0 narodnosti. Spigal Nadkupski. Xarodnost je iisti dušni pečat, kterega je sam Bog vtisnil vsakemu narodu, da bi se eden od drugega razlikoval in spoznaval. Narodnost je plamen iskrene ljubezni do svojega naroda in do vsega, kar je narodovega. Koliko mora biti vsaki človek navdan s tim živim žarom, se že razume po tem, če pomislimo, kaj je narodnost. Spoštovanje in sinovska ljubezen tirja, da snio hvaležni narodu, kterega udje smo , in kteri nas živi in odreja. Xarodnost je z narodom tako ozko zvezana, da ni pod solncom naroda brez narodnosti in tudi ni inogoče, da bi brez nje shajal; zakaj, kjer ni ljubezni do naroda, gazi narod zapuščen po blatu temnega neznanstva, in se težko kdaj zave. In ako je narod dolgo v temoti, se mora časoma drugemu narodu prikupiti in se več ali manj vanj izlivati. 0 tem nani kaže povestnica tolikanj narodov! Narodnost je vsakemu človeku tako prirojena, da je skoro nikoli ne rnore popolnoma zatajiti; zakaj, pretežko je v sebi zatreti to, kar si je clovek že z materinsko hrano pridobil, in česar se je med svojimi privadil. Glej! to je tisti notranji glas, ki je podoba znamenja, s kterim je uiili Bog vsaki narod zaznatnoval in obdaril. Ljubezen do svojega naroda pa more biti večja ali manjša — po različnosti, kakor se narod bolj ali manj zave svoje narodnosti in svojib potreb. In kakor so vse narodne šege narodu svete, ravno tako se ta ljubezen do naroda in do vsega, kar je njegovega, sme inienovati sveta ljubezen. — Iz tega sledi, kako zeld greši tisti, ki svojega naroda ne spoštuje in priserčno ne Ijubi. Taki gotovo ne zasluži, da se kliče po narodu. Kaj pa boino rekli še tistim, ki nasprotujejo svojemu narodu, ki zasmeliujcjo narodove navade in še celd podkopujejo njegovo srečo in razcvitanje? Taki osramotujejo in onečastujejo tisti čisti duh, kterega je sam Bog vlil narodu v serce; taki so odrezana terta od narodnega telesa, — so trohnena veja od lepega debla naše doniače lipe. Ker pa je ta sveti plamen čiste ljubezni do svojega naroda tolikanj blag in imeniten , je naša dolžnost, da ga kolikor mogoče, živinio in varujeuio , posebno pa nii vsi, ki se pečamo z odrejo naše ljube mladosti. Tu mislimo naj pred starše, posebno matere, ktere se naj več pečajo s svojimi olročiči. Starši zidajo podlago prihodnjeniu človeškeinu moralnemu napredovanju, ktero drugi odgojitelji pozneje izveršujejo. In kaj bi li pričakovali pri naši nadepolni niladosti, ako bi .se ona ne izobraževala v narodnem duhu? Odrastla bi kakor divje zelišče; bi bila to, kar je Irava brez jutranje rose in cvetje brez solnčnih žarkov; bila bi vsa inerzla brez narodne iskre in Ijubezni in vsa brez narodnega življenja. Domovina bi ne iniela zvestib in pravih siaov; narodu bi niliče ne poniagal k njegovi sreči, in bi mu ne branil njegovih pravic, iri narodni razvitek bi ne imel pridnih čebelic , temuč lene trolo, kteri samo ližej o s Irudom nabrane sladčice. — Treba je ledaj, da se že precej v mlade serca seje pravo seme za blagor in srečo premile domovine ; zakaj , ako mlado serce med teni kako drugo manj imenitno občutje prevzame, je že večidcl prekasno. Sprejmite loraj, ljubi moji , te dobromisleče besede, ki izvirajo iz domoljubnega serca, in spolnujte jlh z djanjem , da ne pominejo kakor glas vpijočega v puščavi! Da bi vendar enkrat vsi spoznali, kaj je naše, in da bi ne brepeneli slepo po ptujem, ker v ptujem za se ne dobimo prave sreče. Starši naj bi svojim otrokom Ijubezen do Boga, in do domovine ravno tako zgodaj in tako iskreno v serce cepili kakor ljubezen do sebe in do drugih Ijudi. Posebno pa mi učitelji izrejajmo prav pri učencih narodni duh! Blagor nam! ako to storimo; in gorje nam! ako tega duba prav ne gojimo, ali če ga še celd v mladih sercili zanemarjamo in zatiramo! Bodimo, kakor moramo biti, prebrisani dušoznavci in skerbni odgojitelji našega naroda! Mi ne vemo, kaj bi se poznejše čase zgoditi utegnilo in kam pripeljati, če bi te svoje imenitne dolžnosti do svojega naroda ne spolnovali. Za Boga, doraovino in za cesarja naj vedno plami naše serce in vnema mladino našo!