Spominčica
na grob gospodične Ernestine Magušar, umrle 20. aprila 1905.*)
Pomlad evotoea klije po dožoli, ©voti© nobpoj \z zsmljQ sili spet, A ti si, evetka, zapustila svet, k)a evela v vesni vešno boš veseli.
Saj kakor evetko le na kvisku zpo, Za solneem jih obpaša hpepenonjo: I tebi le za veeno jo življonje Spsq plamtslo vsikdap ppegorko.
Ppav oni sveti dan, o Ernestina, Ko cJezus dal nam Rošnje je Telo,   . cJe bila tvoja pajeka žonitnina.
Vzppejel Zveliear tvojM© jq v nebo, Kjgp •zdaj jg tvoja srgena doraovina Y plaeilo ti za službo prezvesto! _________                                                                                        la.
*) Rad priobči ^Vrtec" ta sporoinček svoji tiekdanji pridni naročnici, ki se je V samostanski šoli v Škofji Loki kot pridna učenka tako vzgledno vedla in kot vzorna članica (asistentinja) Marijine družbe tako prikupila, da je ostala učiteljicam in učenkam v nepozabnem spominu. Se bolj se jc razodeio njeno bisemo lcpo srce v Leonišču v Ljubljani, kjer je silno hude bolečine trpela ne le z junaško potrpežljivostjo, raarvcč z neko angelsko radostjo, da je celo doktor S. rekel, da fe ona njegov edini bolnik, ki je vcdno vescl. Seveda je bila tudi vsa druga priprava za njeno srečno smrt kar moč skrbna in natančna. Naj počiva v rajskem miru!