Jtrinki iz Dachaua pO pripovedovanju interniranca Štormana Leto 1941. Temne zloglasne marice so nemirno švigale in pobirale vedno nove žrtve. Med mnogimi sem bil tudi jaz. Natrpan zaprt kamion: pritajeno joka- nje mlade matere z dojenčkom na prsih in sunkovito dihanje v nemi tišini. Dve mrzli cevi, naperjeni v nas, sta jo še povečali. Kdo bi še opisoval dvodnevno vožnjo brez hrane in pomešano z ostrim duhom nafte. Le pretresljivo vikanje dojenčka je povečavalo v nas neskonč- no žalost in usmiljenje ... »Heraus!« Na mestu. Velikanska rav- nica vse naokrog. Visoka, bodeča žica in za njo široki kanal. Nešteto lesenih barak žari v rumenem majskem siju pred nami. Naš novi dom... taborišče smrti! Se višji stolpi, na katerih se svetijo čelade, ki se grozeče pobliska- vajo v soncu. Našo nemx> družbo raztrgajo. Zadnji- krat se srečam s krvavo objokanimi očmi mlade žene, katere dete ni nič več jokalo... Razdelijo nas v barake po številkah. Nova rebrasta obleka in papirnata sla- marica, ki je po nekaj mesecih le še kup cunj. V ozki sobi barake je že •sem Ukrajincev, sestradanih in raz- trganih. Ležimo kot sardine na lesenih pogradih. Tragedija se prične ... Železna disciplina!! Ob štirih zju- traj vstajamo. Doneči, marši zvočnikov se topo odbijajo in le še večajo domo- tožje, s katerim bi preobračal gore... V vrsti zajtrk: smrdljivo dišeča zelen- jadna juha. — Potem na delo... Voda in samo voda ter pičel obrok kruha. Kako težko te prizadene, ko prvič vi- diš tovariša, ki se iz onemoglosti zgru- di na tla — in krematorij ga požre. Top in neobčutljiv postaneš za vse psovke, udarce, in za smrt. Le nenavadni pri- zori vzbudijo v tebi takšen silen srd in željo po maščevanju ... Po dvorišču ob baraki se sprehajajo trije esesovci —• stražarji. Nasproti pri- drsi sobni kolega — Ukrajinec ... Ve- lik in upognjen je. Srednji gestapovec se mahoma ustavi in njegov sklep na krastači, ki je priskakala iz zelene trave, je gotov. »Du!« reče ukazujoče Ukrajincu, Frosch fressen!