Leto XLVI. - Štev. 25 (2297) - Četrtek, 23. junija 1994 - Posamezna številka 1300 lir
glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
MAS OJVCDLDMDCK
Hočemo res pripraviti prihodnost?
Vodstvo Društva slovenskih izobražencev, ki ima svoj sedež v Trstu, v ulici Donizetti, je posvetilo običajni ponedeljkov večer (13. junija) vprašanju Katoliškega glasa.
Presenečenje: večera se je nepričakovano udeležilo veliko zainteresiranih in zlasti lepo število mladih. Vsi so vedeli za kaj gre, kar gotovo pomeni, da je vsem udeležencem zadeva resnično pri srcu.
Za Katoliški glas so spregovorili dr. Damijan Paulin, predsednik Zadruge, Damjan Hlede, tehnični urednik, in podpisani.
Misli, ki so jih navzoči iz občinstva nanizali, so bile v glavnem sledeče: »Na splošno z veseljem ugotavljamo, da je Katoliški glas zadnje čase oživel, se pomladil, postal bolj čitljiv. Zavedati se moramo namreč, da list izhaja v svetu, ki je vedno bolj poganski, zato ima svoje posebno mesto in nalogo, ki mu jo narekuje pridevnik iz imena. Katoliški glas naj ne bo torej le klic k intimnemu spremljanju časa ali pa goli poročevalec dogodkov, temveč naj bo soustvarjalec časa, s spominom na lastne korenine, na zgodovino, toda brez zavirajoče nostalgije. ... je zamejski glas, ki naj razvija živo, kritično razgledišče,
brez kompleksov zlasti pred laično kulturo. Iz njegovih vrstic se mora zaznati časnikarjeva radovednost do vsega, kar se dogaja okrog njega, tako pri nas kot v matični domovini in v svetu. Do dogodkov je seveda potrebno izvajati neko kritično selekcijo, kot se spodobi za dober tednik.«
Rečeno je bilo tudi, »da mora Katoliški glas zavzeti jasna stališča do dogodkov z novimi pristopi in sodobnim izrazom. Naj se ne boji odprtosti in širine, upa naj si povedati tudi kaj več, saj dobro vemo, kako se zamejstvo s težavo odpira v svet, ker ga še otesnjujeta neka zatohlost in klavstrofobija.
Potreben je torej nov način branja dogodkov. Katoliški glas ne more ponujati le tega, kar ljudje hočejo, temveč predvsem to, kar jim koristi. Naj bo izraz širše skupnosti, naj pa ne daje vtisa, da mora biti vse katoliško. Nobena izolacija ni produktivna.«
To so bile glavne ideje, ki so prišle močneje na dan med konstruktivnim večerom.
Želje in nasveti so bili povedani zato, da bi jih urednik upošteval in polagoma izvajal. To je tudi naš trdni namen. Prepričan sem, da mora list slediti dogodkom tako, da informira in formira, toda mora obenem pripravljati prihodnost na podlagi tistih vrednot, ki ga stalno spremljajo in so ga rodile. Prav zato ne sme in ne more biti glasilo te ali one strani. Krščansko sporočilo gre preko ločitev, ki so le človeške in zato tudi minljive. Krščanska zrelost je v tej zavesti. Dobro se zavedam (se zavedamo), v kakšnem zgodovinskem trenutku smo, ko na eni strani nekateri propagirajo nihilizem, osebno korist, blagostanje za vsako ceno, v političnem življenju (kar ima znatno težo na družbeno življenje) pa smo v trenutnem porastu desnice (s slepo in naivno podporo volilcev), kar favorizira potrošništvo in s tem obide krščanske-človekoljubne vrednote; na drugi strani pa stoji levica, ki tava v negotovosti z rušenjem idealov in trascenden-ce. Dva pola, ki nam ne prinašata rešitve. Opirajmo se na vrednote, od katerih ne moremo nikoli odstopiti.
Slovenski zamejski verniki nimamo karizmatične osebe, ki nas bi usmerjala v družbo, morda se pa prav zato zavedamo posebne moči in vloge tega svojega glasila, ki je (v dobrem ali slabem) predvsem izraz naše krajevne Cerkve; zato se mu ne bomo nikoli odpovedali. Izobraženci, skavti, pevci, duhovniki, gospodinje, kateri koli bralec in bralka, skupaj čutimo potrebo po tem listu, ki nas teden za tednom obiskuje. Stopil pa je na pot, ki ga narekuje sedanji čas, zato smo vsi poklicani, da ga spopolnjujemo. Katoliški glas ni glasilo samo duhovnikov, je obenem glasilo zavednih in odgovornih laikov, ki jih, zavzetih sodelavcev dobre volje, ni bilo nikoli toliko kot danes. Le tako uresničujemo skupnost laikov in duhovnikov, ki jo je zadnji Koncil tako glasno proglasil.
Ni edin ali edinstven list, ima pa svoje nenadomestljivo mesto, svojo nalogo, ki se ji ne bo nikoli odpovedal, kvečjemu jo širil, utrjeval, poglabljal.
Želi si svežine, odprtosti, tiste, ki je že nakazana v evangeliju; v duhu trezne in uravnovešene širine, za katero se je II. Vatikanski koncil odločno zavzel in jo priporočil tudi kot sredstvo evangelizacije, ki pa je danes kar živa v Cerkvi, čeprav žal še ne povsod. Tako si mislimo zaslužiti zaupanje pri bralcih in pri vedno širšem krogu sodelavcev.
Pozivamo, da bralci naslovite na naše Uredništvo razmišljanja in pomisleke na izrečeno.	Dušan	Jakom)n
Italija - Slovenija
Peterle in Martino se bosta pogovorila v prihodnjih dneh v Ljubljani, sredi julija pričakujejo sestanek med Berlusconijem in Drnovškom v Trstu, septembra pa naj bilo v Piranu srečanje med Scalfarom in Kučanom. Iz napovedanih sestankov bi pričakovali, da sta se vladi v Rimu in Ljubljani odločili narediti konec napetosti, ki je bila logična posledica italijanskega nasprotovanja postopni integraciji Slovenije v Evropo. Upajmo, da je tako in da bo italijanska diplomacija ublažila polemike, za katere je sama odgovorna, saj so nekateri njeni vidni predstavniki govorili, ne da bi poznali dejanske situacije. Rim stalno pozablja, da na tej strani meje obstaja slovenska manjšina, do katere ima vlada prav take odgovornosti, kot jih ima slovenska vlada do italijanske manjšine v Sloveniji, z razliko, da je Ljubljana svojim obveznostim v glavnem zadostila, Rim pa se jih ni sploh lotil in pozablja, da je včasih že priznal
svojo zamudo. Nikoli pa ni hotel priznati svojih zgodovinskih krivd, kot na primer v Benečiji in Reziji, kjer je bil izveden pravi kulturni genocid. Pred začetkom 1. svetovne vojne je bilo v Benečiji več sto udov Mohorjeve družbe, zdaj pa nam hočejo nat-veziti, da to ljudstvo ni bilo nikoli zgodovinsko vezano na slovenski kulturni svet in knjižni jezik. Seda-nja Italija zavrača zgodovinsko krivdo fašizma, toda posledice so vidne že desetletja in pravična država, če bi taka bila, bi morala pomagati odpravljati posledice preganjanja, v resnici pa jih še podaljšuje. S takim stanjem ne moremo biti zadovoljni in zato tudi opozarjamo voditelja obeh diplomacij, da je treba vzroke za napetost in ohladitev odnosov iskati tudi v neurejenem razmerju italijanske države do manjšine. Če hočete odpraviti napetosti, naj se lotita tudi naših problemov in ne samo istrskih. Recipročnost je bil do pred kratkim skoro prepovedan po-
jem, ampak je bil dediščina Titove Jugoslavije, kjer ni bilo niti mogoče pomisliti na politično in idejno svobodo, toda o njej je z svojo avtoriteto spregovoril sam predsednik vlade Berlusconi. Če je njemu dovoljeno zahtevati reciprociteto, bomo ja tudi mi primaknili svoj lonček!
- S
Nekdo odhaja...
Finančne špekulacije so prizadele tudi italijansko gospodarstvo, čeprav je inflacija prvič po vrsti let padla pod 4%, kar bi moralo blažilno vplivati na nezaupanje, ki že nekaj časa meče temno luč na milansko borzo. Nanjo sicer trajno vpliva italijanski javni dolg, ki bo še dolgo pogojeval tudi usodo lire.
Na italijanski politični pozornici je v ospredju huda kriza, v katero so Demokratično stranko levice vrgli rezultati evropskih volitev, a so jo že prej sprožile mračne parlamentarne volitve. Zdaj smo pri zamenjavi: Oc-
chetto ni zmogel več kritik, ki so prihajale že z vseh strani in ga dolžile za pekoči poraz. Čeprav ni vsega kriv on, je vendarle res, da je prav Oc-chetto predstavljal tisto popkovino, ki dejansko še veže DSL na prejšnjo KPI in je tajnika stranke vodila do volilne povezave s komunističnimi prenovitelji. To in še kaj drugega je bilo usodno za DSL in celotno zavezništvo. Zdi se, da se je stranka znašla v enaki razcepljenosti kot v času preimenovanja iz KPI v DSL in odpovedi strankarskih simbolov. Še vedno sta v stranki vsaj dve duši: ena komunistična, ki bo končno pristala pri tovariših v komunistični prenovi, kamor spada, in druga, ki bo počasi postavila na noge novo socialistično ali socialdemokratično stranko Italije, ki si bo morala postaviti zelo jasne meje na levi, toda se zaradi tega ne bo smela odpovedati svoji glavni skrbi, delavcem, to je nalogi — kakorkoli že gledamo na povojno italijansko zgodovino —, ki jo je Italijanska komunistična partija
(se nadaljuje na 4. strani)
Ne bomo dali črnega traka na prvo stran današnjega lista v znamenje žalosti in malodušnosti. Tudi ne bomo nevoščljivi ostalim cerkvam, ki predstavijo na prvi strani svojih glasil vsakoletne novomašnike. Smo veseli z njimi.
Vendar si ne moremo kaj, da se ne zamislimo, da obravnavamo zadevo z večjo zavzetostjo.
Naš list ima tokrat... prazen prostor namenjen sliki..., ki je ni.
Zamislimo se v ta prazen prostor.
Slovenski del tržaške Cerkve nima novomašnika od leta 1963 — torej 31 let. Nekam bolje je na Goriškem, ki je imela svojega novomašnika pred petimi leti.
Kakor Jobu naj bo tudi nam dovoljena pritožba: vse naše molitve gredo v prazno? Ali Bog se za nas ne zmeni?
In vendar nam kot vernikom ne primanjkuje upanja: nikoli. In to ni naivnost.
Vse »cerkvene zadeve« določa On sam, po svoji volji in zamisli, ne pa po naši. V Njega zaupamo. Bo že uredil.
Nimamo »svojih« duhovnikov?
Bog je poskrbel drugače.
Slovenski škofje so si »iztrgali iz ust« svoj kruh in ga dali nam. Imamo tako duhovnike iz Slovenije. In še: krajevna Cerkev ni nikoli imela toliko laičnih zavzetih moči, kakor jih ima danes. Dobro, niso duhovniki, toda so vneti, polni odgovornosti in vztrajni, aktivni v pastoralnem delovanju.
Mi pa nadaljujemo po naročilu: Prosite Gospoda žetve, naj...
Brez obupa se zamislimo v to... prazno sliko in molimo še bolj vdano.
50. obletnica Rižarne
Govor msgr. dr. Lojzeta Škerla
Ustavimo se za trenutek pri lepem, a pretresljivem dogodku na Geneza-reškem jezeru, o katerem mm govori današnji evangelij. Učenci so na jezeru v čolnu z Jezusom. Vihar je, kakor si ga zna privoščiti le Genezareško jezero. Učenci se čutijo ogrožene, v nevarnosti. Jezus, ki je utrujen od dela, spi. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« Jezus zapreti vetru in ukaže, naj se jezero umiri. Po njegovem ukazu se veter res poleže in nastane globoka tišina. Toda reče svojim učencem: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Očita jim pomanjkanje vere: »Ali nisem jaz z vami? Ali mislite, da vas bom pustil, ne da bi vam priskočil na pomoč?«
Premaknimo se sedaj v današnji čas. Tudi danes smo na razburkanem morju. Tudi danes so razne nesreče, trpljenje, nevarnosti in viharni dogodki, ki spremljajo zasebno, javno in cerkveno življenje, in smo dostikrat krivi, da preslabotna vera premnogih kristjanov začne omahovati in se majati. Tedaj le-ti godrnjajo kakor Job in se tresejo v strahu kakor učenci na jezeru; pozabljajo, da je Kristus verno pri svojih vernikih in pri svoji Cerkvi in jih ne pušča brez varstva, čeprav je njegova navzočnost večkrat skrita in tiha, podobno kakor takrat, ko je Jezus v čolnu spal. Da, še več, Kristus se ne prebuja, da bi delal čudeže, in tudi ne smemo zahtevati, da bi jih delal. Največji čudež je v tem, da Kristus vodi k rešitvi Cerkev in posameznike skozi viharje in nadloge.
Če danes kličemo na pomoč Jezusa, ali ga niso klicali na pomoč tudi tisti, ki se jih tukaj spominjamo?
Te dni namreč obhajamo 50-letnico delovanja nacističnega taborišča v tej Rižarni, kjer je po uradnih podatkih umrlo od štiri do pet tisoč ljudi. Na osnovi znanih virov je krematorijska peč v Rižarni prvič sprejela človeška bitja 22. junija 1944. Za to obletnico pripravljajo posebno spominsko slavje. Ta slovesnost ima namen utrditi zgodovinski spomin o Rižarni ter o tragedijah, ki jih je človeštvu prizadel nacizem. To je posebej pomembno v trenutku, ko nekateri celo postavljajo v dvom obstoj tržaške krematorijske peči. Spomin na Rižarno naj bo torej predvsem opomin, da se take in po-
dobne tragedije ne bodo nikoli več ponovile.
Kristus vodi k rešitvi Cerkev in posameznike, to je res, a prepušča posameznikom, da delajo po svoji volji, da si urejajo svoje lastno življenje in življenje drugih. Dopušča hudobijo in greh. In kjer sta hudobija in greh, tam je človekov klic brez upa zmage.
Prišli smo sem, da pomolimo za tiste, ki so tukaj trpeli, zlasti za tiste, ki so tukaj umrli. Bog jim daj večno plačilo! Vprašujem se, ali je med njimi tudi kak mučenec, ki je tukaj trpel in umrl prav za svojo vero. Ne vem, a lepo bi bilo, če bi kaj takega lahko trdili.
Prišli smo sem tudi zato, da naredimo trden sklep: skrbeli bomo, da se kaj takega ne bo več zgodilo.
Kaj pa naj naredimo? Naše moči so majhne in zmoremo le malo. Toda naredimo lahko veliko. Kako je z našo ljubeznijo do Boga in do bližnjega? Ali je v našem srcu hudobija? Pometajmo zato najprej pred svojim pragom! Kar dobrega storimo, bo vsem v korist. To drobno je kakor majhno seme v zemlji, ki počasi vzklije, a obrodi dober sad.
Mladinski dan na Proseku
Mladi iz tržaških župnij smo čez celo leto enkrat mesečno oblikovali mašo, vsakič v drugi župniji. Tako smo letos bili v Mačkoljah, Opanah, Podlonjerju in sv. Jakobu. Ideja o mesečnih mladinskih mašah se je pred dvema letoma porodila openskemu župniku Zvonku Štrublju. Namen mladinskih maš je, da se mladi iz različnih tržaških župnij enkrat mesečno srečujemo in se med seboj spoznavamo, obenem pa da dokažemo, da se tudi aktivno vključujemo v župnijsko življenje.
V nedeljo, 19. junija, je bila zadnja mladinska maša. Ker je ta predstavljala zaključek »sezone« smo se odločili, da bomo kar cel dan preživeli skupaj. Zbrali smo se na Božjem Polju, pri Skupnosti Družina Opčine, ki nam je velikodušno dala na razpolago svoje dvorišče, kjer smo imeli skupno kosilo. Skupnosti se prav lepo zahvaljujemo za pomoč pri organizaciji mladinskega dneva. Popoldne smo v senci košatega hrasta imeli pevske vaje, neka-
teri so kljub pekočemu soncu igrali nogometno tekmo, tretji pa so priklenjeni pred televizijo sledili nogometni tekmi svetovnega prvenstva (to pa lahko opravičimo, saj se SP v nogometu odvija vsaka štiri leta). V našo sredo smo povabili skupino Šotorovcev iz Ljubljane in pevsko skupino Lampiče iz Ptuja. Mašo smo popoldne imeli v jami Pečina na Proseku, daroval jo je Zvone Štrubelj. Kaj jama predstavlja za domačine, je nakazal Prosečan Franc Husu, ki je sicer župnik v Altamuri pri Bariju. Maša v kraški jami ni nekaj vsakdanjega, zato smo jo kar lepo doživeli. Po maši pa so Lampiče imele koncert v proseški cerkvi. Pesmi so se prepletale z branjem misli in zgodbic.
Mladinski dan je lepo uspel in nam je dal možnost, da smo delovanje zaključili vsi skupaj in da so nam pri tem pomagali novi prijatelji iz Slovenije.
M.B.
Trebenski župljani smo počastili življenjski jubilej-srebrno mašo našega prizadevnega dušnega patirja dr. Jožeta Srake v nedeljo, 19. t.m., ob 10. uri.
Dr. Jože Sraka izhaja iz številne prekmurske družine. Rodil se je 13. marca 1941 v Melincih. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi in v bližnjih Beltincih. Nadarjenega fanta je za študij navdušil njegov stric, da je dokončal gimnazijo pri salezijancih v Zadru. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. S trdno volio je nadaljeval štiri leta studii teologije v Nemčiji.
Daleč od svojega ravninskega gaja in od reke Mure, ki meji na njihovo domačijo, je moral prestati marsikatero grenko uro, ki ga je vzgojila v klenega in razgledanega moža. Študijska pot ga je potem zanesla v Rim, kjer je doktoriral na Teološki fakulteti. Uspešno si je širil svoja obzorja in se naučil več jezikov. Zanj izrecno velja pregovor: »Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš.«
Službena pot ga je privedla na naš Kras. Na Opčinah je prevzel mesto predsednika in ravnatelja Marjani-šča. Bil je tudi tamkajšnji župnik in poleg teh obveznosti prevzel leta 1986 tudi vodstvo naše župnije. Ob prihodu nam je poklonil svojo knjigo Prekmurci in Prekmurje. Tu pi-
Papež o Ruandi
Papež se je v nedeljskem nagovoru na Trgu svetega Petra spet dotaknil pereče vojne v Ruandi. Papež Janez Pavel II. je obsodil krvave pokole, ki smo jim bili priča v tej afriški državi prejšnji teden, in bodril vse mednarodne organizacije, ki se zavzemajo za mir v Ruandi, in med drugim tudi dejal: »Tragedija ljudi iz Ruande ima posebno mesto v naših srcih. Tudi prejšnji teden so krvavi pokoli v Ruandi terjali veliko nedolžnih žrtev, med temi je bilo veliko nedolžnih otrok. Ta grozodejstva nas močno pretresajo. Vsi tisti, ki počnejo te strašne zločine, hudo grešijo. Vse pozivam, naj poslušajo glas Boga in glas razuma: Prenehajte z nasiljem! Istočasno pozdravljam vsako iniciativo mednarodnih organizacij, ki se trudijo, da bi v Ruandi spet vzpostavile mir, brez katerega ne bo mogoče v tej deželi nikoli priti do sprave.«
še, da je življenje v skupnosti narodov lepo, ko sleherni narod prinese nekaj svojega iz lastne zakladnice. Njegova želja je, da bi se tudi naša zakladnica bogatila in se z vsestranskimi medsebojnimi odnosi razdajala v prid človeške kulture. S tem namenom je ustanovil številno otroško folklorno skupino, zbor in mladinski ansambel. Z neizmerno gostoljubnostjo nam je že večkrat nudil možnost spoznavanja matične domovine od Primorske do Prekmurja. Z njim smo poromali v Rim, nricncfu«va)i parsc7»v<; avdienci in se podali čez ocean v Ameriko, kjer je tudi sam nekaj časa deloval.
Dr. Jože Sraka je izreden pozna-vatelj Svetega pisma. Ustanovil je svetopisemsko skupino, ki vsak teden eno uro posveča branju in razglabljanju verskih resnic. Ob tem se človek notranje bogati in pripravlja na premagovanje vsakodnevnih težav, ki mu jih življenje nalaga.
OBVESTILA
DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIKE bodo v Trstu, v Domu blagrov, »Le Beatitudini«, od ponedeljka, 29. avgusta, zjutraj, do srede, 31. avgusta, popoldne. Vodil jih bo ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Alojzij Uran. Prijave sprejema Dom blagrov (tel. 040/S66244) ali pa msgr. Franc Vončina (tel. 040/228126).
Povezana tudi z mučeništvom
Laična Italija je odpravila tudi praznik sv. Petra in Pavla, toda s tem dejanjem ni odpravljen praznik in njegov globok pomen.
Peter in Pavel sta bila po božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi.
Peter - Jezusov namestnik, Pavel - veliki oznanjevalec in pisec. To poslanstvo jima je določil Bog, njima, tako različnima po značaju.
Peter - ribič, Pavel - izdelovalec šotorov. Prvi poročen, drugi ne.
Sam Kristus je jasno povedal, da bo imel Peter med apostoli posebno vlogo, višjo od ostalih učencev, spremenil mu je celo ime: Peter - skala, na kateri bo sezidal Cerkev... Že sprememba imena pomeni poseben poudarek bistvenosti tistega človeka.
Peter je imel nalogo, da potrdi svoje brate v veri. Vstali Kristus mu je izročil vodstvo vsega svojega, z lastno krvjo pridobljenega božjega ljudstva.
Pavel je postal orodje, da ponese njegovo ime med pogane... On, strasten preganjalec prvih kristjanov, potem človek z eno najpomembnejših vlog v Kristusovi Cerkvi: neutrudni oznanjevalec, sodoben do konca sveta.
Oba sta pričala svojo vero in zvestobo s smrtjo v Rimu, kakor je potrdil 30 let kasneje tretji Petrov naslednik Klemen.
Na besedah Petra in Pavla, na njuni mučeniški krvi sloni začetek naše vere, po Kalvariji.
Danes jv na Petrovem sedežu Janez Pavel II. - pravi človek na pravem mestu in v pravem času.
To ni moč ne velesila - je služenje Bogu in človeku.
Praznik sv. Petra in Pavla je torej pomemben dan za vsakega kristjana.
Jože
KLUB PRIJATELJSTVA IN VIN-CENCIJEVA KONFERENCA iz Trsta organizirata 5. julija 1994 izlet v Sappa-do, Val Visdelde (izvir reke Piave), Mi-surino in Auronzo. Vpisovanje v trgovini Fortunato do 28. junija 1994.
Drug drugemu smo romarji, ki se po različnih poteh bližajo skupnemu cilju.
A. de Saint-Exupery
Trebče - Svečanost v cerkvi sv. Andreja
Dr. Jože Sraka srebrnomašnik
Božja beseda je kakor kruh...
26. junij
13. navadna nedelja
»Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5, 36)
Ob dveh konkretnih srečanjih, s krvotočno ženo in Jairovo hčerjo, nam evangelist Marko predstavi resnični domet vere v Jezusa. Ne samo, da prinaša vesoljni mir, kot nam je nakazal odlomek o Je-
zusovi pomiritvi viharja na Galilejskem jezeru; vera v Jezusa Kristusa nas vodi v življenje, kjer nam bo dano bivati v vsej polnosti, v svetlobi Jezusovega vstajenja.
Jairova hči je komaj rojena. Ni še
prav začela živeti, pa je že mrtva. S tem nam evangelist Marko nakaže, da so njej podobni tisti, ki nimajo nobene vere. Kdor zares veruje v Jezusa, veruje v življenje. Prošnja predstojnika shodnice Jaira, ki se nabita z vero, izzove v Jezusu pozitiven odziv. Reče mu: »Ne boj se, samo veruj!«
Markovo sporočilo je: kdor veruje, se ne boji smrti. Prav to sporočilo je tudi najgloblja vsebina Jezusovega srečanja s krvotočno ženo. Ženi, ki je že dvanajst let krvavela, pravi: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge« (Mr 5,34). Vera v Jezusa je varna pot do pravega, preobraženega življenja: vstajenja.
V evangeliju 13. navadne nedelje srečamo torej dve ženi. Prva je na začetku svojega življenja, druga na koncu svoje dolge življenjske kalva-
rije. Nobeni človek ne more pomagati. Obe bosta rešeni po moči, ki izhaja iz Jezusa in po moči vere. Krvotočni ženi pomaga njena lastna vera, Jairovi hčeri pa močna vera njenega očeta. Zanimivo je, da ima Jairova hči dvanajst let, krvotočna žena pa že dvanajst let boleha za svojo neozdravljivo boleznijo. Število dvanajst ni naključno. Ima močno simbolično ozadje, saj je vezano na pojem dovršitve, na prihod božjega kraljestva. Vemo, daje Jezus izrekel svojo prvo prerokbo pri dvanajstih letih (prim. Lk 2, 42 in 49). Izbral je dvanajst apostolov, ker se je, po njegovih besedah, čas dopolnil in se je božje kraljestvo približalo. Pri po-množitvi kruha, ko je bilo nasičenih pet tisoč mož, je ostalo dvanajst polnih košev kruha in rib (prim. Mr 6, 43). Konec časov je orisan z dvanajstimi vrati nebeškega Jeruzalema
(prim. Raz 21, 12-21). Prav tako je žena Janezovega razodetja, podoba Marije, matere Cerkve, okronana z vencem dvanajstih zvezd (prim. Raz 12, 1).
Iz tega konteksta lahko razberemo, da dva čudeža, o katerih beremo na 13. navadno nedeljo, nista zgolj znamenje Jezusovega usmiljenja in človekoljubja. Razodevata nam vsebino našega odrešenja. Ko so se časi dopolnili, je človeštvo odrešeno svoje vklenjenosti v greh in pogubo, rešeno je smrti. Postalo je sodelež-no Jezusove zmage nad smrtjo, njegovega vstajenja.
Vabilo, ki ga je Jezus izrekel predstojniku shodnice Jairu, je povabilo vsakomur, ki hrepeni po odrešenju. Tako kratko in tako polno vsebine je: »Ne boj se, samo veruj!«. Zvone Štrubelj
Začelo se ie svetovno prvenstvo Tolmin in njihov Dante Koncert v Sarajevu
^	    noriAlin	1	a	Kil \r QoroiA\rn at*rta
v nogometu
Prejšnji petek se je v ZDA začelo svetovno prvenstvo v nogometu. Zakaj v ZDA, kjer nogometa skorajda ne poznajo? Zaradi denarja seveda. Zaradi štirih milijard dolarjev. Hen-ry Kissinger si je že pred leti zelo želel imeti svetovno prvenstvo v nogometu v ZDA, dobil ga je šele letos, ko je že dolga leta v pokoju...
Bralcem moramo povedati, da je še lansko leto ugledni ameriški časnik New York Times o nogometu pisal dobesedno takole: »To je neka čudna igra mladeničev v spodnjih hlačah, ki brcajo kot osli.«
ZDA torej samo zaradi denarja. Tudi nogomet se igra na najvišjem nivoju samo zaradi denarja; vsaj vsi tisti, ki ga igrajo v ZDA na svetovnem prvenstvu, igrajo SAMO zaradi denarja. Baje bo gledalo 52 nogometnih tekem letošnjega svetovnega prvenstva čez milijarda in pol ljudi na svetu, med njimi skoraj ne bo Američanov, razen seveda špansko govorečih revežev, ki bodo navijali za južnoameriške ekipe, in italijanskih, nemških, holandskih in drugih priseljencev.
Zato pa bomo gledali nogomet mi doma pred televizijskimi spre-
jemniki.
In zagotovo lahko trdim, da bo televizija v tem mesecu, ko bo potekalo svetovno nogometno prvenstvo, pozabila na vse vojne, Ruande in Bosne ne bo več na zaslonih, vsaj v prvem planu ne, televizija bo pozabila na revščino v svetu, na bolne in vsega potrebne, tudi o papežu se bo manj govorilo...
Če bo italijanska reprezentanca zmagovala, bomo imeli tudi manj novic o tem, kako nas bodo na jesen ponovno obdavčili, nič ali skoraj nič nam ne bodo povedali o tem, kaj nas čaka na zimo, ko bo predsednik vlade Berlusconi po meglenih predvolilnih obljubah le moral povedati, odkod bo dobil denar za dolgove, dolgove... Skratka: samo žogo nam bodo predvajali in »mladeniče v spodnjih hlačah, ki brcajo kot osli«.
Denar in žoga torej in špektakel, s katerim se je od vedno hotelo in se tudi danes hoče napolniti vsako praznino v človeku.
Duhovne praznine se seveda ne more.
To lahko napolni le Tišina.
Jurij Paljk
Pisateljevanje in svoboda
Ob sklepu 23. mednarodnega pisateljskega srečanja v Brezah na avstrijskem Koroškem
»Svoboda« je čarobna beseda, ki od nekdaj zaposluje in zavezuje pisatelje in filozofe. Po padcu berlinskega zidu in zlomu totalitarizmov v
nekdanjih komunističnih državah pa je za nekatere le še predmet akademskih raziskav. Vendar se je na letošnjem 23. mednarodnem pisateljskem srečanju v Brezah - Fresachu na Koroškem pokazalo, da sta problematika pa tudi problematičnost, ki ju sproži proučevanje omenjenega problema, nadvse aktualni.
V gorski vasici nad Dravsko dolino pri Beljaku je na mednarodni prireditvi, ki jo je sredi maja organiziralo pisateljsko društvo, namreč deset referentov razpravljalo o temi, ali je s pomočjo pisateljevanja mogoče doseči svobodo. Že prvi dan tridnevnega srečanja je Gi-sela Corleis iz Miinchna, avtorica dveh romanov, ki sta izšla pri salzburški založbi Residenz, opozorila, da je o svobodi potrebno kompleksno razmišljati tudi v deželah, kjer so (kot v Nemčiji) zajamčene demokratične svoboščine. Odkrivati moramo pomanjkljivosti za fasadami včasih le navidez demokratičnega življenja.
Drugi predavatelj iz Nemčije, lu-žiški Srb Jurij Koch, se je v referatu Knjige v kokošnjaku zavzel za zaščito srbske vasi Lakoma in tamkajšnjega okolja, ki ga ogrožajo rudniki rjavega premoga.
Poljak Ernest Dyczek je opisal oportunizem številnih vodilnih poljskih književnikov, ki se danes delajo demokrate, a so se nečastno vdajali stalinizmu (podobne primere poznamo tudi na Slovenskem). Čeh Milan Tvrdik je podal zgodovinski pregled boja čeških pisateljev in razumnikov za narodno osvoboditev, ki se je končal nedavno z dilemo ločitve 5 Slovaki, ker so se v skupni državi čutili preveč neupoštevane, kar je bila po predavateljevem mnenju »tudi naša češka napaka«. Z
Josipom Burgom se je prvič pojavil v Brezah glas iz dolga desetletja pozabljenega sveta, ki je spregovoril o
težavah Judov v postkomunistični Rusiji in Ukrajini.
V lepi gorski vasici nad Beljakom se je tokrat zbralo okrog 60 pisateljev iz trinajstih držav. Z Jarom Dolarjem, Anjo Uršič, Francetom Filipičem, Karolino Kolmanič iz osrednje Slovenije, Andrejem Kokotom in Petrom Kerschejem s Koroškega ter Mileno Merlak in avtorjem tega poročila z Dunaja je bila navzoča tudi močna slovenska skupina, ki je aktivno sodelovala v diskusiji o svobodi in pisateljevanju v današnjem času.	Lev	Detda
V Tolminu je še vedno ohranjeno ustno izročilo, da naj bi se v Tolminu in okolici mudil veliki Florentinec Dante Alighieri (1265-1321). Čeprav ni utemeljenih zgodovinskih virov, nekateri italijanski zgodovinarji pa tej trditvi ne nasprotujejo, češ, da je to bilo pač možno, da se je Dante mudil v Tolminu kot gost oglejskega patriarha, ki je tam imel svoj letni dvor, ko je bil kot svobodomiselna osebnost pregnan iz Firenc. Tam naj bi pesnik našel navdih za pesnitev Pekel (Inferno), ki je del njegove Božanske komedije (Divina Comme-dia). Tako je še danes nad Tolminskimi koriti znana jama, ki jo imenujemo Dantejeva jama, ali po domače Dancetova jama.
V času italijanske zasedbe Tolmina je mesto Firence poklonilo Tolminu doprsni kip Danteja, ki ga je oblikoval kipar Maraini. Postavili so ga leta 1930 v tedanji Ljudski vrt in je ta zanimiva podoba Florenca ostala tam do konca druge svetovne vojne. Tedaj je bila znana kulturno-religiozna čistka, ko so uničili marsikatero staro vaško znamenje, ki je imelo za Tolminsko svojo zgodovinsko vrednost. Enaka usoda je zadela Dantejev kip in le iznajdljivosti kulturno zavednega Tolminca gre zahvala, da je tega velikega Florentinca pobral na odpadu, kjer je bil med starim železjem, in ga prenesel v tolminski muzej.
Davno pred osamosvojitvijo se je v Tolminu pripravljalo, da bi tudi to tolminsko sramoto nekako popravili in Danteja vrnili v Ljudski vrt, kamor spada. Vedno so prihajale nove ovire in to se je dogodilo šele pred nedavnim, ko so ga prenesli izpred neke gostilne na njegovo staro mesto. Tedaj se je začela prava novinarska tolminska križarska vojna. Ko danes prebiramo ljubljansko Delo iz tega časa, se lahko samo čudimo ozkosti in nerazgledanosti, pa tudi tipičnemu realsocialističnemu pranju možganov, ki veje iz načina in dopisovanja ob tem Florentincu. Kot kaže, so se v tem mestecu nekateri prestrašili in Dante je ponovno romal v muzej. Če se danes malo zanimamo, kdo je to določil, dobimo
Dantejev kip, ki ga je oblikoval kipar Maraini.
zanimiv odgovor. Ko sprašujemo po občinskem odloku, ki naj bi zahteval odstranitev Dantejevega kipa, enostavno tega odloka ni. Tako izvemo, daje ravnateljstvo Goriškega muzeja ukazalo, da se Dante vrne tja, kjer je bil, dokler se ne bodo v Tolminu nekaterim »vremena zjasnila«. Pri vsem tem si zastavljamo vprašanje: »Kakšna pravna država je pravzaprav ta Slovenija?«
Častiti Florentinec čaka na tolminsko kulturno jutro, mi pa bi v tem času lahko razmišljali, neglede ob kom, ali ob skuti in siru ali ob vinu in tolminskem želodcu, da bi to čakanje lahko izrabili, tako da bi tolminski občinski možje skušali navezati stike s Firencami in bi obe mesti složno in kulturno vrnili Danteju prav tu v Tolminu tisto čast, ki jo ima v kulturnem svetu. Prav tako bi z malo spretnosti k temu sodelovanju lahko povabili tolminsko gimnazijo in klasični licej Dante Alighieri v Firencah. Mislite, da bi takšna kulturna prireditev, ki si jo Tolmin zasluži, imela pridih oživljanja fašizma? Priznam, da bi se kakšen tolminski novinarček že našel in to lahko tudi še naprej trobil. Upam, da trezni Tolminec tega ne bo naredil in vem, da to mesto ima še trezne ljudi!
Tako čakamo na kulturno tolminsko jutro, ko bo častiti Florentinec tam, kjer je njegovo mesto, naši tolminski dijaki pa vsaj nekaj več vedeli tudi o tem klasičnem literatu.
Ambrož Kodelja
Izšla Kronika Rihemberka-Branika
Nedavno so v Braniku (nekoč Ri-hemberku) predstavili zajetno knjigo o zgodovini in razvoju tega naselja, ki leži na zamljepisno zelo važnem stičišču Vipavske doline s Krasom. Delo je porodila zlasti želja mnogih Braničanov da bi zapisali in natisnili vse tisto, kar je povezano z dogajanjem med drugo svetovno vojno v tem kraju, da se ne bi pozabilo. Gre predvsem za bitko med enotami Južnoprimorskega partizanskega odreda in motorizirano kolono nemških okupatorjev 2. februarja leta 1944 v Rovni, to je med Komnom in Rihemberkom. Sledila je povračilna kazenska akcija (v knjigi je napisano, da so v njej sodelovali tudi slovenski belogardisti) dne 15. februarja istega leta, med katero so Komen in Rihemberk požgali, hiše izropali, prebivalce, med njimi starce, ženske in otroke, pa odpeljali v izgnanstvo v Nemčijo.
Pomembno je, da knjiga vsebuje več resnic, med njimi tudi tiste, ki so bile v preteklosti prikrite in zamolčane. Tako je glede omenjene bitke med partizani in Nemci napisano,
»da so partizani pobite Nemce in fašiste naložili na vozila in jih z vozili vred zažgali«. To pa je zelo važna ugotovitev, saj, denimo, posamezniki že od zmeraj zatrjujejo, da so se Nemci predvsem zaradi omenjene krutosti partizanov odločili za maščevalno akcijo proti prebivalcem Komna in Rihemberka. Z objektivnim prikazom podrobnosti v novi knjigi je izpolnjena tudi želja koprskega škofa g. Metoda Piriha, ki jo je izrekel v Braniku med pridigo ob obletnici omenjene bitke, češ da je treba težiti k resnicam, »pa tudi če bi nanje čakali še prihodnjih 50 let«.
Nova knjiga o Rihemberku-Braniku je nasploh objektivna in vsebuje najpomembnejše resnice o preteklosti, tudi tiste o težavah po letu 1945, ko je bil vzpostavljen enostrankarski režim. V zapisu ob začetku Kronike je dr. Matjaž Kmecl napisal tudi naslednje dragocene in lepe misli: »Ko se je pred sto in več leti Simon Gregorčič poslavljal od Rihemberka, je prebivalce imenoval »dobro ljudstvo« in prosil Boga, naj vse prihodnje rihemberške rodove
varuje vseh nadlog. V osmih letih, kolikor jih je bolj ali manj srečno preživel v Rihemberku, je zaznal duh kraja, ki mu je bil blizu in ga je spoštoval, ker so ga zaznamovali ponos, upornost in ustvarjalnost. Iz tega duha so izšli številni nevsakdanji, ne-povprečni ljudje, ki se zlepa niso sprijaznili s krivico in ponižnostjo, naj je šlo za službo Bogu, za staro kmečko stvar ali pa za boj proti fašizmu. Zaradi omenjenih lastnosti Rihemberčanov se bodo zanamci imeli pri kom učiti poštenosti, doslednosti in zvestobe pri delu za skupno stvar.«
Knjigo je ob predstavitvi visoko ocenil tudi zgodovinar dr. Branko Marušič iz Nove Gorice. Obsega 405 strani in je skupinsko delo osemindvajsetih avtorjev. Uredniški odbor je vodil domačin dr. Cvetko Vidmar, izvleček vsebine pa je napisan tudi v italijanskem in nemškem jeziku. Izdajo knjige o Rihemberku-Braniku so omogočile razne ustanove, organizacije in podjetja. Med njimi so tudi ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, občina Nova Gorica in Kmečka banka iz Gorice.
M.D.
V nedeljo je bil v Sarajevu v organizaciji OZN koncert, ki ga je prenašalo 38 televizij iz vsega sveta. Koncert, na katerem je nastopila sarajevska filharmonija (tisti člani, ki so še živi!) pod vodstvom indijskega dirigenta Zubina Mehte, peli pa so sloviti Jose Carreras, Cecilia Gasdia, Ruggiero Raimondi, Ildiko Komlo-si in drugi, je bil v požgani sarajevski knjižnici in morda je prav zato Mozartov Requiem zvenel po vsem svetu še toliko bolj boleče, pa čeprav so vsi nastopajoči po izredno uspelem nastopu dejali, da so med koncertom sicer res čutili, da pojejo vsem nedolžnim bosanskim žrtvam, a so se obenem tudi zavedali, da je koncert istočasno tudi upanje za mir, ki naj bi Sarajevu po tolikem času le dovolil zaživeti normalno življenje. Na žalost so tudi med koncertom ostrostrelci v Sarajevu streljali na nedolžne ljudi in hudo ranili nekega otroka, ki se je vozil proti domu s tramvajem.
Srečanje katoliških časnikarjev
Uredniki in časnikarji katoliških tednikov Treh Benečij so se v petek, 17. junija, zbrali v zavodu Contaval-le v Gorici; prišlo jih je nad 40. Gostovanje je pripravil tednik Voce Isontina, zato je njegov urednik g. Renzo Boscarol tudi pozdravil navzoče, predsedoval pa je don Duilio, urednik tednika Voce Cattolica iz Vidma. Prvi referat je bil o verskem turizmu. Župnik pri Sv. Roku don Ruggero Dipiazza je imel nato poročilo o pomoči, ki jo italijanski Karitas nudi od vojne prizadetemu ljudstvu v bivši Jugoslaviji.
Po odmoru so navzoči posvetili debato sedanjemu političnemu položaju.
Naj povemo, da je vodstvo Fisc (Združenje ital. katol. tednikov) podelilo posebno priznanje msgr. Fr. Močniku in dr. K. Humarju za njuno dolgoletno sodelovanje pri Katoliškem glasu.
Na otok Sv. Helene prihaja televizija
Na angleški otok Svete Helene, ki je sredi Atlantika in je najbolj znan po tem, da so nanj zaprli slovitega Napoleona po porazu pri Waterloo-ju in kjer je propali cesar tudi umrl, prihaja televizija. Do sedaj namreč na tem otoku niso nikdar videli nobenega televizijskega programa, na otoku tudi ni nobene letalske pristajalne steze, povezan je z ostalim svetom samo s trajektom, ki prihaja nanj vsakih šest tednov. Na njem živi 5500 ljudi in se sedaj pripravljajo na dogodek - sprejem televizijskih oddaj, ki bodo gotovo korenito spremenile podobo kraja in imele predvsem kvaren vpliv na otroke. Psiholog Tony Charlton je v dolgih letih svojih raziskav med otroki in mladostniki na otoku Svete Helene ugotovil, da so tamkajšnji otroci najbolj uravnovešeni v celotnem razvitem svetu, tudi veliko manj prestopnikov je med mladostniki Svete Helene kot pa drugod po Veliki Britaniji. Sedaj bo britanska vlada poslala na otok ekipo psihologov, ki bo več let preučevala vpliv televizije na najmlajše. Skušali bodo predvsem ugotoviti, kje so vzroki za kvaren vpliv televizije na otroke in mladostnike.
Kandidata inž. Bruna Crocettija smo povabili na uredništvo Katoliškega glasa zato, da bi ga lahko tudi naši bralci od bliže spoznali, saj lahko s prepričanjem trdimo, da se prepoznavamo v njegovem programu.
Gospod Crocetti, najprej bi Vas prosili, če bi se našim bralcem predstavili: kakšna je vaša formacija, vaša osebna zgodovina, vaš pogled na svet?
Rodil sem se v Gorici pred 46 leti, diplomiral sem na znanstvenem liceju, nakar sem dokončal študij inže-njerije na tržaški Univerzi. Osebno sem se formiral v goriških katoliških krogih. Začel sem poučevati topografijo na goriškem Zavodu za geometre, kjer sem ostal 16 let, istočasno pa sem začel tudi s svojim osebnim poklicem, predvsem na področju javnih del. Ko sem namreč študiral in živel v Trstu sem imel možnost spoznati zelo različne ljudi; naj povem, da moja največja prijatelja sta bila Somalec in Izraelec. Z njimi sem
Nekdo odhaja...
(nadaljevanje s 1. str.) gotovo opravila. Ko je obsedenost oblasti silila Occhetta in tovariše v vlado, so dostikrat pozabili na svoje pretežne naloge, kar je končno pahnilo vso levico v najhujšo krizo po vojni. Naslednik Occhetta, pa naj se imenuje D'Alema ali Veltroni, bo moral levici dati nov program, ki bo dal stranki novega zagona v novi prečiščeni vlogi stranke, ki ne bo več v službi drugih, temveč v interesu vseh delavcev.	-	S
Navdušen sem nad pripadnostjo Gorici, večnarodnemu mestu«
Pogovor s kandidatom za župana inž. Brunom Crocettijem
se lahko pogovarjal o najrazličnejših stvareh, kar mi je pomagalo razumeti, da obstajajo tudi različni problemi, kot so študij in delo, problemi, ki jih lahko rešimo le z medosebnim soočanjem in izmenjavo mnenj. Moje formacije ne označuje pripadnost nekemu določenemu krogu. Vedno sem bil prepričan, da je za spoznanje samega sebe potreben čim širši pogled na vsa različna obzorja, ki nas obdajajo. Gojil sem prijateljstva tako med predstavniki levice kot med katoličani. Svoj pogled na svet bi lahko sintetično označil kot liberalno-laburističen, v smislu da verjamem v vrednote, ki so povezane s svobodo posameznika, da izraža samega sebe prek lastne zasebne iniciative, mislim pa tudi, da si morajo vlada in krajevni upravitelji postaviti točno določene jasne cilje, s katerimi usmerjati razvoj na področjih, ki so na nek način skupna vsem.
Kako gledate na današnjo situacijo Gorice, tudi z ozirom na izide prvega kroga občinskih volitev? Kako ocenjujete glas goriških katoličanov?
Mislim, da se Goričani niso popolnoma zavedali trenutka, ki ga živimo tako na državni kot na evropski ravni, morda pa niso preveč globoko razmislili niti o specifičnosti naše obmejne stvarnosti, ki sama združu-
je različne etnične in kulturne elemente, ki so bili v Gorici vedno prisotni. Te volitve bi lahko z večjo takšno zavestjo pomenile prerojen ponos Goričanov nad to svojo pisano identiteto. Prepričan sem, da se je tudi na krajevni ravni občutil dolgi val gibanja Forza Italia, ljudje so volili nekritično, niso pomislili na to, da bi izvolitev Valentija gotovo povzročila v Gorici določene probleme, saj bi postavila pod vprašaj pozitivne, čeprav parcialne, rezultate, ki smo jih Goričani dosegli z večletnim trudom.
Glede načina glasovanja katoličanov lahko z gotovostjo trdimo, da je del katoliških volilcev izbral desničarsko opcijo. Drugi del pa se skuša reorganizirati v sklopu nove Ljudske stranke. Spoštujem pravico katoličanov, da so prisotni na politični sceni s svojo identiteto. Kot kandidat imam pomisleke nad njihovo izbiro, da so se v prvem krogu povezali s Severno ligo, čeprav spoštujem tudi to izbiro, ki pa volivcev ni prepričala. Za naprej mislim, da bi si katoličani ne smeli postavljati niti vprašanja glede izbire v balotaži. Če se katoličani osvobodijo neutemeljenega strahu pred skrajno levico (v primeru moje izvolitve bi bil izvoljen le en njen predstavnik) in z italijanske strani prav tako neupravičenega strahu, da bi z mojo zmago bilo »izvol-
jenih preveč Slovencev«, kot je prav danes zapisal bivši župan Tuzzi, lahko upamo tudi na uspeh. Treba je, da ponovno odkrijemo svojo zgodovino, ki je bila vedno v znamenju večnarodne prisotnosti na tem ozemlju, čeprav so bili v tem stoletju mnogi poizkusi, da bi to zgodovino zbrisali.
Kakšna je Vaša osebna izkušnja s Slovenci, kako so Vas nagovorili odnosi z njimi?
Čeprav sem že od vedno imel stike s posameznimi Slovenci, sem s skupnostjo Slovencev kot tako šele pred kratkim začel imeti nekoliko globlje odnose. Z veseljem sem se udeležil raznih pobud, ki so jih pripravili tu-
di v zvezi s temi volitvami. Prva občutka, ki sem ju doživel na srečanjih s Slovenci, sta bila določen dvom in izredna previdnost v njihovem prepoznavanju, če je sogovornik vreden njihovega zaupanja. Mislim, da je to povsem razumljivo. Imel sem še občutek, da so zelo globoko presodili moje misli, ki so v glavnem vedno poudarjale potrebo po nekem stalnem soočanju med različnimi tu živečimi narodi. Mislim, da predsodki, ki so včasih obojestranski, izvirajo pogosto iz negotovosti o lastni pripadnosti. Ta se namreč potem sprevrže v zanikanje in nesprejema-nje drugega, različnega. Prepričan sem, da Gorico označuje prav dejstvo, da je to kraj srečanja med različnimi kulturami. Mislim, da je moje navdušenje nad takšnimi koreninami dalo razumeti, da niso te moje besede le strumentalna uporaba slovenskega glasu, ampak široko priznanje pripadnosti tej goriški sku-(se nadaljuje na 8. str.)
N
Inž. Crocetti (na levi) na uredništvu Katoliškega glasa (foto Studio Reportage)
COOPERATIVO
ZADRUZNE KREDITNE BANKE FURLANIJE-jULIjSKE KRAJINE
Bili smo pozorni na uvajanje sprememb
Minilo je že stoletje, odkar se je začela naša zgodovina. Čas je hitro minil, ker smo vselej z navdušenjem delali za to, da bi vedno novim zahtevam zadostili z vedno novimi uslugami, ki temeljijo na učinkovitosti, dinamičnosti in razpoložljivosti. Dejansko smo uresničili to, kar želijo ljudje naših krajev. Ker smo vajeni uvajati novosti, smo se sedaj tako spremenili, da lahko vsem nudimo ugodnosti Zadružnega Kredita. Potem ko je preteklo stoletje, se ponašamo z živahnostjo, ki je lastna komaj rojeni ustanovi.
Za skupni blagor bomo pritegnili vse k našemu načinu dela in skupnega življenja.
VČERAJ, KMEČKA IN OBRTNIŠKA HRANILNICA
CETTI
■M
4 f -
H -
Ml
mfhv
m *r " sA
c? £ $ '* 1	>	S^5
-	* "** # 'X
I ,'J*
Katoliški verniki smo za Gorico sožitja!
Zelo pozorni bomo na tradicijo
Odslej se bomo se odzivali na zahteve družine, kmetijstva in obrtništva. Prav tako se bomo odzivali na zahteve trgovine, industrije in katerega koli drugega področja gospodarskega življenja. Krajevni skupnosti bomo dali na razpolago ves pridobljeni dobiček, ki bo izhajal iz naših novih dejavnosti, ki jih bomo opravljali na ze ustaljen način tako, da bomo dajali prednost odnosom med osebami. Vasa banka siri svojo prisotnost na gospodarstvo, kot zahteva trg oziroma tako, kot vi želite, za skupni blagor ob spostovanju tradicije.
DANES, KREDITNA ZADRUZNA BANKA
Candidato alla carica di Sindaco
Poziv k enotni podpori Brunu Crocettiju
V petek sta se v Kulturnem domu v Gorici sestala izvoljena svetovalca novega goriškega občinskega sveta Igor Komel, predstavnik progresistične koalicije, in Bernard Špacapan, predstavnik stranke Slovenske skupnosti. Ob tej priliki sta slovenska predstavnika izrazila posebno zadovoljstvo, da seje skupni kandidat za župana občine Gorica Bruno Crocetti uvrstil v balo tažo z zavidljivim osebnim volilnim rezultatom, kar nam daje upati, da s strnjeno in enotno podporo vseh goriških demokratičnih sil, lahko zmaga. Obenem pa sta tudi preučila razne možnosti za nadaljnje akcije, ki naj bi jih koordinirano izpeljali v zadnjem tednu volilne kampanje.
Slovenska predstavnika Bernard Špacapan in Igor Komel skupno pozivata vse slovenske komponente in volilce, da se zagotovo udeležijo volitev v nedeljo, 26. junija, in da strnjeno ter kapilarno podprejo kandidata Bruna Crocettija za novega goriškega župana. Gre namreč za »zgodovinsko priložnost Gorice«, ki je ne gre zamuditi.	Slovenska	skupnost	Gorica
Slovenska komponenta DSL Gorica
Na balotaži volimo tako:
Kandidata za župana volimo tako, da PREKRIŽAMO PRAVOKOTNIK, KI VSEBUJE NJEGOVO IME IN PRIIMEK.
Pod pravokotnikom bodo tudi znaki strank, ki tega kandidata podpirajo. TODA SIMBOLOV STRANK NE SMEMO PREDČRTATI!
Na volišče moramo priti z osebno izkaznico in volilnim potrdilom, ki smo ga prejeli že za prvi krog volitev.
Kdor je potrdilo izgubil, mora zanj prositi na občinskem volilnem uradu, kar lahko stori tudi na sam dan balotaže.
V nedeljo v Gorici izbira med dvema politikama
Slovenska skupnost-Gorica stopa v odločilni krog občinskih volitev 26. junija v prepričanju, da bodo njeni volilci ponovno dokazali visoko stopnjo razumevanja trenutka, v katerem smo soudeleženi. Prvo geslo v podporo ing. Brunu Crocettiju se glasi: »Ne za močno Italijo na račun manjšinskih in posameznikovih pravic«. To pomeni, da bomo v nedeljo izbirali med dvema vrstama politike: na eni strani so zmerne sile, ki želijo na vsak način vzpostaviti v obmejnem območju vzdušje sodelovanja na vseh ravneh: na ravni razumevanja med Italijo in Slovenijo, na ravni sodelovanja med vsemi narodnostnimi skupnostmi na Goriškem in na ravni sodelovanja s tistimi državnimi institucijami, ki imajo posluh za vsesplošno demokratizacijo življenja, v prvi vrsti za vsakršno manjšino, seveda tudi slovensko. Bati se je namreč, da bodo iste sile, ki so v državnem merilu prevzele vodstvo države, v našem obmejnem območju dosti manj demokratične, ali pa bodo celo v preveliki meri sledile pretiranemu navdušenju in zanesenosti. Slednja lahko povzroči velike motnje v odnosu med Italijo in Slovenijo kakor tudi v sami Gorici, ki zaradi tega ne bi rastla kot mesto odprto na vzhod in zahod, pač pa zaprt prostor, ki se ne bi mogel vključiti v nove evropske tokove.
Slovenska skupnost-Gorica je prepričana, da bodo podobno razmišljali vsi tisti zavezniki »transverzale«, ki so že v prvem krogu podprli ing. Bruna Crocettija za župana, kakor
tudi vsi tisti, ki so iz balotaže izpadli in bi na vsak način morali razumeti, za kaj pri izbiri goriškega župana sploh gre. V nedeljo se torej odloča usoda Gorice in njene prihodnosti kakor tudi medsebojnega življenja v našem mestu. Zato je prav, da prepričamo v svojo izbiro tudi druge in da se istočasno zavedamo, da je dragocen vsak glas SSk za ing. Bruna Crocettija.
Slovenska Skupnost Gorica
»Glasujmo za Crocettija«
V nedeljo, 26. junija, bo v Gorici drugi krog občinskih volitev in sicer za mesto župana.
V tekmi med dvema kandidatoma SSO priporoča slovenskim volilcem, da strnjeno glasujejo za županskega kandidata Bruna Crocettija, ki predstavlja koalicijsko listo, v kateri je tudi Slovenska skupnost.
Zato naj za odprtost v mestu in ob meji, za prijateljstvo in sožitje med tu živečima narodoma slovenski volilci glasujejo za zgoraj omenjenega kandidata, ki jamči za načela takšne politike in evropskega duha ob meji.
Svet slovenskih organizacij
daua GJTTA
Mednarodni simpozij Povezani v glasbi
Zbor v podgorski cerkvi (foto Studio Reportage)
V nedeljo, 19. junija, se je na gradu Dobrovo v Brdih zaključil dvodnevni mednarodni simpozij Povezani v glasbi, ki se je pričel dan prej v veliki dvorani Univerze v Gorici, pod pokroviteljstvom slovenskih in italijanskih javnih in kulturnih ustanov. Prvi pobudnik tega simpozija je združenje YEM (Young European Musicians). To združenje povezuje starše otrok, ki se učijo kak godalni instrument, in ima svoje člane med Slovenci, Hrvati, Italijani, Avstrijci, Nemci. Umetniški vodja združenja je pedagog Igor Kuret, ki je zasnoval in izdelal Projekt Goriška; ta je bil sprejet med štiri projekte, ki bodo letos obravnavani na mednarodnem delovnem seminarju v Salzburgu. Njegov temeljni namen naj bi bil ta, da bi glasbena vzgoja prvenstveno zaobjemala poslanstvo kulture miru in sožitja med narodi. Gorica, mesto ob meji, je tako postala območje, kjer se bo odvijal ambiciozni projekt YEM-a, ki se skupno s kulturnimi ustanovami tostran in onstran meje želi vključiti v družbeno kulturno in gospodarsko okolje v Italiji, Sloveniji in Avstriji. Za ta projekt se je od vsega začetka zavzel in sodeloval pri njegovi zasnovi Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel. Podprli so ga tudi Kulturno društvo R. Lipizer, Goriško pevsko društvo A. Seghizzi, Kulturni dom Nova Gorica, Glasbena šola Nova Gorica. Žal pa goriška glasbena šola Istituto di mušica ni pristopila k projektu.
Na simpoziju so sodelovali ugledni strokovnjaki iz Slovenije (muzikologinji Tatjana Gregorič in dr. Katarina Bedina), iz Italije (prof. A. Arbo,prof. S. Marzorati in prof. E. Porta), iz Danske (prof. H.E. Deckert), iz Švice (prof. W. Schmitt). Razprave je vodil predsednik združenja YEM inž. Vittorio Za-non, ki je bil tudi moderator sobotne okrogle mize, na kateri so sodelovali ugledni gostje: senator Darko Bratina, priznani glasbeni strokovnjaki Marianne Kroemer, Aladar Janech, Renato Zanettovich, Giancarlo de Vacri, Alenka Saksida, Ivan Florjane, Ivan Silič in Andrej Bratuž.
Predavanja in diskusije je dopolnjeval glasbeni spored. Tako so simpozij slovesno otvorila trobila kvarteta Silicanum iz Nove Gorice. Sledil je nastop moškega zbora A. Seghizzi pod vodstvom Giancarla Binija. Prvi dan srečanja se je zaključil s koncertom študentov Mednarodne visoke šole za komorno glasbo Tržaškega tria iz Devina.
Še do polnejšega izraza so prišla glasbena izvajanja naslednjega dne, v viteški dvorani gradu Dobrovo. Nastopili so gojenci glasbenih šol, ki sodelujejo pri Projektu Goriška, in sicer SCGV E. Komel, Kulturno društvo R. Lipizer, Glasbena šola Nova Gorica. Naj zaradi stiske prostora omenimo samo gojenca glasbene šole E. Komel, oboista Matija Faganela in basista Rudija Goriana.
Glasbeni spored simpozija se je zaključil z nastopom godalnega orkestra YEM, ki ga sestavlja 35 do dvanajst let starih otrok iz Slovenije, Hrvaške, Italije. V orkestru teh naj mlajših, ki bo še v juniju gostoval v kraju Fiesole pri Firencah, ima tudi šola Emil Komel svoje predstavnike. Nastopili so violinisti Irena
Bednarich, Simone Bais, Dionigi De Marchi, Janina Cotič, Katarina Tomšič, Andrej Černič, Jana Jarc, Gioia Canciani in čelistka Sandra Lombaradi.
Prireditev se je v popoldanskih urah nadaljevala med slikovitimi ulicami v Šmartnem, kjer so si gostje lahko ogledali krajevne značilnosti. Nato je bil v cerkvi še krajši glasbeni program, ki so ga izvedli sopranistka Tanja Kuštrin ter organista Gregor Klančič in Boris Štakul.
Simpozij je na šmartenskem vaškem trgu uradno zaključil novogoriški župan dr. Tomaž Marušič. Ob prisotnosti uglednih gostov, prisoten je bil tudi minister za Slovence po svetu g. Vencelj, je izrazil priznanje vsem sodelujočim na simpoziju in vsakemu poklonil izbran knjižni dar.
Take pobude, kot sta simpozij Povezani v glasbi in še zlasti Projekt Goriška, lahko samo toplo pozdravimo. Še posebno v tej pomladi raznih zaostritev so nam brez dvoma v up na bodočnost, ki bo po meri evropskemu človeku, ko bo Slovencu dano, da zaživi v Evropi kot polnopraven Evropejec.
b
Seja Sindikata slovenske šole
Pred kratkim so predstavniki Sindikata slovenske šole - tajništva Gorica predočili senatorju D. Bratini obstoječo situacijo na šolskem področju. Podčrtali so dolgoletne zahteve s strani odbora za osamosvojitev Slovenske sekcije ITI in zahteve po pravni ureditvi statusa predstavnika iz Nove Gorice prof. D. Štekarja, ki že vrsto let spremlja delo odbora. Predstavnikom SKGZ pa so ponazorili probleme, ki jih imajo nekateri starši pri prevažanju svojih otrok v šole na Plešivem, v Ronkah in v Krminu, kar lahko pogojuje vpis v slovensko šolo.
O omenjenih srečanjih je na zadnji seji Sindikata slovenske šole, ki je bila na domu družine Rožič v Podgo-ri, poročal celotnemu odboru sindikalni predsednik prof. Leopold Devetak. Nato se je na seji razpravljalo o kritju mesta na goriškem šolskem skrbništvu, ki ga je ob koncu tega šolskega leta zapustila prof. T. Pahor. Po krajši razpravi je odbor odločil, da bo proti koncu meseca naslovil goriški občinski upravi pismo glede Šolskega centra, njegove uporabe in namena, s poudarkom, da je bil center zgrajen za slovenske višje šole, kamor pripada tudi slovenska sekcija ITI-ija.
Prof. D. Štekar, predstavnik Zavoda za šolstvo iz Nove Gorice, je predočil odboru obstoječe zaostrene odnose na šolskem področju med Italijo in Slovenijo, saj se pojavljajo nove težave in zapreke pri organizaciji izletov, seminarjev, enoletnega izobraževanja v Ljubljani itd.
Letos bo tradicionalni jesenski seminar, ki ga organizira Ministrstvo za kulturo in šport iz Slovenije, za šolnike s Tržaškega, Goriškega in iz Benečije, v Krškem (Posavje) od 21. do 27. avgusta. Goriškim šolnikom je na razpolago 10 mest. Prošnje sprejemajo odborniki ali tajnik zavoda I. Cankar najkasneje do 10. julija 1994.	Sl
Filipinski zbor v Podgori
V nedeljo, 19. junija, so poslušalci v nabito polni cerkvi v Podgori prisostvovali izredni koncertni izvedbi.
Zbor University of the Philippines Concert Chorus pod taktirko F. Pa-guia in ob spremljavi na klavir A. Novarra je publiko dobesedno začaral tako, da bi ga še in še poslušali.
Mladi glasovi (univerzitetni študentje od 17. do 24. leta starosti), prefinjena vokalna tehnika, izjemna lahkotnost izvajanja, dinamičnost in zlitost glasov kljub številnim solistom v skupini, skrbno izbran program za prefinjene in manj delikatne okuse, vse to je v cerkvi v Podgori ustvarilo vzdušje, ki ga zborovsko petje le redkokdaj doseže.
Marsikdo je po koncertu izjavljal, da mu ne bi bilo žal neprespane noči v zameno za tako izjemno doživetje.
Če k temu dodamo še brezhibno organizacijo, na katero so nas pri večerih v režiji Prosvetnega Društva Podgora že skoraj navadili, in raznoliko publiko ljubiteljev zborovskega petja iz bližnjih in daljnih krajev,
Slavje v Doberdobu
Kulturni dogodki v našem goriškem zamejstvu imajo svoj pomen. Nekaj podobnega smo v petek lahko doživeli v Doberdobu, kraški vasici, ki s svojo enkratno idiliko zna dati času in okolju svojstveno posebnost.
V župnijski dvorani so odprli razstavo o škedenjski krušarici. Ob enkratnem vonju po svežem kruhu, ki je napolnil razstavni prostor, ob lepem petju domačega pevskega zbora Hrast, ki se je prvič predstavil v domači vasi v pisanih doberdobskih nošah, čeprav so z njimi nastopili že na prireditvi Primorska poje v Postonj-ski jami, je bil to enkraten uvod v večer, ki je sledil na Belotovem borjaču.
»Al’maraš kaj za me?« je bil naslov za večer prikazan v glasbeno scenski oblikovani predstavi, v kateri sta se prepletali petje in igra. Za to priložnost so povabili medse Oder 90 in v občuteni režiji Franka Žerjala izvedli petnajst narodnih pesmi. Povezovalni moto je bila suita pesmi Sama Vremška Vascit pr’ Zile, v kateri je v elegantni nič kolikokrat opevani temi ljubezen izzvenela kot pravi vaški praznik, ko je bil predstavljen potek ziljske ohceti.
16. in 17. junija je goriški nadškof p.A. V. Bommarco ob sodelovanju gen. vikarja msgr. S. Cocolina in dekanov vodil študijski posvet župnikov na otoku Barbani pri Gradežu.
V središču zanimanja je bila evan-gelizacija z novimi zahtevami konkretnega pastirovanja.
Teolog G. Zambon je imel kar dve razčlenjeni predavanji dopoldne in popoldne prvega dne. Tema sta sledili srečanji župnikov po skupinah. Tudi slovenska skupina se je posvetila poglobitvi v probleme s posebnim ozirom na naše razmere, ker je namreč glavna skrb Cerkve stvaren človek, ki se mu posveča pri oznanjevanju Kristusa.
Posvetom dekanijskih skupin, tudi naše, je sledilo poročilo pred vsem zborom, tako dopoldne kakor popoldne, in seveda posegi prisotnih s kritiko in predlogi.
Drugi, zadnji dan, je zaobjel stvar-
lahko mirne duše rečemo, da je koncert uspel v vseh ozirih.
Upravičeno je lahko Marija Fer-letič, predsednica Sveta Slovenskih organizacij, ki je bil pokrovitelj večera, v svojem pozdravnem nagovoru izrekla zahvalo organizatorjem, nastopajočim in publiki za ta izjemen umetniški užitek in to v podgorski, Slovencem tako tragično znani cerkvi.
Prireditev zasluži pohvalo iz več vidikov. Najprej se je na njej strnilo sodelovanje med Gorico, njeno okolico in Trstom. Tako je vaški dogodek dobil zamejsko razsežnost in opozoril na pomen takšnih prireditev, da znamo izrabiti, to kar imamo, neglede kje, in povezati v neko skupno celoto ter tako prireditev oplemeniti z odprtostjo do okolja, v katerem živimo. Škoda je morda ta, da si razstave o škedenjski krušarici ne bodo ogledali šolarji, ker je že v času počitnic. Sama pevska pri-
no pripravo in izpeljavo prejemanja zakramentov uvajanja, t.j. krsta, sprave-spovedi (s prvim sv. obhajilom) ter birme. Vsa obširna problematika se je dotaknila tudi odgovornosti staršev, vzgojiteljev in celotne Cerkve verujočih. Pa tudi, poleg pastorale mladih, je potrebno oblikovati odrasle kristjane za oznanjevanje kraljestva drugim, kar se že dela s predavanji-tečaji. Vendar izbira posameznih tem (letos bo na vrsti družina, od novembra do apri-la-maja) zahteva vedno nov, poglobljen in sistematičen način dela. Tako da so zakramenti resnična vidna znamenja božjega kraljestva-Ijubezni.
Tudi drugi dan so bila posvetovanja po dekanijskih skupinah. Našo skupino je oba dneva vodil dekan g. Anton Lazar.
Študijska dneva sta bila natrpana z delom, s katerim se je prepletala
Naj povemo še to, da so filipinski gostje svoje veselje izrazili s petjem in vedrostjo tudi pri večerji, ki je bila zanje pripravljena v domačiji »Pri Sirkovih«. Marsikdo, med njimi tudi gospod dirigent Paguio, je spoznal da sta dobra domača kuhinja in pa izvrstna kapljica iz naših trt tudi vredni obiska pri gostoljubnih gori-ških Slovencih.
dr. Mirko Špacapan
reditev pa bi zaslužila še kakšno ponovitev tudi kje drugje. Tako bi bil trud in skrbi, ki so bile vanjo vložene, tudi poplačane, istočasno pa bi obogatili še kakšen drug kraj.
Kot vsi koncerti ali prireditve, ki so na prostem, rabijo tudi veliko priprav in pravo izbiro prostora. Ta je bila na Belotovem brojaču zelo posrečena. Prav tako se je zopet izkazala iznajdljivost prof. Hilarija Lavrenčiča, ki je celotno stvar pevsko obvladal in tako večer mojstrsko izpeljal.	Ambrož Kodelja
skupna molitev hvalnic, dnevnic in večernic ter somaševanje. In, kot vedno, je vse povezovala pristna bratska povezanost.
O dokončnih smernicah in obveznih določilih za vso našo nadškofijo, ki jih bo izdal g. nadškof, bodo sklepali dekani na bližnji seji.
Vsekakor bo priprava na prvo spoved ter prvo sv. obhajilo trajala dve leti. Prav tako priprava na birmo, ki naj bo dana mladim nižje srednje šole. Za birmo bodo mladi prosili pisno: obvezali se bodo za resno, svobodno in odgovorno pripravo, zlasti pa za delavno krščansko življenje ali pričevanje po birmi, t.j. za ljubezensko služenje v svoji župniji. Krst pa se redno deli v domači župniji.
Tudi zaročencem in družinam se bo še naprej nudila zavzeta pomoč s primerno vzgojo za ljubezen in zvestobo. Skupaj z njimi bomo molili, da bomo vsi, zlasti družine, dali novih duhovnih poklicev, še posebej novih slovenskih duhovnikov. V.Ž.
Študijska dneva goriških župnikov na Barbani
Prizor s scenskega koncerta (foto Studio Reportage)
Še vedno deljena mnenja o Kraškem parku
Udeleženci razprave o Kraškem parku
Sklep sezone DSI v znamenju počastitve 70-letnice Alojza Rebule
Okrogla miza o Kraškem parku, ki jo je Svet slovenskih organizacij priredil v soboto, 18. t.m., v Devinu, je pokazala, da o tem načrtu še vedno obstajajo zelo različna in nasprotujoča si stališča: od pozitivnih, ki so jih na okrogli mizi zastopali predstavniki deželne večine (odbornika Ghersina in Chiarotto ter svetovalec Bruno Longo), pa do kritičnih ali celo negativnih, ki so jih posredovali odvetnika Jože Škerk in Peter Močnik ter predstavnik Združenja zasebnih kraških lastnikov (ZZKL) David Malalan.
Po uvodnem pozdravu predsednice SSO Marije Ferletič je moderator Drago Legiša dal besedo odborniku Paolu Ghersini, ki je v bistvu ponovil že večkrat v zadnjih tednih ome-
ločite načrta za Kraški park. Kras rabi predvsem načrt za razvoj, ne moremo se zadovoljiti samo z obrambno strategijo. Ta načrt pa v bistvu predvideva, da bo park upravljala Kraška gorska skupnost, odpravo vinkulacij, ki dandanes pestijo kraškega človeka, in podpore razvoju tradicionalnih aktivnosti kraškega teritorija (npr. kmetijstva ali obrtništva). Kake nove razlastitve ne pridejo v poštev. Po mnenju Ghersine je deželna uprava upoštevala, da živi na Krasu avtohtona slovenska manjšina, ki mora biti soudeležena pri upravljanju parka. Ghersino je dopolnil Tiziano Chiarotto, ki se je ustavil zlasti pri problemu razvoja kmetijske dejavnosti na Krasu, kateri bi lahko dodali nove prijeme, kot npr. t.i. »biološko kmetijstvo« in agriturizem. Z načrtovanjem Kraškega parka se je strinjal tudi deželni svetovalec Bruno Longo - sicer bivši deželni tajnik Krščanske demokracije -, ki na park gleda kot na nekakšno »podjetje«, ki naj bi imelo v zakupu skrb za zaščito narave in za razvoj tega področja.
Po mnenju predsednika Kraške gorske skupnosti Iva Širce je skrajni čas, da gre načrt o Kraškem parku skozi, saj ne vemo, kaj nas čaka zaradi trenutnega političnega vzdušja na vsedržavni, pa tudi na krajevni ravni. Kar zadeva t.i. »predpark«, to je območje, ki bo mejilo na področje Kraškega parka in znaša kakih 8.000 hektarjev, pa je bil Širca mnenja, naj se ga obravnava ločeno. Pri tem morajo glavno besedo vsekakor imeti zainteresirane občine. Predstavnik Zveze neposrednih obdelovalcev (Coldiretti) Vito Rubert je povedal, da se je odnos glede Kraškega parka v zadnjih časih spremenil in je zaradi tega previdno optimist. Neposredni obdelovalci vsekakor
zahtevajo večjo prisotnost v upravnih organih, odpravo vinkulacij v predparku in investicije, ki bi prispevale k razvoju krajevnega kmetijstva. Na to se je navezal tudi predstavnik Kmečke Zveze dr. Mario Gregorič, ki je pozitivno ocenil nekatere vidike načrta, kot npr. odpravo vinkulacij ter upravljanje parka s strani KGS. Kljub temu so pogoji, ki jih KZ daje za svoje soglasje, razvoj tradicionalnih dejavnosti (kmetijstva in obrtništva), spoštovanje zasebne lastnine in zagotovilo, da nove vinkulacije in razlastitve ne pridejo sploh v poštev.
Precej drugačnega mnenja sta bila odvetnika Škerk in Močnik. Škerk se je zaustavil predvsem pri narodnostnem in družbenem sestavu kraškega teritorija, ki zaradi nasilnih
posegov v preteklosti, ki z varstvom narave sploh niso bili v zvezi, ni več tak, kot je bil. Zaradi vsakovrstnih vinkulacij kraški slovenski človek ni v stanju, da kaj ustvari na svoji zemlji, čeprav mora zanjo še kako plačevati davke. Po Škerkovem mnenju potrebuje Kras poseben zakon, ki mora upoštevati zahteve slovenske manjšine. Kraški teritorij potrebuje ponoven razvoj, pri tem pa je treba tudi upoštevati najnovejše regulacijske načrte tržaške in drugih občin. Nazadnje je Škerk dejal, da Slovenci še vedno čakamo na obljubljenih 19 milijard protivrednosti za razlastitve, ki so bile pred leti opravljene v korist gradnje sinhrotrona pri Bazovici. Na nevarnost, da določene vinkulacije ostanejo, je opozoril Močnik, saj ni predvidena ukinitev zakona št. 1497, ki predvideva vinkulacije v t.i. predparku. Tudi Močnik je izrazil mnenje, da se je treba posvetovati z občinami in drugimi krajevnimi dejavniki, ter dejal, daje potreben poseben zakon o Kraški gorski skupnosti.
David Malalan je v imenu Združenja zasebnih kraških lastnikov izrazil nasprotovanje ustanovitvi parka na Krasu, saj je to nekaj, kar je vsiljeno od zgoraj in predstavlja ponoven poseg na koži slovenske manjšine. Dovolj je, da se odpravijo obstoječe vinkulacije, v primeru odobritve načrta pa morajo park upravljati zasebni lastniki. Upoštevati je treba tudi regulacijske načrte posameznih občin. Arhitekt Danilo Antoni pa je kot prvenstven problem postavil vprašanje upravljanja parka, ki je v bistvu kulturni problem, saj je dandanes kraški človek ogrožen ne samo v svoji lastnini, ampak predvsem v svojih kulturnih in tradicionalnih vrednotah. Ivan Žerjal
Društvo slovenskih izobražencev je za zaključek svoje letošnje sezone priredilo v ponedeljek, 20. t.m., slovesen večer ob 70. življenjskem jubileju pisatelja Alojza Rebule. Ob tej priložnosti je vodilnega tržaškega slovenskega književnika čakalo prijetno presenečenje, in sicer izid knjige Severni križ; sestavljena je bila v vsej tajnosti v okviru Mladike, vsebuje pa vrsto odlomkov iz Rebulovih literarnih in esejističnih del, ki se nanašajo na slovenstvo, dojeto in podano v dvojnem ključu ljubezni in razmišljanja. To dvojnost ponazarja tudi sam naslov Severni križ, ki je spojitev Južnega križa, ki je za Slovence simbol zvestobe, ljubezni in predanosti slovenstvu, s Severnico, ki pa predstavlja orientacijo, premišljenost in nadaljevanje.
Kratko predstavitev avtorja je na začetku svečanosti podala prof. Dio-mira Fabjan Bajc, ki je spregovorila o Rebuli kot književniku in kot profesorju, ki je posvetil 40 let svojega življenja slovenski šoli na Tržaškem. V vsem ga odlikuje svetovljanstvo, ki presega ozke manjšinske okvire, resno in temeljito delovanje in optimistično sporočilo, da je mogoče ostati pokončen Slovenec tudi v za nas zelo težkih časih. To je Rebula
V sredo, 15. junija, so v prostorih Narodne in študijske knjižnice v Trstu predstavili knjigo Minke Pahor Primorski učitelji. Delo je, kot je uvodoma povedal ravnatelj NŠK Milan Pahor, v bistvu nadaljevanje tistega, kar je začel pokojni soprog avtorice Drago Pahor, in sicer zgodovinska študija o življenju in delovanju slovenskih učiteljev na Primorskem pod fašistično Italijo. Uvod je v slovenščini in italijanščini napisal Ciril Zlobec, prvih 60 strani pa nas uvede v problematiko. Zatem prinaša knjiga kopico podatkov o 1.280 učiteljih, njihovo imensko kazalo in križev pot marsikaterega izmed njih.
Oceno o knjigi je podal prof. Boris Pangerc. Knjiga Minke Pahor prihaja ob pravem času, v političnem trenutku, ko fašizem zopet dviguje glavo. Pomembno je tudi, da so končno na eni strani zbrani podatki o slovenski šoli pod fašizmom. V de-
Bo Trst postal sedež
Za 24. julij je predviden prihod v Trst zagrebškega pravoslavnega metropolita Jovana, ki bi moral po načrtih beograjske srbsko-pravoslavne sinode prevzeti vodstvo nad novoustanovljeno škofijo, ki naj bi zaobjemala območje treh držav, in sicer Hrvaške, Slovenije in Italije. S to odločitvijo pa se v Trstu mnogi ne strinjajo, saj vidijo v tem napad na samostojnost tržaške srbsko-pravoslavne občine. Le-ta obstaja že več kot dve stoletji, kar se tiče verskih zadev je vedno spadala pod zahodnoevropsko srbsko-pravoslavno škofijo s sedežem v Hamburgu, upravno pa je bila vedno samostojna. Ta samostojnost je bila v teku stoletij večkrat zagotovljena in potrjena, med drugim s stra-
dokazal v času fašistične strahovlade s tem, da se je slovenščine učil kar sam, in s pisanjem dnevnika, kar dela še danes.
Zatem sta Matej ka Maver in Livio Valenčič prebrala nekaj odlomkov iz knjige Severni križ, pri klavirju pa ju je spremljal Tomaž Simčič s skladbami Janka Ravnika. Saša Martelanc je nato novo knjižno delo predstavil in ga podelil slavljencu, Alenka Štoka pa se je v imenu ene izmed zadnjih generacij Rebulovih dijakov svojemu bivšemu profesorju zahvalila za vse, kar jim je v času študija na klasični gimnaziji in liceju nudil in daroval. Pred mikrofon je stopil tudi pisatelj sam: svoje življenje je prikazal kot Triglav - goro, na kateri je hodil po poti brez markacij. Nazadnje je našel pravo markacijo — Križ, po kateri želi, da bi čim zvesteje hodil.
Slovesnosti je prisostvovalo številno občinstvo, ki je napolnilo Peterlinovo dvorano. Med uglednimi gosti je bil tudi slovenski vicekonzul Tomaž Pavšič, ki je Rebuli izrekel voščilo in zahvalo v imenu generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu in konzula Šušmelja.
lu je prikazana vsa ljubezen in predanost primorskih učiteljev, ki so bili vodilna intelektualna sila v naših krajih, liki, ki so za seboj pustili sled. Vsak izmed nas je dolžan, da si knjigo prebere in da ji podeli častno mesto na knjižni polici.
V svojem posegu se je avtorica zahvalila vsem, ki so ji pomagali in s tem prispevali, da je knjiga zagledala dan. Zaustavila se je pri mnogih likih primorskih učiteljev, ki so zaradi svoje predanosti slovenstvu bili preganjani s strani italijanskih fašističnih oblasti (žrtvi fašističnega preganjanja sta bila tudi Minka in Drago Pahor, op. p.).
Knjiga je zajetna in lepo oblikovana, z vrsto podatkov in bogatim slikovnim gradivom. Za izid je poskrbela NŠK, tiskali so jo v tiskarni Graphart, izid pa so podprli SSO, SKGZ, bančna sekcija SDGZ in Deželni tiskovni urad.
iž
pravoslavne škofije?
ni slavne avstrijske cesarice Marije Terezije in beograjske patriarhije, sedaj pa se mnogi tržaški Srbi bojijo, da bo z ustanovitvijo nove škofije te samostojnosti konec. Tega mnenja so zlasti srbski novonaseljenci, v glavnem delavci in begunci, kaže pa, da so mnenja deljena tudi v vrstah staronaseljencev, ki upravljajo občino. Med tržaškimi Srbi obstaja tudi bojazen, da bi bila z ustanovitvijo nove škofije srbska skupnost proti svoji volji vpletena v krvave dogodke na Balkanu. Taki in podobni pomisleki so bili izraženi tudi na protestni manifestaciji, ki se je odvijala v nedeljo, 19. t.m., popoldne, na kateri je spregovorila predsednica Italijansko-srbskega kulturnega združenja Gordana Rokic.
Zadonele so obnovljene openske orgle
Že v prejšnji številki našega lista smo objavili članek, ki je poročal, da so obnovitvena dela orgel v župnijski cerkvi sv. Jerneja ap. na Opčinah končana, in napovedoval koncert, ki sta ga v nedeljo, 19. t.m., oblikovala vrhunska glasbenika organist Hubert Bergant in trobentač Anton Grčar. Kot znano so obnovitvena dela zaupali orglarskemu mojstru Antonu Jenku iz Ljubljane, ki je s sodelavci glasbilo temeljito uredil in predelal. Stroške so krili župljani, pretežno Slovenci.
Prav je omeniti duhovno misel, ki jo je ob tej priložnosti otvoritvenega koncerta obnovljenih openskih orgel napisal znani slovenski muzikolog dr. Edo Škulj. V nabito polni župnijski cerkvi sta jo pred koncertom prebrala Janez Beličič v slovenščini, v italijanščini pa Rossana Paliaga. Orgle so od srednjega veka naprej edino pravo cerkveno glasbilo, seveda v zahodni, latinski Cerkvi. Maša brez orgel sploh ni praznična maša, med Slovenci gotovo ne. Vpliv orgel pa se ne ustavi samo pri zunanjosti, globoko segajo tudi v vernikovo notranjost, »kajti orgle morejo duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim rečem. Pa ne samo s tem, da podpirajo naše petje in se s svojimi mislimi moremo bolj posvetiti besedilu. Še več: orgle posredujejo umetniško sporočilo; vsako umetniško sporočilo pa nas nujno pelje k Bogu, ker je vsaka umetnost nekaj duhovnega, nekaj religioznega.«
Spored koncerta je obsegal vrsto skladb v časovnem razmahu od baroka do naših dni. Slišali smo tako dela »klasičnih« skladateljev Vivia-nija, Corellija, Hdndla in Bacha ter sodobnikov Langlaisa, Messiaena, Bosleta in Guilmanta. Bergant in Grčar sta s svojim res vrhunskim izvajanjem številno občinstvo očarala in navdušila, kar je pričal tudi dolgotrajen končni aplavz.
Tako so glavne openske orgle — ne pozabimo, da pred oltarjem stojijo tudi nove elektronske orgle, dar openske banke — ponovno zadonele v zadoščenje župljanov, pa tudi predstavnikov cerkvenih in posvetnih oblasti ter številnih glasbenikov, predvem organistov, ki so v nedeljo prišli v opensko cerkev, da bi prisluhnili koncertu. Zasluga za ta lep podvig gre seveda vsem tistim, ki so (in ki bodo) prispevali za obnovitev cerkvenih orgel, predvsem pa odboru, ki je prevzel nase breme organizacije in ga sestavljajo župnik g. Zvone Štrubelj, kaplan g. Franc Po-hajač ter Berta Vremec, Vinko Milič in Vinko Škerlavaj.
I.Ž.
Vesela pomlad na fotografijah
V dopolnilo brošure S spominom po poteh mladih pevcev, v kateri je bilo med drugim tudi s fotografijami prikazano delovanje uspešnega mladinskega pevskega zbora Vesele pomladi od leta 1978 do 1988, je pred kratkim izšla publikacija s fotografijami, ki prikazujejo delovanje od leta 1989 do 1993. Skupno je objavljenih 50 fotografij z raznih nastopov in koncertov v domačem kraju in drugod po Tržaškem ter z raznih gostovanj in natečajev po Sloveniji, Italiji in v nekaterih drugih evropskih državah.	(mab)
Ivan Žerjal
Pomemben prispevek k proučevanju naše polpretekle zgodovine
Ob izidu knjige Minke Pahor Primorski učitelji
Poklon gojencev glasbenega centra Emila Komela in šole Glasbene matice
V sredo, 15. junija, je bilo zvečer na goriškem gradu zelo veliko ljudi. V dvorani Pokrajinskega muzeja so gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emila Komela iz Gorice priredili koncert, ki je že drugi po vrsti ob zaključku letošnjega šolskega leta. Koncerte, tretji bo na vrsti v petek, 24. junija, ob 19.30 v cerkvi sv. Ivana v Gorici, so poimenovali Glasbeni poklon gojencev ob
Pogovor s Crocettijem
(nadaljevanje s 4. str.) pnosti, ki jo sestavljajo različne narodnosti in kulture. Upam vsekakor, da bo v bodoče prišel čas, ko ne bo več potrebna na goriški občini slovenska konzulta, ko ne bo več potrebna le slovenska gospodarska zveza, ampak bo obstajala neka slovenska komponenta goriškega prebivalstva, ki bo, v zvestobi svoji identiteti, popolnoma enakopravno upravljala vse zadeve skupnega mesta Gorice. Pred tem pa so sedaj na dnevnem redu konkretne stvari, med katerimi tudi upravičena zahteva po uresničitvi globalne zaščite slovenske manjšine, toda vedno v viziji bodoče premostitve ločevanja med manjšino in večino (če še lahko tako ideološko imenujemo goriški narodni skupnosti) v prid neke večnarod-nostne skupnosti, kjer so pripadniki različnih narodnosti združeni v delu za skupne cilje.
zaključku šolskega leta 1993/94. V petek, 24. junija, bo v cerkvi sv. Ivana tudi spominska maša ob štiridesetletnici glasbe na Placuti št. 18, maši pa bo sledil koncert gojencev. Uspelo prireditev v dvorani Pokrajinskega muzeja so poimenovali V galeriji zvokov, na njem pa so sodelovali gojenci Maja Kragelj, Sandra Lombardi, Matija Faganel, Peter Gus, Ana Černič, David Bandelli, Arturo Miranda, Erika Pelicon, Franco Muscau. Pripravili sojih učitelji Erika Zavadlav, Helena Plesničar, Neži Plesničar, Michela De Castro, Andreja Konjedic, Jurij Križnič, Daniela Brussolo, Marco Fantini, Dorina Kante in Ennio
Cossovel.
Za gojenci Slovenskega glasbenega centra Komel in Glasbene matice pa sta igrali Beriotov koncert št. 9 za violino in klavir Emanuela Koren in Valentina Pavio, ki je bila nekoč tudi sama gojenka glasbenega centra na Placuti. Koncert je bil zelo dobro obiskan, dvorana je bila premajhna za vse, ki so hoteli poslušati ubrano igranje. Koncertu je sledila prijetna družabnost, na kateri so si gojenci zaželeli še veliko tako lepih in dobro obiskanih glasbenih večerov.
LISTNICA UREDNIŠTVA Oproščamo se, ker nekaterih prispevkov nismo uspeli objaviti v tej številki zaradi pomanjkanja prostora. Prispevke bomo objavili prihodnjič.
Peter Gus in Michela De Castro med izvajanjem (foto Studio Reportage)
SKPD FRANČIŠEK BORGIJA SEDEJ vljudno vabi na
24. FESTIVAL NARODNE GLASBE,
ki bo med Borovci v Števerjanu v soboto, 2. julija, ob 20.30 in v nedeljo, 3. julija, ob 17.30.
V soboto, 2. julija, bo ob 19. uri otvoritev slikarske razstave DUŠANA NAGLIČA.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL - GORICA
ŠOLA GLASBENE MATICE GORICA
POD CERKVENIM OBOKOM
CERKEV SV. IVANA V GORICI Petek, 24. junija 1994, ob 19.30
Spominska maša ob štiridesetletnici glasbe na Placuti št. 18. Po maši bo koncert gojencev slovenskega glasbenega centra Emil Komel in šole Glasbene matice.
DAROVI
Za Katol. glas: ga. Marta Godina 30.000; V.F. v spomin na Evelino Pahor 15.000; v hvaležen spomin na pok. g. Ivanko Brumat daruje Kristina Mazora
100.000 lir.
Namesto cvetja na grob naše drage Majde: za njeno priljubljeno samatorsko cerkvico teta Zvonka z družino 300.000 in stric Sergio 400.000; sopevke dekliškega zbora Igo Gruden 320.000; prijatelja Nadja in Paolo Košuta 50.000; Milka in Stanko Kralj 50.000; druž. Legiša, Ce-rovlje 7/A, Satta in Patat 100.000 lir.
V spomin na drago Ivanko Brumat darujeta Irene in Dino Vrtovec za Katoliški glas in za Katoliški dom 500.000 ter sestri Mihelangeli za begunce 500.000 (skupaj 1.000.000 lir).
Za Karitas: v spomin na g. Ivanko Brumat, brata in sestra Komjanc 300.000; v spomin na Mirto Jarc, Anka, Agata in Ida 100.000 lir.
Za misijonarje: v spomin na g. Ivanko Brumat daruje družina Solari 100.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Bože Že-čevič Legiša daruje za cerkev v Mavhin-jah Anica in Pina 25.000; druž. Mario Legiša za cerkev 100.000 in za cerkveni pevski zbor 100.000 lir.
Za cerkev v Zgoniku: Sonja in Natali-no Savi namesto cvetja na grob Majdi legiša 50.000 lir.
V spomin na pok. mamo daruje N.N.
100.000 za bosanske otroke in 100.000 za slov. misijonarje.
Namesto cvetja na grob pok. brata Marcela Kerševana daruje nečakinja Marija za Mirenski grad 200.000 in za Katoliški glas 100.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: namesto cvetja na grob Karolini Frandolič, P.D. Mač-kolje 100.000; Romilda 25.000 lir.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
ŠENTJAKOB3KG KULfuiL.u	j.
vabita na
Slavnostni koncert v počastitev skladatelja Vinka Fillija
Njegove cerkvene skladbe bodo izvajali mešani pevski zbor Portorož, moški komorni zbor Izola in mešani zbor Obala Koper. Dirigenta: Helena Jureš in VValter Jureš.
Orgle: Tone Potočnik.
Koncert bo v cerkvi pri Sv. Jakobu v Trstu v soboto, 25. junija, ob 20.30.
MEŠANI PEVSKI ZBOR RUPA-PEČ vabi na
Koncert pevskih zborov,
ki bo na prostem v Rupi, na sedežu Prosvetnega društva, 25. junija 1994, ob 20.30.
NASTOPALI BODO:
— Mladinski pevski zbor Rupa-Peč
— MePZ Rupa-Peč
— MePZ Ciril Silič iz Vrtojbe
— MePZ Dobava
Ob tej priliki bodo zboru Rupa-Peč podelili priznanje Dušana Černeta.
V primeru slabega vremena bo koncert v sovodenjski telovadnici.
NARDIN VOJKO
Ul. Sv. Mihaela, 324 - Gorica
Štandrež - ind. cona
Tel. (0481) 21065 - Fax 522410
CONCESStONARIA
F®RST
laško pivo
Za misijone: Caterina Bole 100.000 lir.
VRH. Za cerkev: Vilma Černič, v spomin na moža Stanka 120.000 lir.
RUPA. Za cerkev: N.N. 20.000 lir.
Za slov. misijonarje: M.Ž. 100.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana GO: N.N. 100.000 lir.
Za Sv. Goro: N.N. 100.000 lir.
Za popravilo zvonov v Štandrežu: Anica Nanut 50.000; družina Braione 100.000; družina Brajnik D. 100.000; N.N. 30.000; Ana Černič 20.000; Karlin-ca Briško 20.000; Vera in Ivo Češčut 100.000; Matilda 20.000; Lupin Ema -Bon 60.000; Lorenza - Leopoldo Gomi-šček 100.000; Ida - Lojze Pisk 50.000; Ana - Sandra Marvin 30.000; Pepca Paulin 20.000; Ladi Makuc z družino 30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Pjerina in Jože Lozej 100.000 lir.
Za Sklad Mitja Čuk: Ada in Dorica Žagar za 11. obletnico smrti očeta Jožeta 100.000 lir.
Za cerkvico v Samotorci: v spomin na našo drago Majdo darujejo godbeniki iz Nabrežine 410.000 lir; namestesto cvetja na grob naše drage Majde darujejo sorodniki iz Tržiča 240.000; Majdi v spomin Danica Petelin 10.000; v spomin na našo nepozabno Majdo daruje druž. Gabrovec Danči 100.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Marčela Va-tovac, Ricmanje 50.000; Vera Turk Trst, v spomin pok. brata Radota 50.000; družina Semenič - Bet, Ricmanje v spomin na pok. starše Petra in Štefanijo 100.000; družina Bet Ricmanje, ob krstu male Ma-cri 100.000; M.B. Trst, 100.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda Mandiča pri Domju: Tiberio Mauri, Lakotišče, ob prazniku p. Leopolda 50.000; Sonja Štu-bel, Trst, v zahvalo 50.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: namesto cvetja na grob botri Mariji Štrajn daruje Oti-lija 60.000; Mira Smotlak 100.000; N.N.
100 000: N.N, za ogrevanje cerkve v
iviacKoijah iuu.uuu; ob obletnici smrti Natuške Sirk por. Tul, mama 50.000; ob smrti Radunke Smotlak za cerkev, Anica Zahar iz Boršta 50.000; namesto cvetja na grob pok. Radunke Mauri iz Boljunca 50.000; Mauri Slavica iz Bol-junca 50.000; namesto cvetja pok. Ra-dunki darujejo Luciana, Rožica in Vilma 100.000 lir.
Za cerkvene pevce v Mačkoljah: ob
smrti Radunke Smotlak domača družina 150.000; ob smrti Radunke Smotlak, Mira Mauri 50.000; namesto cvetja pok. Radunki druž. Bonnano - Čok iz Boljunca 30.000 lir.
Za bolnico v Avianu: ob smrti pok. Radunke Smotlak, Romilda in Silvij Tul 30.000; ob smrti pok. Radunke Smotlak, Alma Terčič in Dalka Smotlak 50.000; v spomin na pok. Radunko, S. Berta Tul 20.000; Imelda Rekar 30.000; Andrej Rehar 10.000; Marko Rehar 10.000; družina Gorian 50.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta, 18 - Gorizia Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu)	45.000 lir + 19% IVA.
Možne	so	sestave	z več enako	velikimi
moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
jk ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV