KJE S0 TISTE STEZICE...
Veliko ljudi se navdušuje za spre-hode v naravi, moderno življenje, v katerem se vedno manjgibljemo.pa od nas to direktno terja. Zaloski hiibi z Debnim vihom so bili nekoč prepredeni s stezami in potmi ter označeni z markacijami. Steze so danes zaraščene, markacije so zble-dele. Vendar je nekaj čudovitega, ko se ob lepem vremenu polagoma vzpenjaš po obronkfli do vrha najviš-jega hriba in potem dalje do Deb-nega vrha, od koder je enkraten raz-gled. Vzhodni del Ljubljanske ko-tline, vse tja do Kamnika, Smarne gore in Kiima, imaš kot na dlani. Ob ogledovanju prečudovite panorame ogleduješ posamezne kraje pod seboj in uživaš v miru, ki ga moti le petje ptic in brenčanje čebel.
Ob takera izletu si človek spočije
•živce, prepiha pljuča s svežim zra-kom, ki diši po borovcih, hitieje se požene kri po žilah. Kdor pa ljubi daljše ture, lahko z Debnega vrha nadljuje pot prek Besnice po okoU-ških hribtfi Dolenjskega giicevja.
Vprašujem se, zakaj Založani že doselj niso očistitli stezic in poti, obnovili matkacije in postavili na Debnem vrhu planinsko kočo z raz-gledhim stolpom, kamor bi radi pri-hajali ne samo Založani, ampak občani cele naše občine!
Ob koncu lahko jigotovimo, da sicer še ni vse tako, kot bi Založani želeli, da pa imamo lepo življenjsko perspektivo. V Zalogu bo lepo ži-veti, če se bo življenjski standard dvigal tako, kot se je v zadnjih 20 letih, saj je v tem času tu narejenega več kot prej v 200 letih. Za to gre zahvala splošnemu razvoju, pred-vsem pa našemu novemu družbeno ekonomskemu astemu.
MILENA MATJAŽIČ