Sadimo divji kostanj in zakaj?
Še vse premalo je znano, koliko koristi divji kostanj. Divji kostanj ne raste samo prav hitro in skoraj v vsaki zemlji in je za drevorede zares kaj pripravno drevo, ampak tudi njegov les rabijo mizarji s pridom, ker iz njega lepo in lično hišno pripravo izdelujejo.
Tukaj bom pa le bolj od njegovega sadii govoril, ki ga je do zdaj le divjačina poberala ; sploh so si ga pa otroci za svoje igre nabirali, ali pa je pod drevjem ostal, poteptan bil in pognil.
Sad divjega kostanja je dobro zdravilo in je zlasti za rejo v naših ovčarijah koristen.
Ze v letu 1817 so marsikteri vlastniki večjih ovčarij, posebno na Hanoveranskem, kjer je veliko veliko ovac po mokri in merzli poprejšnji letini počepalo, svoje cede žlahnih ovac, ki so iih s sadom divjega kostanja kermili, zdrave in čile ohranili. Ravno tako se jim je divji kostanj tudi leta 1854 pri ovčjih čedah koristen skazal. Ovce, kterim se je pokladal divji kostanj, so imele lepo rožnato kožo, bistro oko, čist jezik in lepo lično vofno; ovce bližnjih sosedov pa, ki jim niso divjega kostanja pokladali, bledo in pepelnato kožo, zmeršeno volno, tamne in medle oči, z nekim rumenim blatom prepet in umazan jezik in zraven vsega tega še smerdljivo sapo. Ena za drugo so cepale in cerkale.
Divji kostanj je krepčevavno zdravilo, ktero napravi, da blago po njem prav rado žre; posebno dobro je pa za tako živino, ki se na nižje in bolj moči mate pašnike na pašo goni; ravno tako dober je divji kostanj zoper drisko jagnet. Ce so jagneta drisko dobile, dajaj jim spehanega (drobno stolčenega) kostanja, primešaj mu dve tretjini ovsenega drobii; brez da bi jim kakošne druge kiaje dajal, se ti bodo ozdravile, če le ovca, dokler je janček pri sescu, ne dobiva graha, boba, grašice, mastne otave ali pa kislega sena za kermo; tudi nji dajaj, saj dokler doji, dve tretjini zmletega divjega kostanja in tretjino ovsenega ali pšenič-nega drobii. Jagnetom dajaj od omenjenega drobii (šro-tanja), kolikor ga hočejo, in sicer z vodo ga tako oblodi, da jim ne bo kostanjev duh smerdel, sicer bi se jim znal vžitek upirati in gnjusiti.
Kakošno moč ima konstanjeva klaja do volne, se že samo po sebi iz tega previdi, ker ovce, ki so se večkrat z divjim kostanjem ker mile, dobijo belo, mehko in čversto volno, ki ne bo nikdar tolsta.
Kako gre pa s kostanjem ravnati, da bo za klajo dober? Tako-le: kostanj mora popolnoma zrel in pri lepem vremenu nabran biti; potem se na zračen kraj nasuje, pa nikdar ne čez pol čevlja na debelo; vsak teden se mora saj enkrat premešati, da ne operhne in plesniti ne začne. Po potrebi se zna tudi z lupino mleti. Poklada se kostanja več ali manj, kakor si si ga nabral; če ga tudi v mescu le enkrat ovcam za zdravilo daš, bo prav. Ce imaš pa dosti kostanja, ga znaš tudi vsaki dan ovcam pokladati, manj ali več; le pazi nato, da ga boš stareji drobnici več
dajal, kakor mladini. Ker je kostanjeva moka, tako imenovani drob, bolj grenka, se z ovsenim drobom meša, da j» ovce raje zrejo, in se ji prida ovsenega drobii več ali manj. Ce so se pa ovce enkrat, kostanjeve grenkobe privadile, bodo kostanjev drob rade zobale, ali je z ovseno moko mešan ali ne.
Ker je še v veliko krajih premalo divjega kostanja zasajenega, bi bilo pač prav. da bi si ga naši kmetovavci po vseh krajih  prav obilo nasadili. *)
„SchI. Landvv. Ztg."
*) Da je divji kostanj tudi kravam dobra klaja, so   ^Novice" že večkrat po obilnih skušnjah do dobrega dokazale.         Vred,