TRETJE OKO BOGA ŠIVE. Evropa je s svojimi drobnimi problemi stopila v ozadje; \ ospredju je velika Azija z velikimi problemi. Ko je ameriški politični komentator \Valter Lippmann pred dnevi napisal: »V Evropi se zdaj lahko pogajamo, toda v Aziji utegne priti do katastrofe«, najbrž ni meril toliko na Vietnam in z njim v zvezi na Kitajsko, temveč ga je do tega sklepa pripeljal spopad na  Indijskem polotoku.
1320
štirinajstdnevna bitka v pendžabski ravnini med Sialkotom in Lahorom se je nehala brez prave odločitve: na bojišču je ostalo nekaj sto zoglenelih oklepnih vozil — pakistanskih in indijskih — kot žalosten spomenik »največji tankovski bitki v vsej zgodovini«. Tako Pakistanci kot Indijci so spoznali, da »bliskovita vojna« ni uspela: v dveh tednih sta se obe strani izčrpali in vojni bes se je polegel ob spoznanju, da lahko edinole izbirata: ali premirje ali pa dolgotrajna pozicijska vojna. Spričo tega upamo, da bo Združenim narodom vendarle uspelo pomiriti soseda in vsaj začasno omrtvičiti >kašmirsko vprašanje«. Če bo U Tantu to uspelo, potem bo vsaj začasno odstranjena nevarnost, da se spor zaradi »nepomembnega« Kašmira razmahne v veliko vojno, katere obsega ne bi zdaj znal napovedati nihče.
Pomislimo samo na Kitajsko, ki je brž izkoristila ta spopad, da je še sama opozorila na svojo snavzočnost«: grožnja Indiji zaradi nekakšnih utrdb v Sikkimu je bila kar preveč prozorna: Sovjetska zveza je brž opozorila Peking, da ne bi mogla ostati brezbrižna spričo konflikta »v neposredni bližini svoje meje«. Pod vzhodnimi obronki Himalaje tudi ZDA stopnjujejo svojo »eskalado« s kopičenjem čet in neprestanim bombardiranjem Severnega in Južnega Vietnama. Da bi bila podoba še bolj pisana, so Indonezijci ponudili Pakistanu milijon vojakov, to pa le nekaj dni prej, preden se je vsa Indonezija znašla v kaosu. kateremu ni videti pametnega konca. Vse je kazalo, da se pripravlja velika predstava« ...
Na srečo je nastal predih, kar pa ne pomeni, da se zaplet v Aziji ne bo nadaljeval.
»Kašmirski problem« je iz Indije, ki je vse doslej veljala za pobudnika pacifizma. napravil državo, ki je čez noč pozabila na Gandhija in Nehruja. Šastri je najbrž prešibak, da bi utegnil potlačiti sile, ki stopajo v ospredje. Če se je ob pakistansko-indijskem spopadu vsak trezen človek vprašal, ali sta Pakistan in Indija že dovolj bogata, da si lahko privoščita vojno, pa je bil Šastrijev poziv Indijcem, naj žrtvujejo po en dnevni obrok hrane za vojaške namene nekaj nerazumljivega: ves svet — in Indijci bolj kot kdor koli drug — ve, da je v Indiji takšna revščina, da jedo ljudje samo štirikrat na teden ... V teh obupnih razmerah pa indijski tisk dan na dan poziva vlado, da naj izdela vsaj eno atomsko bombo, ker pač jedrska razstreliva stanejo dvajsetkrat manj od konvencionalnih« I
Toda o atomski bombi ne pišejo samo časopisi; o tem so govorili tudi v indijskem parlamentu. Indija noče več prenašati ponižanja. »Kitajska se je dvignila visoko in je dosegla psihološko zmago, ker je prva nebela država, ki je zdrobila atomski monopol«, je izjavil neki indijski poslanec. Indija je ujjala, da bo njej juipadla ta slava, zdaj rja jo je prehitel severni sosed, ki počenja vse mogoče, da bi ponižal Indijce: ultimat zaradi utrdb v Sikkimu je bil le eden od mnogih tovrstnih jiosegov.
Ni še dolgo, odkar je največji indijski dnevnik >Statcsman« objavil mnenje francoskega generala Pierra Galloisa o Kitajski: V manj kot petih letih bo Kitajska tako močna, da bo lahko pripravila vse svoje sosede, da bodo »peli«. kot se bo njej hotelo. Leta 1975 bo pomenila resno nevarnost za vso Azijo. Leta 1980 pa bo kitajska jedrska moč že tolikšna, da bo lahko zoprvala celo ZDA«. Toda to mnenje francoskega generala ni osamljeno: več podobnih ocen je bilo slišati tudi od drugod, a s temi ocenami se nemara strinjajo strokovnjaki v \\"ashingtonu  in Moskvi.
1321
Indija noče zaostajati. Zato toliko pozivov, ki naj pripravijo indijsko vlado, da se bo odrekla svojemu dosedanjemu stališču. Bramani pravijo, da poznajo v Indiji atomsko bombo že dobrih 2000 let: to je tretje oko boga Šive: ko se to oko odpre, se vse spremeni v prah ...
Indija ima dve tretjini vseh svetovnih zalog torija, prav tako ima obilo urana. V Biharu bo v kratkem začela delati tovarna, ki bo predelala več kot tisoč ton jedrskega minerala na dan. V Trombayu stoje trije veliki jedrski reaktorji, od katerih dela največji s polno paro že od leta 1963; doslej je samo ta reaktor izdelal toliko jedrske snovi, da bi zadostovalo za dve bombi. V bližini Bombava je tovarna z zmogljivostjo 20 kg plutonija na leto; za bombo zadostuje 5 kg plutonija! Dr. Bhabha, svetovno znani atomski fizik, je že pred časom povedal, da bi Indija brez posebnih težav lahko v poldrugem letu izdelala jedrsko bombo. Se več: v kratkem bi Indija lahko dohitela Kitajsko, podobno kot je Sovjetska zveza dohitela Združene države Amerike.
Indija je bila prva država, ki je podpisala moskovski sporazum o prepovedi jedrskih poskusov. Kaže, da bo tudi prva. ki bo to pogodbo prekršila: prva poskusna eksplozija naj bi bila pod zemljo. Moskovski sporazum pač ne velja tudi za poskuse, ki jih z jedrskim orožjem opravljajo pod zemljo ...
Ce se bo to zares zgodilo, potem se bo s tem tudi končala indijska nevtralnost. Začela se bo nevarna tekma v oboroževanju, slej ko prej naperjena proti Kitajski. Kakšne posledice pa utegne imeti ta sprememba, ni težko predvideti. Naravno je. da tudi Kitajska ne bo držala rok križem. Ze pred leti je Peking sklenil, da bo podprl Pakistan, reakcionarno državo, ki je tesno povezana z zahodnimi velesilami, pač z namenom, da ga postavi proti Indiji, ki se vsaj formalno zavzema za socializem in velja za enega izmed pobudnikov neanga-žiranosti. Kako je to mogoče? Po zdajšnji koncepciji pekinških voditeljev je svet razdeljen na dva tabora: na tej strani so bogate industrijske države, na drugi strani pa je ves gospodarsko zaostali svet; ta razdelitev se ujema z rasno razdelitvijo na bele narode in na barvasta ljudstva. Slednjim stoji na čelu Kitajska — peta velesila, tista namreč, ki ima poleg ZDA. ZSSR, Velike Britanije in Francije na voljo — atomsko bombo. Kitajska torej vodi »večino« proti »manjšini«. Po tej koncepciji ne more biti nevtralcev; indijska zamisel o nevezanosti je le »mamilo za množice«. Zato je treba Indijo onemogočiti, osmešiti, ponižati, skratka skrhati njen vpliv v Aziji in Afriki. V New Delhiju to čutijo in se tega zavedajo. Zato naj se tudi revna Indija spusti v drago oboroževalno tekmo, da bo njen bog Šiva lahko že čez kratek čas odprl še tretje oko ...
Kam to pelje? To je vprašanje, na katerega Indijci nemara sami ne bodo znali odgovoriti. Četudi si bodo Indijci napravili »vsaj eno atomsko bombo«, zato ne bodo jedli po petkrat na teden, pač pa utegne ta bomba pomeniti uvod v katastrofo, ki utegne vso Azijo spremeniti v ruševine. Samo Azijo ...?
D. S.
1322