod jarm Kristusov spravil.

6. Kaj pa Vincencij pravi?

Kako je Vincencij mislil o tem, izvemo iz na¬
govora, katerega je nekega dne do svojih imel; rekel
je: „Ni ravno tako lahko, kakor si mislijo, se s temi
zblaznjenimi in porednimi dečki pečati. Na vsak
način pa je dobro delo in Bogu naj prijetnejše dobro
delo — takim nespametnim streči, in tolikanj bolj
zaslužljivo, bolj ko je naši natori nasprotno. To je
dobro delo na skrivnem, in takim storjeno, ki zato
nobene hvale ne vedo. Prosimo Boga, da misijonarjem,
ki so zato odločeni, duha ponižnosti da, in bratom
lajikom moč in srčnost, da zamorejo vse težave pre¬
našati, ki se v takem delu nahajajo. Nekateri izmed
teh gojencev so bolani na telesu, nekateri na duši;
ti so nespametni in neumni, uni pa razujzdani in
poredni; obern manjka zdrava pamet; prvi so pri
nas, da se ozdravijo, drugi, da se poboljšajo in po¬
božni kristijani postanejo." Zato je Vincencij svoje
vedno opominjal, naj jim zvesto in ljubeznjivo stre¬
žejo ; tistim pa, ki bi ne hoteli tako ravnati, je žugal,
da si bodo jezo Božjo na glavo nakopali, kakor si
bojo uni, ki zvesto in ljubeznjivo z njimi ravnajo,
prijaznost Božjo pridobili.

Ker se pa naša natura le težko določi, takim
dobro delati, ki nočejo dobrega spoznati in hvaležni
biti, je Vincencij razne nagibe zato pred oči stavil.
Postavil jim je pred oči izgled Izveličarja, ki se je
tudi z neumnimi in celo z obsedenimi pečal in jih
prijazno sprejemal. „Ali ni naš Izveličar požlahtnil
in posvetil rod človeški s tem, da je — razun greha —
vse človeške revščine na se vzel ter nas tako učiti

215

hotel, da ravno tistih, ki so z revščino najbolj oblo¬
ženi, zapustiti ne smemo? In če je dopustil, da so
ga, kakor nespametnega, neumnega človeka zasramo¬
vali, nam ni hotel s tem stud odvzeti, ki ga naša
popačena natura nad takimi reveži občuti? Iz cerkvene
zgodovine pa je znano, da so nekateri sveti papeži
in mučeniki od sovražnikov naše vere prisiljeni bili,
celo zverino pasti, veliko manj, je djal, se je nam
sramovati, če so ljudje naši skrbi izročeni, ki so ali
iz neumnosti ali iz razujzdanosti se živini upodobili.
Tolažil je svoje tudi z nasledki, ki izhajajo iz takega
ljubeznjivega oskrbovanja; marsikateri poreden sin
namreč tako svojo zmoto spozna, se s skesanim srcem
k svojim starišem povrne, in zanaprej pobožno živi;
se je res, ne enkrat, ampak večkrat zgodilo. Vincen¬
cij se je tega sicer veselil, vendar je čast Bogu pri¬
pisoval. Nekega dne, ko se je od imenovane naprave
govorilo, je nekdo rekel: „Hiša sv. Lazarja je pribe¬
žališče grešnikov.“ „To ime, je rekel Vincencij, zaslu¬
žita le Božji Sin in njegova blažena mati.“

7. Hudodelniki v bastilji. (Bastille.)

Tudi hudodelnikov, ki so zarad političnih pre¬
greh v bastilji zaprti bili, ni pozabil. Zvedel je, kako
ti nesrečneži brez tiste tolažbe, katero bi jim sv. vera
dala, in brez vsega krščanskega znamenja v obupnosti
živijo. Zato je prosil duhovne, ki so se k torkovim
konferencam shajali, naj duhovno oskrbništvo teh
revežev prevzamejo, kar se je tudi zgodilo in veliko
dobrega storilo.

8 . Zavod za vzgojo učiteljic.

Žalostne skušnje so pokazale, kako nevarno je
mlade deklice možkim učiteljem izročevati ali z dečki
skupno v šolo pošiljati. Že sv. Frančišek Zalezijan je
željo gojil, naj bi se osnovala šola, izključno za uči¬
teljice odločena. Njegova duhovna hči, gospa de Huil-
ler, vseskozi pobožna duša, je dolgo, dolgo premišlje¬
vala, kako bi se dalo to napraviti. Ko je leta 103(i

216

nesrečna vojska Pikardijo, rekel bi, razdjala, je med
drugimi ubežini od ondod tudi veliko deklic v Pariz
pribežalo; bile so prav prebrisanih glav in so se
gospej de Huiller ponujale podučevanje mladine žen¬
skega spola prevzeti. Gospa je poskušala njih duševne
zmožnosti, Vincenciju poročala in ga za svet prosila.
Vincencij je tako podjetje le prerad potrdil, in ženska
šola se je osnovala. Sostavili so nekatera pravila, ki
so jih nadškofu in kralju v potrjenje predložili. Naloga
teh deklic je bila, mladino v šoli podučevati, pa tudi
take, ki so dobro glavo in poklic zato imele, izobra¬
ževati. Začetek je bil dober; pa kakor se že godi v
delih, 'ki so za blagor bližnjega in k Božji časti, je
bilo tudi tukaj. Sovražnik vsega dobrega jih je tolikanj
preganjal, jim toliko nasprotoval, da so po vsej pra¬
vici zaslužile ime, ki ga imajo: „Hčere od križa.“
Konečno jim umrje še mati, gospa Huiller in ker so
tudi še drugi dobrotniki odstopili, je bilo videti, da
bo društvo, ki je začelo še le cvesti, umrlo. Vendar
Vincencij je stal nepremakljiv. Tako previden ko je
tudi bil, kadar je bilo treba nova društva ustanovljati,
tu je očitno glasoval za obstanek zavoda. Rekel je,
da bo veliko dobrega iz njega prirastlo. Vse je storil,
da je pobožuo in imenito vdovo, gospo Traversay
pregovoril, naj skrb za zapuščene deklice prevzame
ter jim mater nadomestuje. Od Vincencija podpirana
je premagala vse zapreke, pri nadškofu je pa njena
beseda storila, da je novo društvo duhovna za svojega
prednika dobilo. V teku časov pa je društvo ne le v
tem obziru veliko dobrega storilo, daje  postalo semi-
nišče za učiteljice, prejemale so se v zavod tudi osebe
ženskega spola, ki so želele duhovne vaje delati.

Se drugim zavodom je Vincencij na noge pomagal,
zlasti hčeram Božje previdnosti. Vodile so namreč
zavod, ki je bil zavetišče spridenih deklic.

»Tako je“, piše Stolberg, „Vincencij postal duša
tudi takih zavodov, ki niso bili ne od njega ne od
udov njegove družbe ustanovljeni. Ta ponižni duhoven,
ki je od mladih nog vajen bil sebe v senco, Boga pa
na svetlo staviti, je vedel vsem pomagati: Njega so

217

za svet popraševali ne le škofje na Francozkern,
ampak tudi vladarji in škofje ptujih dežel, posebno,
kadar so hotli k Božji časti kaj izvršiti. Provincijam
je bil živi angel varuh, in poglavar katoliške cerkve
se je do njega obrnil, ko je bilo treba v blagor člo¬
veštva neko delo v obližji Rima in v unanjih deželah
izvršiti. Težko je šteti zavode, katere je on vodil; k
vodstvu enega samega bilo bi treba čvrstega pred¬
nika ; pri vsem tein pa je vsakemu, ki je pri njem
tolažbe, razsvetljenja in pomoči iskal, z vso potrpežlji¬
vostjo, ljubeznijo in prijaznostjo pomagal, ravno tako,
kakor da bi brez vse skrbi pod milim solncem bil *

9. Kako se je vitez Sillery poboljšal.

Noel Brulard de Sillery, vitez Maltežkega reda
z velikim križem, dosedaj v naj viših službah, bil je
kraljevi poslanec na Španskem in Laškem dvoru pa
tudi po drugih deželah. Ko se je na dom vrnil, jel
je presunjen od Božje gnade spoznavati ničemernost
tega sveta ter sklenil svet čisto zapustiti, in le Bogu
služiti. Odkril je svoje srce Vincenciju in ga prosil,
naj ga sprejme v svoje vodstvo. Pustil je toraj svojo
palačo, prodal vse svoje posestva, izplačal pošteno vse
svoje služabnike, ostale denarje pa obrnil v dobre dela
usmiljenja. Tako junaško, ko je tudi ravnal, da se je
vsemu odpovedal tako vnet je bil svojo dušo očistiti
vsega, kar bi jo zamoglo omadeževati. Z otroško pri-
prostostjo in srčno ponižnostjo je od časa do časa
odkrival Vincenciju svoje srce ter je natanko se držal
pota, po katerem mu je ta hoditi ukazal. Imamo še
pismo, ki ga je Vincenciju pisal in iz katerega res
čudno veje njegov ponižni, pobožni duh — tolikanj
bolj, ako pomislimo, daje nekdaj njegovo ime povsod
slovelo in da je čisto posvetnega življenja bil. To
pismo je odgovor na ono, katerega mu je Vincencij
pisal in se glasi: „Prečastiti, preljubeznjivi duhovni
oče! Prepričan sem, da ste le zato s takim ljubez-
njivim pisanjem svojega zgubljenega sina počastili in
dobrotljivo Vaše srce pred njim izlili, ker predobro

218

poznate globočino mojega srca. Akoravno sem mislil,
da sem v vsem odkritosrčen, kolikor je človeku mogoče,
spoznam, da ste me v tej reči še prekosili. Moral bi
iz lesa biti, ako bi se ne zjokal ljubezni do takega
očeta, ki kaže tako ljubezen do sina, s katerim le
skrb in žalost ima. Res, ne morem pomagati, zato
s ponižnim srcem sprejmem osramotenje zavoljo svojih
pregreškov in prosim z vsem dolžnim spoštovanjem
in podložnostjo odpustite mi, imejte potrpljenjenje z
menoj. Obljubim, moj ljubeznivi oče, da srčno želim
z Božjo milostjo se poboljšati. Moram reči, moj oče, da
še nikoli me ni nevidna Božja moč k temu tako
nagibala, kakor ravno sedaj. Oh ko bi zamogel, ali
prav za prav, ko bi hotel se svojih slabosti poboljšati,
katerih sem, kakor Vam je znano, ves poln, kaj ne,
kako bi se Vi tega veselili? Vendar, če se tudi ne
naenkrat in vidno ne zgodi, kakor Vaša gorečnost
želi, Vas prosim in zarotim, moj dobri oče, pri usmi¬
ljenju našega Gospoda, s katerim nas je obiskal, nikar
se ne utrudite z menoj in ne zapustite svojega zgub¬
ljenega sina. Saj veste, sam bi si bil le hudoben
vodnik, pa še hudobnejši učenik.“

io. Srečna smrt.

Potem, ko se je de Sillery svetu in vsemu, kar
svet blišečega ponuja, odpovedal, in svoje posvetno
veličastvo z evangelsko ponižnostjo zamenjal, je čutil
v svojem srcu nagib v duhovski stan stopiti. Vin¬
cencij ga je v tem sklepu le potrjeval ter ga napeljeval
in primerno pripravljal na mašnikovo posvečenje.
— Ne dolgo, mu je veliki prednik reda ukazal, naj
posestva Trojaškega prijorata pogleda in napake, ki
so se tekom časa vgnjezdile, zatere. Na njegovo pri¬
govarjanje ga je Vincencij spremljal in ob enem tam
sv. misijon napravil. Ukaz svojega prednika je s takim
vspehom izpolnil, da je Laskaris (veliki prednik) Vin¬
cenciju zato še posebno zahvalno pismo pisal. Pobožni
Sillery je z lepim zgledom svojega pobožnega življenja
in z dobrimi deli usmiljenja še dolgo časa ljudem

219

svetil, ko je prišel čas, da gaje Bog v boljšo domovino
poklical. Umrl je v Vincencijevem naročju in tako
lepo je umrl, da Vincencij priča, še pri nobenem umi¬
rajočem ni videl toliko moč svetega Duha, kakor
pri tem.

ii.  Prijor le Bon umrje.

Blagi Lebon, ki je misijonarjem prijorat sv. La¬
zarja prepustil ali bolje rečeno vsilil, je živel potem
še 20 let. Veselil se je vsega, kar so Vincencij in
njegovi k Božji časti storili in upal, da bode z njiho¬
vimi deli rastlo tudi njegovo za služenje. Pa tudi
misijonarji so ga ljubili in spoštovali kakor svojega
največega dobrotnika; vzlasti mu je kazal Vincencij
pri vsaki priložnosti svojo hvaležnost; vsaki dan mu
je razodeval veči ljubezen in skrb, ga častil kakor
svojega očeta. Posebno vnemal je svojo gorečnost
zanj v njegovi zadnji bolezni. Ko se mu je smrt pri¬
bližala, je sklical vse svoje misijonarje, da so okoli
postelje svojega dobrotnika kleče molili med tem, ko
je Vincencij sam ga tolažil in navadne molitve za
umirajoče opravljal. — Ko je Toletni starček svojo
dušo stvarniku izročil, reče Vincencij ginjen: „Glejte,
zdaj je naš oče že pred Božjim sodnikom." Potem je
povzdignil oči proti nebesom rekoč: „Sprejmi, o Bog,
milostljivo za tega svojega služabnika vse dobre dela,
katera je naša družba opravila, vse če tudi slabe
opravila, ki je dosedaj v tvojo čast storila, vse to ti
darujemo, o Bog, in te prosimo, vse zasluženje tej
duši v prid obrni. Mi bi znabiti stradati morali, ako
bi nam on ne bil priskrbel kruha. Varujmo se toraj,
varujmo se, moji dragi bratje, da se z grdo pregreho
nehvaležnosti nad ranjkitn ne pregrešimo, kakor tudi
nad njegovimi korarji, ki so še tu pri nas. Mi smo
njihovi sinovi, toraj jih moramo kakor očete spošto¬
vati in jim hvaležni biti. Da hvaležni jim moramo
biti, ker smo toliko dobrega od njih dobili, noben
dan naj ne mine, da bi se jih ne spominjali v svojih
molitvah. Ranjkemu je napravil veličasten pogreb in

220

veliko črnih maš za pokoj njegove duše se je opravilo
ne le pri sv. Lazarju, tudi v drugih cerkvah. Nase¬
litvam svojih misijonarjev je poročal smrt ranjkega
z naslednjimi besedami: »Božja volja je, da nam je
naši družbi odvzet ljubi oče, ki nas je za svoje otroke
sprejel: Dragi gospod le Bon, prijor sv. Lazarja je
umrl previden z svetimi zakramenti za umirajoče —
velikonočno nedeljo 1651. Bil je tako vdan v Božjo
voljo, da ni bilo videti naj manjše nevolje ne v zadnji
ne v poprejšnih boleznih. Prosim toraj vse misijonarje
tamošnje naselitve, naj sv. mašo zanj berejo, bratje
pa sv. obhajilo zanj darujejo. Postavil je tudi lep
spomenik v znamenje vedne hvaležnosti, ki so mu
jo misijonarji dolžni. Napravil je tudi še ustanovo,
vsled katere se je vsako leto za ranjkega !). aprila v
cerkvi sv. Lazarja sv. maša brala.

12. Vincencij pri umirajočem kralju Ljudoviku XIII.

Ne dolgo potem, ko je kardinal Richelieu umrl
leta 1643, je umrl tudi kralj Ljudovik XIII. v 42. letu
svoje starosti. Bolehati je začel že pri sv. Germanu,
zato je Vincencija k sebi poklical. Ko Vincencij kralja
ugleda, spozna tudi že nevarnost. Pozdravil ga je z
besedami: »Kdor se Gospoda boji, njemu se bo dobro
godilo na zadnje. »Kralj gaje umel, toraj mu odgovoril:
„In oblagodarjen bo na dan ločitve." Osem dni je
Vincencij pri njem ostal, porabil je ta čas v to, da
je z njim molil in mu marsikaj na srce polagal. Med
stvarmi, ki so kralja najbolj strašile in zavoljo katerih
se je najbolj bal, je bilo, kakošen odgovor bo dajal
sodniku zarad imenovanja škofov. Storil je trdni
sklep, da, ako mu Bog življenje podaljša, bo z naj
večjo previdnostjo o tej zadevi ravnal. Rekel je: »Vsa¬
kega škofa, predenj ko na svoj sedež gre, bom k Vam
poslal, da se z Vašim duhom navda." Ko se je kralju
nekoliko zboljšalo, se je Vincencij vrnil k sv. Lazarju,
a ne dolgo, so ga zopet poklicali, ali našel ga je po¬
polnoma udanega v Božjo voljo in pripravljenega za
večnost. Ko mu zdravnik naznani, da ima le nekatere

221

trenutke živeti, reče kralj mirno. „Moj Bog, zadovoljen
sem, iz vsega srca sem zadovoljen.“ Poprosil je še,
naj „Te Deum“ molijo in zaspal je mirno v Gospodu
med tem, ko mu je Vincencij kratke molitvice nare¬
koval in njegovo dušo blagoslavljal. Kraljeve želje —
da bi se namreč pri imenovanju škofov previdnejše
ravnalo, so se tudi spolnile, kakor bomo vidili v

desetem poglavji.

i. Vincencij dvorni svetovalec imenovan.

Po kraljevi smrti je parlament kraljici Ani, voj-
vodiniji avstrijski vladarstvo izročil ob enem tudi vso
skrb za mladega še le 5 letnega Ljudovika XIV. ■—
Živo ji je v spominu ostalo, kako nepokojin je bil
njen soprog na smrtni postelji zarad imenovanja
škofov; zato je takoj po nastopu vladanja sklicala
posebni zbor, ki se je imenoval „ vestni zbor“ za
duhovne zadeve in ki se je imel pečati vzlasti z ime¬
novanjem škofov, opatov i t. d. Za ude tega sveta
imenovala je svojega prvega ministra, kardinala Maza-
rini-ja, kraljevega kanclerja, Seguier-ja, velikega peni-
tenc.ijarja, Chartona in našega Vincencija. Ko Vincencij
svoje imenovanje zve, se tako prestraši, kakor da bi
bilo blizo njega tresknilo; to pa, ker se v svoji po¬
nižnosti ničesar ni tako bal, kakor časti, in ker je naj¬
večja teža in največja odgovornost nanj padla. Kraljica
namreč je hotela, da se vse prošnje za duhovske službe
naj Vincenciju predlagajo in on naj o tem poroča. Vse
je storil, da bi to breme iz svojih ram otresil, kraljica
se pa ni dala preprositi. Iz pokorščine je toraj leta
1043 to službo nastopil — s strahom, ker, če se tudi
nobenega truda ni bal, je mislil, da ni zmožen za
take reči, in, če se bo za to poganjal, bo sebe in
svojo družbo zanemaril. Rekel je toraj enemu svojih
prijateljev, da vsaki dan pri sv. maši Boga prosi, naj
bi ga rešil tega dela. Nekega dne, ravno, ko se je na
pot odpravljal, se mu je povedalo, da se je kraljici
zameril, češ, da mu je prepovedano v zbor hoditi. Pri
njegovem prihodu v Pariz, mu nek duhoven čestita,

222

da so to le prazne besede bile in da se ni kraljici
zameril. Vincencij pa svoje oči proti nebesom pov¬
zdigne rekoč: „Oh, ko bi to le res bilo! pa jaz grešnik
te milosti nisem vreden. 11

2 . Vincencijevo uradovanje.

Če je tudi neprenehoma Boga prosil, da bi mu
to breme odvzel, ga je moral vendar 10 let nositi.
Zgoraj je bilo rečeno, kako se mu je breme stežilo
še s tem, da je na ukaz kraljice vse pismene prošnje
sam moral sprejemati, sposobnosti prošnikov preiska-
vati, in po svoji vesti o tem poročati. Občudovati
moramo le njegov dušni mir in enakovoljnost, katero
si je Vincencij hraniti vedel v sredi med valovi tolikih
opravil in med tolikim številom prošnikov, s kate¬
rimi je vedno občevati moral. Ako pomislimo, koliko
je imel opraviti kot kraljevi svetovalec, kot glavni
prednik svoje povsod razširjene družbe, kot predstojnik
raznih pobožnih zavodov in samostanov, bi rekli, da
je zarad prevelikega dela ves zmešan bil. Pa ne, vedno
je bil v duhu zbran in z Bogom zedinjen. Vselej in
povsod je vedel biti gospod čez samega sebe, in na
obrazu je razodeval mir, kakor da bi nič opraviti ne
imel. Vsako uro je bil pripravljen občevati z vsakim,
in je govoril z vsakim s čudno pohlevnostjo, kdorkoli
je hotel z njim govoriti. Uboge in bogate, nizke in
visoke, vse je z enako ljubeznijo sprejemal, tako
neotesano, nerodno ali žaljivo, ko je tudi kateri z njim
govoril, nikoli ga niso zato videli čmernega. Kakor
veliki apostol, je postal tudi Vincencij v izgled
angelom in ljudem, zares najlepši izgled, kakoršnega
na dvoru še niso videli. Iz njega so se odsvitale
razne čednosti v najlepših barvah, ne sicer zato, da
bi bil viden, ampak hotel je po Božji volji ravnati in
za Božjo čast. Če ga je ljudstvo z hvalisanjem obsulo,
se je njegova ponižnost le še bolj zasvetila; tistim,
ki so ga zavideli in ga z zvito hudobijo stiskali, je
svojo nezmagljivo potrpežljivost in krotkost nasproti
stavil; njegova stanovitnost je zmagala vsako človeško

223

visokost in vsako pregovarjanje, ki se z njegovo
vestjo ni vjemalo. Svojo nesamopridnost pokazal je
s tem, da od kraljice, katera je vse svoje zaupanje
nanj stavila, nikoli nobenega dobička ni zahteval ne
za se, ne za svojo družbo; njegova previdnost je bila,
vedno s priprostostjo zedinjena; njegove unanje opra¬
vila niso zamogle kaliti njegovega dušnega miru, bil
je v duhu zbran in vedno z Bogom zedinjen; nje¬
gove opravila so izhajale iz najčistejšega namena;
se je zvekšalo število pritiskajočih prošnikov, je za¬
sijala še večja prijaznost iz njegovega obraza. Njegovo
zunanje obnašanje je bil odsvit znotranjega, iz vere
izhajajočega spoštovanja do vseh od Boga postav¬
ljenih oblasti: kraljevega trona se je držal z nepre-
lomljivo zvestobo, svojo domovino je z otroško lju¬
beznijo ljubil; do škofov je kazal odkritosrčno spo¬
štovanje, za blagor duhovščine in redovnikov je bil
neutrudljivo vnet. Kraljica, ki ga je vedila le pre¬
dobro ceniti, bi mu bila rada kardinalski klobuk po¬
darila ; Vincencij pa se je tej časti odpovedal; kadar
je natnreč Vincenciju za to šlo, si čast zabraniti, ni
nihčer znal besede tako sukati, kakor on; zato si je
tudi vso dvorno čast zabranil. Prosil je kraljico že
pri svojem nastopu, naj dovoli, da mu ne bo treba
na dvor hoditi, kakor le, če ga dolžnost kliče. Tako
pa si je pridobil časa za potrebnejša opravila, se je
umaknil nepotrebnim dvornim šegam in'ceremonijam
in je smel tistim, ki so ga s svojimi posvetnimi za¬
devami nadlegovali, naj bi se zanje pri kraljici po¬
tegnil, v resnici reči: „Ne hodim na dvor, kakor le,
če me kličejo

3. Kakošno podlago so si vložili?

Da bi pri podelenju duhovnij trdno podlago
imeli in bi se odstranilo vsako strankarsko in samo¬
voljno ravnanje, je Vincencij koj v začetku določno
zahteval, naj se nekatere nespremenljive temeljne
pravila za podlago postavijo. Med drugim je bilo
tora j določeno, 1. da so nevredni in nesposobni proš-

224

niki za vselej izključeni; 2. ravno tako tisti, ki so z
Janzeniško krivo vero okuženi ali zarad tega saj
sumljivi; 3. duhovnije naj se ne oblagajo z penzi-
jami i. t. d.

Vincencij je čul z nepodkupljivo vestnostjo, da
so se teh pravil vsi držati morali. Odkritosrčno in
neprestrašeno je nasprotoval vsakemu ugovoru, od-
koderkoli je prišel (posebno kadar so se prezirale
določene pravila): „od določenih postav se ne smemo
odstraniti". Če se je katerikrat zoper njegovo voljo
od kraljice ali Mazarini-ja določilo, kar ni bilo po
cerkvenem duhu. je očitno grajal in ni nič zamolčal.
Le, kjer se ni dalo nič pomagati, je molčal in na
tihem Boga prosil, naj On, ki je mogočen Abrahamu
iz kamenja otroke obuditi, posvetno misleče srca v
duhovno misleče spremeni.

4. Kako se je Vincencij napakam ustavljal.

Bilo je videti, da se Vincenciju za Božjo reč ne
bo malo bojevati; in res je tako prišlo. Med duhov¬
nimi, ki so se v toploti dvornega solnca greli, so bili
taki, ki so, akoravno že z obilnimi cerkvenimi do¬
hodki obdarovani^ še vedno po novih in boljših du-
hovnijah zevali. Želeli so jih v roke dobiti po pripo¬
ročanju svojih mogočnih prijateljev pri kraljici — pri
tem so se pa vrednejši in sposobnejši prezirali. Takim
je bil Vincencij nepremakljiva skala katere nihčer pre-
tresiti ni zamogel. Zgodilo se je tudi. da so vojaki
iz žlahtne rodbine, ki so se v vojski pohabili in za no¬
beno službo več zmožni niso bili, z denarji iz cerkvenih
dohodkov si hoteli plačevati svoje zasluženje za do¬
movino. Vincencij se je potegoval iz vseh moči, naj
se taki primerno oskrbijo, a ne iz cerkvenega premo¬
ženja in na stroške duhovnih ustanov. — S čujočim
očesom je pazil, da bi se simonija ali grda odrtija ne
storila pri podelenju, pri menitvi ali odpovedu du-
hovskih služb.

Druga prav pogubljiva napaka je bila, da je
marsikateri hudoben vznemirjal tiste, ki so pravično

225

in s pravim namenom duhovno službo nastopili;
žugal jim je celo s pravdo, češ, da so se po krivici be¬
neficij polastili, in da naj debelo plačajo, ako se hočejo
pravde ogniti. Takemu ravnanju se je Vincencij do¬
ločno ustavil, in posrečilo se mu je, da je več takih
homatij v korenini zadušil. Kakor nekdaj sv. Bernard,
je tudi sv. Vincencij žaloval čez tako lakomnost, ki
je ne le na svetem mestu, ampak iudi s svetim
odrtijo vganjati vedila; in kadar je bilo treba takim
napakam nasprotovati, se Vincencij ni bal ne zamere
velikašev, ne nevarnosti ali škode, ki je njemu ali
njegovi družbi protila.

5. Kaj Vincencij misli o viših cerkvenih službah?

Narbolj ga je srce bolelo, ko je videl, kako so
nekteri častiželni najviše cerkvene službe lovili. Da
bi škofijsko čast dosegli, posluževali so se prav nizkih
pripomočkov. Z grdim prilizevanjem so si pridobili
prijateljev, ponujali bogate opatije, prevzeli težavne
penzije, da so dobili, kar so želeli. Tako previden, ko
je Vincencij v govorjenji tudi bil, tu svoje žalosti ni
mogel več prikrivati; rekel je: „bati se nam je, da
bo taka grda obrtnija z najimenitnejšimi duhovnimi
službami Božje prekletstvo čez celo Francozko pri¬
klicala,. Zato je pobožnim, učenim in vrednim du¬
hovnom svetoval nobene više cerkvene službe iskati,
ampak čakati, da jih Bog sam na viši sedež postavi.
Med drugimi so v nekega pobožnega, bogaboječega du¬
hovna njegovi sorodniki prav tišali, da bi se za neko
škofijo potegnil. V svoji ponižnosti si sicer ni upal pro¬
siti, pa ker se svojim ni hotel zameriti in se je bal, da
bi s takim zavlečenjem Božjemu namenu nasproti ne
ravnal, piše Vincenciju, naj bi mu svoje misli o tej
zadevi razodel. Vincencij mu odpiše: „Ker vsak človek
že iz nature po časti hrepeni, je gotovo sam Bog, ki
Vas je razsvetlil in Vaše srce naklonil, da ste tu
naturi nasproti ravnali. On Vam bo tudi moč dal, to
storiti, kar mu je najbolj dopadljivo. Storite to, moj
gospod, ravnali bote po namenu sv.-Cerkve, ki noče,

15

226

da bi se kdo iz svojega lastnega nagiba v cerkvene
službe vrinjal, vzlasti na škofijske sedeže. V tem Sina
Božjega posnemate, ki si ni sam svoje častne službe
vzel, ampak je čakal, da ga je nebeški Oče v to poklical,
akoravno je bil duhoven od vekomaj in več tisuč let od
narodov zaželjen in pričakovan. S tem bote tudi to¬
likanj lepši izgled dali posvetnim, manj ko jih je dan¬
danes, na katere bi se zamogli ozirati; — Vaše ju¬
naštvo pa bode marsikdo posnemal. Če je Božja volja,
da pridete v to službo, bote slišali tudi glas poklica
in se tolažili s tem, da se nobena človeška roka v
to ni vtikala. Bog pa bo Vaš poklic ravno zato, ker
je pravi poklic, s posebnimi gnadami spremljal, ki
bodo sad apostoljskega življenja rodile in vam krono
večne slave zadobile. Skušnja vseh časov je pokazala,
da so škofje, ki si nikakor niso takih služb iskali, od
Boga očividno bili oblagodarjeni za svojo dušo pa
tudi za svoje službovanje. Konečno bote ob svoji
smrtni uri brez strahu in brez skrbi, ker si niste sami
naložili bremena škofijske službe, ki je ravno v teh
časih tako neznosno težavna. Verjemite mi, da ravno
zdaj, ko pišem, Boga, hvalim za gnado, ki Vas je za
držala službo brez njegovega poklica iskati, in da še
ene stopinje niste storiti hoteli brez njega; oh, to je
neprecenljiva milost i. t. d.“

6 Vincencijeva trdnost

V drugi knjigi, kjer bo govorjenje o Vincencijevih
čednostih, bomo marsikateri izgled povedali, kako hudo
so njegovo zvestobo in vestnost skušali. Bili so ime¬
nitni gospodje, ki so bogate opatije imeli (kot komende)
pa le za dohodke jim je bilo, ohranjenje stanovanj in
cerkva, ki je bila njih dolžnost so zanemarjali. Zato
je Vincencij vse storil, da se je deželnim oskrbnikom
poslal dopis, vsled katerega se je moral en del do¬
hodkov pridržati za prenovljenje in ohranitev razdrtih
poslopij. To je dotične gospode tako žalilo, da so mu
pri priložnosti čutiti dali; on pa se za to ni zmenil
in je ravnal le, kakor mu je njegova vest velevala.

22 ?

Vzlasti se je moral bojevati še zato, da bi se izpraz¬
njene škofije ne oddajale mladim in nesposobnim
osebam. Da omenimo le enega dogodka, postavimo
tukaj naslednje pismo, ki ga je od Mazarini-ja dobil:
„Hotel sem Vam poročati," piše Mazarin, „da je gospod
N. za svojega sina za škofijo N. prosil. Kraljica je v
to tolikanj rajši privolila, ker ima mladeneč vse po¬
trebne sposobnosti, ona pa priložnost najde s tem
očeta za njegove zasluge za blagor očetnjave plačati.
Kraljica pravi, da Vam bo sama pisala, jaz pa sem
jo prehitel, da se potrudite novega škofa obiskati in
mu za njegovo službo potrebnih naukov dati." —
Vincencij se prestraši, ko pismo prebere; vedel je, da
imenovani škof ni sposoben za to službo, škofija sama,
ena na.jvečih v kraljestvu, pa v prav žalostnem stanu,
toraj čisto drugega višjega pastirja potrebuje. A stvar
je bila določena, in ker ga niso pri imenovanji celo
nič vprašali, si je mislil, da tudi odgovora zato ne bo
dajal; vendar je poskusil še zadnje. Poda se k očetu
imenovanega, kateremu so zarad povzdige njegovega
sina od več strani že čestitali, mu kaže, koliko ved¬
nosti in čednosti imeti mora, kdor škofisko službo
nastopi, in kako težki odgovor bi imel njegov sin,
ki teh lastnosti nima. Zarotil in prosil ga je, naj svo¬
jega sina pregovori, da se bo svojemu imenovanju
odpovedal. Mož, ki je Vincencija visoko cenil, ga mirno
posluša in konečno prosi odloga, da si to reč pre¬
misli. Čez nekoliko dni pride Vincencij spet in oče
pravi: „0 gospod Vincencij, koliko nemirnih noči ste
mi napravili!" Začel mu je dokazovati žalosten stan
svoje družine, svojo visoko starost, število svojih še
ne preskrbljenih otrok ter obljubil, da si bo sin več
pobožnih in skušenih duhovnov pridružil, tako da bo
škofija dobro oskrbljena. Ko Vincencij vidi, da njegov
nasvet ne bo sprejet, molči in gre. Bog pa je mladega
škofa takoj po nastopu v službo k sebi poklical, in
oče je grenke solze prelival, ker ni Vincencija ubogal.

15

228

Deseto poglavje.

Vincencij, svetna duhovščina in redovniki,

i. Kako je Vincencij škofom pomagal.

Vincencij je duhovne sploh, vzlasti pa škofe
spoštoval. V njih si je predstavljal naslednike apo¬
stolov in namestnike edinega višjega duhovna Jezusa
Kristusa. Zato je njegova posebna skrb bila jim, ne le
pokorščino skazovati, ampak tudi vsestransko poma¬
gati in koristiti. Njih potrebe je ne le kraljici, tudi v
zboru z večo gorečnostjo priporočal, kakor svoje, in
to pri vsaki priložnosti. Tako n. pr. je pripomogel,
da je mesto Larochelle, ki je dolgo časa Kalvini-
jancem, rekel bi za obzidje in vojašnico služilo, dobilo
svojega škofa, ki je spet pravo vero upeljal. Več pre¬
pirov med škofi je zatrl. Posebno se je zanje pote¬
goval, kadar so zoper napade krivovercev pri kralju
pomoči iskali. On je zabranil, da krivoverci niso smeli
svojih shodov in govorov imeti, kakor le na tistih
krajih, kateri so jim zato odločeni bili. Nekateri, da bi
ložej katoliško ženo v zakon dobili, so na videz v
katoliško cerkev prestopili, po sklenjenem zakonu pa
se k svoji krivi veri vrnili; takemu hinavskemu rav¬
nanju je Vincencij na sled prišel in mu pot zaprl.

2. Boj s sovražniki.

Da bi Kalvinijani svojo krivovero ložej razširili,
so se bili v raznih mestih najvišjih služb polastili,
in v ta namen veliko denarja potrosili. Vincencij je
kraljici in kanclerju to nevarnost živo pred oči stavil.
Na njegov nasvet so se razposlali dopisi na vse na¬
mestnike provincij s poveljem, naj pazijo na nepo-
kojne in k rogoviljenju nagnjene krivoverce, katoliške
pa naj branijo njihovega nasilstva. Ni mogoče pove¬
dati, kaj in koliko je Vincencij za dobro reč storil;
zadosti je, ako rečemo, da ni nobene priložnosti za-

229

mudil, 'da bi ne bil branil pravice škofov ali njihove
njemu predložene dvornbe rešil. Sicer je bil prav pre¬
viden in varčen s svojimi nasveti, ker je škofom,
katere je sv. Duh postavil vladati sv. Cerkev, veči
rasvetljenje prilastoval, kakor sebi, vendar, kadar je
bilo treba, ni opustil tudi jim svetovati. Med drugimi
napakami med duhovščino je bila tudi ta, da se raz¬
vajeni duhovni niso nič brigali za določila svojih
viših pastirjev, in da se cerkveni kazni ložej umak¬
nejo, so se na svetne sodnije sklicovali. Tako pa so
škofje prisiljeni bili, se, ali odpovedati svojim pra¬
vicam hudobne kaznovati, ali pa se zamotati v pre¬
pire s svetno oblastjo in konečno, kakor se je na¬
vadno zgodilo, se ukloniti. Te homatije so Vincen-
cenciju globoko v srce segale; zato, je, ker ni mogel
hudo v korenini zatreti, saj nekoliko ovirati in zapreke
staviti hotel. — Raznim škofom, ki so se do njega
obračali in ga sveta prosili, je toraj svetoval, da naj
prej svoje duhovne sodnije dobro uredijo in zato take
može postavijo, ki so zvedeni ne le v obojem pravu,
ampak tudi v sodnijskih postavah in sodnijskem
redu; razun tega morajo možje biti dobrega značaja
in zarad ljubezni do pravice povsod sloveti. Se je pa
tako pohujšljivo sklicovanje na svetne sodnije vendar
le zgodilo, takrat tudi Vincencij ni zamudil se za pra¬
vice žaljenih škofov določno potegovati.

3. Vincencij pomaga redovnikom.

Vincencij je odkritosrčno vse duhovne družbe
ljubil in jim je razodeval pri vsaki priložnosti svojo
blago voljnost. Ni. ga bilo reda na Francozkem, ki bi
tega ne bil občutil. Kakor je bilo ravno potreba, je
skazoval svojo prijaznost ali celemu redu ali njegovim
posameznim udom; zdaj je njih samostane branil kri¬
vičnega zahtevanja in stiskanja, zdaj s svojo pre¬
vidnostjo pripomogel, da se je v njih skaljeni mir
oživil in propadeno samostansko življenje upeljalo in
utrdilo. V tem oziru se mu imajo posebno zahvaliti
redovniki sv. Mavra, sv. Bernarda, sv. Antona, Pre-

230

monstratenzi in pravilni korarji sv. Avguština. Nek
opat, katerega je Vincencij v boju zoper nasprotnike
krepko podpiral, mu je leta 1644 pisal: ,,Treba je,
da Vas Bog za take važne zadeve s posebno močjo
oboroži. 11  Odkritosrčno rečem: „Vi branite Božjo reč
proti velesili. Mi pa bomo Boga prosili in najprej se
Božji previdnosti prepustili, potem pa v Vaše naročje
pribežali, kajti Vi ste zdaj edina pomoč in podpora
našega prepadenega reda. 11  Dobival je tudi iz Rima
od prednikov raznih redov pisma, v katerih so ga ali
prosili, naj se za njih red poteguje, ali pa so se mu
za storjeno postrežbo zahvaljevali. Kako zelo ga je
bolelo, ako je videl, da samostanska pravilnost in po¬
božnost pešate, razvidimo iz naslednjega pisma. Nek
redovnik je hotel svoj red za.pustiti in v samostan
drugega reda prestopiti; poprej pa je hotel vedeti,
kaj Vincencij o tem misli. Vincencij je dobro vedel,
da v imenovanem samostanu ni ne edinosti, ne pra¬
vega reda, in mu je odpisal: »Nobenemu človeku bi
ne svetoval v ta zavod stopiti, naj manj pa redovniku,
učeniku, profesorju bogoslovja in tako slovečemu pri¬
digarju, kakor ste Vi, častiti gospod. Ta zavod ni
noben red, ampak nered, telo brez obstanka in brez
glave, katerega udje nimajo nobene zveze med seboj
— ne edinosti. Nekega^ dne najdem pečatnikarja v
arhivu, ki mi pravi: „Že dolgo iščem začetek, usta¬
novo in širitev našega reda na Francozkem, pa nič
ne morem najti. 11  Z eno besedo: ta zavod je le po-
belen grob, duhoven red ni; tu sem zatekajo le taki,
ki prostost ljubijo in priložnost iščejo, jarm pokor¬
ščine iz sebe otresiti in brez vseh pravil čas tratiti.
Mislim, da ti ljudje v svoji vesti ne morejo mirni
biti. Prosim Vas toraj, odjenjajte od svojega sklepa. 11
Če je ta izjava iz ust sv. Vincencija tudi trdo govor¬
jenje, moramo pomisliti, da je svojemu prijatelju pod
4 očmi moral brezdno pokazati, v katero je iz neved¬
nosti pasti hotel. Vincencij je vedel, da je čas mol¬
čati, pa je tudi vedel, da je čas govoriti.

231

4- Kako je Vincencij zvite zanjke razvozlal.

Nekega dne dobi pismo od redovnika, ki je zarad
svojih čednosti in zgovornosti daleč okrog slovel.
Čudno je, kako je ta glasoviti mož, ki se je prerad
v svoji domišliji zibal, visoko od sebe mislil. Da bi se
njegovi žarki še bolj zasvetili v sv. katoliški cerkvi,
je želel na viši svečnik postavljen biti. Dokazoval je
v svojem pismu na Vincencija svoje dosedanje delo¬
vanje, strogost svojega reda, oslabljenje svojih moči,
in „zdaj, je djal, zdaj se je bati, da ne bom zamogel
s svojimi talenti več koristiti. Ena stvar mi je vender
še prišla na misel, kako bi bilo mogoče še pomagati,
in to je, ako bi me za škofijskega pomočnika (koadju-
torja) za Reimsko cerkev imenovali. Ko bi mi strogo
življenje mojega reda polajšali, bi moje oslabljene
moči okrevale in lahko bi še delal in pridigoval. Če
ste toraj mojih misli, priporočite me za to službo,
gotovo me bodo tudi moji prijatelji priporočali." Vin¬
cencij je zanjkam skušnjavca na sled prišel in redov¬
niku tako odpisal : „Ne dvomim, da bi čudeže delali,
ako bi Vas, moj spoštovani gospod — Bog v to službo
poklical. Ker Vas je pa v samostan in za to delo po¬
klical, kjer ste zdaj, in ker je Vaše delovanje dosedaj
s tolikim blagoslovom spremljal, je to gotovo zna¬
menje, da tudi pri tem ostanete. Zares,- ko bi Vas bil
Bog za škofijsko službo odločil, bi ne bil v Vašem
srcu prve misli sprožil (da ste najprej Vi to iskali)
ne, — ampak v srcih tistih, ki imajo pravico Vas k
taki časti klicati in sicer takrat, ko še niste mislili
in nobene stopinje storili zato; tako bi bil Vaš poklic
čist in gotov. Sam od sebe po tem hrepeneti, se pa
pravi Bogu narekovati, kaj naj stori. Tudi bi ne smeli
pričakovati Božjega blagoslova za tako spremembo
stanu, katero ponižna duša, kakor je Vaša ne želi, pa
tudi ne zahteva. Sploh rečeno, častiti oče, povejte mi,
bi ne bila tudi krivica Vašemu redu, ako bi ga z
Vašim izstopom oropali močne podpore, kateremu ste
dosedaj s svojo učenostjo in čednostjo slavo in čast
delali! Ko bi si te vrata odprli, bi ne dali priložnosti

232

drugim, da ravno tako storijo? Ostalim pa bi bili
kamen spodtikljeja, ker bi svoje strogosti le neradi
ali s čmernostjo spolnovali ali colo opušali. Natura
se pokore kmalu naveliča, in če jo vprašate. Vam bo
odgovorila: „Res, to je preveč, treba si je prizanašati,
da dalje živimo in ložej Bogu služimo." Naš Izveličar
pa-drugače uči; on pravi: „Kdor svoje življenje ljubi,
ga bo zgubil, in kdor ga sovraži, ga bo ohranil za
večno življenje." Vse to veste, in še bolje, kakor jaz;
lahko pa, da ne mislite na krono, ki Vas čaka; o
Bog, kako lepa bo! Veliko ste se že zanjo trudili,
morebiti, da se ne bote več tako dolgo trudili, kakor
ste se že. Nu, stanovitno hodite po tem potu, katerega
ste si izvolili, in ki Vas gotovo v večno življenje
pelje. Narveče težave ste že prestali, utolažite se
toraj, Bog Vam bo gnado dal, da bote tudi še manjše
prestali. Če ravno hočete po mojem nasvetu ravnati,
spočijte se nekaj časa, da se bote ozdravili. Kakor
vidim, še lahko veliko storite za Boga in za Vaš red,
ki je v sveti cerkvi eden izmed najpobožnejših i. t. d.“

Tudi za časni blagor raznih samostanov, du¬
hovnih zavodov in bolnišnic se je Vincencij potegoval.
Ker so nekateri iz kraljeve blagajnice svoje dohodke
dobivali, blagajniki pa pri izplačevanji prekasni bili,
je v kraljico in kardinala tako dolgo tišal, da se je
vsakemu moralo točno izplačati.

5. Vincencij in redovnice.

Kakor redovnikom, tako je bil tudi redovnicam
skrbljiv duhoven oče. Po besedah sv. Ciprijana, ki
pravi: „imenitnejši ko je deviški stan, večji mora tudi
skrb biti, da se v svoji čistosti ohrani, kajti slabost
in nestanovitnost spola zvekšata nevarnosti padeca
— je Vincencij povsod pokazal svojo gorečnost, kjer
je bilo treba samostansko pobožnost ohraniti ali na¬
pake zatreti. — V samostanih, kjer so dosedaj pra¬
vico proste volitve imeli, je hotel, naj se ta pravica
ohrani. Zato se je določno ustavljal častiželjnim re¬
dovnicam, ki so po priporočanju mogočnih in po drugih

233

nedopuščenih pripomočkih se vrinjale na prvi sedež.
Ravno tako je zatrl naklepe takih gospostvaželjnih
prednic, ki so si vedele po zvijačnosti milostna pisma
od kralja dobiti, da bi, ker so le za določen čas bile
izvoljene, do smrti v tej časti ostale.

Vendar najhujšo vojsko je imel v takih samo¬
stanih, kjer je volitev in imenovanje prednic bilo v
kraljevi oblasti. Imenitne družine in rodbine visokega
stanu, so, rekel bi, ena drugo kar prekositi hotle,
kako bi vsaka svojo ljubljenčko na prvo mesto spra¬
vila. Vincencij je predobro vedel, koliko je na prednici
ležeče, zato je takim homatijam z vso močjo se zo¬
perstavljal, in zahteval, brez vsega človeškega obzira,
naj se najvrednejša izvoli. To pa je dalo povod mar-
sikakemu pikanju in krivičenju. Nek gospod, ki je
imel svojo hčer v samostanu, — bila je v sorodstvu
umrli opatici — pride k Vincenciju ter začne raz¬
grajati, zakaj se ustavlja imenovanju njegove hčere,
kajti že od nekdaj so se gospe iz njegove sorodbine
v predništvu nasledovale. Krotkost in pohlevnost, s
katero mu je Vincencij odgovarjal, ga je še bolj raz¬
kačila, tako, da je začel zmirjati in kleti — celo uro
ga je ošteval, ga s zasramljivimi besedami pometal in
protil, kakor, da bi imel s kakim tatom opraviti, ki
mu je premoženje vkradel. Vincencij je to lahko raz¬
umel. Žaljeni oče namreč je imel imenovani samostan
za svojo lastnino, ki je njemu in njegovim poleti za
pribežališče služila, kjer so se na samostanske stroške
pasli. Pa ravno zarad takih stroškov je rasla neza¬
dovoljnost med redovnicami in je pešala samostanska
pobožnost. Vincencij je toraj mirno in pohlevno rekel:
„Oče, Vaša hči je še premlada za prednico, in zoper
svojo vest bi ravnal, ako bi jo kralju priporočal, ker je
drugih zadosti, ki so vrednejše"; potem pa je molčal
in čakal, da je oče nehal klepetati; konečno ga je še
spremil do lopinih vrat ter se veselil, da je zavoljo
Božje pravice zaničevanje trpel. — Pod pretvezo sta¬
rosti ali bolehnosti so nekatere opatice svoje v istem
samostanu bivajoče sorodnice si pri vladanju pridru¬
ževale; Vincencij pa tudi tega ni dopustil, zato, da bi

234

po smrti prednic pri volitvi ložej svobodno ravnali. —
Drage spet so odložile svojo službo iz dobrohot¬
nosti do svojih prijateljic, katerim so se morale iz¬
vrstne spričevala dati in priporočila, ker le tako so
se smele potrditi. Vincencij pa ni maral za take spri¬
čevala in je ukazal, da se zadeve natančno preiskujejo.
Posebno se je potegoval v zboru in pri škofih za to,
da se je zapovedana klavzura natanko spolnovala in
da so se rovanke ali zdražbe med redovnicami za¬
dušile.

6. Vincencijeva zvestoba v uradovanju.

„Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar
je Božjega"; te besede je Vincencij imel vedno pred
očmi, v njih je bila vkoreninjena tudi njegova zve¬
stoba za tron in domovino. Njemu je bila vsaka
oblast kakor od Boga (Rom. XIII.) in vedel je, da
kdor se oblasti zoperstavlja, se Božji naredbi zoper¬
stavlja in si pogubljenje naklada. Zato je svojim oblast¬
nikom pokorščino skazoval ne iz strahu pred kaznijo,
ampak zavoljo vesti. Bog mu je bil vse v vsem, zato
je tudi kralju, ki je namesto Boga deželo vladal, po¬
šteno in zvesto služil. To zvestobo je razodeval vzlasti
ob času sile, ko je puntarstvo pretilo vse vneti. Med
tem, ko so sebični prilizevalci kraljeve rodbine pre¬
plašeni se ali poskrili ali k sovražni stranki presto¬
pili, je Vincencij očitno glasoval za postavno vlado;
s tem je sebe in svoje marsikaterim nevarnostim iz¬
postavil, vendar se za to ni veliko zmenil. Pa tudi,
če se je v kraljevem šotoru prikazal, ni prišel kot
človek, ki išče svojega dobička, ampak kraljico in mi¬
nistra je opozoril njih dosedanjih krivih stopinj, ter
je predlagal pogoje za mir, ne, kakoršni so jima
všeč bili, ampak kakoršne mu je vest narekovala.

Srečna država, ki ima tako misleče državljane!
Pa le sv. vera si zamore take državljane vzgojiti;
bolj pa, ko vera peša, bolj se trga tudi vez, ki vladarja
in ljudstvo v eno srečno družino veže.

235

7- Vincencijeva nesamopridnost.

Nobenemu državljanu ni zameriti, ako za svoje
zasluge in zvestobo priznavo in plačilo pričakuje; to
zahteva že pravi red, da se ta. ki se je za občni
blagor žrtvoval, tudi primerno odlikuje; saj tudi svetna
oblast ne nosi meča zastonj in ne more si kaj, da bi
ne kaznovala hudodelstva. Vendar dokaz veče blago-
srčnosti je, ako kdo brez upanja na plačilo, le po na¬
gibu svoje vesti svojemu kralju in domovini služi in
ki le iz ljubezni do Boga sebe in vse svoje v dar pri¬
nese. „Blagor možu, pravi sv. pismo, ki ne iše zlata
in ne zaupa na denar in zaklade, kdo je ta in hvalili
ga bomo?“ Takega moža smo našli, Vincencij je, to
priča vse njegovo ravnanje. Narbližej pri viru boga¬
stva je reven ostal. Ni se potrudil, in ne ene sto¬
pinje ni storil, da bi bil od kraljice, ki ga je tolikanj
cenila, za se ali za svojo družbo kako poboljšanje
dobil. Ne bilo bi mu težko, prav bogate duhovnije,
katere je v duhovnem zboru oddajal, za svojo družbo
pridobiti, in jo tako ložej širiti; vendar, toliko ko bi
mu to tudi koristilo bilo, ni hotel za to prositi. Če
so bile pa nekatere beneficije v semenišči, katere so
njegovi vodili združene, se je zgodilo le zoper njegovo
voljo ali brez njegovega vedenja. Še za take posestva
se je dal težko pridobiti, ki so se mu od drugih ponu¬
jale ; opomnemo tukaj le, kako dolgo so vanj tiščali,
predenj je privolil prijorat sv. Lazarja prevzeti. —
Nekega dne mu prinese nekdo 100.000 livrov — kot
dar za njegovo družbo. — s tem pogojem, naj bi v
duhovnem zboru neko reč priporočal, ki je na videz
sicer dobra, za duhovstvo pa prav škodljiva. Vincencij
se prestraši zarad takega predloga, vzdigne svoje oči
proti nebesom ter pravi: „Bog me varuj! rajši umrjem,
kakor le eno besedico izustiti za to.“

8. Vincencij ravna le po svoji vesti.

Z napčno ustrežljivostjo bi se bil Vincencij lahko
rodbinam najvišega stanu prikupil posebno pri ime-

236

novanju škofov; a kar je bilo zoper njegovo vest, mu
je bilo ostudno. V občevanju z velikimi gospodi je bil
prijazen in ponižen, želel je vsakemu imenitnemu in
neimenitnemu vstreči, pa le pod tem pogojem, da se
nič ne zahteva, kar bi Boga žalilo; so zahtevali reči,
ki so zoper Božjo voljo, se ni dal premakniti; ne vi¬
sokost osebe, ne strah zamere, ne srditost imenitnih
oseb, nič ga ni zamoglo kreniti. Nič ni maral, kdo je,
ki take reči zahteva, ni se prestrašil žuganja, pa se
tudi ni zmenil za preganjanje ki ga je zavoljo pravice
zadelo.

g. Počasen v določevanju, trden v izvrševanju.

Prva potrebna lastnost v modrem uradovanju je,
da je človek gospod čez samega sebe, ki ve svojim stra-
stim zapovedati. Če od te strani Vincencija opazujemo,
moramo reči, da ga niso nikoli videli razburjenega,
srditega ali vnetega ne v besedah ne v dejanji. Njegov
resno-prijazni obraz je pri vseh nezgodah prijazen in
miren bil. Najsitnejše reči, ki bi vsakega drugega raz¬
burile, Vincencijevega obraza niso spremenile: mir,
zadovoljnost, prijaznost in ljubezen so se mu odsvitale
iz čela in oči.“ —- „Druga lastnost prave modrosti/ 1
piše Galura, je ta, „da se reč predenj se določi, od vseh
strani presodi in potem s stanovitnostjo izvrši". To je
Vincencij izvrstno vedel. Pred vsakim važnim delom
je najprej v molitvi pred Bogom pretresal vzroke »za"
in »proti", se posvetoval z modrimi prijatelji in potem
še le delo pričel. Če se je stvar še tako ugodna in
koristna dozdevala, ni se je nikoli prenaglo poprijel,
je spoznal pa, da je Bogu všeč, jo je tudi hitro in
stanovitno izvršil, nobena težava ga ni zamogla pre¬
strašiti, in če se mu je tudi izid ponesrečil, ni zgubil
zato ne srca ne miru; kakor verni Abraham, tako je
tudi Vincencij v takih slučajih upal zoper vse upanje.
Držal se je pri tem vodila, da se za človeka ne spo¬
dobi Bogu čas določati, kdaj  naj našim opravilom
vspeh da, in prava vrednost naših dejanj ni ležeča
na vspehu, ampak na namenu in v meri našega pri-

237

zadevanja. Živ izgled takega ravnanja nam je nase
litev misijonarjev na Madagaški otok. — Papež Ino-
cencij X. je po svojem Nunciju v Parizu Vincenciju
izročil misijon na imenovanem otoku. Vincencij je pre-
videl težave tega poslanstva nekaj zarad prevelike
daljave — ker pot po morju je držala mimo pred¬
gorja „Dobrega upanja" — nekaj zarad nezdravega
zraka na otoku. A tukaj mu ni bilo treba še le prev-
darjati — ker beseda namestnika Jezusa Kristusa,
mu je bila gotovo znamenje Božje volje. Odposlal je
toraj dva misijonarja: Nacquarta in Gondre-ja. Dospela
sta po dolgi, nevarni vožnji srečno na Madagasko -
in sta z velikim vspehom delala na poboljšanju Fran-
cozkih vojakov v trdnjavi „Dauphin“, in na spreobr-
nenju otočanov. Pa že prvo leto 1648 umrje Gondre
zarad prevelikega trpljenja, in njegov tovariš Nacquart
je tudi, še pred ko sta druga dva, Bourdaise in Mou-
nier na pomoč prišla, v večnost šel. Mounier je precej
po prihodu svet zapustil in trije drugi, izvrstni misi¬
jonarji so pomrli, eden že na morju, druga dva takoj
po prihodu na otok. Tako osodo so tudi drugi imeli,
ki so prvim sledili. Več njegovih prijateljev mu je sve¬
tovalo, naj odjenja od tega podjetja, ki družbi le škodo
dela, otočanom pa nič ne koristi. Vincencij pa se ni
dal pregovoriti, sklicaval se je na izgled Izveličarjev,
ki je cerkev s krvjo svojih apostolov in mučenikov
utrdil. Tako bo tudi smrt prvih preljubljenih daritev
v svojem času obilni sad rodila; in je do svoje smrti
skrbel za ta misijon.

io. Molčečnost.

Tretja lastnost modrega uradovanja je molčečnost.
Nikoli niso Vincencija slišali ne besedice govoriti od
tega, kar se je v duhovnem zboru storilo ali sklenilo.
Ne le, da nikoli ni izdal svoje uradne skrivnosti,
ampak držal se je pravila, molčati o vsem, česar ni
bilo treba razodevati. Tako odkritosrčen in prijazen
ko je za drage bil, v tej zadevi ni nikoli delal izjeme.

238

ii.  Ne samoglaven.

Če je Vincencij počasen bil v določevanji, varčen
v svetovanji in previden v izvrševanji, je bil tudi
trden in stanoviten v sklepu; vendar ni bil samo¬
glaven ali trdovraten. Mirno in pohlevno je poslušal
vzroke, s katerimi so mu drugi nasprotovali, mirno in
pohlevno jim je odgovarjal in brez vse žaljenosti ali
čmernosti se jim je uklonil, ako so ga zmagali. Nikoli
se ni pritožil, če se je zoper njegovo voljo kaj storilo;
sicer v srcu ni privolil, kadar mu vest ni dala pri¬
voliti, stvar je le Bogu priporočal in se je tolažil s
tem, da je od svoje strani pošteno ravnal. Nagib in
konec vseh njegovih dejanj je bila Božja volja, katero
je v sv. evangelju bral. Nikoli ni nič določil, če se ni
prepričal, da je tako Božja volja. Tako je ravnal tudi,
kadar je drugim kaj svetoval. Prvo je bilo, da je srce
in oči k Bogu povzdignil, in prosil razsvetljenja, po¬
stavljal si je resnice sv. evangelija in Izveličarjev iz-
gled pred oči in potem se je ravnal. Tako pa se je
zgodilo, da so ga imeli sploh za „svetovalca“ in so
njegove dela čudno blagoslovljene bile. Skrivnost
njegove modrosti je bila kratka in priprosta, a res¬
nična in nezmotljiva; gledal in zaupal je le na Boga,
zato se ni mogel lahko motiti.

--

Peta doba.

Vincencij in njegovi misijonarji.

Prvo poglavje,

i. Prve misijonske poddružnice.

Za trudapolnim delovanjem, s katerim je Vin¬
cencij širil Božjo čast, sledila je zanj obilna nebeška
tolažba. Omenimo tu le, da se je misijonska družba
razširila povsod, ko je še Vincencij živel in da je

239

svoje duhovne sinove videl, kakor zvezde na nebu
pomnožene na vseh krajih sveta. Precej, ko se je
misijonska družba k sv. Lazarju preselila, je začelo
to pičlo drevo veje poganjati, ki segajo sedaj iz
Francozkega na Laško, Poljsko Avstrijsko in vnanje
dele sveta. Stvar je tolikanj čudnejša, manj ko se
je Vincencij za ustanove poganjal; držal se je stal¬
nega pravila — katerega se njegovi še zdaj držati
morajo — „nikoli nobene stopinje ne storiti za raz¬
širjanje misijonske družbe 0 . Za ustanovo misijonske
naselitve je pa veliko treba, ker misijonarji misijone
brezplačno, na svoje stroške obhajati morajo. V smislu
prvotne ustanove misijonarji še niso smeli v mestih,
kjer se navadno veliki dobrotniki odlikati hočejo, ne
misijona imeti, ne spovedovati, njih delovanje je ome¬
jeno bilo le za ubogo kmečko ljudstvo. Pa manj ko
je tu človeško oko videlo in človeški um preračunil,
bolj je roka Božje previdnosti delala.

Prve naselitve misijonarjev na Francozkem na¬
hajamo v mestih Sedan, Richelieu, Metz, Fontenebleau,
Versailles, h katerim sta, razun posameznih dobrot¬
nikov, vzlasti kraljevi dvor in kardinal Richelieu pri¬
pomogla. Blagosrčni Sillery je v mestu Annecy na
svoje stroške misijonsko družbo ustanovil, da bi se
seme sv. vere, ki ga je sv. Frančišek Salezijan tu in
v vsej svoji škofiji sejal, gojilo in sad rodilo.

K naselitvi v Rimu je vojvodinja Aigillonska
največ pripomogla. Že leta 1638 je bil Vincencij mi¬
sijonarja Breton-a v Rim poslal, katerega je papež
Urban VIII. prav prijazno sprejel. Žalibog, Breton je
umrl že 1641 in mesto njega prišel je Janez Martin
iz Pariza. Ko je naselitev imela že trdno podlago,
je papež Urban VIII. misijonarjem izročil misijone v
cerkveni državi, oskrbništvo bolnišnice in duhovne
vaje za posvečence. Kakor Urban VIII. sta tudi nje¬
gova naslednika Inocencij X. in Aleksander VII. vi¬
soko cenila delovanje misijonarjev.

240

2 . Misijon pri pastirjih.

Spomina vredno je poslanstvo pri ubogih ne¬
vednih pastirjih v obližji Rima. Obližje tega mesta
so večidel sami pašniki, kjer se le živina pase. Če
je zemlja tudi rodovita, je tu vendar tako nezdravi
kraj, da ljudje ne morejo prebivati. Že leta 1608, ko
je Vincencij sam v Rimu bil, je zapazil, da žalibog,
nebrojni tu bivajoči pastirji še najpotrebnejših resnic
svete vere ne vejo; so, kakor divjaki, nekaj zato,
ker svojih čed pustiti ne morejo, da bi Božjo besedo
poslušali, nekaj pa. ker nimajo čuta za više potrebe.
Ko so toraj njegovi tam trdna tla dobili, mu ni bilo
nič tako pri srcu, kakor te zanemarjene ljudi v kr¬
ščanskem nauku podučiti. Stvar je bila pa težavna,
ker ni bilo mogoče pastirjev v določenem času v
kako cerkev sklicati. Vendar ljubezen si ve pomagati.
Misijonarji so se razdelili v šotore, v katerih so pa¬
stirji v trumah prenočevali, so se z njimi po večerih
prijazno pogovarjali, da bi si najprej njih srca prido¬
bili ; potem so je začeli podučevati resnice sv. vere,
so z njimi molili, vest izpraševali, ter jih za dolgo
spoved pripravljali. Ti za drugo prav dobri pa zane¬
marjeni ljudje so krščanski nauk z veseljem poslu¬
šali, so opravili z velikim kesanjem svoje spovedi, in
so ob nedeljah v bližnji kapelici, kjer so misijonarji
Božjo službo imeli, po vrsti prejemali sv. obhajilo. —
Tudi drugi misijoni po škofijah: Sarsina, Viterbo,
Palestrina so rodili obilni sad. Vendar za uboge pa¬
stirje se je Vincencij najbolj zanimal ravno zato, ker
so najbolj zapuščeni bili in duhovne pomoči najbolj
potrebovali. „0h, kako želim, je djal, da bi pri teh ubo¬
gih pastirjih misijone imeli! Ti so najljubši dvorniki
in najboljši prijatelji našega Izveličarja ; kajti ne mest-
janom v Jeruzalemu ali v Betlehemu, ampak ubogim
pastirjem je najprvo oznanil svoj prihod na ta svet.

3. Naselitve v Genovi in Turinu.

Ko je pobožni Durazzo, Genuveški nadškof in
kardinal, slišal, s kolikim blagoslovom Vincencijevi

241

duhovni v cerkveni državi delajo, je želel, da bi se
tudi v njegovi nadškofiji misijoni obhajali. In glej,
ko kardinal to pretresa, pride misijonar, ki je na
Francozko potoval, v Genuvo in prosi dovoljenja, da
bi tu daritev sv. maše opravil. Kardinalu so se morale
njegove spričevala pokazati — in takoj misijonarja k
sebi pokliče. Dolgo se je z njim pogovarjal o namenu
in o pravilih tega zavoda ter ga prosil, da bi nekaj
časa pri njem ostal in v zvezi drugih pobožnih du¬
hovnov nektere misijone opravil. Misijonar je od Vin¬
cencija za to lahko dovoljenje dobil; in koliko sadu
so ti misijoni v Genuvi in na Korsiki obrodili, smo
že zgorej povedali. Da bi evangelskih delavcev vedno
pri sebi imel, je v Genuvi ustanovil misijonsko pod-
družnico; ta izgled je posnemal grof Pianezze ter je
tudi v Turinu upeljal misijonsko družbo. Zarad pomanj¬
kanja časa in prostora opustimo tu popis Laških,
Poljskih in drugih naselitva in podamo delovanje mi¬
sijonske družbe na hebriških otokih in v Tuniških
okrajih.

4. Irska in hebriški otoki.

V Irski, kjer je nekdaj krščanstvo kaj lepo cve¬
telo, je bilo sedaj, rekel bi, vse umrlo. Inocencij X. je
toraj, da bi krščanska vera spet oživela, Vincenciju
sporočil, naj misijonarjev v to ponesrečeno deželo
pošlje. Leta 1646 jih je odposlal osem, ki so podu-
čevali ljudstvo, pa tudi za duhovščino skrbeli. Sad
teh misijonov se je pokazal narbolj, ko je čez nekaj
let Kromvel začel katoličane grozovito preganjati. Od
misijonarjev podučeni in utrjeni v veri so preganjani
Irci kazali zdaj stanovitnost, ki se sme s stanovit¬
nostjo prvih kristijanov meriti. — Težavnejši bili so
misijoni na hebriških otokih na severo - zahodnem
obrežju Škocije. Nek škoski duhoven je Vincenciju po¬
ročal, v koliko nevednost so se prebivalci tega otoka
pogreznili, ker so vsi katoliški duhovni pregnani in
se nobeden pod smrtno kaznijo ne sme več v Skociji
prikazati. To poročilo je bilo zadosti, da je Vincencij

16

242

tej revni, zapuščeni čedi na pomoč prišel. Več misi¬
jonarjev, med katerimi je bil eden Škocijan, eden
Anglež, se je ponudilo za ta misijon. Da bi se pre¬
ganjanju ne izpostavili, podali so se v obleki kupče-
valcev v Skočijo. Eni so tu ostali in pri raztrosenih
katoliških družinah zadosti dela našli, dragi so se
prepeljali na hebriške otoke, kjer so glasovitega
žlahtnika Klaranald-a z njegovo družino v naročje
katoliške cerkve sprejeli. Neutrudljivo so hodili po
tej revni in neprijazni deželi, učili in utrjevali za¬
puščene katoličane, jih spovedovali, jim delili zakrament
sv. rešnjega Telesa, katerega že toliko časa prejeli niso.
Veliko krivovercev se je spreobrnilo, med njimi tudi
nek predikant na otoku Borray; njegov izgled posne¬
malo je več drugih. Delovanje misijonarjev bilo je
sila težavno: med gorami in samim skalovjem so se
celi dan potikali zastradani, kajti jedli so le enkrat
na dan ovsen ali ječmenov kruh, malo sira ali oso¬
ljenega surovega masla, to je bilo njih kosilo. Pri
tem pa so bili vedno v nevarnosti, da bojo zasačeni
in od krivovercev umorjeni. Vendar se niso nič bali
po izgledu najboljšega misijonarja Jezusa Kristusa,
ki je nas zgubljene ovce s takimi težavami iskal in
še svoje življenje za nas dal.

5. Tuniške naselitve.

Vincencij je iz lastne skušnje vedel, kako ža¬
lostno osodo kristijani v Tuniški sužnosti imajo. Ne¬
srečni so, ne le ozir telesnega življenja, tudi njih
duša je v največi nevarnosti; kako lahko malosrčni
postanejo ali obupajo ter vero zatajijo! Njegove, pre-
srčne želje so toraj bile tem revežem pomagati; to¬
likanj bolj pa ga je ta zadeva razveselila, kolikor bolj
je francozki konzul Martin Vincencija prosil, naj mu
da enega svojih misijonarjev za dvornega kaplana v
Tuniški postaji. Za ta misijon je odločil Vincencij
misijonarja Guerin-a, ki je bil mož poln gorečnosti in
srčnosti in je v mladosti tudi v vojaščini služil.
Guerin je med sužnjimi z velikim vspehom delal;

243

dobil je od Dey-ja dovoljenje, da si sme še enega to¬
variša pridružiti. Vincencij mu pošlje misijonarja Le-
vacher-ja. Ne dolgo po njegovem prihodu je jela kuga
po Tuniških okrajih razsajati, in zdaj sta morala oba
okuženim streči. Levacher je za kugo zbolel pa zopet
ozdravil, a kuga se je tudi Guerin-a prijela in ga v
večnost preselila. Čez nekaj časa umrje še konzul in
tako je moral Levacher tudi službo konzulja prevzeti,
dokler je Martin Husson 1. 1653 na njegovo mesto
prišel. Husson je bil poseben Vincencijev prijatelj in
je prevzel to službo iz same ljubezni do Boga in iz
usmiljenja do revnih vjetih kristijanov.

6. Črtice junaštva.

V poročilih Tuniških misijonarjev nahajamo več
izgledov junaške stanovitnosti, ki zaslužijo, da jih tu
omenimo. Leta 1648 sta bila med drugimi sužnjimi
tudi dva mladenča, eden Francoz, eden Anglež. Sta¬
novala sta blizo eden drugega, imela sta trdosrčna
gospodarja, ki sta si prizadevala mladenča od prave
vere odvrniti. Ker sta bila ene starosti in enakih
misli, sta si bila dobra prijatelja, in Francozu se je
posrečilo, da je svojega prijatelja, ki je bil rojen kal-
vinec, za katoliško vero pridobil. Čez nekaj časa pri¬
dejo Angleži v Tunis, ki so ga z denarji rešiti hoteli.
Tako rad, ko bi tudi rešen bil, je vendar rekel: „ Jaz
sem katoličan in hočem katoličan ostati". To pa je
bil vzrok, da so ga pustili v sužnosti. — Gospodarja
teh dveh mladenčev sta, da bi ju odvrnila od prave
vere, ju hudo pretepala. Nekega dne najde Anglež
svojega prijatelja vsega stepenega in na pol mrtvega;
zakliče ga po imenu in vpraša, če še živi. Francoz
ves oslabljen pravi: „Jaz sem kristijan in hočem
kristijan ostati". Ginjen pade Anglež na tla in po¬
ljubi noge svojega prijatelja, da bi počastil tiste ude,
ki so za Jezusa Kristusa toliko trpeli. Ko so mu
rane zacelile, je pa hotel on Angleža obiskati in
našel ga je v ravno tako žalostnem stanu — razste-
penega in na pol mrtvega. Vprašal ga je: „Kdo ti je

16 *

244

ljubši: Jezus Kristus ali Mahomed?" In Anglež od¬
govori : „Jezusa ljubim iz vsega svojega srca in zanj
hočem živeti in umreti". Žaljeni Mahomedanci so
pretili Francozu ušesa odrezati; mladeneč pa je mo-
hamedancu izdrl nož iz rok in si sam uho odrezal ter
ga vprašal, če hoče še drugo. Mladenča je še marsi¬
katera muka zadela, pa Bog ju je po takem mučenju
drugo leto k sebi poklical; oba sta za kugo umrla.

Ravno tako junaško smrt storila je neka Fran¬
cozinja, ki je, da bi si rešila devištvo in sv. vero,
rajši življenje dala. — Dva dečka, eden še le 11,
drugi 13 let star, sta tudi tako jnnaško umrla. —
Čudno smrt storil je nek Portugalec, ki je delil osodo
egiptovskega Jožefa. Gospa, pri kateri je služil, ga je
v greh nagovarjala, ker se je pa temu zoperstavljal,
ga je obrekla, češ, da jo on zapeljuje. Po večkratnih
hudih mukah je bU k smrti obsojen in je umrl kot
mučenik čistosti. Še na sodnijskem mestu je za¬
klical: Jaz umrjem nedolžen".

7. V Algeriji.

Važnejši kakor v Tuniških krajih bil je misijon
v Algeriji, kjer je bilo 20.000 vjetih kristijanov, in s
katerimi so še hujše ravnali, kakor v Tunisu. Leta
1646 je Vincencij tri misijonarje tje poslal, ki so pa
v službi okuženih sužnjih onemogli in pomrli. Od
časa do časa je poslal novih delavcev v ondotne
kraje, ki so, kakor pobožni konzul Barreau, tudi oni
veliko trpeli, pa veliko dobrega med sužnjimi storili.
Podučevali so revne sužnje, jih v veri utrjevali in
jim sv. zakramente delili; Dey pa jim je dovolil,
da smejo v določenih krajih slovesno Božjo službo
obhajati. — Tukaj se je nekaj posebnega zgodilo.
Sužen Peter Bourgoin bi bil imel od svojega gospo¬
darja v Carigrad h galijotom za zmiraj prodan biti.
Po takem bi ne imel nobenega upanja se kedaj več
rešiti. V tem strahu, nekaj pa tudi, ker mu je Dey
zdaj pretil, zdaj marsikaj obetal, se je dal preveriti in
zatajil je Jezusa. Tako je bil sicer prost, in je imel

245

vsega dovolj, a njegova vest ga je grizila noč in dan
in mu je grenila življenje tako, da je sklenil vpričo
gospodarja očitno preklicati svojo nezvestobo. Misel
na preganjanje ga je strašila, vendar milost je zma¬
gala njegovo upadeno srce. Ginjen in skesan zarad
storjenega hudodelstva, v zaupanju na Božje ne¬
skončno usmiljenje, katerega je zatajil, stopi pred
gospodarja, zažene turban v stran rekoč: „Ti si me
zapeljal, pa zdaj se Mahomedu odpovem, jaz sem
kristijan, pripravljen, vsako muko trpeti za Jezusa
Kristusa, mojega Izveličarja." To je Dey-ja tako raz¬
kačilo, da ga je dal na kolo privezati in žgati. Bour-
goin je še v plamenu z veseljem ponavljal verske
resnice in je med tem izdihnil svojo dušo. — Ko je
Vincencij ta dogodek svojim poročal, je rekel: „Glejte,
dragi gospodje, glejte, tako srčnost bi mi morali
imeti: za Jezusa trpeti in tudi umreti, ako je treba.
Prosimo Boga za to milost, kličimo tudi tega mla-
denča na pomoč, da za nas prosi, on, ki je v tako
kratkem času, v treh urah vreden posnemavec svo¬
jega Božjega učenika postal in zanj umrl. Zaupajmo
toraj, dragi moji gospodje, da nam bo gospod Jezus
Kristus dostojnih moči dal, vse težave, tako velike
kakor tudi so, pretrpeti. Res bo nam to storil, ako
vidi, da ga ljubimo in nanj zaupamo. Recimo bolez¬
nim, ki nas zadenejo, preganjanju, ki nas straši, no¬
tranjem in zunanjem trpljenju, skušnjavam in smrti,
ako jo nam Bog pošlje, recimo: „Dobro došli, Božji
poslanci, pozdravljam vas, svete milosti, ki iz tako
dobre očetove roke pridete, objamem vas z radovolj-
nim srcem in vas počastim ter se popolnoma vdam
temu, ki vas pošlje.“ Takih misli moramo biti, dragi
moji bratje, in po izgledu tega mučenika na Gospo¬
dovo pomoč zaupati, kateremu tudi naše sobrate v
Tuniški sužnosti in v Algeriji priporočati hočemo 11 .

8. Skrb za sužnje.

Kakor smo omenili, je bilo misijonarjem dovo¬
ljeno, da so za krščanske sužnje Božjo službo smeli

obhajati Tako je saj bilo v Algeriji. v Tunisu in Bi-
zerti. V prostornih pa temnih ječah, kjer so sužnji
po stotinah ponoči zaprti tičali, so misijonarji po¬
stavili altarje, se z njimi v ječo zaprli, daritev sv. maše
opravljali, Božjo besedo oznanovali in sv. zakramente
delili. Ker je bilo med sužnjimi tudi več duhovnov,
celo redovnikov, so se misijonarji do dotičnih gospo¬
darjev obrnili s prošnjo, naj bi se proti mesečni plači
dovolilo, da bi se saj vjeti duhovni in redovniki ne
vklepali v železje in silili k trdemu delu. To se je
dovolilo. Taki duhovni pa so zdaj zatnogli svojim
sojetnikom duhovno pomagati. Neizrekljivo tolažbo
je občutilo Vincencijevo srce, ko je izvedel, da se v
teh roparskih gnjezdih s slovesnostjo Božja služba
opravlja, da se Božja beseda oznanuje, da so mnogo-
brojni sužnji v župnije razvrsteni, da se v bratov¬
ščine zbirajo in da so z vsem oskrbljeni, kar dušo
zadeva.

A ne le za dušne, tudi za telesne potrebe suž¬
njev je Vincencij skrbel. S svojo čujočnostjo, pre¬
vidnostjo in trdnostjo so misijonarji povzročili, da je
bilo več sužnjih oprostenih, še več je bilo odkup¬
ljenih z denarjem, ki so ga na Francozkem v ta
namen nabirali. Do Vincencijeve smrti se je 1200
sužnjih rešilo, za katere je bilo treba dati 1,200.000
livrov. Po Vincencijevem prizadevanju in iz miloščin
vojvodinje Aiguillonske so v Algeriji bolnišnico zidali
za bolehne sužnje, v kateri so z vsem preskrbljeni
bili. Veliko dobroto — če tudi z marsikaterim tru¬
dom — jim je storil s tem, da je ustanovil pošto, ki
je pisma sužnjih sprejemala in zanesljivo v njih do¬
movino pošiljala, kakor tudi odgovore donašala.

Bila je to velika tolažba za reveže, kajti marsi¬
kateri je od svojih dobil odkupnino ali saj kakošno
polajšavo. Pri tem pa so misijonarji sužnje po mestih
in na deželi obiskovali, tolažili, podučevali in v do¬
brem potrjevali ter njih telesno osodo polajšavali.
Take pomoči potrebovale so vzlasti vjete ženske, ki
so bile vedno v nevarnosti ali vero zatajiti ali neči¬
stosti se vdati. Koliko sitnosti, preganjanja in ne-

247

varnosti so misijonarji pri tem imeli, si lahko mi¬
slimo, vendar nič jih ni moglo pretresiti in jih ločiti
od ljubezni Božje, „ki je v Kristusu Jezusu, gospodu
našem

Vincencij jim je večkrat pisal, pa ne, da bi
vzbujal v njih novo gorečnost, pridržavati jih je
moral, da bi se ne pregnali; tako jih je vedel pri
odhodu vneti za sveto reč. V svojih konferencah
doma je večkrat to omenjal. „Oh, gospodje moji in
dragi bratje, je djal, je-li mogoče to delo po vred¬
nosti ceniti? Najpodobnejše je delom našega Izveli-
čarja, ki je iz nebes prišel, da bi ljudi iz sužnosti
greha rešil in jih podučeval z besedo in z dejanjem.
Glejte, to je izgled, po katerem se vsi misijonarji
ravnati morajo! Pripravljeni morajo biti, domovino,
svoje prijetnosti, pokoj in vse pustiti, kakor so naši
sobratje storili, ki se zdaj v Tunisu in Algeriji tru¬
dijo, da bi se v teh divjih krajih za blagor bližnjega
Bogu darovali".

9. Bogu samemu čast.

Bog je hotel, da je pobožni utemeljitel in očak
misijonarjev še veselje doživel, da se je njegova dru¬
žina ne le na Francozkem, ampak tudi po dolgem in
širokem svetu razcvetela; vendar ni nikoli, če se je
kaj dobrega po njegovih storilo, tega sebi pripisaval;
imenoval se je nevredno orodje, katerega se je Bog
v to poslužiti hotel; tudi si ni nikoli upal Božjih
namenov prehiteti. Nikoli se ni iz lastnega nagiba za
to potegnil, da bi se v kakem kraju njegova družba
ustanovila, ampak čakal je, da so se mu od drugod
prošnje vložile. Pa tudi takrat je prav previdno
ravnal in je dal svoje privoljenje še le, ko je bil pre¬
pričan, da Bog to hoče. Tega pravila se njegovi mi¬
sijonarji še zdaj držati morajo. Placenški škof, ki je
kot kraljevi poslanec v Rimu opraviti imel, je s ta-
mošnjimi misijonarji prav domače in prijazno ob¬
čeval. Ko je Vincencij to izvedel, sc je jel bati, češ,
da bi se njegovi te ugodne priložnosti poslužili in

248

škofa prosili, naj bi se tudi na Španskem misijonska
družba ustanovila; Vincencij jim je toraj pisal in
prepovedal, o tem ne ene besedice spregovoriti. Ni¬
koli ni dovolil, da bi se njegova družba pred svetom
pokazala ali blesketala, le Bog se naj po njej pove¬
ličuje. Pri tem pa je presrčno Boga hvalil, da se je
njega — tako zaničljivega in revnega človeka po-
služil, tako velike reči izvršiti. Zarad tega ni pa ni¬
koli občutil ničemernega dopadenja nad seboj; več
milosti, ko je dobil, bolj se je ponižaval Ne iz hi¬
navščine, iz zgolj odkritosrčnosti je rekel, kadar je
videl blagoslovljen vspeh svojih del: „Ne nam, o
Gospod, ne nam, ampak tebi samemu naj bo čast
in hvala. “

Drugo poglavje.

Pravila.

i. Zakaj še le zdaj?

Vincencij je bil že 83 let star; blizo 40 let je
minulo, odkar se je njegova družba začela ; ker je
toraj čutil, da se mu smrt bliža, je leta 1658 pri ve¬
černi konferenci svojim izročil pismena pravila. Te
pravila se dajo v tri dele razvrstiti: prvi del uči mi¬
sijonarje skrbeti za lastno dušno posvečenje; drugi
del ima poduk za ljudske misijone na deželi; tretji
del razpravlja vzgojenstvo posvečencev in ravnanje z
duhovščino sploh. Zakaj je ta pobožni očak tako
pozno svojim pravila dal ? Brez dvombe je hotel tudi
v tej reči s previdnostjo ravnati; stvar je hotel do¬
ločiti še le, ko se je iz skušnje dobra pokazala.
Vendar njegova družba tudi dosedaj ni brez pravil
bila; on sam je bil nje živo pravilo, po katerem so
se ravnali, da bi po izgledu in v duhu našega Izve-
ličarja živeli. Ko je toraj svoje toliko let z besedo
in dejanjem v posnemanji tistega vodil, ki je pot,
resnica in življenje, jim je zdaj smel pisana pravila
izročiti s toliko večim zaupanjem, ker niso nič no-

249

vega učile, ampak le to, česar so se po dolgoletni
skušnji že privadili bili. Te pravila so po takem le
očetovo sporočilo, katero naj bi jim po Vincencijevi
smrti ohranilo njegovega duha. Pri razdelitvi pravil
je imel govor, katerega tu podamo.

2. Govor.

„Upam, je ginjen rekel, da bodo te pravila z
Božjo pomočjo naši družbi veliko koristile, pospeše¬
vale bodo Božjo čast in vaše izveličanje, varovale
vas bodo ne le grehov, ampak tudi nepopolnosti tako,
da tisti, ki jih bo spolnoval, ka,kor se spodobi, se bo
lahko greha varoval, Bogu služil in cerkvi koristil.
Oh, preljubi bratje, koliko tehtajo besede, ki sem vam
jih povedal! Oh, ljubi Izveličar, kolika sreča! večja je,
kakor se misliti da. Na videz napeljujejo nas te pra¬
vila le k navadni pobožnosti, v kateri nič ni poseb¬
nega, vendar pa zamorejo tistega, ki jih bo zvesto
spolnoval na najviši stopnjo popolnosti pripeljati. Pa
ne samo to, ampak tudi pomagale vam bodo grehe
in nepopolnosti še v drugih zatirati, potem, ko ste
jih sami v sebi zatrli. Če je naša majhna družba v
pobožnosti nekoliko zrastla, če so nje udje svoje po-
prejšne pregreške popustili, in če v popolnosti napre¬
dujejo, ne pride to od zvestega spolnovanja naših
pravil? Če je družba sveti cerkvi marsikaj koristila,
bodisi z misijoni na deželi ali z duhovnimi vajami
pri posvečencih, kaj ne, da tudi pri tem nas je po¬
speševalo spolnovanje tistega reda in tistih vaj, ki
so od Boga vpeljane in v pravilih predpisane? To
vse pa nas nagiba pravila zvesto spolnovati in kako
srečna bo naša družbica, ako se jih bo vsigdar zvesto
držala! Pa tudi to nas mora nagibati k zvestem spol-
novanju, ker so vse naše pravila iz evangelija po¬
snete. Vse merijo, ka,kor sami previdite, na to, da
se naše življenje ravna po življenju Jezusa Kristusa.
Pisano je : „Naš Izveličar je od svojega nebeškega
Očeta poslan bil in je na svet prišel, da bi ubogim
evangelij oznanoval; ubogim, gospodje moji, ubogim,

250

kakor je tudi namen naše revne družbice in kar je
dosedaj izvrševala. Ta nagib nas mora ponižati in
v nas misli vzbujati, da se nevredne imamo takega
dela. Kolikor je meni znano, dosedaj še ni bilo no¬
bene družbe, katera bi edino in posebno nalogo imela,
najrevnejšim in najbolj zapuščenim evangelij ozna-
novati. Nas, bratje moji, nas je Bog izvolil za to,
naša naloga je to, naš poglaviten namen; dedščina,
ki se je nam naklonila, so ubogi. Kolika sreča, take
dela opravljati, zarad katerih je Bog Sin iz nebes
prišel, in po katerih bomo tudi mi, saj tako smemo
upati, iz zemlje v nebesa prišli. To nalogo izvrševati
se pravi, nadaljevati pričeta dela Božjega Sina, ki je
po deželi hodil, z ljubeznijo uboge iskal in učil. —
In ravno to je naše delo, za to smo poklicani, k
temu nas naše pravila vežejo, ubogim streči, jim po¬
magati, jih kakor svoje gospode spoštovati. Revna,
pa vendar srečna pravila misijonarjev! ki nas ve¬
žejo — ne po velikih mestih, ampak po deželi se
potikati in to delati, kar je Jezus Kristus, naš go¬
spod delal! Opazujte srečni stan tistih, ki svoje de¬
janja in svoje življenje po Jezusovem izgledu vrav-
navajo; oh, kako močno nas to mika, da zvesto pra¬
vila spolnujemo, katere tudi nas k tako svetem in
zaželjenem koncu napeljujejo.

3 . Dalje.

Kaj ne, dragi bratje, da ste pravila že zdavnej
pričakovali? Da se vam pred niso izročile, se je zgo¬
dilo iz pravičnih vzrokov in sicer: 1 . da bi se držali
Jezusovega izgleda, ki je začel pred delati, potem še
le učiti. Trideset let se je v čednostih vadil — „ začel
je delati" — zadnje tri leta je učil. 2 . Naša majhna
družba je sklenila ga posnemati ne samo v tem, kar
je storil,  ko je spolnil, za kar je poslan bil, ampak
tudi v tem, kako  je vse storil. Zato tudi sme reči,
da je začela pred delati, in potem učiti. Minulo je
33 let, odkar jo je Bog v življenje poklical; v tem
času ste pa vse pravila že spolnovali, katere vam

251

danes izročimo. V njih toraj nič ne hote našli, kar
bi ne bili že več let k našemu veselju v dejanju ka¬
zali. Ko bi se vam bile pravila dale. katerih še niste
spolnovali, bi smeli marsikaj oporekati in težave de¬
lati, tako pa se vam ravno tiste dajo, katere ste že
več let spolnovali in nič ne bote v njih našli, kar
bi tudi v prihodnosti ne zamogli lahko spolnovali.
Tudi v tem oziru smo Rehabite posnemali, ki so se
pravil držali, če tudi niso bile z mrtvo črko pisane,
marveč so le po ustmenem izročilu od očakov do
njih prišle. Ker tedaj naša družba svoje pravila tis¬
kane v rokah ima, ni drugo treba, kakor da zana-
prej tako ravna, kakor je dosedaj ravnala,. 3. Ko bi
se vam bile te pravila koj v začetku družbe izročile,
še prej, ko so se v dejanju spolnovale, bi lahko mi¬
slili, da so človeška iznajdba in ne delo Božje pre¬
vidnosti. Ali -— kakor druge pobožne šege, ki se v
družbi nahajajo, so tudi one oživele, da sam ne vem,
kako. Saj jaz nisem nikoli mislil na to, vse se je
polagoma vpeljalo in je postala navada,  če tudi
nisem pazil na to. Sv. Avguštin pa pravi, „da, če se
začetek kake stvari ne da najti pri ljudeh, se mora
Bogu pripisovati, ki je vir in začetnik vsega dobrega?
Vsled te resnice moramo tudi mi reči, da je Bog vir
in začetnik naših pravil, kajti upeljale so se tako, da
sam ne vem, kako in zakaj. Kar mene zadene, moram
reči, da nisem nikoli mislil ne na pravila, ne na
družbo, ne na besedo misijon. Bog je, ki je vse storil,
ljudje ne. Ako na začetek in dogodbe naše družbe
mislim, moram spoznati, da ne vem, kako mi je pri
srcu, in vse, kar vidim, se mi dozdeva, kakor sanje.
Res, še enkrat rečem, nič ni našega pri tem, vse
mora od Boga biti. Menite, da je to človeško, na
kar noben človek mislil ni? česar nobena človeška
volja poželela ali iskala ni? Ne naši prvi misijonarji,
ne jaz nismo mislili na to, vse se je zoper naše pri¬
čakovanje zgodilo. Ravno tako se mi dozdevajo le
sanje, ako se prvotnega delovanja naše družbe spo¬
minjam. Angel je preroka Habakuka za las v daljno
deželo nesel, da bi zastradanega, v levnjaku zaprtega

252

Daniela nasitil; in ko ga je nazaj prinesel, se mu je
dozdevalo, da so to le sanje. Ravno tako, če me
vprašate, kako so se naše dela, naše šege in pravila
vpeljale in ustanovile, odkod je vse to, ne morem na
to drugače odgovoriti, kakor: ne vem. Poglejte tukaj
gospoda Portail-ja, ki je ravno tako, kakor jaz za¬
četek družbe videl, naj sam pove, da nisva nikoli
takih misli imela, vse je samo jelo biti in se je po¬
lagoma eno za drugim vdomačilo. Število misijonarjev
je dan na dan rastlo, vsak je hrepenel le po čed¬
nostih; udje so se pomnožili, in z njimi vadbe po¬
božnosti in šege, katerih smo se v ljubezni držali ter
svojo službo enolično opravljali. Konečno smo vse
te šege, navade in pravila, ki so zmiraj svojo moč
imele in se zvesto spolnovale, pismeno sostavili, in
vam danes tiskane izročili. Upam, da jih bo družba
kakor od sv. Duha navdihnjene sprejela, od katerega
vse dobro pride in brez katerega nič dobrega misliti
ne zamoremo. II. Kor. 3. Oh, bratje moji, tako se
čudim, da je mene zadelo, vam pravila deliti, da ne
vem, kako mi je; dalje, ko to premišljujem, bolj
se mi vrinja misel, pravila niso iz človeškega uma,
Bog sam jih je družbi naklonil. Skrbi me samo le
to, da če je kaj mojega vmes, bo spridilo to, kar je
od Boga, in zamore vzrok biti, da se pravila v pri¬
hodnosti ne bodo zadosti zvesto spolnovale in ne
bodo koristile toliko, kolikor je pričakovati. Ko je
Mojzes ljudstvu Božje zapovedi izročil, je obljubil
vsem, ki jih bodo zvesto spolnovali, obilnega blago¬
slova. Da posnemam Mojzesov izgled, tudi jaz obe¬
tam bogastvo Božje milosti in Božjega blagoslova
vsem, ki bodo pravila zvesto spolnovali: blagoslov
osebam, blagoslov njihovim mislim in podjetjem, bla¬
goslov njihovemu službovanju, blagoslov vsem delom
in opravilom, blagoslov za vse, kar imajo in kar
storijo. Zvestoba, s katero ste jih dosedaj spolno¬
vali, in hrepenenje, s katerim ste jih pričakovali, vam
bote od Božje dobrotljivosti zadobili milost, da jih
bote tudi v bodočnosti ravno tako zvesto spolnovali.
Tako zaupanje imam. Moj Bog in Gospod, daj tej

253

knjižici svoj sveti blagoslov, spremljaj jo z maziljen¬
jem tvojega sv. Duha, da bi v tistih, ki jo bodo brali,
zbudila stud nad grehom, ločitev od sveta in popol¬
noma zedinjenje s tvojim Božjim veličastvom".

4. Sklep.

Ko je Vincencij končal govor, je ginjene misi¬
jonarje k sebi poklical ter vsakemu izročil knjižico
s tiskanimi pravili. Vsi so pokleknili in ga sv. bla¬
goslova prosili. Tudi on poklekne in moli ginjen:
„0, gospod, ki si večna in nespremenljiva postava,
ki z neizrekljivo modrostjo vse vladaš; Gospod, živi
vir, iz katerega lep red v stvarjenju izvira in vsaka
dobra postava priteka, blagoslovi s svojo dobrotlji¬
vostjo vse, katerim si te pravila namenil in kateri
so jih, kakor od tvojega Duha navdihnjene, zdaj iz
mojih rok prejeli. Daj jim potrebnih milosti, da jih
vsikdar spolnujejo in se jih do smrti zvesto držijo.
V tem zaupanju in v tvojem imenu hočem zdaj be¬
sede blagoslova izreči: Benedictio.“ Služabnik

Božji je te besede s tako ginljivostjo in tako pre¬
sunjen govoril, da so se vsi pričejoči solzili. Vsa¬
kemu se je dozdevalo, kakor da bi Jezusa samega
slišal iz Vincencija govoriti, ko je svojim učencem
malo pred svojim trpljenjem med drugimi nauki tudi
vzlasti ljubezen priporočal. Ni se toraj čuditi, da so
vsi trdni sklep ponovili, vedno napredovati v krščan¬
ski popolnosti in prejete pravila do smrti zvesto
spolnovati. S tem je Vincencij določil, kako morajo
njegovi misijonarji svoje življenje ravnati. Povsod je
bil on sam živi izgled in je toraj z apostolom v
resnici smel reči: „Bratje ! bodite moji posnemavci,
kakor sem tudi jaz posnemavec Kristusov".

254

Tretje poglavje.

Vincencijevo vsakdanje življenje.

i. Njegove nebrojne opravila.

Ne da se dopovedati, koliko zaupanja je Vin¬
cencij imel pri ljudeh; ne le v Parizu, po dolgem
in širokem svetu so ga poznali. Nekaj nad ;-50 let
je bil viši prednik misijonske družbe, in v tem času
se ni — rekel bi — nobena važna reč na Franco¬
skem izvršila, h kateri bi ne bil on ali podlage vložil
ali na drugi način pripomogel. Prihajajočih in odha¬
jajočih, ki so z njim imeli govoriti o važnih zadevah,
ni bilo ne konca ne kraja. Kdorkoli se je namenil,
kako imenitno delo izvršiti, sveti cerkvi koristiti, je
svoje načrte Vincenciju predložil. Ne le prebivalci v
Parizu, tudi unanji so se v svojih zadevah z njim
posvetovat hodili. Dobival je pisma od ljudi, ki so
mu popolno neznani bili, in kateri so ga poznali le
iz njegove pobožnosti in ljubezni. Vrh navadnih kon¬
ferenc, pri katerih je vsak teden moral pričujoč biti,
so ga prav pogosto klicali v svoje posvetovanja tudi
škofje, predniki duhovnih zavodov in druge imenitne
osebe. Je bilo treba kake zmešane reči zopet v pravi
red spraviti, vgnjezdene napake zatreti, Božjo čast
na ta ali drugi način pospešiti, se za blagor cele
škofije in za blagor duhovnih zavodov potegniti, vse
te in druge zadeve so se Vincenciju v pretres pred¬
lagale in marsikateri si ni upal dela pričeti brez nje¬
govega nasveta. Tudi samostanom je moral na pomoč
priti, kadar je bilo treba, bodisi, da je mir in spravo
naredil, ali pa napake zatrl. Celo zasebniki in svetne
občine so ga imele za svojega svetovalca in presoje¬
valca. Vrh tega je imel pa še zadosti drugih opravkov.
Obiskoval je bolnike, kateri so ga klicali, druge iz
lastnega nagiba, še druge, ki so njegove tolažbe, po¬
trebovali. Bil je spovednik redovnic obiskovanja Ma¬
rije Device v Parizu in pri sv. Dioniziju, kjer je to-

255

liko večji čujočnost potrebna bila, bolj ko je janze-
nizem protil, ravno v ženske, samostane se vgnjezditi.
Pri vsem tem je moral nadzorovati vse naselitve mi¬
sijonske družbe, domače in unanje misijone, vse v
Parizu in drugod ustanovljene dobrodelne društva;
imel je opraviti kot dvorni svetovalec „v vestnem
zboru“, konečno odpisovati na ogromno število pisem
iz vseh strani sveta, na katere pa nikoli ni odgovora
dolžan ostal.

2. Njegov dnevni red.

Vkljub toliko nakupičenih del se je držal na¬
tančno dnevnega reda. Vsaki dan je ob štirih vstal,
in ko je svojo kratko molitev opravil, se je v cerkev
podal, kjer se je tri ure in še dalje zadržaval, da je
svoje premišljevanje, en del brevijarja in potem da¬
ritev sv. maše opravil. Pred sv. mašo se je dolgo
časa pa mirno pripravljal na najsvetejše opravilo, po
sv. maši pa se je zahvaljeval ravno tako dolgo; tako
potrebni in važni, ko so njegovi opravki tudi bili,
časa za pripravo k sveti maši in za zahvalo ni ni¬
koli prikrajšal; moralo je kaj izvanrednega in silnega
hiti, če je drugače ravnal. Drugi del dneva je po¬
rabil nekaj za opravke svojega poklica, nekaj pa ga
je daroval ljudem, ki so pri njem sveta ali tolažbe
iskali; zvečer je svojim stregel. Če so ga pa tudi
vedno in od vseh strani nadlegovali, je vendar vsa¬
kega poslušal, pa s tako prijaznostjo in potrpežlji¬
vostjo, kakor da bi nič drugega opraviti ne imel.
■Vsak dan po dvakrat je moral v mesto, pa za, vsako
pri odhodu, kakor pri prihodu je stopil v cerkev, da
je presveto rešnje Telo počastil. Ko se je zvečer na
dom povrnil, je molil še drugi del brevijarja, je ne¬
koliko časa svojim daroval, potem pa je začel odpi¬
sovati na pisma, ali pa je še ostale opravila opravil,
ki so mu en del počitka odvzele.

3. Letne duhovne vaje.

Če je tudi vse Vincencijevo življenje bilo ne¬
pretrgana molitev, se je vendar še v s a k o 1 e t o za

25 G

nekaj časa — saj za 8 dni — v duhovno samoto
podal; ker tudi on, katerega življenje je bilo bolj ne¬
beško. kakor zemeljsko, se je bal, da bi se med to¬
likanj raztresljivimi opravki „eno potrebno" ne po¬
zabilo, ako bi ne porabil vsako leto nekaj časa za
prenovljenje in čistenje svojega duha.

Kakor je toraj druge vedel k duhovnim vajam
vnemati, tako tudi sam ni hotel s svojim izgledom
zaostati. Veliki prerok Mojzes, ki je pod bremenom
svojih opravkov vtrujen svoj pokoj in pribežališče v
svetišču pri Gospodu našel in ga pomoči prosil, je
bil njegov izgled.

Tako je Vincencij svoje dni in svoje leta pre¬
živel; zares „polne dni in polne leta" po besedah
sv. pisma, kajti vse so bile polne čednosti in za-
služenja.

4. Koliko zamore en sam mož?

Če še enkrat vse pregledamo, kar smo dosedaj
povedali: misijonsko družbo, katero je ustanovil, in
ki se je povsod razširila; misijone, katere je vodil;
semenišča, v katerih so njegovi posvečence vzgoje-
vali; duhovne vaje, v katere so ljudje raznih stanov
hodili;, torkove konference za svetne duhovne, ki so
toliko izvrstnih duhovnov med svet poslale; ustanove
možkih in ženskih družb, ki so toliko dobrega sto¬
rile; družbo hčer krščanske ljubezni, ki so neprestra-
šene šle, kamor jih je revščina klicala; bolnišnice,
oskrbništvo najdencev, duhovno in telesno pomoč
onim, katere ste vojska in kuga ponesrečili; če to
vse pregledamo, ne bomo začudeni rekli: kako je
mogoče, da en človek toliko storiti zamore? Zares,
Bogu gre vsa čast, ki se je Vincencija kot svojega
orodja k tem dobrim delom poslužil; vendar Bog
hoče, da se njegove milosti in darovi tudi v njegovih
služabnikih spoštujejo. Vincencij pa je našega spošto¬
vanja tolikanj bolj vreden, bolj ko se je zaničeval, in
takih del za nevrednega spoznaval. „Blagor hlapcu,
katerega gospod, kadar pride, pri takih delih najde".

257

Četrto poglavje.

Trpljenje in bolezni.

i. Pravičnega Bog z bridkostmi obiskuje.

Kakor se zlato v ognji, tako se pravičen z brid¬
kostmi skuša; in, kakor apostol pravi, „da bodo vsi,
ki hočejo v Jezusu Kristusu pobožno živeti, pregan¬
janje trpeli 11 . Izveličar je moral trpeti in tako v svoje
veličastvo iti.“ To je tudi osoda vseh, ki so kot
pravi njegovi učenci „ženji in lačni pravice". Ker se
je Vincencij prizadeval, povsod in v vsem svojega
Izveličarja posnemati, je moral tudi prevzeti čast, za
Jezusa trpeti. Ni nam treba tu govoriti o njegovih
strogostih, katerih se je posluževal, „da bi ne bil
sam zavržen, ko je drugim evangelij oznanoval; ome¬
nili bodemo le nekaterih bridkosti, katere so nad nja
prišle, bodisi od modre previdnosti Božje, bodisi od
neugodnih prigodkov, bodisi od strani hodobnih ljudi.

2. Vincencij počrnjen.

Če je Vincencij tudi pri vseh svojih opravilih s
previdnostjo in z vso ponižnostjo ravnal, opravljanju
in obrekovanju se ni zamogel umakniti. Vzlasti mu
je služba v državnem zboru velike sitnosti delala.
Vsem ljudem vstreči mu ni bilo mogoče; nekateri
so namreč zahtevali reči, ki se z njegovo vestjo niso
vjemale, to pa je zadosti, da si človek sovraštvo na¬
pravi. Vincencij je toraj moral grenko očitanje in
najgrša zasramovanja poslušati, protili so mu celo,
da bodo njegovi družbi dali to občutiti. Razburjena
maščevavnost je najnesramnejše obrekovanje čez njega
med svet raztrosila., v zborih bil je on predmet pre¬
kletstva, pobijanja in sramotenja. Kar so hudobni
govorili, so priprosti verovali in so mu na časnem
premoženju prav občutljivo škodo napravili. Opom¬
nimo tu le meščanskih vojsk, v katerih se je hiša
sv. Lazarja oropala in se je žitna zaloga za uboge

17

258

izpraznila, celo živina iz hleva pokradla. To pa še
ni bila največa bridkost zanj, saj se je veselil v srcu,
da je zarad pravice obrekovan in preganjan bil in
je za dobiček imel, da je svoje poštenje in premo¬
ženje Bogu v dar prinesel.

3. Najhujše bridkosti.

Večji žalost delalo mu je moralično razdejanje,
katerega je z očmi gledati moral. Večidel v vseh kr¬
ščanskih deželah je razsajala vojska in z vojsko ubi-
javstvo, nasilstvo; Božji ropi, oskrunjenje cerkva,
Bogu posvečenih oseb in nebrojne druge nesreče.
Ravno tako ga je bolelo, ko je videl zmešnjave, ka¬
tere je janzenijška kriva vera v sv. cerkvi delala;
krivoverci so ukali, pobožni pa solze točili. Vincencij
je videl, kake nasledke to nevarno krivoverstvo imelo
bode.

4. Zguba misijonarjev.

Vzlasti ga je smrt nekaterih apostolskih misi¬
jonarjev hudo pretresila. Ker je bila žetev velika, de¬
lavcev pa tako malo, mu je bila zguba takih apo¬
stolskih delavcev posebno občutljiva. Žalibog se je
ta bolest le prepogosto ponavljala. Tako je na pr. v
Genuvi zgubil 6 najgorečnejših misijonarjev, ki so
okuženim stregli in vsled tega umrli; štiri v Afriki
pri krščanskih sužnjih, sedem na Madagaski, dva na
Poljskem, med katerima je bil njemu tolikanj pri¬
ljubljen Lambert, veliko drugih na Francozkem ob
času vojske; zadnje dni svojega življenja je pa še
posebno žalovati moral za dvema: za Portail-jem in
gospodičino le Gras.

5. Anton Portail.

Najprvi in najstarejši njegov tovariš je bil
Portail, glasovit misijonar, katerega čednosti so po¬
vsod slovele;^ vreden zaupanja, ki ga je Vincencij
vanj stavil. Se pred. ko se je misijonska družba za¬
čela. sta se zedinila za postrežbo ubogih vjetih in

259

galijotov; ko je pa Vincencij leta 1625 se v hišo
»dobrih otrok 6 * * * * 11  preselil, je bil Portail njegov prvi
spremljevalec. Pozneje je bil tajnik misijonske družbe,
asistent in vizitator misijonskih poddružnic. Kadar
je gospodičina le Gras pri Vincenciju duhovne po¬
moči iskala, jo je na Portail-ja zavrnil. Ravno tako
ga je Vincencij pooblastil zarad njegovih posebnih
sposobnosti, da je za tiste, ki so pri sv. Lazarju du¬
hovne vaje opravljali, primerne premišljevanja spisal.
Če se je tudi vseskozi smel izgled imenovati, njegova
ponižnost in pohlevnost zaslužite pa že zato našo
pozornost, ker je bil od natore trdosrčen, čmern
in jezljiv. Pa z nepretrganim zatajevanjem je svoj
osorn temperament tako ogladil, da je bil najkrot-
kejši in da ga je Vincencij svojim za izgled krotkosti
stavil. Doma je bil tih in pobožen kakor kartuzijan,
na misijonih pa neutrudljiv apostol. Ker ga Vincencij
nikjer ni mogel pogrešati, ga je moral povsod sprem¬
ljati, vedno njegov tovariš biti tako dolgo, da ga je
Bog leta 1660 meseca svečana po kratki bolezni k
sebi vzel. »Zdaj je umrl 11 , je Vincencij izdihnil po
njegovi smrti, kakor je živel, namreč po težki bolezni,
v vednem zatajevanju in presrčnem hrepenenju po
izgledu Jezusa Kristusa se popolnoma Bogu darovati.

6. Gospodičina le Gras.

Ne dolgo po Portail-jevi smrti, že 16. sušca,

umrje tudi še gospodičina le Gras. Ta zguba je Vin-

cencijevo srce hudo ranila. Bilo je že rečeno, da je
ta blaga duša od Boga bila posebno nadarjena za
pomoč revnim in bolnikom. Kakor je k ustanovi hčerij

krščanske ljubezni in k dobrodelnemu društvu gospa
največ pripomogla, tako je tudi bila njih najmočnejša
podpora. Do Vincencija je imela neomejeno zaupanje,
pa tudi on jo je visoko cenil, ter jo je večkrat sveta
prašal o zadevi ubožnih zavodov. Obiskal jo je pa
malokedaj, ker nju medsebojno posvetovanje se je na¬
vadno vršilo le pismeno. Bolehala je neprenehoma, tako,
da je Vincencij rekel, že nad 20 let po čudežu živi.

17*

260

Bog ji je pa še ta križ naložil, da se njena prošnja,
Vincencija ob smrtni uri pri sebi imeti, ni spolnila, kajti
ravno takrat je bi! bolan. Prosila ga je, naj ji saj
pismeno nekatere tolažljive besede pošlje; poslal ji je
namesto pisma — misijonarja, ki ji je naznanil, da
upa, da se bota kmalu v boljšem življenju videla,
češ, da bode precej za njo umrl. Tako se je tudi
zgodilo. Po njeni smrti se je zasula vsa teža, katero
je nosila, na rame tega že 84letnega starčeka. Razpo¬
slal je na vse naselitve hčerij krščanske ljubezni na
Francozki in zunaj Francozke okrožnico, v kateri je
naznanil, da je njih nadzorovanje prevzel, dokler ne
bo nova prednica izvoljena.

7. Vincencijeve bolezni.

Vincencij ni bil ravno trdne postave, toraj sila
bolehnostim podvržen. Še ko je pri Gondijevih bival,
je bil nevarno zbolel in nasledki te bolezni so bili,
da so mu jele noge otekati, kar mu je pri hoji veliko
težavo delalo. K tem težavam pridružila se je še
mrzlica, ki ga je po 3 ali 4 dni tresila, včasi pa po
celi teden, vendar ga to nič ni motilo v njegovem
dnevnem redu; odpravil jo je le z velikim potenjem,
zato je moral tudi v največji poletni vročini se z 2
ali 3 odejami odevati in se pri dveh s kropom na¬
polnjenih steklenicah greti. Tako razgret in razpoten
ni mogel celo noč nič spati, nasledek tega pa je bil,
da je čez dan celo med svojim delom zadremal. Da
bi se bil podne vlegel in nekoliko spočil, ga niso
zamogli pregovoriti; rajši se je premagal in je svojo
dremoto imenoval le: „svojo revščino 11 . Če mu te
nadloge tudi niso velikih bolečin delale, so bile zanj
vendar težavna pokora, ker so dolgo časa  trajale.
Vincenciju je bilo toraj treba velikega zatajevanja, da je
vedno dobrovoljen svoje vsakdanje opravke izvrševal.

8. Se nekatere druge bolezni.

Kakih 8 let pozneje se ga je še hujša 4dnevna
mrzlica lotila, ki ga je cele mesece mučila. To pa se

261

je godilo ravno v tistih letih, v katerih je Bog po
njegovem prizadevanja tiste velike dela izvršil, o
katerih smo dosedaj govorili. Njegova gorečnost za
Božjo čast se ni dala z telesnimi bolehnostmi po¬
gasiti. Vzlasti ga je leta 1644 neka nevarna bolezen
hudo trla. Bolesti bile so tako žive, da se mu je za¬
čelo bloditi Pa če se mu je tudi mešalo, iz njegovega
srca so vedno pobožni zdihljeji puhteli. Najrajši je
ponavljal: „V duhu ponižnosti in s skesanim srcem
želimo od tebe, o Gospod, sprejeti biti.“ Že so obupali
nad njegovim zdravjem, kar nek misijonar, Dufour po
imenu, zboli. Ta se je namreč Bogu ponudil, ako je
njegova sv. volja, naj njemu življenje vzame, in na¬
mesto njemu njegovemu blagemu očetu zdravje da.
In res, dozdeva se, kakor, da bi bil Bog ponudbo
tega misijonarja sprejel; kajti njegova bolezen se je
odzdaj shujšala in je umrl, Vincenciju pa je odlegnilo
in je ozdravel. Nič ni vedel, da je Dufour umrl, vender
je postrežniku v tem trenutku, ko je Dufour svojo
dušo izdihnil, naročil, naj moli oficij za mrtve.
(Abelli pa pravi, da je na vrata potrkalo, akoravno ni
nihčer pri vratih bil.)

9. Bolečine na nogah.

Leta 1656 ga je Bog z boleznijo obiskal, ki se
je z hudo mrzlico pričela in s tem končala, da si je
njegovo desno nogo v last vzela. Dolgo, dolgo ni za-
mogel iz postelje vstati, in cela 2 mesca ni smel iz
sobe. Ni mogel ne stati ne hoditi, nosili so ga k
ognjišči (na Francozkem nimajo peči, kakor so pri
nas,) in tako je moral svojo mrzlo sobico s toplo za¬
menjati. Odzdaj je hodil le, če se je na palico upiral,
klečati pa ni mogel, kakor z veliko težavo, tudi ni
mogel vstati brez bolečin. Ob enem se mu je začela
jed studiti, pridružila se mu je še neka bolezen na
očesih. Ko nobeno zdravilo nič ni pomagalo, mu je
zdravnik svetoval, naj se s krvjo zaklanega goloba
umije. Vincencij pa nikakor ni dovolil, da bi se tako
nedolžna živalica, ki je podoba Zveličarjeve krotkosti,
zavoljo njega morala umoriti.

262

io. Kako je Vincencij vedel bolnikom pogum delati.

Bog je svojega služabnika pa tudi še z drugimi
boleznimi skušal; ni potreba jih tu naštevati; toliko
rečemo, da je skoraj ni bilo bolezni, katere bi ne bil
on poskusil. Zato je pa tudi vedel svojim, dokler so
bolni bili, pogum delati in jih tolažiti. Pogosto jih
je v bolezni obiskal in če je zapazil, da so malosrčni
postali ali pa nad ozdravljenjem obupali, je najprej
njih pobito srce z otroškim zaupanjem na Boga vnel,
potem pa se je skliceval na svoje življenje, češ, da
je tudi on tako bolezen imel, pa se je zopet ozdravil.
„Le zaupajte* 1 , je djal, ,.jaz sem v svoji mladosti
ravno tako bolezen imel, pa sem se ozdravil. Bil
sem nadušljiv, glava me je bolela, da mi je bilo
umreti, v želodci sem imel take težave ....  pa vse
je zginilo, zdaj nimam nobene teh bolezni več. Le
potrpite, bo že bolje. Mislim, da vas bo Bog še dolgo
v svoji službi rabil. Kaj ne, on sme storiti z nami,
kar hoče, vdajmo se toraj z mirnim srcem“ itd.

n. Vincencij je opešal.

Zarad otekline na nogah, ki mu je veliko muko
delala, se je moral pri svojem potovanju konja po¬
služevati, toraj je navadno jahal, kadar je v mestu
ali na deželi opraviti imel. Njegovo težavno zimsko
potovanje 1. 1649 mu je zdravje tako razdjalo, da
odzdaj tudi jahati ni več mogel. Njegova ponižnost
se je sicer branila, a Parižki nadškof mu je ukazal,
da se je od zdaj moral voziti. Leta 1658 so se mu
tudi rane na členku odprle in od zdaj ni več iz hiše
mogel; le k molitvi in k premišljevanju je še pri¬
lezel, če tudi z veliko težavo; ravno tako tudi h

konferencam in k drugim pobožnim vajam. Le po
stopnicah iz cerkve v sakristijo in nazaj ni mogel,

zato se je na altarji za sv. mašo opravljal in je ša¬

ljivo rekel: „Moja bolezen me je napravila velikega
gospoda, ker mi sedaj kakor škofu strežejo“. Proti
koncu leta 1659 je bil primoran le v kapelici sveto
mašo brati, čez nekaj časa pa še tega ni zamogel

263

več. Prizadeval si je, da je po bergljah saj na kor
k sv. maši hodil. Hoteli so mu v stranski sobici
altar postaviti, pa ni tega dovolil; ravno tako ni do¬
volil, da bi ga dva brata lajika na stolu na kor no¬
sila. Ker je pa zadnjih 6 tednov se le moral udati,
je osupnjen in osramoten izdihnil: „da svojim ljubim
bratom preveč težav dela“. Bolelo ga je, da je na
povelje zdravnikov in pritiskanje svojih prijateljev
včasi kako pečeno piše ali kako drugo izbrano jed
vžiti moral, nekekrate je to storil, da jim je voljo
spolnil, potem pa se je vedel tako umno in vljudno
izgovarjati, da ga niso hoteli s takimi jedmi več siliti.

12. Njegova potrpežljivost v boleznih.

Ko bi častitljiv starček ne bil imel nobenega
drugega trpljenja, kakor da je zarad bolečin na nogah
vedno sedeti moral, in sicer dve leti. že to bi kazalo
njegovo veliko potrpežljivost. Če pa pomislimo, da
so mu otekle kolena in tekoče rane na členkih vedne
muke delale, lahko spoznamo, kolika skušnja je to
zanj bila. Razun teh bolezni mu je rastel še kamen
v mehurji. Pa vse te nadloge je prenašal z čudovito
udanostjo v Božjo voljo. Nikoli niso slišali pritožbe
iz njegovih ust, ampak kadar so ga bolesti prav živo
prejele, je izdihnil le: „o, moj Jezus, o moj dobrot¬
ljivi Jezus 11 . Pri Jezusu je iskal vsaki dan tolažbe,
njega je prosil za milost potrpljenja. Zato je vedno
imel bridko martro pred očmi, ki ga je spominjala,
vse za Jezusa in z Jezusom trpeti. Tako pa se je
zgodilo, da so vsi, ki so ga videli, z njim presrčno
usmiljenje imeli — le on sam ne. Toraj ni dovolil,
da bi se mu mehkejša postelja pripravila; na svoji
navadni, trdi postelji je 5—6 ur po noči prebavil, ne
za to, da bi se spočil, ampak da bi nove muke
trpeti imel; kajti med tem, ko je ležal, se je v
členkih tekočina nabirala, ki je po dnevi zopet iz¬
tekla. Te nepretrgane muke so sicer oslabile njegovo
telo, duha niso zamogle oslabiti. Čul in skrbel je za
svojo družino in za napredek dobrodelnih društva

264

ravno tako zvesto, kakor poprej. Ker sam ni več
mogel po svojih opravkih, je svoje duhovne pošiljal
ter jim je mirno pa natančno vse razkladal, kaj
imajo reči, kaj storiti.

Ravno tako se je posvetoval z asistentom in s
posameznimi domačimi predstojniki glede vsakdanjih
opravil. Dobival je, če tudi že bolan, veliko število
pisem, vse je bral in kolikor mogoče, tudi na vsako
odpisal. Polagoma mu je jelo tudi govorjenje težavno
prihajati, vendar je še do svojih govore imel, pa s
tolikanj večji prijaznostjo in povdarkom, bolj ko se je
ura njegove ločitve bližala. Kdorkoli ga je prišel ob¬
iskat, vsakega je smehljaje sprejel in s tako prijaz¬
nostjo, da bi si bil lahko mislil, da nima nič trpeti,
(je so ga vprašali, kako se mu godi, je o svojih bo¬
lečinah tako mrzlo govoril, kakor da bi ga le malo
bolelo; rekel je navadno le: „moje trpljenje nič ni
proti temu, kar je Zveličar trpel za nas“. Najrajši
pa je besedo od sebe na kaj drugo zasukal ter tega,
ki ga je ravno obiskoval, posebno če je bolan bil, jel
omilovati, ker si je bolezni drugih bolj k srcu jemal,
kakor svoje.

Peto poglavje,

Priprava na smrt.

i. Kako se je Vincencij s smrtjo soznanil.

Vincencij sam, kakor njegovi si niso mogli pri¬
krivati, da se bliža dan ločitve. Misijonarji so ta dan
s žalostjo pričakovali, on pa, tako rad ko bi tudi bil
še za Božjo čast delal, se je veselil, da bi že „skoraj
razvezan in pri Kristusu bil “. V duhu ponižnosti in
pokore se je pripravljal, da bi poln tolažbe in zau¬
panja pred njega stopil. Sicer je vse svoje življenje
tako ravnal, vendar se je zdaj še z večjo gorečnostjo
in vnemo pripravljal, vedel je namreč, da ne bo.
dolgo, ko bo moral odgovor dajati. Med drugim je
vsaki dan po sveti maši opravljal cerkvene molitve,

265

ki se pri umirajočih molijo, in vsak večer se je pri-
pripravil tako, kakor da bi še tisto noč umreti moral.
Kako se je bil s smrtjo soznanil, nam kaže naslednji
slučaj. Nek misijonar pri sv. Lazarju piše ene dni
pred njegovo smrtjo svojemu sobratu v drugi kraj,
da je Vincencij za smrt bolan  in da nas bo,
kakor se vidi, kmalu zapustil. Nepreviden duhoven
prinese odprto pismo Vincenciju, da bi ga, kakor je
bila navada, zapečatil. Vincencij je imel ravno nekaj
opraviti, toraj pismo na stran položi. Pozneje ga pre¬
bere, pa se ni nič prestrašil, tudi se ni jezil zarad
take neprevidnosti, ampak poklical je duhovna k sebi,
se mu je zahvalil, da ga je tako umetno hotel na
smrt spomniti in ga je prosil, naj mu tudi z ravno
tisto odkritosrčnostjo še druge pregreške razodene,
ki je na njem zapazil. Misijonar se prestraši in ga
zarad tako nespametnega ravnanja za odpuščenje
prosi. Vincencij mu pa pravi: „Povem vam, da imam
smrt, ki se mi bliža, vedno pred očmi. Nikar se ne
spodtikajte nad menoj, če vidite, da nič posebnega
za pripravo ne storim; že je 18 let, odkar se ne
vležem v posteljo, da bi se ne pripravil tako, kakor
da bi tisto noč umreti moral".

2 . Jezus Kristus vse njegovo zaupanje.

Tako je toraj služabnik Božji že več let „opasan
stal in držal svetilo v roki, da bi Gospodu pri pri¬
hodu naproti šel". Kakor je pa smrt vedno pred
očmi imel, tako jo je tudi mirno pričakoval; še hre¬
penel je, se ločiti od vezi mesa, da bi k svojemu
Izveličarju prišel, na katerega neskončno zasluženje
je trdno zaupal. Večkrat je svojim rekel: „Revno
truplo tega zastaranega grešnika bo le moralo pod
zemljo in vi ga bote z nogami pohodili. Veliko let
že Božje milosti tratim, gorje meni, da se moje ^živ¬
ljenje tako zateguje. O gospod, predolgo mi daš ži¬
veti, kajti nič se ne poboljšam in z mojimi leti se
množijo moji grehi". Nekega dne je poročal o misi¬
jonarju, ki je bil ravno umrl ter rekel: „o moj Bog,

2G6

mene tukaj pustiš in tvoje služabnike k sebi kličeš?
Nisem jaz tista škodljiva ljubka, ki pšenico spride?
Čemu sem še na svetu, jaz malopridni človek in
čemu prostor jemljem? Pa tvoja volja naj se zgodi,
o Gospod, in ne moja“. Tudi drugim je priporočal,
ako hočejo srečno umreti, da morajo pogosto na
smrt misliti. Vendar ni hotel, da bi se kdo vedno s
smrtjo plašil, ampak „zadosti je, je djal, ako se le
nekekrate na dan tega spomnimo, pa brez strahu in
boječnosti, z otroškim zaupanjem na Boga in s po¬
nižnim srcem“. Tako saj je on ravnal. Kakor je od
sebe odvračal vsak strah in malosrčnost, ravno tako
se je ogibal modrijanske baharije in farizejskega pre¬
drznega zaupanja v svoje čednosti, njegovo edino
zaupanje je bil Jezus Kristus.

Ko se je bolezen shujšala, so mu od vseh strani
sočutje razodevali. Celo v Rimu so zarad zgube za
sv. Cerkev tolikanj zasluženega duhovna jeli žalovati.
Ker je Vincencijeva gorečnost do molitve obče znana
bila, ga je papež Aleksander VIL brevijarja oprostil
in mu z lastno roko pisal, naj si prizanaša. Ob enem
sta mu pisala tudi kardinal Durazzo, ki je ravno ta¬
čas v Rimu opraviti imel, in Bagni, poprejšni papežev
nuncij za Francozko, ki sta ga prosila, naj se na
vsak način te milosti posluži. Vendar vse te pisma
so prišla še le, ko je Vincencij že bil umrl.

Vincencijeva smrt je bila sladka in mirna. Že
več dni ga je nenavadna dremota silila. 25. sep
tembra je pa že čez navado dolgo dremal. Drugi dan,
bila je nedelja, se je dal na kor nesti, da bi pri sv.

3. Sočutje.

Vincencij mirno v Gospodu zaspi.

1. Tako pravičen umrje.

267

maši bil, kjer je tudi z veliko pobožnostjo sv. obha¬
jilo prejel. Ko so ga pa v sobo nazaj prinesli, se ga
je zopet dremota lotila, trdo je zaspal. Brat strežaj
ga zbudi, pa le neke besedice je spregovoril in zopet
zaspal. Poklicali so zdravnika, in ta ga je našel tako
oslabljenega, da ni mogel več pomagati. Predenj je
odšel, ga je izbudil in ogovoril; prijazno mu Vincencij
odgovori; več ni zamogel, jezik mu je odrekel. Zdaj
so se njegovi duhovni sinovi okoli njega zbrali in
eden izmed njih ga prosi v imenu vseh sv. blago¬
slova. Vincencij vzdigne glavo, akoravno z veliko
težavo, vse prijazno pogleda, začne blagoslavljati, a
le polovico besed je izgovoril, drugo polovico je moral
tiho moliti. Zvečer je prejel sv. poslednje olje, ponoči
pa je ves čas z Bogom občeval, če je tudi zadremal,
se je precej izbudil, ako so mu od Boga kaj pove¬
dali ; za posvetno ni maral več. Vzlasti ga je vese¬
lilo, ako so mu narekovali besede: „Deus in adjuto-
rium meum intende, takoj je odgovoril: Domine ad
adjuvandum me festina! Zjutraj ob štirih stopi le
Pretre, ud duhovnih konferenc in oseben Vincencijev
prijatelj v sobo ter ga prosi za se in vse ude tor¬
kovih konferenc sv. blagoslova. Ponižni starček pravi:
„Ta, ki je med vami dobro delo pričel 2 * * * * * * * * 11  ....  več ni
zamogel, njegovo zemeljsko življenje je zdaj ugasnilo,
kakor luč ugasne, kadar olja zmanjka.

2 . Po smrti.

Tako je Vincencij končal tek svojega svetnega

življenja 27. septembra 1660 v 85. letu svoje starosti

ravno v tej uri, ko so njegovi v cerkvi premišlje¬

vanje pričeli, v kateri je tudi on več kakor 40 let v

pobožnem premišljevanju svoje srce k Bogu povzdi¬

goval in molil. Njegov obraz se po smrti nič ni

spremenil, bil je, kakor v življenju, tako tudi zdaj

prijazen in ljubeznjiv, vsa podoba na stolu sedečega

trupla bila je kakor podoba še živega, v pobožno
premišljevanje utopljenega pa spijočega starčeka.
Zares „dobro se je vojskoval, svojo vero ohranil, svoj

268

tek srečno dokončal, in zdaj je njegova duša šla, da
bi dobila krono, katero je Gospod pripravil vsem, ki
njegov prihod ljubijo. Pri seciranji trupla so zdrav¬
niki našli vse žlahnejše dele zdrave, le slezena se je
bila nenavadno strdila.

3. Slovesni pogreb.

Vincencijevo truplo je počivalo 28 . septembra
na mrtvaškem odru najprej v neki prostorni sobi,
potem v cerkvi, da bi se zadostilo željam pobožnega
ljudstva, ki je hotelo svojega očeta še videti. „Zares“,
piše Stolberg, „malo jih je, ki bi od tolikih obžalo¬
vani bili, kakor Vincencij. Ubogi, bolniki, jetniki, vsi
so rekli, da so zdaj brez očeta; po vsem svetu raz-
škropljeni misijonarji so bili zdaj brez očeta; du¬
hovni zavodi, katerim je ali podlago dal, ali je pre¬
novil, so bili zdaj brez očeta; ko je Vincencij umrl,
vsa Francozka cerkev je čutila, da je brez očeta;
kajti večni pastir jo je po Vincenciju iz globočine
nesreče potegnil in prenovil. Še svet, ta ledeni
svet, je spoštoval tega občnega dobrotnika; svet,
pravim, ki je videl le lupino njegovih dobrih del
in ni vedel, da je vsako telesno dobro delo, ki ga
je on storil, le črv na ribjem trnku, s katerim je
duše za večnost lovil." — To občno sočutje se je
razodevalo posebno pri pogrebu. Razun brezštevilnega
ljudstva spremljal je sprevod papežev nuncij Picco-
lomini, bili so navzoči kraljevi princi, veliko škofov,
skoraj vsi Parižki župniki, veliko število svetne in
redovne duhovščine in veliko plemenitnikov. Vojvo¬
dinja Aiguillonska je dala napraviti srebrno skrin¬
jico, v katero so njegovo srce shranili, truplo pa so
djali v svinčnato rakev, katera je še z lesenimi des¬
kami obita bila; tako so ga v sredi cerkve sv. La¬
zarja v grob položili. Na grob so položili kamnito
ploščo z napisom: „Tukaj počiva častitljiv mož Vin¬
cencij Pavljanski, utemeljitelj in prvi viši prednik misi¬
jonske družbe in hčerij krščanske ljubezni. — Umrl je
27. septembra leta 1660 v 85. letu svoje starosti." —

269

Ravno ta napis našli so leta 1712 na rak vi, ko so
na povelje Rimske kongregacije sv. obredov njegovo
truplo preiskovali, pa še celo našli.

4. Molitve za ranjkim:

Smelo se je po pravici soditi, da duša. kakoršna
je bila Vincencijeva, ni potrebovala čistenja, in da je
takoj „v veselje svojega Gospoda šla“; ker se pa
človeške sodbe ne vjemajo z Božjimi sodbami, se je
za njegov dušni pokoj v Parizu in drugod veliko
molilo, in so se velike slovesnosti obhajale. Ne le v
cerkvah misijonarjev, tudi po župnijah, v samostanih
in stolnicah so se brale sv. maše zanj. S posebno slo¬
vesnostjo so se obhajale mrtvaške bile zanj v nadško¬
fijski Reimski cerkvi. Ravno tako so si prizadevale
gospe dobrodelnega društva in hčere krščanske lju¬
bezni, da bi z molitvami, z očitno Božjo služb.o svoje
spoštovanje ranjkemu pokazale. Svetni duhovni, kot
udje torkovih konferenc so ravno tako storili. Da bi
očitno na znanje dali, kako vejo Vincencijeve zasluge
za svetno duhovščino ceniti, so napravili v cerkvi
sv. Germana (v Parizu) slovesne bile. pri katerih je,
razun brezštevilnega ljudstva navzoča bila skoraj vsa
svetna in redovna duhovščina Parižka, veliko škofov
in mnogo žlahtnikov. Prečastiti gospod Henrik Maupas
du Tour, Pujški škof, je imel govor; če je pa tudi
2 uri govoril, poslušalci se ga niso naveličali; tako
je ginil vse, da so ga s sočutjem in pobožnostjo po¬
slušali. Ta goreči škof je več časa v najtesnejši zvezi
z Vincencijem bil, toraj je smel v resnici reči: Quod
vidimus oculis nostris . . . annuntiamus vobis . . Kar
smo s svojimi očmi videli, Vam oznanujemo 11 ; in nje¬
gove besede so našle pri poslušalcih tolikanj boljše
tla, ker so tudi oni sami iz skušnje vedeli, da go¬
vornik resnico govori.

5. Narboljša svetinja.

Kakor so Vincencija, ko je še živel, zarad nje¬
gove pobožnosti v obče spoštovali, tako so ga po

smrti za svetnika imeli. Ne le ljudstvo, tudi škofje
so pismeno pričali, da nad njegovim poveličanjem v
kraljestvu večne slave ne morejo dvomiti. Tako je
Vincencij slovel že takrat za svetnika in vsak dan
se je množilo število tistih, ki so k njegovemu grobu
prihajali. Eni so Boga častili za vse služabniku Bož¬
jemu dodeljene milosti, eni so ga prosili, naj jim na
priprošnjo sv. Vincencija kako posebno milost po¬
deli. Najimenitnejši so si v čast šteli, ako so kake
ostanke po Vincenciju dobili. Tako se je n. pr. po¬
božna Poljska kraljica neizrečeno veselila, ko so ji
Vincencijev rožni venec in njegovo bridko martro po¬
darili. Ravno tako visoko cenili so nekateri njegovo z
lastno roko pisane pisma, ali pa če so kakšen kos
njegove obleke dobiti mogli. Najboljša svetinja pa je
brez dvoma — njegov duh, ki ga je navduševal in s
katerim je toliko dobrega storil. O, ko bi tudi nas,
vzlasti nas duhovne, ravno ta duh navdajal! Da se
z njim soznanimo in na njegov prejem pripravimo,
je naloga druge knjige.

Jutranja molitev.*)

V imenu Boga f Očeta in f Sina in svetega f
Duha. Amen.

50 dni odpustka, kolikorkrat se tako pokrižaš ; 100 dni od¬
pustka. kolikorkrat to storiš z blagoslovljeno vodo. Pij IX. 28.
malega srpana in 23. sušca 1866.

Moj večni Bog! V najponižnejši molitvi poklek¬
nem pred tvoje neskončno veličastvo in ti darujem
vse svoje misli, besede in dejanja tega dne, ter storim
namen, vse delati in početi iz ljubezni do tebe, v
tvojo čast, v spolnjenje tvoje Božje volje, v tvojo
službo, v tvojo hvalo in slavo, v svoje razsvetljenje
v skrivnostih naše svete vere, v dosego večnega zve-

*) Glej: Erkerjeve »Svete molitve«. — Ponatis z dovoljenjem
čast. gosp. pisatelja.

271

licanja in v zaupanje'v tvoje usmiljenje, da bi za¬
dostil tvoji Božji pravici za toliko velicih grehov, po¬
tolažil uboge duše v vicah, in milost resničnega spre¬
obrnjenja zadobil vsem grešnikom. Da kratko rečem:
Storim namen, vse svoje dela opravljati v edinosti s
tistimi najčistejšimi nameni, katere sta imela Jezus
in Marija v življenju in jih imajo vsi svetniki v ne¬
besih in vsi pravični na zemlji. Ta svoj namen bi
hotel podpisati s svojo krvjo in ga ponoviti vsak
trenutek, kolikor jih je v večnosti. Sprejmi, o moj
Bog, miiustno ta dobri namen in dodeli mi svoj sveti
blagoslov in izdatno milost, da ves čas svojega živ¬
ljenja nobenega smrtnega greha več ne storim, vzlasti
ta dan ne, ko želim in nameravam, vseh odpustkov
se vdeležiti, katere zamorem dobiti. Želim t.udi vse
svete maše slišati, katere se bodo danes darovale po
vsem svetu, in jih vse v prid obrniti ubogim dušam
v vicah, da bi bile rešene svojih muk. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan ; popolnoma odpustek en¬
krat v mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli cel mesec vsak
dan. Pij IX. (i. kimovca 1867.

O Oče, o Sin, o sveti Duh! 0 presveta Trojica!
O Jezus! 0 Marija! Vi blaženi angeli in vsi svetniki
nebeški! Zadobite mi te le milosti, za katere prosim
po predragi krvi Jezusa Kristusa: da vselej voljo
Božjo spolnim, da zmirom z Bogom zedinjen ostanem,
da le na Boga mislim, da le Boga ljubim, da vse za¬
voljo Boga storim, da le časti Božje iščem, da se le
zavoljo Boga posvetim, da svoj nič (svojo nevrednost)
prav spoznam, da . . . (izreci tu kako posebno prošnjo). O
presveta Devica Marija! daruj ti večnemu Očetu pre¬
drago kri Jezusa Kristusa za mojo dušo, za duše
pravičnih v vicah, za potrebe svete Cerkve, za spre¬
obrnjenje grešnikov in za ves svet.

Čast bodi Očetu . . . (trikrat) v čast predrage krvi
Jezusove; Češčena si Marija . . v čast žalostne Matere
Božje; Gospod, daj jim večni mir . . . za duše v vicah;
in nekoliko na papežev namen.

300 dni odpustka enkrat na dan; popolnoma odpustek en¬
krat zadnje tri dni meseca z navadnimi pogoji, ako se moli cel
mesec vsak dan. Leon XII. 3. sušca 1827.

272

Premili Jezus, ljubivec duš! Po smrtni težavi
tvojega presvetega Srca in po bolečinah tvoje brez¬
madežne Matere zarotim te, operi v svoji krvi greš¬
nike celega sveta, ki se zdaj nahajajo v smrtnih
bridkostih, in bodo danes umrli. 0 Srce Jezusovo, ka¬
tero si pretrpelo smrtne težave, usmili se umirajočih!

100 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek enkrat v
mesecu z navadnimi pogoji, ako se cel mesec moii trikrat na dan
o raznem času. Pij IX. 2. sveč. 1850.

Naslednjo molitev opravi na papežev namen ;

Češčena bodi, kraljica, mati milosti, življenje,
sladkost in upanje naše, bodi češčena! K tebi vpijemo
zapuščeni Evini otroci, k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni tedaj, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči v nas, in pokaži nam po tem
revnem življenji Jezusa, blaženi sad svojega telesa,
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

V. Naj te hvalim, o posvečena Devica!

Od. Daj mi moč zoper sovražnike svoje!

V. Češčen bodi Bog v svojih svetnikih!

Od. Amen.

Kdor to moli zjutraj in »Pod tvojo pomoč« zvečer, dobi od¬
pustek 100 dni enkrat na dan; ob nedeljah odpustek 7 lot in 7
kvadragen. t. j. skupaj 2835 dni; popolnoma o.ipustek z navad¬
nimi pogoji brez obiskanja cerkev, ako to moli celo leto vsak dan:

a)  ob dveh nedeljah vsacega meseca, ki si jih vsak sam izvoli;

b)  ob vseh praznikih Marijinih in na praznik vseh svetnikov: <■)
v zadnji uri, ako se takrat vsaj resnično kesa. Pij VI. 5. malega
travna 1786.

Za pomoč v skušnjavah moli:

Češčena si Marija ... 0 gospa moja, o mati
moja! Tebi se vsega darujem, in da se ti skažem
vdanega, ti posvetim danes svoje oči, svoje ušesa,
svoje usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega. Ker
sem tedaj tvoj, o dobra mati, varuj me, brani me,
kakor svojo lastnino in posestvo! 0 gospa moja, o

mati moja! Spomni se, da sem tvoj! Varuj me, brani
me, kakor svojo lastnino in posestvo!

100 dni odpustka enkrat na dan, ako se moli zjutraj in
zvečer; popolnoma odpustek enkrat v mesecu z navadnimi pogoji,
ako se moli cel mesec vsak dan zjutraj in zvečer. Pij IX. 5. vel.
srp. 1851.

273

Angelček Božji, varh si moj,

Po viši dobroti sem varvanee tvoj.

Razsvetljuj in varuj me,

Vodi in vladaj me ! Amen.

100 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek z navad¬
nimi pogoji: a)  enkrat v mesecu, ako se cel mesec moli vsak
dan. b)  angelsko nedeljo, ako se celo leto moli vsak dan zjutraj
in zvečer, c) v zadnji uri, ako se je opravljala večkrat v živ¬
ljenju. Pij VII. 15. velikega travna 1821.

O sveti Jožef, zavetnik in oče devic, zvesti varh,
kateremu je Bog Nedolžnost samo, Jezusa Kristusa,
in Devico, Marijo, izročil! Po teh tako drazih za¬
stavah, Jezusu in Mariji, prosim in zarotim te, dodeli,
da se obvarujem vse nečistosti, in da z neomade-
žanim duhom, s čistim srcem in deviškim telesom
Jezusu in Mariji služim vsikdar. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij JX. 4. svečana 1877.

V zalivalo za vse Mariji dodeljene prednosti, vzlasti o
njenem vnebovzetju, moli trikrat zaporedoma :

čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu!
Kakor je bilo v začetku, tudi zdaj in vselej in ve¬
komaj. Amen.

100 dni odpustka zjutraj, opoldne in zvečer vsak dan. ako
se ob teh časih trikrat zaporedoma moli; popolnoma odpustek en¬
krat v mesecu z navadnimi pogoji brez obiskanja cerkve, ako se
tako moli cel mesec vsak dan. Pij VII. 11, mal. srpana 1815.

V imenu Bogu f Očeta in Sina in svetega f
Duha. Amen.

Odpustki kakor spredaj (stran 270).

Večerna molitev.

V imenu Boga f Očeta in f Sina in svetega f
Duha. Amen.

Odpustki kakor zjutraj.

Verujem, o moj Bog, vse, kar si razodel, kar je
Jezus Kristus učil, kar so apostoli oznanovali, in
kar nam sveta katoliška Cerkev zapoveduje verovati.

18

274

Vse to verujem, ker si ti, o Bog, večna in neskončna
resnica, ki ne moreš ne goljufati, ne goljufan biti.

Upam in pričakujem od tebe, o moj Bog, od-
puščenje grehov, vse potrebne milosti in večno izve-
ličanje. Upam to zavoljo neskončnih zaslug Jezusa
Kristusa, Sina tvojega, Odrešenika našega; upam tudi
zato, ker si nam vse to obljubil, kateri zavoljo svoje
vsegamogočnosti zamoreš in zavoljo svoje zvestobe
hočeš spolniti svoje obljube.

Ljubim te, o moj Bog, iz vsega svojega srca,
iz vse svoje duše, iz vse svoje moči, čez vse, ne le
zato, ker si nam zapovedal tebe ljubiti in zažugal,
ko bi te ne ljubili, ampak tudi zato, ker si nas po-
pred ljubil, ker si neskončna dobrota in lepota, toraj
vse ljubezni vreden. V dokaz, da te zdaj resnično
ljubim, prisrčno obžalujem vse grehe, s katerimi sem
te dosihmal razžalil, in trdno sklenem, v prihodnje
vsacega greha se skrbno varovati. 0 moj Bog! po¬
magaj mi; podpiraj mojo slabost; daj mi milost, da
vsaj rado volj no nikdar več ne neham tebe ljubiti. V
tvoji ljubezni hočem živeti in umreti. Amen.

Odpustek 7 let in 7 kvadragen, t. j. skupaj 2835 dni vsaki-
krat; popolnoma odpustek: a)  enkrat v mesecu z navadnimi po¬
goji brez obiskanja cerkve, ako se tri božje čednosti obudijo cel
mesec vsak dan, b)  v zadnji uri. če se je to zgodilo večkrat v
življenju. Benedikt XIV. 28. prosenca 1756.

Zdaj svojo vest izprašuj, potem se skesaj in izdihni:

Moj Jezus, usmiljenje!

100 dni odpustka vsakikrat. Pij IX. 23. kimovca 1846.

Večni Oče! Darujem ti predrago kri Jezusa Kri¬
stusa v zadostenje za svoje grehe in za potrebe sv.
Cerkve.

100 dni odpustka vsakikrat. Pij Vil. 12. kimovca 1817.

Premili Jezus, ljubivec duš! Po smrtni težavi
tvojega presvetega Srca in po bolečinah tvoje brez¬
madežne Matere zarotim te, operi v svoji krvi greš¬
nike celega sveta, ki se zdaj nahajajo v smrtnih
britkostih, in bodo danes umrli. O Srce Jezusovo,
katero si pretrpelo smrtne težave, usmili se umirajočih!

275

Odpustki kakor zjutraj (stran 271).

Za pomoč v skušnjavah moli:

Češčena si Marija ... O gospa moja! Tebi se
vsega darujem, in da se ti skažem udanega, ti po¬
svetim danes svoje oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje
srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem tedaj tvoj,

o dobra mati, brani me, varuj me, kakor svojo last¬
nino in posestvo! — O gospa moja, o mati moja!

Spomni se, da sem tvoj! Varuj me, brani me, kakor

svojo lastnino in posestvo!

Odpustki kakor zjutraj (stran 272).

Naslednjo molitev opravi na papežev namen:

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja po¬
rodnica! Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah,
temuč reši nas vselej vseh nevarnost, o častitljiva in
blažena Devica!

V. Naj te hvalim, o posvečena Devica!

Od. Daj mi moč zoper sovražnike svoje!

V. Češčen bodi Bog v svojih svetnikih!

Od. Amen.

Odpustki kakor pri »Češčena bodi kraljica« (stran 272).
Angelček Božji, varh si moj,

Po viši dobroti sem varvanec tvoj.

Razsvetljuj in varuj me,

Vodi in vladaj me! Amen

Odpustki kakor zjutraj (stran 273).

Spomni se, najčistejši ženin Device Marije,, pre-
Ijubeznjivi moj varh, sveti Jožef! da nikoli ni bilo
slišati, da bi te bil kdo prosil tvojega varstva in pri
tebi iskal pomoči, ne da bi bil potolažen. S tem za¬
upanjem pridem k tebi in se ti živo priporočujem.
Nikar ne zavrzi moje prošnje, o rednik mojega. Je¬
zusa, temuč sprejmi jo milostno! Amen.

300 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 3. rožnika 1871.

Jezus, Marija, Jožef, vam izročim svoje srce in
svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef, pomagajte mi, v smrtnem

boju!

18 *

276

Jezus, Marija, Jožef, v vaši drušinji naj se v
miru loči moja duša!

100 dni odpustka vsakikrat za vsak posamezni zdihljej, toraj
300 dni odpustka vsakikrat za vse tri zdililjeje. Pij VII. 28. malega
travna 1807.

V zahvalo za vse Mariji dodeljene prednosti, vzlasti o
njenem vnebovzetju, moli trikrat zaporedoma:

Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu!
Kakor je bilo v začetku, tudi zdaj in vselej in ve¬
komaj. Amen.

Odpustki kakor zjutraj (stran 273).

V imenu Boga f Očeta in f Sina in svetega f
Duha. Amen.

Odpustki kakor zjutraj (stran 270).

Sveta maša.

Priprava.

Gospod vsegamogočni Bog! Pred tebe poklek¬
nem, da bi v imenu vseh stvari potolažil tvoje Božje
veličastvo. Pa kako mi bo to mogoče, ko sem sam
ubog grešnik? In vendar mogoče mi je, in hočem to
storiti. Vem namreč, da se veseliš, ker te imenujemo
Očeta usmiljenja. Iz ljubezni do nas si dal svojega
edinorojenega Sina, kateri se je na svetem križu za
nas daroval in se še vedno daruje na naših altarjih.
K tebi tedaj pridem, grešnik sicer, pa skesan grešnik,
ubog sicer, pa bogat v Kristusu Jezusu, ter ti v zvezi
s plamtečo ljubeznijo angelov in svetnikov in s čutili
brezmadežnega srca preblažene Device, v imenu vseh
stvari darujem vse svete maše, ki se zdaj darujejo,
z vsemi svetimi daritvami, katere so bile že opravljene
in se bodo še opravljale do konca sveta. Želim tudi
vsak trenutek tega dneva in vsega svojega življenja
to darovanje ponoviti v namen, da bi tvojemu Bož¬
jemu veličastvu vredno čast in slavo skazal, tvojo
nevoljo potolažil in tvoji pravici za naše mnoge in

277

velike grehe zadostil; da bi se ti za tvoje dobrote
primerno zahvalil in tvoje usmiljenje sprosil za-se,
za vse grešnike, za vse verne kristijane žive in mrtve,
za vso Cerkev, posebno za njenega vidnega pogla¬
varja, svetega Očeta v Rimu, in slednjič tudi za vse
nesrečne razkolnike, krivoverce in nevernike, da bi
se spreobrnili in zveličali. Amen.

Odpustek treh let enkrat na dan, ako se moli precej zjutraj;
popolnoma odpustek enkrat v mesecu z navadnimi pogoji, ako se
moli vsako jutro cel mesec, med sveto mašo pa vsak dan: »Večni
Oče . . .« (stran 280). Pij IX. 11. mal. travna 1860.

Začetek,

V imenu Boga f Očeta, in f Sina. in svetega f
Duha. Amen.

Odpustek kakor pri jutranji molitvi.

Pomagaj nam, o Izveličar, naš Bog! in reši nas
zavoljo slave svojega imena, ter bodi milostljiv našim
grehom zavoljo svojega imena.

Psalm 53: Reši me v svojem imenu, o Bog, in
v svoji moči prisodi mi pravico! Bog usliši mojo mo¬
litev, poslušaj besede mojih ust! Zakaj ptujci (dušni
sovražniki) so se vzdignili zoper mene, in močni
iščejo moje duše, ter nimajo Boga pred svojimi očmi.
Zakaj, glej! Bog mi pomaga in Bog sprejme mojo
dušo. Obrni hudo na moje (dušne) sovražnike, in v
svoji resnici jih pokončaj! Radovoljno ti bom da¬
roval, o Gospod! in častil tvoje ime, ker to je dobro.
Zakaj iz slednje stiske jsi me rešil; in tje čez moje
sovražnike je gledalo moje oko. Čast bodi . . .

V Zavoljo slave svojega imena reši nas!

Od. In bodi milostljiv našim grehom zavoljo
svojega imena!

Molimo.

Prosim te, o Gospod! usliši milostno prošnje
svojega ljudstva. Pravično kazen sicer trpimo zavoljo
svojih grehov, vendar v slavo svojega imena reši nas
milostno po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

278

Tebe tedaj prosimo, pomagaj svojim služabni¬
kom, katere si s svojo predrago krvjo odrešil.

100 dni odpustka vsakikrat. Pij IX. 9. listopada 1819.

Glorija ali slava.

Češčen bodi Bog! Češčeno bodi njegovo sveto
ime! Češčen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi
človek! Češčeno bodi ime Jezus! Češčen bodi Jezus
v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa! Češčena
bodi prevzvišena in presveta Mati Božja Marija! Če¬
ščeno bodi njeno presveto in brezmadežno spočetje!
Češčeno bodi ime Device in Matere Marije! Češčen
bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.

865 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek enkrat v
mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli cel mesec vsak dan.
Pij Vil. 28. malega srpana 1802 in Pij IX. 8. vel. srpana 1847.

Molitve.

Sveti Gospod, vsegamogočni Oče, večni Bog!
Zavoljo radodarnosti svoje in svojega Sina, kateri je
za-me trpel in umrl, in zavoljo prav posebne svetosti
njegove Matere, kakor tudi zavoljo zaslug svetega
Frančiška in vseh svetnikov, dodeli meni vseh tvojih
dobrot nevrednemu grešniku: da le tebe ljubim, vedno
po tvoji ljubezni hrepenim, dobroto britkega trpljenja
(tvojega Sina) zmirom v srcu imam, svojo revčšino
spoznam, od vseh z nogami poteptan in zaničevan
biti želim, in da me nobena druga reč ne žali, kakor
le greh. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 11. mak travna 1874.

List.

Večni Bog, stvarnik vseh reči! Spomni se duš
nevernikov, ki si jih vstvaril in po svoji podobi in
podobnosti naredil. Glej, o Gospod! tebi v nečast se
z njimi napolnuje pekel. Spomni se, da je za njih
izveličanje tvoj Sin Jezus pretrpel najgrozovitnejšo
smrt. Nikar ne dovoli, prosim te, o Gospod! da bi

279

neverniki še dalje zaničevali tvojega Sina, temuč daj
se utolažiti po prošnjah svetih mož in svete Cerkve,
neveste tvojega presvetega Sina. Spomni se svojega
usmiljenja, pozabi njih malikovanje in nevero, in
stori, da bi tudi te duše vendar enkrat spoznale
Njega, katerega si poslal, Gospoda Jezusa Kristusa,
kateri je naše izveličanje, življenje in vstajenje, po
katerem smo bili izveličani in rešeni, kateremu bodi
slava vekomaj. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 11. mal. travna 1874.

Evangelij.

Molimo tudi za nesrečne zamorce v srednji
Afriki, da bi vsegamogočni Bog vendar enkrat od¬
vzel od njihovih src kletev Kamovo in jim dodelil
blagoslov, kateri se najde le v Jezusu Kristusu. Go¬
spodu in Bogu našem. Gospod Jezus Kristus, ti edini
Izveličar vsega človeškega rodu ! ki že gospoduješ od
morja do morja in od reke do meje zemlje, odpri
milostljivo svoje presveto Srce tudi nesrečnim dušam
v srednji Afriki, ki še sedijo v temi (neverstva) in v
smrtni senci, da na priprošnjo predobrotljive Device
Marije, tvoje brezmadežne Matere in njenega preča¬
stitega ženina, svetega Jožefa, zamorci malikovanju
se odpovejo, pred teboj na kolena padejo, in tvoji
sveti Cerkvi se pridružijo, kateri živiš in kraljuješ z
Bogom Očetom v edinosti svetega Duha, Bog ve¬
komaj. Amen.

Oče naš . .. Češčena si Marija .. . Čast bodi .. .

300 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek enkrat v
mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli cel mesec vsak dan.
Pij IX. 2 .  vinotoka 1873.

Kredo ali vera.

Presladki Jezus, naš Božji učenik! ki si hudobne
naklepe, s katerimi so te farizeji večkrat preganjali,
vselej osramotil; uniči osnove hudobnih in vseh, ka¬
teri si v malopridnosti duha prizadevajo, v svoje za
peljive zvijače zaplesti ter oslepiti tvoje ljudstvo. Raz-

280

svetli nas, svoje učence, z lučjo svoje milosti, da ne
bomo zapeljani po zvijači posvetnih modrijanov, ki
povsod razširjajo svoje pogubljive in krive nauke,
da bi tudi nas zapeljali v svoje zmote. Dodeli nam
tako močno luč vere, da spoznamo zalezovanje hu¬
dobnih, trdno verujemo nauke naše svete Cerkve in
stanovitno od sebe odvračamo zmote sovražnikov
resnice. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 22. vinotoka 1866.

Darovanje.

Večni Oče! Tvoj ljubljeni Sin Jezus se ti je sam
daroval na svetem križu, in se ti zdaj zopet daruje
na tem altarju. Tudi mi ti darujemo ta dar v imenu
vseh stvari z vsemi mašami vred, ki so se, že daro¬
vale in^ se bodo še v prihodnje darovale po vsem
svetu. Želimo pa s tem tebe moliti, primerno čast ti
skazati, za brezštevilne nam dodeljene dobrote dolžno
zahvalo ti izreči jezo tvojo nad našimi mnogimi in
velikimi grehi potolažiti, vredno zadostenje ti prinesti
in tvoje usmiljenje sprositi za-se, za sveto Cerkev, za
vesoljni svet in za verne duše v vicah.

Odpustek treh let enkrat na dan. ako se moli med sv. mašo;
popolnoma odpustek enkrat v mesecu z navadnimi pogoji, ako se
cel mesec vsak dan tako moli, vsako jutro pa: Gospod, vsega-
mogočni Bog ....  kakor se nahaja v pripravi za sv. mašo na 276.
strani. Pij IX. 11. malega travna 1860.

Tihe molitve.

Presveta Devicu, Mati včlovečene Besede, zaklad¬
nica Božjih milost, pribežališče naše in vseh ubogih
grešnikov! K tvoji materni ljubezni se obrnemo z
živo vero, in te prosimo, zadobi nam milost, da vedno
spolnujemo Božjo in tvojo voljo. 0 presveta Mati! v
tvoje roke izročimo svoje srce, da te prosimo za
dušni in telesni blagor. Trdno zaupamo, da nas boš
uslišala, o naša preljubeznjiva mati, in zato kličemo
z živo vero: Češčena si Marija . . . (trikrat).

281

Prosimo, o Gospod! varuj na prošnjo blažene
Marije, vselej Device, vsake bolezni svoje služabnike,
ki se iz vsega srca pred teboj ponižajo, in brani jih
milostno pred zalezovanjem hudobnega duha, po Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen,

100 dni odpustka enkrat na dan. Leon XII. 11. velikega sr¬
pana 1824.

Predglasje in sanktus ali svet.

Večni Oče! Združen z vsem nebeškim dvorom
in z najsvetejšim Srcem Jezusa in Marije storim na¬
men : od vekomaj sem in zanaprej skoz vso večnost
tebi darovati predrago kri Jezusa Kristusa, njegove
in svete Cerkve neskončne zasluge, v zadostenje za
grehe naše in vsega sveta, in v rešenje duš v vicah.
Zahvalim se ti za vse dobrote, milosti in usmiljenja,
katere so v tvojo večo čast in v veče posvečenje
vseh duš v sedanjih britkostih; zahvalim se ti zanje,
kakor da bi jih bil nam in vsem ljudem vsega sveta,
zdaj živečim in prihodnjim, že res skazal, akoravno
smo zaslužili le tvoje božje šibe, in kakor da bi bil
na vsem svetu že en hlev in en pastir, da na zemlji
živeči v veri, v upanju in v ljubezni našega Gospoda
Jezusa Kristusa, vsi v nebesa pridemo, kjer bomo
tvoje Božje usmiljenje popevali vekomaj. Amen.

Odpustek 7 let in 7 kvadragen. t. j. skupaj 2835 dni vsaki-
krat; popolnoma odpustek enkrat v mesecu z navadnimi pogoji
brez obiskanja cerkve, ako se moli cel mesec vsak dan. Pij IX.
6. malega travna 1848.

Svet, svet, svet si ti, Gospod, Bog vojskinih
trum. Polna je zemlja tvoje slave. Slava Očelu, slava
Sinu, slava svetemu Duhu!

100 dni odpustka enkrat na dan, trikrat pa ob nedeljah, v
praznik presv. Trojice in vsak dan v osmini tega praznika.

Pred povzdigovanjem.

Pridi, o Jezus, v ki živiš v Mariji, in živi tudi v
svojih služabnikih! Živi v njih s svojim Duhom sve-

282

tosti, z vso svojo obilno močjo, z vso resnico svojih
čednosti! Daj. da popolnoma nasledvajo tvoje pota
in se vdeležujejo tvojih skrivnosti! Ukroti s svojim
Duhom vsako sovražno moč v čast Boga Očeta!
Amen.

300 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 14. vinot. 1859.

Molimo za našega papeža I., Gospod naj ga
ohrani in poživi in srečnega stori na zemlji in naj
ga ne izroči v oblast njegovim sovražnikom. Oče
naš . . . Češčena si Marija . . . Čast bodi . . .

300 dni odpustka enkrat na dan; popolnoma odpustek en¬
krat v mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli cel mesee vsak
dan. Pij IX. 26. listopada 1870.

Povzdigovanje.

Hvaljeno, moljeno in s hvaležnim duhom ljub¬
ljeno bodi Srce Jezusovo v presvetem zakramentu
vsak trenutek časa v vseh tabernakeljnih sveta do
konca vekov! Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 29. svečana 1868.

Večni Oče! Darujem ti predrago kri Jezusa Kri¬
stusa v zadostenje za svoje grehe in za potrebe sv.
Cerkve.

100 dni odpustka vsakikrat. Pij VII. 22. kimovca 1817.

Po povzdigovanju.

Ozri se, o Gospod, iz svojega svetišča in s svo¬
jega visokega nebeškega stanovanja, in poglej na ta
presveti dar, katerega ti daruje naš veliki duhoven,
tvoj sveti Sin, Gospod Jezus, za grehe svojih bratov;
in daj se potolažiti nad obilnostjo naših hudobij!
Glej, glas krvi našega brata Jezusa kliče k tebi s
križa; Usliši, o Gospod! poglej in spolni! Zavoljo sa¬
mega sebe nikar ne odlašaj (nam odpustiti), o moj
Bog! Zakaj tvoje ime smo klicali na pomoč za le-to
mesto in za tvoje ljudstvo. Ravnaj z nami po svoji
milosti! Amen.

283

Da to mesto (ta kraj) braniš, umiriš, varuješ,
ohraniš in blagosloviš, prosimo te, usliši nas!

100 dni odpustka enkrat na dan, ako se moli pred sv. Reš-
njim Telesom. Pij IX. 4. svečana 1877.

Pater noster ali Oče naš.

Oče naš, kateri si v nebesih! posvečeno bodi
tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo; zgodi se
tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji; daj nam
danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom;
in nas ne vpelji v skušnjavo, temuč reši nas hudega.
Amen

Češčena si Marija, milosti polna, Gospod je s
teboj, blažena si med ženami, in blažen je sad tvo¬
jega telesa, Jezus. Sv.eta Marija, Mati Božja, prosi za
nas grešnike zdaj in našo smrtno uro! Amen. Čast
bodi . . .

100 dni odpustka enkrat na dan. ako nosiš škapulir presve¬
tega Jezusovega Srca. Pij IX. 28. vinotoka 1872.

Agnus Dei ali Jagnje Božje.

Dodeli mir, o Gospod, v naših dnevih, ker nihče
se ne vojskuje za nas, kakor ti naš Bog.

V. Bodi mir v tvoji moči!

Od. In obilnost v tvojih stolpih.

Molimo.

O Bog, od katerega pridejo svete želje, pravične
misli in dobre dela; daj svojim služabnikom tisti mir,
ki ga svet ne more dati, da bodo naše srca tvojim
zapovedim vdane in časi brez strahu pred ^sovraž¬
niki, v tvojem varstvu mirni, po Gospodu našem Je¬
zusu Kristusu. Amen.

100 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek enkrat v
mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli cel mesec vsak dan.
Pij IX. 18. velikega travna 1848.

284

Obhajilo.

O predraga kri večnega življenja, odkupnina in
odrešenje vesoljnega sveta, pijača, kopel naših duš!
Ti neprenehoma zagovarjaš ljudi pred sedežem milosti
Božje. Oh, ponižno te molim, in želim po svoji moči
popraviti krivice in zasramovanja, ki ti jih delajo
ljudje, vzlasti tisti, kateri se drznejo še preklinjati
zoper tebe. Kdo ne bi poveličal te krvi neizmerne
vrednosti ? Kdo ne bi gorel ljubezni do Jezusa, kateri
jo je prelil ? Kaj bi bilo iz mene samega, ko bi me
ne bila odkupila ta Božja kri? In kdo jo je do zadnje
kapljice privabil iz žil mojega Gospoda? Oh res, bila
je sama ljubezen. O neskončna ljubezen, ki nam je
dala ta balzam izveličanja! 0 neprecenljivi balzam,
izvirajoč iz neizmerne ljubezni! Prosim te, daj, da
bodo vse srca in vsi jeziki zmožni te hvaliti, te po¬
veličevati in se ti zahvaljevati zdaj in vselej in ve¬
komaj. Amen.

V. Odrešil si nas s svojo krvjo, o Gospod!

Od. In storil si nas kraljestvo našemu Bogu!

Molimo.

Vsegamogočni večni Bog, kateri si svojega edi-
norojenega Sina postavil Izveličarja sveta in po nje¬
govi krvi hotel potolažen biti; dodeli nam, prosimo,
da odkupnino svojega izveličanja (presveto kri) tako
častimo na zemlji in z njeno močjo tako se obvaru¬
jemo vsega hudega v sedanjem življenju, da se bomo
tudi sadu večno veselili v nebesih, kateri s teboj
živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog vekomaj.
Amen.

300 dni odpustka enkrat na dan. Pij VII. 18. vinot. 1815.

Poslednje molitve.

Premili Jezus! Ti edini si naše izveličanje, živ¬
ljenje in vstajenje. Prosimo te zatoraj, nikar nas ne
zapusti v naših potrebah in nadlogah, temuč zavoljo
smrtnih težav svojega Božjega Srca in zavoljo bo-

285

lečin svoje brezmadežne Matere pomagaj svojim slu¬
žabnikom, katere si s svojo drago krvjo odrešil.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 6. vinot. 1870.

Blagoslov in sklep.

Večni Oče! Darujem ti predrago kri, ki jo je
Jezus Kristus s toliko ljubeznijo in s toliko boleči¬
nami iz rane svoje desne roke za nas prelil. Po za¬
slugah in po moči te krvi prosimo tvoje Božje veli¬
častvo, dodeli nam svoj blagoslov, da bomo obvaro¬
vani pred svojimi sovražniki in rešeni vsega hudega.
Zato kličemo: Blagoslov vsegamogočnega

Boga Očeta in Sina in svetega Duha pridi
na nas in bodi vselej nad nami!  Amen.

Oče naš. . . Češčena si Marija . .. Čast bodi . . .
v čast presvete Trojice in v zalivalo za vse od nje prejete
dobrote.

100 dni odpustka vsakikrat; popolnoma odpustek enkrat v
mesecu z navadnimi pogoji brez obiskanja cerkve, ako se moli
cel mesec vsak dan. Leon XII. 25. vinotoka 1823.

Zahvala.

Ako se ti ne mudi domu, pojdi še k sv. Bešnjemu
Telesu in se nekoliko zalivali Jezusu za prejete milosti. Moli
ondi Oče naš . . . češčena si Marija . . . čast bodi . . . ,
vsako šestkrat, zadnjikrat  na papežev namen.

300 dni odpustka vsakikrat. Pij IX. 15. kimovca 1876.

Molitve pri sv. obhajilu.

Vera, upanje, ljubezen.

Veva.

O Jezus, moj Bog in Gospod! Neskončna je
tvoja dobrota. V zakramentu svete pokore^ si nam
odpustil grehe in očistil vsega madeža našo dušo;
zdaj pa nas tako ljubeznjivo vabiš rekoč: „ Pridite k
meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas

28G

bom poživil". Zares, poživiti in pokrepčati nas hočeš
s svojim mesom in s svojo krvjo. Verujem, o moj
Jezus! da si v presvetem zakramentu Rešnjega Te¬
lesa resnično pričujoč z dušo in telesom, s krvjo in
z mesom, kakor Bog in človek, ker rekel si pri zadnji
večerji: „To je moje telo", in: „To je moja kri". Ve¬
rujem, da si svojim apostolom in njih naslednikom
dal povelje in oblast, ravno to storiti, kar si sam
storil pri zadnji večerji, namreč kruh v tvoje telo in
vino v tvojo kri spreminjati; zakaj rekel si jim: „To
storite v moj spomin"! Verujem tedaj tudi, da te
bom zdaj resnično prejel, jaz nevredni človek in
ubogi grešnik, tebe neskončnega Gospoda in Boga!
Verujem pa tudi vse druge resnice, katere moram
kot veren katoliški kristijan verovati. Saj vem, da
si jih ti razodel, ti večna in neskončna resnica. V
tej veri hočem živeti in umreti.

Upanje.

O Jezus! Ti si moje upanje. Po tvoji posebni
dobroti smem zdaj pristopiti k tvoji mizi in prejeti
sveto obhajilo. Nisem vreden te prevelike milosti,
nisem vreden, da prideš v moje srce; vendar pa
upam in zaupam, da se ne boš ozrl tolikanj na mojo
nevrednost, temuč bolj na mojo potrebo. Da sem pa
potreben tega presvetega zakramenta, to, ljubi Jezus, ti
bolj veš, kakor jaz sam. Znano ti je, kako močno sem
na svet navezan, kako zelo sem k hudemu nagnjen,
kako omahljiv v skušnjavah; toda upam in zau¬
pam, da mi boš po milosti svetega obhajila dušo
pokrepčal zoper hudo nagnjenje in zoper vse hude
skušnjave, saj si ta presveti zakrament postavil kot
hrano našim dušam. Pa še kaj več upam. Upam
tudi, o moj Jezus; da, ker se mi že na tem svetu
daješ vživati, se mi boš dal vživati tudi v večnosti,
da bom tedaj po tem kratkem, zemeljskem življenju
s tvojo pomočjo dosegel večno, nebeško življenje, ker
si to obljubil rekoč: „Jaz sem živi kruh, kateri je
prišel z nebes; kdor je od tega kruha, bo živel ve-

287

komaj". To upanje me živo navdaja, in v tem upanju
s kraljevim prerokom radostno vskiiknem: „V tebe,
o Gospod, sem zaupal, vekomaj ne bom osramoten".

Ljubezen.

O moj preljubeznjivi Jezus! Tvoj ljubljeni učenec,
sveti Janez, opominja: „Ljubite Boga, ker nas je on
pred ljubil". Zares, o Jezus, pred si nas ljubil! Ljubil
si nas, predno smo bili rojeni; ljubil si nas, predno
smo te mi poznali; ljubil si nas, predno smo za tvojo
ljubezen vedeli. Iz ljubezni do nas si na svet prišel,
si trpel in umrl, si kri in življenje in vse, kar si
imel, dal za nas. Ali vse to se ti je zdelo še pre¬
malo. Hotel si pri nas ostati vse dni do konca sveta.
In da bi bilo to mogoče, si z neskončno ljubeznijo
postavil zakrament presvetega Rešnjega Telesa, v ka¬
terem noč in dan prebivaš zavoljo nas v svetih ta-
bernakeljnih, se vsak dan daruješ za nas na svetih
altarjih, ter se najtesneje skleneš z nami pri vsakem
svetem obhajilu. O Jezus, preljubeznjivi naš Jezus!
kdo bi te ne ljubil po toliko dokazih ljubezni? Ker
pa zdaj tudi meni nevrednemu grešniku hočeš ska-
zati svojo preveliko ljubezen in priti v moje revno
srce; zato, o Jezus, te hočem odsihmal še bolj lju¬
biti, in v tej ljubezni rečem in obljubim. O Jezus,
tebi živim; o Jezus, tebi umrjem; o Jezus, tvoj sem
živ in mrtev, o Jezus! Amen.

Odpustek 7 let in 7 kvadragen, t. j. skupaj 2835 dni^vsa-
kikrat za obujanje božjih čednosti. Benedikt XIV. 28. pros. 1766.

Ceščenje.

O moj Bog in Izveličar Jezus Kristus, pravi
Bog in pravi človek! Molim te s tistim globokim
spoštovanjem, s katerim nas navdaja sveta vera, Lju¬
bim te iz vsega srca, molim te tukaj v najsvetej¬
šem zakramentu skritega Boga, in želim ti zadostiti
za vse nespodobnosti, onečastenja in božjeropne oskru¬
njenja, katerih sem se do zdaj po nesreči morda kri¬
vega storil, kakor tudi za tiste, katerih so se drugi

288

krive storili, in katere- se žalibog utegnejo še prime¬
riti. Molimo te toraj, o moj Bog! ne sicer tako, kakor
zaslužiš, da bi te molili, vendar pa tako, kakor
premorem, in želim to storiti z vso tisto popolno-
mostjo, katere so vse pametne stvari skupaj zmožne.
Tn tako imam namen, moliti te zdaj in vselej, ne
le za tiste katoličane, kateri te ne molijo in ne lju¬
bijo, temuč tudi za spreobrnjenje vseh krivovercev,
razkolnikov, Turkov, Judov, nevernikov in vseh hu¬
dobnih kristijanov. Ah, moj Jezus, da bi te pač vsi
ljudje vselej spoznali, molili, ljubili in hvaležno častili
v najsvetejšem in božjem zakramentu! Amen.

častim in molim tebe večne dni
Skrivnost neizmerna in kruh angelski.

Zveličar Jezus blagoslovi me,

In ti, srce Marijno, tudi še !

Srce, o Jezus, tebi podarim,

Popolnoma ga v tvoje potopim.

200 dni odpustka vsakikrat. Pij VIL 21. prosenca 1815.

Hrepenenje.

Glej, moj dobrotljivi Jezus, kako daleč je do¬
spela tvoja preobilna ljubezen! S svojim mesom in s
svojo drago krvjo si Božjo mizo mi pripravil, kjer se
mi vsega daruješ. 0 kaj te je vendar nagnilo k taki
preobilni ljubezni? Gotovo le tvoje ljubezni polno
Srce. O prečastitljivo Srce mojega Jezusa, peč ljubezni
Božje! sprejmi mojo dušo v svojo presveto rano, da
se v tej šoli ljubezni učim Njega zopet ljubiti, kateri
mi je dal tako prečudne dokaze svoje ljubezni. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan. Pij VII. 9. svečana 1818.

Pridi, o Jezus, ki živiš v Mariji, in živi tudi v
svojih služabnikih! Živi v njih s svojim Duhom sve¬
tosti, z vso svojo obilno močjo, z vso resnico svojih
čednosti! Daj, da popolnoma nasledvajo tvoje pota in
se udeležujejo tvojih skrivnost! Ukroti s svojim Du¬
hom vsako sovražno moč na čast Boga Očeta! Amen.

1500 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 14. vinot. 1859.

289

Prošnja za vreden prejem sv. obhajila.

(Naj se moli pred sv. Rešnjim Telesom.)

V. Molimo te, o Kristus, in Te hvalimo.

Od. Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.

Večni Oče! Molim te in se ti zahvaljujem za
neskončno ljubezen, s katero si blagovolil svojega
edinorojenega Sina poslati, da bi me odrešil in po¬
stal moja dušna hrana. Darujem ti vse dejanja, če-
ščenja in hvaležnosti, katere ti skazujejo angeli in
svetniki v nebesih in pravične duše na zemlji. Ča¬
stim, ljubim in hvalim te z vsem češčenjem, z vso
ljubeznijo in vso hvaležnostjo, s katero te tvoj lastni
v zakramentu pričujoči Sin časti, ljubi in hvali. Do¬
deli, prosim, da bi ga vsi spoznali, ljubili, častili, se
mu zahvaljevali in vredno ga prejemali v tem božjem
zakramentu. Oče naš . . . Češčena si Marija . . . Čast
bodi.. .

Večni Sin! Molim te in se ti zahvaljujem za
neskončno ljubezen, s katero si za-me se včlovečil
in v hlevu se rodil; s katero si izrastel v delavnici,
glad in žejo, vročino in mrzloto, trpljenje in britkosti,
zaničevanje, preganjanje, bičanje, trnje, žeblje in na¬
posled smrt pretrpel na trdem križu. Hvalim te z
vso vojskujočo se in zmagonosno Cerkvijo za ne¬
skončno ljubezen, s katero si postavil presveti zakra¬
ment kot hrano moji duši. Molim te v vseh posvečenih
hostijah sveta in se ti zahvaljujem tudi v imenu
tistih, ki te ne poznajo in se ti ne zahvaljujejo. Rad
bi svoje življenje dal, da bi te le vsi spoznali, ljubili
in častili v tem zakramentu ljubezni, in da bi se
odvrnile vse zasramovanja in vsi božji ropi, ki se
godijo. Ljubim te, o Jezus! in želim te ljubiti in pre¬
jeti z ljubeznijo, čistostjo in s čutili tvoje presvete
Matere in z ljubeznijo in popolnomostjo tvojega pre-
čistega Srca. O preljubeznjivi ženin moje duše! daj,
da se bojo vsled tvojega prihoda v moje srce poka¬
zali tisti nasledki v moji duši, katere ti sam priča¬
kuješ, in pusti me rajši umreti, kakor nevredno te pre¬
jeti. Oče naš . . , Češčena si Marija . . . Čast bodi . . .

19

290

Večni Duh! Molim te in se ti zahvaljujem za
neskončno ljubezen, s katero si pripomogel k neiz¬
rekljivi skrivnosti včlovečenja, in za tisto neskončno
ljubezen, s katero si iz najčistejše krvi Device Marije
naredil najsvetejšo telo .Jezusovo, katero je potem
moja dušna hrana postala v najsvetejšem zakramentu.
Prosim, razsvetli moj um, in očisti moje srce in srca
vseh ljudi, da vsi to veliko dobroto tvoje ljubezni
spoznajo in najsvetejši zakrament vredno prejmejo.
Oče naš . . . Češčena si Marija . . . Čast bodi, ..

Ker skrivnost je tukaj taka,

V prahu človek naj kleči;

In podoba stara vsaka
Pred resnico naj beži.

Vera naša, skali enaka,

Priča naj, kar čut taji.

čast in slava razodeva
Naj se Očetu večnemu:

Čast in slava naj odmeva
Sinu Njega ljubemu;

čast in slava naj se peva
Duhu trikrat svetemu!

V. Kruh z nebes si jim dodelil

Od. Ki ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog, kateri si nam v prečudnem zakramentu
spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, te pro¬
simo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje krvi
tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutimo, kateri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v
edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

100 dni odpustka enkrat na dan; popolnoma odpustek prvi
četrtek vsacega meseca, če se opravi po sv. obhajilu in nekoliko
moli na papežev namen; 7 let in 7 kvadragen, t. j. skupaj 28.15
dni odpustka vsak četrtek z istimi pogoji. Pij VI. 17. vinotoka

1796.

291

Zdihljeja k Jezusu.

Jezus, moj Bog, ljubim te čez vse!

50 dni odpustka vsakikrat. Pij IX. 7. velikega travna 1854.
Ljubljeno bodi povsod presveto Srce Jezusovo!
100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX. 23. kim. 1860.

Litanije sv. Vincencija.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas!

Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas!
Sveta Marija,

Sveti Vincencij Pavljanski,

Sv. Vincencij, že od otroških let moder,

Sv. Vincencij, že v otroških letih usmiljen,

Sv. Vincencij, od čede ovac izvoljen, da bi pasel
čedo Gospodovo,

Sv. Vincencij, v sužnosti prost,

Sv. Vincencij, pravičen, ki živi iz vere.

Sv. Vincencij, utrjen s sidrom krščanskega upanja.
Sv. Vincencij, ognja Božje ljubezni ves vnet,

Sv. Vincencij, poln priprostosti, odkritosrčnosti
in strahu Božjega,

Sv. Vincencij, krotak in iz srca ponižni Kri¬
stusov učenec,

Sv. Vincencij, ki si se v duhu in na telesu za¬
tajeval,

Sv. Vincencij, ki si iz Duha Kristusovega živel,
Sv. Vincencij, goreč za Božjo čast,

Sv. Vincencij, ki si bil ves goreč za izveličanje
duš,

19  *

prosi za nas!

292

Sv. Vincencij, ki si vedno sovražil in zaničeval
svet,

Sv. Vincencij, bogat krščanskega uboštva,

Sv. Vincencij, ki si hrepenel po angelski čistosti,
Sv. Vincencij, ki si s svojo pokorščino v vsem
zmagal,

Sv. Vincencij, v bridkostih od mladih let,

Sv. Vincencij, ki si se varoval sence hudega,

Sv. Vincencij, hrepeneč popolnost čednosti doseči,
Sv. Vincencij, kakor skala nepremakljiv v va¬
lovih sveta.

Sv. Vincencij, v svoji modrosti stanoviten kakor
solnce,

Sv. Vincencij, v vseh bridkostih najpotrpežljivejši,
Sv. Vincencij, prizanesljiv in zelo usmiljen,

Sv. Vincencij, najpokornejši sin katoliške cerkve,
Sv. Vincencij, Rimskemu sedežu do smrti vdan,
Sv. Vincencij, ki si studil krivoverske novosti,
Sv. Vincencij, poklican ubogim evangelij ozna-
novat,

Sv. Vincencij, duhovnim ljubeznjivi oče,

Sv. Vincencij, modri ustanovitelj misijonske
družbe,

Sv. Vincencij, čujoč utemeljitelj hčera krščanske
ljubezni,

Sv. Vincencij, ki si svoje vsakovrstne dobre
dela učil,

Sv. Vincencij, ki si z radovoljnim srcem ubogim
pomagal,

Sv. Vincencij, molitvi in oznanovanji Božje be¬
sede vdan,

Sv. Vincencij, ki si vedno Kristusovo čednostno
življenje posnemal,

Sv. Vincencij, stanoviten do smrti,

Sv. Vincencij, katerega smrt je dopadljiva bila
pred Gospodom,

Sv. Vincencij, ki si sedaj v ljubezni resnično ve¬
komaj srečen,

Sv. Vincencij, da bi mi kakor zvesti otroci iz-
glede svojega sv. Očeta posnemali.

prosi za nas!

293

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, zanesi nam,
o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o
Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas,
o Gospod!

,V\ Pravičnega je Gospod po ravnem potu vodil;
R. In mu je pokazal kraljestvo Božje.

Molimo.

O Bog, ki si ubogim v blagor in za zboljšanje
duhovščine v svoji Cerkvi novo družino po svetem
Vincenciju združil: daj, te prosimo, da bomo tistega
duha vneti tudi mi ljubili, kar je on ljubil, in storili,
kar je on učil. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Pesem. *)

1 .

Svetla zvezda je prisjala
Na Francoskem na ta svet,

Da bi pravo pot kazala
Vsem popotnikom k Ooet’.

Ta je svet’ Vincenc’ Pavljauski,
Čednosti steber krščanski.

Oče sester usmiljenih
In duhovnov misijonskih.

2 .

Nja stariši, ubogi kmeti,

Pa pobožnega srca
Izredili v veri sveti
So tud’ Sina svojega.

Zato je ko angel zali
Pastel limbar Vincenc’ mali.

Ovce pasel, pesme pel
Ves nedolžen in vesel.

*) Zložil Virk, bivši župnik v Kalobji na Štajarskem.

294

O

O.

Učenosti osvojiti,

Je bil v vikše šole dan.

Duš nebesom pridobiti
Stopil je v duhovski stan,
Jezusa je in Marijo
Si izbral u tovaršijo,

Ko se je podal na pot
Krivoverce rešit zmot.

4 .

Kado pa se solnce skrije,
Vrtnica brez trnja ni,

Tud’ svet’ Vincenc, rop Turčije,

V težki sužnosti medli.

Tako svoje Bog pokuša,

Ko zlato jih v ognju skuša
Da ven’e krasnejši cveti
Sad še lepši prizori.

5 .

Sveti Vincenc’ spet povrne
Cez tri leta se nazaj,

Se gorečnejši zdaj verne
Kliče, vodi v sveti raj,

Moli, posti se, zdihuje
In pokoro oznanuje,

Eksercicije osnovi
In misijone oživi.

6 .

Ko ljudi že brez števila
Spreobrnil je povsod,

V sveti raj po vene plačila
Ga poklical je Gospod.

Zdaj svet’ Vincenc’ tam počiva
In veselje večno vživa,

Kjer nebeška luč gori
In nobene solze ni.

295

7 .

Nam pa ptuja solz dolina
Dosti trnja še rodi,

Dneva teža in vročina
Še življenje nam greni;

Al’ v nebesa se ozrimo
lu z zaupanjem zdihnimo:

O svet’ Vincenc’ vsliši glas,
Prosi Jezusa za nas.

296

KAZALO.

Stran

Ogovor: Verni in pobožni Slovenci!

Prva doba.

Od Vincencijevega rojstva do ustanovljenja misijonske družbe 1

Prvo poglavje.

Vincencij v otroških letih.1

Drugo poglavje.

Vincencij v šolah.2

Tretje poglavje.

1. Vincencij v Tuniški sužnosti.4

2. Vincencij rešen.7

3. Vincencij v Rimu.7

Četrto poglavje.

1. Vincencij na kraljevem dvoru.S

2. Kako je Sorski župan Vincencija počrnil.9

3. Kako se je Vincencijeva nedolžnost izvedla ....  10

4. Vincencijeva junaška ljubezen .10

5. Vincencij se posvetuje s Petrom de Berulle.1'2

6. Vincencij župnik .13

7. Kakoršen pastir takoršne ovce.13

8. Vincencij zida novo farno cerkev.14

9. Poskušnja s semeniščem.14

Peto poglavje.

Grof Gondi. 1. Vincencij pri Gondijevih.Ib

2. Kako Vincencij ustavi nameravan dvoboj.18

3. Vincencijev trud dvoboje odpraviti .18

4. Vincencij duša vseh dobrih del .19

297

Stran

5. Prva misijonska pridiga.20

6. Vincencij pobegne od Gondijevih.21

7. Velika žalost pri Gondijevih.22

8. Vincencij, Chatillonski župnik.24

9. Kako je Vincencij začel zapuščeni vinograd obdelovati . 25

10. Chatillon dobi drugo podobo.26

11. Kako je kalvinec Beynier priden katoličan postal ... 27

12. Grof Rougemont se poboljša.28

13. (.rtiče iz njegovega življenja.29

14. Kako ste si dve posvetni gospodičini Vincencijevo pridigo

k srci vzeli.31

15. Društvo gospa krščanske ljubezni.31

Šesto poglavje.

Pariz središče Vincencijevega delovanja.33

1. Vincencij se ravna po nasvetu svojega spovednika . . 33

2. Vincencij zaposli Chatillon.34

3. Vincencij v Parizu. 34

4. Vincencij vdrugič pri Gondijevih. .35

o. Društvo gospa krščanske ljubezni se čedalje bolj širi . 35

6. Vincencij se poteguje za poštenje duhovščine ....  36

7. Vincencijev odgovor. ....  36

8. Kako se krivoverci najložej pridobijo.38

9. Vincencij pri galijotih:

a) v Parizu.39

b) v Marselji.40

c) junaška ljubezen.41

d) jama razbojnikov — tempelj Božji.42

e) lpisijon pri galijotih.42

f) še nekaj o galijotih.43

Druga doba.

Ustanova družbe misijonarjev in hčera krščanske ljubezni
Prvo poglavje.

1. Gondijeva hiša zibelj ustanove.

Ž. Ustanovno pismo in pogodbe.

3. Grofinja se v večnost preseli.

4. Slika prvih misijonarjev.

5. Majhna čeda narašča.

6. Vincencij in Božja previdnost.

7. Opatija in prijorat sv. Lazarja.

8. Kako se Vincencij prestraši.

9. Vincencij se da pregovoriti.

10. Vincencijevi pomisleki ...

11. Pravda.

12. Dodatek.

45

45

46

47

49

50
52
52

54

55

56

57

58

298

Stran

Drugo poglavje.

1. Osnova semenišča.59

2. Kakošne zvijače se je Vincencij poslužil, da je novih udov

dobil.60

3. Se nekaj o poklicu.61

4. Kako previdno Vincencij ravna pri sprejemanji kandidatov 63

5. Živ izgled.64

Tretje poglavje.

Vincencijevo delovanje za kmečko ljudstvo.65

1. Sad ljudskih misijonov.65

2. Nekateri dokazi.66

3. Misijon na Korziškem otoku.69

4. Kako je Vincencij v svojih gorečnost vnemati vedel . . 71

Četrto poglavje.

Dobrodelno društvo gospij kot zibelj družbe hčera krščanske

Ijnbezni.75

1. Gospa le Gras.75

2. Začetek.76

3. Kako se je društvo v mestih upeljalo.78

4. Nekatere opazke o tem društvu.79

Peto poglavje.

1. Družba hčera krščanske ljubezni.80

2. Gorčično zrno.  81

3. Bolje čakati, kakor se prenagliti.81

4. Društvo dobi veljavo .82

5. Kako Vincencij svoje duhovne hčere uči.83

6. Dobro drevo obrodi dober sad.85

Tretja doba.

Vincencijevo delovanje za duhovščino.87

Prvo poglavje.

Duhovno prenovljenje duhovščine. — 1. Stališče ....  87

2. Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev . ... 90

3. Kdor prosi, prejme.91

4. Misijonarji prevzamejo vodstvo duhovnih vaj za posve-

čence.92

5. Vaje se povsod upeljajo.93

6. Nasprotniki duhovnih vaj.94

Drugo poglavje.

Sad duhovnih vaj.95

1. Vincencijeve besede.  95

299

Stran

2. Kaj pravi Vencejski škof?.95

3. Duhovski stan dobi spet dostojno čast.95

4. Napeljevanje ali poduk v pastirstvu.97

6. Kako je bilo mogoče toliko dobrega storiti? . . . . .99

Tretje poglavje.

Kako so se konferencije za duhovščino upeijale ....  102

1. Njih korist.102

2. Prvi povod.  102

3. Osnova pravil.104

4. Udje konferencije — goreči in neutrudljivi delavci 105

5. Vzgledi.105

6. Kako je društvo konferencij postalo zavod franeozkega

škofovstva. ..... . 108

Četrto poglavje.

Ustanova semenišč. — 1. Žalostna podoba .

2. Prva poskušnja.

3. Koliko je na vodstvu ležeče.

Četrta doba.

Vincencij v boji z janzenizmom.

Prvo poglavje.

Zgodovina janzenizma.

Drugo poglavje.

Zgodovina janzenizma. (Dalje.).

Tretje poglavje.

Sv. Vincencij in: Sainl Cyran.

Četrto poglavje.

Vincencij v boji.

Bula : »Gum occasione« in nove homatije.

Sv. Vincencij po dokončani vojski:

a) Črtice miroljubnosti in pravovernosti . . . .

b) Za ptuje.

c) Za ponesrečene .

Sklep.

Četrta doba.

Vincencijeva posamezna dobra dela krščanske ljubezni .

109

110
110

114

114

120

123

131

136

139

141

141

142

144

300

Stran

Prvo poglavje.

1. Duhovne vaje za razne ljudi.144

2. Korist duhovnih vaj.146

3. Ugovor — odgovor .147

4. Dajte in se vam bo dalo .148

0. Vinceneijeve misli o duhovnih vajah ......  149

6. Dalje — in Sklep . .152

Drago poglavje.

Ustanova društva žlahtnih gospa v Parizu . . ... 154

1. Predsednica Goussault .154

2. Kako se je društvo ustanovilo.154

3. Vincencijeva previdnost   155

4. Res se je vse posrečilo .157

5. Kako zvesto se gospe ravnajo po Vincencijevih pravilih . 158

6. Bolnišnica dobi novo podobo . 159

7. Pregled delovanja udov . 160

8. Govor . 161

9. Kako? . 164

Tretje poglavje.

Najdenci. — Žalosten stan teh revčekov . .' . . . 167

2. Kako je pomagati? . 168

3. Obravnava zadeve najdence.v ....  . ...  168

4. Ljubezen zmaga .170

Četrto poglavje.

Bolnišnice za galijote. — 1. v Parizu . 170

2. Bolnišnica v Marselji (sklep) . • • 172

Peto poglavje.

Ubožnice. — 1. Blagosrčni dobrotnik.174

2. Ubožnica presv. Jezusovega imena . 174

3. Kako bi se dalo tudi beračenje' odstraniti? . 175

4. Kako so reč pretresali . 176

5. Zavetišče za berače se ustanovi.178

6. Vincencijevo pismo.178

7. Romarska hiša pri sv. Regini.179

.Šesto poglavje.

Vincencij podpira ponesrečene Lotaringijane i. t. d. . 180

1. Lepa dežela postala je nesrečna dežela . 186

2. Vincencijeva neutrudljiva ljubezen, vsem pomaga . . 181

3. Mesta: Toul, Verdun in Metz poročajo:.183

4. Poročila iz mest Nancy in Pont-a Mousson . 184

5. Iz mest St. Michel in Bar le Duc ....''  185

6. Bar le Duc (Sklep) 187

Stran

Sedmo poglavje.

Srčni sprejem Lotaringijanskih ubežinov.188

1. Vse se k Vincenciju zateka — on pa vse preskrbi . . 188

2. Vincencijeva posebna skrb za mladino.189

3. Redovnice.Iy0

4. Žlahtniki. .190

5. Brat Matevž.191

6. Poročila iz Pikardije in Champagnije.192

a) Žalostni nasledki medsebojnih bojev . . . 192

b) Strahovito !.198

c! Vincencijeva previdnost.195

d) Sad dobrih del.195

e) Vincencijeva skrb za mrtve.197

f) Irski vojaki. 197

g) Dobre dela usmiljenja v Parizu in po okolicah . 198

h Vincencij podpira ubežine. (Sklep).199

Osmo poglavje.

Vincencij in medsebojne vojske.201

1. Vincencij se poda v kraljevi tabor. 201

2. Nevarnost .202

3. Kako so se sovražniki nad Vincencijem zmaščevali . 203

4. Nevarnosti na potovanji.204

5. Vincencij se povrne v Pariz.20fi

6. Medsebojne vojske — vdrugič.20G

7. Tudi stranskim je to priporočal.208

8. Kako je Vincencij povsod trkal — za mir.209

Deveto (mesto osmo) pogin\

je.

Raznoterosti.

1. Kako se je hiša sv. Lazarja v vojašnico spremen

2. Vincencijeve besede do misijonarjev

3. Srečen izid misijona ...

6. Vincencijeva skrb za zblaznjene dečke

5. Poredni sinovi ......

6. Kaj pa Vincencij pravi

7. Hudodelniki v bastilji ....

8. Zavod za vzgojo učiteljic .

9. Kako se je vitez Sillery poboljšal

10. Srečna smrt . ....

11. Prijor le Bon umrje ....

12. Vincencij pri umirajočem kralju Ljudoviku XIII.

la

210

210

211

212

213

213

214

215
215

217

218

219

220

Deseto poglavje.

1. Vincencij dvorni svetovalec

2. Vincencijevo uradovanje . . •

3. Kakošno podlago so si vložili ? .

221

222

223

302

Stran

4. Kako se je Vincencij napakam ustavljal.224

5. Kaj Vincencij misli o viših cerkvenih službah? . . 225

G. Vincencijeva trdnost.22G

Enajsto (mesto deseto) poglavje.

Vincencij, svetna duhovščina in redovniki.228

1. Kako je Vincencij škofom pomagal.228

2. Boj s sovražniki.228

3. Vincencij pomaga redovnikom.229

4. Kako je Vincencij zvite zanjke razvozlal.231

5. Vincencij in redovnice .232

(!. Vinsencijeva zvestoba v uradovanji.234

7. Vincencijeva nesamopridnosl.235

8. Vincencij ravna le po svoji vesti . 235

9. Počasen v določevanji, trden v izvrševanji ....  236

10. Molčečnost.237

11. Ne samoglaven.238

Peta doba.

Vincencij in njegovi misijonarji ....  ...  238

Prvo poglavje.

1 . Prve misijonske poddružnice.238

2. Misijon pri pastirjih .  240

3. Naselitve v Genovi in Turinu.240

4. Trska in hebriški otoki.241

5. Tuniške naselitve.242

6. Črtice junaštva.243

7. V Algeriji .244

8. Skrb za sužnje.245

9. Bogu samemu čast.247

Drugo poglavje.

Pravila. — 1. Zakaj še le zdaj ?.248

2. Govor.249

Tretje poglavje.

Vincencijevo vsakdanje življenje.254

1. Njegove nebrojne opravila.254

2. Njegov dnevni red.255

3. Letne duhovne vaje .255

4. Koliko zamore en sam mož.256

Četrto poglavje.

Trpljenje in bolezni.  267

1. Pravičnega Bog z bridkostmi obiskuje.257

303

Stran

2. Vincencij počrnjen.257

Najhujše bridkosti.258

4. Zguba misijonarjev .258

5. Anton Portail.258

6 Gospodičina le Gras.259

7. Vincencijeve bolezni.260

8. Še nekatere druge bolezni.260

9. Bolečine na nogah. 261

10. Kako je Vincencij vedel bolnikom pogum delati . . 262

11. Vincencij je opešal .262

12. Njegova potrpežljivost v boleznih.262

Peto poglavje.

Priprava na smrt.264

1. Kako se je Vincencij s smrtjo soznanil.264

2. Jezus Kristus vse njegovo zaupanje.265

Šesto poglavje.

Vincencij mirno v Gospodu zaspi

1. Tako pravičen umrje

2. Po smrti ... .

S. Slovesni pogreb ....

4. Molitve za ranjkim .

5. Najboljša svetinja . . . .

266

266

267

268
269
269

Jutranja molitev .

Večerna molitev ..

Sveta maša.

Molitve pri sv. obhajilu. — Vera, upanje, ljubezen
Prošnja za vreden prejem sv. obhajila ....

Litanije sv. Vincencija.

Pesem.

270

272

276

285

289

291

292

—OEEO-



.

1

\


Sveti

VINCENCIJ PAVLJANSKI

izgled krščanskih čednosti.

Pryi del:

Vincencijevo življenje in delovanje.

r

Po Maynardii in Galuri.

Kar bode čistega dohodka, obrne se za notranjo opravo cerkve
presv. Jezusovega Srca v Ljubljani, in sicer v misijonske namene.

V LJUBLJANI 1891.

Založili misijonarji iz družbe sv. Vincencija Pavljanskega.
Tisk J. Blasnik-ovih naslednikov.

7erni iii pPMl Sloracl!

Nate v teh bukvah priprosto popisano življenje
in dejanje milega, ponižnega, svetega Vincencija Pavljan-
skega, ki je marsikateremu izmed vas še malo znan, da-
siravno njegovi duhovni sinovi in duhovne hčere njegove
med vami živijo in vam služijo.

Velike reči je storil sv. Vincencij v svojem živ¬
ljenju na zemlji, kar razvidite iz teh bukev, a še vedno
blaženo deluje po vesoljnem svetu po premnogih svojih
duhovnih gojencih, po misijonskih duhovnikih, usmiljenih
sestrah in po sotrudnikih v toliko družbah sv. Vincencija.

Tudi med vami, preljubi rojaki slovenski! delujejo
duhovni sinovi in duhovne hčere sv. Vincencija, v svetih
misijonih, pri duhovnih vajah, po bolnišnicah, učiliščih
in drugih dobrodelnih napravah.

In že so nekateri sinovi in mnoge hčere tudi iz
vašega naroda duhovni gojenci tega svetnika, ter dobro
delajo v mili naši domovini in po drugih deželah.

Naš sveti Oče, Leon XIII. so poslavili svetega Vin¬
cencija Pavljanskega, ter so ga dali vsem dobrodelnim
napravam krščanske ljubezni za zavetnika ali patrona, in
ni še davno, kar so njegovega duhovnega sina, Janeza
Gabriela Perboyre prišteli med izveličane.

2

trudom pridobil in prihranil — naznanjaje s tem svojo
radodarnost v prihodnosti. Kadar ni več svojega imel,
je prosil svoje stariše, katerih krščansko ljubezen je
poznal in večkrat priča njih radodarnosti bil — mi¬
lega daru za reveže. Tudi so mu dovolili, da sme,
kadar bo iz mlina moko peljal, revnim, ki so ga na
potu srečevali, nekatere pešice podeliti.

3. Že v prvih otroških letih so se razodevale
njegove duševne sposobnosti, katere je oče le obču¬
doval. Daši je tudi velike in g-otove stroške pre-
videl, je Viljem Pavljanski le sklenil, Vincencija v
šole dati. Sicer je po skrivnem Božjem navdihovanji
ravnal, vendar ga je pri vsem tem neka samoprid-
nost vodila; mislil je namreč, ljubeznjivi otrok bode
enkrat podpora rodbine, ali motil se je. Nikdar ni
mislil Vincencij svojih sorodnikov od kmečkega stanu
odvračati, ker ta stan je, so njegove lastne besede,
najnedolžnejši stan, in za zveličanje duše najpriprav-
nejši; ravno tako tudi ni hotel, da bi kateri iz nje¬
govih sorodnikov se duhovskega stanu lotil. — Ne¬
zmerno veliko denarjev je šlo po njegovih rokah, a le
100 pištol*) so sorodniki dobili, pa še te so mu bile
od drugih za nje zročene. Poslal jim jih je o priliki
velike nesreče. Le enkrat jih je leta 1623 obiskal —
takrat že mašnik — pa jim ni nič druzega izročil,
kakor srčno željo, v ponižnem, revnem stanu ostati,
v katerega jih je Bog postavil. Ko ga je pozneje eden
sorodnikov v Parizu obiskal, ga je le s 10 tolarji na
dom odpravil. Vendar jih je vse presrčno ljubil. Ker
se je v resnici duhovna po redu Melhizedekovem in
samo le hišnika ter branitelja darov Božje previd¬
nosti štel, je tudi le uboge in z nadlogami obložene
za svoje prave sorodnike imel.

Drugo poglavje,

Viljem Pavljanski je sklenil Vincencija v šole
dati, zato mu je na prošnjo enega izmed sorodnikov

*) pištola je 7 goldinarjev. .

4

bukve učenika izrekov 11  (Petra Lombarda) razlagati.
Ko pride čas mašnikovega posvečevanja bil je izurjen
tako dobro v čednostih, kakor v vednostih. Dne 19.
septembra 1598 bil je v stolni Tarbški cerkvi subdi-
jakonom, tri mesce pozneje 19. grudna pa dijakonom
posvečen. — Lahko bi bil že meseca septembra pri¬
hodnjega leta mašnikov.o posvečenje dobil, pa se je
še eno leto na to pripravljal in je bil še le 23 .  sep¬
tembra 1. 1600 v graščinski kapeli sv. Julijana po
Perigeškem (Perigueux) škofu posvečen. Dneva nje¬
gove prve sv. maše nam ne more nihče gotovo po¬
vedati, trdi se pa, da je v kapelici Matere Božje de
Grace blizo Buzete v Albiški škofiji, katere samotna
lega, kakor, tudi nje revno zidovje, se je z njegovo
pobožnostjo najbolj vjemalo, prvikrat maševal.

Tretje poglavje.

i. Vincencij v Tuniški sužnosti.

Novoposvečenemu mašniku je bila na prošnjo
njegovega dobrotnika Komet-a, bolj pa še zarad nje¬
govih mnogih zaslug od duhovnih višjih, Thil, ena
izmed najboljših župnij Daške škofije izročena. Ker
je pa vedel, da ga bo nastop župnije v pravdo za¬
motal, se jej je odpovedal in šel nazaj v Tulozo se
bogoslovja učit. Ravno takrat je moral v Bordo po¬
tovati, zakaj, se ne ve. Dozdeva se, da je hotel ondi
gospoda Epernona, sorodnika svojih odgojencev ob¬
iskati, kateri mu je želel neko škofijo izročiti. V Tu-
luzi izve, da ga je neka imenitna in pobožna oseba,
ki je že delj časa njegove čednosti občudovala, v
svojem zadnjem sporočilu dedičem postavila. To je
bilo ravno prav. Premoženja sam nič ni imel, in del
dedšine, ki jo je po svojem ranjem očetu dobiti imel,
je svojim domačim prepustil, zatorej je denarje, katere
mu je omenjena oseba sporočila, si za dar usmiljenja
Božje previdnosti štel. Ko jih pride terjat, zve, da
niso gotova svota, ampak nek trgovec v Marselji mu

10

vice tožnika, a voljno jo je prenašal. Vendar ni no¬
beden, ki je videl, kako mirno, potrpežljivo in ponižno
je Vincencij vse prenašal, tega verjeti hotel, ampak
čedalje bolj so njegove čednosti občudovali.

3. Kako se je Vincencijeva nedolžnost izvedla.

Deset let je minulo. — Nekega dne župana (v
mestu Bordeaux) v ječo pokličejo, nek jetnik ima z
njim nekaj posebnega govoriti. Lekarski učenec je bil,
kateremu vest ni miru dala; zdaj je hotel svojo hu¬
dobijo obstati in obljubiti škodo povrniti. Pri taki
očitni spovedi se tudi županu vest zbudi in mu začne
očitati, zakaj je nedolžnega zatožil in pobožnega du¬
hovna tako osramotil. Pisal je Vincenciju prav dolgo
pismo, v katerem ga je odpuščenja prosil — in pri¬
stavil, da, „ako mi to prošnjo odbijete, bom sam v
Pariz prišel in kleče z vrvjo okoli vratu vas odpu¬
ščenja prosil. “ Pobožen duhoven je odpustil že koj
takrat, ko se je ta krivica zgodila, tudi ni dvomiti,
da je skesanemu županu to hitro na znanje dal, da
ni imel stroškov, truda in pota.

4. Vincencijeva junaška ljubezen.

Ta žalostna izkušnja ga je naučila, da ni dobro
s posvetnimi občevati, zato je Vincencij sklenil, se v
samoto podati in skriti, kjer bi le od Boga in revnih
poznan bil. Njegovo hrepenenje je bilo, da bi ga ljudje
zaničevali in pozabili. Mislil je celo svoje lastno ime
utajiti ter želel, naj bi ga kakor hlapca le po krstnem
imenu klicali. Povsod je pravil, da je neveden in poln
slabosti. Ali pobožni, ne le duhovni, tudi posvetni so
odvračali njegovo hrepenenje po zaničevanju s častjo,
in s spoštovanjem in so črne megle, s katerimi se je
obdajal, radi razganjali. Izvolil si je stanovanje v
predmestji sv. Germana, tu je bil dvor kraljice Mar¬
garete. Ta okoliščina, vzlasti pa dela krščanskega
usmiljenja, ker je večkrat druge prosil milih darov za
uboge, ga je seznanila z večjimi uradniki kraljice po¬
sebno z njenim tajnikom Du Presne. Ta je o Vincen-