552
Prijatelju. — Svet. — Ribička.
¦&»»
Prijatelju.
|?ok6 podaješ mi solzan, Samotni svoj zapuščaš stan.
Sinji jasno nebesni svod, Mračno med svet tvoj vede hod,
Iskat stanu, iskat domu In izgubljenega mini.
Dobrotni Bog te spremlja naj, In lepših dnij nebo ti daj!
Ce tudi naju loči stan, Ljubezni to ne bode bran.
Le bolj čislam te, ljubim bolj, Ker vodi čist namen te zgolj:
Da vreden bil bi, kar bi bil, Nazaj si v svet korak zavil!
A. C. Slavin.
Svet.
^pljfvet je ribič zvit:
;2p?   Mirno stoji,
t      Vabo moli,
V vabi pa trnek je skrit. »Svet je ribič, če si ti riba, Svet je riba, če si ti ribič!«
Svet je bučela:
S strdjo se diči, Ako pa roka za strd je prijela,
V roko te piči! »Vendar pa umni čebelar Brez strdi ni bil še nikdar.«
Svet je knjiga
S sždmimi pečati — K nebu ga dviga,
Kdor ume jo brati.
A. C. Slavin.
Ribička.

eklica lepa k vodi je tekla, K v6di tekla, ribički rekla:
Ribička, ribička, v bistrici hladni, Kaj ti pravim ribički jadni!
Splavaj v krnico skrito,
Mož stoji za rakito,
Modro, modro kima,
Dolgo palico ima, S palice vlakno visi nepovito —
Vlakno ima odico, 6dico skrito v vabi, Vabo vrže v vodico, Ribičko ž njo privabi, Ribičko ž njo ugrabi, Ribičko, ribičko v bistrici hladni!
Ribička govoriti ne zna, Stari le ribič odgovor ji da:
»Sedem te mladih ribičev vabi, Za-se, dekle, svoj uk porabi!«
A. C. Slavin.