Oba tipa ustvarjalnega postopka se vsak na svoj način spoprimeta s specifičnimi zahtevami, ki jih pred ustvarjalce slikanic postavlja ta zvrst knjige.
Že večkrat sem v teoretskih tekstih poudarila, da slikanica kot likovno tekstovna celota ni preprosto samo »tenka« ilustrirana knjiga, marveč povsem samosvoja knjižna celota, ki sledi zakonitostim lastne, se pravi slikaniške zvrsti knjige. Zato slikanica tudi ni samo »vsota« enakovrednih in enakomernih deležev, likovnega in tekstovnega. Gre za mnogo več, saj slika in beseda nista v nobeni drugi zvrsti knjige tako magično neločljivo povezani in zato tudi na docela samosvoj način izžarevata skupno estetsko sporočilo. Lahko rečemo, da slikanica, kadar doseže najčistejšo avtentičnost svoje knjižne zvrsti, postane pravi likovno-tekstovni monolit. Ali z drugimi besedami: sprepletenost likovnega in tekstovnega deleža v novo sozvočno celoto se zdi poglavitna značilnost slikanice.
To dejstvo pa slikaniškemu tipu knjige - tako avtorski slikanici kakor tudi so-avtorski - onemogoča, da bi polnovredno kandidirala za nagrado VEČERNICA, ki je nagrada za literaturo, se pravi zgolj in samo za umetnostno besedilo. Zato se mi zdi prav, da tudi s tega mesta v imenu tokratne žirije za VEČERNICO ponovno poudarim potrebo po posebni vseslovenski nagradi za izvirno slovensko slikanico. Te vrste nagrado poznajo vse slikaniško razvite dežele: v Nemčiji je to Deutscher Bilderbuchpreis, v Angliji Kate Greenaway Medal, v ZDA Caldecott Medal itd.
Slovenci že ^pol stoletja, kolikor je stara prva sistematično urejena slikaniška knjižna zbirka Čebelica (založbe Mladinska knjiga) nenehno dokazujemo sebi in svetu, da smo slikaniško razviti. Zato je na Slovenskem še kako aktualna nad-založniška nagrada za slikaniško zvrst knjige; ta bi vsaj do neke mere stimulirala ustvarjalce izvirnih slovenskih slikanic, prek njih pa tudi urednike oz. založnike kvalitetnih slikaniških izdaj.
Maruša Avguštin
o slovenski slikanici
Uvod
Izvirna slovenska slikanica je kot posebna oblika knjige za otroke v zadnjem času pri nas deležna posebne pozornosti. Zdi se, da je zanimanje zanjo povzročilo od konca 80. let prejšnjega stoletja dalje njeno nevarno izrinjanje iz založniške dejavnosti slovenskih založb in njeno nadomeščanje s prevedenimi primerki tujih slikanic. Ali je morda takemu stanju botrovalo zmanjševanje proračunskih sredstev za kulturo, ki so namenjena knjigi? Najbrž to ni edini razlog. Da bi opozorili na nevzdržnost takega ravnanja, še posebej ob priključitvi Evropski skupnosti, v kateri naj ne bi bili le kot posnemovalci uvoženih kulturnih vzorcev, so poznavalci slovenske ilustrirane knjige in njene najbolj reprezentativne oblike - slikanice pričeli biti plat zvona. Na srečanju Oko besede je pogovor o slikanici želel opozoriti na tovrstno problematiko pri nas in pokazati kvalitetno slikaniško bero, ki jo kljub pomanjkanju »pravih« slikanic premoremo.
42
Osnovne informacije o slikanici in avtorjih, ki so pisali in pišejo o njej
Temeljno slovensko literaturo o slikanici kot posebni knjižni obliki najdemo v člankih Nika Grafenauerja in Marjane Kobe. Niko Grafenauer lucidno analizira slikanico v njeni globinski prepletenosti besed in ilustracij, pogojeno v sodobni prevladujoči vizualnosti sporočanja in poudarja njen izjemno kompleksen vpliv na otrokovo kulturno in estetsko doživljanje. Marjana Kobe predstavi različne tipe slikanic, prilagojene starostni stopnji otrok, navaja različne vrste slikanic glede na sodelovanje pisatelja in ilustratorja, opredeljuje avtorske slikanice in slikanice brez besed, našteva vrste slikanic z ozirom na obseg in obliko ilustracij v njih. V razpravo vključi tudi evropsko in svetovno slikanico z navedbo najpomembnejših avtorjev. Posebej obravnava slovensko povojno slikanico. Ne glede na časovno odmaknjenost ohranjata razpravi polno aktualnost in sta za poznavanje knjižnega medija slikanice izjemnega pomena.
O tem, da v slovenskem prostoru nimamo veliko »pravih« slikanic, temveč predvsem bogato ilustrirane knjige, lahko razberemo iz obširnega pregleda slovenske slikanice in knjižne ilustracije z naslovom Bogastvo poetik in podob avtorja Igorja Sakside (Besedilo je nastalo za zagrebško posvetovanje o slikanici, ki ga je 24. 4. 1999 organizirala hrvaška sekcija IBBY).
pomembno dopolnilo k poznavanju slikanic prinaša razprava Verbalno in vizualno ugledne mednarodne strokovnjakinje za mladinsko književnost Marie Nikolajeve iz Švedske z obsežnim seznamom evropskih in ameriških slikanic in strokovnih tekstov različnih avtorjev na temo slikanice (v 58. številki revije Otrok in knjiga). Žal večine navedenih tekstov in slikanic v slovenskem prostoru nimamo. Nobena avtoričina trditev pa ne spodbija spoznanj Nika Grafenauerja in Marjane Kobe, temveč jih le dopolnjuje in nadgrajuje. Pomembna je trditev Marie Nikolajeve, da je slikanica medij, namenjen skupnemu branju in ogledovanju slik otrok in staršev oziroma odraslih in da posamezne slikanice po svoji zgradbi opozarjajo na tak pristop »s tekstovnimi in vizualnimi vrzelmi, ki jih otroci in odrasli različno zapolnjujejo.« Ne da naši strokovnjaki tega ne bi vedeli, toda Maria Nikolajeva to tudi jasno zapiše. Je morda tudi v navedenem vzrok, da smo pri nas pričeli na slikanico ponovno opozarjati? Smo zaslutili njeno posebno vzgojno poslanstvo? Morda tudi tržno vrednost? Doba, ki očitno postavlja v ospredje vidno pred prebranim, sili avtorje v skrajno zgoščanje besednih sporočil in ustvarjalno koriščenje vizualnega. Doba, ki jo zaznamuje odtujenost med ljudmi, kliče po zbliževanju. Zbližanje med najbližjimi lahko pomaga pri odkrivanju in spoznavanju tistega, kar nam življenjska naglica usodno jemlje.
Navedena literatura o slikanici je le zelo skrčen izbor razprav, vendar verjamemo, da lahko v marsičem prispeva k poznavanju kompleksne literarno-likovne, likovno-literarne ali samo likovne oblike slikanice.
Nekaj slovenskih slikanic in primerjava s tujimi z ozirom na likovni izraz
Iz slovenske slikaniške zakladnice navajamo za obdobje 1977 do 2003 izbor slikanic, ki naj pokaže njene značilnosti, odlike in morebitne pomanjkljivosti z ozirom na likovni jezik. Nove slovenske avtorske slikanice (in ilustrirane knjige), ki v zadnjem času uspešno prodirajo na tuje tržišče, zbujajo upanje na ponovni razcvet v 60. letih 20. stoletja mednarodno že močno uveljavljene slovenske otro-
43
ške knjižne ilustracije, tokrat v časovno in družbeno pogojeni novi obliki, ki po našem mnenju prispeva opazen delež k evropski slikaniški umetnosti.
Za slikanico brez besedila navajamo Maruško Potepuško (Mladinska knjiga, 1977) Marjana Amaliettija (1923). Arhitekt, plodovit ilustrator in avtor stripov Marjan Amalietti je slikanico oblikoval v koloriranih risbah v obliki nizanja prizorov v pravokotnih sličicah ali v eno- in dvostranskih prizorih, ki razgibano, prepričljivo in zabavno posredujejo Maruškino zimsko avanturo na preprost, realistično pripovedni način
Če Maruško Potepuško primerjamo s slikanico brez besedila angleškega ilustratorja Raymonda Briggsa (1934) Sneženi mož (prvič izšla 1978 v Veliki Britaniji, pri nas pa pri založbi Educy, 2001) opazimo, da je briggsova likovna pripoved polna otroške domišljije, slikana v akvarelni tehniki v majhnih pravokotnih sličicah, ki ustvarjajo poetično razpoloženje, medtem ko je Amalietti v Maruški Potepuški stvarnejši.
Avtorsko slikanico naj predstavi Čudežno drevo (Mladinska knjiga, 1995) Marlenke Stupica (1927), umetnice, ki je ustvarila vrhunski ilustratorski opus za najmlajše in odrasle. pri iskanju svojega likovnega izraza je marlenka Stupica v začetku izhajala iz slovenske ljudske umetnosti, če ji je to narekovala snov. Ob tem je gradila svoj prefinjen klasičen ilustratorski izraz, ki je hkrati pogosto poln skrivnostne pravljičnosti. V obravnavani avtorski slikanici je Marlenka Stupica dosegla pravljičnost predvsem s pomočjo barvnega moduliranja drevesa in bitij na njem z naslonom na barvita ozadja. Ilustracije in besedilo razkrivajo umetničino tesno povezanost z naravo in z otroškim dojemanjem sveta, ilustracije same pa pomenijo pravo mojstrstvo v preoblikovanju realnega sveta v magični svet. Žal je tipografija za besedilo nasproti nežnim celostranskim ilustracijam preagresivna.
Ob Marlenko Stupica postavljamo Mauricea Sendaka (1928). Čeprav je njun ilustratorski izraz povsem različen, ju druži nesporna kvaliteta ilustracij. Maurice Sendak je 2003 prejel nagrado Astrid Lindgren za življenjsko delo, slovenska sekcija IBBY je Marlenko Stupica predlagala za isto nagrado v letu 2004. Za slikanico Where the wild things are, ki jo hrani tudi Pionirska knjižnica v Ljubljani, je Sendak leta 1970 dobil Andersenovo nagrado; tudi Marlenka Stupica je že v 50. in 60. letih 20. stoletja prejela za svoje ilustracije številne mednarodne nagrade. Če primerjamo slikanico Čudežno drevo s Sendakovo Where the wild things are (Tam, kjer domujejo divje stvari), opazimo razlike, podobnosti pa ne. Pri Sendaku prevladuje risba, pri Stupici barva; naša ilustratorka je v Čudežnem drevesu subtilna in blaga, medtem ko Sendak v svoji slikanici izraža otrokovo agresivnost z nizanjem strašljivih figur in njihovih vragolij. Obema pa je poleg visoke likovne kulture skupno resnično poznavanje otroka, čeprav Sendakova slikanica govori o dečkovem obvladovanju lastnih strahov, v Čudežnem drevesu pa slikarka posreduje pravljično poglobljeno doživljanje lepot narave.
Tip slovenske klasične slikanice, ki vsebuje razmeroma obsežno besedilo in je zato bližji bogato ilustrirani knjigi kot slikanici, je knjiga Zelišča male čarovnice (DZS, 1995), ki jo je napisala Polonca Kovač, ilustrirala pa Ančka Gošnik Godec (1927). Ilustratorka je z njo ustvarila enega od vrhov svojega bogatega opusa slikarskih ilustracij v poetično obarvanem realističnem slogu s številnimi opisi zgovornih nadrobnosti in z duhovitim nadgrajevanjem besedila. Slikanica ima izobraževalno vsebino, vendar jo je slikarka tako bogato opremila s pravljičnimi dodatki, da je pri še tako skrčenem izboru ne smemo spregledati. Zaradi posebnega
44
značaja (izobraževalna vsebina in pravljični pristop obeh ustvarjalk) tej slikanici ni lahko najti primerjave s tujimi.
Majin mali vrt (1987 izšla v Stockholmu v založbi Raben&Sjogren, v slovenskem prevodu pa leta 2000 pri založbi Kres), avtorska slikanica uveljavljene švedske ilustratorke Lene Anderson (1952) je Zeliščem male čarovnice podobna predvsem po vsebini in delno v privlačnih akvarelnih ilustracijah, vendar je Ančka Gošnik Godec v eno- in dvostranskih podobah veliko bolj slikarska in pri predstavitvi posameznih zelišč realistično dosledna.
Mogoče bi bilo zato bolje Zelišča male čarovnice postaviti ob bok slovaški slikanici Drevesna tovarišija (izšla v založbi Mlade lete v Bratislavi in pri Mladinski knjigi v Ljubljani, 1988) Ivana Kalaša z ilustracijami Františka Blaška (1948), čeprav je njegov ilustratorski izraz v obravnavi prostora modernejši, v topli barvni skali pa manj slikarski kot pri Ančki Gošnik Godec. Slikanica, za katero je značilna izjemna realistična natančnost v kombinaciji s pravljičnostjo in slikarsko obravnavo snovi, je izšla tudi na Češkem (1977) in v Litvi (1977).
Akcijsko slikanico odlično zastopa slikanica Jure kvakkvak (Mladinska knjiga, 1976) Saše Vegri z ilustracijami Kostje Gatnika (1945), ki vsebujejo elemente stripa, iz katerega je Gatnik kot ilustrator izšel. Duhovito, jasno in dinamično kolorirano risbo spremljajo deli besedila v oblačkih in nizanje posameznih prizorov v pravokotnih in kvadratnih okvirih.
Ob Kostjo Gatnika postavljamo Tomija Ungererja (1931), svetovno uveljavljenega ilustratorja francosko-nemškega porekla, in sicer s slikanico Kleopatra se sanka (prvič izšla pri švicarskem Diogenesu, v slovenskem prevodu pa 1996 pri DZS). Sorodnosti med obema opažamo v prevladujočem risarskem načinu ilustriranja, v pravokotno uokvirjenih ilustracijah, v akcijskem podajanju zgodb, obogatenih z nadrobnostmi, polnimi humorja, ki so likovno tako nazorno predstavljene, da bi jih razumeli tudi brez besed. Ob tem pa je ilustratorski izraz obeh povsem različen in zato avtorsko takoj prepoznaven.
Lila Prap (1955) in Mojca Osojnik (1970) prinašata v slovensko avtorsko slikanico novosti in svežino. Obe sta s svojo ustvarjalnostjo za otroke že zbudili zanimanje tujih založnikov. Lila Prap se je s svojimi ploskovito obravnavanimi živalmi intuitivno približala klinopisom kot nekakšnim znakovnim ponazoritvam za živali. Te so v svoji govorici jasno prepoznavne, oblikovane navadno v črni obrisni risbi in v živih lokalnih barvah ter vključene v barvita ozadja. Predvsem pa so avtoričina besedila in ilustracije polne humorja in nevsiljive poučnosti. Njena likovna govorica privlači otroke in odrasle. Naštete značilnosti lahko razberemo iz njene slikanice Zakaj (Mladinska knjiga, 2002).
Likovni izraz Mojce Osojnik je zelo kompleksen. Pogosto so njene ilustracije, v katere rada vključuje fotografijo in kolaž, moderne slike, polne različnih prostorskih pogledov in filmskih rezov, ki pa se logično vežejo na pripoved. Slikarko posebej označuje bogastvo originalnih izmišljij. Njena besedila so lahko ekološko, pa filozofsko obarvana (Hiša, ki bi rada imela sonce, Mladinska knjiga, 2001). Njena najnovejša slikanica Polž Vladimir gre na štop (Mladinska knjiga, 2003) je slikovita, razigrana, domišljijsko in oblikovalsko razgibana upodobitev polževega potovanja na zanj oddaljeni zelenjavni vrt. Polž na poti doživlja vse mogoče peripetije, dokler ne spozna, da »se tudi počasi daleč pride« in ponovno zastavi pot, tokrat sam. Zabavne dogodivščine skozi vrsto dvo- in enostranskih ilustracij so vrhunske oblikovalske rešitve, kot celota zanimive tudi za odrasle, v številnih
45
drobnih humorističnih detajlih živih barv pa privlačijo otroke različnih starosti. Obe avtorici še najlažje postavimo v bližino Erica carleja (1929), znamenitega ustvarjalca avtorskih slikanic nemškega rodu, ki živi in dela v Ameriki. Čeprav so vsi trije po likovnem izrazu različni, jih druži velika igrivost, izjemen posluh za vzgojne in izobraževalne vsebine, posredovane na privlačen in zabaven način. Povedano velja še posebej za Lilo Prap. Za primer carlejeve slikaniške ustvarjalnosti navajamo Godrnjavo pikapolonico (New York, 1977, slovenski prevod je izdala založba EPTA, 1998).
Pregled zaključujemo s primerjavo slikanice Kraljična na zrnu graha (Mladinska knjiga, 2003) Hansa christiana Andersena, ki jo je ilustriral Marjan Manček (1948), s slikanico Odvratne rime Roalda Dahla (Velika Britanija, 1982, slovenski prevod je v prepesnitvi Milana Dekleve izdala Mladinska knjiga, 1995) z ilustracijami Quentina blakea (1932), izjemno uveljavljenega angleškega ilustratorja in avtorja besedil za otroke, dobitnika Andersenove nagrade za življenjsko delo 2002. V Mančkovi interpretaciji Kraljične na zrnu graha gre glede na tip knjige za »pravo« slikanico z enakim besedilom kot v istoimenski slikanici, ki jo je leta 1975 ilustrirala Marija Lucija Stupica, vendar je Manček pravljico s svojimi ilustracijami inventivno posodobil. Avtor s svojo risbo sledi besedilu znamenitega danskega pravljičarja in ga hkrati spreminja. Kraljeviča in kraljično je na primer spremenil v današnja najstnika: kraljevič potuje po svetu s kolesom, vsa premočena kraljična pa se na dvorišču kraljevega dvora pojavi s potovalno torbo. V ozadju vidimo džip, s katerim se je pripeljala. Vrsta nadrobnosti ob duhoviti karakterizaciji protagonistov zgodbe otroke zabava, z večplastnostjo likovne interpretacije pa slikar govori tudi odraslim. Poleg originalne Mančkove risbe, v kateri se ustvarjalno prepleta vpliv karikature, stripa in elementov ljudske umetnosti, je opaziti tudi panoramske poglede in predvsem v nočnih prizorih sugestivno govorico barv.
Quentin blake v Odvratnih rimah s suvereno, skicozno kolorirano risbo podobno kot Manček zadene v srž pripovedi in jo s humorjem še žlahtni. V Odvratnih rimah, kjer imamo opraviti z različico antiavtoritarne vzgoje iz 70. let (v našem primeru gre za parodije na klasične evropske pravljice), je ilustrator posebej domiseln in izviren v humorni interpretaciji oseb. Tako kot Marjan Manček v Kraljični na zrnu graha, postavlja tudi Quentin blake v Odvratnih rimah pravljične junake v sodobno okolje in pri tem podobno kot Manček nagovarja otroke in odrasle.
Marjan Manček za svoje žlahtno ilustratorsko delo ni prejel tako blestečih nagrad kot Quentin blake, vendar verjamemo, da bo s svojo originalno, duhovito, spodbudno, včasih tudi kritično ilustratorsko pripovedjo prej ali slej prepričal mednarodno žirijo.
Ob primerjanju slovenskih slikanic s tujimi opažamo večjo zadržanost slovenskih ilustratorjev pri uvajanju likovnih novosti, ne moremo pa govoriti o šibkejši povprečni likovni kvaliteti. Dalje je bilo do nedavnega za slovenski prostor značilno veliko pomanjkanje avtorskih slikanic. Vzrok za to vidimo med drugim v manjšem številu pisateljev mladinske književnosti v primerjavi s številčnostjo ilustratorjev in v želji urednikov, da bi pridobili čim večje število avtorjev s kar najbolj kvalitetno oblikovno raznolikostjo. Šele v zadnjem obdobju je opazen porast avtorjev slikanic (tudi avtorskih) z jasno prepoznavnimi osebnimi slogi. Zasluge za to lahko pripišemo med drugim Oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (od 1984), ustanovitvi Slovenskega bienala ilustracije (1993), sodelovanju slovenskih ilustratorjev na
46
BIB-u v Bratislavi in na sejmu knjig za otroke v Bologni. Nenazadnje tudi Založba Mladinska knjiga spodbuja slikaniško zvrst knjige in s tem posredno budi podobne težnje pri drugih založbah. Želimo verjeti, da se prebuja tudi občutljivost širše kulturne politike za uveljavitev kvalitetne izvirne slikanice. Dobra slikanica je namreč v svojem bistvu popularna knjiga in kot taka tudi tržno uspešno blago. O tem pričajo primeri v tujini in tudi prodor naših najboljših ustvarjalcev na tuja tržišča.
Če bodo slovenski ilustratorji gojili osebno likovno senzibilnost in razvijali avtorske rokopise ter hkrati pozorno spremljali tokove tovrstne ustvarjalnosti v svetu, lahko pričakujemo, da bo naš doprinos k evropski ilustraciji še bolj opazen in prepoznaven. Pri tem ne moremo in ne smemo biti zadovoljni s povprečnim. Enako ne moremo pričakovati, da se bo dobra slikanica uveljavila na mednarodnih trgih brez organizirane, verjetno tudi bolj agresivne tržne politike. Ponavljanju, da imamo Slovenci avtorje, ki jih s ponosom lahko pokažemo svetu, naj dodamo opozorilo, da bomo morali znati najboljše prav ponuditi. To je izziv, ki ga postavlja pred nas tudi naša vključitev v Evropsko unijo.
Literatura
BIB (Bienale ilustracij v Bratislavi), Bratislava 1999, 2001, 2003
Carle Eric: Hol uns den Mond vom Himmel! Eric Carle zum 70. Hildesheim: Gerstenberg, 1999
Feaver William: When we were young: two centuries of children s book illustration. London: Thames&Hudson, 1977
Grafenauer Niko: Slikanica in njeno sporočilo. V: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945 - 1975. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Str. 7-14
Hurlimann Bettina: Svet v slikanici: moderne slikanice iz 24 dežel. Zurich, Freiburg: Atlantis Verlag; Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968
Kobe Marjana: Slovenska in svetovna slikanica. V: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945 - 1975. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Str. 15-24
Maccan Donnarae & Olga Richard: The child's first books: a critical study ofpictures and texts. New York: The H. W. Wilson Company, 1973
Mednarodna razstava knjig za otroke na knjižnem sejmu v Bologni 2000, 2001, 2002, 2003 Nikolajeva maria: Verbalno in vizualno. Otrok in knjiga 30 (2003), štev. 58, str. 5-26 Pitz Henry C.: Illustrating children s books: history-techique-production. New York: Watson-Guptill Publications, 1977
Saksida Igor: Bogastvo poetik in podob. Otrok in knjiga 26 (1999), štev. 47, str. 12-24
Lila Prap AVTORSKA SLIKANICA
Kako so nastale moje slikanice?
Pravzaprav čisto slučajno. Po zgodbah za malo starejše otroke, objavljenih v različnih revijah in knjižnih izdajah, sem pri reviji Ciciban objavila serijo zelo kratkih pesmic za najmlajše z bogatimi ilustracijami. Objavljen material se je uredniku Andreju Ilcu zdel dobra osnova za slikanico in povabil me je k sodelo-
47