Xavier de  Maistre
Mlada Sibirjanka
(Dalje.)
I ohrotnk-i iz Jekaterinburga sta obolelemu trgovcu nu-I ročili, naj vednu tako uredi, <la bo Praskovija vcdno brez posebnih težav nadaljevala potovaiije tudi iz Niž-njega Novgoroda naprej. Toda v tem mestu je nista pvi-poroeiK uobenerau znancu. Praskovija se tutli »i misIiJti v mestu ustnvljnii. A nesreča na Kami jt- zmedla račune. Bilti je toroj brez varstva, bre/. znanih Ijndi. ko so jo čohiarji priiiepli bolno ua breg.
\e daleč otl pristanišča je zagledala cerkev in samo-stun. Napotila se je tja, da bi tukaj uajprej prosila, potem šele bi šla v uicsto prtmit. Ko je vstopila v žt- nekoliko za]>ušČeno cerkev, je zasliaala izza oninv.jii pobožno petje redovnic, ki so opravljale večerno molitcv. \ zela je to za dobro znamcnje.
>C'q mi bo Bog pomagTiii izvršiti inojo žeijo, boiu postala redovnica« je obljnbila sajna )3ri sebi. s-Poteiu si bom štela v dolžnost samo, da se zalivalim Bngu za (ako milost.«
Kd jc stopila iz cerkTe, se je solnce potapljalo v rusko poljano. Posialfi k- nckoliko na cerkvenem pragu in se zamaknila v lepi prizor. Mesto Nižnij \ovgorod, ki !eži ob izlivu Oke v Volgo, ne raore imeii boljše in lepše lege. rraskoviji se je zdelo. da je inesio neskončno. Skoro se je zbala,
Odhajaje iz lŠima je vitlela nevarnosti, ki škodujejo samo lelesu. I ripravila si* je na lakoto in na Še tako hnd mraz, da. celo na srnrt. Kt> l>a je spnznala vrednost dmžbe, je spozuala Tiove nevarnosii, spričo katerih i" je zapusčal pogum.
ko je odŠla v pustinjo, je morda že slutila puščobo velemest, kj&rflfl revež popolnoiua pozabljen sredi množice, kjer v groznicavi naglici '9 šumu vidi nči, ki ne vidijo, in  vidi ušesa, ki ne slišijo.                          V
Odkai je pri jekatfiinburŠkik prijateljicah spoznala takozvano olikM ki jo zahleva boljša družba, je v njej vzrasla sencu nerazumljivega ptmoatfl Poskusi, ki jih je zahteval iijen položaj, so ji bili v večjo inuko ko kdffifl poprej.                                  .                                                     .JM
--kje bum uašlu tako dubrih prijateljev, kakršue suui zapustilg^H Jekaterinburgu? Tisoč vrst me luči od njiii. Kaj bom ucki počela v F^^^H graiiu, kako hom. reva, prišla v caisko palato, če pa se liojim tu p1^^| /.a pohlcvno preiiučiŠee^c                                                                    -|^H
Take iii enuke misli ji niso vlivale poguma v potrto srce. >ko»^^H obupa\ala. lo so bili treuutki bridke prelzkušnje njene trtlne ^j^^f Bridko je zajokata.                                                                            3^|
Kinalu pa je, kakor da bi jo obsijala puscbna milost. poilačila s^^| iu si očilala slabust. Kaj jo veadar inoti, da ne zaupa več v Buga? Pr^^H je otlpuštenja augela \aruha.   1 ako navadu j<* oliranila ,šf od otrošklh,^H
>Brez dvoiua mi je ta vdihnil srečno misel, brez d\ oma mi je &h^^| varuh rekel, naj stupim v cerkcv, da dobiui pri Bogu pogum. saj mi ^(I^H hrauii  pri  vst'h   težavah,«   je  Praskovija  pravila   poznujc.                     ^m
V rcsnici se je iiamreč \ rnila v eerkev in prosila kakor že tolikokrat božjcga varstva.                                                                                       -!
Redovnica vratorica pa je priŠla prav tedaj zaj)irut. Slcdila je Prask<j*i viji, ki je iii opazila, aiupaJc je začela goreče inoliti. i oda rudo^ aica jfm pristopila in ji povedala, da cerkev ob tem času po navadi že zapro. i}ras^i| vija sc je kar prestrašila, nato pa je otroško nedolžao hitela pojan^H po čcrau se je vrnila v cei-kev.                                                             J^|
Kazložila je redovuici, kako ucrada bi prosila za prenocišče v ka^^H krČrai, kjer se natepejo vse vrste Ijucli. Poljubila je redoriiici rokof^f jo s tihim glasom poprotila. nuj ji izprosi prenočišče v samostaitu, pa č^i^H na hotlniku. iSestra vratarica je odvruila, da v saniostauu nc morcjo ^^| uočcvati tujcev, cla pa bi častita seslra prednica goiuvu radu u(»>gi pora|H s čunerkoli postregla.                                                                          VH
i-i\e žclini drugega kakor zavetišča čcz uoč.« je nekoliko samozaveŠBM odkimala Praskovija in pokazala na torbico, v kateri je nosila clenaS »Dobrotni gospe sta nii nupru vili obleko ijt int! (uliko oskrbcli s sredstvO da nekuj časa lahko polujcni brcz milosčine, Sarao za to noc vas prosinuj poteni gcem takoj naprej.                                                              _
Sestra vratarica jo je skozi vegaste samostanske bodiiikt- vt-dla dfiL častite sestre preduiee.                                                                         ^l
Ta je bila ravno sredi molitvc. Srstra vratarica sc jc ustavija pri vs^H Lu pokleknila. Isio je storilu Praskovija proseč Boga. naj gaiu? predli^B da ji bo naklonjena.                                                                                ''
Ko je prednica končala s svojo molitvijo, je Praskovijo prijaz.nu dn^ aila. Pruskovija sc je predstavila, ljubko, kakor je zuaia samo ona, p^ttd dala o svojem potovauju, pokazala potni list in prosila za prenočišče, J^H je brcz odluga dobila.                                                                         ,JH
Kmalu je stala sredi rcdovnic, ki jih je v opatinjino sobo prig^H radovednost. Praskovija je punavljala svojo zgodbo preprosto, a tako ^^| vorno. da so se ženske jokaic in jo imelc ratie. trna bolj koi druga.       -^H
Opatinja jo je prenočila v lasiiii celici. Takoj, ko jt; dekleta soozafljffl je iiiiela v mislih, da jo piidrži in jo vŠleje med aoviiike svojpga saniosta^H
Praskovija se je že davno namo.nila, da postane reduvnit-a, Če ie v^9
nji*n<> potovaiijc. Skozi ct-lo povest stc videli. da muru po njencm mnenju fview l*žati ob poti. ki držr v Petrograd. V Jekaterinburgu šele je zvedela, kako -«.¦ mtiti. A vfiidar je hrepenela, da bi se posvetila v tem mestu, kjer je jjukupanili toliko svetnikov. V kakcm samostanu, ki jih je na stotiiie v inestu. je hotela čakati zadujo uro. A zdaj je bila drugače poučena in v resniei je čutila, da ni nobene iežave, če si Nižnij Novgorod izvoli za poslf<lnje zavetišče. Joda prednici je samo obljubila, da se ho nekoč še oglasila. Ko jo je maii prednica silila, dti naj takoj izvrsi redovne obljube, jq jo oclločno zavrnila.
Ali pa vem, kaj Bog od mene zahteva? Hočein in žolim tukaj v samo-staiiu počakati na belo žcno. Toda, ali je taka volja božja, ne vem. Kdo mi tnorc zajfntoviti. da se Bog tcinu ne protivi?-r
Pritv rnda jc ostala nekaj dui v saraostauu, da bi si odpočilo iu si iiabraU svt-žih inoČi za pot \ Moskvo. Ko je že mislila oditi, je 2ačutila neiiadoma .silno utrujenost in morala je v postcljo. ^ rgla jo je zopei nevarna boU'/*'H. Odkar je padla v Kamo, jo je napndal hud kasclj. Kuhala jo je vročina, pretresal jo je niraz. Vst zdravniki, ki jih je mafi prcdinca sklicaja k bolniški postelji, st> obupali nad njo in njenini zdravjeui. Le Praskovija je še vedno tako trdno upala, kakor takrat. ko jc v spremstvu obeli prija-teljev preguancev odhajala iz Išima.
Prav dobro \tiii du ni še prišla moja ura. Bog mi bo dovolil in dal, da dovršiin uačrt. ki sera ga našla v srcu  še Čisto raajhna.«
Iu res je kakor po čutležu okrcvata, čeprav počasi. Cclo poletje je ostala šc v samostanu. '/.c itak slabotnega tclesca ni mogla potu vati peš. S pošto pa 5e inajij, ker ni iincla deuarja. kazalo ji ni drupetra, kakor tla počaku snega. Saui drče lahno in nrno preko zasiieženih poljan in Prasko-vija bi dospela v i'etrograd udobnejc kukor na ucrodni telegi,
V lein Čakanju je živela popolnoiua po redovnih pruvitih in celo tako strogo, tlu ji je skoro škodovalo. Izpopoinjevala se je v branju iu pisanju.
Prednica, ki jo jc vzljubila im prvi pogled. jo jc zdaj spoštovala. Sestre redovaice so ji stregle na vso moč iit meio uioliie za Praskovijino zdra\}c: nikoli niso za trcnutrk podvomile, da se Praskovija nekega dne vrne iz Petrofirada, vesela, da je izpoluila svojo nalogo. In nato bo izpolnila ob-Ijubo. ki jo je dala prednici, in bo postala draga sestra v njihovem samo-stanu.
Ko je sneg pobeJi) ccste. je sedla na sani in se odpeljala proti Moskii. Potovala jc v druŽbi. Saj jc imelo mnogo ljudi isto pot.
Ker je prednioa ni mogla odvrniti od potovanja, ji je dala priporočibio pismi) ua svojo prijateljico v Moskvi, na gospodičmi S. Zagutovila je na-zaduje lt* Piaskoviji, naj pricle v samostau kadarkoli hoec. vst-lej bo sprc-jetn kakor Ijuba bcerkica, Pa naj že izvršt svojo nalogo aJi pa iw. priti tnora šc k njej. Častita mati jo jt* potjubila iia čelo in komaj potlačila solze.
A Moskvo je Praskovijti dospela brez ovir in nevarnosti. Gosj>odičnu S. jo .ju gosfila uckaj dni, poiskaia ji tovarisa in spreraila za poi v Petro-grad in jo oskrbela / drugimi potrehščiuamj. V dvajselib dueh jt* pustila Pra.skovija pot od Moskvv do Pctrograda zn seboj. Voziia sr jv s prijaznim trgovL-um iz Moskve.
Gospodična S. ji je napisala priporocilno pismo za princeso T., ki so jo v Petrngradu zelo spoštovali. Povrhu tega je liraiiila priporočilna pisma od jckatt'iin]>urŠkih dobrotnic. Ta pisma so biln t-dina opora v vrvenju glav-ncg-a nicsia. kaiuor je dospetti srodi februarja. f.eio in po{ je poiovala iz Išinm v Petrograd.
Bila je Lzmučeua clo suirti, njeuo živLjeiije je viseLo na iiitki. \ ieuij^| /:c\o sc je spremeiiila, odkar je odšla iz šibirije. A nekaj je ostaJo nespjH metijeuo. Pogumu je iiuela v Fetrogcadu pcav toliko kot ptvi dan pc^H van j ii,                                                                                                   ^^H
\astaiula se je pri svojcin vodniku, trgovcu iz \losk\r. ua RulurLusk^H aabrežju. Nato je nekaj Časa bludila po nieslu biez etlja, .\i vedela, lc^H aaj počue, ni vedela, kam uaj se obrue s priporočilmmi pismi. Trgovec^^B bil ves zaverovau v kupčije in se ni nieuil za njo. Rekul je sictr, dftj^| poiskal kueginjo T., toda kmalu ga je klicaia kupčijska zadeva v H^^| Praskovijo je prepustil varstvu svoje žene, ki je dobro ravuala z njo, tt^H ajeiia pota se m pobrigala.                                                                    .^^H
\ tej zadrcgi ji je sveto\al jiekdo, ki je stanoval v isti hiši, uaj na^^H prošajo, da bi še enkrat pregiedali obioibo iu oUsodbo njenega oceta^^^f audil se je, da poišce pisarja. ki bi piošnju napisal. Praskovija se je sp^^H nita na uspeh, ki ga je doživela s prošnjo na tobolskega guvernerja, ^^H UBpt-'h jo je polnlil, da je privoliju, Sesta\ila je prosujo, kajpada zelo ^l^^^H saj ni iinela pojma, kako se pišejo in sestavljajo iake prošnje.             !^H
PriporoČilna pisma je menila porabiti pozneje. Do zdaj ji je v P^^^| gradu še vse spodletelo. Niti z enim naslovom se ni mogla okoristiti.      ^^M
S prošnjo je ueko jutro po dolgem povpraše^anju stala pred me^^| hišo. Stopila je po stopuicah navzgor iii preden se je zavcdala, je že i^H v pisarnah. Kar vroče ji je po.stalo. ko pa ni \edela. na koga naj se ob^H 6 svojo zndevo. Pisarji. katerim jc molila svojo listino. so jo komaj iit^^^H pogledati in so pisali naprej. Srečalo jo je mnogo drugih gospodov, ftl^H so hiieli inimo: ognili so sc je. kakor kamna na cesti, namesto da ^^^H poslušali in sprejeli prošujo. Cclo čuvaj se je obrnil od nje. Saj ni I^H videti nevarna. STeča -v nesreči je boiela, da sta se zaletela drup v dro@^^| ko ye mu je Praskovija ponižno uraaknila na stran. Starec je nejevolj^H pobaral. česa išče t dvoranali.                                                              J^H
Pokazala mu jc j>rošujo in ga rotila, naj jo odda v prave roke. Pa d||^| jo je imel za beracito iu jo je pognal skozi prve duri.                       ^H
Ni se upala vrniti iji je ostala ves dopoldan na slopnicah ter skl^^H da pokažu prosnjo prveniu, ki pride mimo nje. Opazovala je Ijudi, ¦iši^H stopafi iz lepili vozov iu hiteli po siopnicah. Zvezde so se jim sveti|fl^^| prsilh niet- je žvenkeial ob boku: zlati na.Šitki ua ramah ib na rokavl&^H zapcljnli Praskovijo. do je gospodo imela zn častnikr. Tch se ni n|^H ogovarjati. ampak je čakala. da zagleda višjega uradnikn. ki bi ji l$fl^| pomoge].                                                                                          *                     rl^l