Praznik na Dobrovi
7. maj 1942. Proti Ljubljani se vrača kolona italijan-skih vozil, kamioni, polni vojakov. V strelcih so prečesali Babnogorsko hribovje, zaman napadli partizansko ta-borišče na Ključu, zibelko partizanskega upora v Dolo-mitih. Zorožjem in grozodejstvi soželeliza vselej upog-niti vratove upornikom v Dolomitih. Nečesa pa le niso dojelL Opazovalo jih je budno oko stražarjev, domači-nov,' članov vojaške zaščite, željnih maščevanja za pre-lito kri in požgane domove.
Na Vetrniku je počila puška stražarja, sporočilo pri-pravljenim fantom in dekletom, ki so doslej poznali le plug in lopate, sporočilo upora, da je sovražnik na poti. Fantje in možje, med njimi tudi dekleta iz Babne gore, Hruševa, Gaberja, Šujice, iz vseh dobrovskih zaselkov, so pripravili puške, kmetje so postali bombaši, delavci ostrostrelci, vsi preprosti ljudjez junaškim srcem. Nekaj desetin domačinov je razbilo številčno neprimerno močnejšo sovražno vojsko, jo spravilo na kolena in jo "prisililo v beg.
Ta dan junaške akcije Vaške zaščite je zapisan v zgo-dovino Dobrove kot praznik spomina na zmago, po tem dnevu je bila poimenovana nova osnovna šola na Do-brovi. Sola sedmega maja.
Tudi letošnje praznovanje krajevnega praznika 7. maja so krajani nadvse slovesno proslavili hkrati s prija-telji, Slovenci iz avstrijske Koroške, s katerimi vzdržuje-jo bratstvo skupnega slovenstva, tako, kot je v svojem pozdravnem nagovoru krajanom Dobrove dejal ing. Wieser Feliks, tajnik Zveze slovenskih organizacij Ko-roške:
»Mi smo en sam narod, narod Slovencev, ki ga ločuje državna meja v dva nasprotna politična sistema. Toda ostaja slovenska kultura, ki ne pozna tneja, tu so prija-teljski stiki in moralna podpora našemu boju za svobodo slovenskega, našega jezika, za enakost Slovencev prek meje. Naše prijateljstvo je trdno, kot je trdno bratstvo med svobodnimi Ijudmi in tistimi, ki jim je domač, slo-venski jezik ograjen z neštetimi ovirami«.
Ob zvokih Internacionale je zadrhtela dvorana Kul-lurnega doma. Iz grl domačih pevcev je zadonela pesem upora. Kmetice z razbrazdanimi čeli, od vetrov zgubani-mi lici, delavci, ki si ne morejo izmiti trdih žuljev z dlani, ostareli obrazi pevcev, ki jih je pesem prenesla v čas upora in ki jim svetloba ožarja lica, mladina, topli glaso-vi, ki si s pesmijo kujejo svojo prihodnost, pevci brez metuljčkov pod vratom, brez temnih slavnostnih oblek, pevke kmetice in delavke brez dolgih kril. In ni me sram priznati, da so se mi ob njihovih razžarjenih obrazih za-solzila lica in da so se Ijudje v dvorani v duhu preselili v leto 1942.
Dobrova z vasmi in zaselki je ponosen kraj. Slavnosti so se udeležili predsednik IS občine Vič, France Marti-nec, sekretar OK ZKS Darko Perovšek, predsednik ob-činskega odbora ZZB NOV Vič Stane Vrhovec in Vr-hovški Slavko, ki je bil tistega zgodovinskega dne v Ključu v središču bojev. Navzoč je bil tudi tovariš Malo-vrh, predsednik občinske SZDL, domačin, na čigar ra-menih je zrasla nova osnovna, celodnevna šola na Do-brovi, ponos našega kraja.
Podeljena so bila tudi priznanja OF in priznanja KS Dobrova družbenopolitičnim delavcem, ki s svojim delom nesebično gradijo boljši jutri v KS Dobrova.
To slavje je zaključeval v celoto stare, srednje in naj-mlajše generacije otroški pevski zbor, ki je z ubranimi, drobnimi glasovi, kot bi zazvonili prvi pomladni zvončki, zapel »Kolo tovariša Tita«. Mala folkloma skupina je v burnem aplavzu razgibala polno dvorano.
Žal nismo mogli pozdraviti v svoji sredini pevskega zbora iz Slovenske Koroške, ker jim je prihod preprečil novozapadli sneg na mejnih prelazih, ostala pa nam je velika plošča njihovih pesmivki jo je izročil ing. Wieser predsedniku KS Dobrova tov. Potočniku.
MINKA KRVINA