Cfi-K* Sl&VfNfKt KVIJU&M AK ? ) (1 7 dvojna številka meddobja, XXI. letnika J ZšLO je Meddobje, XXI / 1,2 - nov pozdrav in spomin. Pozdrav slovenske besede in misli v svetu, spomin na vso tradicijo zdomske revije, posebno pa na tradicijo Doma in sveta, katerega nadaljevanje je častna dediščina Meddobja. Morda nam bo v tej dvojni številki najbližji prispevek pred nedavnim umrlega Kajka Ložarja: Nekaj spominov iz mojega življenja in dela. Pravzaprav so tu le spomini iz dobe njegovega študija umetnostne zgodovine v Ljubljani in na Dunaju, do promocije leta 1927. Upajmo, da nam bodo kdaj dostopni spomini naslednjih let. Zapisi so podprti s številnimi opombami iz umetnostne stroke, z navedbami imen domačih in tujih znanstvenikov ter knjig in revij. Na vsaki strani izstopa tudi Ložarjeva čustvena osebnost; navedem samo en, človeško globok zapis: , Ko sem se po tolikih letih lotil pisanja pregleda mojega akademskega šolanja, naših vzorov in bojev,, in sem vse te stvari ponovno oživljal v čitalnici New York Public Library, me je često zajela velika melanholija ob spominih na eno najbolj razgibanih dob naše intelektualne in duhovne zgodovine, pri kateri sem bil s svojimi mladimi silami aktivno udeležen. V samoti življenja v tujini, kjer nimaš nikogar, s katerim bi o tem govoril, sem bil često resnično žalosten.“ Tine Debeljak je zbral svoje prevode poljskega pesnika in pisca dramskih del, Karola Wojtyle - papeža Janeza Pavla II. Poeziji sledi prevod najboljšega dramskega teksta Pred zlatarno, ki ga je Gledališki odsek SKA uprizoril leta 1983 (kot bralno igro. Wojtylovo literarno, gledališko in publicistično delo prikazuje prevajalec z izčrpno študijo. - Tudi je Tine Debeljak segel v enega od svojih predalov in nam dal šopek prevodov poezije enega največjih predvojnih čeških pesnikov, Josefa Hore. O njem je priredil študijo, ki jo je objavil v kulturni rubriki Slovenca z dne 9. januarja 1938, kjer je tedaj poročal o obisku, ki sta ga na povabilo slovenskega PEN-kluba naredila v Sloveniji pesnik Josef Hora in pisatelj Karel Novy. Filozof Vinko Brumen, ki je eden najbolj vnetih sodelavcev Meddobja, ima tokrat dve razpravi: Kultura in narodnost ter Filozofski premišljaji III. O tematiki prve se med nami dosti razpravlja, kajti vedno bolj nas boli vprašanje mladine, rojene v zdomstvu - vprašanje njihove narodnosti,, slovenstva, kulture, mešanih zakonov. Brumen je realist" ,,Naša naloga ni umetno, protinaravno delati Slovence, marveč mladini pomagati, da prehod uravnavamo tako, da bo čim naravnejši in brez hudih travm, da tudi ne bo le prehod,, marveč spojitev dveh kultur v neki višji obliki.“ - Druga razprava je v bistvu polemična in skuša razjasniti staro razmerje filozofije s teologijo, problematika, s katero se ukvarja Brumen že od svojega predavanja o spoznatnosti božjega bivanja. Razpravo zaključi z znano ločitvijo med intelektualno in afektivno vero. Pri poročilu in oceni poezije v novi dvojni številki Meddobja se ne bi poslužil nekih ciničnih pripomb, da imamo dovolj te ,,čudne flore" in tudi ne bi napisal glose, kaj je dobra pesem, ampak bi prosil dobrohotnega bralca, da prebere Križev pot, 6 strani dolgo, ki nam jo je poslala Dolores Terseglav — ne bo mu žal — pa Kosove Pesmi, s katerimi se Meddobje tudi lahko postavi. Literarno prozo te dvojne številke predstavlja lepa idila Leva Detele, Mraz, ki je bila nagrajena na literarnem natečaju. Rustikalno baladno vzdušje, ki ga je ustvaril drugače bolj v modernizem nagnjeni Detela, nam odkriva avtorja v novem, posrečenem literarnem prijemu. - Na drugem mestu objavljamo nenagrajeno, a zanimivo črtico Spoznanje, ki jo je napisal Tine Kovačič. Tema je aktualna - celo bolj od kakega nagrajenega dela - saj nam avtor v sicer preprosti zgodbi nakaže slovenskega fanta v Argentini, ki ga ,,osvoji" tukajšnje, na zunaj bolj zapeljivo kot slovensko dekle, vendar se kmalu izkaže, da eden in drugi značaj nista za skupaj. Ena od mnogih resničnih zgodb, ki pa se ne končajo vse tako. Pod zaglavjem Kritike ocenjuje - pozitivno - Vladimir Kos knjigo Fr. Biik- Apostol Pavel, grška komponenta krščanstva, je v Atenah pred skoraj dva tisoč leti spregovoril pred Grki,, začetniki evropskega pesništva, filozofije, znanosti in umetnosti, s temi besedami o Kristusovi bla-govesti: ,,Bog ni daleč od nobenega izmed vas, kajti v Njem živimo, se gibljemo in smo“. Prav z istimi besedami je papež Janez Pavel II. začel svojo pridigo v Bruslju, v ponedeljek 20. maja 1985 pri maši za umet-nike-ustvarjalce. Svoje besede je navezal na modrost psalmista: ,,Razveselil si me s svojimi deli", ki so program in cilj resničnega umetnika. Umetnost in vera Med vero, upanjem in ljubeznijo ter umetniškim ustvarjanjem je vez, katero mora odkriti sočloveku umetnik v svojih prizadevanjih pri podajanju dobrega, resničnega in lepega. Bog ni dovršil sveta, pustil je človeku soustvarjalno nalogo. Umetnost poskuša približati skrivnost realnosti. Umetnik prikazuje človeka v bivanjskih situacijah, vendar njegova dejavnost ni več kakor jecljanje, odsev božje besede., božjega stvarstva. Nad nami je Bog, nad nami je najgloblja dejanskost stvari, katero se trudijo prikazati umetniki. ,,Vaša dela so prebliski, so drobci lepote, ki nam približujejo globino in enovitost človeka." Umetniško ustvarjanje še ni vera; toda resnična umetnost je po svoje dohod do globlje realnosti, katero vera v polnosti osvetljuje. Umefrnost in ljubezen če se po veri človek sreča z Bogom in se mu ves izroči, se tako tudi sreča s svojim bližnjim v ljubezni. Ljubezen mu omogoči, da stopi z njim v prijateljstvo, ga razume, vidi v njem dobroto, ima usmiljenje do njega, še več: v njem more odkriti odsev Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi; zlasti še, če je ubog, odkrije v njem Sina božjega. Pod navdihom sv. Duha se napoti k obličju, v katerem je vtisnjen klic božji - to je pa pot ljubezni. V glasbi, kiparstvu, slikarstvu, literaturi se ljubezen izraža z vso globino in vso izrazno čustvenostjo, ki jo umetnik premore. Svet brez umetnosti je v nevarnosti, da postane svet brez ljubezni, že v umetninah, v katerih je izražena narava, zasledimo odtenke božje lepote, toda v obličju človeka zazremo navzočnost Tistega, ki mu daje življenje. Drugi vatikanski zbor govori o umetnikih: ,,Hranitelji lepote ste na svetu. To naj vam zadostuje, da se boste znali izogibati trenutnim užitkom, ki so brez prave vrednosti, in da ne boste iskali nizkega in ne-všečnega izrazja." Umetnost je vedno le poizkus in kot taka ni vedno posrečena. Zdi se, da se nekateri hočejo oddaljiti od posredovanja lepega in resničnega, od človeškega srca, od bistva narave, ki je božje stvarstvo in ki ga je Bog zaznamoval s hrepenenjem po onostranstvu. Umetnoist in upanje V veri in ljubezni je zakoreninjena tretja teološka krepost, iz katere živi kristjan: Upanje. nadaljevanje in konec uvodnika viča, Vojna in revolucija. Med Zapisi poročajo Tone Brulc, Andrej Rot in Fr. Papež o raznih novih publikacijah. Zadnji prispevek, obvezen tekst v kasteljanščini, je napisal Vinko Rode - pesem. Pesnik Peguy je začuden obstal pred ,,mladenko" -upanjem, Bernaros in Graham Greene sta opisala, kako deluje upanje v srcih v trenutkih zapuščenosti, nemoči in navideznega molka Boga. Družba je res razdrobljena in vsak človek, osamljen in obupan, brani svoje. Predvsem pa dvomi o smislu življenja, dvomi o božji ljubezni, dvomi o možnosti zmage nad težavami in skušnjavami. Na njegovo srce čimdalje bolj vplivajo materialistične ideologije, ki človeka ponižujejo na raven stvari in ki povečujejo nasprotstva med ljudmi. ,,Sumnje“, ki jih predstavljajo nekatere oblike modernega mišljenja, so strle krila upanju. Ta prelom v zapadni kulturi je opazen predvsem v umetnosti. Tragičnost človeka se je odkrivala počasi, toda vztrajno, včasih naduto, včasih vdano. Res je, da je človeško trpljenje bilo vedno tema umetnosti. Vsi veliki umetniki so .se vedno srečavali, včasih vse življenje, s problemom trpljenja in obupa. Toda kljub temu jih je veliko v svojih umetninah pustilo sled upanja, ki je močnejše kakor trpljenje in zlom. Tudi v naši dobi ima umetnik poslanstvo, da zna odkriti prav v ,,.tragiki nam dano upanje" (Koncilska poslanica umetnikom). Vernik čuti vse zapreke in grožnje, ki pretijo človeštvu, in tudi prestaja vse preizkušnje, toda doživlja jih v odrešenjskem sporočilu Kristusa. Umetnik-vernik izraža to v svojih delih. Danes je veliko umetnikov, ki vztrajajo na temi človeške revščine in podajajo predvsem Kristusovo trpljenje, vendar trpljenje ni samo molk Boga in tudi ne zgolj posledica človeške okrutnosti: biti mora povezano z usmiljenjem in upanjem. Jezus nas je oblikoval za to upanje. Kot božji umetnik nam je govoril v prilikah vse življenje, toda v predzadnjem govoru je govoril svojim učencem naravnost, brez prispodob: ,.Nisem sam, z menoj je Oče... Na svetu se boste morali boriti, toda bodite pogumni: Jaz sem premagal svet" (Jn. 16,29). Tukaj je za Kristusovega učenca vir upanja, ljubezni in veselja, ki presega razum. Umetnost je privilegiran izraz vere, upanja in ljubezni. (Priredil AR iz španske izdaje „L’Osservatore Romano", 23. jun. 1985, str. 11-12.) Raziskovanje o izseljencih na ljubljanski univerzi V petek 26. julija je na 6. kulturnem večeru SKA predavala mag. Irena Mislej o Raziskovanjih o izseljencih oa ljubljanski univerzi. Predavateljica je članica Znanstvenega inštituta filozofske fakultete v Ljubljani ter raziskuje predvsem likovno umetnost slovenskih izseljencev v Argentini. Mislejeva je že pred leti predavala pri SKA, zato jo je odbor z veseljem ponovno povabil, da predstavi svoje delo in delo Instituta. Irena Mislej je osredotočila svoj referat na podrobno poročilo dela in namenov Instituta, ki se posveča raziskovanju zgodovine( glasbe, umetnosti, sociologije in literature zdomcev in izseljencev; naštela je posamezne raziskovalce in njih dela. Opisala je tudi svoje delo in omenila, da je v pripravi delo o raznih slovenskih umetnikih in arhitektih, tudi med njimi članov naše ustanove. Po predavanju je predavateljica odgovarjala na razna vprašanja v zvezi s svojim delom na univerzi, o potrebah in zanimanju za izseljence v matični domovini, pa tudi ° problemu narodnosti in o raznih kulturnih novicah od doma. čas mecenstva Slovenska kulturna akcija v smislu svojih pravil pobuja slovensko ustvarjalno delo med izseljenci. V ta namen je takoj v prvem letu svojega obstoja med drugim ustanovila tudi revijo ,,Meddobje“, v kateri že nad 30 let objavlja sadove duha slovenskih izseljenskih znanstvenikov, esejistov, literatov, pesnikov, slikarjev in kiparjev. Ves čas pa tudi izdaja knjige, od pesniških zbirk, novel in romanov do znanstvenih del. To in še drugo njeno delovanje bo nepristranska slovenska zgodovina označila kot veličasten kulturni napon in žlahten sad slovenskega krščansko usmerjenega izseljenstva. V prvi dobi svojega obstoja se je to založniško delo moglo bolj ali manj opirati na sodelovanje celotnega slovenskega izseljenstva, kajti novodošli so bili polno zavzeti za slovenski kulturni obstoj in so po svojih, v začetku sicer zelo skromnih močeh radi sodelovali. Z leti so pa starejši začeli odhajati v večnost, med mladimi se pa šele počasi ostvarjajo gospodarski pogoji z-a slovensko kulturno ustvarjalnost, zlasti še, ker mora novi rod poleg slovenskega kulturnega življenja živeti in rasti kulturno tudi v okolju svoje nove domovine. Če Slovenska kulturna akcija med mladim rodom po' svetu za svoja izdanja nima toliko odjemalcev, kolikor bi jih želela in potrebovala, je to deloma zato, ker od vseh mladih razumnikov ni mogoče pričakovati, da bi žrtvovali čas in sredstva za dvojno kulturno življenje, slovensko in krajevno. Pač pa moremo računati na nekako slovensko izseljensko kulturno elito, ki bi poleg sožitja s kulturo naroda, v kateri živi, gojila tudi kulturo svoje očetnjave. Ugotoviti moramo, da je takega mladega rodu med slovenskimi izobraženci po svetu še zelo malo in da od njegove strani naša ustanova še ne more pričakovati izdatnega, sodelovanja. Po 40 letih izseljenstva rod, ki je doslej Vzdrževal Slovensko kulturno akcijo, počasi, a neizogibno odmira in s tem se osipa tudi njena gmotna življenjska možnost. Obstoji pa na ustvarjalnem področju srednja generacija SKA in pa najnovejša, pač tista slovenska kulturna elita, ki bo zmogla v izseljenstvu še dokaj let gojiti slovensko kulturno ustvarjalnost. Ta njena srednja in najmlajša generacija je upanje in bodočnost Slovenske kulturne akcije, zlasti če bodo politične razmere v malični Sloveniji dozorele v demokratičnost «n se bo novi izseljenski rod mogel brez skrbi osloniti tudi v tem smislu na celoto slovenstva. Do tedaj pa mora slovensko izseljenstvo v gojitvi slovenske kulturnosti vzdržati, bodisi v okviru Slovenske kulturne akcije bodisi v katerih koli demokratično živečih kulturnih žariščih. Nenehno bo treba pospeševati dejavnost riaše izseljenske kulturne elite, nenehno bo pa treba iskati tudi izrednih gmotnih opor ,za njeno kulturno delovanje. V sedanjih okoliščinah našega izseljenstva, brez možnosti tta oslonitev na nedemokratično matico, ni misliti, da bi SK_A mogla obstajati in delovati samo z dosedanjimi sred-stvi ob tako neznatnem številu plačujočih odjemalcev, naročnikov. Vsaka številka (,Meddobja“ na 80 + 4 straneh stane organizacijo blizu 900 dolarjev USA, ob povsem zastonjskem sodelovanju pisateljev in urednikov. Naročnine tu drugi dohodki ne krijejo niti polovico te vsote. Izdajanje knjig je pa radi malega števila odjemalcev brez podpore praktično nemogoče, če smo zadnje čase izdali več knjig,, kot dr. Biikvičev roman „Vojna in revolucija", dr. Ignacija Lenčka izbrane spise in dr. Kremžarjeve „Obrise družbene preosnove", je bilo to mogoče le na podlagi mecenskih darov, dočim je Papeževe pesmi ,,Dva svetova" kakor tudi Tineta Debeljaka ml. zbirko „Prsti časa" SIo-Venska kulturna akcija založila brez take opore. Nadaljnje defo SKA zavisi docela od mecenstva. Slovenska demokratična skupnost po svetu se začenja tega zave-nnti v vedno večji meri. Veseli smo, da moremo sporočiti našim prijateljem kar o dveh mecenih zadnjega časa: Dr. eter Urbanc iz Kanade je daroval vsoto 1.400 dolarjev Za nagradni natečaj razprav in esejev o slovenski bodočnosti, neimenovani „Prijatelj SKA" iz ZDA pa je naklonil •b00 dolarjev za najboljše razprave o našem gledanju na sPravo ali o pravno-mednarodnem položaju domobrancev, nu njih vrnitev in pokol in pa na literarne stvaritve iz LA OTRA ESPADA Y EL BUFON (Especial para GLAS). El Rey Matias estrago los sures de Iliria, en detrimento de los turcos. Quiza menos ccnocido por la supersticion universal de los pueblos que aquel, el otro, el obvio Vlad Tepeš, fue no menos sanguinario y poderoso que el. La espada mitica del monarca, la espada eslava, contra la media luna de las cimitarras’ esas curiosas espadas corvas. La legenda universalis nos asegura que ambos, Matias y Vlad, fueron vietoriosos: esas san las historias de muchos reyes. Sin embargo, el pueblo esloveno recuerda otras espadas lejanas, y una propia. Ademas de la del Principe Feliz, la de Arturo, las del Cid, que son fantasias mayestaticas y de origen epico e historico, ajenas, nosotros tenemos una espada en las manos de alguien — aparentemente — in-digno. Ya no es un heroe medieval su dueno, sino un bufon romantico Ilamado Krjavel. Alejadas de otras como la de San Jorge o las de Borges, mas cercana quiza a la lanza del Quijote y su cometido. En efeeto, el Quijote y Krjavel se enfrentan a ciertos monstruos surrealistas, el manchego por locura propia y por la realidad defermada en las locuras de Cervantes, apenas un soldado manco. En cambio, este decimo hermano paria, salido del corazon de Jurčič, no por burla, sino por compasion, cumplio su cometido honestamente. La vic-toria ccnsistio en entretener a un grupo de aldeanos en ur.a taberna, con un relato complice, imposible, donde se cercenaba dramaticamente a un fantasma. El “hudič” (la mas comun maldicion en los labios del pueblo, maldiciendo al demonio) se rompio alli en dos mitades, rebanado en la proa de un barco. La encarnacion blasfema y vaporosa se hundio para siempre en las aguas procelosas de algun pielago imaginario. Habia que defender la credibilidad po-pular en sus tradiciones, y el final feliz lo tranquilizaba: a pesar de ser una fabula, Krjavel, nuestro bufon fue tambien un heroe. Y en todas las letras y tradiciones, mitos y leyendas del mundo, donde pocas veces enccntramos tanto humor, hu-manidad y realismo intrinseco, las hay pocas que desarro-llen un valor tan alto, tan demencial, tan imposible como esta aneedota salida de la pluma de un eseritor visceral. Es que, al igual que los poetas y juglares castellanos, pedia como' recompensa un buen vašo de vino esloveno. Y eso, ya es mucho decir. 1985 - Pablo Štrukelj te tematike. Že v tem ,,Glasu" objavljamo razpis nagradnega natečaj o slovenski bodočnosti, prihodnjič pa bomo najavili nagradni razpis o spravi in domobranstvu, in vabimo vse naše mislece, da začnejo s snovanjem in ustvarjanjem v smislu teh nagrad. Plemenitima, zgoraj navedenema mecenoma, kakor tudi vsem drugim dosedanjim, se Slovenska kulturna akcija iskreno zahvaljuje za to gmotno pomoč, ki je obenem tudi nad vse pomembna moralna opora našemu prizadevanju, vse druge v slovenskem izseljenstvu, ki bi zmogli podobno sodelovanje, pa vabimo, da se jim pridružijo v mecenstvu za slovensko izseljensko kulturo. „Ne le, kar mora, kar more, mož je storiti dolžan!", naj nam bo vsem v izseljenstvu, ustvarjalcem, odjemalcem in mecenom, vodilo v našem žrtvovanju za bodočnost svobodnega slovenskega naroda! L. L. Vsem ljubiteljem slovenske izseljenske kulture, ki smo jim poslali naša zadnja knjižna izdanja, kot Biikvičevo „VOJNO IN REVOLUCIJO", Lenčkovo „RAST V RESNICI IN LJUBEZNI", Franca Papeža „DVA SVETOVA" in Kremžarjeve „OBRISE DRUŽBENE PREOSNOVE", se toplo priporočamo, da te knjige ljubeznivo sprejmejo in jih odkupijo! Prof. Velikonja pri srečanju s SKA lansko leto. Lansko leto meseca maja je član SKA prof. dr. Jože Velikonja, sin od rdečega režima umorjenega pisatelja Narteja Velikonje, prišel iz ZDA v Argentino na srečanje s slovensko izseljensko skupnostjo, posebno s Slovensko kulturno akcijo. Tedaj se je mudil med nami kakih deset dni in je imel pri SKA zelo dobro obiskano predavanje, srečanje pa še z drugimi slovenskimi izseljenskimi skupnostmi in družinami. Ker smo bili do tedaj navajeni osebnosti, ki so nas vzpodbujale k slovenskemu življenju in delovanju v izseljenstvu in nas potrjevale v naši zadevni zavzetosti, je bil za nekatere nastop prof. Velikonja, ki je povdarjal realnosti izseljenstva takorekoč brez rokavic, pesimističen in boleč. Med tem se je zlasti v okviru priprav za nameravani slovenski izseljenski katoliški shod v Argentini vprašanje, v koliko je ali bo ali naj bi bil nbvi rod v izseljenstvu slovenski, zelo na široko obravnavalo, upoštevajoč včasih skoraj kruto realnost( ki pogosto ne odgovarja lepim željam za ohranjevanje slovenstva zavzetih rojakov. Tako smo bili argentinski izseljenci nekako notranje pripravljeni na ponovni obisk prof. Velikonja, ki smo ga prvič doživeli kot neizprosnega realista, pa smo bili ob njegovem drugem prihodu kot razorana njiva, pripravljena, da sprejme vsako kleno zrno odličnega predavatelja, katerega nastop se nas je to pot dojmil bolj pozitivno. Prof. Velikonja je bil od ustanove CEMLA (Centro de estudios migratorios latinoamericanos) povabljen, da sodeluje pri kongresu o kulturni identiteti emigrantov v Argentini, ki je bil sklican za 5., 6. in 7. avgusta v Buenos Airesu. Na prosto so mu dali izbiro teme njegovega, referata. On si je izbral presenetljivo slovensko temo: ,Slovenske emigrantske skupnosti v Velikem Buenos Airesu1'. Prvotno se ni mislil kongresa udeležiti osebno, kajti tako kot že pred dobrim letom, bi si moral potovanje v Argentino iz- zelo oddaljenega Seattle na obali Pacifica sam financirati. A se je končno odločil, da to žrtvuje in na kongresu osebno sodeluje. Pri tem je imel tudi cilj, da bi slovenske emigrante v Argentini zbližal s pomembnimi osebnostmi ustanove CEMLA, ki izdaja tudi revijo s problemi izseljenstva, s čimer bi vsaj nekaterim od slovenskih izseljenskih kulturnih delavcev takorekoč odprl vrata v to ustanovo in njeno delo, od česar bi slovenska izseljenska skupnost pač imela prva korist. Tako so prve dni avgusta pričakali na letališču Ezeiza prof. Velikonja od Slovencev predsednik in tajnik Slovenske kulturne akcije, Ladislav Lenček in Andi’ej Rot, pa vodja nje odseka za družbene vede Avgust Horvat, in njegov prijatelj dr. Jože Dobovšek, od prirediteljev kongresa pa dva duhovnika iz družbe skalabrijancev, ki vodi doslej štiri središča organizacije CEMLA, v New Torku, v Rimu, v Parizu in San Pablu. Po pozdravih sta skala-brijanca pospremila prof. Velikonja v hotel blizu kongresnega prostora v mestu. Slovenci smo se pa še preje dogovorili, kako se bomo kongresa udeleževali in kdaj bo predavatelj na razpolago slovenski skupnosti. Že takoj prvi dan bivanja v Argentini, v soboto, 3 avgusta zvečer, se je naš gost udeležil prireditve „Svobodne Slovenije" v veliki dvorani Slovenske hiše, kjer se je mogel pozdraviti s številnimi prijatelji in znanci. Vse dni kongresa so se nekateri rojaki udeleževali tega ali onega programa, nekateri kar stalno. Več rojakov se je zbralo pri predavanju dr. Velikonja o slovenski emigraciji v Buenos Airesu. Kongres je bil v luksuzni dvorani-avditor ju banke Rio na najpomembnejši cesti Buenos Airesa; udeleževalo se ga je pa od 100 do 200 strokovnjakov in univerzitetnih slušateljev. Prof. Velikonja je edini govoril v angleščini, tisti od udeležencev, ki jezika niso razumeli, sc imeli na razpolago aparate, po katerih se jim je predavanje podajalo v španščini. Velikonja je v svojem predavanju pokazal, kako se je razmeroma mala skupina slovenskih novonaseljencev, ki živi na področju Velikega Buenos Airesa, s svojim kulturnim delom, s svojimi revijami in knjigami ter raznimi ustanovami razpotegnila v celotni svet,, saj se njih tiskovine pošiljajo na vse strani sveta. Izvajanja je predavatelj ilustriral z grafikoni in skiop-tičnimi slikami. Predavanju so navzoči sledili s posebno pozornostjo in so v razgibani, čeprav kratki debati radi skopo odmerjenega časa želeli zvedeti še kaj več o tem edinstvenem primeru delavnosti male slovenske emigrantske skupnosti. Navzoči rojaki so po predavanju obstopili profesorja, mu čestitali in se mu zahvalili, da jih je tako lepo predstavil mednarodni publiki. Nekateri od njih so. imeli priložnost pri še kasnejših srečanjih v zvezi s tem kongresom, da so izmenjali misli o možnostih kakega skupnega, zlasti znanstvenega dela o emigrantskih problemih in navezali stike z vodstvom ustanove, ki je kongres sklicala. Tako je bil tudi cilj, radi katerega je prof. Velikonja osebno prišel na kongres, povezati slovenske emigrante v Argentini s to latinoameriško ustanovo .za reševanje problemov izseljenstva, kolikor toliko dosežen. Vsekakor je bilo nekaj novega, da je slovenski profesor-izseljenec z ameriške univerze na mednarodnem izseljenskem kongresu predaval o Slovencih v Argentini v angleščini. To je prof. Velikonja opravil na znanstveni ravni, kar je mogel pač zato, ker je stalno v stiku s slovenskim kulturnim in narodnim življenjem argentinskih Slovencev, kar je na svojem prvem obisku te skupnosti mogel ob pripovedovanjih in opazovanju še bolj spoznati, in ker so mu nekateri na njegovo prošnjo poslali v ZDA vrsto potrebnih podatkov. Prof. Velikonja je slovenskim udeležencem kongresa poudaril, da bo o slovenski emigraciji v Argentini mogel kdo od njih na prihodnjem podobnem kongresu pač še vse bolj podrobno poročati. Naslednje dni se je prof. Velikonja naselil v Slovenski vasi kot gost slovenskih lazaristov v Baragovem misijo-niščiu. Od tam je obiskoval rojake, ki jih je poznal še od doma ali pa jih je spoznal pri prvem obisku. V soboto 10. avgusta pa je imel predavanje pri Slovenski kulturni akciji ob povsem napolnjeni gornji dvorani Slovenske hiše-Svoja razmišljanja in ugotovitve je vokviril v spominske besede najprej o pokojnem prijatelju Pavletu Rantu, pr* katerem je leto poprej gostoval, in pa o dr. Rajku Ložarju, ki je bil z njim povezan, a je nekaj mesecev preje v ZDA umrl. Profesor je predaval o „pcvezanosti v slovenskem kulturnem prostoru" in svoja izvajanja je za naš wGlas‘‘ takale na kratko povzel: „ Slovenske skupine po svetu so sestavni deli slovenskega kulturnega prostora( dokler so z njim živo povezane. Poleg notranjih povezav v vsaki skupnosti so1 nujne mnogoštevilne vezi z znanci in prijatelji po svetu. V Sloveniji razpravljajo o sivih lisah, ki se pojavljajo ob naseljevanju ljudi iz drugih predelov Jugoslavije, in o nujnosti, naj o slovenskih kulturnih delavnostih Slovenci suvereno odločajo. Manj skrbi je, da bi administrativne meje ne ločile matične Slovenije od zamejske Koroške in Primorske, še manj, da bi ustvarili žive kulturne vezi s kulturno delavnostjo po svetu. V zdomstvu je prenos kulturnega dela iz roda v rod otežen. V zdomstvu rojeni rastejo v neslovenskem svetu in se samo povezani z živim slovenskim življenjem seznanjajo z njim. Ob primerih osebnih doživetij se zavemo nujnosti stikov, ne da bi bili odvisni od formalnih dogovorov med ustaljenimi ustanovami. Slovenski kulturni prostor je enoten kljub di-žavnim mejam; ki ga sekajo. Obstaja izven okvira socialističnega samoupravljanja kljub nasprotnim trditvam nekaterih kulturnih usmerjevalcem v današnji matični Sloveniji." Po zelo umerjeni debati so odborniki predavatelja povabili na skromno zakusko, ki je dala priložnost za še nadaljnje razpravljanje o slovenskem izseljenstvu in njega povezanosti. Naslednji torek se je prof. Velikonja udeležil redne tritedenske seje SKA na sedežu v Slovenski hiši, ki se je je udeležilo poleg njega kar IS odbornikov. Predsednik ga je v imenu vseh toplo pozdravil in se mu zahvalil za zopetno navzočnost med Slovenci v Argentini, posebno pa, da je na kongresu tako lepo predstavil našo skupnost. Velikonjevi posegi v vsebinsko natrpano sejo so bili tu in tam odločilni. Tudi ob tej seji se je videlo, da prof. Velikonja bistveno vpliva na slovensko izseljenstvo v Argentini in njega kulturno delovanje in da imamo v njem ne le prijatelja, ampak tudi dragocenega svetovalca. V petek opoldne se je naš gost poslovil od Baragovega misijonišča in šel k družini dr. Dobovška, kateri ga je zvečer odpeljal v Slomškov dom v Ramos Mejiji, kamor so ga tamkajšnji rojaki povabili na predavanje. Ob zelo Odborniki SKA ob obisku prof. Jožefa Velikonja pri odborovi seji. — V prvi vrsti sede od leve na desno: France Papež, Ladislav Lenček, dr. Jože Velikonja in častni predsednik dr. Tine Debeljak. Stoje, tudi od leve na desno: arh. Jure Vombergar, Avgust Horvat, Lojze Rezelj, dr. Jure Rode, Tine Debeljak ml., dr. Katica Cukjati, Ivan Bukovec, arh. Marijan Eiletz in, dr. Jože Krivec. Tajnik Andrej Rot je fotografiral. lepi udeležbi rojakov je profesor pojasnjeval svoje poglede na slovensko izseljenstvo na sploh. V soboto zvečer so ga Dobovškov! odpeljali na letališče za povratek. Po slovo sta prišla tudi predsednik in tajnik SKA in pa vodja odseka za družbene vede, katerega član je profesor, Avgust Horvat. Ob slovesu je prof. Velikonja s posebnim povdarkom mlademu tajniku SKA dejal, da od njega in od njegovih vrstnikov zavisi bodočnost Slovenske kulturne akcije. Veseli smo bili ob misli, da naš ustvarjalni član prof. Velikonja upa v to bodočnost, tako kot upamo tudi mi. L.L. Delo v slogu svetovnoznanih romanopiscev Tako naslovi Vladimir Kos svoje kritično poročilo o dr. Biikvičevem romanu „Vojna in revolucija", ki ga je izdala SKA že pred dvema letoma. Iz obsežne kritike, ki jo je objavilo zadnje Meddobje, objavljamo nekatere odstavke: »Tako založba SKA kot romanopisec g. Frank Biik-vič razodevata ljubezen do stvarnosti in pogum zanjo: eirn lepši so bili ideali partizanov, komunistične manjšine med njimi in nekomunistične večine, ter odur-11 e j še jih je revolucija zanje °goljufala: novega, boljšega Slovenca in človeka ni mogla ustvariti. Roman je indirektno in zato tem močnejše pričevanje v prid vsem, ki so se borili proti totalitarizmu tako komunistične kot nacistične in fašistične zvrsti: brez komunistične revolucije bi boj Slovencev ostal enoten in tako nacisti kot fašisti bi se ne mogli (vsaj zlahka ne) Poslužiti tistega od zdavnaj učinkovitega načela ,,Divide et impera" (Razdvajaj in gospoduj). V tem je sila romana, da nam da podoživeti strahotno tragiko, prav po revoluciji razdvojene medvojne Slovenije, že po nacistih in fašistih oropane svobode in vsega, kar utemeljuje prav svo- boda tako majhnega naroda kot smo mi Slovenci. Zame je roman tako resničen kot kakšna klasična tragedija velikopoteznega obsega; v njej se to in ono življenje srečno konča, ta in ona nesreča se v ranah zaceli, glavni nosilec dejanja pa kljub pravilnemu boju za vzvišene vrednote -podleže. Sila. pripovedovanja, ki ustvarja svet, zaplet in razplet romana, je ogromna; prav nič ne zaostaja za umetniškimi zgradbami svetovno znanih pripovedovalcev. Tu in tam me je pripovedovanje tako zgrabilo, da nisem mogel nadaljevati branja celo nekaj dni: mislim na opise grozot in grozodejstev. Kako živo so opisani. . . Biikvičev roman je tako velika stvaritev, da njegova umetniška vrednost zlahka odtehta in dvigne v zrak vse moje kritične opombe na drugi strani tehtnice. To ostane res tudi zdaj, ko dodam, da bi roman moral imeti pravzaprav pet delov; peti del (s svojimi desetimi poglavji) bi odkril tragiko celotne Slovenije, ne le one matične, ampak tudi zamejske, ki je prav zaradi usodne povezave s Stalinom po komunistični OF izgubila vsaj Trst in zaledje, in končno brezdomske ali Tretje Slovenije, ki je začela krvaveti iz svojih neštevilnih ran, potem ko so ji brezpravno likvidirali domobrance, vrnjene z macmillansko zvijačo. Sicer se 3. in 10. poglavje odigravata v luči teh usodnih za-pletljajev, a preveč dramatike je v njih, da bi ostali v senci usodno zmagoslavne komunistične revolucije v Sloveniji. Prav zaradi pripovedne sile, s katero tako mojstrsko razpolaga g. Biikvič, in zaradi odkritij, ki so jih prinesla zadnja leta v zvezi s prisilno vrnitvijo protikomunističnih Slovencev in drugih narodov, upam, da bo naš FRANK BUKVIČ VOJNA IN REVOLUCIJA umetnik ustvaril še peti del, čeprav najbrž pod novim in samostojnim naslovom. Tako se bo lahko opiral na dejstva, ki mu bodo nadomestila pomanjkanje osebnega izkustva v zvezi z domobranci; vrednote, za katere smo se bojevali, in izdajstva, ki smo jih morali za to utrpeti, stvari torej, ki so nam domobrancem bile zmeraj znane, zdaj prihajajo na dan po ljudeh in poteh, ki jim svet tokrat radevolje priznava objektivnost. Potek zgodovine je še zmeraj nepreračunljiv...“ Dr. Tine Debeljak o pesniški zbirki Franca Papeža: Dva svetova „Svobcdna Slovenija" je objavila kritično poročilo svojega kulturnega poročevalca o Papeževi novi zbirki pesmi, iž katerega objavljamo nekaj odstavkov: „Zdaj je izšla pri Slovenski kulturni akciji druga pe-. sniška zbirka Dva Svetova, s katero je France Papež znova potrdil sloves vodilnega sodobnega pesnika slovenske emigracije. Izšla je v 400 izvodih. S svojo prvo zbirko je predstavil pred vsem svoje spomine na mla-'dost, na domači kraj in medvojna leta ter tavanje po morju kot Odisej, dokler ni pristal v ,,Kartagini", v novem svetu. Sedaj pa nadaljuje organsko doživljanje tega novega sveta in povračanje v svojo domovino, ki mu je pustila težke rane v vojnih in emigracijskih letih, iz katerih se „počasi izgubljam, hočem reči: prehajam v novo življenje". Tako resnično doživlja dva svetova obenem, intenzivno in z ljubeznijo... Papeževa poezija je polna pesniških presenečenj, iskrene ljubezni do slovenstva v vseh bitnih oblikah, ki živi organsko in polno in bo živela med slovenskimi emigranti vsaj tukaj v deželi ob Srebrni reki, kjer čuti tudi on že sladke trenutke, da je domovina tu, in se ne nahaja sredi svojega sveta, dasi ne asimiliran..." Isti dr. Tine Debeljak ocenjuje v istem tedniku tudi knjigo dr. Marka Kremžarja Tudi iz. te ocene nekaj odstavkov: ,,Dr. Kremžar, leposlovni ustvarjalec in gospodarski teoretik, je sedaj napisal delo „Obrisi družbene preo-snove", o katerega namenu se je nekdo izrazil: Oče France Kremžar je pred 40 leti 3. maja 1945 kot predsednik slovenskega parlamenta v Ljubljani razglasil ustanovitev svobodne slovenske države, sin pa je zdaj ob tem jubileju napisal v tej svoji knjigi razmišljanje o tem, kakšna naj bi bila ta država." Nova Kremžarjeva knjiga vsebuje 30 kratkih člankov, ki niso podani v sistematiki suhoparnih paragrafov, ampak so v resnici umetniško podani pravi eseji o današnji slovenski problematiki. Kremžar izhaja iz dejstva, da je mladi rod razočaran nad današnjo družbeno ureditvijo ter si predstavlja obrise nove družbene preosnove, ki bo zadovoljila njegovo pričakovanje. Začenja z razpadom družbe, ki izgublja danes svoj smisel, in poudari, da je človeški rod sestavljen iz naravnih skupnosti kot so družina, rod, narod itd., ki jih veže ljubezen in so vir življenja; druge družbe pa so nastale iz potrebe in koristi; obojim je treba najti pravšno sožitje, kar imenuje Kremžar odnos ravnovesja. Vsa knjiga razpravlja o tem ravnovesju z najrazličnejših vidikov. . Tako ravnovesje je treba iskati med svobodo in ciljem, med totalitarnostjo in demokracijo, med uspešnostjo tehnike in varnostjo. Posebno zanimivo je vprašanje lastnine: o nujnosti lastnine za svobodo posameznika in naroda. To so vprašanja iz. sociologije in gospodarstva, o katerih jaz ne morem razpravljati, čutim pa, da bi bilo nujno potrebno, da o njih razpravljajo strokovnjaki in s tem pripravljajo razčiščenja, kakor želi to dr. Kremžar. Vsa knjiga izžareva potrebo po ljubezni, ki ohranja nd-ravna človeška razmerja, poudarja veliko vrednost svobode v vseh pogledih kot nujnost sleherne odločitve. Vidni pa so v razpravi poudarki na odgovornosti vseh odločitev, ki smo jih sklenili v svobodi in ki nas vežejo v vesti. Kot strokovnjak v najrazličnejših gospodarskih sistemih, tako liberalizma, socializma, marksizma, krščanstva, papeških okrožnic, itd. poudarja avtor strpnost in treznost v presojanju urejanja družbe, prevzema vse pozitivne lastnosti posameznih struj (od liberalizma individualno svobodo, od komunizma zavest kolektivnosti, itd.). Prof. Velikonja o dr. Lenčkovi knjigi ,,Rast v V „Ameriški domovini" dne 30. junija je objavljen daljši zapis o tem delu ustanovnega člana SKA dr. Ignacija Lenčka, o katerem se avtor med drugim izraža tudi v naslednjem: „Knjigo izbora iz spisov dr. Ignacija Lenčka je treba brati z zavestjo, kdaj je bila pisana. Obširen del člankov je odgovor na takratne razmere, reakcija na nejasnosti, ki so se pojavljale v javnem življenju. Marsikaj je bilo treba pojasnjevati in usmerjati z vestnostjo in ljubeznijo — desetletja pred drugim vatikanskim koncilom — s spoštovanjem do katoliške načelnosti in obenem s trdno usidranostjo v slovensko’ preteklost in sodobnost. Od 113 spisov, ki obsegajo Lenčkovo objavljeno ustvarjalnost, jih je v knjigi 42 ali nekaj več kot tretjina. Gre torej za izbor in ne za zbrana dela. Filozofska in teološka poglavja se ukvarjajo s problemi resnice, filozofskih tokov, narodnosti in literature. Glavnina vsebuje razprave o človeku in človeštvu, o moralnih vrednotah in napotkih od raziskovanja človekove narave do podrobnega pretresanja človeških kreposti in slabosti: ljubezni, zvestobe, napuha, nečistosti, socialne pravičnosti in gospodarske morale. Tudi tisti, ki s posameznimi prikazi ne bi soglašali, bodo pokojnemu Lenčku priznali jasnost misli in izražanja, doslednost v mišljenju in svetovanjih, ter bedo v njegovih spisih našli dobrodošlo oporo za svojo lastno rast in delo. Knjiga ni lahko branje za zabavo. Resno pisanje bo vendarle v veselje in vzpodbudo vsem, ki želijo jasne in temeljite besede o slovenskih in katoliških vrednotah brez zavitega filozofiranja in dvomljivega namigavanja. Kratek življenjepis dr. Lenčka v knjigi le v skopih obrisih prikaže bogato življenje tega neutrudnega znanstvenika in družbenega delavca. Poznali smo ga kot navdušenega predavatelja na študijskih tečajih pred vojno, kot človeka sodobnih gledanj in drznih tolmačenj, kot človeka, ki je med vojno upal prevzeti mesto glavnega kurata pri domobrancih, zavzet za to, da „tudi v vojni moraš biti kristjan", da je v brezglavi nejasnosti revolucije opozarjal na načela pravičnosti in moralnega reda. Uvod v knjigi ta del Lenčkovega življenja zamolči." Razpis novega nagradnega natečaja SKA Za čim višjo raven revije Meddobje in za zdravo reševanje slovenske problematike SKA razpisuje nagradni natečaj za eseje ali razprave. Nagradni natečaj je s svojim darom omogočil dr. PETER URBANC. Pravilnik: 1. Natečaj je za izvirni esej ali razpravo na temo: BODOČNOST SLOVENSTVA. Pisatelj si lahko poljubno izbere katerokoli kulturno področje ter ga prilagodi osnovni temi natečaja. Vrsta razpravne proze ni predpisana, pač mora ustrezati smislu 3. člena pravil ustanove: ,,Idejni temelj Slovenske kulturne kacije je naravni etični zakon, potrjen in izpopolnjen po krščanskem svetovnem nazoru." 2. Obseg dela naj ne bi bil manjši od 10 tiskanih strani revije Meddobja ali 5.000 besed. 3. Tipkopis je treba poslati v dveh izvodih na naslov SKA — Natečaj razprav in esejev —, R. L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Besedilo naj bo označeno s šifro, avtorjevo pravo ime in njegov naslov pa naj bosta zalepljena v kuverti, ki naj bo opremljena z isto šifro. 4. Če bi avtor tako želel, bo njegovo ime ostalo v anonimnosti. Prav tako bo objavljena dela avtor mogel podpisati s šifro ali psevdonimom. 5. Tipkopise je treba oddati ali odposlati (datum poštnega žiga) najkasneje do 30. junija 1986. 6. Nagrade so sledeče: L nagrada: U$S 500 2. nagrada: LT$S 400 3. nagrada: U$S 300 Vsako od omenjenih nagrad more komisija razdeliti ali razglasiti kot nepodeljeno. 7. SKA bo objavila nagrajena dela, za nenagrajena pa mora uredništvo Meddobja dobiti avtorjevo privolitev. 8. Za podelitev nagrad se bo žirija, ki jo bo v kratkem imenoval odbor SKA, sestala v Buenos Airesu v septembru 1986. Odločitev ocenjevalne komisije bo SKA razglasila v Glasu SKA in Meddobju. Bs. As., avgust 1985 SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA tAftohCVijcUc* žka Novi ustvarjalni član SKA Odbor Slovenske kulturne akcije je na 20. redni seji 13. avgusta 1985 slovesno imenoval dr. Marka Kremžarja za člana SKA v njenem odseku za družbene vede. Dr. Marko Kremžar je pred kratkim izdal v založbi SKA knjigo: Obrisi družbene preosnove, leta 1967 pa. zbirko črtic Sivi dnevi. Redne piše v slovenske časopise in revije v Argentini o naših kulturnih, političnih in gospodarskih vprašanjih. Najbolj pomembno pa je njegovo delo na pod->očju šolstva (leta 1961 je ustanovil Slovenski srednješolski tečaj, kjer je tudi profesor in bil več let ravnatelj) in politike (je načelnik Slovenske ljudske stranke). Slovenska kulturna akcija se veseli tega imenovanja, saj je neprimerno pridobila s tako odličnim članom. Dr. Marku Kremžarju pa želi obilo uspehov v njegovem kulturnem delu. Prama „živi in mrtvi bratje“ pri SKx\ - Dr. Marko Krem-šar je napisal odersko delo v režiji z gornjim naslovom, ki Sa bo gledališki odsek SKA v režiji lic. Stanka Jerebiča Uprizoril v veliki dvorani Slovenske hiše v mesecu septembru letos. Osnutek za sceno je izdelal arh. Marijan Eiletz, 'grali pa bodo večinoma člani gledal, odseka SKA. V soboto 7. septembra bo v gornji dvorani Slovenske hiše Predaval dr. Marko Kremžar o temi: Michel Novak, teologija gospodarstva. Akad. slikarka Bara Remec bo 21. septembra 1985 razstav-Jjala svoja najnovejša dela pri SKA v gornji dvorani Slovenske hiše. O slikarki in njenemu delu bo ob tej pri-*ki kot uvod v razstavo ob otvoritvi govorila hčerka ki-Parja Ivana Meštroviča Marica Meštrovič. ^Icns. Mirko Gogala, vodja teološkega odseka SKA bo še v teku letošnje sezone na enem kulturnih večerov pre-dsval o današnjem cerkvenem gledanju na teologijo osvoboditve. Tudi je še v tekoči sezoni na programu orgelski koncert Anice Arnšek v okvira glasbenega odseka SKA, in sicer v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi, kjer so na koru etie najboljših elektronskih orgel v Argentini. Tudi na ta večer naše gostinje-glasbenice opozarjamo naše prijatelje ze sedaj. Natančnejše podatke o prireditvah SKA bomo objavili v Paših tednikih. Odbor je imel v pripravi tudi večer Franca Papeža z njegovim predavanjem o slove ski sodobni poeziji, pa ga je moral radi pomankanja prostih sobotnih večerov prestaviti na začetek prihodnje sezone. Pesniška zbirka Tineta Debeljaka ml. „Prsti časa" je v tiskarni Vilko skoraj dodelana in bo kmalu na razpolago; predstavljena bo ob Papeževem gornjem predavanju ob začetku naslednje sezone. Objavlja Tone Brulc. Jože Javoršek v sobotni prilogi „Dela“: 3. marca 1985. ,,Nato se je tretji Sloveniji pridružila še politična emigracija, ki je bila sprva narodno razdiralna, danes pa so njeni, v glavnem že tridesetletni otroci, dokaj blizu modernim Slovencem v takoimenovani matični domovini in Ljubljani kot glavnem mestu Slovencev. (V Ljubljani najdeš legla „mislecev“, ki po svoji reakcionarnosti v marsičem prekašajo sinove in hčere nekdanjih izdajalcev domovine in političnih emigrantov)" Čudne vrste pohvala! Pri podelitvi nagrade „Isidro Quiroga 1985“ je na Patagonskem natečaju za črtice sodeloval tudi naš sodelavec Pavel Štrukelj v žiriji, poleg Davida Aracene in Aquilina Isle. Najboljše črtice so izšle v knjigi, ki jo je izdala Di-reccion de Cultura v Comodoro Rivadavia. Črtice gredo od legende, otroške pripovedke, do fantastičnih pripovedi. Prvič v zgodovini so uporabili tudi izraz „patagonizado“ za literaturo argentinskega juga. Nova knjižna zbirka „Hram“ je začela izhajati pri založbi .(Mladinske knjige". Vsako leto naj bi izdala deset knjig, ki naj bi predstavile bralcem najboljše, kar je bilo do sedaj napisano v slovenščini. Tako bo v petih letih izšlo petdeset izbranih slovenskih romanov in povesti, katerih izbor je odvisen od dr. Matjaža Kmecla, dr; Jožeta Koruze in prof. Janeza Mušiča. Sodeč po naslovih programa in po besedah prirediteljev, to ne bi bili najbolj priljubljeni ali izdajani, ampak avtorji, iz katerih se najbolj zrcali slovenska usoda, misel, politično in družbeno življenje, kar je nov kriterij za našo literaturo. Tako bodo v zbirki prišli do veljave nekateri, do sedaj manj poznani avtorji preteklosti, od novih mlajših jih je pa tudi precej nepoznanih. Praksa je pokazala, da smo Slovenci ljubitelji lepih knjig tudi po opremi in vezavi, kar so upošte- vali tudi pri vezavi. Na slovenski književni trg bo tako prišlo pet knjig spomladi in pet jeseni, lepo vezanih v temnordeče usnje, z zlato folijo v naslovih in okraski na hrbtih, čeprav so mislili tudi na žepno izdajo. V Avstraliji je izšla v angleščini zgodovina Slovencev pod naslovom „The Slovenes from earliest times“ izpod peresa Drage Gelt, učiteljice( ki živi v Avstraliji že od 1968 leta, poučuje slovenščino in pomaga pri slovenskih organizacijah v Melbourneju. Tržaška revija „Zaliv“ je nehala izhajati kot periodična publikacija, ostala pa bo še kot letni zbornik. Še 9. januarja 1985 je njen urednik Boris Pahor tožil v Ljubljani v Cankarjem domu na srečanju slovenskih književnikov, da se je morala umakniti v dvojezičnost zaradi pomanjkanja sredstev in bralcev, še bolj pa zaradi ideološkega eksklu-zivizma matice in monopolistične gospodovalnosti oartije. Čeprav se emigracija (in SKA) ni vedno strinjala s stališči ,,Zaliva“, je ta vendar predstavljal vmesno, demokratično in pluralistično stališče med matico in zdomstvom. Zapolnjeval naj bi in povezoval praznino, ki je nastala med levim, komunističnim-socialističnim, in desnim, katoliško-tradicionalnim krilom slovenske publicistike. Od njegovih sodelavcev sta bila obsojena na zapor Viktor Blažič in sodnik Franc Miklavčič, prav tako je bil izpostavljen šikanam njen urednik Boris Pahor, kar jasno kaže na krivce izginotja revije. Socialistična republika Slovenija je edina republika v Jugoslaviji, ki redno vodi že 17 let ankete o javnem mnenju državljanov. Po izsledkih zadnje ankete so prišli do zaključkov, da so Slovenci kritični in občutljivi, da so mir in svoboda pri nas na prvem mestu, sledijo jim pa poštenje, delo in družina. Kritičnost je prišla do vrha v sedanjih razmerah in ker se je ne more več kopičiti, jo skušajo preusmeriti. Do sedaj najbolj vidno izstopa slovenska konservativnost, saj je kar tri četrtine odgovorilo negativno na vprašanje, če je treba režim izpremeniti, in komaj 15 %, da se mora izvajati, kar je napisano v ustavi. Sko^ raj polovica je prepričana, da sta ustava in sistem dobra, da pa se ustava slabo izjava. Za bodočnost je velik pesimizem. Prešernove nagrade za leto 1985 so prejeli igralec Polde Bibič za igralstvo' in slovensko umetniško besedo, pesnik Ivan Minatti za lirično zbirko ,.Prisluškujem v tišini" in skladatelj Vilko Ukmar za življenjsko delo. Thomas M. Barker, prof. za evropsko zgodovino na univerzi v Albany, je izdal pri založbi ,.Columbia University Press" knjigo o naši manjšini na Koroškem pod naslovom „The Slovenc Minoritjr of Carinthia" kot svoje diplomsko delo. Z njo je osvetljen problem koroških Slovencev tudi tujcem, prav tako' njihove borbe za enakopravnost in zahteve po upoštevanju slovenščine. Zanimiv falsifikat - plagijat — za literarne zgodovinarje je pripoved Ivana Gradišnika, upokojenega rudarja iz Francije, ki ga je objavila „Rodna gruda" v marčni številki 1985 in ki je izšel pod naslovom „Na pristavi", kjer se mu ni zdelo potrebno niti spremeniti imen glavnih oseb iz Detelovih „Stricev“, kaj šele kaj drugega. Ko bi bili pri ,,Rodni grudi" malo bolj pismeni, bi se starejšemu možakarju zahvalili in mu povedali, da Detelovih »Stricev" ne morejo tiskati na dveh straneh. vinko rode „o dveh svetovih'' Tole razmišljanje je omejeno na en sam vidik: na zorni kot in na izhodiščno razpoloženje pesnika, na tisti elementarni občutek, iz katerega izvirajo domala vse pesmi te zbirke. Izgleda, da Papež ne poje toliko iz potrebe po katarzi, ampak že globoko prečiščen v svojih čustvih in spominih. Zato je zaznati v njegovih pesmih veliko umirjenost, (,,V meni je mir vseh božjih poti. ..“ str. 30), čuti se primerna odmaknjenost od konfliktivnih časov, da jih oblikuje in podaja čisto nepristransko, sprejemajoč preteklost kot pač nespremenljivo, kot usodo, ki nam jo je bilo dano živeti (»Vsak dan... sprejemam vse: žalosti in veselja... str. 78). Sprejemanje in ljubezen lastne in narodove usode osvetljuje oba svetova z lučjo dobrosti in leposti. Kar je bilo in v kolikor je bilo dejstvo, je bit — in je ontološko dobro. (Seveda to še ne pomeni odobravanja krivic in grozot, ki so v tem pomenu nebit. Kar bi moralo veljati ni bilo upoštevano'.) Nekako tako zveni Papeževa melodija, ne s temi besedami, a tak izvir ima. Nekako obredno poje in slavi življenje in njega prvine: čas, ogenj, zemljo, sonce, drevesa, vode, spomine, dom, prijatelje, poti. To je sicer petje brez olepšav, čisto ne-baročno, morda gotsko resno in strogo, kot iz grobega kamenja zgrajeno, a je solidno, lapidarno. Pa vse prozorno, kot prešinjeno s svetlobo vse-razumevajoče ljubezni. Ni v njem sovraštva — recimo, v obliki argumentiranja, prerekanja, primerjanja ali obsojanja ljudi. Ves govori iz sinteze, ki je nastala iz preseganja obeh nasprotnih si taborov. Morda je izjema v pesmi »Ko je grozdje zorelo", na str. 39, kjer ga boli objestnost »osvoboditeljev". Papež presega dobo ostrih nasprotij prav s svojim umirjenim tonom. Le sem pa tja se mu vsili rezek spomin na leta revolucije kot leta trpljenja. Na splošno vidi in slavi pozitivne vrednote one dobe. Alj: je narobe sklepati, da je zato Papežev jezik tako prozoren in umljiv, ker je pač avtor sam šel skozi očiščenje, in bilo zato nesmiselno siliti v kriptične oblike? Jaz tako sklepam. Kdor je dokončno sprejel stvarnost, ker je doumel smiselnost te drže in je dojel smisel dogajanja, ta pač ne more drugače govoriti — ali peti kot strogo smiselno. Posebno če je njegova pesem miselna in ne samo čustvena. Odtod vzklik v Fragmentih: Kako je vse, kar ostane, enostavno. In y isti miselni zvezi: »Čas je edini, ki ostaja z nami. .." kar bi moglo pomeniti, da je stanje izseljenca v mnogo-čem poenostavljeno, ker je moral pustiti za sabo mnogo upravičenih obljub življenja, a tudi dosti lažnih bleskov -v zameno za prodornejše oko in čut za bistva. Vse mineva, vse se spreminja, pa tudi vse se ponavlja, mi pa »pojemo,. da vzdržimo." »Vse je zamena za čas, in čas je zamena za vse." Čas je mnogo stvari odnesel, za zdomce tudi domovino; ne samo vse dogodke naše nesrečne dobe, celo rane je zacelil (ne vse): vse je odplavil v neverjetno razdaljo. Čas je zamena za vse tiste grozne in tudi sončne dni v domovini. A tudi za naprej velja: vse kar nam bo dano doživeti, imeti, ostvariti, je zamena za čas. Še se nam daje v dar kot snov za oblikovanje naše zgodovine. Res, včasih se nam zdomcem kar neverjetno zdi, da se z izgubo doma ni vse končalo! Nov svet se nam ponuja, ki je sicer odtujitev prvemu, a možno je tudi gojiti dva svetova v harmoničnem sožitju. Zvestoba staremu svetu se prepleta z lojalnostjo in hvaležnostjo novemu svetu. V Papežu ni čutiti ravno posebne ljubezni do novega sveta, pač. pa, je jasno, da ga zrelo sprejema. V tem je važna vrednota Papeževe pesnitve. Vsaj meni izzveni v zelo ubrano petje, včasih z epskim prizvokom, pa tudi s filozofskim poletom misli. In še tole: Od dveh svetov je prvi dobro obdelan, začrtan z jasnimi potezami v nešteto evokacijah. A drugi svet je skoro izključno zdomski: domovi, romanja, SKA-sestanki, lastni dem in kvečjemu še obala, morska pot nazaj v prvi svet. Škoda, da ni več elementov ameriške zemlje, kot recimo araukarija, ki zelo zadeto simbolizira skrivnostni novi svet, še celo tistega pred Kolumbom. In pa Bonaria-Papeževa, zbirka je občuteno slovenska, a je tudi svetovljanska, je odprtost do vseh plodnih vplivov drugih kultur, s posebno preferenco do klasičnih vrednot. . . Razpet je med dva svetova, a objema v enotno vizijo, nadčasovno in nadprostorno, to nasprotje. CORREO ARGENTINO CORR. CENTRAL y SUC 6 TARIFA REDUCIDA CONCESION 232 R. P. 1. 201682 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo. Tisk Editorial Baraga del Centro Misionol Baraga, Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ir"* in naslov: Alojzij Rezelj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. - Editor responsabl« Slovenska kulturna akcija (Andres J. Rot), Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina’