Poštnina plačana v gotovini. Leto XXII. Dolnja Lendava, 13. januara 1935. Štev. 2. Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarami letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov, Krajina. oglasi do 10 više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna takša posebi. Popüst po dogovori. Darüjem te tjeden svoje molitvi, trplenje i delo: naj se odprejo smilena srca do naše siromaške dece. Naročnikom! Jako važno reč mamo povedati naročnikom. Z tiskarnov smo se tak pogodili, ka na konci vsakoga meseca moramo plačati Novine. To teliko pomeni, ka 27. januara mora vsaki Širiteo telikokrat dva dinara poslati notri na upravo, keliko Novin dobiva. Vsaki naročnik je dužen zato najmenje za mesec januar plačati naročnico, če pa more pa še več, do 25. januara. Če se toga naročniki ne bodo držali, smo primorani njim Novine staviti. Uprava „Novin“. Kmetska reč. Državniki t Teško nam je, da je dosta sposobni, zvučeni lüdi v našoj državi, šteri bi zmožni bili pomagati i preiskavati, kak se godi po državi kmetom, siromakom i delavcom i. t. d. Žalostno pa je, da je dosta takši lüdi, šterim je Višni G. Bog dao vüha, da poslüšajo i oči, da gledajo pa dönok ne čüjejo i vidijo razne pritožbe kmeta, siromaka i delavca. Tej gospodje neščejo čüti i viditi, kak se godi Siromaki, kmeti i delavci. Zato je pa žalostno i glüpo vse tisto, ka se pritožüje proti krivici i se ne čüje krivica, štera sega že tak daleč, da morejo prosti lüdje to glüpo stvar naprej spravlati i mogoče do jo mogli ešče sami obravnavati. Zato pišem to glüpo zgodbo našega kmeta, siromaka i delavca, štero gotovi lüdje neščejo čüti. Naš kmet, siromak, delavec, šteri bi rad plačao dačo i vse ka je dužen včiniti za svojo siromaštvo i za svojo državo, je dnes v grozi, ne ve, ka se bo ž njim zgodilo, ar celo leto dela od noči do noči i nikaj njemi to ne pomaga. Skrbi se za repo, za krumpič i za vse, s kém bi se mogo kaj pripomočti i kaj skrmiti. Pridela vse z žülnatnimi rokami i z nojom čela i dönok je tisto nej sebi pridelao, telko ka bi zmogao dačo plačati v pravom časi, ar ravno te, gda dača pride, je zgrableni v kletki, ar te more dati tak tá, kak drügi ščejo, ar znajo, da zdaj kmet more dati, či napo cene, bodisi zrnje, ali govedo. Gde je pa njegova drüžina i vse drügo, štero more biti za obstoj kmeta?! Na žalost, toga vsega navedenoga siromaškoga trüda, punoga trplenja nezmorejo drüžine kmeta, siromaka i delavca, da bi si sol i petroli küpile i vredile svoje potrebčine. Pár lüdi pa okoli nas se strašno bogati ; so že vekši bogatašje, kak so bili nikdašnji grofi, hercegi, šterim so njuvo lastnino raztalati med agrarce. Prosimo gospode, zmožne državnike, ne mislite, da smo se mi v repo i krumpič vdarili! Prosimo Vas, da bi se Vam že ednok vüha odprla i oči bi vidile i Vaša dobra, trezna pamet razsodila i preiskala to strašno bolezen kmeta, siromaka i delavca, štera se godi njemi že na robi propada, da bi vsi sküpno meli v tom novom leti kaj bokšega prihranka; par lüdi pa malo menši zaslüžek, posebno v našoj krajini, ar njim je že té preveč, ka bi ga za sebov nosili na drügi svet. Nemeš Vinci, kmet, Tešanovci. Svet brez Boga. Če nikelko nazaj poglednemo v preminoče leto, lehko Povemo, da po j svetovnoj bojni niti edno leto ne bilo tak krvavo, kak leto 1934. V našoj sosidnoj Austriji so se proti državnoj oblasti z orožjom uprli socijalisti i so se s silov šteli polastiti vlade v državi. Vnogo nedužne krvi je steklo i ogromno škodo je pretrpela država. Potom je sledio vmor državnoga kanclera dr. Dolfussa, nadvse poštenoga, pravičnoga i globoko j vernoga državnih, po tom vmori pa j krvavi puni Hitlerovi privržencov v Austriji. V Nemčiji je dao Hitler, zdajšnji predsednik te države v ednoj noči kratkomalo pomiriti vse tiste, od šteri je mislo, da bi njemi pri njegovoj ob lasti mogli gde kakše neprilike delati. Sam je naznano sveti, da ji je dao pomoriti nad sto i da za to prevzeme na sebe puno odgovornost. V istini je pa bilo ob toj priliki pomorjeni v Nemčiji, kak drüga poročila pravijo, nad 1000 lüdi. Pomorjeni so bili brez vsakše sodbe, zahrbtno, ne da bi njim bila pred smrtjov dana tüdi najmenša prilika, da bi se branili ali prinesli dokaze za svojo nedužnost ali krivdo. Prelejali so pri tom klanji svojo krv tüdi za nemški narod i državo visoko zaslüžni možje, šterim drüge krivde nišče ne bi mogao dokazati kak to, da so bili nadvse pošteni lüdje i doba katoličanje. V Španiji so socijalisti zdrüženi s komunisti šteli s silov vzeti državno oblast v svoje roke, delali so pa v glavnom na te način, da so strelali pa klali nedužne dühovnike, redovnike, ženske pa deco, vse na najgrozovitejši način, poleg toga pa požigali cerkve i kloštre, z bombami v zrak püščali šole z decov i vučitelstvom vred pa kradnoli i ropali kelko so največ mogli. V Rusiji je bio vmorjen eden bolševiški državni komisar Kirov, od ednoga drügoga bolševike. Vmorilec je po vmori povedao, da je vmoro navadnoga tovaja i da za njim pridejo ešče drügi, šteri to delo opravijo, ka je on začno. Te bolševik, komisarov vmorilec je sam povedao, da so vsi bolševiški komisari navadni tovaje i roparje i da vsi vküp drügo ne zaslüžijo kak smrt. No, bolševiki so pa smrt svojega komisara dali krvavo kaštigati. Zavolo njega so na stotine lüdi brez vsakše sodbe pomorili med njimi tüdi ženo, dete, mater pa vso rodbino tistoga bolševika, šteri je komisara vmoro. Ešče nikelko krvavi i naravnost Zverinski prilik iz leta 1934. bi lehko našteli. Po vsej tej krvavi grozodejstvaj so lüdje že nekam topi gratali. Svetske novine so vnogokrat takše reči ščista na kratko zapisale i od njij včasi menje povedale kak od kakšega maloga tovaja, šteri je edno kokoš vkradno. Od klanja dühovnikov i rüšenje cerkvi i kloštrov po Španiji, so pa dostakrat niti nikaj nej pisale. Edino Zverinski vmor našega blagopokojnoga krala je nikelko razgibao svet ar so se vnogi bojali, da pride do bojne, Vnogi so pa palig z vsov silov delali na to, naj bi do bojne prišlo, ar so na té način šteli za sebe kakše dobičke napraviti. Pitamo je zdaj, ka je vzrok, da svet od dneva do dneva bole divji gračüje, gde je vzrok, da dnesden ništerni po svojoj voli na velko kolejo pa strelajo svoje bližnje, po nedužnom, brez sodbe, proti zakoni i za to nej samo, da so nej kaštigani, nego na svoje krvave, razbojniške roke oblečejo cilo lepe bele rokavice i zasedejo visiko mesto v dnešnjoj človečoj drüžbi? Svet je zapüsto Boga. Bog je najvišiši zakon, Bog je pravica i lü- bezen, Bog je modrost. Samo Bog ma pravico nad človečim življenjom, Bog je stvarnik sveta i stvoriteo človeka. Vsa oblast izhaja od Boga i Bog sam je dao človeki zakone, po šteri se mora ravnati. Boži zakoni so pa sama pravica i lübezen. Što Boga zapüsti, zapüsti tüdi pravico i zavrže lübezen. Zato vnogi Zdajšnji oblastniki, brez Boga i brez lübezni, delajo samo krivico i neizmerno nevol med lüdstvom. Nego boži mlini Počasi melejo pa dobro i trdno. Pride čas, da med kamne božega mlina spadnejo tüdi krvavi oblastniki zato, ka pred Bogom niti eden krivičnež nede mogao vujti. Vüpamo se, da je té čas že tüdi blüzi. Svet je vseedno ne tak slepi i ne tah glühi, da ne bi vido velkih krivic i razbojstev, štera se dnesden godijo. I proti krvavim i razbojniškim obrtnikom se je prav posebno začnola zdigavati poštena mladina celoga sveta. Na Španskom je močno mladinsko gibanje za pravico i slobodo. Katoličani so se zgenoli. Spoznali so, da je sveta njihova dužnost ne samo v cerkev hoditi, nego verno paziti na vse, posebno ešče na to, ka se v državnoj politiki godi. Vnogo nevol, vnogo krvi i vnogo ogromne škode bi si lehko prišparali, če bi se v pravom časi pobrigali za to, da bi vsešerom v državnoj oblasti meli notri svoje poštene krščanske lüdi, šteri bi znali braniti njüve pravice. Tak se je pa zgodilo, da so mesto pošteni lüdi dobili državno oblast i moč v svoje roke navadni pokvarjene!, šteri so mislili, da je država i lüdstvo samo za to tü, da sebi dobičke spravlajo i svojoj razvüzdanosti dvorijo. Izgleda pa, da je lüdstvo že Vsešérom telko spregledalo, da začne te tovaje pa ropare z železnov metlov ploditi z njihovi visiki oblastni mest. Vsi mamo pravico živeti i vživati dobrote te zemle, nikomi je pa nej dana pravica, da bi se na račun lücki žülov i nevol kotao v bogastvi, presitosti i zapravlivosti. Tak je začnolo kričati lüdstvo, tak je začnola kričati mladina cilo v bolševiškoj Rusiji i pometati s svojimi krvavimi komisari. I to je glas tüdi našega poštenoga lüdstva i naše mladine : Nazaj k Bogi ! Nedelska šola. 5. Prišestnost domačega tiska. Samo slepi pravijo, ka ma domači tisk pravico do obstoja samo telko časa, dokeč v našem narečji piše, to se pravi — dokeč ne pride novi rod, šteri bo lejko čteo vsake novine, vsako knigo, štera bode pisana v knižnoj slovenščini. Domači tisk najmre ne žive dnes i se ne narodo včeraj zato, ar mamo mi v Slov. krajini posebno slovensko narečje. Naš tisk je nastao zato, naj ohrani slovenski rod, slovenski jezik, naj spravi Slovence v našoj krajini do lepše zemelske bodočnosti i končno do vekšega plačila po zemelskom živlenji. I tüdi dnes ne stoji naš tisk samo zato, ar ništerni ne razmijo popunoma kniževnoga jezika, nego predvsem zato, ar ma naša krajina za ednok takše istinsko samo domače potrebe, štere morajo meti svojega zagovornika. Jezik je samó oblika misli. Namen je, naj se potrebna miseo spravi v takšo obliko, štera prime čitatela, šte romi je miseo namenjena. Če je dnes ta oblika največkrát naše domače narečje, s tem ešče ne povedano, ka vütro tüdi pri tom ostane. Zato moramo odobravati trditev urednika „Novinˮ, ka bo domači tisk telko časa pisao v našem domačem narečji, dokeč to želejo naročniki. Ar samo on naročnik, šteri s svojimi dinarčki podpre i drži pri živlenji domači tisk, ma pravico povedati — kak pišimo. Da, domači tisk lejko stoji tüdi te, kda bo v domačem narečji podana oblika misli že — nepotrebna. Domači tisk bo stao telko časa, dokeč bo mela Slov. krajina svoje posebne potrebe i vse kaže, ka takše posebne potrebe ne preminejo v doglednom časi. Domači tisk teda ma bodočnost i vsi tisti, šteri ne podpirajo, ali celo rüšijo domači tisk — namenoma, ali nezavedno, delajo na tom, ka bi ostale naše domače potrebe brez zagovornika i branitela. Omeniti bi mogli ešče edno reč: Navekša nevarnost za živlenje domačega tiska je, če ne raste po obliki, po vsebini i po obsegi. Dnes ne moremo tak misliti i pisati kak včeraj, ar od včeraj smo — četüdi samo malo, pa smo itak — zrasli. S tem je tüdi povedano, ka se vsebina lista tüdi mora razločavati. Bili so časi, kda je naš domači tisk v najvekšoj meri jačo narodni čüt. Dnes je najvažnejše — zagovarjanje socialnih pravic. Vütro nastanejo nove domače potrebe i s tem mora dobiti domači tisk — novo vsebino. Obseg se tüdi mora menjati. Če so mele „Novineˮ nekdaj 300 naročnikov i če majo dnes desetkrat več, s tem ešče ne povedano, ka naj ostane pri tom obsegi. Posebno ne smejo ostati listič, šteri ma samo štiri štampane strani. Povekšanje lista, povekšanje, raz-širitev — obsega — je potrebno, če ščemo zdržati konkurenco s tiskom, šteri za takšo naročnino, kakšo ma dnes domači tisk — da več kak naš domači tisk. Vse to tüdi lejko dosegnemo, ali samo na te način, če bo domači tisk verno slüžo celoj Slovenskoj krajini i či Slov. krajina istinsko podpre svojega vernoga hlapca, domači tisk. Močen, lepi, v vsakoj hiži z veseljom sprejeti domači tisk je znak naše moči, naše Zavednosti, naše sposobnosti. To bi si mogla zamerkati v prvoj vrsti tista Slovenska šolana mlada gospoda, štera se samo domačemi tiski ma zahvaliti, ka je dnes sposobna za delo, štero naj ma namen pripraviti i zasigurali obstoj i lepšo bodočnost domačega tiska. Misijoni. Mangalore. To mesto v Indijo ma prek 50 jezero stanovnikov, od šterih je kristjanov prek 26%. Tü je katoliška katedrala z püšpekom. V tom mesti kažejo domačini velko naklonjenost proti dühovniškomi stani i letos jih je dosta vstopilo v misijone. Tagannika. Jezero Tagannika leži v Srednjoj Afriki. Tü je bio osnovani apoštolski vikarijat. Misijonari so „Beli Očevjeˮ. V toj misijonskoj postaji je prestopo sam sultan Eduard Rwajiomba na katoličansko vero, šteri je nedavno bio odlikovani z angleškim redom „Kings Medalˮ. Mogdiš je mesto na vzhodnoj obali Afrike. Tam je osnovana apoštola prefektura. Nedavno sta prišla ta dva muslimana i se ponüdila, ka poskrbita vapno za zgraditev nove katoličanske misij. postaje. Istočasno sta zaprosila misijonare, naj njima pokažejo sliko Pape, šteri je poslao misijonare. Čüdila sta se misijonarom, kak morejo tak lepo včiti deco, ar so zvünski. Oni so toga sami dozdaj ne mogli napraviti. Indija. Okoli 30 vesi prebivalcov je zaprosilo, da bi radi prestopili na katoličansko vero. Misijonari so bili lepo sprijeti. 2 NOVINE 13, januara 1935. Skoro bi zgübo glavo zavolo edne krave. Indijanci spoštüjejo krave kak božanstvo. Angleški uradnik Sir Wang je zaklao edno svojih krav i zavolo toga so ga začnoli Indijanci preganjati. Stvar je prišla pred sam sabor. Predsednik jih je tak pomirio, ka jim je oblübo, da de proti Wangi izvršena stroga preiskava. To je bilo tüdi napravleno i proglašeno, ka je krava podivjala i zato jo je morao zaklati. Ali vseedno je Sir Wang bio odpüščeni iz slüžbe. Belgija. Prvi benediktinec Kitajec. Pred nekaj leti je prišeo v Belgijo na univerzo eden kitajski študent po imeni Yong-An-Yuen. Postao je katoličanec i stopo v benediktinski samostan. Za dühovnika je bio posvečeni 1. 1932. Letos je napravo doktorat iz diplomatskih znanosti. Z opatom je zdaj odpotüvao v domovino, da delüje tam med svojimi rojaki. To je prvi benediktinec Kitajec. Mongolija. Spoštüvanje Lurdske Gospe. L. 1908. so belgijski misijonari v Mongoliji zgradili cerkev na čast Gospe Lurdske. Vsakše leto na Porcijunkulovo pridejo romarje iz cele Mongolije i molijo pred „Belov Gospovˮ. Letos je prišlo 5000 romarov. Püšpek kitajske narodnosti je slüžo pontifikalno sv. mešo. Obdajalo ga je 30 dühovnikov. NEDELA. Vči nas, Gospod, z zgledi svoje Drüžine i vodi na pot mira naše stopinje, V. Včino bom, ka bodo vsa tvoja deca povučena od Gospoda. O. I dao bom tvojim sinovom obilnost mira. Molimo. Gospod Jezuš Kristuš, ki si bio Mariji i Jožefi podložen i si posveto domače živlenje z neizreklivimi čednostmi; daj nam, ka se bomo z njüvov pomočjov včili po vzgledi tvoje sv. Drüžine i prišli v njeno drüžbo na veke. O. Amen. Nedela po treh Kralaj prva. Evang. sv. Lukáča vu ?.. tál!. Gda bi Jezuš bio dvanájset let star, gori idoči on v Jeružálem poleg návade svétešnjega dneva i spunivši se dnévi, gda bi se nazaj povrnoli, ostanolo je to Dete Jezuš v Jeružalemi i nej so v pamet vzéli roditelje njegovi. Štimajoči pa, ka bi on bio med potnimi tiváriši, šli so eden den poti i iskali so ga med rodbinov i med znanimi, i gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jeružálem, iskajoči njega. I včinjeno je: po tretjem dnevi so najšli njega vu cerkvi sedečega na sredi med doktormi poslüša,očega i spitávajočega njé. Čüdivali so se pa vsi, ki so ga poslüšali nad rázumom i njegovim odgovárjanjem. I vidivši čüdivali so se. I pravila je njemi Mati njegova : Sinek, zakaj si nama tak včino ? Ovo Oča tvoj i jas žalostniva sva iskala tebé. I veli njima; ka je, ka sta me iskala? Ne sta znala, ka je vu oni, štera so Oče mojega, potrebno meni biti ? i njidva sta nej razmila té reči, štero je njima pravo. I doli je šo ž njima i prišao je v Nazaret; i bio je podložen njima. I Mati njegova je zdržavala vse ete reči vu srci svojem. I Jezuš se je povekšavao v modrosti, vu vrsti i vu milošči pri Bogi i lüdmi. * Leta 1921. so papa Benedikt XV. Zapovedali, naj se sveti svetek sv. Drüžine na nedelo v osmini Gospodovoga razglašenja. S tem so sv. Oča šteli povdariti pomen drüžine za človeštvo i s tem povdarkom so rešili, pozdignoli i poglobi po svetovnoj vojni tak razrovane drüžinske razmere i živlenje. Nazareška drüžina naj bi postala példa, vzgled vsakšoj krščanskoj drüžini. Sv. evangelij nam kaže živlenje sv. drüžine v Nazareti. V nazareškoj drüžini vidimo bogaboječnost, pobožnost. To je predpogoj za srečno drüžinsko živlenje. To je predpogoj za mir i lübav, za zakonsko vernost itd, — To hranimo i gojimo tüdi v našij drüžinaj, ka de nam vladao straj boži. V Nazareškoj hišici vidimo pravo i dobro vzgojo deteta Jezuša; skrb, lübav za dete. To je najvekša, najvažnejša naloga krščanskih starišov. Kak zanemarjena je ta najsveteša dužnost dnes ! Vzgajajmo si deco po példi sv. starišov Marije i Jožefa. V sv. Drüžini vidimo tisto pravilno razmerje med stariši i detetom: pokorščino, poštüvanje i lübezen. — To bi naj vladalo tüdi v našij drüžinaj. To si vzgojimo v srcaj naše dece. Sv. Drüžina nas naj vči i nam naj sveti v naše hiše. Politični pregled. Vladina izjava. Gda se v šteroj državi vlada spremeni, da nova vlada poslancom, to je narodi, šteroga zvoljeni poslanci zastopajo, deklaracijo. Deklaracija je dijačka, latinska reč i po našem pomeni izjavo. Nova Vlada v toj svojoj izjavi naznani narodi, ka šče njemi na hasek delati. Naša nova vlada je tüdi prišla z svojov izjavov. Bogumil Jevtič, ministerski predsednik je dao to izjavo v narodnoj sküpščini v imeni vlade. Ka je povedao? To, ka mi vsi čütimo. Povedao je, ka je kmet tak zadužen, ka se bole ne more. To vsi čütimo na lastnoj koži i čüjemo na lastna vüha, gda nam pride eksekucija, rubež. V takšoj nevoli ešče ne bio kmet, delavec i obrtnik v Slov. krajini, kak je dnesden. I to vala za celo državo. Jevtič je povedao, da se dača mora tak razdeliti, ka nede noso najvekše bremen ravno kmet, brez šteroga država ne more gorstati. Ka je ešče g. Jevtič povedao ? Ka mora biti zakonitost v državi. S tem je namigno, ka so se zgodile tüdi nezaiconitosti. Strankarstvo, v narodni kaput oblečeno sovraštvo, keliko krivic je rodilo! Keliko lüdi je nedužno trpelo! Bog daj hasek Jevtičovim rečam, ka se te krivice več ne povrnejo, ka de sloboščina ne samo na papiri, nego v prvoj vrsti v srci tistih, ki so na oblasti i v njihovih podrejenih, ki zakone izvršavajo. Ministerski predsednik je ešče povedao, da bo nova vlada podpirala zadružništvo, ar kmeti najbole zadruge idejo na roko. Prav je povedao. Potrebno je pa, da tüdi kmet zarazmi hasek zadrug i se za 20—30 Din nede vlekeo od njih, nego k njim ešče za vekši delež. Od uprave je povedao, da banovine dobijo vekšo moč, več poslov, ka lüdem hitrej pridejo na pomoč. Ne je pa povedao, ka smo najbole pričaküvali, što bo vzdržavao banovine. Da če de je narod mogeo, te se zrüši pod terhom dač. Narod naj plačüje samo državno dačo i dr- žava naj odstopi od te dače potreben deo banovini, ar ta dela mesto države. Razveselilo nas je, da nova vlada šče sklenoti pogodbo s Svetov Stolicov i v njej zasigurali pravice kat. Materecerkve. Neobhodno potrebno je pa, da naša cerkvena oblast pri toj priliki reši obstoj naših krasnih verskih šol. Več pravic sploh ne mogoče dati Cerkvi pri šoli, kak je ma pri verskih šolaj. Te naj se občuvajo. To je več vredno, kak vsa kat. prosvetna društva. Zato prosimo cerkveno oblast, naj založi ves svoj vpliv, da se naše verske šole ne samo rešijo, nego da se priznajo za celo državo, da se smejo v celoj državi nastavlati. Da je g. Jevtič govoro od narodnoga i državnoga jedinstva i od mira med sosednimi državami, je potrebno bilo to povedati te, gda se je spomeno z pokojnoga viteškoga krala i gda je gučao od zadoščenja, štero moro krivci dati, ki so nam vmorili krala. Mi državno i narodno jedinstvo v srci nosimo, ne pa na jeziki. V srci lübimo edno Jugoslavijo i eden jugoslovanski politični narod s Slovenskim srcom, kak ga lübijo Hrvatje z hrvackim i Srbi s srbskim srcom. To je narodno i državno jedinstvo. Edni v državi i političnom narodi, v svojih pravicaj pa vsaki pri svojem maternom narodi. Če bo gospoda Jevtiča vlada s tem narodnim i državnim jedinstvom izvajala svoj program, ga v popolnosti dosegne. To njej tüdi Želemo. Ka pravite g. urednik? Časopisi so den za dnevom prinašali i še prinašajo glase, od mantranja in preganjanja kristjanov po večih krajih sveta, kak n. pr, v Rusiji, Španiji, Mehiki in indri. Ka pravite ví k tomi. Ali premagajo ti lüdje vero i postavijo namesto dozdaj blesteče krizov na vrhej tak krasnih cerkev zidarska žlico? Jaz mislim, da neki lüdje so znam pozabili na reči našega Odrešenika „in vrata peklenska je ne premagajo.ˮ GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Do aprila 9. zmoli vsaki den edno Zdravo Marijo za pokojnoga krala i edno za državo Jugoslavijo. To je pravo Žalüvanje i to je prava domovinska lübezen: prositi Boga. D. Bistrica. Naš vučiteo g. Binder August je z svojov gospov, tüdi vučitelicov premeščen v Vitanje. Na njegovo mesto je imenüvani drügi vučitelski par na našo šolo. Brezovica. Naša občina je lani jako malo naročnikov mela na Novine. Letos se jih je pa Zglasilo lepo število. Za novoletne pozdrave se prav iz srca zahvali Vredništvo i uprava Novin vsem. Na sirotišnico Deteta Martike v Turnišči so č. sestram darüvali : N. N., Lendava 50 Din., g. Litrop Štefan, turniški župan 50 Din., njegova gospa 20 Din., Sobočan Štefan z Nedelice je pa pripelao voz repe. — Sestre Deteti Marijiki zročijo darovnike i vse njihove namene.'. Dražba kožühovine od divjačine vseh vrst bo dne 28. januara 1935 v Ljubljani na velesejmi. Lovsko-odajna organizacija „Divja koža“, ki prireja to dražbo, vabi vse lovce, da njej poverijo svoj lovski plen v odajo, ar ona bo kak vsikdar tüdi zdaj znala najbole varvati haske naših lovcov. Vsaki naj svoje blago kemprvle pošle, vendar pa morejo biti kože dobro pripravlene. Koža mora biti cela, t. j. poleg kožüha mora ostati odpreta glava, vüha, smrček, rep i prednje stopali. Žival moramo odreti „na mehˮ. „Mehˮ napnemo na dve vozkivi deski pa ga pribijemo z cveki na spodnjem konci. Tretjo desko pa vteknemo v sredino tak, da kožo nekelko napnemo. Posüšimo jo samo napol, nato jo obrnemo pa do dobroga posüšimo. Stari način süšenja „metlovˮ z napunjenov slamov dnes ne prihaja več v poštev. Kože pošlite na naslov „Divja kožaˮ — Ljubljana, Velesejem. Kak se zavarje dota pri Karitasi? Za primer sledeče: 29 letni oča šče zagotoviti novorojenomi deteti izplačilo gotove šume. Odloči se,, da bo v te namen mesečno plačüvao pri „Karitasˮ 20 Din. Karitas njemi zagotovi, da bo pri tom plačili za 20 let deteti izplačal 5610 Din. Če bi oča vmro že prvle, na primer že po nekaj mesecih zava-rüvanja, bi po njegovoj smrti ne trbelo plačüvati prispevkov. Karitas pa bi vseedno tomi izplačal za 20 let celo zavarvano šumo. Če bi se oča ponesrečo, bi izplačal zavarvano šumo dvakrat: prvič taki pri smrti, drfi-gič po poteki zavarvanja. V slüčaji, da pa dete vmerje pred potekom zavarvanja, imenüje oča za dediča drügo dete. Ali ne to jako vugodno ? Kemprvle se obrnite na Vodstvo „Karitas" v Maribori, Orožnova ulica 8, ali na uredništvo »Novin" v Črensovcih, ali pa na domačega zastopnika „Karitas". Bitje. Na Treh kralovo ponoči so se v Žižkih na vulici zbili dečki. Gda je stopo na cesto od Čuričovih, „Kamenecˮ. Seme so lüpali. V hiži je bilo lepo toplo, vöni je pa veter füčkao, kak či bi vse šteo odnesti. Drüžba je že bila preci velka, samo preveč tiha: rani jüpačje so bili zvekšega mlajši pa so ne vüpali preveč dosta gučati. Naednok vstopijo brodni Martin. „Fálen bojdi Jezuš Kristuš!ˮ „Na vse veke!ˮ Vsi odgovorijo pa se njim obraz razširi. Brodnoga Martina so meli vsi radi. Kak tüdi ne bi, či so pa tak lepo znali gučati. Pa „peršonaˮ so bili, „človek pa pouˮ, takših dnesdén dosta ne najdeš! Zdaj v zimi so nosili že stari Čaren dugi kaput. Gda so šli, so navadno roke porinoli v žepe, celi zgornji deo tela so nagnoli naprej, posebno glavo, pa s svojimi močnimi črevlami tak ružili kak či bi bobnjaro. Ja, Vej so tüj znali kak níšče drügi v celoj fari. Pri sol-dakaj najmre (ešče za Vogrskoga) so meli boben. Gda so od soldakov prišli pa so ednok »maloga ritara" poslüšali, kak je naopačno bobnjaro (bio je obprvim v toj slüžbi), so šli pa so njemi zeli boben pa tak lepo bobnjarili, ka je vse lüstvo na pot letelo pa poslüšalo „soldački maršˮ. Edno hibo so pa meli Martin: strašno radi so kadili cigare, že zamlada. Pri soldakaj bi na to skoron „gori pla- čaliˮ. Ravno pou cigara so pokadili, pa je prišla zapovid: V zbor! „Vej bi pa bio smrten grej, či bi to polovičko tá lüčo!“ Ka napravijo ? Friško v zobe z njov, rejsan (ešče zdaj to včinijo pa v zobaj naprej kadijo, samo ka ne zobston!), ali „komandir jih je ovárao. Gda so bili že vsi v redi, je najprle stopo k njim i pitao, gde majo cigar. Ovadili so. „Vütro na raportiˮ „Tak slabo sem niti edno noč ne spao kak tisto!“ Drügi den na raporti so pa dobili — 10 cigarov! Ja, Martin so znali. Navadno so bili dobre vole, té ! večer so se celo prismejali. „Ka ste pa dobra jeli?ˮ se je nikak vüpao oglasiti. „E, ka bi jo, püo, püo!“ „Z mojega kamenca, ka sem ga probao, či se je ne pokvaro.ˮ Ka je pa to „Kamenecˮ? jih je več pitalo. „Te pa ne vete?ˮ so si Martin zgučali pri peči. Nešterne starejše ženske so si že zgučavao. „Aj, pa mamo doma meštra! Tan v tistom doli pri bükevji ma hižo. Kamenec je takši kak zvačinska bučka, kak mali vrček: ščista skoron okrogeo kak „labdaˮ (tá deca me telko z njov čemerijo, vleti mi ves travnik zakučejo tak skačejo pa bršejo I pa nikaj ne bogajo!), kak labda, pa | malo grlo má, ešče menše kak pütra; nücajo ga pa zato, ka mrzlo drži “ „Zakaj ste pa te zdaj v zimi ž njega pilij?“ „Ja, vej sen ga samo natočo, ka sen probao, či je ne počo! Strašno fajni je kamenec za košnjo, posebno za žetvo: celi den ti pilo v njem mrzlo ostane. Telko samo je božno, ka je ne opijani, z bole peščene zemle ga delajo pa ekstra žgejo. Samo ka ga že samo redki lončarje znajo delati. Naš Jüri fejstne dela. Pa kak falo sen gnes dobo svojega! Ravno smo z gošče nikša drva pelali pa sen se stavo pri Jürji, či má kakšega. Tri je ešče meo. Zébrao sen si najvekšega, pouliterskoga. „Kelko mo van pa te dužen za njega?ˮ „Ja znaš edno škatlico špic mi znan daš.ˮ Bi se skoron vö dao, tak me je smej mantrao, pa sen se zadržao. „Jej, to je preveč! Vište, tou je samo eden falat, špic pa pravijo, ka je najmenje 100 v ednoj škatulici! — Malo so si premišlavali, te so pa znova pravili: „Ja, da pa edno škatulico mi zato li daš!ˮ „No, či je inači nej, te pa naj bo!ˮ Pa sen njemi prišestno nedelo po meši dao edno škatulico. Kamenec je pá vreden najmenje 5 škatulic, tak je kak či bi bio scimentani. — Samo ka dnesdén mladi več dosta ne dajo na domače blago. Samo fabrično ščejo vse meti, ka je prej lepše. Vej na oko je rejsan, liki ovači je nej dosta vredno!“ Okoli 10 je bila vöra, nikak pou semena so olüpali. Vert je prinesao piti. Prvi glaž je dao Martini. „Aj fala Bogi, ravno se mi je grlo posüšilo!" Duhovnik. Sonce sreče je sijalo v raju našim prvim roditeljem, kakor deca v cvetožera maju živeli so v obilju vsem. Sonce je vgasnolo, greh je prišel . . . Ljudstvo je sahnilo — kdo bo otel? Prišlo vse do viška je, polnost časov in bolečin — Zdaj so nebesa odprla se, stopil na zemljo je — božji Sin. Lepše ko prvo je sonce vzšlo: »Jaz sem luč svetá!" božje je Srce dahnilo, zbežala vsa je temá! 13. januara 1935. NOVINE 3 po domače Reckovih, Tompov miren dečko z Trnja, sta ga dva drügiva do krvavoga zbila. Eden teva je z Žižkov, drügi pa z Črensovec. Zaprva se je razneslo, da je Tompa teško ranjeni, a te glas ne odgovarja istini. Rane so ne smrtnonevarne i teške. Dečki so meli med sebov obračunavanje zavolo nekše dekle. Da to ne zrok za bitje, nego za pokoro, vsaki dober krščanski stariš zna. Marijini listi i Marij. Ogračeki za januar so se dali v štamp. Vsaki, gda dobi do rok Marijin list, mora dati za njega en dinar, zato ka štamparijo moramo protiplačüvati. Ki ne plača dinara, tistomi ne dajte Širitelje Mar. lista. Počakajte pa do konca januara za naročnino. Kak pišejo od našega kalendara. „Prelepo se Vam zahvalim za poslani kalendar Srca Jezušovoga, v šterom je teliko zanimivoga ino lepoga, da ga je veselje v roke vzet. Šče nekšo staro pesem vsebüje, ki jo je nekda, kda sem bio pastir, večkrat popevao nekši stari pobožen možek, kda je svojo kravico paseo i nekša pobožna vsikdar vesela tretjerednica jo natenkoma znala za njim spevati i nam deci je s tem vnogokrat veselje delala. I glej, ta pesem se je po tom kalendari znova zglasila. Zato stokrat Deo Gratis. — Bog plačajˮ. — Pater Eleki-Hamler zlatomešnik pri Sv. Trojici. Beltinci. Zakopali smo Žižek Martina, naročnika Novin, ki se je po kratkom betegi odselo vu večnost. Molimo, da njemi ta blažena bo. Nagla smrt. V Črensovcih je naglo vmrla Kolar Bara, tretjerednica. Večer je bila ešče zdrava, drügi den je pa odišla ta, odkod nega več v to živlenje povrnenja. V molitev dobrih düš jo zročimo. Beltinci. Že pali skoro ne bi minola mužika pri g. Koblenceri na Tri krale brezi svaje. Malo je falilo, ka se ne bi nešterni glavačje bili z zvünskimi poštenimi dečki, šteri so prišli s poštenjom ta, ne pa po bitje. Lendava. Nogo si je potrla Tóth Štefana žena iz Doline, gda je šla z cerkve domo. Se je poškalila na kraji Lendave, spadnola i pri tom spadaji se je zgodila nesreča. Spravlena je v sobočko bolnišnico. Na podporo Novin so nam poslali g. Plečnik Jožef, arhitekt z Ljubljane 200 Din., Gospodarska posojilnica z Dobrovnika 100 Din., gosp. Škafar Matjaš, sluga na okr. sodišči v Soboti 5 Din. Bog lepo plačaj! Delo je iskalo v Soboti na borzi dela od 21. do 31. dec. 22 moškov i 11 žensk. Sveče za svečnico i vse potrebščine küpite najugodnej v trgovinah SENČAR Mala Nedelja, Ljutomer ino Štrigova. 2-1 „Vi ste luč svetá!ˮ je zatrdil Jezus apostolom; poslanstvo njih ne nehá, dano duhovnikom. Temin strahotna krila so božje stvarstvo ovila, zato je prošnje naše ključ: Duhovnik, bodi nam luč! — Svéta si, zemljica naša. Kakor iz sinje višine Čez širne ravnine leté misli moje, srce pa mi poje: Svéta si, zemljica naša! Ravno polje je zatrepetalo, v nizke griče se pognalo, da tem bolj govori, da tem dalje doni: Svéta je, zemljica naša! In kje je globokost, ki hrani to skrivnost, da tujec vsak prizna: „Tajiti se ne dá: Svétá je zemljica vaša !“ Križi ob cestah ne molčé, bele cerkvice govore: Glej simbol bridkosti, glej skrivnost svetosti! Milijonski dobitek — je nej prava sreča. Prava sreča je v dobrih delaj. Što sodelüje pri dobrodelnom drüštvi „Varstvoˮ, lehko ma sto načinov osrečiti sebe i drüge. Drüštvo posredüje v vseh zadevaj človekolübnoga značaja, skrbi pa cilo za siromaško mladino s tem, da namešča vajence v trgovine i obrt, deco brez starišov i brez vseh pa da dobrim lüdem v oskrbo i za svoje. V šterojkoli zadevi si sami nemrete ali ne vete pomagati, zato se zavüpno obrnite na Dobrodelno drüštvo „Varstvo“ Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17. i priložite znamko za odgovor. Kratke novosti. Grozovitna hüdobna. V Oravici, Romunija, blizi naše državne meje, je Nicolau Marija, krčmarica s svojov hčerjov živele grozno razvüzdano i sta obe pokvarjenki vzdržavali gor roparsko bando. Mati je pred leti vmorila svojega drügoga moža i njegovo mater. Sin iz prvoga zakona, Peter, ne mogo gledati razvüzdanosti svoje matere i sestre, zato je odišo po sveti, je postao dober obrtnik, se oženo i prišo po 20 letaj z ženov i detetom na svoj dom. Ženo je nahao pri rodi, sam pa šo v rojstno hišo, da pozdravi mater i sestro. A tevi sta ga ne spoznale, gda jivi je najšeo med kartaši, šteri so se ž njima zabavali. On se je zato tüdi ne dao spoznati. Naročo si je večerjo, jo plačao, potem si naročo sobo i šo spat. Na stol je prešteo 50 jezer dinarov penez i pismo, ka to darüje materi, sestri i strici. To je opazila mati. Po noči je vdrla v hišo z hčerjov i z kühinjska nožom sta prebodnoli gosti srce, ki je bio lasten sin i brat, peneze pa pobrali. Gda sta opazile pismo, sta se zagreznote i mrtvo telo v gnoj zakopale. Drügi den je prišla žena iskat svojega moža. Ar ga je ne najšla, je celo zadevo javila oblasti. Gda so se policaji bližali hiši, je sestra pokojnoga, skočila v stüdenec, gde se je smrtno ranila. Gda so jo potegnoli vö, je teliko moči ešče mela, ka je celo grozovito hüdobijo odkrila, zatem je vmrla. Mati pokojnoga se je med tem na bližnje drevo obesila. — Razvüzdanost je jama groznih grehov. Človek je po njej hüjši od najbole divje Zveri. Skoro pol milijona uradnikov i vpokojencov ma naša država. Invalidov pa mamo 69.380. Te številke pomenijo ogromne izdatke za državo. Sedem smučarov je mrtvi poleg Bozena. Zasipao jih je sneg. Zgoreli so trije lüdje, štirje so pa teško ranjeni v Belgradi v trgovini Mandl Nikolaja. V toj trgovini se odavajo bombice za dečinske pištole. Te nedužne bombe, ar jih dosta bilo, so vužgale celo trgovino, štere veliki del je pogoro. Očo je vmoro Cvetko Mihal v Spodnjem Sečovom v rogáškom srezi. Dobo je dosmrtno vozo. Za II. eucharistični kongres v Ljubljani je predvsem potrebno, da se dobro obnese, zatajüvanje i molitev. Kem več damo toga darü Gospodi, temveč njegovih neskončnih darov dobimo. Agrarna reforma i delitev zemle. Zadnje čase se šepečejo med nami agrarnimi interesenti jako čüdne dogodivčine i če so istinske, gotovo so žalostne i ne so na hasek našega sirmaka i zavednoga slovenskoga kmeta v Slov. krajini. Zato mi prizadeti javno prosimo, ka se nam pojasnijo sledeča pitanja: 1. Nad 20 občanov sirmakov iz Beltinec je pred kratkim vložilo prošnjo za funduše (Stavbišča) v velikosti 400 m2. Prošnja pa je lekaj odbita. Je li to istina ? 2. Šepeče se tüdi, ka je lekaj dobo g. Medvešček, nekdašnji uradnik na veleposestvi v Beltinci 9½ kat. plügov zemle: 3 plüge prej na Gančani, travnikov, ostalo pa v Renovi-caj ! — Je li to istina ? ! 3. Del te zemle, štera je lekaj podeljena g. Medveščki, je nikak dozdáj hasnüvao, i te nikak je prej po zakoni ne agrarna interesent. Je li to istina ? 4. Guči se tüdi, ka je eden drügi nikak dobo tri plüge agrarne zemle i to dao prepisati na svojo ženo pod njenim dekliškim imenom. Je li to istina ? 5. Zemlo i funduše so prosili tüdi iz drügi krajov velke občine Beltinci jako velki sirmaki i drüžina Veleposestva Beltinci. Lekaj je tüdi ta prošnja odbita! Je li to istina? K drügomi više stavbenomi pitanji dodamo eto: G. Medvešček je bio 3 leta v slüžbi pri veleposestvi Beltinci i če je istina, ka je dobo 9½ kat. plügov dobre zemle; zakaj je drüžina, štera je verno slüžila nad 20 let dobila samo 4 ali 5 plügov slabe zemle v Raščicaj? Pitamo, kde predpišüje zakon od agrarne reforme, ka pripada odpüščenim uradnikom po trej letaj slüžbe 9 i ½ plügov zemle? Ali je agrarna zemla za uradnike ali za sirmaško kmetsko lüstvo, štero si je od nekdaj slüžilo svoj vsakdanešnji krüj na njoj i za njo prelevajo krv i celo dalo mnogo več, živlenje svojih sinov za domovino ! Mi ne smo proti zakoni zdaj, ne smo bili i tüdi ne bomo. V mejaj zakona pa zahtevamo pravično rešitev agrarne reforme i prosimo na naša pitanja pojasnila, ka se narod pomiri, če omenjeni glasi ne bi bili točni. ,,Celo Kristuš je ne more potopiti !“ Te napis je nosila orjaška ladja „Titanic“, ki se je potopila 1912. leta. Slučaj — nakljüčje? Na Belo nedelo 1912. leta se je „Titanicˮ potopo. Že pred odhodom ladje je pisao neki katoliški vslüžbenec na njej svojim staršom v Dublin od strašnih in bogekletnih napisov, ki so pokrivati ladjino telo. Eden se je glasio: „Celo Kristuš je ne more potopiti!ˮ Pod vodnov črtov so bile meter visoke črke : „No God — no Papeˮ — „Ne potrebüjemo nikšega Boga ino nikšega papa.ˮ Istoga mišlenja je bio tüdi ladjin kapetan. Pri zadnjem obedi, ki ga je še mogeo prirediti svojim gostom, je med splošnim odobravanjom ponovo te gizdave reči pa je nato nazlük megli ino nevarnosti pred ledenimi gorami izdao povelje: S punov parov naprej ! Te pa je prišlo nepričaküvano: ledena gora je preklala orjaka najmodernejšega kova i to po sredi med rečmi: „No God — no Popeˮ, tak da so se razbite vse varnostne kabine ino postale neporabne. Izmed 1800 potnikov jih je približno 1100 zgübilo živlvnje. „St. Raphaelsblatt‘‘ Zdravstvo. Zdravlenje z lükom je med lüstvom že davno doma i vporablajo ga posebno proti mozolom, püščajcom, gnojnomi zvužganji itd. V te namen stlačimo lepi i dober lük s nekaj soli dobro vküp, to kašo namažemo na platneni robec i ga s flanelom ali ovojom privežemo na mesto, štero nas boli. Obkladek leži par vör, te ga nadomestimo z novim. Bolečine hitro minejo. Na mesta, gde nega kože, pa obkladkov ne devlimo! Za slabokrvtie priporočajo dugše prebivanje v gorovji ali pa kre morja, poleg toga mir, močno i obilno hrano, železo i če trbe tüdi arzen. Pri hrani omenimo belice v vsakovrstnoj obliki, sirovo i pečeno meso, posebno jetrne i drüge krvne jedi, dale sade, špinačo, šalato i drügo zelenjavo. Mleko i zmočaj sta pri slabokrvnosti stranskoga pomena. PREKOSNICE. Mati se tožijo pred malim sinom, kak jij roke bolijo od dela. Sinek: „Mama te zdaj ovadim, ka sam v spalnici velko glendalo potro.ˮ Slüžbenica pride pravit v obednico gospej, ka je eden gost prišeo, pa v prekliti čaka. Gospa: „friško fanke v omar skriti.ˮ — Sinek beži v preklit i pravi: „Gospod hodte samo, fanke smo že skrili.ˮ Pisma naših z tüjine Le Bois Vernois, Vöiteur, Jura. 18. dec. 1934. Prečastiti gospod, urednik, naš dühovni oča! Zdaj se že drügoč oglasim pri Vas. Prvokrat Vam je poslao moj brat, moje pismo, štero sem jas njemi pisala i on je vido, da je potrebno poslati v Novine, zdaj Vam pa ščem jas sama malo napisati. Prečastiti, prisrčna hvala i Bog Vam naj plača za redno pošilanje Novin, Marijinoga lista i Ogračeka, Z velkim veseljom čakam na vsako številko. Pa zakaj tüdi nebi bila vesela ? Ve pa vse to pride iz domačega kraja, Slovenske krajine, štera je nepozabi. Novine prečtem vse, od začetka do konca, či gli včasih v kesno noč. Oh kelko lepoga, novoga i dosta poučnoga se lehko iz njih navči. Male so na oči, ali velke so po svojoj vsebini. Oh, da bi je mela naročene vsaka hiša v Slovenskoj krajini i vsaki izseljenec, pa bi ešče vekše bile. Pa Marijin list i Ograček? To Vam je nekaj lepoga i hasnovitoga! Doma sem nej tak vse prečtela, či gli ka sem več časa mela, tü pa vse, ešče na platnicaj. To mi vlije nove moči za delo i trplenje i dostakrat obriše skuze. Vse se lejko razmi i vsaka reč, ve je pa napisano vse v jeziki, šteroga nas je včila naša mati. Ja Marija je naša vodnica, celo nam, šteri smo v tüjini, ne več pred očmi starišov, nego smo izročeni sami sebi. Marijin list i Ograček, šteriva pišete Vi, prečastiti i nam davlete v roke, nas vodita, da smo na pravoj poti i se ne pogübimo v vrtinci sveta, ar je tüjina kruta i dosta düš pogübi. Prečastiti ! Vsemogočni Vam naj poplača za ves Vaš trüd, šteroga mate pri Vašem pisanji i vse tisto, ka ste nam izseljencom dobroga včinoli. Pa to je dosta pa dosta. Oh, či bi Vi znali, kak iz vsakše Vaše reči, štere so v naših listih N., M. listi i Ogr. ide lübezen do nas i vsigdar včite, ve ste pa zaistinsko naš dühovni oča. O, da bi mogla vse napisati. Pa znate nevem, pa mislim, da bodete spoznali iz toga moje misli. Samo to ešče ednok, Bog Vam naj plača ! Zdaj ob Vašoj šestdesetletnici Vam tüdi jaz prisrčno častitam i da bi Vas lübi Bog ohrano šče duga pa duga leta, da bi šče mogii zdravi pisati naše liste i širiti božo reč na zemli tak dugo, kak že ste. Vsemogočni Vam bo plačao vse, gda bomo prišli vsi z Vami i okoli Vas na sodni den i bomo pravili, to je naš dühovni oča, šteri nas je rešo prepada po svojih listaj, gda smo bili v tüjini. Zdaj je mino Božič i žnjim tüdi veselje. Lepo je bilo doma ali daleč je dom. Na te svetke bi si žeIo biti vsaki Človik doma, tak tüdi jas. Zdaj sem že mela drügi božič tü. Pa mislite, da jes ne sem mela veseli Božič? Sem. Te lepe dni je prebivao Jezuš v mojem srci, na sveto noč pri polnočnici se je zdrüžo z menov. Šla sem k sv. spovedi i obhajili. Kak že sami znate, sem bila že prvle pri sv. spovedi, kak je spoved izšla v francoskom jeziki, brat mi je že prvle prestavo. Zdaj sem se že drugoč spovida-vala iz Marijinoga lista. Na polnočnice sem bila pri sv. obhajili z prijatelicov (tü svi najmre dve Prekmurki pri ednom gospodi). Nevem, či že znate, da tü vsi verniki idejo k sv. obhajili ob polnoči. Kak je to lepo. Tüdi v mojem srci se Jezuš narodo. Oh, da bi Vi znali, kak sem srečna. Vsakikrat, gda sem pri sv. obhajili, se jočem od prevelke sreče. Ka vse se da občütiti. Najrajši bi mrla v tistom hipi, tak sem srečna. Pa zdaj, gda sem ga sprejela v svoje srce, sem tüdi za Vas, dühovni oča molila i to molitev Vam podam za Vašo šestdesetletnico. Oh, kak lepi je tisti hip. Zdaj se jočem, da Vam to pišem od veselja i sreče, da si zmislim na tisto vöro. Zato Vas pa prečastiti prosim, molite za mene i vse, ki so tü, da bi vredno sprejeli Jezuša v svoje srce. Zdihnite ob polnoči na sveto noč: Oh Jezuš, daj da te vredno sprejmejo v tüjini. Zdaj Vam pa želem, da bi Vam Jezušek rodio velki blagoslov na Vaše delo i da bi Vas ohrano Zdravoga i veseloga še duga leta. V imeni Jezuša i Marije Vas najlepše pozdravla črez hribe i doline ŠKAFAR ANIKA iz Bratonec i TRATNJEK ANICA z Lipovec. (Naj Vama Jezušek v obilnosti plača iz srca prihajajoče pozdrave. Vrednik.) * Pozdrav pošilajo: Gröči Marija, Petit Paris iz G. Črncov celoj Slovenskoj krajini, vesi Črnci, svojim domačim i vsem sosidom. Naznanja, da naše liste redno dobiva i si na novo leto naroči ešče k Novinam M. list i Ograček. — Farkaš Anica, Tigy, Francija iz Strehovec uredniki naših Novin i njim z lepimi želami čestita k 60 letnici, g. Hauki Jožefi, bogojanskomi plebanoši, svojim lübim domačim i celoj strehovskoj vesi, vsem prijatelicam, poznancom i rodbini. Vsem želej po Mariji vse dobro, na naše liste se naroča i na novo leto. — Terplan Veronika, St. Thurien iz Ivanovec svojim domačim, uredniki Novin i pomagačom. Liste si nanovo naroči i tüdi doma za sestro Ograček. — Terezija Lang, Chamlie iz Trdkove celoj Slov. krajini. Veseli se našemi tiski, šteroga je redno plačala, pa se tüdi ne spozabila z Doma sv. Frančiška. — Perša Roza Arc s Cicon iz Ižakovec svojemi moževi i dekličkama Aniki i lliki, sestri moža, sosidom, rodbini. — Horvat Terezija, Predue iz Bükovnice svojim lüblenim starišom, brati i nevesti. Rojstnoj vesi Bükovnici, celoj bogojanskoj fari, g. plebanoši bogojanskomi, svojoj sestri i Johani na farofi i vredniki Novin, šteromi za 60 letnico Želej vse dobro i njim pošila podobico sv. Male Jezušekove Trezike, kak nadelüje siromake. Dobila je edno novo naročnico. — Škafar Vinko, Ferme de Mectyz iz Beltinec celoj Slovenskoj krajini i njegovoj familiji. Toži se, ka od žene že dugo ne dobi odgovora. — Vsi vsem želejo blaženo novo leto. (Bog plačaj za vso lübezen. Vr.) 4 N O V I N E 13. januara 1935. Gospodarstvo. Krumpli Pod rečjov krumpli razmimo rastlino, štera nam v zemli rodi gomole, brezi šterij denešnji človek skoro ne bi mogeo, živeti. Ravno krumpli so jako velkoga haska za človeka i živino. Pa eden ali drügi bo pravo, ka g. ,Klekl ne vejo že drügoga pisati, kak od krumplov. To pa ne bo v popunoj meri držalo. Naš gospod urednik „Novinˮ so že tak prefrigani, ka vsikdar majo tam prste poleg, kde se pokaže kakši sovražnik, šteri bi šteo nam kaj škodüvati. Zato pa majo tüdi sovražnike, šteri iščejo včasi falaček železa, ka bi se za njega prijali, če ji zagledajo; kak je bilo pred par desetletji na Francoskom, če je kakša gospodična ali gospa ali pa bole po modernom povedano dáma na vulici Pariza zagledala popa, je včasi skočila k vratam kakše hiše i se prijela , za železno klüko, ka ne bi omedlela. — Tü pri krumplaj pa nemamo opraviti z dvonogatim i rokotim sovražnikom, liki z vnogimi drügimi breznogatimi. Prvle, kak pa bomo gučali od tej sovražnikov, si poglednimo na kratko zgodovino toga prehasnovitoga prehranjevalca človeštva po celom sveti. Krumple človek vživa na vse načine i bi mislo, ka so pri nas tak stari, kak človeči rod. To pa je tüdi ne tak. K nam so krumple prinesli komaj po leti 1492., to je po odkrili Amerike. Dosta drügoga se je z Amerike preselilo k nam, štero nam škodi i nas zastrupla, kak;n. pr. tobak. Vsega drügoga se je lüdstvo, poprijélo, samo krumplov, šteri so od vsega prenešenoga bili najhasnovitejše naši lüdje ne so šteli povati. Prve .krumple so prinesli v Evropo Španci okoli leta 1564. Iz Španije so se pa razširili v Angliji, V začetki so je sadili samo v kakši ogračekaj i je polagali svinjam. Počasi so pa pametnejši lüdje opazili njüvo dobroto i začali vživati kak vsakdanešnjo hrano. Vsi tej pametni lüdje, šteri so spoznali vrednost krumplov, so se na vse mogoče trüdili, ka bi je lüdstvo začnolo pridelavati. Smejali so se dühovnikom, šteri so na predganicaj priporočali saditev krumplov. Vladarje posameznih držav so z zakoni silili, pa tüdi skoro brez uspeha. Mogle so priti vojske, küga i lakota, ka so lüdje spoznali kak velkoga haska so krumpli i v tom časi v ništerni krajaj rešili lüdstvo gvüšne smrti od lakote. Pred dobrimi 150 leti so vojaki prinesli k nam prve krumple iz Češkoga i trpelo je celi 50 let, ka so je lüdje začali v vekšoj meri povati. Kak vidimo, so pri nas prišli našemi človeki v hasek pred dobrimi sto leti. Dnes pa so krümpli že razširjeni po celom sveti, kde živi kulturen človek. Če smo v zadnjih dveh letaj opazovali njive zasajene z krumpli smo vidili cele falate prazne brez nati, ali se je pa ta po sklitji začela süšití. Vzrok tomi je beteg i to takši beteg, šteri nam bo v par letaj krumple popunoma vničo i s tem ogrožao naš živlenski obstoj. Tej betegov je več vrst i tak razširjeni, da je vsakši kmetovalec prisiljeni misliti i dejansko se bojüvati proti njim, Dozdaj znani so nam: plesnoba (peronospora), počrnenje i gnitje, zvijenje listov i nitavost. Glavna i najvekša napaka pri nas: je, ka sadimo krumple rano, na sprotoletje i je zato tüdi v jeseni prerano skoplemo i da pri saditvi orjemo preplitvo. S tem plitvim oranjom si ešče nakopamo peti beteg, posebno vsüš-ni letinaj to jé — gobavost. Pripravljanje gnoja po biološki metodi. 5. Da se nalaganja gnoja in celi postopek točno in vestno vrši po teh navodilih. Za to je najboljše poveriti ta posel stalnemu delaven, ki ga na veleposestvih zapeslijo v času, ko na gnoju nima posla na drugi način. Ako se pri uporabi gnoja ugotovo, da gnoj ni takšen, kakršen bi moral biti, da je na mestih plesniv itd., potem je dokaz,; da se pri spravljanju gnoja ni postopalo točno po teh predpisih. 6.) Da se vse vrste gnoja, ki se zbirajo na posestvu, dobro pomešajo in skupno spravljajo. V slučaju, da je v gospödarstvu več hlevov, je treba gnoj iz vseh hlevov spraviti istočasno vedno samo na enem gnojišča 7.) Dá se v krajih, kjer je letna količina padavin večja od 600 mm, gnojišča pokrijejo (s streho), ker sicer obstoja nevarnost da se gnoj za časa deževnega vremena,ne bi ogrel na 55 do 65 C°. H 8.) Da se pri vlaganja zunanjih sten posebno pazi, da bodo navpične in ravne in da še prizme gnoja ne bi zrušile, ko doseže gnoj večjo višino. Zato bo tu in tam posebno, da se zunanje stene podpro na pripraven način. Za. 3 do 4 mesece je razpadanji gnojá dovršeno, gnoj je dozoreli se lahko uporablja. On je suh, črnoumazane barve, brez posebnega düha, a organska snov je dobro razpadla in je krhka, da se more razdrobi med prsti. V njem se bakterije komaj nahajajo. Pri nadalnjem ležanju gnoj dalje skoraj ne razpada Ne razpade tudi tečaj, ako se izvaža na polja in tam ponovno nalaga v večje kupe, ki se pa morajo pokriti z zemljo., Pri izvažanje gnoja je treba paziti posebej na to, da se najprej izvaža najstarejši gnoj in da se ne izvaža gnoj, ki nido-zorel. Najboljše je izvažati gnoj naravnost na polje, ga tam enakomerno raztrositi in takoj podorati. Na temelja poizkusov napravleni po profesorju Rocmer-ju v Halle a| S. na posestva Buselmanna v Burkersrodo-ju v Nemčiji se je dokazalo, da se gnoj najboljše izkorísti, ako se ga uporablja na ha 120 do 200 q. Razume se, da je treba naravno pri tem slabom gnojenja oranice pogosteje gnojiti: Izvedel Poizkusi so nadalje dokazali, da je ta gnoj posebno, primeren tudi za gnojenje travnikov in pašnikov. (Konec.) Pošta. Sukič Franc, Radovci. Naznanite nám Žökš Mihaela novi naslov, ka so na stari naslov prišle Novine nazaj. — Horvat Marija, Zagreb. Meseca februara, prvi tjeden. — J. S. Z. Duga v Francijo je za 1934 leta 112 Din. Najlepši pozdrav je molitev. — Gjergjek Jurij, Kovačevci; Tak velki list, kak so Novine je „Slovenijaˮ i košta letno 60 Din. Tak velki list, kak so naše Novine je „Prelom“ i košta letno 40 Din. Tak velki list, kak so Novine je „Gorenjecˮ i košta letno 40 Din, menša „Murska Krajinaˮ košta 30 Din, menša „Ljudska pravicaˮ bi koštala letno 48 Din, če bi zhajala. vsako nedelo. Zdaj shaja samo Vsako drügo, i košta 24 Din. Zdaj z toga sklepajte, če so Novine drage. — Žmavc Karolina domači, Gorica. Dobili smo od Karoline 59 Din naročnine. S tem plačano na staro leto i nekaj je na novo ostalo. POSESTVO v ZBIGOVCIH, hiša i gospodarsko poslopje v dobrom stanji, lepa lega, blüzi 6 plügov zemle, še zavolo preselitve oda. Cena 40.000 Din. Pita se v tiskarni Panonija, Janko Sušec, Gor. Radgona. ZAHVALA, S potrtov žalostjov javlam vsemi rodi, prijatelom i znancom, da je pokratkoj i mučnoj bolezni, vmro moj lübleni mož gospod ŽIŽEK MARTIN v BELTINCIH. Z ednim se toplo zahvalüjem, vsem sorodnikom i Sosidom, štéri so mi pömagali pri zadnjoj vöri mojega moža i vsem, ki so ga sprevodili na zadnjoj poti do hladnoga groba. Náj v miri počiva. Žalüjoča žena ŽIŽEK JULIJANA i žalüjoči sorodniki. reumatizma, protina Ali se ščete svojega osloboditi ? Trganje i smicanje po teli i sklepi, ötečeno telo, skrivlene roke i noge, boganje, smicanje i ščipanje po celom teli, pa tüdi slabost oči so večkrat posledica reumatizma i bolečin v čontaj, štere trbe Odpraviti, ar se bolečine šče vekšajo. Ponüjam Vam edno zdravilno, scalinsko kislino raztopeče, zmenjave Snovi i izločitevpospešüjoče domače pitno zdravlenje, štero se na Umetni način ščista navadno sestavi po ednoj dobrodelne j zdravilnoj vretini, štero dobrotivna malizemla dava betež-nomi človečanstvi. Pišite mi včasi- i dobite ščista brezplačno edno povučno razpravo. Zbiralno mesto pošte: Ernst PaSternack, Berlin, SO., Michaelkirchplatz No. 13. Abt: H. 287. Banka Santek 15, Kite Laf av ette, Paris odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje. in po najboljšem dnevnem -kuržtí.'Vrši vse bančne posle najkoiantneje. Poštni uradi v Belgiji/- Franciji, Holandiji in Lükseintmrgü>' Sprejemajo plačila na naše čekovnè račune:-Beígija: št. 3064-64/-Bruxelles; Francija:-* 'št.-1117-94, Paris; HoHandiia:išt 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: :št 5967, Luxem-bourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznico.: . 24—8-- Prosvetni mladinski pokret. (Govor g. Kolenko Ivana, abiturienta na proslavi 60 letnice Urednika Novin v Črensovcih decembra 30.) V vrsti vseh pokretov in organizacij, ki so se rodile iz resnih in stvarnih potreb, je bil pokret kmetskega ljudstva eden poslednjih, ki se je pričel pojavljati v človeški družbi. Že med svetovno vojno je med kmetsko mladino nastala težnja, da se gospodarski ósamosvójitvi pridrüži tudi dühovna. V spoznanja, da je to mogoče doseči le s smotrenim prosvetnim delom, je iz te želje po osamosvojitvi vzrastel kmetsko mladinski prosvetni pokret. Res je, da vam je ljudska šola dala osnovne pojme in pogoj za nadaljno izobrazbo. Ali za praktično življenje je bilo to vse premalo. Po osnovni šoli pa ste postali prepuščeni sami sebi. Navezani ste le na tovarišijo, bodisi dobro ali slabo, na delo in na cerkev. Vem, da se mladina ne zna obrniti ne kam ne kod. Šest dni dela ha polju in si v potu svojega obraza služi vsakdanji krüh. No, ali pa smo ustvarjena samo za delo! Ne, ustvarjeni smo poleg zveličanja pred vsem da izpolnjujemo svoj um. Kako pa se to najtežje doseže?Mislim, da je izmed mnogih sredstev najboljše dobro katoliško drüštvo. Tako je mislil tudi Preč. g. Meško takratni naš kaplan, ki je posvetil vse svoje moči ravno mladini. On je bil tisti, ki je znal vzbuditi pri mladih ljubezen do dela. Složno ž njim pa mu je pomagal in dajal nasvete naš šestdesetletnik preč. g. Klekl. Zbirala sta mladino ob nedeljah in praznikih, ji predavala o gospodarstva zgodovini našega naroda, o lepem vedenju, skratka vršila sta prosvetno delo. In isti düh se je ohranil tudi do danes v društvu, ki sta ga imenovala prosvetno društvo. V začetku so bile sicer težave. Ni bilo prostora, kjer bi se mladina zbirala. Pa vkljub temu je bilo med mladino veselje do društva. Ravno v pravem trenutka se je zgradil Naš dom in tako smo dobili dvorano za mesečne sestanke. Kakor sem dejal g. Meško nam je ustanovi! prosvetno drüštvo. V začetku jé bila majhna, neznatna rečica, ki pa je vsako leto bolj naraščaja. Vse je mislilo, da bo postala že velika reka; teda kakor blisk iz jasnega neha je vdarila med nas vest: Prosvetno drüštvo razpüščeno ; prepovedala ga je državna oblast. No in bili smo spet tam, kakor v začetku. Pa majhna rečica je poniknila v zemljo. Pa mladina ni mirovala. Bila je že navajena nekoliko na drüštvo in je zato iskala izhoda. Ravno v pravem trenutka se je začela širiti katoliška akcija in mladina se je vnovič razživela. Düševni očé in Voditelj kat. akcije pri nas je bil veleč, g. Klekl. Veselo je bilo gledati fante, kako so vsak večer prihajali k g. Kleklu na pevske vaje in na sestanke. Da lepi časi so bili. Ker pa je bil g. zelo obremenjen z delom, ni mogel mladini posvečati toliko časa. Prišle so vmes še druge stvari o katerih ví pač sami bolje veste kot jaz. Tako je kat. akcija utihnila ali pa živi samo na papirju. Pa mladina tudi sedaj ni mirovala. Hotela je imeti na vsak način drüštvo. Okleniia se je zopet g. Klekla. Gospod so se odzvali glasu mladine in dosegli pri g. banu, da je prosvetno drüštvo bilo znova dovoljeno. Rečica se je zopet prikazala na površje. Mladina je takoj zopet poprijela za delo. Sadove ste lahko vídeli v prejšnjih mesecih. Da fantje in dekleta zdaj Vidite, koliko so se žrtvovali za nas naši gospodje. In mi naj .bi šli preko tega ? Nikakor! Skrbeti moramo zato, dá rečica vzraste v mogočno reko, ki bo Šla preko vseh ovir. Skrbeti moramo zato, da bo drüštvo štelo ne samo 300 ali 400 članov, lemveč da jih bo včlanjenih Vsaj. 500. Zdaj jih je Sicer '/pisanih okrog 200 ali kaj pomaga to, da je kdo vpi-san v drüštvo, k sestankom pa nikoli ne Prihaja. Ne tako ! Če se kdo vpiše, naj redno hodi k sèstankom. Lahko sodeluje bodisi pri pevskem odseku ali pri dramatskem t. j,, pri igrah. Vzdrámite se vsi in na delo. Vsak, ki je včlanjen, naj se podkriža in privede do prihodnjega sestanka Vsaj 2 če ne 3 nove člane, da bo postalo prosvetno društvo na tak način res mogočna roka, katera ne bo poznala nobenih ovir! Fantje in dekleta na delo za srečno bodočnost, naj vidijo naši nasprotniki in nasprotniki cerkve, da je katoliška mladina budno pri delu. Dvorba pri Betežniki. Ánanasa nemremo primèrjati z niednim drügim sadom, ne po obliki, ne po okusi. Jedro je spodobno oranžnomi, samo ka je jako trdo i ešče bole sočno. Okus je kisilo — sladek. V Ameriki ga majo za najboušega i je tüdi najdraži. Pri nas je mogoče dobiti ananas samo kondenziran. Na prebavo vplivajo jako dobro tüdi sühe fige i kühane rozine. Fige trbe dobro oprati, ar so strašno zamazane, ve se premetavao i kotajo nepokrite po trgovinah i trgih. Na fige se nalje topla voda i püsti duže časa stati. Vse ostanke betežnikove hrane trbe brezpogojno vrčti vkrej, pa naj je to ešče tak drago. Bog vari, ka bi jo ponüvali deci ali lüdem, šteri pridejo gledat betežnika. Ka je ednok v betežnikovoj hiži, pa če je tüdi sam od toga nikaj ne jo, se ne sme od toga nikdar nikomi nikaj ponüditi, pa če so tüdi samo cukri v zaprtöj kaštulici. Davlite; betežnikom teliko vódé, kelko si požele! potrebüje. Pri vsakšoj jedi naj dobi kupico švéže vode. Včasih eden sam požirek sveže vode požive betežnikove vüstaj ka bole z veseljom sprime hrano..Naše telo potrebüvle dosta vode, dosta več kak pa jo mi spijémo. Voda se neprestano vrača iz tela z izdihanim zrakom, potenjem i lèdvicámi. Voda čisti :krv. Žeja je nabavna potreba po švežoj nadomestiti! vode, voda je naša najbole Zdrava ! najfalejša pijača. Žena, šteroj je potrjena skrb' za betežnika, mora tüdi skrbeti, ka ma betežnik potreben mir. Nešteri be-težnik nemre zatisnoti oka celo “moč i trüden zaspi komaj proti zajtri. Kak brezobzirno je,' že ráno treskali z dverami, glasno gučati, v alí pa se šče mogoče .svajüvali. Žmetno betežen človek náj ne dobi oblákov, ’ püstite ga počivati. Sčista brezobzirno pa je, pripovidavati betežniki, kak je bio te ali ov betežen i je mogoče vmro na tom betegi. Trplenje drügoga človeka nikaj ne omehči trplenja tistomi, šteromi pripovedavle takše novice. Betežniki trbe praviti, samo vesele stvari, samo takše novice, štere njemi zbüjajo radovednost i ga spravijo v dobro volo, pa če je tüdi samo guč od lüdi. Mejte za .betežnika vsikdar samo lübeznivo reč, pa če je tüdi betežnik mogoče čemerasti i nérvozen. Nikdar ne muvite, ka bi vas Bog toga skoro rešo ! Ali se da vaše trplenje, štero mate z dvorbov, primerjati s trplenjom betežnika? Betežnik trpi dosta zavolo svojega betega, dostakrat pa ešče zavolo misli, ka je v breme drügim. Za lepe reči vam ne bo nikdar Žao, za žalive pa vsikdar. (Konec) Novine Izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.