© Za besedilo: Milan Petek Levokov, 2020 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: info@volosov-hram.si Knjižna zbirka AMONIT Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=32058883 ISBN 978-961-7086-36-2 (epub) Milan Petek Levokov VOLKOVI TULIJO Kratka proza VOLKOVI TULIJO, kratka proza KAZALO VOLKOVI TULIJO PRED DEKAMERONOM NOŽ, KI VARUJE TISTI, KI PIŠE Z MOJO ROKO KNJIGA JAZ, KI NISEM JAZ ŠAMPION DRUGI GLAS ŠAHOVSKA PARTIJA VSI PESNIKOVI ZEMELJSKI KROGI VEM PO POTI SKOZI ČAS IN SANJE KOT OTOK MORA SLIKA PLAŠČ V VETRU DRUGO IME JOSIFA BALOKA ODGOVOR VETRA TEDEN LOVA PREPROST ODGOVOR SFINGIN MOLK JEZDEC APOKALIPSE VALČEK METULJ FILM ZVOK SANJATI MEDVEDA MISTERIJ JURIJA G. DOTIK SANJE VIOLETE B. TRENUTEK ODLOČITVE RAZMISLEK BI TO KAJ SPREMENILO? NA PRAVI POTI OBČUTEK VOŽNJE SKOZI VESOLJE HOJA V VODO ČEVLJARJEVA OBČUTEK BITI PRIPRAVLJEN BREZ VEZE IN Z VEZO ROBINZON ROŽA ZA MOJO DRAGO OPRAVITI POSLANSTVO MRTVEC PRIDE PO LJUBICO SO STVARI, KI ČLOVEKA ZADENEJO DEL SLIKE, KI MANJKA KDO? SVET ZUNAJ BORGES ZADNJA LEGENDA O ODISEJU In pride noč, ko nihče ne more ničesar storiti. Bela Hamvaš, Silentium VOLKOVI TULIJO Nobeden ne ve, od kod so se vzeli volkovi. Najprej eden, potem še drugi, zdaj jih je že celo krdelo. V gozdu nad mestom so jih prvo opazili. Najprej gozdar. Nekaj dni po novem letu je našel v snegu nenavadne sledove. Volčje. In ostanke razmesarjene srne. – Volk, je rekel. Ne eden, celo krdelo lačnih volkov. Pa nič. Nihče v mestu se ni zganil. Kakšni volkovi? Bedarije. Gozdar je prvi zmanjkal. Nekega večera se ni več vrnil domov. Naslednjega dne so ga šli iskat, žena in še nekaj znancev. Našli so avto ob cesti. Prazen, njega nikjer. Ponoči je padal sneg in zakril vse stare sledi. So pa naleteli na nove. Volčje. Veliko sledov. In so se hitro pobrali domov. Gozdarja so našli lovci teden dni kasneje. V neki globeli, zvlečenega pod skalni previs. V nekakšnem volčjem brlogu. Truplo obžrto do kosti. Ampak bil je gozdar. Po čevljih in prstanu, ki mu je ostal na roki, so ga prepoznali. Bilo je potem nekaj pogonov zoper zveri, lovci, policija in še nekakšna civilna straža, vsi so jih hodili zalezovat, pa nič. Zverine so izginile, kot bi se vdrle v zemljo. Enostavno poniknile. Niti sledu o kakšnem volku. – Gozdarja so najbrž zaklali sestradani potepuški psi, so odkimavali šefi mestne policije. Tam zgoraj ni volkov. Preverjeno. Zmota. Ko se je prva žival pojavila v mestu, jim je bilo to jasno. Na ulici, sredi belega dne. Pes, z ogromno glavo, z močnimi čeljustmi, steklenim pogledom. Volk. Brez bojazni je stopal čez trg, se še malo ustavil in ovohaval ozračje. In zatulil. Globoko, zategnjeno. Pa ne iz strahu. Klical je druge, svoje krdelo. Še preden se je pojavil orožnik, je žival izginila. Ampak bil je volk. Brez dvoma. Dvajset, trideset ljudi ga je videlo. So vsi enako opisali žival. Ogromna glava, podobna pasji, močne čeljusti in pleča. Stekleni pogled. Renčanje zveri. Od takrat se ulice praznijo. Ljudje se bojijo hoditi na prostem. Le tu in tam je opaziti ljudi na ulici, v gručah, posameznikov ni. Je prenevarno. Oblast sicer skuša ljudi pomiriti, po zidovih visijo nalepljeni plakati, ki obljubljajo, da je vse pod nadzorom. Da se nikomur ni treba bati volkov. Vsakomur je zagotovljena varnost, ponavljata radio in televizija besede mestne oblasti. Tako pravijo. Kljub policiji in vojski, ki patruljirata po mestu, so padle nove žrtve. Pred enim mesecem so zveri raztrgale dva brezdomca. Prenočevala sta pri kontejnerjih za smeti pri tržnici. Zjutraj so njuni trupli našli komunalci. Napol obžrti telesi v luži krvi, z jasnimi sledovi volčjih šap in zob. Naslednji je bil na vrsti otrok. Pet, šestletno dete. Čez dan, v parku se je zgodilo. Ljudje so opazili ogromno beštijo, ki je poležavala v grmovju. Zraven pa še otroško roko, ki je molela iz krvavih cunj. Metali so kamenje v njo, a se žival ni zganila. Le renčala je. Bila je nažrta in lena. Saj so poklicali takoj policijo ter lovsko stražo, a še preden so se vsi ti prikazali, je zver izginila brez sledu. Na drugem koncu parka je ni nihče videl. Ničesar. Nikogar. Ostalo je le napol požrto truplo. Otrok nekih beguncev z juga. V mesto so pribežali pred enim letom, pred vojno tam doli. Otrokova mati je bila v bližini, v trgovini je nekaj kupovala, mulc pa se ji je izmuznil skozi vrata na prosto. To so bile prve žrtve. Sledile so še druge. Neko družino so volkovi poklali od prvega do zadnjega. Ponoči so vdrli v hišo skozi okna na terasi in jih razmesarili. Vseh pet ljudi. Sosedje v hiši zraven niso ničesar slišali. Oblast pomirja. Z lepaki, po radiu in televiziji. Vse je pod kontrolo, še vedno pravijo. Po ulicah patruljirata vojska in policija. V vsakem križišču je oklepnik, na trgih so mitralješka gnezda. Legitimira se ljudi, skoraj vsakogar; sumljive odpeljejo na zasliševanje. Še zmeraj trdijo, da volkov ni, da je vse to nekakšna masovna paranoja. Pravi morilci so nekje drugje, skriti med ljudmi ... Zdaj so ulice še bolj prazne. Ponoči pa itak. Že v mraku ni več nikogar zunaj. Sicer pa je oblast po novih žrtvah uvedla policijsko uro, od večernega mraka do jutra traja. Nesrečneža, ki ga dobijo ponoči zunaj, kaznujejo. Tudi ustrelijo, če se ne ustavi na poziv patrulje. Zdaj padajo žrtve še pod streli orožnikov. Volkovi pa koljejo še naprej. Ljudje se bojijo volkov, oblasti. Kogarkoli. Čedalje več ljudi izginja iz hiš, za njimi pa ostajajo krvavi sledovi. Tudi razmesarjena trupla. Spet so bile zveri na delu. Ponoči ali celo sredi dneva. Nihče nič ne vidi, nič ne sliši. Ničesar. Skoraj ničesar. Kajti ponoči tulijo volkovi. V krdelih. Po trgih, ulicah, parkih. Tulijo zategnjeno, globoko. Se kličejo. Vabijo. Čakajo na nove žrtve. Čakajo tudi ljudje. V grozi se stiskajo za vrati hiš in stanovanj. Vejo, da ne morejo uiti. Volkovi so zunaj na ulici, volkovi so okrog mesta. Nič drugega jim ne preostaja, kot da čakajo. Na zvok volčje šape na vratih ... PRED DEKAMERONOM Hudi časi so po svetu. Revščina, bolezni in vojne. Po eni nesreči pride še druga, nesreče si podajajo roko, kot da so si bratje in sestre. Nesreče ne poznajo meja; tisto, o čemer smo pred časom brali v časopisih in gledali po televiziji, je zdaj preplavilo našo deželo. Ljudje tarnajo, dela ni, lakota trka na hišna vrata, davki so pa vedno višji. Oblast ne pozna milosti. Gospodje po gradovih in mestnih palačah terjajo svoje, sklicujejo se na zakon in na boga, ki jim je dal v roke posestva, palače in oblast. V imenu najvišjega nam vladajo, pravijo. V naše dobro, za nas, navadne ljudi ... Ljudje preklinjajo oblast. Zaenkrat še potihoma. Preklinjajo gospodo v palačah in na veleposestih, preklinjajo davke in farje, ki jim s prižnice, obložene z zlatom, govorijo o potrpežljivosti in skromnosti. Naj zaupajo v previdnost ... – Pojdite k vragu! je pred časom neki moški zabrusil škofu med pridigo v cerkvi. Vrnite nam gozdove, ki ste nam jih vzeli! Moški je bil oblečen revno, po hribovsko, kot da resnično prihaja iz gozdov. Zavladala je tišina, ljudje so obnemeli. Kaj bo zdaj –? Škof se ni zmedel, končal je pridigo in na hitro zaključil mašo. Na koncu so vsi odšli v miru domov, razen moškega, ki sta ga dva moža v usnjenih plaščih pričakala na izhodu cerkve. Moral je z njima. Na policijo in še kam. Na koncu so ga izpustili, ni bil obtožen, lahko se je vrnil v svojo bajto v hribih. To je bilo še pred časom, zdaj je že drugače. Oblast je spremenila zakone, za vsako žalitev oblasti, gospode na veleposestih kot one v vladnih in cerkvenih palačah, so zagrožene hude kazni. Ko so ženske protestirale zaradi visokih cen moke pred ministrsko palačo, jih je policija razgnala z vodnimi topovi. Moške, ki so se jim pridružili, so zajeli in obsojeni so bili na bičanje na glavnem trgu pred stolnico. V opomin in opozorilo za vse, ki bi si drznili glasno izreči besedo zoper oblast. Bičanje in ječa sta spet v modi, nista pa najhujši kazni. Cerkev zoper bogokletnike zahteva sežig na grmadi. Enako kazen zahteva za ljudi, ki živijo nemoralno, v nasprotju z božjimi in naravnimi zakoni. Po prižnicah duhovniki v imenu boga grmijo zoper te moške in ženske, krivi se jih za bolezni in druge nesreče, ki so se zgrnile nad deželo. Mnogi od teh so že pobegnili preko meje. Kogar pa ujamejo, ga po bičanju in vžigu nemoralnega znamenja na čelo vržejo še v ječo. Če se nesrečneži ne pokesajo, jih čaka grmada. Veliko ljudi je že zapustilo svoje domove, zbežali so pred oblastjo in zdaj se skrivajo. Nekaterim le uspe pobeg čez mejo. A tudi zunaj jih ne čaka nič dobrega, revščini in boleznim se ni mogoče izogniti. Tuja oblast ni nič prijaznejša od domače: revežev in beguncev je veliko, vsi se jih otepajo. Ponekod pa so zakoni še strožji od tistih, pred katerimi so ljudje pobegnili iz lastne dežele. Tudi vojnam ni mogoče uteči, televizija in radio vsak dan poročata o novih spopadih po svetu. Generali z ene in druge strani po televiziji grozijo vsem, ki bi si upali zoperstaviti se njihovi vojski. Tudi tistim, ki hočejo le mir. – To so narodni izdajalci, pobili jih bomo skupaj z drugimi teroristi! vpijejo v mikrofone. In še: Z božjo pomočjo bomo zmagali nad sovragi! Ta vojna je za nas sveta! Ker je vojna sveta, bombnike, topove in rakete pred napadom na tuje položaje blagoslavlja vojaška duhovščina. Za dobro domovine, za narod in za domačega boga letijo rakete nad tuja mesta in jih drobijo v prah. Še preden se vrnejo letala domov, priletijo sovražnikove rakete nad naša mesta. Smrti iz zraka ni mogoče ubežati. Ko to pišem, je čedalje huje. Ne bojim se smrti, saj če pride hitro, je to le sreča. Strah me je počasnega umiranja in bolečin pri gnitju živega telesa. Novodobne bolezni, ki prihajajo z bombami, so hujše od nekdanje kuge ali gobavosti; ubijajo počasi, v grozljivih bolečinah. Ljudje umirajo sami, v samoti. Bolezni so izredno nalezljive in bolniku se noben človek več ne približa. V začetku so jih sprejemali v bolnišnice, zdaj tudi tega ne. Bolnikov je preveč in zdravljenje je brez pomena, na koncu itak vse čaka smrt. Oblast je zato postopek poenostavila. Hišo, za katero se zve, da je v njej kdo zbolel, obkoli vojska in jo zažge z zažigalnimi bombami. Preživelih ni nikoli, pobeg ni mogoč, morebitne ubežnike postrelijo in njihova trupla zažgejo. Sicer pa – pobegniti – le kam? Kot vidim, je vsepovsod po svetu enako, enaka oblast, revščina, vojne in bolezni, človek se nima kam zateči. Razen, če bi se odkrila nova celina, nov svet, kjer ne poznajo vojne niti oblasti in takšne ali drugačne gospode. Ljudje šušljajo, da nekaj takega obstaja, baje se novi svet skriva za velikimi morji, ki obdajajo naš svet. Nepoznane ptice, ki jih kdaj pa kdaj vetrovi zanesejo na naše obale, naj bi bile dokaz o obstoju novega sveta. Morda. Spet slišim govorice, da bo kmalu drugače, da se bodo časi spremenili na bolje; ljudi – tudi oblastno gospodo – bo minila zdajšnja norost; vojne bodo ponehale, nastopil bo mir in bolezni in druge nesreče bodo izginile iz dežele. Nastopil bo preporod in novo življenje. Morda. Vse to so govorice, ki jim lahko verjamem ali ne. Razumem jih le kot tolažbo, podobno oni v cerkvi, ki jo obupancem delijo župniki s prižnic. Zunaj cerkva, na ulicah in trgih, pa se ljudje zbirajo okrog novih pridigarjev; tudi ti govorijo o novih, boljših časih. Nesrečnih ljudi je veliko in mnogi si želijo slišati le besedo o upanju in nekakšni svetlobi na koncu naše zemeljske noči. Zasijala bo kot tisoč sonc in noč bo za vedno izginila, govorijo ti pridigarji. In še, da je samo en bog in edina vera vanj je ljubezen. Ljudje se moramo ljubiti, to je njihov glavni nauk. Jaz zdaj odhajam. Ne zapuščam domovine, iskanje novega sveta me ne mika. Tudi ne želim čakati na boljše čase v domači hiši, medtem ko zunaj padajo bombe in po ulicah ležijo trupla. Nova kuga se širi hitro in v naskokih zajema cela mesta. Če se ne premaknem iz hiše, bo ta postala moj grob. Zato zapuščam hišo in domače mesto. Seveda ne grem sam, v manjši družbi somišljenikov, moških in žensk, odhajam na dobro zakrito mesto med hribi, daleč stran od mest. Osamljena in od vseh pozabljena kmetija bo naš dom za naslednje mesece in leta. Od zunanjega sveta bomo odrezani, tam ni ne elektrike in ne cest. Ker družbo dobro poznam, vem, da nam ne bo dolgčas. Večina je dobrih pripovedovalcev zgodb, tudi meni samemu kdaj pa kdaj uspe kakšna zanimiva pripoved. Zato poleg nekaj dobrih knjig starih mojstrov za vzor jemljem na pot še preprosto pisalo in papir, da zapišem kakšno posebej uspelo zgodbo. Ko bo vsega konec in se vrnemo med ljudi, vam jih bom dal prebrat. Morda. Zdaj končujem, noč prihaja in čas odhoda je blizu ... NOŽ, KI VARUJE Nož. Velik nož, z lesenim, že zdavnaj počrnelim ročajem, in rezilom, dolgim 20 centimetrov. Nož za klat svinje. Takrat, ko so pri hiši še redili prašiče in jih klali. Dva v začetku zime, dva na koncu. Zdaj ni več svinj, nož pa je še. Položen v mizni predal, potisnjen ob stran, z rezilom proti lesu. Da vanj ne bi zadela neprevidna roka, ki sega po drugih nožih. Tistih za rezanje kruha. S plastičnimi ročaji in japonskim jeklom, ki izgubi ostrino po enem mesecu. Potem je treba z njim žagat. Dobesedno. Je samo še za smeti. Ali pa da se z njim igrajo otroci, ne bo nič hudega. Brez skrbi! Japonsko jeklo, na tone ga proizvajajo, nože pa prodajajo v kompletih po deset, na pol zastonj. Jasno zakaj; je material zanič. Pika. Vse to velja za te nože. Ne za onega, z lesenim ročajem. Z nemškim, solingenskim jeklom. Rezila ni nabrusil nihče, odkar je zadnjič zarezalo v mehko podvratno tkivo živali. V delu, kjer se jeklo stika z lesom, je zgodovina tridesetih let, kar je nož pri hiši. Posušeni drobci krvi so se zajedli v ročaj kljub pranju pod mrzlo vodo. Dokaz neštetih klanj, ki so se dogajala v hlevu v zgodnjih jutranjih urah. Če bi jeklo zabeležilo vso to drgetanje tkiva in predsmrtno hropenje živali, bi bila to divja pesem. Z začetkom ob 6.15, takrat so se ponavadi odpravili v hlev. Domači gospodar kot glavni mesar, zraven pa še dva ali trije. Za pomoč. Če bi kaj šlo narobe. Če. Pa nikdar ni. Je gospodar imel zanesljivo roko in ni nikdar zgrešil vratne žile. Je bil mojster. Tudi zaradi noža. Dober nož je več kot pol dela, je vedno govoril. V pravih rokah, jasno. In on jih je imel. Ljudje pri hiši, po njegovi smrti, jih niso imeli. Zadnjega prašiča je zaklal on, v začetku tiste zime, na koncu katere ga je zadel infarkt. Nekaj čez šestdeset jih je štel takrat. Za njim so ostali prazni hlevi. Sinu, ki je ostal pri hiši, se ni več ljubilo delat na zemlji. Samo še služba v mestu in sigurna plača na koncu meseca. Dovolj. Šle so krave, teleta, prašiči; še kokoši so izginile z dvorišča. Ostal pa je nož. Spomin na dedka in za zgodovino. Pozabljen nož, stisnjen ob steno predala. Pet let nenabrušen, pa se še zdaj človek ureže. Če se le dotakne jekla na nepravem koncu. Rečeš keks in že teče kri. Brez bolečine. Kri teče, boli pa nič. Vsaj v prvem trenutku ne, je to dokaz ostrine. Če pa samo enkrat potegneš s kamnom po jeklu, si pobriješ dlake na roki. Kot z britvijo. Nož. In zdaj otrok: deset let jih ima, je preklast, podoben staremu fotru. Obraz je izrezano njegov: oči pa tisti nalomljen nos, kot bi mu ga nekdo razbil v pretepu. Pa ni bilo nobenega pretepa, prav nič poštenega. Ker je mulc v resnici še otrok. Se marsičesa boji. Teme recimo. Ponoči ga ne spraviš ven, da bi šel do strica nekaj hiš naprej, po neosvetljeni vaški cesti. Tristo metrov, nič več, mimo dveh zapuščenih hiš. Mrtvih hiš. V prvi se je pred nekaj leti obesil en pijanček, v drugi pa je lani umrla ženska, ki je živela sama. Teta Liza. Nič otrok, prva žlahta pa v sosednji vasi. Hiša je prazna in ko se ponoči v okenske šipe upre luna, se zazdi, kot da bledi obraz tete Lize gleda skozi okno. Pa ni nič, samo lunin odsev. A ga je otrok enkrat videl in je bilo dovolj. Teh dveh hiš se boji. V temi ne bo šel sam mimo. V temi že ne. Za nič na svetu. Otrok se boji teme. Ne samo tiste zunaj, okrog hiše in malo naprej, boji se noči. Teme. Ko je treba iti spat. Ko ugasnejo luči. V sobi je sam, vrata na hodnik pušča priprta. Zaradi občutka. Če bi kaj bilo; da bi poklical mamo. Očeta. Babico iz sobe čez hodnik. Če. Zavpil bi in bi pritekli. Recimo. Če bi sploh lahko zavpil. Kajti tisto, kar se mu zadnje noči dogaja, mu ne pusti niti, da bi zastokal. Da bi sploh lahko izdavil kakšen glas. Tisto ga duši in niti roke ne more premakniti. Ničesar, razen glave. Zdi se mu, da vanj nekaj bolšči iz teme, iz gmote, ki je legla nanj, a razen oči ne more razločiti ničesar. In ko je vse mimo, ko se prebudi iz more – čeprav bi prisegel, da se mu to dogaja pri polni zavesti – ne ve, ali je sanjal ali ne. Kajti za sanje je vse preveč resnično, polno podrobnosti, ko se otepa z glavo in hlasta za zrakom. V poltemi vidi priprta vrata (zavpiti bi moral, pa nima glasu!), zavese na oknu in rob nočne omarice in svetilko na njej (iztegniti bi moral roko ter svetilko vreči po tleh – a ne more!), opaža obrise slike na steni, od zunaj sliši lajež psa. So to potem samo sanje ali kaj? se sprašuje, ko je vse mimo. Ko si pribori življenje nazaj. Kajti v tistem času, ko nanj leže temna gmota in pritiska k tlom, gre za življenje. To ve. Nekaj tujega mu obteži telo, vsak ud, in omami glavo. Jemlje zavest. In vsako noč je huje. Koliko noči bo še zdržal? Sinoči se je upiral le še s kotičkom možganov. Delčkom zavesti. Kaj bo nocoj? In potem jutri – če bo sploh še jutri? Če popusti, potem – Po prvih dveh nočeh je še verjel, da gre za slabe sanje, nočno moro, ki se razkadi v trenutku, ko se človek zbudi. A po tretji noči je vedel, da gre za nekaj drugega. Hudičevo drugega. Ne smem zaspati, se odloči naslednjo noč. Počakati moram do jutra, do prve svetlobe skozi okno. Ali pustiti prižgano nočno svetilko. Karkoli, samo ne zaspati v temi. Pol noči prebedi, potem pa se mu zazdi, da tistega to noč ne bo. Da je jutro že preblizu in da so po cesti začeli voziti prvi avtomobili. Ljudje so se odpravljali na delo. Še eno uro ima za spanje, potem vstane tudi on in se odpravi v šolo. Še eno uro spanja. Ugasne luč in zaspi. Tisto, kar se je do takrat nekje skrito zadrževalo, je še isti hip, ko je zaprl oči in zaspal, butnilo vanj, ga začelo dušiti in stisnilo v blazine. Zbudi se, a ne more napraviti ničesar. Ne zavpiti, niti premakniti roke. Nič. Razen da poskuša ohraniti zavest. Košček zavedanja. Če popusti, bo konec. Mora ohraniti zavest. Mora! Reši ga svetloba iz hodnika in hrup, ki ga prebudi. Čeprav je buden. Vsaj prisegel bi tako. – Kaj ti je? ga vpraša mama. Ves si moker. – Nič, samo malo sem se spotil, odgovarja. Čudne sanje, mora. – Ne smeš gledati televizije tako dolgo v noč, mu pravi mama. Prej moraš spat. – Ja, ji odgovarja. Ja. Ne prizna, kaj se mu dogaja. Ne upa si. Bi ga mama, oče pa itak, čudno pogledala. Da fantazira, bi rekla. Ne prvič. Ne, tega ji ne more povedati. Zdaj še ne. Še nekaj bo napravil. Njegov zadnji poskus. Ker če mu ne uspe, bo hudo. Naslednjo noč več ne bo zmogel moči, da bi se uprl. Vsaj ne sam. Zdaj mora napraviti tisto, kar bi moral že prejšnji večer. Pa si ni upal. In je tudi mislil, da se bo z bedenjem izognil tistemu. A nocoj bo drugače. Že ve. Nocoj. Spat bo šel ob normalni uri. Pustil vrata priprta, svetilko pa v dosegu roke, da jo bo lahko vrgel na tla, če bo hudo. In če bo zmogel premakniti roko. En stegljaj, nič več. Pa to ni glavno. Važna je samo ena stvar. Nož. Nož, tisti s počrnelim lesenim ročajem, z rezilom, dolgim dvajset centimetrov, ki se na koncu zoži v jekleno konico. Previdno ga vzame iz predala. Nož starega očeta. Pozabljen in odrinjen stran od drugega pribora. Pet let ga že ni nihče vzel v roke, otrok je prvi, ki se ga dotakne. Jeklo je še vedno ostro, otrok to ve, zato se ostrine ne dotika. Ni potrebno. Predal zapre in nož odnese v svojo sobo. Popoldan je še in sam je v hiši. To je v redu; če bi ga dobili domači s tem nožem, bi takoj moral odgovoriti na sto vprašanj: Kaj? Kako? Zakaj? Če bi jim povedal vse po resnici, za kaj ga potrebuje, pa bi znoreli. Oba, oče in mama. V to je prepričan. Mogoče bi ga stara mama razumela. Ona mogoče. Ona ve za tisto stvar, finto. Mogoče vanjo tudi verjame. Mogoče. Ampak noža mu ne bi pustila vzeti v svojo sobo. Posebej ne dedkovega, tega za klat svinje. Še kakšnega drugega ne. Nobenega. Ampak otrok je nož potreboval. Nujno. Nocoj. Krvavo potreboval. Kako je že pravil stari foter –? Pet let je mulc imel takrat, enkrat zvečer je bilo, zima, tisti dan so ravno zaklali dva prašiča in družba sosedov in še nekaj žlahte je bila pri hiši. Idealno za starega fotra. Zdaj je lahko pripovedoval štorije in drugi so ga poslušali. Njega. Ker je rad govoril in je dobro govoril. Štorije iz mladosti ali kaj pozneje. Tiste iz prve roke, divje, skoraj neverjetne. Da je že vnaprej vedel, s kom se bo poročil. Še preden je babico sploh spoznal, je sanjal o njej. Kot o ženi. Kako? Pred spanjem si daš odgledalo pod vzglavnik. Tista, o kateri boš ponoči sanjal, bo tvoja žena. In tako je bilo, kajne, Lojza? pobara ženo. Žena mu prikimava in se reži zraven. Ja, Tonek, kje so že ta leta ... Pa tisto, ko je ponoči v križišču cest naletel na cigane. Kurili so ogenj in pekli pogače. Sedel je k njim, se najedel pogač in še za domov so mu jih zavili. Doma pa štos: Ko odvije časopis, v katerem so zavite pogače, so v njem samo konjske fige. Nič drugega. Pa je na lastne oči videl, kako so mu dali noter pogače. Coprnija, jasno. Babica, povej, a ni bilo tako? spet pozove ženo za pričo. Žena mu prikimava, se smeji. Da drugi okrog potem ne vejo, je bilo res ali ne. Smeji se mu tudi sin; oče si preveč izmišljuje, je rad glavni, stvari napihne; vse to so vraže, praznoverje ... – Govorim tisto, kar sem doživel, nič drugega, stari odmahne z roko. Kaj in kako, ne vem, nisem študiran kot danes ta mladina, a nekaj vem: kar človek ne pozna, naj ne jemlje prelahko! In pripoveduje dalje, se ne pusti motit. Pa pove še tisto o nožu. Sliši jo tudi mulc, skrit za širokimi hrbti odraslih. Bi sicer ob tej uri že moral biti v postelji, pa so odrasli nanj pozabili. Na srečo. Ker rad posluša dedove štorije, mu zraven gredo lasje pokonci, takoj ponoči ne more zaspati, prisluškuje v temo, a te zgodbe so čisto nekaj drugega kot pravljice, ki mu jih zvečer bere mama. Posebej ta štorija o nožu, to ni pravljica. To je štorija o – Težkih sanjah, o nočni mori. Ki ni samo čuden sen, je še nekaj več, nekaj drugega. Ki včasih pride nad spečega, se uleže nanj, in ga začne dušiti. Črna, temna gmota, ne moreš je zagrabiti, ne moreš storiti ničesar, ne stegniti roke, zavpiti. Nič. Tistega, ki se ji ne upre, ubije. Posesa vase njegovo zavest, da človeka zagrne tema. V bistvu smrt. Tako umirajo ljudje. In rešitev? Nož, pošten nož, si je treba položiti pod vzglavnik, pove stari oče. Nič drugega. Jeklo bo odbilo nočno moro, tisto temno gmoto, ki čaka, da plane po spečem. Nož, ki lahko ubija, tisti nož tudi varuje. Tisti. Obvaroval je njega, dobrih dvajset let je imel, ko je tisto prišlo nadenj. Neko noč, iznenada. Pa ni imel kakšnih skrbi ali kaj. Prišlo je, kar tako. Nekaj dni se je boril s tistim v spanju, pa ni nič pomagalo. Zoper nekatere reči se ne moreš boriti. Udariti nazaj ali kaj. Je šlo dol, bi ga pobralo v naslednji noči, to je vedel. In ni hotel spat, iti v posteljo; za hudiča ne. Potem je vzel nož. Onega za klat svinje, že takrat je obvladal ta posel. Od nekoga je zvedel, kaj je treba napraviti v takih primerih. Od nekoga; je pa že pozabil, kdo mu je to svetoval. So si ljudje takrat znali pomagati sami pri marsičem, se ni takoj teklo v mesto k zdravniku ali na policijo. In tu, pri tem štosu z nočno moro, kaj lahko komu pove? Nič! Nož pod vzglavnikom ga je rešil tistega. Za vedno. Otrok si je zapomnil skoraj vse. Posebej tisto bistveno. Nož, ki varuje. Zdaj je nož pod otrokovim vzglavnikom. Črn nož, položen na belo rjuho. Čaka nož. Čaka otrok. Ko pride večer in tema, se otrok odpravi spat. Tako kot vsak večer. In še preden ugasne nočno svetilko, pridvigne vzglavnik in pogleda nož. – Nož! reče. Nič drugega. Nocoj ni sam, sta dva: nož in on. Nož ga bo varoval. Nož starega očeta. Ugasne luč. Zaspi hitro. Od minulih noči je še neprespan, manjka mu spanec. Spi trdno, ponoči se enkrat napol predrami zaradi lajanja psa pred hišo (zaradi mačke ali kakšnega drugega psa), potem pa spi naprej. Na tisto se sploh ne spomni. Naslednjega dne je sobota in spi, vse dokler ga mama ne pride budit. Takrat vstane in sede na posteljo. Spočit je in naspan, se zave. In še nečesa se spomni: noža, na katerem je prespal noč. Odrine vzglavnik in ga zagleda. Nož je še vedno tam, kot ga je položil prejšnji večer. Črn in sivo jeklen. – Nož, reče otrok in ga poboža. Nož je topel (zaradi toplote v postelji) in prijeten na dotik. Nož, ponovi otrok. Še ves naslednji teden si je otrok, preden je šel spat, polagal nož pod vzglavnik. Na skrivaj. Po enem tednu pa je na nož pozabil. In zvečer zaspal brez njega pod vzglavjem. Pa je spal prav tako trdno in dobro kot prejšnje noči. Tisti dan je nož vrnil v kuhinjski predal. Vedel je, da se tisto ne bo več vrnilo. Da sta zmagala. Nož in on. TISTI, KI PIŠE Z MOJO ROKO V zgodbo vstopa bralec na dan velikega šmarna leta 1888, med silovitim nalivom, ki je trajal od zgodnjega večera skozi vso noč in spremenil ilovnate kolovoze med valovitimi griči zahodnopanonskih goric v blatne potoke, ki so se zlivali v grabne in s sabo odnašali še včeraj izsušeno prst, zjutraj pa je po njihovih strugah, zarezanih med redi po goricah in sadovnjakih, trsje in drevje kazalo gole in blede korenine. Kot kadaver, s katerega so čez noč mrhovinarji obrali zadnje kose mesa, je prst v bledi svetlobi jutra razkazovala svoje okostje. Nepričakovano in močno avgustovsko neurje je bilo razlog, da je moral zemljiški posestnik in spoštovani ptujski advokat Stanislav P. Frangež, soustanovitelj slovenskega politično-izobraževalnega društva Pozor in eden izmed stebrov narodno zavednega slovenskega meščanstva na Ptuju, ki si je na velikega šmarna popoldne prišel ogledat svoj vinograd v Jarečjem vrhu, prenočiti na viničariji. Grozdje v goricah je zaradi nenavadno vročega poletja že začelo zoreti in nabrekati od sladkobe in če bi takšno vreme zdržalo še naprej, bi bila lahko trgatev že v prvih dneh naslednjega meseca. Tistega dne je v zraku trepetala sopara že od jutra, vročina je ljudi pritiskala k tlom, da so hodili po prašnih cestah med hišami kot mesečniki, v hlevih so zaradi rojev sitnih muh in obadov meketale koze, kure pa so se že takoj po poldnevu odpravile spat. Nenavadna tišina, ki napoveduje hudo uro, je legla na brege. Od Ptuja sem so se začeli grmaditi črni oblaki in prikrito pogrmevanje se je slišalo kot kakšno renčanje neznane zveri, ki se pripravlja na naskok na svojo žrtev. Ljudje, ki so si po dveh sušnih mesecih želeli dežja, so se ob pogledu na temno nebo le križali in mrmrali molitve. Večer in noč nista obetala nič dobrega in Stanislav P. Frangež se je odločil, da bo raje prenočil na viničariji. Gospodinja mu je napravila ležišče v majhni izbi takoj pri vhodu. Skupaj z viničarjevo družino je povečerjal močnik, nato pa dal prinesti iz kleti ročko lanskega rizlinga. Pogovor pa ob pijači ni stekel, neka čudna drgetavica je visela v zraku, da se je izogibal pogledu ženske in moškega na drugi strani mize, kot da mu je skupaj z njima nerodno, da moti njihov red pri hiši ter da morajo zdaj njuni otroci prespati noč nad hlevom na senu, on pa bo zasedel njihov prostor in posteljo. Razmišljal je – in gospodinji tudi omenil – da bi noč prespal nad hlevom, da bi bilo tudi tako prav, v sveže dišeči otavi se prijetno spi in že dolgo si tega ni privoščil, zdaj ima priliko, a je gospodinja le odkimala. Ne, za takega gospoda, kot je on, to ne pride v poštev, le kaj bi potem ljudje govorili po bregu, kakšen gospod neki je ta Frangež, ki še v lastni hiši ne more prespati v postelji kot človek. Oni vendar svojega gospodarja spoštujejo in imajo radi, kajti noben drugi kmet iz grabe s svojimi viničarji ne ravna tako dobro in ne skrbi za njih; pozimi, ko se kašče praznijo, jim gospod pošlje kakšno vrečo zrnja, ob vsakem večjem prazniku pa še potico z lastne mize iz hiše v mestu. In kaj ni gospod Frangež bil tisti, ki se je zavzel, da je njihovega petletnega Frančeka lansko pomlad pregledal doktor in takoj poslal v bolnišnico v Mariboru? Umrl bi njihov najmlajši, pljuča mu je zalivala voda, in le hitra operacija mu je rešila življenje. Ne, gospod bodo prespali v hiši, v njuni postelji, ki je širša kot ona v izbi, v njej bodo prenočili, je vztrajala gospodinja, onadva z možem pa se bosta preselila v prostor čez hodnik. In ker se je temu uprl, raje pojde takoj na pot, morda še uteče neurju, mu je postlala v izbi, otroke pa takoj po večerji nagnala iz hiše, da gospodu Frangežu ne bi bili v napoto in morda prisluškovali pogovorom odraslih, kar se tudi ne spodobi. Po popitem enem kozarcu in napol pokajeni cigari – kajenje mu že nekaj dni ni teknilo in je zdaj kadil le iz navade – se je odpravil spat. Najbrž zaradi bliskanja in grmenja ali pa težkega ter vlažnega zraka, ki je prodiral skozi priprta polkna, mu dražil pljuča in ga silil k bolečemu kašlju (znaki pozneje, prepozno ugotovljene jetike, zaradi katere bo čez dve leti umrl v sanatoriju za tuberkuloznike na Pohorju), je zaspal šele po daljšem premetavanju na ležišču. V sanje, ki so prišle za tem, se je mešalo zavijanje vetra, ki je v sunkih lomil preobložene krošnje sliv okrog hiše, neprekinjeno klokotanje vode s slamnatega kapa in zateglo tuljenje psa, ki se je zunaj, ves penast od strahu pred grmenjem in bliski, zaman skušal strgati s priveza (naslednje jutro bo najden zadavljen z lastno verigo). Ta zadavljeni mešanec, razklane krošnje na pol dozorelih sliv in nepričakovana nočitev gospodarja v viničarjevi bajti, vse to se bo kasneje v vaških govoricah prepletlo in dobilo skrivnostne razsežnosti, ki jim bo svoje dodala še viničarjeva žena; ob molitvi je prebedela celo noč, bo pripovedovala in se vmes prestrašeno križala; med grmenjem je slišala jok dojenčka – kot bi se dete drlo pod oknom, kjer so prenočevali njihov gospod Frangež! Seveda pa si zaradi groze ni upala zapustiti sobe in je le molila k Devici Mariji, naj njeno družino in hišo obvaruje pred ognjem, ki so ga tisto noč trosile strele po bregih, gospodu Frangežu pa nakloni zdravja, saj ga potrebuje. Slišala je njegov suh kašelj in prepoznala v njem začetek tistega betega, ki je kakšno leto nazaj pobral soseda Toneka, zaradi česar je vdova Franca še zdaj hodila v črnini in jokala za njim in nad sabo, ki ji je na tem svetu ostala le revščina in pet nepreskrbljenih otrok. Tako je molila gospodinja in prebirala molek, dokler se niso bliski začeli oddaljevati, grmenje pa postalo redkejše. Zjutraj bo prepričana, da ji je Devica pomagala in uslišala njeno prošnjo, saj bo zvedela, da je v grabi enemu kmetu zgorela hiša s hlevom in živino vred, na drugem bregu pa je nekemu viničarju v ognju, ki je požrl cimprjačo, ostalo šestmesečno dete. To je bil torej tisti jok otroka, ki so ga požirali plameni, bodo pritrjevali ljudje, nedolžna otroška duša se je poslavljala od tega sveta, jasno! A zakaj se je ustavila pod oknom Frangeževe viničarije, koga je tam iskala? In zadavljen pes ter razklano slivje – je to namig nekoga višjega, znak nesreče, ki mora priti nad hišo, se bo ponovila Frančekova bolezen ali pa se bo beteg, ki je pokopal soseda, naselil v kom drugem in mu izžrl pljuča? Bog je vsemogočen in nedoumljiva so njegova pota navadnemu človeku, so zaključili ob takih pogovorih in se še enkrat prekrižali. Tako kot je usojeno, tako tudi bo. Sanje Stanislava P. Frangeža so zaporedje slik – pejsažev, ki jih iz ozadja spremlja razločen in miren glas pripovedovalca. Ob ritmu klasičnega šesterca se zvrstijo podobe življenj in neobvladljivih strasti, ki premetavajo človeške usode čez morja preizkušenj. Nerazumljive žrtve so zaman, mračnim prerokbam ni moč uteči, in šele čas pretečenih desetletij ter obranjena zvesta ljubezen pripeljeta zgodbo do moralne zmage plemenitosti nad zlom in krivicami. Stanislav P. Frangež sanja zgodbo. Poemo. Grmenje, ki ga napol prebuja, mu jo trga na kose, tu in tam zazeva vrzel, dva ali trije verzi se izgubijo v tistem polsnu, ko spet išče smer, kamor se je podal neznani pripovedovalec. Manjkajoče vrzeli bo kasneje skušal zapolniti sam. Kljub skrbnemu izbiranju besed in tenkočutnemu brušenju rim bo v svoji intimi ohranil občutek pripovedovalčeve nedosegljivosti. Sanje Stanislava P. Frangeža se končajo z rezkim udarom strele v bližini hiše. Zbudi se. Na licu čuti slano mokroto lastnih solz in v ušesih mu še odmeva pripovedovalčev glas, ki z mirnim tonom zaključuje zadnje dejanje zgodbe. Prižge petrolejko, iz popotne torbe potegne beležnico in svinčnik, sede za mizo ter začne pisati. Piše hitro in s strastno pisavo, kot bi strasti v pripovedi dihale iz popisanega papirja. Proti jutru neurje potihne in bleda svetloba izza raztrganih oblakov ga najde pri mizi. V vročici podoživljanja izsanjane zgodbe in zaradi bojazni, da bi izgubil iz spomina kakšen verz, si da prinesti le skodelo vročega čaja. S pisanjem konča nekaj pred poldnevom. Pesnitev naslovi Večna ljubezen. Dvajset strani na drobno popisanega papirja odnese domov na Ptuj, ne da bi čakal obeda in kaj malega použil. Gospodarju da le nekaj napotkov; da se zagrebejo jarki med redi v goricah, da se trsje ne posuši, in pokrpa slamnata streha, ki jo je veter razmršil. Potem se spusti po od nočnega vodovja zamlajeni bližnjici v grabo. Tisto, kar je nosil v torbi, ga je žgalo še bolj kot bolečina v prsih in moral je čimprej domov. Balada z naslovom Večna ljubezen kot zgleden primer poznoromantične balade v prepletajočih se lirsko–epskih slikah, temačnih značajih in s prikazom neznanih sil ter silovitih strasti (iz kritike prof. dr. Turkuša), izide še istega leta na straneh Mladike, glasila ptujskega Slovenskega društva, spomladi leta 1889 pa jo natisnejo celjske Večernice v svojem literarnem dodatku. Dve leti po Frangeževi smrti se znajde, skupaj z drugimi pesnikovimi deli – ljudsko obarvanimi pesmimi in črticami iz življenja viničarjev – v zbirki pod skupnim naslovom Slike iz goric. Posthumno izdano knjižico je skupaj s predgovorom uredil pesnikov prijatelj, prof. dr. Franc Turkuš. V predgovoru posebej izdvoji romantično balado, ki ne sledi avtorjevemu realizmu v novelah in črticah. V pojasnilo bralcem – in morda v nekakšen zagovor pokojnega pesnika – pa Turkuš navede nenavaden način nastanka te pesnitve; z avtorjevimi besedami, kot mu jih je pesnik in prijatelj Frangež zaupal. Pesnik je umetnik in umetniški nagon je prirodna sila, enako skrivnostna in nerazumljiva kot druge prirodne sile. In kdo naj takšni sili določa poti in zakone, ko pa jih sama v sebi nosi od vekomaj, ko si eruptivno in mogočno utira pot skozi zgodovino človeštva. Analiziranje skozi matematične principe ter logiko, vse je tu nemočno; temeljni vzgibi, ki pripeljejo umetnika, da ustvari takšno ali drugačno delo, pravi profesor Turkuš, se še posebej izmikajo vsakršnim racionalno analitičnim poskusom razjasnitve. Morda le trenutek, le ena hipna misel, kot žarek, ki se prebije skozi oblake, nato pa spet izgine – ali pa blisk na nočnem nebu – je dovolj, da kot iz semena vzklije verz; to je kal in ta požene bilko skozi prst, iz njega pa potem zrase drevo. Ali pa žitna bilka. In seme, ki ga je pesnik nosil nezavedno v sebi, se je tiste noči in jutra prebudilo, poema Večna ljubezen pa je sadež, ki se je rodil iz njega. Sadež nenavadnega okusa, porojen v prepletu prirodnih in človeških zakonov. Umetnina, kot vsaka, ki nosi v sebi izmuzljivost pred dokončnim analiziranjem, tako pozitivine kot literarne metodološke znanosti. Bile so to zanj nenavadne besede, saj jih je napisal znanstvenik, ki je veljal za klasičnega pozitivista, nadležnega in dlakocepskega razkrivalca samo takih dejstev, ki jih je mogoče nesporno in človeškemu ratiu razumljivo dokazati. Zgodba se nadaljuje dobrih štirideset let pozneje. V letih 1933 – 1935 se v Moskvi mudi mladi Frangežev rojak, literarni zgodovinar in raziskovalec književnosti slovanskih narodov, Ivan Budja. Njegovo znamenito delo, Ruska in sovjetska književnost, izide v Ljubljani tik pred izbruhom druge svetovne vojne in pomeni do takrat najobširnejši pregled ruskega slovstva z dodatkom književne ustvarjalnosti mlade sovjetske države. Kvaliteto monografije bodo potrjevale kasnejše ponovne izdaje in celo nekaj prevodov v tuje jezike. O bivanju Ivana Budje v Moskvi ni mnogo podatkov. Čeprav so bila viharna leta revolucije že mimo, je bil najbrž opazovalec nič manj usodnih dogajanj. O tem ni nikdar spregovoril. V pismih domačim, tistih iz prvega leta njegovega bivanja, govori le o izredno mrzli zimi leta 1934 ter o planinskih izletih na bližnje Moskovske gore. Večino časa dela kot prevajalec za nemški jezik pri neki založbi, prosti čas pa izkorišča za zbiranje študijskega gradiva po knjižnicah in arhivih. Živi samotno in nezanimivo življenje literarnega raziskovalca, ki ga zunanje življenje ne zanima niti ne vznemirja. Literaturo, ki gre skozi njegove roke, sprejema kot znanstvenik in ne kot bralec: secira jo s hladno glavo, anatom je, in romani, pesnitve in kupi vsega potiskanega, vse to je zanj le telo, včasih še živo in vroče, včasih pa mrzlo in mrtvo, ki ga je treba razstaviti, prodreti v njegove najgloblje plasti in končiče, nato pa zapisati svojo oceno. Strogo, objektivizirano; torej podprto s primerljivimi ter preverjenimi dejstvi in zakoni. Njegov suhoparni stil, ki ga je izvežbal še pred odhodom v Moskvo, v analizi literarnega obdobja mladoslovenstva, se zdaj le še izostri. Na neki točki, mimo je prvo leto njegovega dela, se mu zazdi, da je literatura na neki način znanstvena disciplina, podvržena vsem zakonom in aksiomom, kot veljajo v naravoslovju. Umetnina kot človekov miselni produkt je po svoje, že po definiciji, determinirana s položajem umetnikovega jaza v prostoru in času. Tudi v umetnosti je ena plus ena dve, ustrezna ponderacija takšnih ali drugačnih okoliščin in dejstev pa pojasnjuje umetnikove vzgibe, ki pripeljejo do njegovega dela. Slike, romani, simfonije; vse je predvidljivo, obseženo v enačbi z minusi in plusi, a-ji plus b-ji, iksi krat ipsiloni, vse je matematika, vse je jasno, tudi rezultat na drugi strani enačaja, ki mu množica reče umetnina. Množica, ki nima vpogleda za zastor umetnikovega ustvarjanja, se seveda čudi že preprostim trikom svetlobe in sence, kaj šele rafiniranim in spretnim artistom. A on, Ivan Budja, se ni prišteval med množico; je znanstvenik, dela po metodi matematične analize. Iz avtorjevih življenjepisov lušči objektivizirana dejstva in v njihovi luči se mu stvaritve še tako velikih del pokažejo kot vzrok in posledica. Logično in jasno, matematično preverljivo. Kot je ena in ena enako – Pri prebiranju drobnega snopiča poezij Mihaila Pasoškovega, poznega romantika iz petdesetih let prejšnjega stoletja, se zdrzne. Napravi zaznamek: Potovanje v Arkus – Frangež? Tragična zgodba o zvesti ljubezni in mračnih motivih mu zazveni domače. V slikovitih opisih glavnih junakov, zlomljenih življenj in sivih pejsažih ozadja dogajanja prepozna obrise pesnitve pod nekim drugim imenom: Frangeževo Večno ljubezen. Se morda moti, so ga zavedle dve, tri podobne besede in naključna rdeča nit zgodbe? Naključje ali kaj drugega? Ko pa vendar naključij ni in je lahko samo eno –? Lahko bi počakal na vrnitev v domovino in potem opravil primerjavo, a ni; v pismu domov zaprosi, naj mu priskrbijo vse, kar je znanega o Stanislavu P. Frangežu, njegove literarne objave in zapiske v časopisju o njegovem življenju. Skupaj z osmrtnico in nekrologom. Ničesar, prav ničesar naj ne spregledajo; kje se je šolal, s kom se je družil, kam je potoval, za kaj se je navduševal. Vse. Zahtevano dobi. Zbirko črtic Slike iz goric, skupaj z Večno ljubeznijo. In še vse ostalo, kar so mu o Frangežu priskrbeli njegovi prijatelji iz domovine. A v bistvu nič razburljivega, kar sicer ne bi bilo že znanega in zapisanega ob avtorjevi smrti. V življenju Stanislava P. Frangeža ni skrivnosti. Istočasno pobrska za drugim avtorjem, za pesnikom Mihailom Pasoškovim, Puškinovim sodobnikom. Med Frangežem in Pasoškovim je poleg geografske še nekaj desetletij razlike, a vsaj ena podobnost: enako kot prvi je tudi avtor Potovanja v Arkus pozabljen pesnik. V njegovi strogi, pogosto mračni in težko dojemljivi poeziji, je občutiti tragičnost ob zavesti nepomirljivega razkola med idealom in stvarnostjo lastne odtujenosti. Njegove pesmi, med njimi najobsežnejša pesnitev Potovanje v Arkus, so izšle leta 1859, le nekaj let pred pesnikovo smrtjo. Knjižica med sodobniki ni vzbudila pozornosti in je skupaj s pesnikom vred utonila v pozabo. Skrbna primerjava obeh življenjepisov in literarnih del Ivanu Budji ni razkrila skrivnostne (naključne?) sličnosti obeh pesnitev. Pa je skrivnost sploh obstajala – in obstaja? Jeseni leta 1935 se Ivan Budja vrne v Ljubljano. Leto kasneje objavi v Literaturi krajši tekst z naslovom Čigava je Večna ljubezen? S sinoptičnim navajanjem odlomkov iz obeh pesnitev, opozarjanjem na iste slike, celo verze, in predočenjem podatkov o času in kraju nastanka obeh del ter o življenju obeh piscev (vse, kar je preiskal z detektivsko zagnanostjo), odgovora na vprašanje, postavljeno v naslovu, ne najde. Dejstva, ki govorijo v prid enemu, pritrjujejo tudi drugemu. Navadna matematika in logika tu odpovesta. In kakšen naj bi bil odgovor? se Budja na koncu sprašuje. Koliko odgovorov? Eden in edini? Ali več in z njimi tudi več resnic? Kdo ve? Jaz ne! Sam tukaj ne morem biti razsodnik, zaključi. V današnjem času je to edini možni odgovor! Ivan Budja je s tem navedel eno rešitev, ki se lahko skriva tudi v takšni zagonetnosti. Pa vendar je na svoj način nakazal še drugo pot k razrešitvi uganke. Uganke, ki je morda sploh ni. Poleg same poeme Večna ljubezen, svojega komentarja in raziskanih dejstev je na koncu dal natisniti celotni tekst prof. dr. Franca Turkuša. S pripisom, da je tisto, kar bi hotel o umetnikovi stvaritvi povedati sam, že zapisano z roko drugega in da k temu nima več kaj dodati. Literarna zapuščina pisatelja in pesnika Stanislava P. Frangeža je sicer utonila v pozabo (in si tako obe pesnitvi delita tudi enako usodo), a Frangeževo ime se je v nasprotju z Mihailom Pasoškovim ponovno vrnilo med ljudi. Po drugi vojni je nova oblast z njegovim – zasluga gre zgodnjim Frangeževim realističnim črticam – preimenovala dotakratno Knežjo ulico na Ptuju. Drugi del sinoptične povesti je treba poiskati v času in v deželi, kjer miti in legende živijo enakopravno življenje med ljudmi ter se sen in budnost pretapljata eden v drugega v večnem krogu. Zato tudi ni mogoče s prepričljivostjo zatrditi, da je ta del zgodbe prva polovica prejšnje, kot tudi ne obratno. Jasna je le njuna povezanost, kot bi si ena drugi grizli rep ... – Katera je vaša najbolj uspela pesem? vpraša učenec svojega učitelja. Sogovornika posedata na obrežju reke, ki je simbol vsega spremenljivega. Učenec je imaginarni sogovornik v znamenitem delu pesnika Wang Wuja: Pogovori z učencem na bregu reke Kai. Wang Wu, kitajski pesnik iz desetega stoletja (obdobje dinastije Song), strokovnjak za umetnost in estetiko, okultist in amaterski zdravnik, spoštovani učitelj daoistične skrivnosti o umetnosti ljubezni in avtor znamenite kitajske novele Jesenski veter, razkriva učencu – pravzaprav bralcu – svoje napotke za umetnikovo življenje in delo. – Tista, ki je nisem nikdar napisal, odgovarja učitelj v stilu daoističnega paradoksa. A paradoksa v bistvu ni; učitelj v nadaljevanju na dveh straneh knjige le pojasni začudenemu učencu eno izmed svojih skrivnosti. Pesmi, s katero bi zagotovo presegel slavo svojega največjega literarnega dela, ni nikdar zapisal, čeprav je vsak njen verz poznal na pamet. Zakaj? Ker je ne bi mogel nikoli objaviti. Pesnitev, v katero je položil del sebe, najde že napisano v zbirki pesnika Sun Shua, enega izmed štirih velikih pesnikov zlatega obdobja dinastije Tang. Osebe, ki nastopajo v obeh poemah, in spremljajoči dogodki se toliko prekrivajo, da bi nenavadno sličnost težko spregledal tudi nenačitani bralec. – Neko jutro sem se zbudil z verzi v glavi; v tisti noči čudne mesečine, ko so čez nebo hitele megle in se izmenjevale z bledo svetlobo lune, sem jo izsanjal. Besedo do besede, do potankosti. Bila je to zgodba o ljubezni in čudnih strasteh, ki premetavajo človeške usode čez morja preizkušenj; mračne prerokbe se mešajo z divjo borbo za preživetje ljubezni, ki pa ji ni usojeno preživeti. A čas pretečenih desetletij ter obranjena zvesta ljubezen pripeljeta zgodbo do moralne zmage plemenitosti nad zlom in krivicami. Tudi njen naslov sem že poznal: Strast ali zahodni veter. A kot sem rekel, pesem s podobnim naslovom je bila že zapisana. Po naključju sem nanjo naletel na obisku pri prijatelju, ki sem ga čez mesec dni obiskal na njegovem posestvu v mestu Tsin; v knjigi iz njegove knjižnice ... – Kakšno naključje! odkimava učenec. In se čudi. – Morda, prikimava učitelj. A zgodbe okrog te pesmi še ni konec. Odločil sem se, da jo iz spoštovanja do starejšega pesniškega kolega ne zapišem. Da jo prepustim pozabi. Pa mi je še nekajkrat križala pot. – V sanjah? – Ne; na skoraj iste zapise pesmi o nesrečni ljubezni sem še nekajkrat naletel v naslednjih letih. Vse pod imeni drugih avtorjev, že zdavnaj pozabljenih. Pot nazaj in najino prepletanje se je končalo z obdobjem velikega uničenja; od obdobja cesarstva Qin naprej ni bilo več ničesar. – Čigava je potem pesem? vpraša učenec. Wang Wu odgovarja posredno. Ne sprašuje, kako se to lahko zgodi. Preprosto izjavlja, da se take stvari dogajajo; ljudje pridejo in odhajajo v pozabo, njihove zgodbe (ali zgodba) pa ostajajo. Kajti tisto, kar je bilo enkrat povedano, bo povedano tudi tisočkrat in tisočkrat. Kar se je enkrat zgodilo človeku, se bo zgodilo še stotisočim, milijonom. Zamenjana bodo le imena, tudi kraj, čas, ostalo ostaja isto. Kulise človekovega življenja na vseh štirih koncih sveta so enake. Umetnik izlije v svojo umetnino svojo fantazijo in svojo življenjsko kri prav tako resnično, kot napolni s krvjo mati svoj zarodek. In umetnina zaživi svoje življenje in živi naprej, tudi ko umetnik umre. Kot njegov dvojnik, duh, potuje po svetovih in si išče prostore, kamor se vseli. – Tako je bilo in bo, zaključuje Wang Wu v svojih Pogovorih z učencem na bregu reke Kai. Kar zdaj jaz zapisujem, prav tako neka roka pod drugim imenom piše na drugem koncu sveta. Enaka zgodba se pripoveduje stoletja naprej ali nazaj; čas predstavlja zanjo le iluzijo prostora, v katerem se širi. Vanj (in vanjo) se vstopa kjerkoli, kadarkoli. Navidezno razcepljene poti se stikajo v zankah minulih in bodočih stoletjih. Zato, učenec moj, ne sprašuj zakaj! Tistemu, ki hoče odgovor, ni rešitve, odgovor poišče le tistega, ki ne sprašuje ... *** Avtorjev pripis: Pričujoči sestavek je bil zapisan pred več kot desetletjem. Še danes se spominjam tistih dveh dni, v katerih je bil napisan; neobičajne visoke vročine poznega poletja in sopare, ki je obvisela nad mestom, zaradi česar so bile ulice čez dan izumrle in so se le zvečer napolnile z ljudmi. V presledkih, ko sem zmogel toliko moči (v rahli svežini večera ali zgodaj zjutraj), da sem se usedel za pisalno mizo, je nastajal tekst. Sinoptičnih zgodb naj bi bilo troje; a kot je nehala tista nenavadna poznopoletna vročina, tako sem izgubil zanimanje za nadaljevanje pisanja. Tekst je ostal kot nekakšen literarni torzo, tudi brez naslova. Ne volje niti moči nisem imel za nadaljevanje, in tudi tretjo zgodbo, ki naj bi vse tri spela skupaj v celoto (kot kača, ki grize lastni rep?), sem izgubil iz spomina. Nenavadno, kajti nič neobičajnega ni, če kakšno zgodbo zaključim šele po kakšnem letu premlevanja in tehtanja. A tokrat se mi je začel tekst odtujevati; že zapisano me je začelo presenečati, posamezne besede in stavčni sklopi pa so me spravljali v začudenje. Od kod neki sem potegnil osnovno zgodbo in še vse druge fabule, in čemu vse to? Kot da misli in besede niso prišle izpod mojih rok. In čim dlje sem vrtal po tekstu in času, ko je nastajal, o vzgibih, ki so me potisnili k pisanju, tem bolj se je v meni krepil ta občutek tujosti. Kot da je pisal nekdo drug – z mojo roko. In naslov – končno odločitev o njem si vedno prihranim za konec – se je zapisal sam. KNJIGA O Knjigi so se možje pogosto šepetaje pogovarjali zvečer, v rahli svežini dateljnovih palm. Ko smo prišli zraven mi, otroci, so obmolknili. Naša ušesa takrat še niso bila pripravljena na Knjigo. Ampak drobce besed, stavkov, napol dokončanih, ki so se izgubljali v mraku, smo ujeli. In jih zlagali skupaj. Kot črepinje. Pred nami je zrasla podoba Knjige, raztrgana in zamegljena, a vendar Knjiga. In čeprav je moj spomin zdaj šibak in so sledi v njem podobne minljivim risbam v puščavskem pesku, še vidim temne obraze mož, ko poslušajo pripovedovalca. Tu in tam se zabliskajo za zakritim obrazom, roke zgrabijo za ročaje nožev, potem pa se mrmranje sprevrže v glasno odobravanje Alahove modrosti. Kajti Alah je velik in ni večjega, kot je on. Naš rod je bil takrat velik in ni nam primanjkovalo ne ovac in ne žensk. Te smo jemali s silo od drugih plemen, včasih smo jih tudi kupovali. Čeprav smo bili pogosto na poti in iskali pašnike za našo živino, so se nas ostala plemena izogibala. Le redkokdaj je prišlo med nami in drugimi do spopadov. Nejasno sem čutil njihov strah. V otroški domišljiji sem to pripisoval našim hrabrim možem in njihovim nezgrešljivim puškam. Z enim strelom so lahko podrli po več napadalcev. O nas se je govorilo, da lahko vidimo v temi, kot divje mačke, ki so se ponoči plazile okrog taborov in klale drobnico. Seveda to ni bilo res. Imeli smo le Knjigo. Prvič sem ulovil divjo mačko s kopjem; bil sem hiter in okreten, med grmičevjem sem se lahko gibal brez šuma. Privlekel sem plen v tabor in ga vrgel pred može. Sedeli so negibno pred šotori, čeprav je v bledici jutra izginjalo zvezdno nebo. – Čakali smo te, je rekel Allit, najstarejši med njimi. Ponudil mi je čaj in pokazal na prazen prostor ob sebi. Včeraj je o tebi pisalo v Knjigi. Tako je moralo biti! Možje so mu mrmraje pritrdili in odžebrali Alahu molitvico. Tako sem zvedel za Knjigo. Seveda mi je niso pokazali, iz nje je lahko bral le pripovedovalec. Bil je varuh Knjige in edini, ki je vedel za mesto, kjer se skriva. Sprva sem bil nezaupljiv, obstoj Knjige se mi je zdel preveč fantastičen. Menil sem, da je Knjiga drugo ime za puščavo, ki je naš dom. Iz valov njenih sipin ali iz jutranjega krika ptice so starci prerokovali dogodke in pojasnjevali preteklost. To je razumljivo in v to verjame vsak človek v puščavi. Vendar je Knjiga nekaj drugega. Ne govori o preteklosti, niti o sedanjosti. Napoveduje le prihodnost. V njej so zapisani vsi dogodki naslednjega dne, od sončnega zahoda do ponovnega prihoda noči. Včasih sežejo njene prerokbe še dlje, minejo tudi leta, preden se izvrši napovedano. Knjiga ničesar ne izpusti. Dnevi in kraji so točno določeni, osebe so jasno izpisane po imenu. Marsikaj je odvisno od bralca. Zapise o bližnji smrti lahko opazi vsak. Podrobno je opisana peščena sipina, za katero se skriva napadalec, smer krogle in zadnji vzklik umirajočega. Pozornejši bralec pa bo med vrsticami čutil piš vročega vetra v palmini krošnji, slišal besede, ki jih bo kdo (nekje v zaprtem šotoru) izrekel, zažgečkal ga bo vonj pečenja nad ognjem in v pravem času se bo lahko zazrl v nebo in ulovil zvezdni utrinek. Vedel bo, izza katerega grma se bo priplazila divja mačka in kam ji bo zasadil kopje. Seveda to ni vse. O Knjigi bi lahko povedal veliko, saj sem bil njen zadnji varuh. Pred mano je bil Allit. Pokosila ga je skrivnostna roka, dan poprej pa mi je izročil Knjigo v hrambo. Torej je vedel, kaj ga čaka, pa ni zbežal. Pred Knjigo ni bilo mogoče uteči. Čigava roka je bila tista, ki je sprožila strel ali zamahnila z nožem, ni bilo pomembno, niti se o tem ni dosti vedelo, prav tako ne način njene izbire. Bila so jutra, ko sem si prebujen začudeno ogledoval krvave madeže na pokrivalu. Knjiga je napovedala smrt mnogih v plemenu. Kugo. Videl sem matere, ki so pestovale mrtve otroke. Bolezen je položila tudi najkrepkejše mladeniče in može; njihova slabo zagrebena trupla so ponoči izkopavale hijene. In nikogar ni bilo več, da bi odganjal mrhovinarje. Od ponosnega rodu je ostalo le nekaj starcev in jaz. Zaman sem čakal, da v Knjigi zagledam svoje ime. Knjiga je napovedovala le smrti starcev in tistih popotnikov, ki so se ustavljali na poti za jug. Videl sem njihove prerezane vratove in trupla v pesku. In moje stopinje zraven. Nikogar drugega. Na koncu sem ostal edini in za mano ni nikogar, ki bi mu lahko prepustil varstvo Knjige. Moral sem čakati. In zdaj čakam. Dodano iz zapisnika policijskega poročnika M. R.*, s sedeža francoske kolonialne uprave v mestu T. (Severna Afrika): Zaradi pogostih pritožb o napadih na popotnike, ki so prečkali puščavo iz smeri Džeride preko oaze Tafilelt, smo se tja odpravili z manjšim odredom vojakov. Med njimi je bilo nekaj domačinov, vajenih ostrih razmer v osrčju pustinje. Tamkajšnjo pogorje sami imenujejo Dežela strahov. V bližini razpadajočega antičnega mavzoleja pri Abelessi smo tudi sami doživeli napad. Že prvo noč je skrivnostni napadalec našemu stražarju, sicer iz vrst domačinov, prerezal vrat in izginil. Naslednje jutro smo se napotili po njegovih sledeh v pesku, uporabili smo tudi pse. Bil je peš in kmalu smo bili pri razvalinah. Spustili smo pse in ti so se besno zagnali proti neki pečini. Iz nje so privlekli razcapanega možakarja. V jami smo poleg bornega imetja našli še bodalo (z izjemno filigransko okrašenim ročajem) ter zastarelo puško brez nabojev. Iz njegovih komaj razumljenih stavkov (govoril je neko staro narečje) smo izvedeli, da mu je ime Melek, in da je zadnji od Hinanov, izumrlega puščavskega plemena. Ni bil prestrašen, vendar je tajil nočni zločin. Pokazali smo mu najdeni nož, ki se ga je ob robu rezila držala sveže strjena kri. A je Melek vztrajal pri svojem. – Ne jaz, je stresal s črno glavo, bila je Knjiga, ona ubija. Tudi ostalih zločinov ni priznaval. Zagrozili smo mu, da ga čaka smrt, pa se nam je porogljivo zasmejal in pljunil v nas. Za kakšno knjigo gre, nam ni hotel povedati. Zagrnil se je v molk in iz njega ga niso iztrgali niti udarci s palico. Napotili smo se v kraj F., kjer sem hotel sprožiti zoper morilca formalni preiskovalni postopek. Naši preiskovalci iz njega niso izvrtali nič več kot že mi prej, zato sem Meleka prepustil domačinom. Ti so v teh rečeh resnični mojstri. Zvezanega so zaprli v velik pleten koš skupaj s sestradanimi podganami. Ko so se lačne živali zagrizle v njegovo meso, je od groze in bolečin poblaznel. Preden nam ga je uspelo rešiti iz košare ter z njega posekati krvoločne zverine, je bilo njegovo golo telo krepko načeto. Izgubil je tudi levo oko. Slab teden kasneje smo se ponovno vrnili ob vznožje hriba z razvalinami. Melek, ki nam je bil sedaj pripravljen pokazati skrivališče Knjige, je še povedal, da je njen zadnji varuh. Tvezil nam je, da zapisi, ki se skrivnostno pojavijo v Knjigi, napovedujejo prihodnje dogodke. Naš prihod je videl v Knjigi, zato ni bežal. Tako se je moralo zgoditi. On je le tisti, ki te zapise prebira in nič drugega. Vso pot je mrmral in žebral molitve. Verjetno je nad nas klical prekletstvo Knjige. Ves čas smo budno pazili na njega, ponoči pa so bile naše straže podvojene. Knjigo je imel skrito v eni od razpok tempeljskega zidu. Bili smo malo razočarani. Pričakovali smo vsaj zvitek pergamenta s kakšnim starim rokopisom, pa ni bilo nič takega. Knjiga je bila le kos ustrojene in umazane ovčje kože, zložen in od starosti razpadajoč pod prsti. Bila je poslikana ali pa tudi popisana z nekaj nerazumljivimi znamenji, napravljenimi verjetno z ogljem. Meleku se je do takrat mračni, s krastami posut obraz zjasnil. Edino oko se mu je zableščalo. Začel je nekaj vzklikati in poplesavati v krogu. Domačini so nam prevedli njegove besede: Skrivnostna roka v Knjigi je napovedala našo skorajšnjo smrt. Tudi sam bo umrl, je še dodal. Videl se je na prašnem trgu, obdanem z nizkimi hišicami, in z množico, ki mu vzklika. V drobni, napol zabrisani potezi neznanega zapisovalca v Knjigi je še uzrl lastno bolečino, ko so iz množice prileteli ostri kamni. Eden mu je razsekal obraz in pocedila se je kri. Kri voham, je še rekel. Prerokba v Knjigi, kolikor se lahko verjame zblaznelemu zločincu, se je uresničila vsaj v enem; dva meseca kasneje je bil Melek na kolonialnem sodišču spoznan za morilca in obsojen na smrt. Obešen je bil slab mesec potem, na glavnem trgu v mestecu T. Preden je rabelj izvršil svojo dolžnost, ga je množica skoraj kamenjala ... * Pisec teh vrstic se je ob prebiranju porumenelih listov policijskega zapisnika zavedal pomanjkljivosti zgodbe. Kljub skrbnemu iskanju ni našel nobenih podatkov niti sledov, ki bi nakazovali usodo poročnika M. R. in njegovih mož. Razlogi so lahko precej navadni: med tem dogodkom in kasnejšim iskanjem so minila desetletja. Vmes je bila tudi vojna, v kateri tako radi izginjajo papirji, še bolj pa ljudje ... JAZ, KI NISEM JAZ To so besede neznanca, v bistvu tujca. Besede osebe N. N., moj samogovor. Tujec sem, neznanec sam sebi. Ne vem, kdo sem in od kod prihajam. Ničesar ne vem o svojem dosedanjem življenju, razen za čas od tistega trenutka naprej, ko sem se zavedel na neznani ulici v neznanem mestu. Tujec med tujci. Obrazi, ki sem jih zagledal okrog sebe, so mi bili tuji, prav tako kraj. Kje sem, kaj počnem tukaj, sem se vprašal. Potem pa še – kdo sem jaz? Zgodilo se je; kaj je bilo, še sam ne vem. Vsekakor se je nekaj zgodilo. Nekaj. Na ulici v mestu me je zadelo, nekakšno prebujenje, čeprav nisem spal. Kako sem prišel na ulico, ne vem, kar znašel sem se tam. Ovedem se, odprem oči, kot bi se prebudil iz spanca – čeprav nisem spal – in pogledam naokrog; vidim ulico, bloke, pločnike in drevesa, po cesti vozijo avtomobili, jaz pa stojim na pločniku. Ulica mi je nepoznana, tudi vse drugo, pogled na bližnji hrib in grad nad mestom. Ne, še nikdar nisem videl te slike. Nad obzorjem, na drugi strani neba, nad strehami mestnih hiš, na nebu visi sonce, nad njim pa nekaj rdeče obarvanih oblakov. Je jutro – večer? Ničesar ne vem. Pogledam na uro, kaže 18.17, torej je večer – in se stresem. Roka mi je tuja, ne prepoznam je, in tudi zapestne ure ne prepoznam. Kovinsko srebrna z modro digitalno številčnico – čigava ura je to? In čigava roka? Moja? In jaz – kdo sem sploh jaz? Ne vem. V glavi imam praznino, ničesar ne vem o sebi, niti drobnega koščka ne. Primem se za glavo, roka mi zdrsne čez lice – spet se zdrznem: začutim brado. Imam brado? Jaz? Le kako – Ogledam se: oblečen sem v športno jopico, hlače in copate, nič posebnega ni na teh oblačilih, vendar so mi tuja. Potipam po žepih, na hitro – prazni so, nobenega dokumenta ali kaj podobnega ne najdem. Le škatlico cigaret tuje (neznane) znamke in vžigalnik. Čigavi so – moji? – Kadim? se začudim. Po pločniku pride mimo starejši par, moški in ženska. Pogovarjata se, ko se mi pa približata in zagledata moj pogled, utihneta. Gledata vame, moški nekaj zašepeta ženski, moški mi pokima z glavo, potem prečkata cesto. Na drugi strani se ženska še enkrat ozre proti meni. Ko opazi, da ju spremljam s pogledom, hitro obrne glavo. Ne ozreta se več. Še nekaj ljudi pride po pločniku mimo, a se zame ne zmenijo. Zakaj me je moški maloprej pozdravil? Me je prepoznal? Stekel bi za njima, a sta že izginila v dnu ulice. Spet sem sam. Kaj naj napravim, kam naj grem –? Ničesar ne vem o sebi, še to ne, kakšen sem videti; če bi imel ogledalo – Malo naprej je trgovina z izložbo. Izza velikega stekla je razstavljeno konfekcijsko blago, grem tja. V ogledalu izložbe si me ogleduje neznanec, suh, visok, z vdrtimi očmi pod visokim čelom. In s kratko sivo brado, seveda. Premaknem roko in podoba neznanca v izložbi prav tako napravi kretnjo. Sem to jaz? Zgrozim se, to je nemogoče – znorel bom od groze – Pokrijem si obraz z dlanmi, da ne vidim strmečega pogleda, ki ga moški v izložbi upira vame. Ne, to nisem jaz. Jaz sem vendar – – Gospod, vam je slabo? zaslišim glas za seboj. Dve ženski, ena mlajša, druga starejša, stojita pred mano in me opazujeta. – Ne, ni mi slabo, odkimam. Ne premakneta se, še dalje me opazujeta. – Potrebujete pomoč? vpraša starejša. Prijazna je, preveč prijazna. Ni mi všeč – le kaj hoče? – Pomoč? Zakaj? – Zdelo se nama je, da se počutite slabo; če želite, vas pospremiva do vaše hiše! ženska vztraja. – Ne, hvala, stresem z glavo. Nič mi ni, je že v redu! Hvala! Odločen sem in to ju odžene. Odideta. Spet sem sam. Takrat se mi pod noge zaplete črna kepa; pes, mešanec, se vrti okrog mene. Ni napadalen, prijazno cvili, kot da me pozdravlja. Ne poznam ga. – Kuža, čigav si? ga vprašam. Pes skače po mojih nogah, potem se zavrti v krogu in steče nekaj korakov naprej. Ustavi se in me gleda. Ker se ne premaknem, zalaja proti meni. – Kuža, kaj hočeš? Spet priteče k meni in se mi podrgne ob noge. Sklonim se in ga pobožam po vratu. – Prijazen pes si, mu rečem. Zelo prijazen … Tipam za ovratnico, a je nima. Oblizne mi roko in spet steče stran, nato se ustavi. Zalaja vame. Kliče me. Prav, pa grem. Pes me očitno pozna, in morda mi lahko pomaga. Sledim mu. Stopava po pločniku, nato zavijeva čez cesto v park. Kjer se poti cepijo, se ustavim, ustavi se tudi pes. Čaka nekaj trenutkov, nato steče naprej, takrat se premaknem tudi jaz. Sledim mu po poti, ki jo sam izbira. Po parku zavije v ozko ulico, na vsaki strani so visoke stare meščanske hiše, na njihova dvorišča vodijo obokani vhodi. Nekateri so zaprti z velikimi vrati, drugje so vrata odprta. Pes se zažene skozi en priprti vhod, izgine za vrati. Čakam ga, da se vrne. Morda je stekel za mačko ali pa – nič, psa ni nazaj. Zakaj me je pripeljal k tej hiši? Ulice ne poznam, še manj hiše, pred katero stojim. Ob vhodu so ploščice z imeni stanovalcev; prebiram priimke, a mi nič ne pomenijo. Sami neznanci. Zakaj – – Ah, tu si, mi reče ženska, ki stopi skozi vhod. Tisti tvoj pes, ki si ga staknil na ulici, je prišel, tebe pa ni! Kaj gledaš? – Nič, nič, odkimam. Ženske ne prepoznam, črnolase, drobne postave in srednjih let. Njen obraz mi nič ne pove. Vidim jo prvič. – Kaj me gledaš? – Nič. Zakaj? – Čudno gledaš, se ti je v mestu kaj zgodilo? – Ne, nič. – Pridi, večerjo sem pripravila. Že nekaj časa te čakam! mi reče. Ne premaknem se. – Kaj stojiš, koga čakaš? vpraša. Še vedno stojim pri miru. – Kam naj grem? – V stanovanje! odvrne ženska, skoraj osorno. Kaj je s teboj, človek, je kaj narobe? – Oprosti, ne poznam te, povem odkrito. Ne vem, kdo si in v katero stanovanje me vabiš – Ženska se zdrzne, stopi korak bliže, zazre se mi v oči: – Leon, kaj govoriš? Kaj je s teboj, povej mi? – Leon – kdo je Leon? vprašam. – Jezus, kaj se ti je zgodilo, zastoka. Pridi v hišo, prosim, poklicala bom zdravnika, lepo te prosim! me roti. Nekaj ljudi, ki stopa po ulici, se ustavi ob naju. Začenjava vzbujati pozornost, postaja mi neprijetno. – Prav, pa grem, ji rečem. Ženska stopa prva, ozira se preko ramena, če ji sledim. Zavijeva na staro stopnišče in se po njem dvigneva v prvo nadstropje. Vse mi je tuje, tukaj še nisem nikdar hodil, to sem prepričan. Pred visokimi, starinskimi vrati, s kovanimi kljukami, sedi pes, tisti, ki me je spremljal skozi mesto. Žival skoči pokonci in nestrpno zalaja proti nama. Ženska odklene vrata, vsi trije – tudi žival – vstopimo v stanovanje. Stanovanje je starinsko, z visokimi stropi, opazim velike slike, ki visijo na stenah hodnika; trije ženski obrazi narisani v maniri starih mojstrov. Mrtva, hladna barva, ki jo je slikar uporabil, me odbija. Kot da bi bili portreti na slikah mrtvi in se razkrajali pred mojimi očmi. Skoraj smrad začutim v nosnicah. – Kaj gledaš? me vpraša ženska. Rahlo začudeno. Videla je moje ogledovanje slik. Skomignem. – Tako, nič posebnega, odvrnem. Slike gledam. – Ti si jih narisal, tvoje so, reče ženska. – Nemogoče, odkimam, to ni moje! Na slikarstvo se ne spoznam, in te slike mi sploh niso všeč! – Tvoje so, Leon, vztraja. Tvoj podpis je spodaj … Pokaže na desni spodnji rob prvega portreta, na zapis besede Leon. Skomignem. – To ničesar ne dokazuje. Jaz nisem Leon! – Ampak Leon, ti si slikar, te slike si narisal s svojimi rokami, celo življenje že rišeš! Spet skomignem. Pogledam roke, čiste so, nobene barve ni za nohti in med prsti. Slikarje to izdaja, vsaj takrat pomislim na to. – Nisem slikar, čiste roke imam, odvrnem. Leon je nekdo drug … – Ne, ti si Leon, slikar si, a že nekaj časa ne rišeš; tvoj atelje je nadstropje više, ga hočeš pogledati? Vabi me naprej, na koncu hodnika vidim jedilnico, krožnike na mizi in v ozadju šopek cvetja v vazi, vse v mrtvih, hladnih barvah, kot so naslikane slike po stenah. Spet začutim vonj po razpadanju. Odkimam. Ničesar nočem, vso govorjenje s to žensko je brez smisla. Škoda, da sem sploh prišel v to stanovanje, počutim se neprijetno, tuje, zaradi neprijetnega vonja začutim gnus, zaželim si čimprej stran. – Grem, rečem in se obrnem proti vratom. – Leon, čakaj! zavpije ženska. Pograbi me za roko in me ustavlja, a se ji iztrgam. Pahnem jo od sebe. V dveh korakih sem pri vratih, odprem jih in stečem po hodniku in nato po stopnišču navzdol. Za seboj slišim klice, a se ne ustavljam. Moram naprej, ven iz hiše, stran, kamorkoli že, samo stran od te tuje hiše in tuje ženske, daleč stran … To se je dogodilo že pred časom, po tem dogodku se nisem več približal tisti ulici, niti tistemu delu mesta. Izogibam se ju. Tudi opazujem ljudi po cesti, da slučajno ne bi srečal tiste ženske. Nočem je več srečati. Hodim po mestu, prenočujem z brezdomci v zapuščenih hišah in skupaj z njimi brskam med smetmi za hrano. Zase in za psa. Pes, ki me je takrat spremil do hiše s tisto žensko, je tudi zapustil stanovanje in stekel z mano po ulicah. Od takrat me žival ni zapustila. Ena črna kepa, mešanec, prijazna žival. Vsake toliko časa se zastrmi vame s svojimi zelenkastimi očmi. – Ti me poznaš, ti veš, kdo sem, mu rečem. Povej mi, kuža! Žival le zacvili od ugodja, ko mu grem z roko čez vrat in ga počoham za ušesi. Vem, da bi mi odgovoril, če bi mogel. Sicer pa mi odgovarja s svojo pasjo govorico, nenavadno zvestobo meni. Le zakaj? Srečujem pa ljudi, neznance, ki se ustavijo pred menoj, me pozdravijo s tujim imenom, razširijo roke in me skoraj hočejo objeti. Zakaj? Odmikam se jim. – Kdo ste vi? jih sprašujem. Kaj hočete od mene? Potem neznanci obstanejo, se odmaknejo, nekaj govorijo v opravičilo, a jih ne razumem. Na hitro se poslovijo in izginejo. Nekateri tujci poskušajo biti prijazni do mene, ogovarjajo me, a jih ne poznam. Ime, s katerim me kličejo, mi ničesar ne pomeni. Tuje mi je, prav tako, kot so mi tuji obrazi tistih, ki ga izgovarjajo. Prepričujejo me, da sem tisto ime v resnici jaz, govorijo mi o ljudeh, ki jih ne poznam, a jaz jih le poslušam, ne verjamem jim. Zame so neznanci, čeprav poskušajo biti z mano domači in prijazni. Kdo so ti ljudje – in kdo sem jaz? Vem, da nisem oseba z imenom, kot me kličejo, in tudi cela vrsta imen, ki sem jih slišal v zadnjem času, so mi prav tako tuja. To nisem jaz, jaz nisem tisti njihov jaz, jim odgovarjam, jaz sem nekdo drug, jaz sem – ne, ne znam povedati. Na tej točki mojega razmišljanja me zmanjka. Moje misli ostajajo ujete v moje telo, ki mi je prav tako tuje kot vse drugo naokrog. Vem le, da sem tujec, da jaz nisem jaz, kot me hočejo prepričati. Na hitro se poslovijo in odidejo tudi ti neznanci. Potem s psom spet ostaneva sama. Drug drugemu sva najboljša družba. Drugih ljudi ne potrebujem. Enkrat mi je brezdomec, v baraki v predmestju, kjer sem prenočeval, pokazal sliko iz starega časopisa. Sliko moškega. – Poglej, tebe iščejo, je rekel. Pogledal sem sliko. – To nisem jaz, sem skomignil, to je nekdo drug. Na fotografiji je bil moški, črnolas in s črno brado. Ne, to ni bila moja podoba – – Ti je pa podoben, je rekel klošar. Leon mu je ime – in kako je ime tebi? Odkimal sem. – Nisem Leon! To je bilo vse. S tem sem zaključil pogovor, obrnil sem se stran, k svojemu psu in naslonil glavo na njegov kožuh. Ti veš, kdo sem v resnici, sem zamrmral, a ne moreš povedati … Naslednjega dne sva s psom zapustila barako in si poiskala drugo prenočišče. Tudi od teh dogodkov je minilo že nekaj časa. Zdaj sva s psom na poti, potujeva po cesti proti jugu. Kam sva namenjena, ne veva, ni pomembno. Vreme se spreminja, poletje se je prevesilo v jesen, mrzla jutra napovedujejo bližnjo zimo. Prenočujeva po skednjih in senikih, včasih naju kakšen domačin povabi v hišo in me posede za mizo. Naj jem in pijem, mi reče. Tudi pes dobi svojo porcijo hrane. Potem prespiva v garaži ali nad hlevom. Pred mrazom sva zaščitena. Kdaj pa kdaj me še kdo povpraša, kdo sem in od kod, pa v odgovor le zamrmram. Zakaj – je to pomembno? Ime, kaj je sploh ime? In jaz – kdo sem sploh jaz? Še vedno ne prepoznavam svoje podobe v zrcalu. Človek, ki gleda vame, moški, suh, visok, z vdrtimi očmi pod visokim čelom, s kratko sivo brado, je zame po vsem tem času še vedno neznanec. To nisem jaz. To je le telo, nekakšna posoda, v kateri se trenutno nahajam, ne pa jaz. Vem, da jaz, tisto obličje človeka, ki zdaj stopa ob robu ceste, in ki ga spremlja majhno črno pasje ščene, nisem jaz. Tisto je neznanec, jaz sem vendar nekdo drug … ŠAMPION Zapustil je štartno uto na vrhu zaletišča, zadrsal s smučmi do prečnega droga na vrhu smučin, se usedel na drog in poravnal smuči vzporedno z dvema, v ledeni sneg zarezanima utoroma, ki izginjata v globini perspektive pobočja. Tam nekje spodaj je odskočna miza in na njenem robu se smučini končata; od tam naprej je pot le še skozi zrak, na koncu ga bosta spet pričakala sneg in ledeno pobočje doskočišča. Preden pa se krivina doskočišča izravna, je točka, kjer se bo končala njegova pot skozi zrak. Tam se bo s smučmi blago dotaknil ledene podlage in zdrvel v ravnino, v amfiteater, napolnjen z bučnimi navijači. Vpitje, tuljenje, mahanje z zastavami in glasna glasba iz zvočnikov, vse se bo pomešalo med seboj v neprepoznavni kaos, v katerem ga bodo spremljale kamere, silile vanj, poročevalci mu bodo moleli mikrofone pod nos, in nekaj najbolj zagretih navijačev bo priteklo do njega in ga poskušalo dvigniti na ramena, od navdušenja bodo vpili nekaj nerazumljivega, eden mu bo v roke potisnil zastavo in moral bo mahati z njo, z drugo roko pa pozdravljati ljudi na tribunah. Množica bo na vsak njegov gib odgovorila z vpitjem, vsi bodo klicali njegovo ime in stegovali po njem roke. Najbližjim ob ograji se bo podpisal na čepice, ki mu jih bodo moleli, kakšno minuto se bo s tem zamudil, kaj več pa ne, ker nima časa. Čaka ga še uradni protokol in obveznosti do sponzorjev; nobenega ne sme spregledati, vsak mora dobiti svoj del njegove pozornosti in časa, o vsakem mora povedati nekaj besed, ki se jih je že naučil na pamet. Ne sme jih zdrdrati, četudi bi to hotel; občutek za govor je pomemben, kamere vse zabeležijo, vsak odtenek njegovih besed, droben trzljaj ali grimaso na obrazu, vse to bo šlo v eter, v televizijska in radijska poročila, njegov obraz bo kmalu že gledal z mrežnih športnih in poročevalskih strani, in prvi jutranji časopisi bodo prav tako na naslovnici prinesli njegovo podobo. Podobo Šampiona. Le še enkrat mora skočiti in zmagati. Po prvem delu skokov je bil v vodstvu, zdaj čaka na drugi skok. Odločilen. Skakalec pred njim je dobro skočil, trenutno je v vodstvu, zdaj vsi čakajo le še njega. Šampiona, tako ga vsi kličejo, ker je tudi res šampion. Že celo sezono je v vrhu, med najboljšimi. Pred zadnjo tekmo si je nabral lepo prednost točk pred prvim zasledovalcem, vendar še ni vse končano, če se mu skok povsem ponesreči, bo zgubil prvo mesto v skupnem seštevku. Poloma danes si ne more privoščiti, čeprav mu ni treba tvegati doskoka blizu rdeče prečne proge na koncu pobočja; tam je kritična točka in obremenitve ob doskoku so največje. Malenkostna napaka skakalca lahko zabije v tla in takrat je vsega konec. Skok s padcem na koncu ne šteje nič, takrat se lahko le pobere – če je vse v redu – in odide skozi najbližji izhod v barake z garderobami. Saj, tudi tam ga bodo čakali poročevalci s kamerami in mikrofoni, a le zato, da vidijo njegovo razočaranje in bolečino. Ali pa kri iz razbite ustnice in nosu. Tudi solze bi bile dobre za kamere, a ob porazih že dolgo več ne kaže solz. Raje stisne zobe in se nasmehne v kamero. Tako znajo poraze prenesti le pravi šampioni – in on je Šampion. Zdaj čaka na vrhu zaletišča. Skoraj sam, le trije možje, kamerman in dva uradna predstavnika organizatorjev, so razen njega še v štartni uti, drugih več ni. Tu na vrhu je skoraj tišina. Še maloprej, ko so se pred uto gnetli skakalci in čakali, da pridejo na vrsto, je bilo živo in povsem drugače. Zdaj pa nič, le šum vetra v krošnjah smrek naokrog. Hrup množice iz doline se ne sliši, je pregloboko spodaj, od zgoraj se vidi le del ciljnega stadiona s tribunami in zastavami. Levo in desno od zaletišča pa je gozd, smreke so obložene s snegom in vsrkavajo zvoke. Ne sliši niti trenerja, ki stoji ob robu odskočne mize, tudi on je pregloboko spodaj. Vidi njegovo zajetno postavo v bundi, z zastavico v roki, s katero mu daje znak za spust. Trener spremlja smer in moč vetra na zaletišču. Če veter piha v dolino, mora počakati, da se obrne navzgor, vzgonski veter je najboljši za dolg polet. Zdaj je veter že nekaj časa ugoden za skok in trener mu maha. Najbrž tudi vpije, naj skoči. On pa ga ne sliši, le gleda njegovo mahanje z zastavico. Prav, naj maha, malo bom še počakal, si reče. Zadnji je na vrsti za skok in zato se mu ne mudi. Za njim ni nobenega skakalca, ki bi nestrpno rinil na strmino in s smučmi topotal po zaledenelem snegu. Vse to skakalce na vrhu smučine, na zaletnem drogu, vznemirja. Pogosto se zaradi tega skakalec prej odloči za spust po strmini, kot bi bilo treba, in ne počaka na pravi trenutek. Seveda ne na tisti trenerjev zamah z zastavico, temveč na trenutek odločitve v glavi, tisti trenutek je najpomembnejši. Ko človek začuti, da je zdaj pravi čas za spust. Edino to je pomembno. Prehitevanje tega delčka ponavadi pomeni slab skok. Vsaj zanj, za Šampiona, je to veljalo. Zato je zdaj čakal, da se mu v glavi vse uredi, vsak košček slike njegovega skoka (ki je še pred njim in ki ga bo skočil), se mora spojiti z drugimi koščki v veliko sliko, brez najmanjše napake. Kot da sestavlja veliko sestavljanko, v kateri je osrednji del on sam; najprej drsi po smučini, sklonjen naprej, v čepečem položaju, po obrazu čuti piš ledenega zraka, ki nato s povečevanjem hitrosti spusta prerašča v žvižganje, na neki točki pred odskočno mizo se mišice v nogah sprožijo, odrine se, dvigne sprednji del smuči in jih poravna vzporedno s telesom, kot puščica drsi skozi zrak in pada v globino, pada in pada ter zadržuje trenutek, ko odlepi smuči od telesa in skrči noge ob doskoku; na udarec ob tla je pripravljen, zdaj le še zdrvi po doskočišču v ciljno areno. Zadnjih nekaj metrov dvigne roki v zmagovit pozdrav in pomaha gledalcem; vse je končano, skok je že za njim. Spet je zmagovalec. Šampion. Še vedno čaka na vrhu zaletišča, ni še pripravljen. Vsi drobci sestavljanke se še niso združili v eno sliko; ponavlja svoje drsenje po smučini, a slika se zaustavi tik pred vstopom na odskočno mizo, dalje ne gre. Zato poskuša znova. Spet zdrsne po zaletišču, spet se znajde tik pred odskokom – in slika zamrzne. Ne, ne gre, nekaj ga ustavlja – – Šampion, kaj čakaš? mu zakliče možakar iz štartne ute. Dober veter imaš! On ga pogleda in mu prikima. Prav. Zaveda se časovne omejitve, tiste minute, ki jo ima za skok; v tem času mora tekmovalec skočiti, ne glede na vremenske razmere. V nedogled noben ne more odlašati s skokom. Seveda so štarterji pri najboljših tekmovalcih včasih zamižali, tudi pri njem – ker je pač šampion. A v nedogled ne more čakati. Spet začne sestavljati svoj skok; začenja pri vrhu zaletišča, ko se odlepi od lesenega droga, drsi po smučini, čuti piš zraka po obrazu, tik pred odskočno mizo je že, telo se napne in nožne mišice se sprožijo kot puščica – – Še deset sekund, Šampion, zasliši klic za seboj. Slika zamrzne, spet je na začetku. Zapre oči in globoko zadiha. Trenutek odriva na mizi je del vrhunca v skoku, tiste stotinke, v katerih mora napraviti točno določene gibe, so odločilne. Če je prehiter ali prepozen, se to pozna na skoku. V tej točki je vsa umetnost skoka, tu se prepozna pravega šampiona – – Še pet sekund! Pet sekund, prav. To je veliko. V resnici ves skok ne traja tako dolgo, vse se konča že sekundo ali dve prej. Če se zdaj odlepi od droga, bo čez pet sekund že na stadionu, obkrožen z reporterji in kamerami, v roke mu bodo že potiskali zastavo, množica bo kričala njegovo ime, mu mahala, on pa jih bo pozdravljal, kot Šampion. – Skoči! Obsedi na drogu, kot da je nanj prilepljen. Ne, ne more še skočiti, ni še sestavil celotnega skoka, še vedno se mu slika zaustavi na odskočni mizi in brez tega koščka ne more naprej. Pravzaprav mora spet začeti znova, odmisliti mora vse klice, živčno mahanje trenerja, žvižganje vetra v krošnjah smrek, vse mora stran, ko v mislih začenja svoj spust po smučini. Slika po sliki, od točke do točke, drsenje po smučini, vstop na odskočno mizo – – Konec je, Šampion! spet klic. Končano je, zamudil si skok, s čakanjem si šel preko meje … Obrne se k štartni uti. – Oprosti, Šampion, zamudil si, mu še enkrat reče kontrolor na vrhu zaleta. Predolgo si čakal – On skomigne. Čakal? Pripravljal se je na skok – – Tekma je končana, v dolino se lahko vrneš s sedežnico; ne moreš več skočit … Odkima. Ne, skočil bo, seveda bo skočil, nikdar se še ni vrnil z zaleta s sedežnico – – Ne moreš; ko je tekma končana, ne smeš več na zalet – pa saj veš sam! mu odgovarja kontrolor iz ute. On ga ne posluša, niti ne pogleda. Sliši še nek drug klic, a le odmahne z roko. Naj ga pustijo pri miru! Zdaj se osredotoča na skok, na točko na odskočni mizi, kjer se mu film v glavi ustavi. Spet ga požene, od začetka, drsi po smučini, hitrost narašča, veter mu žvižga okrog ušes, od hitrosti se smuči tresejo, najmanjša grbina na smučini se čuti kot kamen, zdaj drvi, tik pred odskočno mizo mu noge eksplodirajo, odžene se v zrak, iztegne smuči in jih poravna s telesom, kot puščica, izstreljena z lokom, tako drsi skozi zrak – – Zakaj nisi skočil? spet klic iz ute. Znan glas, trenerjev. Zapustil je odskočno mizo in se pripeljal na vrh zaleta. Kaj te je pičilo, fant? – Nič, čakam na skok, pripravljam se, še malo časa potrebujem, mu odgovarja. Počakaj. Trener odkima. Razočaran je in jezen. Nič ne bo čakal. – Konec je, fant. Zamudil si, nisi več Šampion! Zgubil si dobljeno prvenstvo! Le skočiti bi moral, en navaden, povprečen skok bi bil dovolj! – Nisem še pripravljen, ne morem kar tako – – Pusti, fant, pridi, greva v dolino, zdaj je vsega konec … On ne presliši, da ga trener ne naslavlja več kot Šampiona. Zdaj je zanj le fant. Tako kot ostali fantje v ekipi. – Še vedno sem šampion, glavni. Skočil bom, morajo me počakati! – Fant, ne vem, kaj se ti je zgodilo, pusti skok, pridi z mano … Trener prihaja proti vrhu zaletišča, namerava stopiti na zalet, oprijema se njegovega droga in ga vabi: – Pridi sem, fant, je že v redu … – Ne približuj se, skočil bom! mu zagrozi. Takoj zdaj, le še en korak – Res se dvigne in se le še z rokama zadržuje, da ne zdrsne po smučini v globino. Gleda proti robu zaleta, v trenerja. Tam se ustavi, nato stopi korak nazaj. – Zmešan si, mu reče. Če zdaj skočiš, boš dobil prepoved skokov, igraš se s kariero. – Ne igram se, resno mislim, trener! – Prav, skomigne trener. Tvoja odločitev. Če bi skočil pravi čas, bi bil zdaj šampion, zdaj pa – nič! Trener odhaja. Zapušča štartno uto, tudi kamerman in ostala dva kontrolorja sta že odšla. Na vrhu zaleta ni več nikogar, le on še vedno sedi na prečnem drogu nad smučino. On, Šampion. Čaka na pravi trenutek za skok. Ko bo pripravljen, ko se mu bo skok v glavi odvrtel do konca, do točke dotika smuči z doskočiščem in še malo dlje, ko lahko že dvigne roke v pozdrav gledalcem. Ko je skok opravljen. Zato čaka. Šampion čaka. Na pravi trenutek v glavi. Na tisto. Pravi trenutek na skok, ko se je film v njegovi glavi odvrtel do konca, ko ni bilo niti drobca, ki bi ga ob tem zmotil in mu sprožil dvom, se je zgodil pozno zvečer. Hrib je bil že v temi, osvetljena sta bila le še skakalnica ter snežni stadion v dolini. Vstane z droga, zadrsa s smučmi po smučinah; ledene so, to je v redu, ker bodo zato še hitrejše; odrine se, čepi na smučeh z glavo naprej, hitrost je vse večja, leden piš mu brije po obrazu, čuti drobne tresljaje v smučeh, z nogami jih kroti, še malo, tik pred odskočno mizo eksplodira in požene se v zrak kot puščica, vsa nabrana hitrost ga izstreli najprej, smuči in telo sta poravnana, skoraj eno, plava skozi zrak, pada v globino, pada in zadržuje trenutek, ko iztegne noge in smuči, še malo, še – potem, tik pred pregibom pobočja, ko se strmina izravna, iztegne noge in smuči treščijo ob ledena tla. Udarec je oster, močan, smuči hočejo zbrzeti stran, a jih ukroti, vse ima v glavi, kaj mora napraviti, zanj ni nič nepričakovanega, vse je pod kontrolo, še malo in že lahko dvigne roke v pozdrav občinstvu. Vsi so še tam, še vedno ga čakajo, njega, Šampiona. Maha jim, jih pozdravlja, ve, da je spet skočil najdlje, ve, da je najboljši, da je zmagovalec. Da je Šampion. Nasmehne se in si prikima. To je pravi trenutek, na katerega je čakal. Zdaj lahko skoči. Vendar se ne dvigne, prizor v glavi se mu zdi prelep, da bi ga prekinil. In ko se mu skok konča in se ustavi na dnu skakalnice, se spet vrne na začetek, na vrh zaletišča. Ponovno želi podoživeti občutek zmage, ki ga čaka. – Počakal bom, si reče, nikamor se mi ne mudi ... Obsedi. Zamrznjeno truplo Šampiona so našli zjutraj delavci, ki so prišli čistit okolico skakalnice. – Hej, kaj pa ti tukaj? je Šampiona poklical čistilec, ki je vstopil v štartno uto. Kdaj si prišel sem – boš skočil? In ker mu postava, skrčena na drogu, ni odgovorila, je stopil do skakalca. Prijel ga je za rame in potresel – Takrat se je mrtvo truplo zganilo, zdrsnilo z droga in spustilo po zaletišču … DRUGI GLAS Pri hiši se je izgubil otrok. Še ne triletni Marko. Čez slab mesec bi imel tri leta. Droben, z veliko glavo, velikimi štrlečimi ušesi in očmi. Kot kakšen marsovec. Mamin najdražji. Tretji po vrsti. Je imela pri njem največ truda; zaradi rizične nosečnosti so ji dohtarji svetovali splav, a se ni dala. Rodila je otroka v sedmem mesecu, dva kilograma je imel. Malo večje mače je izgledal v njenem naročju. Še en mesec sta skupaj preživela v porodnišnici, da sta prišla k sebi. Otrok in ona. Je tudi njo skoraj pobralo na porodu. In od takrat naprej bo imela skvarjene ledvice, boleti pa jo začenjajo noge. Krčne žile. Vse od poroda. In zdaj se je Marko izgubil. Njen Markec. Najprej so ga iskali v hiši, po vseh prostorih. Nikjer ga ni bilo. Še na podstrešje so pogledali, med stare cunje in pohištvo. Nič. Tudi na dvorišču, v skednju, na štali in v hlevu, pri živini, ga ni bilo. Niti okrog hiše. Otroka ni. Vsa družina išče. Oče, mama in oba starejša mulca. – Marko! Marko! kličejo. Prikaži se! Otrok se ne prikaže. Niti oglasi. Tega niti ne pričakujejo. Marko še ne govori. Mati je z njim obredla vse dohtarje in ambulante, pa niso nič našli. – Nič organskega ni, so ji povedali. Vse je v redu z njim, počakati bo treba, so jo mirili. Bo že spregovoril. Enkrat. Leto in pol je od takrat, otrok pa še ni spregovoril. Niti ene besede. Nič. Se pa smeji in joka. Kot vsak otrok. Drugače nem kot riba. A zdaj njenega Markeca ni. – Kam je šel, kam, za boga milega? Kam? skoraj ihti. Strah jo grabi. Čedalje večji strah. Z vsako minuto hujši. Na vasi je ob cesti nekaj mlak. Polne so že od prvega jesenskega dežja. Globoke so in muljaste. Še kakšen odrasel se je kdaj utopil v njih, ne samo otrok. Preklete mlake. Prva mlaka je tista pri hiši, petdeset korakov od dvorišča. Da mulc ni šel tja? Z grabljami prečešejo mlako. Do muljastega dna. Nič. Tudi v drugih mlakah isto. Niti sledu o mulcu. Glas o otrokovem izginotju gre po vasi, od hiše do hiše. Zdaj išče otroka že skoraj vsa vas. Stari in mladi. Nihče ga ni videl na cesti, ne na travniku, ne na poti skozi sadovnjak pod hišo. Spodaj v grapi se začenja gozd. Velik, ogromen. Edina nevarnost je bila, da bi se otrok v njem izgubil. Ni volkov ali medvedov, le mrzla in dolga noč. To je gozd. V dolini na drugi strani hriba pa je potok. Velik in zahrbten. Vsako leto poberejo kakšnega utopljenca iz njega. In tam je še velika cesta in potem železnica. Vlak. – Moj bog, moj bog! hlipa ženska. Markec, Markec! kliče že iz obupa. Prihaja mrak in še malo, pa bo konec iskanja. Možje na dvorišču se že zbirajo. Odkimavajo drug drugemu. Ne, nič se ne da več narediti. Nocoj več ne! – Policijo bo treba obvestiti, to se mora, da potem ne bo z njimi problemov, pravijo eni. Ti vejo, kako gredo te reči. Ženska se še enkrat zapodi po vasi. Po tej edini cesti, po kateri bi lahko otrok odšel. Druge ceste ni. Še enkrat, da vse pregleda. Mogoče najde kakšno sled. Robec, igračo, bogve kaj. Napenja oči v prvi mrak, voha. Prisluškuje. Da bi slišala Markov smeh. Ali pa jok. Vsaj jok. Mimo kapelice hiti, petkrat v zadnji uri je šla mimo, petkrat jo je pogledala gor nad cesto in se prekrižala. Marija Devica pomagaj! Bi jo Marija Devica morala razumeti, je tudi ona imela svojega otroka! Pomagaj, za božjo voljo! Ustavi se. Nekaj sliši. Nek glas. Otroški? Na prsi pritisne dlani, na srce, da utiša njegovo bitje. Je razburjena in srce tolče kot neumno. Ne more dobro slišati. Zdaj je boljše. Vrti z glavo. Od kod, le od kod ta glas? Ne eden, dva glasova. Skoraj kot pogovor. In en glas je otroški. Markecov? Ga ne prepozna. Ga ne more poznati. Otrok še ni spregovoril niti ene besede. Ampak čigavo dete je potem to? Tam gori v kapelici, od tam prihaja ta pogovor. Zdaj je sigurna. Stoprocentno. Tistih deset kamnitih stopnic preskoči v treh korakih. Voha svojega otroka, še malo pa ga bo zagrabila, stisnila k sebi. Priklenila. Da ga bo čutila s celim telesom. Kot takrat, ko ga je nosila. Ja, prav tako. V ozkem prostoru kapelice, za lesenimi razmajanimi vrati, pod obledelim oltarjem s podobo Marije Device z detetom v naročju, stoji otrok. Drobno bitje z veliko glavo in velikimi štrlečimi ušesi. Kot marsovec. Njen najdražji. Mali Markec. – Marko! Marko! zahlipa proti njemu. Kaj delaš tu? Otrok se obrne, jo pogleda. Ne boji se te ženske, ki je planila k njemu, prav nič se je ne ustraši. Mama je. Mama, ki zdaj joka in ga stiska k sebi. In se obenem smeji. Čudno. – Mama, zakaj jokaš? jo vpraša. Kaj se je zgodilo? – Nič, Marko, nič se ni zgodilo, hlipa ženska. Vse je v redu, vse! Samo da sem te našla, samo to! – Saj se nisem izgubil, ji pravi otrok. Sem ves čas tukaj, sem se šel skrivalnice ... – Je že v redu, Marko, je že v redu, mu odgovarja. Hlipa dalje od veselja. In takrat, v enem drobnem trenutku, se zave, da se pogovarja z Markom. Svojim otrokom, ki je bil še pred dvema urama nem kot riba. Ki v življenju še ni spregovoril nobene besede. Niti ene. Niti mu. Zdaj pa govori, kot da to ni nič. – Govoriš, otrok moj! Govoriš! ga pogleda. Ne more verjeti. Čudež! Po vsem tem času. Je skoraj že obupala. Mož se je sprijaznil s tem, ona pa ne. Je upala. Ji je mož enkrat rekel, da je rodila mutca. To ji je rekel. Saj je imel prav, če bi splavila, ga ne bi bilo pri hiši. Bi bila bolečina manj. Za celo družino in zanjo. Jo je zabolelo takrat in jo je bolelo še zdaj. Zarezalo v srce vsakokrat, ko je pogledala svojega Marka, kako čepi sam med drugo deco, ki čeblja in vpije, on pa je tiho. Mutec, ki ga je spravila na svet. In zdaj otrok govori. – Greva domov, Marko! ga pokliče. So vsi v skrbeh, kje si bil. Jim boš povedal, da si se jim skril v kapelico. Jim boš povedal, Marko? – Bom, mama, ji reče. Prime ga za roko, nasloni razmajana vrata nazaj na kamniti podboj, in spustita se po stopnicah na cesto. Zdaj je že tema. Sto metrov imata do domače hiše, za ovinkom, izza tistega velikega oreha se skriva. Ljudje so na dvorišču, luč je prižgana in sliši se govorica. Nič razumljivega, ljudje iz cele vasi so pri hiši, govorijo vse povprek. Pijača kroži naokoli in vsi si imajo veliko povedati. Povedati. Govoriti. Ja, to je tisto. Krepko stisne otroku roko. – Zdaj jim boš ti, Markec, povedal ... To je bil Markov vstop v svet govorjene besede. Sreča za otrokovo mater, sreča za vso družino. Ob vsej tej sreči, ki je pljusknila v njihov dom in odplaknila bolečino, tudi tisto za nazaj, pa je njegova mati še nekaj časa podoživljala tisto iskanje. Tisto nočno moro poznega popoldneva in prvega mraka. Vedno znova in znova je štela korake, ko je še zadnjič hitela po cesti skozi vas. Mimo kapelice. Ko je zaslišala otrokov glas in se ustavila. Ob tem se je ustavljala tudi kasneje v mislih, vedno znova in znova. Dva glasova je slišala iz kapelice, dva, v to je bila prepričana. Eden je bil Markecov. In kateri je bil drugi? ŠAHOVSKA PARTIJA Marinka se še danes, po dobrih dvajsetih letih, spominja vseh podrobnosti tistega poznega septembrskega popoldneva, nedelje, ko je v njihovo hišo prvič vstopil Tomaš, njen fant ter poznejši mož. Bil je prav enak čas kot sedaj, poletje je minevalo v krčih vročinskih valov in čeprav je bil že september, se vročina še vedno ni poslovila. V zraku je bila toplota nenavadno toplega dne in iz krošenj hrušk ter jablan na vrtu izza hiše se je na verando, kjer je družina običajno sprejemala goste, slišalo brenčanje os in čebel, ki so se napajale na sladkih sadežih. Sicer pa je vladala tišina, ulica na drugi strani hiše je mirovala v nekakšnem popoldanskem dremežu, in šele proti večeru so se iz nje zaslišali glasovi otrok in šum večernega vrveža. A zdaj je vladala tišina poznega popoldneva, poznega poletja, ki se ni hotelo končati … – Prideš v nedeljo k nam na kosilo? je povabila Tomaša ob slovesu nekega večera, ko jo je spet pospremil pred hišo in se od nje poslavljal. Ponovila je besede očeta, on ji je predlagal, da svojega fanta pripelje domov in ga predstavi. Da z ženo vidita, s kom preživlja popoldneve in večere … – Ampak, oče – saj najina zveza še ni nič resna, je Marinka skušala ugovarjati, a zaman. Tudi mama je pritegnila očetu; da, kar na kosilo v nedeljo naj ga pripelje … Marinka je prikimala, prav, ga bo povabila v hišo. Čeprav ni vedela, ali si to res želi. Po mesecu dni druženja in dolgih sprehodov ob rečni obali, ki sta jih zvečer zaključevala na začetku njene ulice, v senci kostanjevega drevoreda in s hitrimi poljubi, po katerih je odhitela domov, je Marinka ostajala še vedno zmedena, ker ni vedela, kaj se v njej dogaja. Tomaš ji je bil všeč, vendar – si ga resnično želi, se je potem doma spraševala, ko je legala v posteljo? Bi si ga želela imeti ob sebi, v postelji, se dotikati njegovega telesa, se prepustiti njegovim rokam, da jo raziščejo in si jo potem vzame, kot moški? In še nekaj jo je begalo, pravzaprav je bil ta občutek izvor njene neodločnosti – si jo Tomaš želi, njo, tako kot si želi moški žensko? Do zdaj je bil zadržan. Bolj je filozofiral, bil bliže svojim filozofom, ki jih je študiral na univerzi, ter knjigam, ki jih je vedno prebiral in ji o njih pripovedoval, medtem ko je ona stopala ob njem, zanj skoraj neopažena. Je Tomaš opazil njen globoki izrez, tisto jamico med prsmi? In ko sta se v senci kostanjevega drevoreda, skrita pred kakšnim radovednim pogledom, poljubljala, ter je njegova dlan zašla pod njeno bluzo, potipala prsi, in ko ga je narahlo odrinila – ne še zdaj, ne tu, je sopeče od vznemirjenja zamrmrala – je njegov pritisk na njeno dojko popustil in odmaknil je roko. Ni je več položil na njene prsi. Potem je bila razočarana – nad seboj, ker ga je ustavljala, in ta njen očitek se je nato usmeril še nanj, ker jo je ubogal in ni vztrajal. To jo je begalo. Kakšen človek je v resnici ta njen Tomaš, študent filozofije, kuštravih kostanjevih las ter lepih črnih, malo tudi otožnih oči, in krivega, nekoliko grškega nosu in profila, ki je znal citirati filozofe tudi v originalu, v stari grščini ali latinščini, ki je hvalil njeno muziciranje ter ji razlagal, da je bila vsaka nota kot delček kozmosa ustvarjena že zdavnaj, ob spočetju vsega sveta, in da jo ona s svojim igranjem znova obuja v življenje, ji daje nov zagon, ki se bo na neki način kot droben odmev vrnil spet v univerzum, na točko stvarjenja … Marinko je njegova analiza glasbe zabavala. Še nikdar ni slišala ničesar podobnega. A ji je godilo, ko jo je hvalil; zanj je bila glasbena boginja – on, kljub vsej načitanosti in razgledanosti, ni obvladal nobenega instrumenta. – Saj govoriš kot kakšen pop! ga je včasih zbodla, ko je spet začenjal s svojo razlago o glasbi, enotnem jeziku vsega univerzuma … Tomaš se je na to le zasmejal. – Pop? Zakaj pa ne? Bi ti živela s popom? Takrat se je zasmejala še ona. Ko se je doma v svoji spalnici ogledovala v ogledalu, si razpustila goste črne lase, da so ji napol prekrili gole prsi, obenem pa še koketno našobila ustnice, tako kot je to videla po televiziji, je bila zadovoljna. Ni bila lepotica, kot so jih prikazovale naslovnice revij, a se je zavedala, da je privlačna ženska. Čutila je poglede moških na ulici ali pa njihov zdrs oči po njenem telesu ob kakšnem srečanju, še preden je moški karkoli spregovoril. Vendar kakšnih resnih avantur z moškimi še ni imela. Vse njene ljubezenske romance, ena v srednji šoli, na koncu gimnazije, in še ena v drugem letniku konservatorija, so se končale hitro, še sama ni vedela zakaj tako, vse skupaj je ostajalo pri nekaj rahlih poljubih in stiskih rok. Nato je njeno vznemirjenje začelo ugašati in s prvim fantom sta se kmalu razšla. Enako z zadnjim. Zmenki so postajali dolgočasni, zalotila se je, da vmes že pogleduje na zapestno uro in išče le še pravi trenutek, ko se mu bo opravičila, da se mora čimprej vrniti domov, ker – navedla je napol prepričljiv izgovor, nato pa pohitela domov. Potem se ji ni ljubilo več hoditi na srečanja, opravičila se je prvič, potem drugič, se izgovorila na vaje – kar je bilo delno tudi res, študirala je violino na akademiji in skoraj ni minil dan, da ne bi vadila igranja. Potem pa je njuna zveza s fantom počasi izzvenela. Po nekaj dneh, ko je ni poklical po telefonu, se je začudila: življenje ji je teklo mirno, enostavno, tako kot prej, ni ga pogrešala, in edina vznemirjenja so bili koncerti, kjer je nastopala kot solistka. Ko se je s fantom, zdaj že bivšim, spet slučajno srečala v študentskem kampusu – bil je v družbi z nekim dekletom, držala sta se za roke in rahlo mu je bilo nerodno ob srečanju z njo – ga je prijazno pozdravila. Povprašala ga je, kako živi, kako mu gre študij – in to je bilo vse. Po nekaj napol mrmrajočih odgovorih je par pustila spet sam. Ni bila nesrečna zaradi tega srečanja, kvečjemu zadovoljna. Njeno življenje je bilo polno, dneve je imela zapolnjene s študijem in igranjem violine. Čustvena vznemirjenja bi jo le obremenjevala pri vsem tem. Dom, starši, njen študij in ljubezen do glasbe – kaj več si ni želela. In še morda kakšne partije šaha, ki ga je igrala z očetom. Že kot majhno deklico jo je navdušil za šah in v nekem trenutku na koncu osnovne šole, ko je v šahu postala regijska prvakinja, je že začela sanjariti o šahovski karieri. A takrat so se začeli pojavljati tudi prvi uspehi z igranjem violine in šah je bil odrinjen stran, na eno ali dve partiji na teden. Več ga ni potrebovala. Zdaj je imela druge sanje in drugo strast – igranje violine. To je bilo dovolj. Vsaj tako je bila Marinka prepričana vse do nedavnega, do začetka poletja, ko je spoznala Tomaša. Srečanje po naključju, v kavarni akademije, kjer ji ga je predstavila prijateljica. Kot svojega sorodnika, ki je prišel poslušat njen nastop na izpitu. Njegova gostobesednost ter navdušenje nad glasbo, ki je kar bruhalo iz njega, jo je malo omamilo. Ali pa je bil vzrok tej omami tisti prvi vročinski val, ki je pljusnil v deželo, da je življenje v mestu, ki je ležalo sredi ravnic, zaradi nenadne vročice zadrgetalo in skoraj obstalo. Zvečer sta se Marinka in Tomaš spet srečala in skušala vsaj nekaj osvežitve najti ob reki, ki je lena in kalna tekla ob mestnem obrobju. Tako se je začela njuna romanca. Po dobrem mesecu dni je njena omamljenost popustila, ovedla se je, kot da se prebuja iz kakšnega dremeža. Si res želi Tomaša, si želi biti njegova? In Tomaš, si jo res želi –? To zadnje jo je še bolj vznemirjalo. Njegova pasivnost, Do sedaj, razen pri besedah, ni pokazal veliko. Še vedno je rada poslušala njegovo govorjenje, se smejala njegovim domislekom, a nekaj v njej jo je začelo vznemirjati. Vse, kar je govoril, je že nekajkrat slišala, njegove domislice so se ponavljale, vse se ji je zazdelo kot neka naučena rutina, igra, kjer ni več nobenih presenečenj, kjer se je vznemirjenost umikala nekemu vsakdanjiku, lenobnemu, nezanimivemu, kot je bil lenoben in nezanimiv rečni tok. Zdolgočasenost se ji je začela vračati, najprej poredkoma, potem pa so ti trenutki nastopili pogosteje. Med Tomaševim pripovedovanjem se je zamislila in zrla v reko. Zatopila se je v svoje misli, ki so bile daleč stran od Tomaša. – Me poslušaš? jo je kdaj povprašal. Začutil je, da se mu je odmaknila. – Poslušam te, mu je odvrnila. Zanimivo govoriš … Beseda zanimivo je pri njej, tega se je dobro zavedala, pomenila nekakšen vljuden odgovor, da se dolgočasi. Marinka si je spet zaželela vrnitve domov. Potem pa sta jo starša presenetila s pobudo, da Tomaša povabi domov, na nedeljsko kosilo. Prav, ugodila jima je. Bila je to bolj njuna želja kot njena. Povabila ga je že sredi tedna in ko je prišla nedelja, dogovorjena ura, se je Tomaš prikazal na vratih, ter kot se spodobi, prinesel šopek rož za mamo, za očeta pa steklenico rdečega vina. Kosilo je bilo na verandi, pripravili sta ga skupaj z mamo. Medtem je oče popeljal Tomaša po vrtu in mu razkazal nekaj dreves, hrušk in sliv, na katere je bil ponosen – sam jih je zasadil in obrezoval. Pripovedoval mu je o vrtu, o drevesih, ki jih je vse prinesel k hiši, nato pa še o sami hiši in njeni zgodovini, koliko rodov že živi v njej ... Marinka se danes ob tem nasmehne; dobro je poznala očeta in vedela je, da se je takrat potrudil in kratkočasil njenega Tomaša. Enako je bilo med kosilom, oče in mati sta bila gostobesedna, Tomaš pa – začuda – ni veliko govoril. Po kosilu so se preselili nekoliko niže, v senco večje hruške. Tam je na mizici Marinkina mama postregla družbo s kavo in lešnikovimi piškoti. – Hišni izdelek, je pojasnila. Takšnih danes več ne delajo, recept imam po babici, kličejo se lešnikovi poljubi … Potem pa, ko je čas mineval, in je tem za pogovor počasi že zmanjkovalo, in tik preden bi kdo začel pogovor o vremenu – kar bi pomenilo vljuden namig, da je vzdušje postalo dolgočasno, se je Marinkin oče nečesa spomnil. – Tomaš, ste morda za partijo šaha – Marinka in vi? Bilo je nepričakovano, a Tomaš se ni zmedel. – Zakaj pa ne? je odvrnil. Nekdaj sem ga rad igral … Marinki je bil ta predlog itak všeč. Trenutek, ko bi se ji popoldan sprevrgel v dolgočasnost, se je spet oddaljil. Šah je bila rešitev tudi zanjo. Pogledala je očeta in se mu zahvalila s pogledom. Tomaš je – kljub upiranju – dobil bele figure. Začel je s prvo potezo. Marinka se je nasmehnila, na njegov klasični premik kmeta na sredini, proti centru, mu je odgovorila enako. Potem pa je, skoraj začetniško, povlekel na sredino polj kraljico; odgovorila mu je s skokom desnega konja, in potem, na izlet belega lovca, še s pomikom predzadnjega kmeta na svoji desni strani … V bistvu je partija tekla monotono, Tomaš je vlekel običajne poteze, nič nepredvidljivega ni bilo v njih; istočasno je – kot vsi začetniki – preveč hotel, a po drugi strani ni želel tvegati. Marinke njegova igra ni presenečala. Predvidevala je njegove naslednje poteze in si le pokimala, ko so se v resnici zgodile. Potem pa mu je nastavila past. Šahovsko. Enostavno, a ne preproste – če bo zagrizel, bo z naslednjo potezo požrl njeno kraljico, a si odprl nezaščiteni prostor za matiranje kralja. Če njen namen spregleda, bo izgubljena ona. Njen poraz je bil v tem primeru neizogiben. Vendar je tvegala; igra zanjo ni bila več zanimiva, želela si jo je na hitro končati. Prestavila je konja naprej, si razkrila pot v svoje zaledje – potem pa čakala, kaj bo napravil Tomaš. Kakšno potezo bo povlekel. Zazrla se je v šahovnico, gledala v njegove roke, ki so se dvignile, s prsti desne roke se je skoraj dotaknil svojega konja – pasti, ki mu jo je nastavila – a je nenadoma njegova roka obvisela v zraku. Kot da se ne more odločiti. Je bil plen prelahek – ali pa? Kot uročena je strmela v Tomaševo roko, kaj se bo odločil? Potem se je njegova roka odmaknila od skakača in se pomaknila na drugo stran, k svojemu lovcu. Dvignil ga je z začetnega polja in položil na sredino šahovnice. Tam, kjer je bila edina rešitev zanj. S tem se je rešil pred matom in si odprl pot za neubranljivi napad na črnega kralja. Marinka je stresla z glavo, bila je presenečena, skoraj ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Tomaš, njen nasprotnik, ki je vlekel običajne začetniške poteze, se je nepričakovano izvlekel iz dobro nastavljene pasti in jo premagal – kako le? Ko je dvignila glavo in se zazrla vanj, je za trenutek opazila, da strmi nekam drugam, ne v šahovnico. Njegov pogled je bil namenjen nekomu drugemu, tistemu izza njenega hrbta. Obrnila se je. Izza nje je stal oče, kadil je cigaro in se ji nedolžno nasmehnil. – Kako ti gre, moja punca? – Slabo, je odkimala. Tomaš me je premagal … Tudi teh svojih besed, enako kot Tomaševe roke, ki se je ustavila nad figuro konja, obvisela za nekaj trenutkov, nato pa se premaknila k lovcu, se Marinka spominja. Skoraj v nekem počasnem posnetku, slow motionu, lahko si ga zavrti naprej ali nazaj in o njem premišljuje. Tudi o tistem, kar je zaustavilo Tomaševo roko in njeno skorajšnjo zmago spremenilo v poraz. In – ali je bil to res poraz? Takrat je od presenečenja stresla z glavo (s svojimi bujnimi dolgimi lasmi), vznemirjenje zaradi Tomaševe nepričakovane poteze je začutila v hrbtenici, na dnu hrbta. Neznana toplota jo je preplavila, da je zardela in zasopla, kot da ji zmanjkuje zraka … – Igrava še enkrat, revanšo? jo je Tomaš povabil k novi igri. Odkimala je. Nobene šahovske igre si več ni želela, igranje šaha z njim je več ni vznemirjalo. Nekaj drugega je bilo v njeni glavi, v mislih. – Pojdiva v mesto, mu je rekla. Še malo se sprehodiva … Na hitro sta se poslovila od njenih staršev. Njun sprehod do reke in nazaj v center, kjer je imel Tomaš svojo študentsko sobo, je bil kratek. Ko ji je začel spet nekaj razlagati, neke nove filozofske teme, ga je ustavila: – Pojdiva k tebi, v sobo! Zdaj! Tisti večer sta se prvič ljubila. Potem, vsa prepotena, sta spet zaspala. Nekje sredi noči, še vedno oba napol vročična – tudi zaradi vročine dneva, ki še ni popustila – sta se prebudila in znova ljubila. Marinka se mu je predajala z bolečino med stegni in ob tem uživala, on pa si jo je jemal, kot si moški jemlje žensko; tisočletja je že tako in tudi tisto noč je bilo med njima enako. Ko se je Marinka proti jutru prebudila v Tomaševi postelji in se zazrla v njegov speči obraz ob sebi, po katerem so se sprehajali svetloba ulične svetilke pred hišo in sence zaves, je bila že odločena o svoji prihodnosti. Tomaš bo oče njenih otrok. Naslednjo pomlad se jima je rodil prvi, deček, Alexander. Naslednje leto mu je sledila sestrica, Olgica ... Danes je spet nedelja, več kot dvajset let je že od tistega nedeljskega kosila s Tomašem in njenimi starši, spet je pozno poletje, ki se je s svojo nenavadno toploto raztegnilo v september. Ko ji je hčerka Olgica zaupala, da želi domov pripeljati svojega fanta in jima ga predstaviti, se je razveselila. Pred mesecem dni ju je sicer srečala v mestu, na ulici, a tisto srečanje je bilo slučajno, in razen za predstavljanje ni bilo časa. Njej se je mudilo, fantu in hčerki pa je bilo zaradi nepričakovanega srečanja nekoliko nerodno. Pogovor je bil kratek. Zapomnila si je le fantove črne kodraste lase in rahlo bradico. Umetniški tip, že na pogled, je takrat pomislila. Sicer pa Marko – tako se kliče – prav tako kot Olgica študira slikarstvo. To ji je zaupala hčerka, ko sta zvečer posedeli na verandi na vrtu. Kot mnogokrat ob večeru, namesto gledanja televizije – to sta obe prepustili očetu – sta dan zaključevali s partijo šaha. Zanimanje za umetnost kot tudi nekaj strasti do šahovske igre, oboje se je z Marinke preneslo tudi na hčerko. Alexander je bil drugačen, tehnični tip, ki se je raje posvečal računalništvu. Tisto poletje je bil na izpopolnjevanju v tujini, medtem pa je Olgica ostajala doma, pri starših. Hčerka ji je še povedala, da sta z Markom par od poletja, ko sta se spoznala pri pripravljanju razstave na akademiji. Nižjim letnikom so pomagali starejši, izkušenejši. Marko je bil v tretjem letniku, Olgica pa v drugem. Marko ji je bil zelo simpatičen, morda še najbolj od vseh fantov, s katerimi se je družila v zadnjem času – a nekaj jo je motilo. – Rad me ima, vendar nisem prepričana zase, je povedala mami. V začetku me je še presenečal, zdaj pa več ne; kot da ga poznam že leta … Marinka ji je prikimala. Razumela je hčerko, bili sta si v mnogočem podobni, tudi po temperamentu. Tako kot ona, je tudi hčerka iskala v drugem človeku nekaj več, vsaj malo presenečenja ... – Boš že videla sama. Pred poroko pa ga le pripelji domov in nama ga, meni in očetu, predstavi, je Marinka vzpodbudila hčerko. To je povedala zelo resno, a le navidez – že naslednji trenutek sta se obe spogledali in se glasno zasmejali. – Velja, je hčerka prikimala. A ne še zdaj, ko bo pravi čas. Tudi očetu ni treba veliko govoriti … Marinka jo je razumela, ni ji bilo treba vsega pojasnjevati. Ko bo hčerka začutila resnost zveze, takrat bo tisti čas. Možu Tomašu je sicer zaupala, da ima Olgica fanta, da študira slikarstvo, in to je bilo vse. Za kaj več še ni bil pravi čas. Sredi septembra pa je hčerka obema z možem povedala, da jima želi predstaviti Marka, svojega fanta. Lahko grejo kam na kosilo – – Pripelji Marka v hišo, na nedeljsko kosilo, jo je Marinka ustavila. Tu bomo lahko bolj domači, in časa bo več na razpolago. Tudi Tomaš je prikimal ženi, nedelja je pravi čas za tak obisk doma. Naj ga le pripelje … Marinka je že imela načrt za nedeljo. Vreme bo po napovedih lepo, še vedno skoraj poletno in z Olgico bosta kosilo pripravili na verandi izza hiše. Odprta je na vrt in tam bo popoldne že senčno in prijetno. Za posedet in pokramljat. Nedelja je in časa bodo imeli za vse dovolj. Najprej bo na vrsti kosilo, z Olgico ga bosta pripravili sami, brez moških. Hišna klasika. Marinka moških v kuhinji ne vidi rada, njen mož bo v tem času v družbi s povabljencem in lahko bosta razpravljala o športu, politiki ali o čemerkoli že. Tudi o filozofiji, moževi – še vedno priljubljeni temi pogovora. A ko bosta prisedli oni, Marinka in Olgica, bo vse to izginilo, takrat pride na vrsto vse drugo, navadne teme, vsakdanje življenje. No, tudi pogovor o slikarstvu ali glasbi, če se jim bo zahotelo. Če. Po kosilu se bodo preselili niže, na trato, pod krošnje hrušk in jablan. Tam bo še prijetnejše vzdušje, sapa iz širokega vrta, ki se odpira na travnik v ozadju, jim bo svežila topel septembrski popoldan. Iz krošenj hrušk bo dišal sveži sok in slišalo se bo brenčanje os in čebel, ki sedajo na sadeže, razpokane od sladkobe. Takrat bo ona, Marinka, postregla družbo s kavo. In sladico – češpljevo pito s smetano. Kot ve – podatek od hčerke – mladi gost obožuje to sladico. To bo zanj presenečenje. Marinka ve tudi še nekaj, eno malenkost – da Marko igra šah. Tudi z Olgico sta ga že igrala. Ni ne vem kakšen igralec, bolj igra za Olgičino veselje. In na neki točki klepeta ob kavi, ko bo gost pojedel že drugi ponujeni kos pite – Čudovita je, ne morem se ji upre- ti! se bo pričakovano opravičil ter jo obenem pohvalil –, in bo pogovor za hip obvisel v zraku, v tistem hipu tišine, ko se bo zaslišalo brenčanje os in čebel iz krošnje nad njimi in jim bo nenadoma vsem nerodno – kaj pa zdaj? – bo Marinka hitro predlagala še nekaj: – Bi morda z Olgico igrala šah? Ste za eno partijo, mladi gospod? Marinka ve, da bo Marko iz vljudnosti prikimal, Olgica pa ima itak rada igranje šaha. Potem pa, ko bosta mlada dva razporedila figure po šahovnici in začela vleči poteze, se bo ona umaknila. A ne daleč, le do rožnih grmov v bližini. Tako da bo imela ta mlada ves čas na očeh, posebej pa situacijo na šahovnici. Kot je bila prepričana, bo hčerka začela ofenzivno, Marko pa – kdo ve? Bo znal povleči pravo potezo v pravem času? V šahu ni močan in preveč je zadržan, njena Olgica je zaradi tega nad njim že malo razočarana, bo znal napraviti pravo potezo? Ob tem vprašanju, postavljenem sebi v mislih, se Marinka nasmehne. Karkoli že bo, ona bo na to pripravljena. Da povleče svojo pravo potezo. VSI PESNIKOVI ZEMELJSKI KROGI Brez imen, samo Pesnik, to je dovolj. V nekem trenutku lastnega navdiha, ohrabrenega z aludiranjem (prikritim in neprikritim) na velika in – na njegovo srečo – pokojna pesniška imena, je naš poet spretno izkoristil narodovo šibkost do umetelnosti prepletanja in premetavanja besed, nato pa še nekaj osebnih zvez na ustreznih kulturnih forumih, pa je že imel v svoji bibliografiji vknjiženih troje pesniških zbirk. Tri je sveto število, so namreč tri božje osebe, med ljudmi pa velja kot popolno in celovito. Z njim se povesti začenjajo in končajo. Tri vse reši, pred njim ni ovir. In tri zbirke verzov so pesniku naklonile že tuzemsko slavo, ki je ni mogel skaliti majhen škandalček, kot bo malo pozneje opisan. Majhen škandalček v majhnem kraju ni nič. Pljunek v morje. Samo zlobno klevetanje, zavist njegovemu uspehu (in geniju). Pa tudi sicer. Tu sem, streljajte v moja prsa! je enkrat teatralno izjavil v intervjuju za lokalni časopis. Je dobro vedel, da vanj ne bo noben streljal, ta hujši časi so bili že mimo, imel pa je tudi nekaj močnih argumentov v osebah na višjih položajih, ki so bili njegovi zvesti čitalci verzov. In še en klic, prav tako mnogim nerazumljiv – Naj vrže vame kamen tisti, ki je brez greha! – je kvečjemu vzbudil sočutje pri ljudeh. Da se temu poetu morda ne dogajajo kakšne krivice, a? so zastrigli z ušesi. Ne, to se ne sme zgoditi! In kamen, ki ni priletel, je padel na plodna tla in okrog pesnika dvignil prah, pravzaprav meglo, v kateri je Pesnik tako užival. Avreola upornika mu je prinesla še večjo slavo kot vsi pesniški verzi. Se tako njegova fotka še danes vsake toliko časa pojavlja na kulturniških straneh lokalnih časopisov, okrog kulturniškega praznika pa itak. Je bil naš pesnik bard preprostega malega človeka, ki rije po tem našem zemeljskem blatu že stoletja in še stoletja bo ril, ni rešitve zanj, nad tem malim človečekom se boči vedno isto nebo, vedno ista megla se vleče po teh ravnicah, in mali človeček zdaj enkrat od samega veselja onanira, ker je ta njegova dežela tako čudovita, drugič pa v prekleti žalosti in depresiji, ki se je ulegla v njegova prsa in ga tišči k tlom kot jesenska megla, spet onanira in oplaja to mater zemljo s svojim semenom. Ali pa si reže žile in kri, ki mu ne da spati ne živeti, zaliva domačo grudo. Je vse to bila navadna megla, ki jo je verzirano prodajal po kulturniških straneh lokalnih časopisov, so bili ti edini odjemalci njegove robe. No, po izdaji pesniških zbirk se je prikopal do statusa svobodnjaka in je bil na konju. Na višku pesniške moči, jasno. Naš Pesnik se je tisto leto pojavil v nekem malem kraju (recimo kraju N.); okrog kulturniškega praznika ga je knjižničarka na šoli nekje staknila in privlekla pred mularijo, da je odrecitiral nekaj svojih pesmic, namenjenih deci, o črvičkih in polžkih in podobnih štosih. Nič posebnega, si pa je prislužil dnevnico in potne stroške in jih s knjižničarko potem zagonil v gostilni. Jo je zapecal s tistimi svojimi ribjimi očmi in darkersko pojavo. Je imel nekaj čez štirideset, ona deset let manj, še samska, je obema zapasalo, da sta se zvečer dala dol v njenem stanovanju. Je drugi dan to našo knjižničarko kar napenjalo od poezije, je bila čisto poduhovljena. Se je končno enkrat lahko dotikala živega poeta (magari samo lokalnega), in če se je prej predajala njegovim verzom, je zdaj izkoristila priložnost in mu sesala tiča, je njegovo seme poetsko končno srkala pri izviru, Pesnik pa je v ekstazi drgetal in si že zamišljal nove in nove poeme o večni megli, ki leze na vse konce sveta, kot njegova poezija, ki bo enkrat prodrla iz tega podeželskega blata, ko bodo ljudje končno spoznali, kdo je v resnici on – Štirinajst dni je ostal pri knjižničarki, se ni kaj dosti premaknil iz kraja; svobodnjak je bil, kulturnik, tudi nekakšen urednik nekakšne kulturniške revije tam v svojem mestecu, mu ni bil problem dopust. Da mu bregi odgovarjajo, da dobiva nove in nove inspiracije, je pravil in si vedno nekaj čečkal po beležnici. Je večino časa preživljal v šolski knjižnici, se je tam skoraj udomačil. Znal je govorit, obračat besede, mu je to treba priznati, se je ženskemu kolektivu šole kar priljubil, ko je tem gospem otresal verze kar iz rokava. Ampak druge ni pogledal v tistem času, je samo svojo knjižničarko videl, je bila edina, ki je bila deležna njegovih poetskih izlivov. No, si je pač tako mislila, ha! Potem je naenkrat butnilo ven, da ta poet ni čist, da je nekaj narobe z njim; so smrklje iz četrtega in petega razreda povedale, da so jih gospod Pesnik šlatali v temnici, jim z roko šli za nedrček, eni pa celo probali zriniti prste pod hlačke. Pa še tiča je kazal, gospod Pesnik. So ga natančno videle v tisti rdečkasti svetlobi, tič je bil, ki mu je štrlel iz hlač, sigurno, one že vejo, ga niso videle prvič, tiča! So jim tudi že kdaj mulci kazali svoje luleke, ampak nikdar še niso videle tako velikega, ogromnega, jih je kar groza zagrabila! so hitele pripovedovati socialni delavki. In to še ni bilo vse, so Pesnika mulci videvali v tistih dneh, kako si ga je drkal na njihovem sekretu, nad scalniki, nič ni skrival pred njimi tega svojega posla. Še celo rad je bil, če so ga gledali. Pesnik je izginil še istega dne iz kraja N. Brez kakšnega velikega slovesa s svojo knjižničarko se je odpeljal, se razkadil kot megla, nič duha ne sluha ni bilo po njem. Je imel srečo, v tistih dneh bi mu ljudje, če bi ga dobili v roke, odrezali jajca pa še kaj, na kol bi ga nataknili, prasca, so se pridušali najbolj zagreti v gostilni. Mater, da bi ga! Je potem še policija stikala po šoli, imela neke pogovore z mularijo, ampak to je bilo vse. Če je pesnik kaj pokasiral za tisto sceno, se ni nikdar zvedelo, v časopisih pa tudi ni nič pisalo o tem. So pa časopisi pisali, da je enkrat potem dobil nevemkakšno priznanje za novo pesniško zbirko in da je zdaj urednik nevemkakšne založbe v glavnem mestu. Je pesnik očitno zlezel iz svojega podeželskega blata, ha! Kakšnih deset let pozneje po tisti sceni na šoli so se o njem razpisali časopisi na straneh črne kronike. A ne na veliko, toliko kot se pač piše o prometnih nesrečah. Pesnik (tokrat samo z imenom in priimkom) je imel karambol: na enem ovinku na tisti njegovi toliko opevani rodni grudi, megleni jesenski večer je bil in na cesti je bilo polno mastnega blata od traktorjev, ga je z avtom zaneslo s ceste v drevo. Ni bil privezan in rebra so mu prešpikala pljuča, da je na kraju izdahnil. In tako se je verzirani prodajalec domovinske (in pesniške) megle vrnil v svojo Mater zemljo. VEM Nedelja popoldne je in zrak je težak, poln vonja po jeseni. Zjutraj so vaške strehe slinaste od megle, zvečer se v mračnih globačah nabira mrzel zrak, ki človeka strese. Kmalu bodo prišla še hladnejša jutra in še temnejše noči. Marsikaj se bo zgodilo. Takrat se bodo ljudje spet spomnili mene in mojih besed. Dobro se spomnim vseh teh minulih nedelj in svojih besed. In ljudi, ki so jih pričakovali. Od daleč so prihajali, da bi jih slišali. Obrazi trgovcev, kmetov, dninarjev in mestnih gospodov, vsi so hoteli slišati moje besede. Prerivali so se med stebri cerkvenega oboka in čakali le nanje. Spominjam se, bilo je torej že pred leti (vse mi je še zmeraj jasno zarisano pred očmi, kot iskra, ki odleti z gorečega polena in se z bolečino zareže v kožo), tiste nedelje, ko sem po končanem mašnem obredu postal pred oltarjem Vsemogočnega. Orgle so hrumele po cekveni ladji in ljudje so se počasi že začeli ozirati naokrog, da zapustijo božji hram. Vendar se niso odpravili; čakali so name, na moj poslednji pozdrav in blagoslov, na tisti pojdite v miru. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Bil je pač nemir, kot sem ga pozneje občutil še mnogokrat. Ko so izzvenele zadnje orgelske harmonije, sem dvignil roke v pozdrav. Namesto običajnih besed, ki so jih vsi pričakovali (priznam, da sem takrat presenetil tudi sebe), pa je zadonel moj glas, glasno in jasno, morebiti še bolj kot sicer. – Poslušajte, sem začel (videl sem, da se je nekaj obrazov v prvih vrstah ob tem zdrznilo), nocoj bo močno neurje, kar ob tem vročem in soparnem vremenu ni nič čudnega; vendar pazite, posebej tisti, ki živite blizu reke, saj bo prestopila bregove. To še ni vse; rušili se bodo plazovi in Januševi, ki imate hišo v bregu ... Tu sem obmolknil. Pa ne, da bi me zaustavilo glasno vršanje in začudeno spogledovanje ljudi; ne, preprosto mi je zmanjkalo besed. Obstal sem tako z dvignjenimi rokami, po protokolu zamrmral blagoslov in mirno pot domov ter izginil v zakristijo. Za sabo sem pustil vprašujoče poglede v hrbet (čutil sem, kot da se roke stegujejo proti meni), glasno mrmranje odhajajočih in 14. stavek iz priljubljenega Bachovega Srca Jezusovega. Mogočna, pravzaprav silna melodija, ki vre iz orgelskih piščali in opominja na našo končnost. Morebitni oddaljeni odmev tistega, kar nas čaka ob zadnji sodbi. Kaj boljšega si ob svojem nenavadnem sporočilu nisem mogel želeti. Tisti večer sem po končanih večernicah še dolgo sedel med cerkvenimi klopmi. Molil sem k Njemu, ki je usmerjal moje besede in dejanja. Ostal sem še potem, ko so hladne oboke cerkvene ladje zapustile ženske iz vasi. Stari mežnar, ki je prišel pogasit luči, se je dotaknil mojih ramen. – Pridite, pozno je, me je povabil v farovž. In k nevihti se pripravlja ... Skozi odprta cerkvena vrata sem zaslišal oddaljeno in grozeče grmenje. Noč sem preživel buden. Bliski in grmenje so parali nočno nebo in dež je curkoma lil kot iz škafa. Cesta se je spremenila v deroč potok, ki je uplahnil šele proti jutru. – Ponoči je spodaj v vasi poplavljalo, mi je prišel povedat sosed, stari kmečki gospodar. Bilo je zelo hudo, nekateri so izgubili po več glav živine. Z drobnimi očmi je zavrtal vame. Prekrižal sem se in sklonil pogled. – To še ni vse; Januševim v bregu je plaz odnesel kajžo. Komaj so si rešili glave. Tu mu je glas zastal. – Le kako ste uganili ...? Skomignil sem z rameni in ga pustil brez odgovora. Seveda se je motil. Takrat nisem nič uganil, le vedel sem, kaj bo. A to je bil šele začetek. Naslednjo nedeljo so bile na koncu mašnega obreda oči mnogih uprte vame. Nisem jih razočaral; ko je izzvenel hrum orgel, sem dvignil roke v pozdrav (ali k prošnji). – Most, ki pelje čez reko v mesto, sem spregovoril, tramovi so že trhli in zrušil se bo pod težo konjske vprege, še danes ... Ljudje so se v grozi prekrižali. Odšel sem v zakristijo in se prijel za glavo. – Moj Gospod, čemu mi nalagaš to breme! sem zaihtel. V razpenjenih vodah kalne reke sem videl roko, ki je izginjala v vrtincu. Tistega večera je v vodovje reke zgrmel, skupaj z lesenim vozom in konjem, stari Jareš, lectar, ki se je vračal v mesto. Rešili so le konja; za Jareša so pozneje govorili, da je bil pijan kot čep, pa vendar, vseeno ... Za tem so prišle nove in nove nedelje. Ljudem sem povedal, kar sem moral. Besede so tisti trenutek bruhnile iz mene: da bo padala toča, Marenčin otrok bo zbolel, gostilničarju bo poginilo žrebe, mož od Kiklove Zale se bo vrnil domov (po desetih letih molka), oblast bo nepričakovano klicala k vojakom, v Libuševo kajžo bo udarila strela ... Bili so tudi veseli dogodki. Svatbe, rojstva, zdravje in ozdravitve ter bogate letine, vse se je zlivalo v neprekinjen tok besed. In besede so postajale resnične. Zaradi njih sem se moral zagovarjati pred cerkveno in posvetno oblastjo v mestu. O tem bi bilo škoda izgubljati kaj veliko besed; oblasti so si glede mnogih stvari enake. Ostali sta mi le še dve nedelji. Potem sem moral zapustiti kraj in cerkev. Tisti, ki so prihajali k mojemu obredu, so najbrž slutili, kaj se dogaja; bilo so še številnejši in majhen trg pred cerkvijo je bil poln. Na koncu obreda sem, kot že tolikokrat, v tišini dvignil roke. – Čez teden dni boste videli Gospodovo obličje! sem zaklical preko stisnjenih glav. Pojdite v miru! Amen! sem še dodal. Danes je ta nedelja. Zjutraj je cerkev spet bila prepolna ljudi. V pridigi sem se poslovil od mnogih. Poskušal sem razplesti zapleteno misel Akvinskega o nedoumljivi božji previdnosti v preproste besede. Upal sem, da so me razumeli. Potem sem na koncu, kot že tolikokrat, spet dvignil roke. Vendar sem ostal brez besed. Le kje je bil Tisti, ki me je navdihoval? Iskal sem ga med obrazi, morebiti skritega za preprostim licem otroka, ženske, kmeta. Vse zaman, ni ga bilo. Obrnil sem se k oltarju. – Kako, sem zašepetal, kako si me postavil pred te ljudi in mi naložil vso to breme, sedaj pa me pustiš samega? – Gospod! je zaklical začudeni otroški glas izza mojega hrbta. Glejte ga! Gospoda! je ponovil. Obrnil sem se. Bilo je nenavadno, vendar sem vedel, da tako mora biti; skozi visoka okna je padal snop sončne svetlobe in se zarezal v senčno notranjost cerkvene ladje. Stal sem pred verniki, oblit z zlatorumeno svetlobo, kot da bi nekdo sprožil božanski kazalec in pokazal name: – On je vaš Gospod! Množica pred mano se je umikala, mnogi so si zakrivali obraze, ženske so se križale, slišalo se je ihtenje otrok, nekdo je zavreščal. Nekaj jih je pokleknilo in glasno začelo mrmrati molitve. Umikali so pogled pred mano. Iskal sem otroka, ki me je poklical, vendar ga nisem našel. S trudnimi koraki sem odšel v zakristijo. Zdaj je popoldan, nedelja; vem, kakšen bo večer, kaj bo prineslo jutro, kateri krošnji drevesa bo prvo odpadel list, iz katerega konca gozda se bo oglasila sova, kdaj bo deževalo, komu bo poštar prinesel pismo in kaj v njem piše, za čim boleha Bobačkov, ki ga bodo čez leto dni pokopali ... Vse vem. Gledam skozi okno zakristije. Zunaj so še zmerom ljudje, čedalje več jih je. Množica postaja vse glasnejša. Razburjeni, nerazločni glasovi prodirajo skozi debela okna. Poznam njihove vzklike in izraze na licu, čeprav jih okensko steklo pači v grimase. Nekdo (seveda vem, da je to Vanečov Maks) je prinesel žganje in ponuja steklenico naokrog. Vmes se slišijo topi udarci sekire in odsekani ukazi moških. Vem, kaj pripravljajo. Roka se dotakne mojih ramen. Prišel je mežnar. – Pridite, Gospod, reče in umika pogled v tla. Vse je že pripravljeno in ljudje so nestrpni. Potem se prekriža in obrne. Stopim za njim. Vem, da temu, kar me čaka zunaj, ne morem ubežati. Vse vem. PO POTI SKOZI ČAS IN SANJE Mnogi popotniki, ki jih je pot vodila po svilni cesti po poteh nekdanjih karavan čez samotne planote azijskih prostranstev, pripovedujejo, da so na potovanju velikokrat izgubili občutek za čas. Pravzaprav so se izgubili v njem. Pa ne, da ne bi imeli s seboj najsodobnejših kronometrov, ki so jim odmerjali čas do stotinke sekunde natančno – ne, slednji pripomočki modernega človeka so jih le še zmedli in prispevali k njihovi negotovosti. Velike doline z ogromnimi hribovji na vsaki strani ter v rumenkast prah zavito obzorje so popotnike že po nekaj tednih potovanj, včasih tudi že po nekaj dneh, napravile nekako brezbrižne. Še včeraj so hiteli po evropskih prestolnicah in se gnetli pred najrazličnejšimi okenci ter vrati uradov na konzulatih in ambasadah, da bi si priskrbeli vsa potrebna dovoljenja in opremo za na pot, ter jim je bila vsaka minuta (kaj šele ura!) dragocena, zdaj pa so se prepustili poti, da jih vodi. Iz kakšnega kraja se včasih tudi po nekaj dni niso odpravili naprej; kakor da bi v njem nasedli kot kakšna barka in čakali ugodne vetrove in plimo, da jih odplavi dalje. Kajti potovanje je teklo v nekakšnih valovih, vsaj čutili so ga tako. Po dnevih posedanja po vaških in mestnih trgih, klepetanja z ljudmi iz čajnic ter tihega opazovanja nočnega neba s teras penzionov, kjer so prenočevali, so spet prišli dnevi, ko so hlastajoč hiteli naprej in se ustavljali le v obcestnih okrepčevalnicah, da bi popili skodelico čaja ali se okrepčali z malico, potem pa spet dalje. Imena mest in krajev, širokih rek in neznanih gorskih vrhov so se jim mešala med sabo kot obrazi ljudi, ki so jih srečevali. Če poteka dogodkov in dni ne bi zabeležila fotografska kamera, bi si zaman poskušali priklicati iz spomina zaporedje dni ali tednov, ki so ga preživeli na poti. Čim bolj so prodirali v pustinjski svet, tem manj so razločevali med dnevi, med tistim, kar se je zgodilo včeraj, in tistim, kar je bilo pred enim tednom. Za daljša potovanja to ni nič nenavadnega, saj se na popotnika zgrne preveč vtisov, ki si jih včasih težko časovno razporedi in zapomni, to se dogaja mnogim. A to ni bilo vse. Nekatere popotnike, zvečine preproste ljudi, ki so se na pot odpravili le kot radovedni turisti, pa je na tistih neskončnih poteh spremljal nekakšen občutek, da so v krajih, kamor so pripotovali šele naslednjega dne, že bili; z istimi ljudmi na poti so se že srečali in pogovarjali, torej, da so dneve in njihove dogodke, ki imajo šele priti z jutrišnjim dnem, že videli in doživeli. Občutek, ki se jim je ugnezdil v mislih, jih je spremljal večino poti, kot sokoli, ki so letali in krožili nad dolinami, po katerih so potovali. V prvih dneh jih je zbegal in poskušali so ga odgnati. Prebirali so svoje popotniške zapiske za nazaj, da bi se prepričali, da gre le za slučajno podobnost imen krajev in ljudi, ter da v tem ni nobene nenavadnosti, ki je ne bi bilo mogoče razložiti. A so bili presenečeni: nobenega zapisa o kraju, za katerega so bili trdno prepričani, da so se v njem že ustavili, nobene podobne reke ali mostu ni bilo za njimi, še manj pa ljudi in njihovih obrazov, ki so se jim ostro zarezali v spomin, nič podobnega ni bilo zapisanega v teh dnevnikih. Morda pa smo o njih sanjali, so takrat pomislili; kot obstajajo sanje, ki zajemajo iz preteklosti, tako obstajajo sanje, ki segajo v bodočnost, in je vse skupaj le namišljen spomin, ki poskuša prevarati oči in razum. A kljub tej razlagi, ki jo je bilo še mogoče ubraniti s podobnimi prigodami drugih, o katerih so se včasih razpisali tudi najbolj resni časopisi v deželah, od koder so popotniki prihajali, jim je ostala senca dvoma. Preveč je bilo podrobnosti, ki so jim bile znane, imen ljudi, krajev, barv hribov in nenavadnih sotesk hudourniških rek, ki so jih prečkali na svoji poti. Vse je bilo jasno in podobe so bile čiste, do potankosti izdelane, kar pa je v sanjah skoraj nemogoče. Tisti, ki je že kdaj razmišljal o sanjah, dobro ve, da so v resnici le nekakšne napol zabrisane in nepovezane podobe, kot bi jih slikarski mojster vrgel na platno; stapljajo se z drugimi podobami na najbolj nenavaden in neverjeten način, tako da sanjalec zjutraj samo odmahne z glavo – če se jih sploh še spominja – saj ponavadi izpuhtijo iz njegovih misli še hitreje, kot se posuši rosa pod jutranjim soncem. Tistim, ki so pripovedovali te zgodbe, pa podobe, ugnezdene v varljivem spominu, niso izginile in so bile še bolj žive kot tisto, kar so otipali z rokami in okušali z jezikom. Marelice, ki so si jih privoščili v sanjah, so pogosto imele boljši okus kot tiste s tržnic, voda iz mestnih vodnjakov je bila bolj sveža in pitna kot tista, ki so jo v resnici lahko zajeli med dlani in si z njo sprali obraz ter se potem odžejali. Morda pa obstaja dvoje potovanj, tisto v sanjah in drugo v resničnosti, so si popotniki poskušali pojasniti to nenavadno dvojnost in istočasno različnost. In če je eno odsev drugega, katero je resnično? Je prvo ogledalo drugega, kjer podobe v steklu ni mogoče prijeti ter še tako vabljivih jedi pokusiti? Občutek sitosti, ki je spremljal jedi v varljivih podobah spomina, je bil resničnejši od tistega, ki so ga v resnici doživljali za mizami obcestnih okrepčevalnic. Njihov jezik in želodec, v začetku nevajena ostre hrane, na katero so naleteli, sta se pogostoma uprla in včasih so le pokusili jed, potem pa jo odrinili. In zvečer, ko so v preprostih prenočiščih legali k počitku, niso vedeli, ali se s koncem dneva končujejo njihove sanje in se bodo takoj zatem, ko zaprejo oči, ponovno znašli na poti skozi brezčasne pokrajine, v dolinah, obkroženih s hribovji, podobnimi hrbtom velikanskih slonov. In to še ni bilo vse; na poti so doživljali stvari, ki so se jim zgodile pred dnevi, tedni ali meseci, morda celo leti, in kraje, kamor naj bi pripotovali v naslednjih dneh in tednih, so imeli že zapisane v spominu, kot da so v njih že bili. Do kod sega ta resničnost, so se spraševali, in kaj je še tisto, česar se lahko dotaknemo in oprimemo? Je v puščavi, kjer pesek spreminja njeno obzorje, kjer čas in njegovo zaporedje izginjata ter se izoblikujeta v nekakšnih novih strukturah, včasih kot mozaik ali freska starega slikarskega mojstra, včasih pa kot nerazvozlana impresija dni, ki bi jih z roko razsul v pesek, sploh še kaj stalnega? Da, so si odgovorili, ko so poskušali razvozlali uganko, ki jim jo je postavila puščava. Edina stalnica na tej poti so oni sami, edino sami sebe se lahko oprimejo, vse ostalo je v stalnem spreminjanju, saj čas v puščavi v resnici ne obstaja in je le breme, ki so ga prinesli iz domovine. Kot so bile nepotrebno breme drage ure, ki so ga kazale. Čas, ki ga ni. V tem je vsa preprosta resnica, so si oddahnili in odpotovali dalje. Puščava je namreč sfinga in te spusti naprej le, če ji poveš pravilen odgovor. Pa so se zmotili. Spet jih je zaustavila. Ceste so bile čez noč prekrite s peskom in tam, kjer bi morala voditi pot naprej, so se bohotili ogromni peščeni hribi. Nadaljevanje poti bi bila gotova smrt. Ostali so zajeti v majhni vasici z umazanim trgom in nekaj topoli, pod katerimi so z domačini pili čaj ter se pogovarjali. – Kdaj se bo pesek umaknil? so spraševali domačine. Koliko časa mora preteči med enim in drugim viharjem, ki bo zgladil hribe na poti? – Kakšen pesek, kakšni hribi? so se ti čudili. Tistega, kar vidite vi, mi ne vidimo. Mi lahko odhajamo iz vasi ter prihajamo nazaj kot vedno, poti so iste, kot so bile in kot bodo, nikdar ni bilo drugače ... – Morda pa je samo iluzija, so si rekli popotniki. V resnici peščenega hribovja, ki bi jih obdajalo in preprečevalo nadaljnje potovanje, ni in je samo njihova varljiva misel, nekakšna kolektivna zaslepljenost; ko se bodo napotili dalje, bo vse izginilo ... Pa ni. Puščava je bila resnična in težka terenska vozila so le zastokala in se pogreznila v peščene sipine. Vrnili so se nazaj pod topole in čakali. Zdaj niso več spraševali, še manj pa oprezali za puščavo, kdaj se bo utrudila in jih spustila naprej. Tisto, kar so živeli čez dan, so sanjali ponoči, in tisto, kar so sanjali, so živeli. Če so kdaj prej na poti še odsanjali dan, ki se je moral zgoditi v naslednjih tednih, so takšne sanje zdaj izginile. Tukaj, sredi pustinje, so se sanje ujele s svojo drugo polovico; to je bil nekakšen nihaj, a tista noč ni trajala dolgo, skrčila se je in zjutraj niso več vedeli, ali se nahajajo v sanjah ali pa že bedijo. Potem so začeli opažati, da se jim brade krajšajo, čeprav si jih od prihoda v vas niso strigli. Ogledovali so si obraze v ogledalu in se čudili, zareze skrbi in gube, ki jih pusti potovanje na človeku, so izginjale. Vsak dan je bil korak nazaj; neko noč so odsanjali dan, ko so se odpravili na pot. Zjutraj so se pogledali v ogledalo in videli sebe takšnega, kot bi ves čas presedeli v domači sobi. Tisto jutro so se spet lahko napotili v puščavo. Pot naprej je bila odprta. Vrnili so se domov, med njimi tudi Ernest, moj sogovornik. – Od vrnitve domov je minilo že nešteto dni, je Ernest zaključeval svojo pripoved; po tistem sem bil še na novih in novih potovanjih, povsem druge konce sveta sem obredel, pa vendar me tista pot skozi azijske pustinje še vedno spremlja. Sanjam jo, je prikimal in se nasmehnil; še vedno sanjam tistih nekaj topolov, umazani trg in razmajane hiše s psi, ki poležavajo v senci ozkih uličic, nad vsem tem pa hribovje rumenega peska in žgoče sonce. Poti naprej so še vedno zasute in prav nič se ni spremenilo od tistega prvega dne, ko smo se prikazali v vasi. Kot bi tisto potovanje še vedno trajalo, tole tukaj, ta dnevna soba, žena in otroci, poročila na televiziji, časopisi in knjige na policah, večerja, ki jo žena pripravlja, in pečenje, ki diši s štedilnika, vse to pa so v resnici le sanje. Kot da smo takrat zapustili vasico in se vrnili domov le v sanjah, v resnici pa še vedno živimo tam, ujeti v puščavske sipine ... – Sanje so vendar nekaj nestvarnega in neoprijemljivega, večerja, ki jo boš okušal, in vino, ki ga zdaj pijeva, te lahko prepričata v nasprotno, sem poskušal ugovarjati.– Nenazadnje sedim pred tabo tudi jaz, človek iz resničnega sveta ... – Sicer vse to drži, je prikimal, pa vendar; hrana, ki jo použijem v sanjah, je prav tako okusna, ljudje, s katerimi živim, prav tako stvarni, in veter, ki v mrzlih zimah brije čez strehe hiš, je veliko ostrejši in stvarnejši kot tukajšnja burja. Da ne govorim o volkovih, ki prihajajo takrat v bližino vasi in napadajo ovčje staje. Takrat se z njimi borimo z noži in golimi rokami. In ko se po takšni noči prebudim, se mojih rok še drži kri, med zobmi pa mi škriplje pesek. In povej mi zdaj, moj prijatelj, sem se res vrnil s potovanja po puščavi ali pa je tale najin pogovor le sen ...? Čeprav Ernestove pripovedi še ni konec, jo za bralca tukaj končujem. Morda bo na podobno še kdaj naletel ali pa tudi ne. Tudi če se sam odpravi na pot skozi samotne azijske pustinje iskat njegovo zgodbo, bo njegova zgodba najbrž drugačna kot Ernestova. Kajti resnice, samo ene in iste, najbrž ni. Je toliko zgodb, kot je ljudi, ki jih pripovedujejo, in prav toliko resnic. A to je seveda razumljivo; vsak popotnik pač po svoje okuša ljudi in deželo in jo vsrkava vase, kot sta le njemu lastna okus in barve življenja, ki jih prinaša s seboj ter staplja v nove podobe. Toliko. Je pa še ena razlaga Ernestove zgodbe, prekrita s prahom tisočletij. V iranski kozmologiji zervanitskega izročila se vsak pozemski pojav, naj bo abstrakten ali konkreten, ujema z neko drugo realnostjo. Vse se kaže v dvojni podobi, ena izhaja iz menôk, druga iz getîk. Obstaja vidno nebo, vendar obstaja tudi nebo menôka, ki je nevidno. V neki točki se svetova stikata, kot se stikata noč in dan ali sen in resničnost. A podobnost je le navidezna: kajti kdo je tisti, ki lahko potrdi, da je eno sen, drugo pa resničnost, in ali ni resničnost oboje in oboje sen? Zato je razumljivo opozorilo, ki ga stare legende namenjajo popotniku skozi kraje polmraka in polsna: Tisti, ki se bo predolgo zadrževal med sanjami in resničnostjo, bo v tem razklanem svetu ostal ujet za vedno. Nikdar več se ne bo mogel ločiti ne od enega ne od drugega sveta ... KOT OTOK Stal je na sredi, na zebrastem prehodu za pešce, med eno in drugo polovico cestišča, na dvignjenem delu pločnika in se ni premaknil. Ko se je kačasta reka vozil, ki je brzela v eno in drugo smer zaradi rdeče luči na semaforju, pretrgala, se je po prehodu zagnala druga reka, množica pešcev, in hitela čez cesto. Nekateri ljudje so stopali mirno, počasi, posebej starejši, mlajši pa so se prerivali in skoraj tekmovali, kdo bo prej dosegel drugo stran ceste, kot da jih tam čaka kdove kaj pomembnega ali nujnega. Na drugi strani pa so se ljudje razkropili, eni so se napotili naravnost, v smeri ozkih ulic starega mesta, spet drugi pa izginili v množici trgovin, ki so stale na vsaki strani ceste in vabile mimoidoče k sebi. On se ni premaknil. Stal je nepremično ves čas; ni ga zmotil hrup horde avtomobilov, ki so se po enominutnem čakanju spet zagnali po cesti kot besne zveri, niti hudournik ljudi, ki je čez nekaj časa spet preplavil prehod za pešce. Hiteči ljudje so se mu ponavadi umikali, le tu in tam se je kakšen z ramenom zadel vanj, ga bežno pogledal, potem pa pohitel naprej. Včasih se je ob tem zaslišala še kakšna psovka, a ni ga zanimalo, na koga leti – nanj ali na koga drugega? – ne, bilo mu je vseeno. Čez nekaj hipov je bil človek, ki jo je izrekel, že na drugi strani ceste, on, s prehodom za pešce vred, pa je še vedno stal na sredi cestišča in za pravkar mimoidočega bil le še nepomemben trenutek, ki je izginjal v preteklosti. Kmalu bo vse pozabljeno, prečkanje ceste in naključno izgovorjena psovka – zakaj bi si kdo zaradi tega delal težave, sebi in drugim? Ne, ni storil ničesar, niti za milimeter se ni premaknil, stal je še naprej nepremično na otoku sredi prehoda za pešce, s pogledom dvignjenim nad množico ljudi in avtomobilov. Razen psovke ali še kakšne jezne besede, za katero ni bil prepričan, ali je letela na njegov račun, je bil za ljudi skoraj neviden. Spregledan. Čeprav je stal tam – – Zakaj stojite tukaj, gospod? ga je vprašala starejša ženska. Prišla je na otok sredi ceste ob zeleni luči, vendar ni prečkala ceste, ustavila se je ob njem. Že nekaj časa vas opazujem, sploh se ne premikate – je kaj narobe? Takoj je ni opazil, potem pa, ko se ga je dotaknila s svojo dlanjo, ga prijela za roko, jo je zaznal in spustil pogled k njej. V nasprotju z njim je bila majhna in drobna; upirala je oči proti njemu in slišal je zvok njenega glasu, a zaradi hrupa vozil ni razumel, kaj mu govori. Moral se je skloniti k njej. – Prosim? jo je vprašal. Kaj se je zgodilo? Včasih so se kakšne starke ali starci, zadihani in loveč sapo, ustavili na sredi cestišča, da si oddahnejo in počakajo na novo zeleno luč za prečkanje; prehod ceste v enem zaletu je bil zanje pretežak podvig. Počakali so kakšno minuto, si odpočili, potem pa trudoma odvlekli svoje noge na drugo stran. Stali so ob njem, a tisto minuto čakanja niso spregovorili. Zdaj pa je ob njem stala ženska in mu nekaj govorila. Njemu. Nenavadno – – Meni nič, je odkimala ženska, je z vami kaj narobe? Stojite tu sredi ceste že celo večnost, opazujem vas – zakaj ne prečkate ceste? – Zakaj ne prečkam ceste? – Da, zakaj ne? Kam ste namenjeni, če vas smem vprašat? Lahko vam pomagam ... – Ne, ne, saj je vse v redu, hvala, je odkimal. Pravzaprav nisem nikamor namenjen, tu mi je dobro … – Ampak – od nekod vendar prihajate in nekam greste, tako kot vsi drugi ljudje. Na prehodu za pešce, na otočku sredi cestišča, ne morete ostati, je vztrajala ženska. Vsi smo del nečesa, nekdo vas čaka, morda že pogreša, vi pa stojite tu sredi ceste. – Ne, nihče me ne čaka, nihče ne pogreša, pravzaprav od nikoder ne prihajam in nikamor ne grem. Jaz sem vedno tu, je odgovarjal. Pazite, prihajajo ljudje! Oprimite se me! Opozoril je žensko na množico pešcev, ki se je z ene in druge strani ceste spet pognala čez prehod za pešce. Ženska je bila drobna in kakšen sunek hitečega bi jo zlahka podrl na tla, kjer bi jo drugi pohodili. Ženska se je ozrla na prihajajočo množico, še nekaj korakov in bodo pri njej, morala se ji bo umakniti – vendar kam? Rešitev bi bila, da bi se z ljudmi tudi sama napotila preko ceste; v tem primeru bi bilo tako, kot da se prepusti reki in njenemu toku, v nasprotnem pa jo bo sunek reke zadel in odplavil kdo ve kam. Stisnila se je ob njegovo telo, segla mu je do sredine prsi in množica je odhitela mimo njiju. Noben se ju ni niti dotaknil. Potem sta spet ostala sama. – Hvala, je rekla. Če ne bi bilo tebe, bi me pohodili … Šele na koncu stavka, ko so ji v ušesih še odmevale izrečene besede, se je zavedela, da ga je tikala. – Je že v redu, ji je odvrnil. Ljudje so včasih res brezobzirni. Potem sta oba obmolknila. Še vedno se je stiskala k njemu. Še nekajkrat se je na semaforju prižgala zelena luč in ljudje so pohiteli čez cesto, mimo njiju. Pred njima se je tok pešcev razcepil in zdrsnil na eno in drugo stran, kot se cepi rečni tok pred otokom sredi struge. Nihče se ju ni niti dotaknil. – Nenavadno, je rekla, nihče se ne ustavi, vsi samo hitijo, edino midva stojiva tu na mestu, kot kakšen otok sva … – Otok, je prikimal on. Tudi ti si zdaj otok, še maloprej si bila reka, kot vsi drugi. – Otok, je ponovila za njim. Koliko časa že si pa otok ti? Skomignil je. – Ne vem, ne štejem dni; otok se ne premika, reka je tista, ki si meri čas in razdaljo. Meni je vseeno. Morda sem tu eno uro ali pa desetletje, kdo bi vedel. Je to pomembno? – Ne, ni, je pritrdila. Začutila je, da ta brezpomembnost časa tudi njo osvobaja. Ljudje so hiteli mimo njiju, včasih je kakšen zadel v njen bok ali rame ter pohitel dalje, a se ni ozrla za njim. Bilo ji je vseeno. Njej se ni nikamor mudilo. Ona je otok, drugi, ki hitijo mimo, so le reka. Ona je večnost, reka pa – – Ko reka izgine v morju, otok še vedno obstaja, je izrekel glasno, kot bi ji prebral misli. Otok je večen … Nasmehnila se je. – Otok, je prikimala in še enkrat ponovila: Otok. Fant in dekle sta že nekaj časa stala na drugi strani ceste in opazovala žensko na sredi cestišča, na dvignjenem robu pločnika, na otočku za pešce, kjer je stal drog semaforja. – Si videla, pogovarja se sama s seboj! Ali pa s semaforjem! je stresel z glavo fant. – Videla! In stiska se ob njegov drog. Nenavadno, kot da je živo bitje! je pritrdila punca. To je noro! – Res je noro! Nekdo bi moral nekaj napraviti! Bogve kaj se lahko zgodi! – Pomagajva ji, se je odločila punca. Morda jo je obšla slabost ali pa se boji prečkati drugo polovico ceste! Greva do nje in jo odpeljeva s cestišča. Če ne, bo lahko ves dan ostala na tistem otoku za pešce … – Prav, jaz pojdem po njo, je prikimal fant. Počakaj me tu … Počakal je na zeleno luč na semaforju, nato pa v valu drugih pešcev pohitel preko polovice ceste in se ustavil ob ženski. – Gospa, oprostite – je vse v redu? ji je rekel. Kazala mu je hrbet in prvi trenutek se mu je zazdelo, da ga ne sliši. Gospa? je še enkrat glasno ponovil. Ženska se je zdaj obrnila proti njemu. Bila je še bolj drobna, kot se mu je zdelo maloprej z roba pločnika. Le oči je zdaj imela široko odprte. Začudene. – Meni govoriš? – Vam, ji je rekel. Pomagam vam preko ceste, če želite! – Zakaj? – Že nekaj časa vas s punco opazujeva, stojite tu na sredi ceste, na tem otočku, in sploh se ne premaknete; vam je slabo? – Ne, ni mi slabo, je ženska odkimala. Hvala za skrb, vse je v redu z menoj. – Vse – ni težav? – Ne, le z njim se pogovarjam, to je vse, je rekla. – S kom? – Z njim. Ženska je pokazala nanj, ki je stal zraven. Fant ga je šele zdaj zagledal. Visoko postavo, ki je zrla nanj z višine. – Oh, nisem vas videl, s pločnika se vas ne opazi, se mu je opravičil. To je čudno ... On je skomignil. Njemu se ni zdelo čudno, na to je bil navajen. – Dogaja se, cesta je reka, tu pa je otok, je samo rekel. Zdaj si tudi ti del otoka. Fant je hotel nekaj vprašati, a so mimo začeli hiteti prvi pešci, ki so ob odprti luči prečkali cesto. Za njimi jih je prišlo še več in moral se je oprijeti njegovega hrbta – tako kot ženska – sicer bi hiteča množica oba potegnila s seboj. – Otok, si je zamrmral, res nenavadno. Zasmejal se je. Ženska ob njem ni ničesar rekla, tudi ona se je nasmehnila. Fant je razumel ... Dekle na pločniku se je čudilo. Videla je le, kako se fant pogovarja z žensko, potem pa še z nekom. Ampak tistega tretjega ni bilo nikjer, kot da se pogovarja s stebrom semaforja, je bilo videti z roba ceste. Dekle je proti fantu pomahalo, poklicalo ga je, a se ni ozrl proti njej. Stal je tam na sredi ceste, skupaj z žensko, ki naj bi ji pomagal prečkati prehod, se z njo pogovarjal, potem pa še z nekom, višjim; videla je, da gleda navzgor, nekaj govori, prikimava, potem pa se smeji. Le čemu? In – komu? Kaj se dogaja z njim, tam na sredi ceste, na tistem otočku, kakšna skrivnost je tam? Ob zeleni luči se je še sama napotila preko ceste. Ko je prišla le na nekaj korakov do otočka na sredini cestišča, pa se je zasmejala. Sebi in ostalim trem, da so pogledali proti njej. Morala se je zasmejati, ker nobene skrivnosti ni bilo; vse je bilo tako jasno in preprosto, bilo je – MORA Ko zapelje preko železniških tirov, mu crkne avto. Nenapovedano. Morda zaradi velike luže, v katero je maloprej zapeljal? Najbrž. Presenetila ga je in avto je kar zaplaval v vodi. Si je oddahnil, lahko bi ga vrglo s ceste, pa se je izmazal. Seveda si je prehitro oddahnil, nekaj deset metrov naprej se je motor ustavil. Brisalci so nehali odrivati vodne curke, ki so se zlivali čez prednjo šipo in naenkrat se je počutil, kot da je z vozilom pod vodo. Zunaj se je ulival dež, debele kaplje so ropotale po strehi in slika ceste pred njim se je zaradi debelih curkov vode spačila. Malo bolje je videl v levo in desno, toliko, da je vedel, da je z avtom obstal na železniških tirih. Obrne ključ in ponovno zažene motor, pa ne pomaga. Motor pokašljuje, potem se ustavi. Izključi brisalce in še luči, da zmanjša obremenitev akumulatorja. Ponovno obrne ključ in spet enako. Nič. In še enkrat. Spet nič. Zakolne. Ravno tu, na tirih se mu je moralo to zgoditi! Prekleto! Cesta pelje čez polje, daleč naokoli ni nobene hiše, nobenega drugega vozila ali človeka ni na cesti. Le on s svojim avtom, dež, ki zaliva šipe, in železniški tiri levo in desno. Prehod je nezavarovan, brez luči, le prometni znak opozarja na nevarnost vlaka. Saj, bil je pozoren, a bi ga lahko tudi spregledal v tem nalivu. Pogled v levo in desno mu seže le nekaj deset metrov, potem se vse zamegli. Gleda sem in tja, pa nič ne vidi. Obrača ključ motorja in še vedno nič. Motor je zdaj kot mrtev, še zaganjalnik se več ne zgane. Najbrž nekakšen kratek stik v električnih vodih, pomisli. In da je zdaj končano, avto ne bo več vžgal. Moral ga bo kako drugače premakniti s tirov. Odpreti vrata in ga potisniti naprej. Moker bo, ampak bo treba, in to čimprej – Takrat nekaj zapiska v bližini. S presledki. Kot opozorilo. Tik ob ušesu je ta zvok in vsak pisk je močnejši. Bliže in bliže. Skoči pokonci. Zbudi se. Na nočni omarici ob postelji piska električna budilka: Pip–piip–piiip–piiiip–piiiiip – Udari z dlanjo po pokrovu. Piskanje preneha. Strese z glavo, bile so le sanje. Mora, nič drugega. Ni pokvarjenega vozila, ne vlaka, ki prihaja. Edina podobnost s sanjami je dež zunaj. Utrujen je, zdaj bi najraje spal dalje. Pa mora vstati. V kopalnici si obliva obraz z mrzlo vodo, da odžene spanec. Ali si izmije iz misli grozo iz sanj. Trenutek, ko je ob sebi zaslišal piskanje vlaka. Groza! V kuhinji pristavi kavo, napravi močno, da ga zbudi. Pije jo vročo, srkajoč; ob tem razmišlja, kaj je bil vzrok takim sanjam. Morda odpor proti današnji poti. V službi so ga poslali na neki sestanek, pravzaprav nekakšno delovno predavanje bo moral imeti za kolege na drugem koncu dežele, in jim še praktično pokazati rešitve njihovih problemov. Zakaj pogosti izpadi računalniškega omrežja – je vzrok pred kratkim dobavljena oprema? Programi ali kaj drugega? Razmišlja: dve uri potrebuje tja gor k njim, če gre vse po sreči, bo še pred eno ali drugo uro končal, in se bo lahko vrnil še za dne. Pozna jesen je, tema se začenja že nekaj po tretji uri, posebej v slabem vremenu. In on ne mara voženj v temi, nekaj zaradi očal, nekaj zaradi občutka varnosti. Že menjava predrte gume v temi zanj pomeni nočno moro. Do zdaj mu še ni bilo treba menjavati gume, a človek nikdar ne ve. Avto je avto in na cesti se lahko zgodi marsikaj. Preluknjana guma, razbita šipa, ali da crkne avto. Karkoli. In v temi, v slabem vremenu, si ne predstavlja, kaj naj napravi. Razen, da telefonira po pomoč. Seveda, to bo naredil, kaj pa drugega. Mobilni telefon ima vedno pri sebi in to ga pomirja. Tudi zdaj, ko gre na pot, in ko zunaj lije dež. Zaradi dežja in oblakov je jutro mračno in še bolj mračno je, ko zavije med hribe. Najprej ena ura vijuganja po ozki cesti na drugo stran hribovja, nato še slaba ura ravninske vožnje. Vse ima preštudirano, ni prvič na tej poti. Poleti je še kar zanimiva, pozimi pa se je izogiba. Zaradi snega. A zdaj je šele jesen, snega še ni, zdaj je vse v redu. Skoraj. Na enem ovinku, še sredi gozda, mu je nasproti pripeljal kamion, krepko po njegovi strani. Sunkovito je potegnil volan v desno, velika kolesa kamiona so zdrsnila mimo njega, on pa je poskušal izravnati avto, ki je z desnimi gumami grabil po makadamski bankini. Če bi zdrsnil s kolesi še bolj v desno, bi pristal v jarku. Na koncu – zdelo se mu je, da zanašanje vozila po bankini traja celo večnost – se je vse srečno končalo. Spet je zapeljal na asfalt in ustavil. Vse je bilo v redu. Razen, da je bil prestrašen. Tresel se je po vsem telesu. – Prekleti tepec! se je glasno zadrl za kamionom. Tepec! Tepec! je ponavljal besede. Potem je speljal. Počasi je strah izginjal iz njega. Ko se je cesta izvila iz hribov, še vedno je močno deževalo in bilo je mračno, je že skoraj pozabil na nevarno srečanje. V mislih je preverjal razne scenarije delovnega srečanja. Na vse je moral biti pripravljen. Od človeka iz centrale so tam zgoraj pričakovali, da zna rešiti vse težave. Skoraj vse ... Potem pa mu je crknil avto. Nepričakovano. Na nezavarovanem prehodu ceste preko železnice, točno na sredi železniških tirov. Spet šok. Poskuša vžgati motor, obrača ključ, zaganjač obrača bate, a motor se ne zažene. Ponovno poskuša, spet nič. Izključi brisalce in luči, obrne ključ – in nič. Motor ne pokaže nobenega življenja. Tišči ključ zaganjalnika do konca, skoraj že besno, pa na koncu popusti akumulator. Zaganjalnik utihne, lučke na armaturni plošči v avtomobilu ugasnejo. Vse je mrtvo. Tišina. Sliši se le še ropotanje debelih dežnih kapelj po strehi avtomobila, nič drugega. Razen – Nekaj zapiska v bližini. S presledki. Kot opozorilo. Tik ob ušesu je ta zvok in vsak pisk je močnejši. Bliže in bliže. Kot bližajoči se vlak. Skoči pokonci. Zbudi se. Zajame sapo. Na nočni omarici ob postelji piska električna budilka: Pip–piip–piiip–piiiip–piiiiip – Sanje, bile so le moraste sanje. Z roko poklopi budilko, da utihne. Piskanje preneha. Globoko zavzdihne; ni pokvarjenega vozila, ne vlaka, ki prihaja. Edina podobnost s sanjami je dež zunaj. Utrujen je, zdaj bi najraje spal dalje. Pa mora vstati, mora na vožnjo. Na službeno pot, najprej po cesti med hribi, potem pa še nekaj ravnice, dve slabi uri vožnje ga čaka. V tem slabem vremenu še kaj več. Tudi če bo šlo po sreči, brez težav na cesti. Že ob misli na preluknjano gumo, mu grejo lasje pokonci. Okvare avtomobila pa si sploh ne zna predstavljati. Bog ne daj tistega, kot je sanjal – okvara sredi železniških tirov! Je to mogoče? V kopalnici si obliva obraz z mrzlo vodo, da odžene spanec. Ali si izmije iz misli grozo iz sanj. Trenutek, ko je ob sebi zaslišal piskanje vlaka. Groza! Pije kavo, skuhal si je močno, da ga zbistri, in razmišlja o poti. Nič, vse bo v redu, si pravi; če bo kakšna težava, imam s seboj prenosni telefon. Poklical bom na pomoč in počakal v avtu. Ja, tako bom naredil, je odločen. Rad ima vse vnaprej pripravljeno, skoraj preračunano. Pot, delo, zaplete in rešitve. Potem je vse laže. Tudi zdaj. Pot preko hribov mine brez težav, kljub mokri cesti, ki jo tu in tam preplavljajo pasovi vode, ki dere s pobočij. Le na nekem ovinku mu nasproti pripelje kamion, seka ovinek krepko po njegovi polovici ceste. Umika se mu, zapelje na bankino, potem se vrne na asfalt. Ustavi se, počaka nekaj trenutkov, da se pomiri. – Norec, reče glasno in misli na šoferja kamiona. Prekleti norec! Potem pelje naprej. Cesta se spusti v ravnico in vožnja je lažja, razen, da še vedno močno dežuje. Razmišlja o sestanku, ki ga čaka, o zapletih, za katere ni vedel razlogov, in o možnih rešitvah problemov – Takrat mu crkne avtomobil. Nepričakovano. Točno na nezavarovanem prehodu ceste preko železnice, sredi železniških tirov. Ravnica levo in desno, nikjer hiše in žive duše na cesti. Samo dež, železniški tiri in on. In piskanje: Pip–piip–piiip–piiiip–piiiiip – kot da se mu približuje vlak. Kot opozorilo. Tik ob ušesu je ta zvok in vsak pisk je močnejši. Bliže in bliže. Budilka? Vlak? SLIKA Slika v spalnici, na steni. S postelje jo je gledal. Zjutraj, v polmraku, ko se je prebujal dan. In on. Prešteval je zadnje minute, ki so mu ostajale skritemu v zavetju odeje, v toploti nekakšne maternice, od koder bo s piskom budilke vržen v mrzel svet. Služba. Dolžnosti. Hitenje sem in tja. Vse obvezno, do minute preračunan čas. Ničesar se ne sme zamuditi. In zvečer, preden ugasne luč, je spet zrl v sliko. Včasih skoraj nepremično. Bil je preveč utrujen za karkoli drugega. – Kaj gledaš? ga je vprašala žena. Zvečer je povečini brala knjigo. Da je laže zaspala. On pa nič. Le sliko je gledal. – Sliko, je odvrnil. Sliko. Pogledala je sliko in njega in brala dalje. Nič več vprašanj. Pa bi lahko veliko spraševala. Zakaj sliko? Kaj ga vznemirja in če ga sploh kaj vznemirja na sliki? Kaj razmišlja o njej? Nepotrebna vprašanja. V desetih letih, kar je slika visela na zidu, je vprašala vse to. In še več. Veliko več vprašanj. Ji v začetku ni bilo razumljivo, da vedno, pravzaprav večer za večerom, gleda eno in isto sliko, drsi s pogledom skozi tisto kičasto pokrajino, naslikano z osladnimi, nenaravnimi barvami, s katerimi je slikar preračunljivo poskušal pri gledalcu vzbuditi pozornost. Cenena rokodelska naiva, nič več, to je bilo njeno mnenje. Kič. Sliko je dobil pri petdesetih, za Abrahama. Darilo, ki naj bi bilo dostojno prelomnici življenja. Po petdesetem se človek začne približevati neki drugi obali življenja. Tisti večni in končni. Recimo. Zlatnine ni maral, torej naj bi dobil sliko. Umetniški izdelek po lastni izbiri. Kolikor bo stalo, naj stane. Družina ga časti. So pa vedeli, da pri ceni ne bo pretiraval. Kot ni nikdar v ničemer pretiraval. Edino v delu. V tistem pa. Ampak – Z ženo sta si šla ogledat nekaj prodajnih galerij, pa ni bilo nič po njegovem okusu. Veliko slik, na kubike abstrakcije in raznih figuralik, a nič zanj. Slika, ki jo je hotel, je morala biti po njegovem. Ni bil pomemben avtor, ne cena ali tehnika, nič takega; morala je biti – kako naj reče – da se v njo zaljubi, na pogled, da jo bo vedno lahko objemal s pogledom, se vanjo potapljal, razmišljal. Se je nikdar naveličal. Skrivnostna, nikdar povsem odkrita. Kot ljubezen. Tista prava. Vedel je, da mora obstajati. Upal je. V galerijah takšne slike ni bilo. Iskal je dalje. Zdaj počasi. Je imel čas, nikamor se mu ni mudilo. Petdesetletnica je šla mimo, on pa si je iskal svoje darilo. Svojo sliko, je govoril ljudem. Svojo ljubezen. Našel jo je slučajno. Skoraj nehote. Ne v galeriji, ampak v neki prodajalni čopičev in barv za otroke, kamor je zašel po barvice za vnuka. Na stenah so visela tihožitja, narisana z okorno roko, in pejsaži z gorskimi potočki, ki se v brzicah zlivajo v dolino, na livadah pa se pase jelenja čreda. Kiča in idilike na debelo. Vmes je bilo nekaj reprodukcij. Slavnih. Van Goghove Sončnice in podobno. Vse plastično, uokvirjeno in po ugodnih cenah. Made in Taivan. Made in China. In še ena slika je visela zraven. Original, ki pa ni sodil ne k prvim ne k drugim. Olje; motiv: narava. Izsek gozda z redkimi drevesi (topoli, hrasti? se je vprašal že takrat), osem jih je bilo, pa še nekaj manjšega grmičevja, med ogolelimi debli, krošnje so jim bile zvečina odrezane, pa se je vila pešpot. Recimo. Jesen ali pomlad? To ni bilo jasno. Do podrobnosti izrisane veje in vejičevje je bilo brez listja, v podrasti pa je okrog poti poganjalo cvetje. Jesenski podlesek. Morda. Torej bi lahko bila jesen. Pa ne; jeseni leži pod drevjem odpadlo listje, nekaj se ga še drži na vejah, in gozd je prežet s polmrakom. Jesen. Pomlad? Morda. A spomladi ne cvete podlesek in tudi mušnic še ni najti. Razen na sliki. Ampak svetloba, tista pa je bila pomladna. Gozd je bil zračen, presvetljen s čudno svetlostjo, čeprav ni bilo nikjer sonca. Lahko je dopoldan, lahko popoldan, vse je možno; pomladna svetloba (edino pomlad premore takšno čisto svetlobo, to je vedel iz izkušenj) je lila s slike. Zagotovo. In steza, ki se je vila z dna slike (že nekaj časa ni po njej nihče stopal, bila je nekam čista, neshojena, kot so čiste in neshojene steze v gozdu spomladi), se je dvigala v rahlem vzponu, blizu sredine slike pa se je izgubljala v obzorju. Izginjala. Deset, morda petnajst korakov bi bilo potrebnih, pa bi vedel, kam. Samo toliko. Je na drugi strani polje? Travnik? Se začenja vas, prve hiše? Kam seže pogled? V dolino; ali se gozd, ki za trenutek izginja v majhni podrasti, nadaljuje? Kdo ve. Našel je svojo sliko. V trenutku, ko jo je potipal s pogledom, je vedel, da je njegova. Prva slika, ki jo je začutil kot svojo. Kot bi po tej nestvarni pokrajini, ustvarjeni po avtorjevi domišljiji (neznan amaterski slikar), že hodil. Pod rokami je čutil raskavo skorjo dreves. V nosu pa vonj zemlje. Odpadlega listja, ki trohni. Mehkega koraka, ko se v rahlo prst pogrezne stopalo, drobci blata pa se oprimejo roba čevlja. Blato. Običajna zadeva. Rezerviral je sliko. Takoj je ni odnesel domov. Še trikrat je zavil v prodajalno, da bi si jo ogledal. Gre s pogledom med drevjem, zaide v podrast. Tam se vse izgubi. Pač grmovje. Ali pa proučuje stezo. Korak po koraku. Gleda pod noge in raziskuje. Vedno je stopal prvič. Ne, nikdar se je ni mogel docela nagledati. Ni se mu prepustila. Morda za hip, tistih nekaj minut, več pa ne. Ko je prišel naslednjič, mu je bila domača, a spet nova. Svoja. Rahlo odmaknjena. Kakorkoli, doma nad sliko niso bili navdušeni. Vsaj tako kot on ne. Ne ker je bila prepoceni (še uokvirjanje je stalo več od platna), slika ni bila tisto. Ob vseh slikah in imenih, ki so jih ponujale galerije, je izbral delo neznanega amaterskega naivca, ki se spogleduje s kičem. Namerno ali nenamerno. Ampak zdaj je bila slika izbrana. On si jo je izbral in jo tudi dobil. Obesil si jo je v spalnico. S pogledom iz postelje se je lahko zazrl vanjo. Kot v televizor. Ali pa še boljše – v okno. Okno v neki drugi, nestvarni svet. Čeprav domač, nezavedno se je spominjal tega koščka gozda kot dela svojega od kdo ve kod obujenega in prinešenega spomina, pa mu je od vseh nejasnosti, ki jih je ponujal slikarski motiv, bilo jasno le, da v tem svetu še ni bil. Niti enega koraka ni napravil po njem. Zagotovo. In tako je začel opazovati svojo sliko. Zvečer, v tisti polsenci, ko je žena brala knjigo, zjutraj, ko je svetloba od zunaj začela prodirati v spalnico. Pozimi je vstajal v temi in se v temi odpravljal v službo. A kljub mraku je v temni senci, obešeni na zidu, razločil neko svetlikanje. Obzorje. Kot bi se tam zadaj, na koncu steze, dvajset korakov naprej, danilo. Odsev ulične svetilke skozi okno, je razmišljal, kaj drugega ne more biti. Ja, tisto. Recimo. Ali pa je slika imela svoje življenje? Spomladi je bilo drugače. Vreščanje vrabcev v grmovju ob ulici in svetloba, oboje je napolnilo sobo. Zdaj je slika dobila zvočno ozadje. Njena podoba, čeprav ista z istimi drevesi, stezo, cvetjem in obzorjem, se je vidno spreminjala. Vsaj zanj. Zjutraj je bila drugačna kot zvečer, prav tako v deževnem dnevu. Nespremenjeni letni čas na sliki je skrivnostno spremljal letne čase. Spomladi so bile barve sveže, poleti tople, opečno zagorele, jeseni pa so se na sliko naselile sence, ki jih pred tem ni opazil. Temne sence, ki padajo čez stezo. Hlad pozimi ga ni več presenetil. – Kaj gledaš? ga je vprašala žena. Prvič. Začutila je njegovo nenavadno pozornost do slike (darila, ki ga sama ni cenila) in zazdelo se ji je nemogoče, da se bi lahko, tudi še po nekaj mesecih, ukvarjal s sliko, s to naivno skicirano – – Sliko, ji je odvrnil. Takrat prvič, potem pa še mnogokrat. Sliko. In povedal ji je tisto, kar ji je še velikokrat povedal. In bi ji še, če bi ga le hotela poslušati. Ji zaupal, kar se je pri pogledu na sliko ves čas spraševal. Je jesen? Pomlad? Kakšno cvetje poganja ob stezi in pod drevjem? Jesenski podlesek? Recimo. Ali pa tudi ne. Potem je pomlad? Morda. Kaj pa mušnica? Hm. Kaj svetloba, ki lije s slike, ni nenavadna? Edino spomladi je svet presvetljen s tako čudno svetlostjo. In metulj, droben rumenec, ki ga je šele čez čas odkril ob robu slike? No, metulji so tako spomladi kot jeseni, po tem ne more zagotovo sklepati. In kam pelje steza, kam izginja? Ko bi mogel stopiti v sliko, napraviti deset, največ petnajst korakov, bi vse videl. Le toliko mu manjka. Prišlo mu je že na misel, da bi poskušal najti tega avtorja in ga povprašati o tem. Kaj je tam, na drugi strani. Samo to. Marsikaj lahko le sluti. Domneva. Kot vonja prst in v podrasti trohneče listje. Čuti raskavo lubje ob dotiku drevesnih debel. Nenavaden občutek ... – Nenavadno, je pokimala žena. Bolj sebi kot njemu. Nenavadno, kaj vse opaža na sliki. Kdo bi si mislil. Še sama se je zazrla v platno ob moževem pripovedovanju. Kako stopa po stezi, stopala se mu mehko pogrezajo (malenkostno) v prhlo prst na stezi, na robove čevljev se mu prijema blato. Ozek trak rjavega blata. – Vidiš metulja? jo je vprašal. Tam, na desnem robu – rumenega? Ni videla. Je bil predroben za njene oči, stopiti bi morala bliže. Ga bo že poiskala drugič … – Zanimivo, samo prikima. Morda pa je bilo darilo pravo. Zadetek. Po njegovi meri. Pustimo vse ostalo, glavno, da je njemu všeč. Da se z njim ukvarja še po tolikšnem času. Po pol leta. Nenavadno. A čas je tekel. Na njegovo opazovanje slike se je navadila, kot se pač človek navadi na marsikaj. Na dež, mraz, sonce, toploto. Na letne čase. Na dneve in noči. Nič neobičajnega več ni bilo v tem. Vse prihaja in odhaja, nič več skrivnosti ni bilo v njunih letih. Vsaj presenečenj ne bi smelo biti. Recimo. Na neki način pa je oba presenetilo njegovo srce. Preveč se je gnal, leta mu več niso stala na strani, in prvi srčni napad je bil dovolj. Zjutraj, po tistem, ko je pristavil kavo, mu je postalo slabo. Spet se je ulegel, da mine slabost. Je vedel, da je srce; že kdaj prej mu je zmanjkovalo sape, ga stiskalo v prsih, a zdaj je bilo nekaj novega. Drugačnega. Hromila ga je ostra bolečina v prsnici. In strah, grozen strah, da bo umrl. Tisti trenutek. Še en pogled na sliko in adijo. – Umrl bom, je rekel ženi. Drugega več ni zmogel. Skočila je pokonci. Na telefon, poklicala rešilca. Prosila, naj hitro pridejo, le par minut vožnje so imeli iz centra. Potem je spet pohitela k njemu, v spalnico. Da bi mu pomagala, mu zmočila glavo, odpela srajco. Karkoli. Samo da ostane živ. Bila je prepozna. Ko je stopila do njega, k vzglavju, je videla, da ga ni več. Le truplo je še ležalo tam, s široko odprtimi očmi, ki so gledale. Ne v prazno. V sliko. Tisto na steni. On je odšel. Slika. Po tistem, ko njega več ni bilo in se je v prostore naselila neobičajna praznost in tišina, jo je opazila tudi ona. Nekako prvič. Organsko. Kot nekaj živega tam na steni. Domačega. Prej je tisočkrat in tisočkrat šla mimo nje, pa je ni pogledala, nikdar pomislila nanjo, a zdaj jo je naenkrat začutila. Njeno prisotnost v prostoru. Dihanje še nečesa drugega. Nekoga. Morda na sliki. V sliki. Recimo. Takrat je začela ona opazovati sliko na steni. S postelje. Zjutraj, v polmraku, ko se je prebujala, in zvečer. Tudi po tistem, ko je ugasnila luč. Včasih ponoči, ko se je prebudila in ni mogla več zaspati. Prižgala je luč in jo opazovala. Stezo. Drevje. Grmičevje. Je jutro ali večer? Kaj je na koncu steze? Kakšen pogled? Petnajst korakov, ne več, pa bi vedela. Ko bi lahko stopila noter ... In – na desnem robu slike je odkrila metulja. Drobnega, limonaste barve, komaj opaznega med drugimi barvami. Tistega metulja, o katerem ji je govoril on. To jo je razveselilo. Bogve, kaj vse bo še našla v sliki. Zagotovo bo, to je vedela. In še nekaj ji je bilo jasno – da ima dovolj časa … PLAŠČ V VETRU Najprej plašč. Zagledal ga je na ulici, vrženega po tleh, med kupom ostalih cunj. Na sejmu. Z ženo sta se vračala z obiska pri sorodnikih in spotoma zavila v mesto ob poti. Dan je bil siv in iz nizkih oblakov so padale drobne snežinke. Hotela sta popiti vroč čaj v enem izmed bifejev in se malo razgledati po starem delu mesta, po ozkih srednjeveških ulicah, ki so se stiskale pod utrdbo na griču. Ko pa sta zapeljala med ulice, sta naletela na sejem. Ulice proti zgornjemu trgu so bile nagneteni s kramarji in zaprte za promet. – Napravila bova ovinek in v mesto vstopila z druge strani, je rekel ženi. V tem vremenu ne bi rad veliko pešačil! Mesto, v katerega sta prišla, je poznal še iz mladosti, štiri leta je vanj zahajal v šolo na zgornjem trgu. Čeprav ga je sejemska gneča sprva presenetila, se je spomnil, da je bil v začetku zime v mestu vedno velik sejem. Takrat so mestne ulice preplavili kramarji, od starih cunj do živine, vse se je prodajalo in kupovalo, vsak je lahko prodajal, kar je hotel. Ta sejemski dan v mestu, na god ene izmed svetnic, ki je njegova zavetnica, se je ohranil skozi čas; zdaj se je le začudil, da sta z ženo na prav na tak dan prišla v mesto in naletela na sejem. Zapeljal je v ulico proti železniški postaji, nato pa zavil v levo proti griču, sledil ulici proti gornjemu trgu, se mu izognil v prvem križišču, kjer je cesta zavila v hrib, nato pa sta se spustila k ostankom starega mestnega zidu, na katerem je bilo vedno veliko prostora za parkiranje avtomobilov. Tam ga je čakalo presenečenje: tudi to parkirišče je bilo napolnjeno s stojnicami in prodajalci. Moral se je obrniti in zapeljati nazaj, na makadamsko parkirišče zraven železniške postaje. Zdaj sta se oddaljila od mestnega središča, do uličic pod gričem ju je čakala hoja; spomnil se je, da je v mladih časih do šole (v mesto je prihajal z vlakom) potreboval deset minut. Kakorkoli, do starega mestnega jedra sta morala peš in kmalu sta se gnetla med ljudmi na ulicah, med prodajalci in kupci. Prodajalo se je vse in na vsakršen način. Nekateri prodajalci so ponujali svoje blago na stojnicah, drugi pa kar na tleh, staro in novo, od pohištva in opreme za stanovanja do oblačil in hrane. Tam je zagledal plašč. Plašč kot plašč, iz debele modre klobučevine, z našitkoma na ramenih, kot da gre za kakšno vojaško oblačilo. Pa je bil le navaden moški plašč, že zdavnaj iz mode, in po obrabljenih robovih, kjer se je temna barva spreminjala v svetlo modrino, tudi precej ponošen. Bil je vržen po vlažnih tleh in na pogled je ocenil, da je njegove velikosti. – Plašč, je pokazal ženski, ki je prodajala cunje. Koliko? – Stotaka, je odvrnila. Nasmehnila se mu je in pokazala piškavo zobovje. Skoraj nov je … – Pa ja ne misliš kupiti te stare cunje, se je zgrozila žena zraven njega. Kaj boš z njim? – Za v avto, da ga vržem na tla in nanj pokleknem, če bi moral menjati gumo, se je izgovoril. Spomnil sem se, da nimam ničesar takega … – Ampak – tak plašč? se je žena čudila. Zakaj le? – Dvajset dam, reče prodajalki. Iz denarnice potegne bankovec, dvajsetaka, in ga pomoli ženski. Prav? Ženska ga je pogledala, nekaj hotela reči, pa si je premislila. – Prav, je pokimala in vzela denar. Še enkrat se je nasmehnila s svojimi škrbinami. Srečno, gospod! – Srečno, ji je odvrnil in stisnil zvit plašč pod pazduho. Klobučevina je bila vlažna in težka, čutil je njegovo težo, kot bi nosil majhnega otroka pod pazduho. – Ta plašč je za v smeti, je žena zmajala z glavo. Zakaj si ga kupil? V bifeju v eni izmed ulic sta pila čaj. Zvit plašč je bil položen na stol med njima. – Enak plašč sem imel pri petnajstih letih, ji je priznal. Prav tak, z našitki na ramenih, z globokima zarezama na levi in desni strani in z dvema vrstama gumbov. Starša sta mi ga kupila na sejmu – na takem, v tem mestu. Do konca srednje šole sem ga nosil, vse zime, vsak dan, drugega plašča nisem imel … – Pa ja ne misliš, da je to isti plašč? Kaj si storil s svojim? – Ne, kje pa, le enak je tistemu mojemu, je odkimal. Mislim pa, da sem plašč dal nekim ciganom, ki so prišli na vas. Nemogoče je, da bi bil isti, ta je tudi večjih mer, plašč za odraslega moškega, moj pa je bil fantovski, zadnjo leto je bil zame že malo pretesen. – Kaj boš naredil s plaščem? – Nič, pustil ga bom v avtu, če ga bom kdaj rabil za po tleh, je odvrnil. Zato sem ga kupil. Nič drugega se ni spomnil, zakaj bi lahko uporabil star plašč. Vedel je samo, da je plašč moral kupiti. Prvi trenutek, ko ga je zagledal, je vedel, da ga bo vzel. Zakaj? Ne, o tem pa si še ni bil na jasnem. Potem se o plašču nista več pogovarjala. Ker se nista hotela prerivati v sejemski gneči, sta se vrnila k avtu. Zvitek plašča je položil v prtljažnik, poleg kovčka. Preden je zaprl pokrov, je z dlanjo zdrsnil čez plašč, kot da se hoče še enkrat prepričati o njegovi resničnosti. Ovratnik je bil obdrsan po robovih, prav tako zaradi zguljenosti ni mogel prebrati napisa na našitku na žepu na notranji strani. Potisnil je roko v žep, iskal kakšen papir ali karkoli drugega, kar bi mu kaj povedalo o lastniku, pa ni bilo ničesar. Žep je bil prazen. Naslednja dva tedna je imel v službi veliko dela in domov je prihajal zvečer in utrujen, na plašč, ki ga je vozil v prtljažniku zadaj, ni niti pomislil. Tudi ob koncu tedna, v soboto in nedeljo, je bilo enako; približevali so se prazniki in z ženo sta po trgovskih centrih, ki so bili odprti vse dni, iskala darila za svoja otroka, potem pa še za ostalo sorodstvo in prijatelje. – Zdaj morava pogledati za darila, je vztrajala žena. Kasneje, proti koncu leta, bo že vse pobrano! Čeprav je bil utrujen, se je strinjal z njo. Lahko bi se ji upiral, ji odgovoril, da mu vsa ta darila in zapravljanje denarja zanje ne pomeni ničesar (kot najbrž obdarovancem ne), da je vse skupaj le prednovoletna histerija, ki jo izkoriščajo trgovci, ljudje pa so kot navadne ovce, ki drvijo v klavnice, kamor jih vabijo reklame – ne, nič takega ni rekel. Že zdavnaj se je glede tega predal, preveč zamer in hudih besed je bilo v preteklosti, ko se je upiral vsakoletnemu prednovoletnemu ritualu obdarovanja, zato ni hotel pokvariti vzdušja in pričakovanj pred prazniki. Nazadnje si je še žena izbrala svoje darilce, uvoženi parfum, in nakupi bi skoraj bili končani. Skoraj. Le še on ni imel svojega darila. – Kaj si pa ti želiš? Pomislil je – le kaj si želi? Pravzaprav nič. Saj ničesar ne potrebuje, edino, kar si je želel, je bil počitek, da se uleže na kavč in zapre oči. V prsih ga je neprijetno tiščalo in že nekaj dni je pokašljeval. Prehladi v mrzlem vremenu so bili nekaj običajnega in se zaradi tega ni vznemirjal, a počutil se je utrujenega in težkega, kot da ima telo iz svinca. – Pusti, je že v redu, ne potrebujem darila, je odvrnil ženi. Pojdiva domov, dovolj imam vsega! – Ne, tudi ti si moraš nekaj izbrati, vsaj kakšno malenkost, je žena vztrajala. Vsak je nekaj dobil, razmisli tudi zase, še je čas za darilo – Zavzdihnil je. Razmislil. Darilo? Le kaj –? Pa se je naenkrat spomnil na star plašč, ki ga je kupil na sejmu pred dvema tednoma. – Ga že imam, se je nasmehnil ženi. Dobil sem ga na sejmu, ko sva se vračala z obiskov. Se spomniš plašča? – Plašča? Tistega starega? – Tistega. To je moje darilo. – Ampak –? – Je že v redu, zame je zelo dragocen. Tisto ni navaden plašč, to je plašč, s katerim se lahko leta po zraku … Zasmejala se je. – Kaj govoriš otročarije? Letanje po zraku? Kje si to pobral? Zdaj se je zasmejal on. – Res, s takim plaščem sem se zavrtel in se dvignil v zrak kot vrtavka. V vetru. Ne samo enkrat ... Stresla je z glavo. – To so otroške igrice, sanjarije! Prikimal je. – Res so otroške igrice; rad sem se igral s tem plaščem in vrtel v krogu. Se spomniš tistih turških menihov, ki se ob glasbi vrtijo v krogu, s plaščem na široko odprtim? Vidiš, tako sem se igral tudi jaz. Kupil sem ga zato, da se še enkrat poskusim zavrteti, kot nekdaj. – Misliš, da boš poletel v zrak? ga je nejeverno pogledala. Kaj govoriš? – Ne vem – ali pa tudi. Zakaj pa ne? se je zasmejal. Res, zakaj pa ne? Pridi, še vedno ga imam v prtljažniku, pokazal ti bom! Vztrajal je, da sta se namesto domov po serpentinasti cesti dvignila na vzpetino nad mestom. Na drugi strani sedla je v majhni kotlini ležala vas, nad njo pa se je širilo hribovje, poraslo z gozdovi. Včasih sta z ženo hodila tja gor, do tiste čistine, in uživala v razgledu nad dolino. Ali pa sta hodila samo zato, da sta se nadihala svežega zraka in preznojila. Oba sta delala v pisarnah in takšno delo je njega še posebej zdelovalo. Včasih je komaj čakal, da gre ven, se zagrize v tiste serpentine in si napolni pljuča z zrakom. In se prevetri. Če ne prej, ga je čakal veter na vrhu sedla, tam je vedno pihalo. Včasih bolj, včasih manj. Tudi zdaj je čez sedlo vlekla šibka, a mrzla sapa. Ustavil je na robu ceste, izstopil iz avta in iz prtljažnika vzel star plašč. Slekel si je bundo in si oblekel plašč. Bil je njegovih mer. Le okrog pasu je bil rahlo pretesen; tisti, ki ga je nosil, je bil suhe postave. Spodnjih gumbov si ni zapel, pustil jih je odpete. – Pridi, boš videla, kako se bom vrtel! je poklical ženo iz vozila. Poskusno se je zavrtel okrog svoje osi. Spodnji robovi plašča so se takoj dvignili in začutil je njihovo težo, kot da se plašč hoče odtrgati od njega. Potem se je ustavil, že nekaj obratov ga je upehalo. – Super je, je zaklical. Pridi vsaj pogledat! Žena je izstopila. Še vedno je zmajevala z glavo. Nekaj si je mrmrala, pa je ni slišal. – Poglej, kako se vrtim! je zaklical. Tako sem se kot mulc igral s plaščem! Super! Spet se je zavrtel. Robovi plašča so se dvignili in zarezali krog v zrak, zdaj je bil on vrtavka, središče vrtenja, in – kot je to videl po televiziji pri turških plešočih menihih – je levico usmeril proti tlom, desno roko pa z dlanjo obrnil proti nebu. Zaprl je oči. Vrtel se je in vrtel, ni več čutil svinčene teže telesa, z vrtenjem je postajal lažji, kot da mu je plašč odvzel neprijetno težo. Čutil se je eno z njim, bil je os vrtenja in v tej osi je bil center vsega vesolja. Zvezde so mu plesale okrog glave, sonca in planeti so se mu približevali in nato spet izginjali, rojevala so se nova sonca in galaksije in umirale pred njegovimi zaprtimi očmi, v črnini teme, ki so jo kdaj pa kdaj razsvetlili roji kometov; zdrsnili so mimo njega in za seboj pustili srebrno sled. Prebudil ga je krik. Odprl je oči. Kdo kriči? Pogledal je naokrog, še vedno se je vrtel, v istem ritmu kot prej, vse je bilo enako – vendar drugače: zdaj je bil visoko v zraku. Spodaj pod seboj je zagledal asfaltni trak ceste in avtomobil, zraven je stala njegova žena. Nekaj je vpila in mahala z rokami. Slišal je njeno vpitje, a besed ni razumel. Bil je previsoko in še vrtel se je. Da se je dvignil v zrak, ga sploh ni presenetilo. In vse tisto, kar je videl s svoje višine – dvigal se je višje in višje – ga tudi ni vznemirjalo. Nasmehnil se je. Le zakaj se ljudje spodaj razburjajo? Spodaj, na cesti, se je ob ustavljenem vozilu ustavil še en avto. Dve osebi, moški in ženska, sta stekli k ženski, ki je klečala na tleh, ob ležečem moškem. Ženska jima je nekaj govorila, pojasnjevala in krilila z rokami. Moški se je sklonil k ležečemu telesu, ženska pa je iz žepa nekaj potegnila in prislonila k ušesu. Telefonirala je. Klicala je nujno pomoč. Rešilca. Ko so na sedlo prišli reševalci in zdravnik, moškemu na tleh niso več mogli pomagati. Zdravnik je pregledal truplo moškega, ležečega na starem plašču, in lahko ugotovil le še smrt. Infarkt. On, za katerega je veljala ta ugotovitev, ga več ni mogel slišati. Bil je že previsoko, preveč oddaljen od vsega, kar se je dogajalo spodaj na sedlu. Ceste pod njim so postajale le ozke črte, mesto pa gruča škatel, ki so z vsakim trenutkom postajale manjše in se spreminjale v drobne pike, ki so se zlivale v neprepoznavno barvo okolice, površine vsega planeta. Na neki točki je tudi ta izginil. DRUGO IME JOSIFA BALOKA Zgodba pripoveduje, da se je Jakob Sewerus, višji sodni svetnik in predsednik velikega kazenskega senata okrožnega sodišča, nekega jutra zbudil s tujim imenom na ustnicah. Sanj se ni več spominjal, niti ni vedel, ali ime izvira iz njih. Skozi napol zastrte zavese je gledal na vrt pod hišo. V mrzlem in ivnatem jutru je bilo drevesje nestvarno belo in tuje. Pri oblačenju, nato pa med požirki vroče črne kave, ki mu jo je pripravila gospodinja, je razmišljal, ali je ta tuja nestvarnost jutra v kakšni povezavi z imenom, ki se ga ni mogel iznebiti iz misli. Čutil ga je kot tujka, ki se kot razbesneli pes zaganja v zamreženo ograjo in vanjo zasaja zobe. Gospodinji, ki je opazila njegovo zaskrbljeno molčečnost, je pojasnil, da ga boli glava. Neprijeten jutranji občutek ga je spremljal tudi na glavni razpravi. Bežno je pozdravil sodnike prisednike, z vljudnostnim prikimanjem pa še državnega tožilca ter obto- ženčevega advokata. Ko se je živahen nemir v dvorani polegel, se je sojenje Josifu Baloku, posiljevalcu in morilcu dvanajstletnega dekleta, Rezine Pečkajeve, nadaljevalo. Zunaj, pod bledim januarskim soncem, se je na drevesih topilo ivje in nestvarnost jutra je izginjala v običajne podobe mesta: po ozkih mestnih ulicah so se drenjali kmečki vozovi s konji, v rahlo južnem vremenu so se po edinem drevoredu kostanjev, katerih krošnje so bile sedaj gole in kvišku k nebu štrleče – kot roke pri molitvi – sprehajale matere z otroki, tu pa tam še kakšen upokojenec, ki je ščebetavim vrabcem drobil suhe rezine kruha; v uličnih trgovinah so ljudje kupovali meso, slanino in klobase, štruce kruha so izginjale v nahrbtnike, po gostilnah se je točilo vino in žganje, dišalo je po golažih in kislem zelju. Vse to je nezavedno čutil Sewerus, ko je v premalo osvetljeni sodni dvorani poskušal prepoznavati obraze, ki so se proti zadnjim klopem izgubljali v polsencah. Občinstvo je v tišini poslušalo tožilčev zaključni govor. V nezračnem prostoru, napolnjenem z vlažno sapo, da so se po zarošenih šipah zlivali potočki vode, je bilo čutiti napetost bližajoče se končne odločitve. V tišini kratkega tožilčevega predaha so besede Jakoba Sewerusa, izrečene v njegovi zamišljenosti in izven sodnega protokola, povzročile rahlo presenečenje. – Lendos Pawlok. Ob zvenu svojega glasu se je zdrznil tudi sam. Da bi prikril lastno zadrego in pojasnil izrečeni besedi, je glasno vprašal obtoženca: – Obtoženi Josif Balok, poznate kakšno osebo z imenom Lendos Pawlok? Bilo je ime, ki ga je Sewerus nosil v mislih od navsezgodaj in ki ga je do tega trenutka neprijetno vznemirjalo. V drobnih obtoženčevih očeh je za razliko od dosedanjega sovraštva zaznal strah, naslednji trenutek pa se je Balok pognal kvišku in zahropel proti Sewerusu: – Prekleti ... Še preden sta k njemu priskočila paznika, ga je zagrabil silovit kašelj. Njegovo zajetno telo se je v sunkih stresalo, tudi potem, ko se je zrušil na kolena in si z vklenjenimi rokami nemočno skušal strgati belo oškrobljeni ovratnik zapete srajce. Nato je padel po tleh, ves negiben in pomodrel v obraz. V vpitju in zmedi, ki sta zavladala v sodni dvorani (nekaj ljudi se je križalo in glasno molilo), je Jakob Sewerus poslal po zdravnika, prekinil sojenje in izpraznil dvorano. Petnajst minut kasneje je prispel zdravnik iz bližnje mestne bolnišnice in ugotovil le še obtoženčevo smrt. Primer obtoženega Josifa Baloka je bil s tem, vsaj z juridičnega stališča, in potem, ko se je pri sodnem raztelešenju njegovega trupla ugotovila smrt zaradi mrtvine srčnega mišičja (posledica začepljenja ožilja), zaključen. O njegovi smrti je v javnosti nastalo več razlag. Po prvi, ki se je opirala na izsledke eksaktne medicinske znanosti, ki temeljijo na principu delujočih neposrednih vzrokov in posledic, je bila Balokova smrt le naglo odmrtje srčnega tkiva zaradi zamašitve arterije in nič več. V meščanskih krogih, kjer je prevladovala pozitivna znanost kot posledica zmernega političnega liberalizma, je bilo s tem vsako drugačno tolmačenje tega primera označeno kot zgolj šarlatanstvo in izkoriščanje ljudske praznovernosti. Druga razlaga, ki se je tudi opirala na izvide sodne prosekture, je svoje utemeljevanje materialnih vzrokov Balokove teatralne smrti (iz komentarja dogodka v lokalnem časopisu) iskala v njegovem nezdravem načinu življenja. S tem je le nadgrajevala prvo razlago in izključevala kakršno koli višjo sodbo za očitani zločin. Sodišče o tem ni razsodilo, drugi na tem svetu pa takšne pravice nima. Tako se je na zatožni klopi (iz istega časopisnega članka) znašla vsa tista količina mastne svinjine, sveže obarjenih klobas, prekajenih salam in pršutov, preveč začinjenih paprikašev, vampov, ocvirkov, v masti plavajočih sirovih pogač in še marsikaj drugega, vse zalito z močnim črnim vinom iz Balokove kleti, kar je predstavljalo pokojnikov običajni jedilnik. Dolgo v noč trajajoče požrtije na njegovem posestvu so bile dobro znane marsikateremu mestnemu trgovcu, sam Balok pa se je rad pobahal, da so tudi župan in veljaki iz mestne hiše pri njem pogosti gostje, posebej še ob koncu žetve ali pa za časa trgatve. Kljub vsem verificiranim znanstvenim razlagam pa je en del javnosti, predvsem tisti iz revnih hribovskih vasi, kjer je živela družina nesrečne Rezike Pečkajeve, videl v Balokovi smrti sodbo najvišje in neubežljive pravičnosti na tem in onem svetu. S tem znamenjem božje previdnosti si je Devica črnogorska, zaščitnica istoimenske romarske cerkve v bližini mesta, prislužila marsikatero svečo na svojem oltarju, velike cerkvene ladje pa so se ob mašah ponovno napolnile z ljudmi. Tistega dne je Jakob Sewerus, kljub neprijetnemu dogodku v sodni dvorani, po kosilu in popiti skodelici kave mirno zadremal v naslanjaču domačega kabineta. Prebudila ga je šele gospodinja s klicanjem na večerjo. Neprijeten občutek in nemir od jutra sta popolnoma izginila. Naslednja jutra in dnevi so mu minili običajno: v vsakdanjem študiju sodnih spisov. Bolj kot ime, ki ga je na dan Balokove smrti izgovoril in bi ga tudi pozabil, če si ga ne bi zapisal v beležnico, ga je začela vznemirjati okoliščina, da se mu je to ime pojavilo v mislih nepričakovano na dan izreka sodbe o Balokovi krivdi. Pri ponovnem študiju tega primera se mu je le potrdil občutek, ki ga je spremljal ves čas sojenja: neprepričljive izpovedbe obremenilnih prič in pomanjkljivi posredni dokazi bi po vseh pravilih kazenskega jusa mogli pripeljati le do obtoženčeve oprostitve. Vsa tožilčeva vztrajnost je bila tu zaman; priče se dneva dogodka – čeprav je od njega minilo le nekaj mesecev – niso več spominjale ali pa niso ničesar videle. Nerazumljivo počasna in površna policijska preiskava (vsaj v prvih dneh odkritja zločina), ki je iskanje osumljenca zapeljala v napačno smer, je le še dodatno šibila tožilčeve dokaze. Ali je Josif Balok storil zločin, katerega je bil obtožen? Intimni Sewerusov občutek, ki si ga je v svoji tridesetletni sodni praksi, najprej na okrajnem, nato pa še na okrožnem sodišču, do potankosti izostril, ni dopuščal dvoma: Josif Balok je bil kriv. Vendar samo njegovo notranje prepričanje ne bi zadostovalo za obsodilno sodbo. Premalo je bilo objektiviziranih razlogov z dokazi (Sewerus se je zavedal njihove šibkosti), ki bi kazali pot, po kateri je sodišče prišlo do svoje odločitve. Ali je bila Balokova smrt popolnoma razjasnjena? Jakobu Sewerusu so bili znani izsledki iz sodne prosekture. Pomenili so mu le gola dejstva, odgovora na postavljeno in vznemirjajoče vprašanje pa mu niso dajali. Smrtna groza v Balokovem pogledu ob omembi imena Lendos Pawlok in njegov nenavadni predsmrtni izbruh sta Sewerusa znova in znova vračala k nenavadnosti in čudni vznemirjenosti tistega jutra, ko je prvič v svojih mislih naletel na ime Lendos Pawlok. Lendos Pawlok? Sewerus je bil prepričan – ob tem se je opiral na svoj dober spomin – da se v svojem življenju s tem imenom še ni srečal. Kljub temu je naročil svojemu tajniku, da je v vseh spisih iz zadnjih tridesetih let pogledal za imenom Lendos Pawlok. Iskano ime v sodnih registrih ni bilo zabeleženo. Prav tako je ostalo nepoznano tudi po diskretnih poizvedbah pri centralnem policijskem uradu v prestolnici in brskanju v poimenskih arhivih časopisnih hiš. Ničesar, kar bi nosilo ime Lendos Pawlok, ni bilo mogoče najti. Zgodba še pripoveduje, da Jakob Sewerus svojega iskanja, četudi je bil primer Balok že zdavnaj zaključen in sodni spis arhiviran, ni nikdar opustil. V letih pred smrtjo se je oprijel kabalistične razlage, po kateri ima vsaka stvar in vsako živo bitje poleg svojega imena, ki ga javno uporablja, še eno, skrivnostno ime. To obsega in izraža njegovo bistvo, položaj in vlogo v vesoljni harmoniji. Skrivno ime je skrbno varovano in dostopno le redkim izbrancem. Mitske zgodbe govorijo, da so javna razodetja skrivnih imen povzročila razrušitve še tako nepremagljivih mest in nagle smrti tistih, ki so ga nosili. Jakob Sewerus je kljub šibkosti svojega telesa in pogostim boleznim, ki so ga pestile – v zadnjih letih mu je začelo pešati srce – dočakal visoko starost. Umrl je neke vročične in soparne poletne noči. Gospodinja ga je našla šele zjutraj: rahla sapa vetra, ki se je prikradla skozi odprta okna, je valovila zavese in metala nestvarne sence po mirnem obrazu pokojnika. Na nočni mizici zraven postelje je ležala odprta knjiga. Njenega naslova ni nihče pogledal, prav tako ne prebral nenavadnega imena, ki je bilo s hlastnimi potezami svinčnika zapisano na vrhu strani. ODGOVOR VETRA Veter. Le pihljaj sape ali zateglo tuljenje burje, ki se zaganja v zaprta polkna na oknih, oboje je bil isti znak. Signal. Ali celo pozdrav. Karkoli je že pač lahko bilo. A bilo je nekaj. On je to vedel. Lahko se je zaprl skoraj nepredušno v stanovanje, zapahnil okna in vrata, a tistemu ni mogel uiti. Naenkrat so se zganile gube težkih zaves in okrog glave je začutil gibanje zraka. Pihljaj, komaj opazen, začuten. Bi ga marsikdo ne opazil, spregledal, a ne on. On je že vedel, po vseh teh letih je zaznal najmanjšo podrobnost, vsakršni migljaj sape. Ko mu je zdrsnila preko obraza kot kakšna dlan. Zunaj na prostem, na ulici, pa je bil sunek vetra včasih podoben udarcu s pestjo. V pleča, hrbet, prsi, tudi v obraz, da mu je vzelo dih in se je moral obrniti v zavetrno stran, da je spet zadihal. Da je živel. Drugače bi ga sunek vetra zadušil, vsaj tisti hip se mu je tako zdelo. Kot bi mu kdo tiščal dlan čez usta. Vendar je kmalu prenehalo. Ker je bil samo veter. Recimo. Odprtih trgov in ulic ni maral. Bile so preveč vetrovne zanj in ob sunkih vetra, ki se je zagnal vanj – četudi maloprej še ni bilo nikjer čutiti nobene sape – se je počutil nemočen. Izgubljen. Ker ni imel nobene opore, za katero bi se zagrabil. Veter mu je poskušal spodnesti tla pod nogami in ga zvleči v svoj vrtinec. Kot bi se igral z njim. Takrat se je moral spustiti na tla, se skrčiti in napraviti majhnega, podobnega kepi, prilepljeni k tlom. Zato se je vedno plazil ob zidovih in ceste ter trge prečkal hitro, oprezajoč naokrog, kot da je begunec, ki ga zasleduje nevidni preganjalec. Veter kot zasledovalec. Zdaj, v zaprti sobi, ali pa kje drugje, vedno je čutil njegov dih v bližini. V čakalnicah, uradih, avtobusih, vlakih, bolnišnicah in ambulantah, kamorkoli je šel, zmerom ga je spremljal veter. Butnil je v prostore skupaj z njim, takoj ko je odprl vrata. Naslednji trenutek je že završal po hodnikih in avlah. Tik pred tem pa se ni zganil niti list papirja. Še v dvigalu ga je čutil, kroženje sape okrog obraza. Ali v kakšni kleti, brez oken in pod zemljo, kjer je na nenavadni piš vetra opozarjalo drhtenje pajčevine pod stropom. Veter. V začetku je veter krivil za svoje sinuse in prehlade, za bolečine v glavi, ki so ga spravljale ob pamet. Tiste dni ni bil sposoben ničesar delati, le zavijal si je glavo s šali, da se ubrani vsakršne sape vetra. Vsakega piša. Kajti veter je bil tisti, zaradi katerega je bil bolan, to je bil prepričan. V dnevih, ko je po ulicah zavijala burja, se rajši ni prikazal na prostem. Če je le mogel, se ji je poskušal izogniti. Takrat si je želel le oditi nekam drugam, pobegniti daleč stran, kjer ni vetra. In ponavadi, takoj ko se mu je bolečina v glavi unesla, je tudi odšel. Izginil kot veter. Ne prvič, prihajanje in odhajanje je bila njegova stalnica v življenju. Feliks B. ni bil iz tega mesta, kjer je trenutno živel. Tu je imel le sobo v samskem domu, drugega ničesar. Lahko bi v vsakem trenutku odšel, zadrževalo ga ni nič. Tistim, ki jih je poznal, bi lahko napisal na listič sem odšel, drugega ne. Ni jim imel kaj za pisat, pojasnjevat. Od njega to ni nihče pričakoval, niti on ni nikdar nikomur ničesar obljubljal. Ne vem, kdaj bom odšel, je pravil. Res ne vem. Ker tudi ni vedel. Pri štiridesetih letih je menjal veliko služb in tudi veliko mest. Po poklicu je bil šofer, prevažal je tovore s kamioni, kamor so ga pač poslali. Prav, je vedno pokimal. Kdaj grem? Tako je odhajal in prihajal, šoferje so vsepovsod vedno potrebovali, znal pa je poprijeti tudi za kakršnokoli drugo delo, kot delavec na gradbiščih ali pa kje na polju pri kakšnem kmetu. Nikjer pa ni pustil korenin, niti polnega leta ni zdržal na enem kraju. Ko je začutil nekaj v zraku, je izginil. Še prejšnji dan je običajno delal in niti omenil ni, da namerava odpotovati, naslednje jutro pa ga več ni bilo. Feliks je zdaj bil že pol leta v istem kraju in vanj se je že naselil nemir. V zadnjem času je v tuljenju burje, ki se je zaganjala v okna, slišal nekaj več; bilo je nekaj drugega, ki se je oglašalo skozenj. Ga klicalo. Podobno je bilo jokanju otroka na dvorišču, a ko je pogledal skozi okno, je bilo vse prazno, nikjer nikogar, le veter je majal krošnje starih platan. Včasih je s hodnika slišal ihtenje, nekakšno moledovanje, a tudi to je izginilo, ko je odprl vrata. Objel ga je nenadni piš vetra in to je bilo vse. Skoraj vse, ker je bilo še nekaj. Čutil je dotik tega, ko je zdrsnilo mimo njegovega obraza. Tisto nekaj. Nekaj, kar ga je spomnilo na bregove, kjer je odraščal. Trideset let in več nazaj. Skoraj morje časa. Nekaj, kar ga je spremljalo ves čas in ga ni zapustilo med njegovim potepanjem po svetu. Feliks B. je bil rojen ter je odraščal na bregovih, kjer so se pozimi zaustavljali ledeni vetrovi iz vzhodnih ravnin, v poletjih pa je prav isti veter prinašal vročo in umazano prst iz ravnic, ki so se slutile za obzorjem. Ljudje so takrat hodili naokrog z rdečimi, vnetimi očmi, kot bi se vselila vanje neka žalost, istočasno pa jeza, ko jim je pesek škripal med zobmi. Kot otrok je pozimi prisluškoval tuljenju vetrov, ki je bilo podobno volčjemu, kot da so se med brege priklatila lačna volčja krdela hladnih step, poleti pa se je pred vetrom in peskom skrival v hiši. Kljub temu je bil njegov obraz v tistih vetrovnih dneh zaripel in oči kalne, kot bi za nekom žaloval. – Je to zdaj isti veter, kot takrat iz otroštva, ki se mi oglaša? se je spraševal Feliks. Po pripovedovanju očeta je tisto novembrsko noč pred toliko in toliko leti, ko se je rodil, zunaj tulil veter, njegova mati pa je v bolečinah izgubljala zavest in vpila v nekem neznanem jeziku. Babica, ki je pomagala pri porodu, je povedala, da je to jezik ljudstva, ki živi pod planinami na drugi strani velike ravnice, od koder pihajo vetrovi. Neka duša, ki jo je veter prignal sem čez, se oglaša, je znala povedati; v svoji porodniški praksi je že dvakrat doživela nekaj podobnega. Duši je treba pomagati, če ne, bo odnesla porodnico z otrokom vred s sabo. Molili so, dokler se otrok ni rodil, tri zdrave Marije in tri očenaše, šele potem se je porodnica umirila in je prišla k zavesti. Rojeno dete je bilo malo večje od mačke in po besedah babice bi lahko umrlo v treh dneh. Če te dneve preživi, bo živelo. Otrok je preživel, njegova mati pa ne. Umrla je na tretji dan, še je zunaj jokajoče tulil veter, in trosil prvi sneg tiste zime. Na dan pogreba je bil že pravi mraz, pod pednjem zapadlega snega je prst zamrznila in na pokopu so kepe zemlje votlo odzvanjale po pokrovu krste. Ti votli odmevi in žvižganje vetra med cipresami so bili pokojničina edina muzika. Tisto noč pa je veter utihnil in se znova oglasil šele čez tri mesece, ko so ljudje že pričakovali konec zime; nasul jim je snega, ki je zdržal do konca marca, zemlja pa je odmrznila šele v aprilu, s prihodom južnega vetra, ki je z juga privršal v ravnico. Veter. Feliksu je veter vdiral v sanje in ko se je prebujal, ni vedel, ali je maloprej zunaj še resnično zavijala burja ali pa je njene udarce ob zaprto okno le živo sanjal. A ko je prižgal luč in prisluhnil šumom zunaj, ni slišal ničesar, le zavese so še nihale, kot da jih je zganil veter, ki pa ga ni bilo nikjer. Kot otroka ga je vse to vznemirjalo: – Veter? Od kod le? Okna so zaprta, tudi vrata, v sobi je sam – ali pa ne? Ugasil je luč, a spal ni do jutra. Prisluškoval je v temo, skoraj že zadrževal sapo, da bi slišal kakšen šum, nekaj, kar bi ga opozorilo na prisotnost še nekoga drugega. Pa nič. Ko se je naredil dan in je vstal ter stopil iz hiše, pa je veter butnil vanj, kot bi čakal le nanj. Feliks je spraševal ljudi, ko je prihajal v nova mesta in vedno znova naletel na veter: – Je vaše mesto vedno tako vetrovno? Nenavadno ... – Veter? so se čudili ljudje. Še maloprej ga ni bilo, pravkar se je pojavil … Vedno enaka vprašanja, enaki odgovori, kamorkoli je prišel – vsaj v začetku njegove poti. Potem, na neki točki svojega življenja, pa je nehal spraševati. Začutil je, da odgovor že pozna in da je vse – čeprav čudno – nepotrebno vznemirjanje drugih. Bilo je običajno septembrsko jutro, ko je Feliks vstal. Napravil se je, kot da gre na delo, v zajtrkovalnici samskega doma je popil kavo in stopil na ulico. Dan je bil oblačen, vendar je vedel, da se bo oblačnost kmalu raztrgala in bo posijalo sonce. Že nekaj dni je bilo tako, toplo poletno vreme se je zavleklo še v zgodnjo jesen. – Kam greva? je vprašal. Sebe in še nekoga ob sebi. Piš vetra, ki se je zagnal vanj, ko je odprl vrata. Tako je bilo vsako jutro, kot bi se kuža razveselil svojega gospodarja. Sunek vetra mu je pred noge zvrtinčil odvržen časopis. Feliks je pogledal naslov v časopisnem članku, omenjen je bil nek kraj na jugu dežele, bil mu je znan. – Prav, pa greva, je rekel in se napotil po ulici. Za njim je veter vrtinčil odpadlo listje dreves. TEDEN LOVA V popoldansko tišino se je zarezalo divje zvonjenje telefona. Spogledali smo se; Joc in Peter sta mi prikimala, ko sem segel po slušalki. – Bežite, Stane! Izdani smo! je na drugi strani nekdo zatulil v slušalko. Prepoznal sem Marjanov glas. Čakali smo nanj, moral bi se nam pridružiti že pred pol ure. Trenutek zatem se je iz slušalke razlegel trušč. Mešale so se kletvice in kriki; posameznih glasov ni bilo mogoče ločiti. Slušalka je najbrž treščila na tla ali pa je po njej padel udarec – s puškinim kopitom. Zveza je bila prekinjena. – Marjana ne bo! Gremo! sem pozval druga dva. Hitro, nimamo več veliko časa! Nista spraševala. Zmečkala sta napol pokajeni cigareti v pepelnik in pograbila svoja nahrbtnika. – Nekdo nas je izdal, Marjana so že prijeli, sem jima kratko pojasnil. Za drugo ni bilo časa. Joc je nekaj zasikal skozi zobe. Z Marjanom sta si bila zelo blizu. Odprl sem vrata na stopnišče. Spodaj v pritličju se je slišal hrup; nekaj ljudi se je naglo vzpenjalo po njem. Zagotovo so bili namenjeni k nam. Glavni izhod nam je bil zdaj zaprt. Ostala sta le še balkon in zasilno stopnišče. Pognali smo se nanj. Zadnje metre spusta smo poslušali razbijanje zgoraj po vhodnih vratih stanovanja. Za trenutek so zadržala zasledovalce. Dovolj, da smo stekli čez dvorišče v kritje stranske ulice. Kljub temu se je za nami zaprašilo nekaj krogel iz avtomatskega orožja. Tisti zgoraj so streljali bolj iz jeze; bili smo že na varnem – no, vsaj upali smo tako. Na glavni ulici smo se pomešali med ostale ljudi. Večina je hitela proti centru mesta na vsakovečerni shod. Na velikem mestnem trgu jih je čakala znana predstava: prižiganje velike grmade. Med drugimi nesrečniki bo nocoj na njej končal Marjan – seveda, če so ga ujeli živega. Nasproti nam je prišel odred Mlade straže, še golobradi fantje in punce, ki so komaj začele zoreti v dekleta. Tisti v prvih vrstah so nosili prapore, punce za njimi so ponosno korakale in mahale s papirnatimi zastavicami. Njihove uniformirane rdeče srajce in modre rutice okrog vratu so se mi zagnusile. Nekaj krvavega je bilo na njih. Rdečelasa debeluška z drobnimi mozolji na licu je najbrž opazila mojo grimaso, ko sem jo pogledal. Ostro je zapičila vame oči. Fantu zraven je z roko pokazala proti meni. Nekaj mu je rekla; še več pogledov se je uprlo v našo trojico. Postalo mi je vroče. Nismo smeli izgubljati časa. Začel sem se prerivati med ljudmi. Čim dlje od množice, od teh ljudi. Stekel sem. Dve hiši naprej se je širil manjši park, s spodnjim delom se je dotikal južne četrti. Od tam ni bilo daleč do hribov nad mestom. Med njimi bi bili varni pred zasledovalci. Ozrl sem se; Joc in Peter sta mi sledila. Trideset korakov za njima se je prerivalo dvoje ali troje fantovskih glav z rdečimi rutami. – Sledijo nam! je zasopihal Joc, ko me je dohitel. Prekleti smrkavci, kar na ulici bom opravil z njimi! Segel je pod jopič, po pištolo. Zagrabil sem ga za roko: – Ne nori, niso sami – poglej! Zadaj med množico so za nami hitele visoke postave z rdečimi čeladami: njihova milica. Proti njim nismo imeli možnosti. Bili so odlično oboroženi in niso zlahka odnehali. Edina rešitev je bil beg. Pri vhodu v park naju je dohitel Peter. Od teka je bil zaripel v obraz. Poznalo se mu je, da je nekoliko debelušen in nevajen naporov. Čimprej smo morali stran od zasledovalcev, Petru so zmanjkovale moči. Stekli smo med zavetje okrasnega grmičevja, ki se je bohotilo ob stezicah. Cvetoči grmi so zaradi svetlobe poznega popoldanskega sonca skoraj goreli z rumenimi plameni, kot majhne grmade. Pod krošnje starih platan so lezle sence, hiteli smo za njimi in travnate gredice so dušile naše korake. Park je bil prazen, nikogar ni bilo na obrežju zapuščenega ribnika, le vrbe žalujke so v zeleno gladino namakale svoje krošnje. Park sem poznal še iz otroštva; v njem sem se skupaj z ostalo otročadjo lovil in igral skrivalnice. Na bregu na drugi strani je v ribnik pritekal hudournik. Njegova struga je bila vedno zaraščena z gostim grmovjem. Zdaj, v tem času, bi morala biti suha. Po njej bi se lahko neopazno umaknili v ozke ter nepregledne ulice v delavski četrti na jugu mesta. Zaklel sem, ko smo prišli bliže. Grmovja ni bilo, nekdo ga je posekal najbrž za kurjavo pozimi, po razpokani betonski strugi pa se je leno valila smrdljiva mlakuža. V ribnik so se stekale mestne odplake. – Tja čez bo treba, sem rekel. Pokazal sem na konec parka, v smeri prvih hiš, ki so se z opečnatimi hrbti streh dvigale izza zadnjih dreves. Poskušali se bomo prebiti po drugi strani! Struga je bila široka slaba dva metra. Z nekaj koraki zaleta sem jo preskočil, tudi Joc. Peter si je najprej snel nahrbtnik in ga vrgel na drugo stran. Negotovo je premeril ožino. – Pohiti! ga je Joc priganjal. V daljavi smo zaslišali pasje lajanje. Zasledovali so nas s psi. Morali smo pohiteti, če smo si hoteli rešiti žive glave. Peter se je pognal naprej in skočil. S kolenom je treščil ob betonski rob struge in zatulil od bolečine. Preden se je zvrnil nazaj, sva ga zagrabila in odvlekla s čistine. Moral se je krepko udariti, stokal je; na hlačnici pod kolenom se je zardečil krvav madež. – Bo šlo? sem ga vprašal. Pasje lajanje se nam je bližalo. Poskušal je vstati, a se je takoj sesedel. – Ne morem! je skoraj zahlipal. Najbrž je šla prekleta kost! – Nesla te bova, na hrbtu, je živčno prekinil Joc. Te že spraviva na varno! Snel si je nahrbtnik. – Brez veze, Joc, zame je končano! je Peter stresel z glavo. Dobro se je držal. Spravita me k tistemu zidu, tam jih počakam. Ne bodo šli zlahka mimo. Se bosta vsaj vidva prebila! Imel je prav; to je bila naša edina rešitev. S Petrom na hrbtu ne bi prišla daleč. Pomagala sva mu k zidu v bližini. Bil je ostanek spomenika, ki je nekoč krasil park. Peter je izvlekel cigareto in si jo prižgal. Obse je položil pištolo in dve ročni bombi. – Srečno! Zdaj pa pojdita! nama je zaklical. Potem naju ni več pogledal. Z roba ribnika se je razleglo nekaj strelov in krogle so zažvižgale nad našimi glavami. Čez čistino sta se zapodili dve pasji mrcini. Stekla sva proti robu zelenja. Visoko poraslo grmičevje naju je skrivalo. Dva metra visoka kamnita ograja nama ni predstavljala večje ovire. Obesila sva se nanjo in prevalila na drugo stran, tri metre globoko, na ulični tlak. Iz parka so odmevali streli, lajež psov je utihnil. Med posamične strele – bili so Petrovi – se je mešalo lajanje avtomata. Ko sva z Jocom smuknila v senco razpadajočega stanovanjskega bloka, se je razlegla prva eksplozija. Malo zatem še druga: Petrov zadnji pozdrav. Nisva še bila na varnem. Streljanje je spraznilo ulico in skozi okna starih zgradb so oprezali nemi obrazi. Marsikdo bi lahko obvestil njihovo milico; nagrada na najini glavi je iz minute v minuto naraščala. Se ve, da denar nobenemu ne smrdi. Postajala sva dragocena divjad. Tisti, ki naju ujame, bo postal junak dneva. Tega zadovoljstva nikomur nisva hotela privoščiti. Pognala sva se v ozko prečno ulico. Po pločnikih so ležale razmetane smeti, iz prepolnih zabojnikov je zaudarjala smrdljiva sparina. Nikjer ni bilo nikogar, vendar sem čutil poglede, ki so nama sledili skozi priprta okna. V daljavi se je zaslišalo zavijanje avtomobilske sirene, prihajala je milica. Zaklel sem; spet so zavohali najino sled. Ulica se je končala z majhnim, umazanim dvoriščem. Vse naokrog so se dvigovale stare stanovanjske zgradbe. Čeprav se je z njih luščil omet in je bilo marsikatero okno razbito, niso bile prazne in zapuščene. Njihova vhodna vrata so bila trdno zapahnjena. Naprej nisva mogla: bila sva v pasti. Stekel sem do prvih vrat. Bila so zaklenjena. Prisegel bi, da sem trenutek predtem za njimi zaslišal škrtanje ključavnice. – Prasci strahopetni! sem zavpil in nemočno udaril po okovanem lesu. Tudi drugje je bilo zaprto. – Kam zdaj? me je pogledal Joc. Nisem mu odgovoril. V tistem trenutku sem čez cesto videl vrata, ki so se odškrnila. Nekdo nama je z roko pomahal, naj prideva bliže. Bil je starec, zelo star in podoben hiši, iz katere je prišel. Čez ponošeni suknjič je okrog vratu imel privezano modro ruto – njihov znak. Joc je izza pasu potegnil pištolo. – Umazanec stari! je zasikal vanj. Starčeve oči so se od strahu razširile. Dvignil je roke. – Ne, saj sem vaš ... Pokazal je dlan. Roževinasto kožo na prstih je imel porumenelo: znak cigaret. Joc je spustil pištolo. – In ta cunja? je vprašal in pokazal na modro ruto na starčevem vratu. – To ni nič, samo da mi dajo mir, je odvrnil, če bi bil mlad, bi šel z vama, tako pa ... Nekaj ulic stran je zatulila policijska sirena. Cviljenje gum se je slišalo do sem. – Pohitita, je rekel starec, tu zraven je pokrov mestne kanalizacije; po njej bosta prišla do glavnega voda, ki se izliva v reko. Slediti morata le vodnemu toku. Živčno je pogledal v smeri začetka ulice. Pohitita! Zelo blizu so! naju je priganjal. – Kaj pa, če je past? je podvomil Joc. Nisem ga poslušal. Ni bilo druge poti, sicer bo konec v vsakem primeru enak. Dvignil sem težki pokrov in se po zarjavelih železnih klinih spustil v jašek. Joc mi je takoj sledil. Pokrov nad nama se je treskoma zaprl. Bilo je temno in smrdljivo. Med opremo v nahrbtniku sva imela žepno svetilko in si z njo pomagala. Odplake so nama segale do kolen, za vrat – hodila sva sključeno, saj je bil strop nizek – pa nama je kapljala lepljiva umazana tekočina. Bila sva že daleč, vsaj zdelo se nama je tako, ko je odjeknila eksplozija. Rahel piš zraka je segel do naju. Bila je bomba. – Že vejo za naju, sem rekel. Lahko naju bodo počakali pri izhodu. Nazaj pa več ne moreva. Ustavil sem se in naslonil na vlažno steno. Iz žepa sem vzel zavojček cigaret in jih ponudil Jocu. Potegnil je eno, potem še jaz. Prižgala sva si jih z vžigalicami in globoko vdihovala opojni dim, ki je prijetno žgal v prsih. Kot bi bili najini zadnji cigareti. Sva res obsojena na smrt? Zaprl sem oči: stal sem v gozdni koči na hribu, okrog mene je bil mir, po smrekah so tekale veverice in močni vonj borove smole mi je dražil nosnice. – Naprej morava! se je Joc prvi dvignil. Še sva živa in svojo kožo bom drago prodal! Potrepljal je pištolo za pasom. Stopil sem za njim. Nekaj časa sva molče bredla, ko sem se presenečen ustavil; tok je postajal vidno močnejši in umazana brozga mi je segala že do sredine stegen. Tudi Joc se je zagledal v mokre madeže na hlačah. Spo- gledala sva se. – Prekleti hudiči, v kanal spuščajo vodo! Utopiti naju hočejo kot podgani! je zasikal. Šumenje toka je to potrjevalo. Gladina je hitro naraščala. – Čimprej se morava prebiti do glavnega jaška! sem zavpil. Zagnal sem se naprej. Joc mi je sledil. Kalna voda nama je kmalu segala že do pasu. Tok vode je bil vse močnejši in naju je spodnašal. Vodna gladina se je nevarno približevala stropu jaška. Nazadnje sem z glavo butal v zid in hlastal za zrakom. Nekje v temi za sabo sem slišal Jocovo čofotanje; bil je še živ. Rešil naju je glavni kanal. Tam je gladina začela upadati in nad sabo sem začutil tok zraka. Nad sabo nisem več tipal kamnitega stropa. V temi sem otipal rob police in se skobacal nanjo. Poklical sem Joca – oglasil se je. Hvala bogu, bila sva še živa. Izliv v reko ni bil zastražen. Skozi razpadajoče rešetke sva se zrinila brez težav. Verjetno niso pričakovali, da sva preživela. Bil je še dan in hitro sva se splazila v obrežno grmovje. Na mostu so bile njihove straže in lahko bi naju opazili. – Tja gor morava, je rekel Joc. Pokazal je čez reko, proti hribu. Prikimal sem. Malo pod vrhom je bila skrita pečina, daleč stran od gozdne steze in vhod vanjo je bil zaraščen z gostim smrečjem. Bila je ostanek vojaškega rova iz neke stare vojne in le redki smo vedeli zanjo. V njej smo imeli spravljenih nekaj konzerv hrane in nujne opreme že od prej. Naslednje dni bi bila na varnem. Najina obleka je smrdela po odplakah kanalizacije in bila povsem premočena. Enako se je godilo z vsebino nahrbtnikov. Suhe so ostale le cigarete, varno spravljene v celofanskih zavojih. Bile pa so nerabne; vžigalice so bile mokre. – Jutri jih posušiva, sem glasno rekel, bolj zase kot Jocu. Sedaj bi se obema prilegla cigareta. Videl sem, da je Joc strgal cigareto in z zobmi mlel zlato rumeni tobak. Potem je vse skupaj izpljunil. – Ni isto kot dim, je zagodrnjal in se dvignil. Reko sva prebredla dva zavoja nad mostom. Potem sva se zagrizla v strmo pobočje hriba. Izogibala sva se uhojene steze, kjer bi lahko naletela na ljudi. Za en dan sva imela že dovolj težav in raje sva se plazila čez z robido zarasle kotanje in iskala sence v robu nizkega smrečja. Iz doline spodaj sva slišala hrumenje težkih vojaških kamionov, ki so se čez most vračali v mesto. Vmes je tu in tam zaprasketal rafal; streljali so verjetno iz objestnosti. Na naju so najbrž že pozabili. Le kdo bi naju lahko iskal na pobočjih hriba? Do skrivališča sva imela še dobro uro, ko sva prečkala širok travnik. Pod nogami nama je škripalo posušeno resje, v hrbet prijetno žgalo toplo večerno sonce, nekje visoko na nebu se je oglašal sokol; če ne bi premleval dogodkov zadnjega dne, bi se počutil kot na nedeljskem hribolazništvu. Mir je nenadoma zmotil ropot helikopterja. Prihajal je iz doline in se naglo približeval. – Saj ni mogoče, da nama sledijo! sem zavpil Jocu. Vseeno se raje skrijva v podrast! Stekla sva proti robu smrečja. Noge so se mi ugrezale v mehko travno rušo in nekajkrat sem se zavalil po tleh, ko mi je zmanjkalo tal pod nogami. Trušč helikopterja je bil čedalje bliže, gozdni rob pa še kakšnih sto metrov daleč, ko je prvič počilo. Zažvižgalo nama je nad glavama in eksplozija v pobočju nad nama naju je poškropila z drobci kamenja in prsti. Piš zraka me je vrgel na tla. Joc se je prvi pobral in stekel naprej. – Joc, lezi! sem zavpil. Bil je preveč očitna tarča, da ga ne bi opazili, borovje pa je bilo predaleč. Ponovno je počilo, bliže kot prej. Ognjeni plamen eksplozije je preklal ozračje. Streljajo z zažigalnimi raketami, sem pomislil. Zaprl sem oči. Še en strel in vsega bo konec. Nad sabo sem čutil senco helikopterja in piš vetra. Potem se je začuda vse končalo. Ni bilo novega strela. Ropot se je začel oddaljevati in nazadnje je sivi trup helikopterja zdrsnil nad vrhom hriba, v dolino na drugi strani. Dvignil sem se. Skoraj nisem verjel, da sem rešen. Okrog mene se je dvigal dim počasi tlečega resja. Joc je ležal tik ob gozdnem robu. Na moj klic se ni oglasil. Ko sem mu snel nahrbtnik, sem videl, da mu je drobec bombe razmesaril hrbet. Bil je mrtev. Ostal sem sam. Zavrtelo se mi je od žalosti in obupa. Tudi od besa; prekleti morilci, to mi boste plačali! Prišel bo moj čas – prišel bo naš čas! Za zdaj sem bil sam in nemočen; sedel sem. S tresočo roko sem segel v naprsni žep in izvlekel cigareto. Prižgal sem si jo na plamenčku, ki je požiral suho travnato rušo. Po nekaj naglih vdihih žgočega dima mi je odleglo. Moral sem razmisliti, kako naprej. Sonce se je približevalo zatonu in moral sem pohiteti, če sem hotel še pred mrakom priti do skrivališča. Odpravil sem se naprej. Šele takrat sem opazil nekaj drobnih letakov okrog sebe. Najbrž jih je ob napadu odvrgel helikopter, sem pomislil. Seveda! Pobral sem najbližjega in ne da bi ga prebral, sem vedel za njegovo sporočilo. Bilo je kratko; na rdeči podlagi je bilo z mastnim modrim tiskom napisano: Teden lova na kadilce. Zmečkal sem papir in ga odvrgel. Nasmehnil sem se; še nekaj dni in bo konec njihovega lova. Potem bomo na vrsti mi. Takrat se bodo oni skrivali in bežali iz mesta. V nahrbtniku sem že imel pripravljene letake; na modrem papirju je bilo z mastnim rdečim tiskom napisano: Teden lova na nekadilce. Nič več. Še tri dni in potem se spustim v dolino, v mesto, in jih začnem trositi. No, tudi bombe sem imel pripravljene! PREPROST ODGOVOR Na tisoče vprašanj se človeku porodi v glavi – pa kaj takega, če na kakšno ne zna odgovoriti? Ni prvo ne zadnje, ki ne bo dobilo odgovora; človek s svojimi vprašanji poskuša odstreti mejo neznanega in pokukati nekam ter razumeti tisto, česar pa ne more videti ali razumeti, četudi mu je vse pred nosom ali pred očmi. Človek je pač le človek. Vprašanje, ki mi je vrtalo v glavi, ni bilo od včeraj. Pravzaprav ne vem točno, kdaj sem se ga zavedel. Sem si ga sam ustvaril? Najbrž ne, stvar je filozofske narave, in na neki točki svojega življenja – je bila to zadnja obletnica mature, trideset let je že mimo? – sem mu odprl vrata. Kot kakšen ptič v jutranjem mraku je tam tiho obsedelo. Črni ptič sedi v somraku. Čaka, se ne premakne, opazuje človeka, njegovo hitenje sem in tja, potem se pa oglasi. Enkrat, dvakrat, povsem dovolj; njegov glas zbode človeka, da se zdrzne. – Hej – kdo si, čigav glasnik, kaj mi hočeš povedati? Zakaj si se ustavil pri meni? Tisoč vprašanj, ki sem jih vsakodnevno premleval, se je skrčilo v eno, edino, glavno, prvo in zadnje, in se mi zavrtalo v glavo. Saj, razmišljal sem še o mnogih drugih stvareh, vendar se je krog misli vedno zavrtel in spet sem se znašel pred črnim ptičem, ki je sedel v moji lobanji. V čem je smisel vsega tega –? Pojma nisem imel. – Že nekaj časa si zamišljen, mi je omenila žena. Je vse v redu v službi? – Da, vse v redu, običajno hitenje pred koncem leta, vendar je vse v redu, ji odvrnem. Nočem ji omeniti, kaj mi v resnici tiči v glavi. Potem se bo, reva, še sama vznemirila, kar pa ne bo ne njej ne meni koristilo. Ker do odgovora na tisto, kar sem imel v glavi, sem se moral prikopati sam. Vse dni v zadnjem tednu je deževalo, decembrski dnevi so bili kratki in mračni. Na srečo sem imel v službi polne roke dela in nisem imel časa, da bi razmišljal o čem drugem kot o delu in rokih, ki smo jih še poskušali uloviti. Ko pa sem prišel domov, sem se utrujen sesedel in zaspal kot ubit. V petek zvečer pa sva se z ženo, tako kot običajno, odpravila v kino. Zaradi deževnega vremena zunaj in svoje utrujenosti sem za hip okleval, a me je žena prepričala. – Ne bo nama škodilo, če greva ven! Vsaj razvedrila se bova! Prav ima, sem pomislil. Ptič, ki se je v zadnjih dneh nekam potuhnil, se je spet začel oglašati. Filmsko predstavo sva izbrala naključno; vrteli so film, posvečen spominu nekega francoskega režiserja. Ne ime- na režiserja ne filma se ne spominjam, ker sva začetek filma zamudila zaradi gneče na parkirišču. Film je bil črnobel, dvorana napol prazna, in za trenutek sem pomislil, da bi bilo bolje, če bi večer preživel v fotelju pred televizorjem. A le za trenutek. Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo, morda je k vsemu pripomogel film ali pa tudi ne. Zame so bili prizori le slike, ki so se vrtele v nekem zaporedju, zgodbe nisem niti poskušal spremljati. Zatisnil sem oči in se odklopil. Od filma. Od okolice. Od celega sveta naokrog. Bil sem sam s seboj in to je bil nenavaden občutek. Že dolgo nisem (si nisem privoščil?) doživel kaj podobnega. Odprl sem oči. Na platnu so se še zmeraj vrtele črnobele slike; zdaj je moški v neki sobi skozi okno gledal na ulico. Bil je sam, v tišini, in kamera je počasi zdrsnila z njegovega obraza na ulico in pustila, da se je po platnu razlila gneča avtomobilov in ljudi. Zgoraj v sobi (izza napol zastrte zavese) mož, spodaj ulica. Običajna ulica v običajnem mestu. Čeprav so se na filmu poznala leta, bi enako ulico – z majhnimi razlikami – človek še vedno lahko našel marsikje po svetu. In naenkrat, ne da bi pomišljal, mi je bilo vse jasno. Kot da me je razsvetlila svetloba od znotraj. Luč, ki je prinesla odgovor na moje vprašanje. Bil je le eden, en in isti, tako preprost, enostaven, da sem se polglasno zasmejal. Kot da sem v resnici človek v filmskem prizoru, ki je vstal izza mize v mračni sobi, stopil k oknu, odgrnil zaveso in pogledal na ulico. Sem bil slepec, da tega nisem videl? Zatisnil sem si usta in opazil začudeni pogled žene. – Kaj je? – Nič, potem ti povem, sem stresel z glavo. Da, potem ji bom vse razložil, tega ptiča v svoji glavi, njegovo oglašanje in tisto vprašanje, ki me je mučilo že dlje časa. In seveda odgovor. Kratek. V bistvu le nekaj besed, en stavek, nič več. Vsa skrivnost, ki se je še maloprej zgoščevala v moji glavi, se je razblinila. Skrivnosti pravzaprav ni, vse je tako enostavno, zapisano v par besedah, običajnih in vsakodnevnih. Zleknil sem se po stolu in se prepustil filmskim prizorom. Nič več me ni vznemirjalo. Prav nič. Skrivnosti zame ni več bilo, ptič iz moje glave je neslišno odprhutal stran, poznal sem odgovor na vse, kar me je mučilo, in lahko sem začel uživati v filmu. Presenečenje me je čakalo na koncu filmske predstave. – No, kaj je bilo, da si se smejal? me je pobarala žena, ko sva zapuščala dvorano. Ob tem vprašanju sem se stresel. Pa ne zaradi njenega vprašanja – vse tisto, kar mi je bilo še maloprej jasno, skoraj otročje preprosto, mi je izpuhtelo iz misli. Vprašanja, ki me je mučilo v zadnjem času, sem se še zavedal, odgovora pa več nisem poznal. Besede, ki so obsegale vse, kar je vznemirjalo moje misli, so izginile. Kako? Ne vem. Preprosto sem pozabil. Bile so preveč preproste, podobne tisočim iz vsakdanjega življenja, in izgubile so se med vsemi drugimi v moji glavi. – Nič takega, sem odgovoril. Na službo sem se spomnil, neke neumnosti, ki se mi je pripetila ... Pa sem ji povedal za en pripetljaj, ki se mi je res zgodil tistega dne, in ob katerem se še danes lahko nasmejim. Bila je preprosta telefonska zmešnjava, ki je najprej oba sogovornika razburila, potem pa, ko se je zaplet pojasnil, se je vse končalo v opravičevanju in smehu. Od takrat je minilo že nekaj časa; dni, mesecev in let več ne štejem. Čas teče kot teče. Ptič, ki se mi je pred leti ugnezdil v glavi, je že zdavnaj odprhutal stran. Vprašanja, ki se mi je zastavilo pred leti, nisem pozabil, a nič več ne vrta pod mojo lobanjo, četudi ne poznam odgovora. Lahko bi se vznemirjal, tako kot sem se že pred časom. Lahko bi se zbujal ponoči, strmel v črno temo okrog sebe in poskušal najti odgovor. In tako bi čuječ prebil do jutra, ko bi moral vstati, utrujen, neprespan, in oditi v službo. Slabovoljen, s podočnjaki in zoprnim občutkom bremena, ki mi čepi na ramenih. Pravim, lahko bi se vznemirjal – pa se ne! Tako, kot je bil preprost odgovor, ki se mi je razodel v tistem polmraku filmske predstave, me zdaj pomirja podobna preprostost: Vem, da odgovor na vse to obstaja. Ni važno, kakšen je, zadostuje, da je. Kaj ni to dovolj? SFINGIN MOLK Človek je prihajal od daleč, za njim je bila dolga pot. Ni se oziral nazaj, vedel je, kaj bi videl: revščino in lakoto, žalost, nasilje in sovraštvo. Zaradi tega je zapustil svoj svet, zdaj je stal pred vrati Novega. Čez zid je videl travnike in zelena polja, takoj za njimi pa mesto z belimi stolpnicami, ki se je širilo v nedogled. Vse je bilo mirno, na cestah ni bilo gneče avtomobilov in njihovega hrupnega piskanja, ljudje so se sprehajali po zelenicah, posedali po klopeh, ob njih so se brezskrbno igrali otroci. Kaj takega v svetu popotnika, ki je stal pred vrati v Novi svet, ni bilo. – Da, si je rekel, to je življenje, ki ga hočem živeti, zato sem se podal na tako dolgo pot! Le še skozi velika vrata je moral vstopiti. DOBRODOŠLI V NOVEM SVETU je oznanjal velik napis nad vhodom. Pred njim je sedela sfinga. Bitje s človeško glavo in levjim trupom. Le še na njeno vprašanje je moral odgovoriti in potem bo smel naprej. Nič prej, tak je bil protokol. A vedel je, da ne bo težav. Že zdavnaj so bili mimo časi, ko je sfinga veljala za zlobno pošast, ki je nagajala popotnikom, danes je bila le še čuvajka vhoda. Postavljala jim je preprosta vprašanja, na katero je skoraj vsak znal odgovoriti … – Sfinga, pripravljen sem – vprašaj! reče bitju. Sfingin obraz se ne zgane. Mirno sedi naprej, kot da ni nikogar pred njo. – Sfinga, me slišiš? zakliče popotnik. Tu sem, pri tvojih stopalih … Človek vpije. Vendar zaman, sfinga ostaja nema. Usede se. Počakati bo moral, drugače ne more naprej. Šele sfingino vprašanje in pravilen odgovor odpirata vrata v Novi svet. Upa, da ga bo sfinga le opazila in mu naklonila milost vprašanja. Tako upa človek in v tem upanju zadrema. Prebudijo ga zvoki eksplozij in oddaljeno streljanje. Najprej pomisli, da je še vedno v svojem svetu, da ga še ni zapustil – ko se začudi. Na drugi strani ograje zagleda goreče stolpnice, po cestah hrumijo tanki, mesto pa preletavajo letala in sejejo bombe. Tudi krike ljudi sliši, ljudje tečejo iz mesta, bližajo se meji med Starim in Novim svetom, čedalje večja množica se zgrinja proti vratom, ki jih straži sfinga. Prvi begunci so kmalu že pri prehodu in kličejo sfingo, da jim odpre vrata … Takrat se sfinga zgane. Obrne se k prišleku iz Starega sveta. – Človek, pomagaj mi, kaj naj vprašam te ljudi? Popotnik, ki mu je namenjeno vprašanje, molči. Prav tako sfinga. Ne človek ne sfinga ne znata odgovoriti na postavljeno vprašanje. JEZDEC APOKALIPSE Jesenska noč je in z jasnega neba polna luna lije svojo bledo svetlobo na svet pod seboj. Globoko spodaj, na majhni točki sveta, po cesti, ki se vije med polji, stopa skupina fantov in deklet. Ozke in napol brezlistne krošnje topolov mečejo svetle sence čez cesto. Skupina je brezskrbna, vračajo se v domačo vas, bili so na obisku pri sorodnikih v sosednji vasi, tam so jim pomagali pri spravilu koruze. Na koncu je bilo veselo, ob dobri večerji še muzika in ples ob harmoniki. Zdaj je blizu že polnoč, a se jim ne mudi, domača hiša se bo kmalu prikazala, le še potok pred domačo vasjo morajo prečkati in bodo doma. Spredaj s počasnimi koraki stopata dva večja fanta, med njima, v varni sredini, kot bi jo oba hotela zaščititi, stopa dekle. Zadaj, deset korakov premora, pa za trojico hitita mlajši punci, sestri fantov spredaj. Medtem ko se fanta zabavata s pogovorom z dekletom (njuna soseda je in oba ji dvorita), se punci zadaj ukvarjata s šolo. Starejša Jana je stara komaj dvanajst let, sestra Angelca pa leto manj. Obe radi hodita v šolo. Jutri, po nedeljskem premoru, spet gresta. Tam, v šoli, bosta srečali prijateljice iz drugih vasi in povedale si bodo, kaj vse se jim je, medtem ko se niso srečale, zgodilo. No, najbrž to ne bo kaj posebnega, v tistih krajih, od koder sta Jana in Angelca ter njune sošolke, se kaj posebnega ne dogaja, kraj je oddaljen od bližnjega mesta slabo uro vožnje s sopihajočim vlakom, ampak vseeno: za punci njune starosti je razburljivo že to, da jima je mama obljubila, da bodo še pred zimo šle skupaj v mesto h krojaču, kjer jima bo vzel mero za novo obleko, zraven pa bodo pogledale še za nove čevlje …. Da, to so bile razburljive teme za pogovore med puncami njihove starosti. Brata, Ivan in Mirko, ki sta stopala spredaj, sta se jim seveda posmehovala, bila sta starejša, njuni pogovori so bili moški; pogovarjala sta se o odhodu v velika mesta, o delu v fabrikah in denarju, ki ga bosta zaslužila, potem pa se morda vrnila domov, k dekletu, ki ju bo medtem čakalo – bo to morda Milena, dekle iz sosedove hiše, ki je bilo obema všeč? Naenkrat čez polje zapiha veter. Žvižgajoča sapa, ki nepričakovano oblizne razgreta dekliška lica, je mrzla, in obe punci se zdrzneta. Še maloprej je bila jesenska noč prijetna, skoraj topla, zdaj pa ta mrzel zrak, ki se je prikradel čez ravnico – od kod? Prvi sapi sledijo novi sunki vetra, močnejši in prav tako strupeno mrzli, da obe punci strese. Objameta se čez pas, da se bolj upreta vetru, da ju ne podre na tla. Sunki vetra so namreč čedalje močnejši, visoke krošnje topolov se ječaje upogibajo, in čez polje se prikotali gosta megla. V tem nenavadnem oblaku, ki vse prekrije, se prva trojica izgublja, punci vpijeta za njimi, kličeta na pomoč, tudi stečeta za njimi, a jih ne moreta dohiteti, veter ju tišči nazaj, niti se noben od trojice ne ozre k njima. Na koncu postave spredaj utonejo v temi in punci ostaneta sami. Takrat moč vetra popusti, nastopi nenavadna tišina. Jana in Angelca obstaneta in stisneta se ena k drugi. Čutita, da se bo nekaj zgodilo, nekaj strašnega – Poklekneta in začneta moliti. Molita in vmes jokata od groze. Takrat zaslišita zvok konjskih kopit, iz megle se prikaže jezdec. Moški, ki jezdi belega konja. Jezdi počasi, mirno. Punci že hočeta zaklicati na pomoč, a se ob pogledu na jezdeca zgrozita. Tam, kjer bi moral biti obraz moškega, je le gola lobanja; jasno vidita režeče se čeljusti in pod koščenim čelom črni očesni duplini. Jezdec ju ne opazi. Jezdi dalje, in kmalu se izgubi v mraku in megli. Dekleti še en čas klečita in molita, dokler ne opazita, da se je megla naokrog razkadila in je nočni svet znova oblila mesečina. Dekleti se ozreta naokrog, sami sta na cesti, niti sledu ni o grozljivem jezdecu. Kje je njuna družba, brata in soseda, se vprašata. Kaj je z njimi? Pohitita naprej po cesti, zdaj tečeta, tečeta ves čas, šele malo pred domačo hišo dohitita trojico. – Kaj se je zgodilo, vaju kdo preganja? se je začudil Mirko. Ozrl se je proti polju, med sence topolov. Kot da od tam prihaja kakšna nevarnost ... – Jezdec je bil, smrt na konju, ste videli? sta dekleti hiteli razlagati, kaj sta doživeli maloprej, kakšno grozo. Trojica pred njima pa se je samo čudila in zmajevala z glavo. Ne, Ne Ivan, Mirko ali pa Milena, nobeden od trojice ni videl ničesar nenavadnega, nobenega vetra ali megle ni bilo, še manj jezdeca na cesti. – Hej, punci, preveč knjig bereta, se jima je nasmehnil Ivan, najstarejši brat. Pomirita se, zdaj sta na varnem, pojdimo spat … Bilo je očitno, da kar sta Jana in Angelca videli, ni videl nihče drug tisto noč. Zato sta ohranili zgodbo o tem samo zase. Še mami je nista zaupali, ker bi se sicer preveč vznemirila in ju več ne bi pustila v poznih urah iz hiše, četudi v spremstvu starejših bratov. Vseeno punci nista pozabili na grozljivo prikazen, ki sta jo uzrli tiste jesenske noči. Na jezdeca z mrtvaško glavo sta se v naslednjih letih spomnili še velikokrat. Dogodki, ki so prihajali, so ju prepričali, da prikazen, ki sta jo videli tisto noč, ni bila plod njune izmišljije, temveč je bila grozljivo resnična. Pisalo se je leto 1940. Naslednjo pomlad se je začela vojna in v letih, ki so sledila, sta padla oba njuna brata. Vpoklicana sta bila v vojsko in padla na fronti, nekje daleč od doma. Tudi domači hiši ni bilo prizanešeno, vanjo je treščila bomba v enem izmed zadnjih letalskih napadov pred koncem vojne. V istem napadu je umrla tudi sosedova Milena, dekle, ki sta jo tisto noč Ivan in Mirko spremljala domov čez polje. Jana in Angelca sta preživeli. Še malo pred letalskim napadom sta se tudi onidve nahajali v domači hiši, potem pa sta slišali, da ju nekdo od zunaj kliče. Glas se jima je zdel znan, kot da ju kliče njun brat Mirko. (Takrat še niso dobili vesti o njegovi smrti). Pohiteli sta ven, stekli po cesti, ko je naenkrat treščila smrt iz neba. Tri hiše na vasi so končale v ognju, domačini v njih niso preživeli. Še veliko let kasneje sta se Jana in Angelca spominjali vseh teh dogodkov, posebej pa še tiste jesenske noči, ko sta uzrli grozljivo prikazen na konju. Prepričani sta bili, da ju je takrat smrt spregledala; drugače si nista mogli razlagati, da sta preživeli bombardiranje vasi in da sta kljub vsem tegobam v življenju doživeli visoko starost. VALČEK Sedi na kavču v dnevni sobi in posluša glasbo. Klasiko. S cedejke, komad nastavljen na ponavljanje. Na neskončnost. Zaradi česar mu ni treba vstajati in ponovno pritiskati na tipko. Lahko miži, se potaplja v tone. Plava v valovanju zvokov. Njegovih najljubših: Chopinov valček v F molu, Opus 70, št. 2. Najden po skladateljevi smrti. Zapisan v času njegovega umiranja. V presledku med enim in drugim napadom kašlja. In bruhanju krvi. Presledek dolg 3'17. Frederic v sobi za klavirjem. Zunaj je marčevski dan, ura se je pomaknila čez poldan. Lenobno sije sonce, v zemlji na vrtu je še svežina zime, zrak je mlačen, trije rumeni metulji prifrfotajo skozi odprto okno v sobo, napravijo krog, nato se ponovno izgubijo. Neslišno. Nič se ne zgane v teh treh minutah in sedemnajstih sekundah, vse je negibno, tiho. Razen klavirja. Roke, ki so še prej držale robec, drsijo po tipkah. Črnobelo utripanje zvokov. Počasno valovanje, dviganje, zvok za hip obvisi, nato pada. Ustavitev na sredi utripa. Roke se odmaknejo od tipk. Frederic poišče robec in si ga pritisne k ustom. V napadu kašlja se zgrbi, stisne v dve gubi. Z desnico pritiska robec na usta, levica mu objema vrat. Žile. Čuti njihove utripe. Nekakšno zaporedje valovanja lastnega telesa. Dviganje, padanje. Nekje vmes utrip obvisi, za hip, nato pade. Konec kašljanja na sredi utripa. Roke spet zdrsnejo po tipkah. V zaporedju valovanja žilnega utripa, ki so ga še čutile pod prsti. Počasno valovanje, dviganje, zvok za hip obvisi, nato pada. Ustavitev na sredi utripa. Po treh minutah in sedemnajstih sekundah. Potem spet kašelj. Desnica pritisne robec na usta, levica objema vrat. Prsti poslušajo utrip vratnih žil. Potem bodo spet igrali. Skladba se vrne na začetek, iz zvočnikov spet zaplavajo prvi akordi; mehki, skoraj lenobni. Kot je marčevsko sonce zunaj. Skozi odprta balkonska vrata prileti metulj, zafrfota po sobi in spet izgine skozi vrata. Neslišno. Nič drugega se ne zgane v tistem koščku dneva, nekaj minut čez poldan, vse je negibno, tiho – skoraj: razen klavirja ... Takrat ga zagrabi kašelj. Pričakoval je njegov napad, je že prej začutil to drgetanje v prsih, kot pripravo zveri, preden se požene v skok na žrtev. Žrtev je seveda on, rak, ki mu razžira pljuča, ne pozna milosti. Od bolečine se zdaj zvije, skrči v gubo na kavču. Na usta si tišči robec, s silo, da ga zaboli še to. Nenavadno, a s tem si ublaži bolečino v prsih. Mora zdržati nalete kašlja, ko bo to mimo, bo spet lahko dihal. Živel. In spet bo poslušal tisto glasbo s cedejke. Za to se bori, mu je glasba zdaj še edini užitek. Valček v F molu, Opus 70, št. 2. Komad dolg 3'17. METULJ Rumen. Z grma ob stezi v parku se je dvignil. Kot da bi ga čakal, prav njega. Saj so tudi kakšni drugi šli mimo grma, a je obstal na mestu. Zdaj pa je frfotal pred njim, pa okrog njega – skoraj že malo vsiljivo. Če bi šlo za muho ali oso, bi že krilil z rokami in jo odganjal. A zdaj je pustil, da mu metulj frfota okrog glave. Metulji niso nevarni, se bo že utrudil; najbrž mu nekaj diši, kakšna brivska vodica, vonj mila; bogve kaj vznemirja tega metulja, si je mislil. In šel naprej po stezi. Metulj pa okoli njegove glave. Hecno. Mu hoče kaj povedati? Ustavil se je. Iztegnil roko. Levico. – Na, sedi nanjo, mu je rekel. Sedi … Kot bi govoril človeku, majhnemu otroku. In največji hec je bil, da se je metulj usedel. Na hrbet dlani. Tam je obmiroval, še krili se nista premaknili. Ni vedel, koliko časa je držal tako iztegnjeno roko. Nekaj ljudi je prišlo mimo in so ga čudno gledali, on pa se zanje ni zmenil. Pazil je, da ne splaši metulja. V nekem trenutku pa se je metulj vseeno dvignil in odletel. Sploh ni ničesar začutil, ko se je odlepil od roke. Nič. Še isti popoldan je v oglasniku poiskal naslov. Za tetovaže. Drugi dan je že bil tam, ni se veliko zamudil. Domov ni prišel sam. Na hrbtu dlani leve roke je bil z njim metulj. Droben metulj, podoben tistemu iz parka. Kot tatoo. FILM Prizor v kadru: delček neba, drevo, ki je že izgubilo liste, in ptič, ki zleti z veje. Zaplava na črnih perutih. Tiho. Neslišno. Velik, črn ptič, najbrž vran. Potem je slike zmanjkalo. Konec filma. – Nenavadne sanje sem imel nocoj, je zjutraj ob kavi zaupal ženi. O koščku neba, drevesu in črnem ptiču. Vranu, ki je vzletel z veje. – Samo to? je vprašala. Nič drugega? – Samo to, je prikimal. Vso noč so se mi ponavljale; tudi po tistem, ko sem se zbudil in ponovno zaspal. – Čudne sanje, je prikimala žena. Čudno. To je bilo pred leti. Po tistem se mu je slika s koščkom neba, drevesom in vranom še velikokrat vrinila v sanje. Postala skoraj nekaj običajnega. Včasih je o njej spregovoril ženi, včasih tudi ne. Pač sanje, si je govoril. Le zakaj bi vznemirjal druge? Mnogokrat je poskušal prepoznati tisti košček neba in drevo, na katerem je sedel vran. Drevesu so že odpadli listi, zato je slika lahko izhajala le iz pozno jesenskega časa. Ali iz pomladi, še preden drevo ozeleni. Jelša. Bila je namreč jelša, v teh letih (in nočeh) jo je prepoznal. Drugega nič; kraja, kjer bi se nahajal ta košček neba skupaj z drevesom, ni našel. Ne v svetu, v katerem se je vsakodnevno gibal, ne v tistem, kar je imel v spominu. Pokrajine, po katerih je potoval. Kajti menil je, da obstaja spomin, ki mu je ohranil sliko iz sanj. Nezavedno. Kot bi človek posnel prizor s fotografskim aparatom, potem pa sliko nekam založil. In bilo je še nekaj: zorni kot pogleda na nebo. Tisti, ki je sliko posnel, ni stal, moral je ležati. S hrbtom na tleh, s pogledom uprtim naravnost v drevesno krošnjo. Drugače ni moglo biti, vsakršen drugi zorni kot bi zaobjel še kaj več. Ja, to bo tisto, je pritrjeval sam sebi. Nezaveden spomin, ki se mu vrača v sanjah. Skoraj prepričan je že bil, da je to edina in resnična razlaga njegovih nenavadnih sanj. Do tistega dne v začetku decembra. Točno: 6. decembra 2002. Vreme je bilo hladno, zaradi jutranje megle, ki pa je do poldneva že izginila, je bila cesta mokra. Sicer pa nebo jasno. Z ženo sta se vračala iz kraja L., kjer je ona bila v zdravilišču, na terapiji zaradi hrbtenice. Bolečin, posledice dolgoletnega dela v sedečem položaju za pisalno mizo. In premalo gibanja. Na delu ceste, ki je prehajala v ovinek, jima je pripeljal nasproti bel kombi. Vozniku se je moralo močno muditi, ker je iz ovinka pripeljal hitro. Prehitro. Na spolzki cesti je zadnji del vozila rahlo obrnilo v levo, potem se je izravnalo, a le za trenutek. V naslednjem hipu je kombi zaneslo na levo polovico vozišča, pred njun osebni avtomobil. Prepozno za zaviranje, prepozno za umikanje. Po tistem, ko se je njun avtomobil zaril v levi bok kombija, ga je odbilo v desno, izven ceste v jarek. Tam se je avto obrnil na streho, rahlo nagnil na eno stran, in obmiroval. Vse se je zgodilo bliskovito, še niti zavpiti ni utegnil. Trušč, zvijanje pločevine, žvenket stekla, ki se je zdrobilo in razsulo v koščkih po kabini, sikanje vode, ki se je razlivala po bloku motorja, vse to je bilo zanj nekaj novega. Nikdar prej doživetega. V življenju še ni imel prometne nesreče. Ko pa je vozilo obmirovalo, je iz na glavo obrnjenega položaja skozi razbito šipo na svoji strani opazil nekaj znanega: košček neba, drevo, ki je že izgubilo liste (jelšo!), in ptiča (velikega črnega ptiča – vrana!), ki je zletel z veje (ga je splašil trušč na cesti ali kaj drugega?). Zaplaval je na velikih perutih. Tiho. Neslišno. Vsaj zdelo se mu je tako. Ker on ničesar več ni slišal. Ni mogel. Ker mu je slike v glavi zmanjkovalo. Konec filma. ZVOK Skoraj neslišna vibracija tik ob ušesu. Ponavadi ob desnem. Kot bi nekaj zarezalo skozi zrak. Nekaj. Ostro. Hitro. Kot če z nabrušeno koso zamahneš po rosni travi. Recimo tako, pa vendar ni isto. Zvok ni isti. Kosa švistne, jasno, ostro, podobno skoraj siku, ta vibracija pa je na meji slišnosti. Kot drobna in ozka britev, ki reže zrak ob njegovih desnih sencih. Zvok, ki ni ničemur podoben. Ki ga drugi ne slišijo, ga ne morejo slišati. Bi morali pritakniti glavo k njemu, uho k ušesu, potem morda. Ali pa tudi ne. In če bi takrat – Pri dvanajstih je nekaj podobnega doživel, nekaj, kar je presekalo zrak pred njim. Korak naprej in bi presekalo njega. Velika jeklena plošča se je odtrgala s strehe cerkvenega zvonika in neslišno zdrsnila v globino. Nič je ni ustavljalo, le zrak. Spodaj, pred domačo cerkvijo, so bili otroci. Bil je topel pomladni dan in čas po pouku v šoli. Nekateri so posedali na soncu, on je stal. Pred tem je pritekel iz šole. Se ni mogel odločiti, v katero smer naj napravi naslednji korak, h kateri gruči. Še trenutek – Jeklena plošča se je pred njim, manj kot korak naprej, z ostrim robom zasekala v trato. Najprej komaj slišni sik, nato blagi piš zraka. Skoraj božanje. Od udarca se je kovina ječaje zvila, nato odskočila stran in se zvrnila po tleh. Ob njem. Nikomur se ni zgodilo nič, ne njemu, ne drugemu otroku. Imeli so srečo. Ta drget zraka, komaj slišna vibracija jeklene plošče, je to isti zvok, ki ga od takrat spremlja? se je potem še velikokrat spraševal. Podobnost je bila, a samo podobnost, kot tudi ni mogoče primerjati velike jeklene plošče z drobno in ozko britvijo. Nekakšno sabljo. Sabljo? Smešno, se je nasmehnil ob tem izrazu. Smešno. In kot se je spraševal po dogodku pred cerkvijo, se je tudi zdaj: Kaj bi se zgodilo, če bi se nahajal le pol koraka bolj desno. Ali levo. Odvisno, kje je švistnilo. Če bi stegnil roko, recimo. Bi se mu nevidno jeklo zarezalo v sence, bi mu rezilo odsekalo roko, presekalo telo? Bi? Na polovico, ki bi jo potem še čutil, in ono drugo, nečutečo, mrtvo. In tiste ljudi, ki jih je zadela kap ter so preživeli z na pol mrtvim telesom, kaj ni bilo to v resnici neko rezilo, ki jih je prerezalo na pol? Kako so ga slišali? Švist skozi zrak, tik preden jih je zadelo? Najbrž, če so sploh imeli srečo, da so kaj slišali. In se spominjali. Kajti zvok, ki mu je švistnil ob ušesu, ni obljubljal ničesar dobrega. Včasih se je ob zvoku ustavil. Obrnil pogled v njegovo smer. Hotel ugotoviti, za kaj gre, se je morda česa dotaknil, kakšne meje, je preblizu česa? Nič nenavadnega ni videl, vse je bilo v običajnem teku: ljudje, avtomobili, hiše, drevesa, golobi na strehah; nihče ni ničesar opazil ali se vznemiril. Pozneje je ob zvoku, ki je zasekal mimo njegovega ušesa, čedalje manjkrat ustavil korak. Vedel je, da ne bo ničesar opazil ali videl. Da je tista stotinka sekunde že mimo. In da je še enkrat imel srečo. Kajti v bistvu je bilo vse skupaj zelo preprosto: treba je imeti srečo. Biti korak bolj levo ali desno, korak naprej ali nazaj, samo da te ne zadene. Da se te tisto ne dotakne. Samo to, nič več. SANJATI MEDVEDA Prejšnjo noč je sanjal medveda (?). Ki je vdrl v stanovanje in – Dvigne se s postelje in v poltemi poskuša ugotoviti, za kaj gre. Od kod hrup maloprej. Ne ve še za medveda. Vse je razmetano, garderobne omare odprte, fotelji v dnevni sobi razparani. In vratca čebeljega panja (od kod panj v hiši?) preluknjana. V lesu so jasni sledovi močne šape in jeklenih krempljev. Torej medved. Ni dvoma. A kako je prišel noter? Skozi vhodna vrata, okna –? Vse je zaprto, nepoškodovano. Zaklenjeno od znotraj, običajno. Torej v stanovanje ni vdrl. Niti ga ni mogel zapustiti. In da je bil že prej ter – In ko stopa po prostorih (še vedno ni luči), se zave, da ga spremljajo neke oči. Takrat se je zbudil. Žena zraven spi. Mirno. Vse je mirno. – Sanjal sem, si zamrmra. Samo sanje, nič drugega. Ni bilo hrupa ... Potem pa nekaj zasliši iz dnevne sobe. Nekaj. Ga je tisto zbudilo? Dvigne se in v poltemi poskuša ugotoviti, za kaj gre. Od kod tisto maloprej. Ne ve še za – MISTERIJ JURIJA G. O njem je danes, kljub desetletjem, ki so minila od tistega vročega avgustovskega dopoldneva davnega leta enainšestdesetega, ko je v vzbuhu kroglaste eksplozije izginil nad Nekrojarskimi stepami, začuda vse več znanega. Nič njegovega ni ostalo v rdečini, v katero se je na nebu razcvetel preizkusni model miga 11 in razbelil kovino, da je v ognjenem dežju poškropila rjavkasto zemljo; tisto, kar je kasneje bilo z vsemi državnimi častmi pokopano v krsti in nad čemer so ihteli njegova žena Olga in trije sinovi – še prej pa je bilo postavljeno na ogled in v javno žalovanje iskrenim ljudskim množicam, ki so se v dolgih, kačastih vrstah, spominjajočih na vrste pred trgovinami, a zdaj tihih obrazov in rdečih oči od solz za junakom, ki je segel po zvezdah in videl tisto, česar dotlej še niso uzrle nobene oči, pomikale skozi hladno preddverje mogočne stavbe Prezidija Republike – ne, tisto ni bil on. Med hrastove deske, prekrite z rdečo zastavo, je bilo položeno truplo neznanca, nepomembnega za zgodovino, ki je po naključju – enake višine in teže kot preminuli heroj – imel čast, da ga nadomesti na zadnji poti do grobnice narodnih junakov. Zgodbe o Juriju danes vznikajo iz pozabe, kot da so dolgo pritajene čakale na trenutek, ko se jim bodo odškrnila vrata in bodo lačne planile v dnevno luč. Prav čudimo se lahko, kako nedotaknjeno so se ohranili drobci iz Jurijevega življenja, čeprav so šli skozi nič koliko šepetajočih ust; morda za spremembe v zgodbi ni bilo potrebe – ali pa! – le kdo lahko danes ocenjuje občutke strahu in skrivnostne trenutke negotovosti ter napolnjujoče blaženosti ob zavedanju prepovedanega, ki so jim bili izpostavljeni prvi pripovedovalci misterija o njem? Da sta papir in knjiga izdajalska, in da sta pogubila že na tisoče ljudi, so se že takrat zavedali; tistega, kar je zapisano v srcu, nepoklicani ne more vzeti. Srce je berilo in svetloba je njegov ključ, je bilo njihovo vodilo, ki ga še danes najdemo na redkih izdajah Misterija. Ah, seveda, običaj njegovega podajanja skozi čas, od ušes do ušes, še danes ni izginil; minili so trenutki negotovosti, preganjanj po temnih in mrzlih zaporniških celicah ter udarcev s pekočo knuto, a ta navada, kot simbol Misterija in nekakšna daritev v spomin njemu (Juriju), živi še danes, še bolj živo in polno. Pravzaprav rod Krasnojarcev, zagovornikov izvirnega in nepotvorjenega Misterija, to navado pojmuje kot edino in resnično obliko, s katero se član občestva lahko združi z drugim članom; vse ostalo, posebej pisana beseda, je lažnivo in spreobrnljivo. Mrtve črke na papirju ne morejo pričarati odtenkov skrivnosti žive besede, slike pa zapeljujejo s svojimi nestvarnimi podobami; svetloba se skriva v srcu in gre v poslušalca skozi oči in uho, zatrjujejo. Najbrž je takšno naziranje pripomoglo, da so se prve vesti o Misteriju in njegovih pripovedovalcih pojavile na Zahodu šele dobri dve desetletji kasneje, kot so vzniknile na pogorišču Nekrojarske stepe. Padajoči ostanki jekla in kerozina, zaradi katerih se je vnela suha stepska trava, in kasneje požar, ki je še nekaj noči razsvetljeval nočno nebo nad bližnjim Ekibastusom, mestom premogovniških jaškov in dolgih podolžnih ulic z nizkimi delavskimi bloki na vsaki strani, ti ostanki so pomenili veliko več kot naključno smrt heroja. Pravzaprav smrti ni bilo; kajti človek, ki ga je zaznamovala zvezdna luč, ne more umreti. Ognjena krogla, za trenutek bolj slepeča od sonca, in potem požar, ki ga kljub vsemu trudu množice delavcev in vojaštva (gasili so tudi z letali) ni bilo mogoče pogasiti, dokler se ni sam polegel, vse to je bilo novo rojstvo Jurija G. Takrat je zemeljsko površje prvič obsijala njegova svetloba. Več na tem mestu ni mogoče povedati. Kot je zgoraj zapisano, se Misterij ne širi s pisano besedo, temveč s pripovedovanjem, od ust do ust, od človeka do človeka. Kako, kje, kdaj –? Vprašanj je veliko, a za tistega, ki vprašuje, je namenjen le en odgovor. Na neki način zagoneten, kot je sicer sam Misterij: Luč in beseda sta že tukaj. Le videti in slišati ju je še treba … DOTIK Jutro. Sončno jesensko jutro. Stoji na vrhu hriba, na njegovem golem slemenu. Kot da je muha in stoji na hrbtu velike živali. Ogromnega bivola ali celo slona. Ravnine le nekaj korakov levo in desno, potem začne pobočje padati. Na eno stran, tisto severno, je najprej senožet, ki pa jo požira gozd; na južno se tik pod vrhom slemena začenjajo vinogradi. Redi trsja se spuščajo kot ozke steze v dolino. Spodaj so polja, malo naprej cesta in prve hiše. Vas. Od tam je prišel. Pol ure je potreboval, da se je vzpel sem gor. Gleda na eno in drugo stran. Tišina povsod. Predaleč je od vasi, da bi slišal ropot kakšnega traktorja ali žage. Gozd v kotlini na drugi strani pa je itak tiho. Vse stoji, še najmanjšega vetra ni. Drevesa so potopljena v meglo. Iz goste mlečnate gladine tu in tam gledajo najvišji vrhovi. Za trenutek, dokler jih ne preplavi megleni val. Morje megle. Morje, ki plimuje. Gozd je že potopljen. Prvi valovi dosežejo senožet. Jeziki se stegujejo po pobočju in neslišno dosežejo sleme. Izvidnica. Potem se spustijo na drugo stran, med redi trsja. Curki megle. Jezikom sledijo večji valovi. Gosti oblaki objamejo sleme. In njega. Leskov grm malo naprej je le še nejasen obris. Kot da gleda svet skozi mlečno šipo. On na eni, svet na drugi strani. Tišina še vedno. Nič se ne zgane. Razen megle. Še tega ne opazi, razen da so se mu na trepalnicah in obrvih nabrale drobne kapljice. Čuti njihovo težo in svežino na licu. Oblizne si usta. Nič posebnega. Okus vode. Meglene rose. In še nekaj. Dotik, kot da se je neznana roka dotaknila njegove. Neznani prsti, ki so nežno zdrsnili po hrbtu njegove dlani. Rahlo, a čisto razločno. Tega dotika ne bi mogel zamenjati s pišem vetra. Z ničemer. Občutek vetra je drugačen, tisto pozna. Bila je roka. Neka tuja roka, ki se ga je dotaknila. V to je prepričan. Potem se megla razkadi. Zdaj še zadnji ostanki valovijo čez sleme. Okolica spet dobiva jasnejše obrise. V nekaj trenutkih se vse zbistri. Leskov grm, ozek trak kolovoza in sonce. Še maloprej je bilo vse utopljeno v megli. Megla se zdaj spušča čez vinograde in polja. Kot vodovje, ki v tišini preplavlja dolino. Še malo in vaške hiše bodo izginile pod mlečno gladino. Na drugi strani je vse čisto in jasno. Morje gozda; do koder lahko pogleda, sam gozd. Jelke, smreke, bukve, kostanji, na robu senožeti so še breze in jelše. Še vedno je tišina, nič se ne premakne, niti najmanjša sapa ne zgane nobene krošnje. Potem se zgane on. Z roko si obriše roso z obraza. S hrbtom roke. One druge. Ne tiste, na kateri še vedno čuti dotik. Tisti občutek si želi ohraniti. Čim dlje. Dotik. SANJE VIOLETE B. Ali se je Violeta B. znašla v vseh teh odnosih in težavah po svoji krivdi ali pa je bil to splet naključnih dogodkov, ki jih ni mogla ne ona ne kdo drug predvideti, še manj preprečiti – kdo ve? Kakorkoli že, zdaj je bilo tako, da je bila kljub navidezno srečni zvezi in zakonu z Jankom B. zapletena v resno ljubezensko razmerje še z Dimitrijem K. Pred nekaj leti bi se temu le zasmejala, kaj takega se njej ne more pripetiti, zdaj pa je bila do grla v ljubezenskem trikotniku. Kako se ji je to lahko zgodilo? Nad možem se ni mogla pritoževati, s svojo odvetniško prakso je skrbel za varnost in materialno udobje družine, h kateremu je s svojo plačo arhivarke v mestnem arhivu bolj malo prispevala. Sama ni bil zahtevna, a oba otroka sta s svojimi hobiji in športi pobirala krepki del družinskega proračuna. Dimitrij K., učitelj tehničnega pouka in likovne vzgoje na predmestni osnovni šoli, se po zaslužku sploh ni mogel primerjati z njenim možem. Pri štiridesetih letih se je stiskal v najeti garsonjeri in se konec meseca otepal z neporavnanimi računi. Bil je umetnik v neorganiziranju svojega življenja, če je kaj poskušal načrtovati, se mu je to zagotovo spridilo. Violeto je ljubil, pravzaprav oboževal, tako je v življenju še ni imel nihče rad. Tudi na poroko z njo je bil pripravljen. – Samo reci kdaj? se ji je ponujal. Do konca življenja te bom nosil po rokah … Violeta mu je verjela, da jo ima rad, a je tudi vedela, da bi življenje z njim bila ena velika mora. Všeč ji je bil kot ljubimec in kot sogovornik, a da bi se iz te zveze, ki je trajala že poldrugo leto, rodilo kaj več, pa ni pričakovala. – Počakaj, dragec, mu je odgovarjala. Počakaj. Zdaj pa je imela težavo. Zanosila je. V njenem telesu je raslo novo življenje in zagotovo je bil otrokov oče Dimitrij. Z možem takšnih nežnosti nista imela že več kot leto dni. V začetku je bila kriva utrujenost na eni ali drugi strani, potem pomanjkanje časa, nazadnje sta na zakonske zadeve v postelji oba pozabila. Mož jih očitno ni pogrešal, ona pa tudi ne. Njen Dimitrij je poskrbel, da ji ni bilo dolgčas. Bila je v poznih tridesetih letih, črnolaska, všečna sebi in tudi drugim. Opazila je poglede moških, ki so se kdaj pa kdaj zaustavljali na njenih prsih in bokih, a to je bilo vse. Kaj več od spogledovanja ni bilo. Dokler ni srečala Dimitrija na otvoritvi njegove slikarske razstave v mestni galeriji. Mož ni imel časa in je šla sama na otvoritev. Dimitrija je poznala iz osnovne šole, kot učitelja likovnega pouka, še ko je zaradi obeh otrok hodila na pogovorne ure. S svojim klasičnim umetniškim videzom, kamor so sodili še dolgi lasje in brada, ter raztresenost, a istočasno strastnost, ki je privrela iz njega, ko je začel govoriti o risanju, ji je bil vedno simpatičen. A samo to. Na razstavi sta se zapletla v pogovor, o slikanju in še čem. Zaupala mu je, da je tudi ona v mladosti sanjarila, da bi risala, a so to ostale le sanjarije. Od konca srednje šole ni več prijela čopiča v roke. – Nikdar ni prepozno, gospa Violeta, ji je odgovarjal. Za nič ni prepozno … In ji pomežiknil. Oba sta se zazrla na veliko platno s sliko dveh ljubimcev, ki sta se predajala ljubezenski igri. Dolgolas moški in črnolaska s široko razkrečenimi nogami. Nenavadno, Violeti se je obraz ženske zazdel hudo znan – se je nasmehnila – to je nemogoče, slučajnost ... – Uganete, kdo je ženska na sliki? jo je Dimitrij izzval. Naslikal sem jo pred štirimi leti … To je bil čas, ko je hodila k njemu v šolo na govorilne ure. Moški na sliki je bil seveda on. To je bilo očitno. Ženska pa – Tisti večer je Violeta prvič prevarala moža. Tako se je začela njuna zveza, ki je še vedno trajala in jo osrečevala. Tudi ona je imela Dimitrija rada. Vedno je bil zelo pozoren do nje, ji ob srečanjih podarjal malenkosti, včasih brezvezne, a tudi kakšne dragocene, zapravljal zanje še zadnji denar – z izgovorom, da denar ni pomemben – in jo tako razvajal. Presenečal. Ne, z njim ji ni bilo nikdar dolgčas, vedno se je našlo kaj novega. Pred nekaj meseci jo je prepričal, da jima zaščita ni potrebna, saj je neploden. Da strelja s praznimi naboji, krogel ni, recimo. Dal se je pregledati, opravil je nekaj medicinskih preiskav, in dobil potrditev črno na belem: Seks z njim je varen. Prav. In sta v zadnjih mesecih uživala v postelji kot dva otroka. Svobodno, brez zadržkov, kot svetopisemska Adam in Eva … Potem pa je Violeto zadela novica. Pri osemintridesetih je spet zanosila. Najprej je upala, da je izostanek mesečnega perila zgolj slučaj, zamiki nekaj tednov so se ji dogajali, tudi kot posledica protistresnih zdravil, a po dveh mesecih ji je bilo jasno. Noseča je. Kakšna druga ženska bi bila ob tem presrečna, pohitela bi z novico k možu in … Violeta se je ob tem sesedla na stolček v kopalnici in se zgrozila. Kaj naj stori? Če bo to omenila Dimitriju, bo ta ponorel od sreče, naredil cirkus, hotel obdržati otroka, pa še njo zraven – Groza. O tem, kaj bi na to porekel mož, kako bi se odzval na otroka, sploh ni hotela pomisliti. To je bila njena druga groza. Nočna mora. Takrat je nekaj ob njeni glavi zazvonilo. Znan zvok je bil to, zvok budilke – Oddahnila si je. Violeta B. je vse to sanjala, nosečnost in težave, v katerih se je znašla. V resnici ni bilo ničesar, kar bi jo bremenilo. Ob njej je v postelji spal mož, v sobah na drugi strani hodnika sta spala oba otroka. Jutro je, čaka jo še pet minut poležavanja, potem bo vstala in pripravila zajtrk za vse. Do takrat, v teh petih minutah, pa bo čas poskušala raztegniti, kolikor je to mogoče. Sanjariti. O tem, kaj vse jo čaka danes. Popoldanski tečaj joge in srečanje z njenim Dimitrijem. Od ugodja ob sami misli na to jo je prijetno zažgečkalo spodaj v drobovju, da je zastokala in se zvila v gubo ter zaprla oči … Ko se je oglasila budilka. In jo prebudila iz sna. Spet je sanjala ali pa – TRENUTEK ODLOČITVE Pod stopalom je nekaj zaškrtalo, kovinski zvok je bil to, in tisti trenutek mu je bilo vse jasno. Stopil je na mino; davno, v neki vojni položeno na tej zapuščeni stezi, zdaj napol zarasli z grmovjem in prekriti z listjem. Maloprej je ob cesti videl tablo POZOR MINE, a je ni jemal resno. Dvajset let je že minilo od spopadov v tem delu dežele, zdaj je mir, na tisoče ljudi potuje po cesti mimo tako kot zdaj on, kot turisti ali pa kako drugače, in nikdar še ni slišal, da bi se komu kaj pripetilo, zdaj pa tole. Ha! Samo zaradi tega, ker se je moral ustaviti na tem zapuščenem delu ceste, v mehurju ga je tiščalo popito pivo, ostro bolečino je že čutil zaradi tega pritiska, in nujno je moral sprazniti mehur. – Odtočit moram, je pojasnil ženi, ko je zavil na ozek makadamski prostor ob cesti. Presneto pivo … – Prav, je prikimala žena. Ti pojdi, jaz si medtem prižgem cigareto. Da bi pri praznenju mehurja imel mir, in ga ne bi motili avtomobili, ki so vozili mimo po cesti, je stopil nekaj korakov v notranjost goščavja, na nekakšno stezo. Tu bo lahko v miru odtočil, spraznil mehur do konca. Tako bo imel mir za naslednjo uro ali dve. Z levico si je že odpel zadrgo na hlačah, z desnico segel v razporek, ko je pod njim zaječal kovinski mehanizem. Grozeč zvok. Manjkal je samo še klik. Takrat bi bilo vsega konec. Prekleto! Nekoč je bil vojak, celo v minerskem oddelku je bil, in je vedel, kaj pomeni ta škrk – stopil je na mino. Obstal je. Zdaj je bil le še kip. Z desnim stopalom plosko položenim na listnata tla, z mino pod listjem, z levo nogo skrčeno v pregibu, z napol dvignjenim stopalom. In z levo roko, ki še drži kovinsko zadrgo, z levico pa sega v razporek. Tako kot ga je ujel kovinski zvok. Nekaj trenutkov stoji nepremičen, zadržuje tudi dihanje; diha plitvo, kot da bi lahko že močnejši vdih ali izdih sprožil mehanizem pod stopalom. Kaj naj stori? Vsak gib je lahko usoden, ostati mora negiben, dokler – Potem bolečina zaradi polnega mehurja postane premočna. Zareže ga v trebuhu kot nož in ne popušča. Še bolj pritiska in če ne bo nekaj storil, se bo od bolečine zrušil. Že zdaj mu jemlje sapo, prehudo je ... Odloči se. Z desnico v razporku hlač počasi nadaljuje kretnjo, začeto tik preden je stopil na mino. RAZMISLEK V trenutku, ko se je deček zaletel vanj, je ravno prevesil težo na zdravo nogo, naslednji hip bi se oprl na desno; počasi, previdno, ker bi ga ob pretrdem dotiku tal s stopalom zabolelo v kolenu. Moral je paziti, kako stopa. Zadnje dni je berglo puščal v hotelski sobi, raje je vedno počasi in previdno odšepal do bazena. Tako kot danes. Stopa po robu bazena, opazuje kopalce, ki se leno premikajo v topli vodi. Uživajo. Večina kopalcev je poškodovancev, kot je on, in so poslani v zdravilišče na rehabilitacijo po operacijah. Jutranje vaje in popoldansko kopanje v topli vodi pomagajo pri celjenju poškodb. Še malo pa se jim bo pridružil, že nekaj dni razgibava koleno in vsak dan ima boljše občutke. Vseeno ve, da nikdar ne bo več isto kot pred prometno nesrečo. A s tem se je že sprijaznil. Zdaj je le še nekaj korakov oddaljen od prostih stolic ob bazenu. Prvi del, pri vhodu, je bil zaseden, niti enega prostega mesta ni več bilo, da bi odložil kopalni plašč. Z rokama si že razvezuje vozel na plašču, ko se vanj zaleti deček. Tekel je ob bazenu in mu je spodrsnilo. Sunek ga je presenetil. Fantič se je zaletel v njegov levi bok, ni ga videl niti pričakoval. Instinktivno je sestopil z levega stopala in napravil dva koraka v desno. Sunek otroka je bil premočan, da bi lahko obstal na mestu. – Hej, presenečen vzklikne, namerava ošteti neprevidneža – a ko zagleda fantiča, umolkne. Otrokov obraz je prestrašen, zaveda se, kaj je naredil, par korakov izza njega vidi žensko, ki nekaj vpije, dviga roke, kaže na dečka, ki lovi ravnotežje na nogah, potem pa se zazre vanj. Gleda ga presenečeno, razširjenih oči, njeni koraki se ustavijo. Le gleda ga. In ne samo ona. Tisti trenutek začuti še več pogledov na sebi. Kopalci, ki poležujejo na stolicah, prav tako strmijo vanj. Deček, ki je še maloprej obstal pred njim, zdaj steče k materi. On ne razume, kaj se dogaja. Potem opazi, da ljudje gledajo proti njegovim stopalom. Kot da je tam nekaj nenavadnega – Še sam se ozre. Z obema nogama stoji na vodi, dva koraka od roba bazena. Drobni valovi na površini mu pljuskajo okrog gležnjev, sicer pa ima občutek, da stoji na trdni podlagi. Čeprav stoji na vodi. Malo naprej ga iz vode nemo opazujeta dva kopalca. Potopljena sta v vodo do prsi, takšna je globina bazena na tem delu. Zaradi vseh teh pogledov, uprtih vanj, in nekakšne tišine, ki je zavladala okrog njega, mu postane nerodno. Ni rad v središču pozornosti. Čimprej hoče stran, umaknil se bo ... Napravi par korakov po vodi, do roba bazena, nato šepaje nadaljuje proti vhodu. – Oprostite, zamrmra ženski, za katero se skriva otrok. Oba ga začudeno gledata, napol prestrašeno. Žal mi je … Z današnjim kopanjem ne bo nič, se odloči. Morda jutri – ali pa ne. Kdo ve? Odhaja v svojo hotelsko sobo. Potrebuje mir, želi biti sam. V tišini, s svojimi mislimi. O nečem pomembnem mora razmisliti. O hoji po vodi in kakšen pomen ima to zanj? BI TO KAJ SPREMENILO? Bila so vprašanja, ki so Martina K., vojaka prostaka 4. pešadijskega polka 3. Cesarske armade, vedno begala. Pravzaprav ga je begal izostanek odgovora na vprašanje, ki si ga je zastavil v mislih. O svojih razmišljanjih, vsaj takih, namreč ni nikdar glasno govoril, še manj pa o tem razpravljal v družbi. Pri drugih bi najbrž naletel na posmeh, kaj pa drugega. Bi ga kdo razumel, če bi mu zaupal, da se sprašuje, kaj bi bilo drugače, če bi si nesrečni prestolonaslednik – zaradi njegove smrti je zdaj že dve leti bila vojna – zjutraj na stopnišču dvorca, kjer je prenočil, zvil gleženj in bi končal v varnem zavetju v bolnišnici, med zdravniki, ne pa pod streli atentatorja – bi to kaj spremenilo potek zgodovine? Če bi se zavedal ... Ne, tega ni spraševal, niti kaj drugega, bolj osebnega. Bil je med vojsko, kjer je bila rahločutnost tuja. Dve leti življenja na frontni liniji poživini vsakega človeka. In tako je s svojim tuhtanjem, kaj bi bilo drugače, če bi se kakšnih stvari poprej zavedal, ostajal sam, osamljen. Tudi ko je živel pred vpoklicem v vojsko mirno življenje učitelja na eni predmestni šoli ali pa sedaj na fronti, je bil osamljen v svojih razmišljanjih. Koga pa je zanimalo, kaj mu brbota po glavi. Včasih tudi takšne stvari, ki bi se jim smejali še otroci, ki jim je skušal v glavo vbiti osnovne operacije računstva. Računstvo je enostavna zadeva, seštevki so vedno jasni, preverljivi, to ga je pomirjalo, ko pa je zašel z razmišljanji na vprašanja o vzrokih in posledicah, kaj je bilo poprej in zakaj tako – pa se je začel izgubljati. Svet okrog mene je vendarle samo svet, narava, predmeti, stvari, ki jih zaznavam s čuti, kot so vonj, otip, okus, zvok, bolečina, vid – nič drugega ne more biti – in če to izostane, recimo občutek za okus, je jed, ki jo použijem brez okusa, še vedno jed, ki me bo nahranila ali pa jo bom sprejel kot prazno slamo, s katero si še žival ne more potolažiti lakote? Je torej, glede na vse okoliščine v življenju, bolje videti in občutiti manj – to kaj spremeni? Kdo ve? Bi bilo bolje, če bi zvedel za ženino nezvestobo, še preden je odšel v vojsko? Bi bilo res bolje? In kako, da tega ni sam opazil? Slep je bil in preveč naiven, kajpada. Z Marijo sta bila že pet let poročena, on je poučeval vse dni na šoli, ona pa se je po prvem letu že začela kratkočasiti z drugimi moškimi. Seveda je to zvedel šele potem, prvo leto po prihodu v vojsko. Novico, da ga je končno zapustila in odšla z nekim konjskim mešetarjem, mu je sporočil njegov brat, ki je doma preboleval jetiko in se tako rešil vpoklica na fronto. S težkim srcem, dragi brat – je začel s pisanjem in Martinu takoj naznanil slabe vesti v nadaljevanju. Da je žena odšla z drugim, z moškim, s katerim ga je že nekaj časa lomila. Vsi so za to vedeli, le on – njen mož – ne, ker … Martin je nekajkrat prebral pismo. Obračal ga je in ni vedel, kaj naj z njim stori. Po vsem tem, kar je doživel na fronti, ga ta novica ni prizadela. Preveč smrti je že videl, konec zveze z Marijo je bil delček vsega tega, niti ne najhujši. Edino – škoda da vsega tega ni vedel že prej. Ampak – bi to kaj spremenilo? Morda med njim in Marijo, kaj drugega pa najbrž ne … Sedaj je bil na fronti in vsak trenutek so pričakovali nov napad sovražnika. Bi se temu lahko izognil? Najbrž tudi ne. Zato je pismo spravil v torbo in poskušal o njem čim manj razmišljati. Drugo jutro se je začelo z dežjem, ki je zalival strelske jarke. Še preden pa se je zdanilo, so se oglasili topovi na drugi strani in bruhali projektile na njihovo obrambno linijo. Granate so treskale po pobočju hriba in dolble v razmočeno prst luknje. V začetku so bili zadetki netočni, kmalu pa se je natančnost napadalcev izboljšala. Po vojakih, skritih v rovih, so začeli deževati jekleni drobci, pomešani z rdečkasto prstjo. Granate so zadevale koto branilcev in sikale nanje kot besne ose. Topovsko obstreljevanje je trajalo eno uro. Zatem je nastopila tišina. Skoraj mrtvaška. Ker na koti 110 ni bilo več nikogar živega. Trenutek zatem so se iz meglic v nižini izvile prve postave, prihajal je prvi val napadalcev. Stopali so počasi, z bajoneti, nataknjenimi na puške; pričakovali so boj mož na moža. Ali pa streljanje. Vendar se nič od tega ni zgodilo. Na koti 110 je bila tišina, hribovska točka, za katero sta se vojski dajali že nekaj mesecev, je bila zavita v molk. Na razdalji manj kot sto korakov pod vrhom pa se je na napadalce usula toča krogel. Ko so že pričakovali lahek uspeh brez žrtev, so sami začeli padati kot muhe. Mitraljez z vrha kote je s kroglami sekal po golem pobočju, na katerem ni bilo kritja. Napadalci so se poskušali zakriti v tistih nekaj napol posušenih grmih, a tudi tam so jih našle krogle. Streljali so proti vrhu kote, proti točki, od koder so prihajali streli, vendar je bilo to le tratenje časa in življenj. Sami so bili na čistini, preveč nezaščiteni, osamljeni branitelj pa varno skrit za skalami. Kmalu je iz zaledja prišel ukaz, da je napad končan, da se začasno umikajo. Kota 110 je ostala neosvojena. Martinu K., osamljenemu mitraljezcu, ki je obranil koto pred napadalci, je pomoč iz zaledja na drugi strani hriba prišla z zamudo. Nekaj granat, ki so preletele vrh hriba, je zadelo skladišča na drugi strani in povzročilo razdejanje med vojsko. Ko se je zadeva umirila, sta dva voda pohitela na pomoč, h koti na drugi strani hriba, k prvi bojni črti – a bila sta prepozna. Napadalci so se že umaknili, pustili za seboj le svoje mrtve, na njihovi liniji pa je vztrajal le Martin K. Mitraljezec. Nenavadno. En sam človek je ubranil koto. In najprej – kako mu je sploh uspelo preživeti baražni ogenj? Topovsko obstreljevanje je bilo najhujše dotlej, vsi njegovi bojni tovariši na koti so bili mrtvi, on pa – Martin K. jim na to ni znal odgovoriti. Preživel je pač. Je imel srečo? Najbrž. O tem ni razmišljal … Ko pa so ga reševalci pobliže pogledali, so se zgrozili. Njegovo telo je bilo preluknjano na več mestih, iz trebuha mu je mezelo drobovje, v prsih pa je imel rane, v katere bi lahko potisnil pest. Najhuje pa je bilo z njegovo glavo; zadnji del glave skupaj z možgani mu je manjkal. Glede na vse poškodbe bi Martin K. moral biti prav tako mrtev kot vsi ostali. – To ni mogoče, je zmajal z glavo bolničar, ki mu je začel oskrbovati rane. Kako si sploh še živ, človek? Poglej, kaj je od tebe še ostalo! Morda mu tega ne bi smel reči. Šele takrat se je Martin ovedel, se zavedel dogajanja okrog sebe in na sebi. Začutil je rane po telesu, videl svoje preluknjano telo, potipal se je po glavi – nekaj je manjkalo, roka, s katero si je vedno segel v lase in si jih počesal s prsti, je segla v prazno. To so bile vse smrtne rane, moral bi biti mrtev tudi on – a se tega poprej ni zavedal, vsaj takrat, na koti zgoraj … In če bi se tega zavedal – bi to kaj spremenilo? Še preden si je odgovoril na to vprašanje, je izdihnil, na reševalnih nosilih, pred očmi bolničarja. Njegova smrt ni bila neopažena. Herojska obramba kote 110 je bila zabeležena v vojaških poročilih poveljstva in v štabu armade so Martina K., prostaka 4. pešadijskega polka, posmrtno odlikovali s cesarskim križcem. Njegovo ime je bilo prebrano v jutranjih poveljih na vsem delu fronte. Kot primer in vzpodbuda za vso ostalo vojsko. Martin K. tega seveda ni več slišal, niti za to ni mogel vedeti. In če bi vse to vedel – bi to v njegovem življenju kaj spremenilo? NA PRAVI POTI Mesto je zapustil že zgodaj, v mraku. Promet na cestah je bil še redek, srečal je le eno vozilo. Po praznih križiščih so osamljeno utripale rumene luči na izključenih semaforjih. Spominjale so ga na mežikanje oči neznanih zveri, kot da ga nekaj spremlja iz teme. A šape po njem ne iztegne ... Tudi avtocesta je bila še prazna, kamionarji na počivališčih še niso zagnali svojih težkih vlačilcev. Po njej je vozil, dokler se ni zdanilo. Takrat je zavil z avtoceste, nato pa še nekajkrat zapeljal izven glavnih smeri, ki so vodila proti mestom. Tem se je izogibal. Nazadnje je tabel, ki bi ga opozarjale na njihovo bližino, zmanjkalo. Znašel se je na prazni cesti skozi pusto pokrajino, levo in desno so bila kamnita tla, poraščena s suho travo in redkim grmičevjem. Naselij ob cesti ni bilo ali pa so bila redka. Tu in tam so ga na zaselke opozarjale napol zarjavele table ob cesti. Bile so zapuščene, tako kot so bili prazni kraji, kamor so usmerjale. Redke hiše v bližini ceste so bile le še ruševine z udrtimi strehami in že zdavnaj uničenimi okni. Kot lobanje s praznimi očesnimi duplinami so se zazrle vanj – kaj delaš tu, človek? Tudi cesta že zdavnaj več ni bila tisto, kar je bila včasih. Asfalti trak je izginil, le kdaj pa kdaj so se med gruščem pojavile njegove sive zaplate. Zdaj je vožnjo upočasnil, izogibati se je moral luknjam v makadamu. Pred kratkim je moralo deževati in bile so polne vode. Predstavljale so past; če bi s preveliko hitrostjo treščil vanje, bi se vozilo lahko poškodovalo. Moral bi se ustaviti in – ne, o tem rajši ni niti razmišljal. Ni se smel ustavljati. Moral je naprej. Dalje, brez ustavljanja. Ko ga je za trenutek začela zdelovati utrujenost, je odprl šipo na svoji strani in si usmeril svež piš zraka v obraz. To ga je zbistrilo, prav tako tudi cigareta in nato par požirkov kave, ki jo je imel s seboj v steklenici. Lačen še ni bil. Zaenkrat sta mu cigareta in kava zadostovali, imel pa je tudi piškote v predalu. Te si bo privoščil kasneje, ko bo res postal lačen. Na nekem delu ceste, kjer se je makadamski trak razcepil na dva dela, je stal človek. Že iz daljave je opazil njegovo postavo; ni moglo biti drevo, ker dreves tu ni več bilo, lahko je bil le človek ali – Nenavadno. Človek je stal na sredi glavnega kraka ceste, razširjenih rok, kot kakšen Kristus. Le da je ta bil živ in manjkala mu je lesena soha. Njegov pogled je bil usmerjen v tla, niti za trenutek ni dvignil pogleda proti bližajočemu se avtomobilu. Tudi z roko ni zamahnil, poskušal voznika ustaviti … Čeprav se on najbrž ne bi ustavljal, ni smel izgubljati časa. Še hitrosti ni zmanjšal. Če bi se poskušal izogniti moškemu, bi jo moral, zato je raje zapeljal na stranski krak. Nobene table ni bilo, ki bi povedala, kam pelje, ničesar. Le prazen makadamski trak, ki je vodil naprej. Nekje v ozadju so bili modrikasti hribi, ki so se spajali z nebom, njihovih vrhov se ni dalo ločiti od obzorja. Delovali so zastrašujoče, kot kakšen zid, preko katerega se ni mogoče prebiti, a to ga ni vznemirjalo. Bili so še daleč. Morda jih bo dosegel še pred večerom – če bo šlo vse po sreči. Zaenkrat se ni mogel pritoževati. Vse je teklo dobro. Vožnja ga ni utrujala, rahla jutranja zaspanost je sredi dneva izginila iz glave, tudi motor avtomobila je tekel brezhibno. Vsake toliko časa je pogledal na kazalce na armaturni plošči – nivo olja ter temperatura motorja sta vztrajala na običajnih mestih, vse je bilo v redu, lahko je mirno nadaljeval z vožnjo. Seveda ni vedel, kje se nahaja, niti kam gre. Nič od tega ni vedel in ga tudi ni zanimalo. Pravzaprav ga je to pomirjalo. Čutil je, da ja na pravi poti. OBČUTEK VOŽNJE SKOZI VESOLJE Ponoči se zbudi, do jutra je še daleč, od zunaj sliši šum prometa z ulice, škripanje avtomobilskih zavor pred križiščem, iz daljave pa še kovinske udarce ob premikanju vagonov na železniški postaji v bližini. Običajni zvoki noči. Tokrat niti ni preveč hrupa, reševalna in policijska vozila, ki uporabljajo ulico kot bližnjico med mestnima četrtima, se niso niti enkrat oglasila. A noči še ni konec, po kazalcih na budilki ob postelji je šele tri. Raznašalca časopisov s svojima piskajočima mopedoma se pripeljeta v ulico šele ob četrti. Tišine do takrat pa ne bo; pomladni, južni veter, ki piha že od prejšnjega večera, se na dvorišču bloka na strehi barake, garaže za avte, zaganja v odlomljeni žleb in drsa ob pločevinasto streho. Kovinsko škripanje zareže človeka v glavo, ko ga sliši. In on ta zvok sliši, ne more drugače. Morda je preobčutljiv na zvoke, predvsem na hrup. Glasbo sicer posluša, od klasike do običajne vsakdanje, a ga redkokdaj vrže iz tire – a hrup, ki ponoči vdira skozi zaprta okna stanovanja v spalnico, ga uničuje. Zagotovo ga je zbudil tresk, ko sta na postaji zadela vagona, to ga vedno prebudi. Sliši se kot topovski strel, koga ne bi zbudilo? Ali pa ropot kompresorja na hladilniku v hodniku. Vsake toliko časa, intervali so vedno različni, se sproži motor, se glasno zaganja, nato pa umiri, na koncu pa se ropotaje ustavlja. Serviser ga je že pregledal, pa ni ugotovil nobene napake. Takrat je deloval brezhibno. Potem pa – stara zgodba. Zato se ponoči prebuja, zaradi zvokov od zunaj in tudi iz stanovanja, ali pa zaropota kje drugje v bloku. Tudi kakšen krik se kdaj zasliši, ropot, kot da se prestavlja pohištvo, ali pa le otroški jok. Dolg, neutruden, za katerega ne more ugotoviti, od kod točno prihaja. Sicer bi poklical policijo. Pa je ne more, ker bi – to se mu je že pripetilo – najprej preverjali njega, kdo je, kaj je itd., kot da je on na zaslišanju. Zato policije raje ni klical, če ni bil prepričan v svoje. Raje je čakal, da se otrok utrudi, potem pa najbrž zaspi, kaj pa drugega. In utihne. Otrok nato spi, tako kot njegovi starši, ne pa on. Spanec mu je uničen. Do jutra prebedi, strmi v bledikast strop spalnice in razmišlja. O tišini. O svetu brez zvoka. Predvsem brez hrupa. Kako zveni tišina? In kje? V zadnjem času se ponoči pogosto prebuja in potem prisluškuje nočnim zvokom. Hrupu, ki vdira skozi okna v stanovanje, in o zvokih v lastnem stanovanju ter bloku. Nikoli ni tišine, četudi se prebudi sredi noči, vedno je nekaj … Bral je že, da ima tišina svoj zven. In da v resnici ni tišina … čeprav je včasih tako tiho, da naokrog vse razbija. Nenavadno. Baje v vesolju ni zvoka. Pravzaprav je, a se ne more širiti, ker ni zraka. Človeku lahko vpiješ na uho, pa nič. Te ne sliši. Seveda v vesoljskih pogojih. Čudna zadeva je to vesolje, pomisli, rad bi ga spoznal. Tam je mir, tišina. Že nekajkrat je razmišljal o nekem projektu, ki ga pripravljajo Rusi ali Amerikanci – saj je vseeno – o potovanju na planet Mars. Iščejo prostovoljce. Ker ni sigurno, če bo možnost vrnitve, vsaj tako je razumel. Zanimivo. Kdo se prijavlja na takšne zadeve? Samomorilci? Ali takšni, kot je on? Ja, on bi se, že vsaj zaradi tega, da začuti praznino vesolja, en velik nič, po katerem drsiš – to mora biti lep občutek – Ko je ženi govoril o tem, o tišini in njenem zvenu – omenil je razbijanje v ušesih, ki ga sam še ni izkusil, a bi ga rad – ga je le gledala. Ni ga razumela, seveda. Zato je raje umolknil, začel govoriti o vsakdanjih zadevah iz njunega življenja, o hrupu zaradi hladilnika. Spet je ropotal, ponoči se je slišalo zaganjanje kompresorja kot kakšno vrtanje v steno. Noro. Morala bi spet poklicati serviserja, še preden bo dokončno odpovedal. Ampak kdaj? Ona nima časa, sploh pa je to njegovo področje, skrb za tehnične zadeve pri hiši, mu hitro pojasni. A tudi njemu zmanjkuje časa. V službi se mu je nagrmadilo dela, poleg vsega rednega dela na tekočih projektih mora pisati še poročila za šefe. Tiste zgoraj, ki ne vejo, kaj se v resnici dogaja na terenu, in kako se tu dela. Zavzdihnil je ob misli, koliko tistega papirnatega smetja, kot je imenoval ta poročila, bo še moral izpolniti, in da se bo vse to še dvakrat, trikrat vrnilo na njegovo mizo, preden bodo veliki šefi zadovoljni. Raje ne razmišlja o tem. Vendar se mu to ponoči, v tistem bedenju, vedno prerine v misli in potem je konec upanja, da bi spet zaspal. Ta hrup v glavi je še hujši od tistega zunaj. Zjutraj pa vstane izmozgan, s podočnjaki. Vsaka napol prečuta noč ga izmozga. Ni več mladenič, petdeseta pobirajo davek. Žena zraven na postelji mirno spi. Posluša njeno enakomerno dihanje, včasih vmes zapiska skozi nosnico, oster in predirljiv pisk je to, le kako ji uspe, da se ob tem ne prebudi, se je že večkrat vprašal. Njega tak njen pisk takoj vrže pokonci. In če ji kdaj omeni, njeno piskanje kot tudi smrčanje, mu skoraj zameri. O tem se noče pogovarjati, mu ne verjame. Vendar pa si on tega ne zmišljuje – kaj naj reče, kako dokaže? In je bil tiho. Prvič, drugič, tretjič … Vedno je bil tiho. Do jutra je zdaj še daleč, zgrozi se, kaj to pomeni. Tri ure bedenja, strmenja v zrak. Opazovanja, kako se zunaj redči tema in bleda sivina začne napolnjevati sobo. Tako kot zvoki, ki se okrepijo. Še več avtomobilov zapelje po ulici, škripajo zavore mestnih avtobusov, kamioni začenjajo svoje razvoze tovorov, v bloku se oglašajo kotlički po straniščih, šum izplakovanja vode se prenaša skozi cevi, nekje se spet začne dreti otrok, na dvorišču zalaja pes, nato se mu oglasi še eden … Vstal bo šele ob šestih, do takrat je daleč, morje časa. Še vedno je noč, kompresor na hladilniku se je spet za- gnal, žena zraven je v nekem trenutku zasmrčala – stegnil je roko in jo dregnil v rame. Nalahno, toliko, da neha smrčati – a se je prebudila. Kljub mraku je opazila, da leži na hrbtu, z rokama spodvitimi pod glavo. Nenaravna drža za spanje. Očitno spet bedi. – Ne spiš? vpraša. – Ne, odkima. – Te spet muči služba? Se ne moreš znebit skrbi? – Ne morem, skomigne. Tako pač je. O vsem drugem ji noče niti razlagati … Žena ve za dogajanje v njegovi službi. In da se zaradi tega ponoči prebuja. Gleda v zrak. V temo. – O čem razmišljaš? – O vesolju. O tem, kakšen občutek je, če drsiš z vesoljsko ladjo skozi prazen prostor. V tišini, ker tam ni zvoka … – Ni zvoka? Kako? – V brezzračnem prostoru se ne širi. Ne more. Zato je tam tišina … – Zanimivo, odvrne žena. A zdaj se ne morem pogovarjat, spala bom. Poskusi še ti spet zaspati … – Bom, reče. Ti kar zaspi … Zase ve, da mu ne bo uspelo. Preveč je bil prebujen, preveč vsega je imel v glavi, zvokov, misli, skrbi. Spomnil se je na poročila, ki ga čakajo na mizi v pisarni in vse tiste urgence. Skoraj zabolelo ga je v glavi. Kompresor na hladilniku v hodniku se je izključeval. In ropotal. Čez minuto je hrup prenehal. Čudno, v tistem trenutku je zaslišal tišino. Nič je ni zmotilo, nobenega avta ni bilo na cesti, vagoni na železniški postaji so stali, tudi veter je za nekaj hipov popustil. Tako kot še maloprej otrok, ki se je drl iz nekega stanovanja zgoraj, zaradi kdove česa … Imel je spet nekaj trenutkov brez hrupa. Nekakšne tišine. Zdaj je lahko razmišljal o njej. In o občutku vožnje skozi vesolje … Če je zaprl oči, si položil dlani na ušesa, celo zadržal dih – je to tisto? HOJA V VODO Greva plavat! mu reče žena. Vstaja z ležalnika in si slači kopalni plašč. Greš? Čaka; ve, kako je z njim. Da on nikdar ne skoči takoj pokonci in steče k vodi. Tudi nikdar ne skoči na glavo v bazen, niti v morje. Mož vedno hodi v vodo počasi, postopoma. – Grem, ji pokima. Seveda grem! Vstane in si počasi sleče majico. Ve, da mora iti. Z ženo sta v toplicah že tri dni in dvakrat na dan gresta v bazen in odplavata dvajset dolžin. Zjutraj sta že plavala, zdaj je na vrsti popoldanski del. Potem bosta počivala, poležavala, šla na kavo v bar ob bazenu, pojedla kakšno slaščico in spet poležavala. – No, greva, ga priganja žena. Zdaj bi ona že bila v vodi. Sama se nikdar tako ne obira kot on; le vstane in gre. Ne čaka; z roba bazena se požene v vodo kar na glavo. Kot mulka pri desetih ali dvajsetih letih. Zdaj jih ima še enkrat več in še vedno skače na glavo. Občutek, ko se telo zarine v vodo, in potem vso tisto drsenje in šumenje okrog glave in ušes, ji je všeč. Kot ji je vedno bilo; plava že od petega leta. – Pa greva, reče on. Opraviva to. Ona se na robu bazena za hip ustavi, usloči telo, iztegne roke, se odrine in skoči. Telo se ji zarije v vodo, skoraj gladko, brez veliko škropljenja naokrog zdrsne pod gladino in se spet prikaže iz vode pet metrov naprej. Vse brez zamaha z rokami, le nekajkrat rahlo brcne z nogami. Obrne se in pogleda proti njemu. – Voda je dobra, mu zakliče. Pridi! – Saj bom, ji prikima. Počasi … Jasno, seveda bo šel v vodo, kaj pa drugega. Ne bo skočil na glavo, počasi bo stopal po stopnicah, vse globlje v bazen, dokler mu voda ne seže do prsi, šele takrat bo zaplaval. Zdaj je šele na robu bazena, še gležnjev si ni pomočil v vodo. Stopi na prvo stopnico, voda je hladna in zmrazi ga po vsem telesu. Kot da je sredi zime, gol. Mulc je bil, osem let, nič več, ko se mu je na ribniku v mestnem parku, kjer so se pozimi drsali, zlomil led. Z enim od fantov, sosedom iz bloka, sta se lovila in odšla predaleč od brega, v sredini je bil led še tanek in ni zdržal njune teže. Treščila sta v ledeno vodo, eden čez drugega. Potopila sta se, voda je njega prvega izvrgla, toliko da je zajel sapo. Potem pa ga je drugi potegnil nazaj v globino. Zdaj je bil on pod gladino, drugi fant pa nad njim. Zmanjkovalo mu je zraka in poskušal se je prebiti na površje. Ni šlo zlahka, fant nad njim ga je brcal in odrival od luknje v ledu. Nazadnje si je le izboril izhod, soseda je ostro potisnil stran in se z rokami oprijel trdega roba ledene skorje. Ko so ju potegnili iz vode – neki odrasli fantje, ki so se znašli v bližini, so napravili verigo z rokami – telesa zaradi mraza ni več čutil. – Saj ni mrzla, ga opogumlja žena iz vode. Pridi že! Zdaj je že na sredi bazena, plava svojo prvo dolžino. – Ja, saj grem, odgovarja, še malo … Napravi dva koraka globlje v vodo. Zdaj je dve stopnici niže, voda mu sega do sredine stegen. Nato napravi še en korak – mrzlina mu objame mednožje, čuti, kako se mu pod tkanino kopalnih hlačk krči spolovilo. Ustavi se. Zdaj mora počakati, da se krč umiri, potem bo šel dalje. Nič prej. Z roko si gre izza tkanine in objame spolovilo. Toplota mu dene dobro, čuti popuščanje krča; spolovilo mu narašča, to je v redu; zdaj lahko odmakne roko. – Pokaži ga! mu je rekla punčka. Potem bom jaz pokazala tebi! – Bom, če boš tudi ti meni, ji je odgovarjal. On, štiriletni fantek štiriletni punčki. Na morju, v kampu so bili, njuni starši so sedeli pod borovcem, onadva pa sta se igrala ob vodi. Dekletce iz sosednje prikolice je bilo njegova edina družba, drugih otrok ni bilo v bližini. Že teden dni sta se skupaj igrala. Preigrala sta že vse igrice, danes pa sta se igrala nekaj novega: odrasle. – Boš res? jo še enkrat vpraša. Da se prepriča, preden potegne kopalke z bokov. Dajva oba istočasno! – Prav, prikima dekletce. Istočasno! Sedita na peščeni plaži, tik ob vodi, obrnjena drug proti drugemu. – Zdaj! ji reče. Potegne kopalke do kolen, enako stori ona. Pogledata se in nasmejita. Ni jima več nerodno. – Kdaj se bova igrala mamico in atija? jo vpraša. Zdaj? – Ne, odkima punčka. Potem. Zvečer. Odrasli se to igrajo zvečer. Potem sta si potegnila kopalke nazaj, se dvignila in stekla v senco k staršem, vsak k svojim. On se tisto popoldne ni več premaknil izpred prikolice. Razmišljal je, kaj se bo zgodilo zvečer. Kako se bo igral z deklico očka in mamico – kako se to igrajo odrasli? Zvečer se ni zgodilo nič. Deklica je s starši šla v mesto, vrnili so se pozno zvečer, ko je bil on že v postelji. Naslednjega dne pa so njeni kamp zapustili, vračali so se domov. Žena mu je pomahala z drugega roba bazena. Vabila ga je v vodo. – Prihajam, ji je zaklical. Ti kar plavaj! Stopil je stopnico niže in voda mu je segla do trebuha, z naslednjim korakom se je potopil do prsi. Zmrazilo ga je okrog srca, čutil je njegovo krčenje, nekakšen drget mišice, ko se je za trenutek – vsaj zazdelo se mu je tako – zaustavila. V nekakšni samoobrambi je prekrižal roke na prsih, da bi odgnal neprijetni hlad. Potem je spet začutil normalno bitje, šok je bil mimo. – Najbrž mu je odpovedalo srce, je rekel moški. Dvignil se je iznad trupla fanta, ki je nepomično ležalo na lesenem pomolu nad reko. Kdo bi si mislil, tako mlademu, je nemočno zmajal z glavo. Okrog trupla so v krogu stali fantje, nepremično in tiho, kot križi na pokopališču so bili. Na lesenih tleh je ležal njihov sošolec. Piknik so imeli, za zaključek srednje šole, v ribiški koči ob reki. Najprej so na igrišču zraven nabijali žogo, takoj po koncu igre pa se jih je nekaj pognalo v vodo, da bi se osvežili. Vsi so skočili s pomola, se potopili v zelenkasto vodo, nato pa splavali na površje. Razen enega: en sošolec je ostal pod vodo. Drugi z brega so takoj opazili, da je z njim nekaj narobe, da njegovo telo negibno lebdi v globini. Nekaj se jih je spet potopilo in kmalu so ga izvlekli na pomol. Nepomično truplo, brez življenja. Ko je prišel zdravnik, je ponovil prvo ugotovitev. Fantu je odpovedalo srce. – Hej, bo kaj? ga je vzpodbudila žena. Ona je plavala že drugo dolžino. Ni odgovoril, le odmahnil ji je z roko, da prihaja. Napravil je še en korak, se potopil še globlje v vodo, nato pa zaplaval s hitrimi zamahi rok. Skoraj jezno, kot da si v vodno površino izsekava svojo pot in odganja mrzlo težo vodovja stran od sebe. Ve, da je teh prvih nekaj metrov najpomembnejših, pretolči se mora skozi vodo, ki se mu upira. Zanjo je tujec, vsiljivec, kaže mu svojo moč, a on ji vrača z udarci rok in nog. Ostro, odločno, brez oddiha. Na začetku ne sme omahovati, na polovici dolžine bazena bo voda postala prijaznejša in se mu bo vdala. Takrat bo mirno drsel skozi njo, brez veliko zamahov. Takrat bo vse dobro. ČEVLJARJEVA Marijan U., čevljar iz predmestja. Čevljaril je do konca življenja, umrl pri osemdesetih. Kap. Ta svet je zapustil neopazno, tako kot je živel in delal. Mirno in tiho, z glavo zarito med čevlje. OBČUTEK Občutek telesa. Nečesa snovnega, s čimer se giblje, diha, prehranjuje. Misli. Razmišlja o telesu. O svojem telesu. Se ga zaveda. Čuti bolečino. Tisto naključno in minljivo, ko s komolcem nehote zadene ob rob kuhinjske police. Ali pa tisto, ki čepi v njem, v njegovih prsih in mu jemlje sapo. Nujni kisik za preživetje telesa. Da se potem počuti, kot da je v resnici namesto zraka okrog njega voda, morje vode, v katerega se potaplja na dah. S hojo po stopnicah. Ko se ustavi, pride do sape. Do kisika. Ko počiva, bolečina ne izgine. Se prikrije. Čaka, da ga opozori. Se mu javi telo. Bolečina je njegova govorica. Je vedno bila in bo. Vsaj še nekaj časa. Recimo. Zdravnik mu ni povedal, koliko časa bo njegovo srce še zdržalo. Le da je bolno. – Okvara, ki se lahko le blaži, mu je rekel zdravnik. Poti nazaj ni. Telo bo zdržalo toliko, kot pač bo. – Ja, telo, se je takrat nasmehnil zdravniku. Telo. Ga je spravil v zadrego s tistim nasmehom. Zaradi diagnoze bi moral biti zaskrbljen. Hudičevo. Klecniti bi moral v kolenih, se sključiti in zviti v dve gubi, zatresti. Zastokati. Mogoče zajokati. V bistvu je zvedel, da mu bo telo, kajti srce je del telesa, odpovedalo. Enkrat. Kmalu. Njegovo telo, ki se ga je tako dobro zavedal. Pa je le vstal in zdravniku dal roko. Hvala, mu je rekel. Ni bil pretresen. Je vedel že vnaprej za diagnozo. Se mu je telo v zadnjem času redno javljalo, sporočalo svojo prisotnost. Ga ni mogel pozabiti. Spregledati. Vedel je, da ga ima; on telo in telo njega. Samozavedanje, sebe in telesa. Simbioza, se je nasmehnil sam sebi, ko je prvič v mislih izrekel to besedo. Nenavadno, kaj mu je padlo na pamet. Smešno. A ko se je čez nekaj minut spet vrnil k temu izrazu, pa mu ni bilo več tako nenavadno. Sožitje. Torej občutek sožitja. Občutek ni prišel takoj niti nenadoma. Pri dvanajstih letih, recimo; ko se je začel opazovati. Svoje telo. Obraz v ogledalu. Oči. Obrvi. Trepalnice. Nos. Ustnice. Nasmeh. Brado. Ušesa. Lase. In potem vse še enkrat s profila. Levega in desnega. Z dlanjo je šel po licu. Čutil je drsenje roke. Roka je čutila obraz. Njegov obraz. Samo njegov. Potem je opazoval roko. Dlan. Levo in desno. Palec in prste. In črte, zarezane v kožo. Sledi, ki me bodo spremljale vse življenje, se je takrat domislil. Roke ne menjaš, le izgubiš jo. Recimo. Bila je to geografija lastnega telesa. Odkrivanje nečesa znanega, stalno prisotnega, pa vendar novega. Prsi. Bradavici. Materina znamenja. Trebuh. Popek. Rebra. (Takrat, suhcu, so mu še štrlela in si jih je lahko z roko preštel.) Spolovilo. (Njegovo spolovilo, s katerim se bo enkrat združil v ženski. In zaplodil otroka.) Potem noge. Kolena. Goleni. Stopala. Prsti na nogah. Njegovi prsti na nogah! Telo, vse telo je bilo njegovo. Od nikogar drugega, le njegovo. Od prstov na nogah do vrha glave, vse je bilo njegovo telo. Ki ga je ubogalo. Ko se mu je zahotelo, je lahko stegnil nogo. Skrčil roko. Se popraskal. Potipal spolovilo. Tiča. Ga čutil in tič je čutil njega. Ženska, je rekel tiču. Ženska naju enkrat čaka. Najprej prva. Da zveva, kaj je to. Ženska. Občutek ženske. Žensko telo in moje telo. Telo. Občutek telesa petdeset let nazaj je bil drugačen. Takrat sta oba začenjala. Se spoznavala. Meje enega in drugega. Kaj se sme in ne sme. Že takrat je bila bolečina meja. Preko nje ni šel. Le izjemoma, ko je bilo dobro za telo. In zanj. Recimo pri zobozdravniku in podobno. Drugače ne. Kajti bila sta eno. On in telo. Recimo. Vsaj občutek je imel takšen. Petdeset let občutka. Enega in istega. Po petdesetih letih je pri sebi (na sebi) nekaj opazil. Nekaj novega. Ali pa tudi ne. Občutek. Tisti, podoben onemu pri dvanajstih letih. Ko se mu je telo odkrivalo. Približevalo (ali pa se mu je približal on). Ko sta postala eno. Zdaj se mu je občutek ponavljal. Pravzaprav proces občutenja telesa. V obratni smeri. Od prstov na nogah do glave. Prsti, stopalo, gležnji, goleni, stegna, spolovilo, trebuh, popek, prsi, bradavici, materina znamenja, roki, dlani, prsti na rokah, ramena, vrat, brada, usta, zobje, nasmeh, nos, ušesa, oči, trepalnice, obrvi, lasje, čelo. Vse to je bilo njegovo telo. In tisto, kar se skriva v njem. Recimo v prsih, od koder dobiva boleča sporočila. Telo mu govori. Njemu, ki se nahaja – kje? Z dlanjo (svojo dlanjo) si je šel čez čelo (svoje čelo). Na obrazu je čutil dlan in na dlani je čutil toploto čela. Sem tam jaz? Sem –? Spet si je ogledoval roke. Iste roke, ki so ga spremljale vse življenje. Iste brazde, zarezane v dlani, le globlje. Vse je bilo isto, dlani, roke, prsi, noge. Celo telo. A nekaj je bilo drugače. Občutek. Glede telesa. Saj je vedel, da je to njegovo telo, isto, kot ga je spremljalo skozi življenje, pa vendar ni bil isti občutek. Bilo je telo. On pa je bil on. Bil je na točki, kot tam pri dvanajstih letih. Tik preden sta se s telesom odkrila. Ko sta stala drug pred drugim (drug v drugem). Ko se mu je nato zgodilo tisto. Prijeten občutek. Da nisi sam, da imaš nekoga (nekaj), s čimer greš v svet. Se giblješ, dihaš, prehranjuješ. Misliš. Torej občutek. Po petdesetih letih je bil tam in telo je bilo tam. Na neki način sta bila dva. Po občutku. Najprej je bil presenečen, ko je začel razmišljati o dveh. O sebi in telesu. Bilo je nekaj novega. Nenavadnega. A ga ni pretreslo. Bilo je le tisto, kar mu je telo sporočalo že nekaj časa. Z bolečinami. Mu je govorilo, da se umika. Oddaljuje. Ga na neki način zapušča. Odhaja. – Prav, le pojdi, si je takrat prikimal. Ni bil jezen. Mogoče žalosten. Kot bi bil vsak, ki se poslavlja od starega prijatelja. To je bilo še pred tistim, ko je obiskal zdravnika. Diagnoza, ki mu jo je povedal, zanj ni bila nova, niti presenečenje. Pravzaprav je vedel o njej več kot zdravnik. Recimo o času, ki ga še ima pred seboj. O času, ko bo telo še vzdržalo z njim. Ki ga moderna medicina lahko podaljša z zdravili. Recimo. – Dovolj je bilo, telo, si je rekel, ko je zapuščal bolnišnico. Dovolj. Govoril je njemu. Telesu. Vedel je, da zdravil ne bo jemal. Ničesar. Čas, namenjen sobivanju njega in telesa, se je iztekal. Konec simbioze. Z vsakim novim dnem je je bilo manj. Sta se začela oddaljevati. Telo od njega in on od telesa. In čeprav bi ga po nekem splošnem prepričanju in logiki ljudi okrog njega vse to moralo skrbeti, se ni vznemirjal. Na največje začudenje domačih je z vsakim dnem bliže svojemu koncu (ko ga bo telo dokončno zapustilo), bil bolj vesel. Čakal je. Se veselil. Kaj bo –? Ne, na to ni poznal odgovora. A da bo nekaj novega, drugega, to je vedel. Po občutku. BITI PRIPRAVLJEN Vstane točno ob sedmi uri, med pitjem kave posluša poročila. Notranja in zunanja politika, šport. Nato vreme. Običajne novice. Nadaljuje se obdobje stabilnega vremena, brez posebnosti. V redu. Stušira se, se obrije in si obreže brke. S škarjami poreže še kocine, ki mu silijo iz nosnic. Pazi, da se ne rani. Zazre se v gube okrog oči – dobro je, ni videti utrujen. Naspal se je, to je pomembno. Nekaj je sanjal, a sanj se več ne spomni. Obleče sveže perilo, ki si ga je pripravil že sinoči, natakne nogavice, sivo-črne, nato črne hlače, srajca je seveda temnosiva, suknjič enake barve kot hlače. Vse to ga čaka pripravljeno na stolu. Tudi kravata. Z njeno izbiro se je sinoči še najdlje ukvarjal. Rdečkasta, s pikčastimi modrimi in črnimi vzorci? Prepletanje modre in škrlata? Črna in rdeča, v podolžnih pasovih? Nazadnje se odloči za slednjo. Lepo. Pred ogledalom v hodniku si počeše lase. Opral si jih je včeraj, po prihodu od frizerja. Prevladuje siva barva, tudi redkejši so, a ni še plešast. Mnogi moški v njegovih letih so že gologlavi, na njem pa lasje še vztrajajo. Vedno si ogleda glavnik, koliko las je ostalo zataknjenih v njem. V zadnjem času vedno malo. Nepomembno. Lahko je brez skrbi. Na dlan izstisne malo palmovega olja, dlani otre med seboj in gre z njimi čez lase. Tako dobijo lasje lesk. Pogleda se iz leve in desne strani. Dobro je. Parfum je njegova klasika. Zelenkasta steklenička. Moški torzo. Rahla razpršitev pod vrat, levo in desno, to je dovolj. Drugače bi bilo pretiravanje. Eni to počnejo, on ne. Treba je vedeti, kako in kaj, poznati pravo mero tudi pri tem. Prav. Čevlje si natakne na koncu. Črne, zloščene že sinoči. Skloni se, zaveže vezalke, nato še enkrat preveri vozel na obeh čevljih. Da se ne razrahlja vozel in se vezalke razvežejo. Zoprna zadeva. Treba se je ustavit, nekam nastavit nogo, hitro zavezati čevelj – skratka zoprno. A zdaj bo v redu, vozel bo zdržal. Karkoli že bo. Je treba biti pripravljen. Le še uro si natakne na zapestje leve roke, pogleda čas, dvajset minut do osme. Enako pove voditelj po radiu. Še dvajset minut in ura bo osem in čakajo vas druga jutranja poročila – Stop. Ugasne radio. Ne zanimajo ga nobena poročila, nič. Kar potrebuje, že ve. Še deset minut, toliko da lahko na balkonu pokadi cigareto. Nato odklene vhodna vrata stanovanja, izstopi, vrata zaklene, ključ spravi v desni žep hlač. Spusti se po stopnišču v pritličje, stopi na parkirišče pred blokom, ga prečka, nato prekorači cesto in po ozki stezi odide na travnik na drugi strani. Za to pot potrebuje pet minut, nič več. Na travniku, pri starem topolu, je točno pet minut do osme. Pet minut prezgodaj, a vedno si nekaj minut pušča za rezervo. Za kaj nepričakovanega na poti. Čeprav ni pričakoval ničesar in tudi nič takega se ni zgodilo. Vse je tako kot običajno. Kot mora biti. Lepo. Še pet minut čakanja. Ob osmi uri bo na travniku pristala vesoljska ladja z Marsovci ali karkoli se jim že reče. Vesoljci. Pred dvema dnevoma so ga poklicali in mu naročili, naj jih pričaka. Samo njega hočejo. In naj bo pripravljen. Prav. Razumel jih je. Zdaj je tukaj in je pripravljen. BREZ VEZE IN Z VEZO Marjan L. je končal svoje življenje pri devetintridesetih letih. Na vrhuncu svoje življenjske moči. Še časa ni imel, da bi se lahko poslovil od tega sveta. Umrl je brez veze. Na prehodu za pešce ga je zbil pijani voznik. V istem času, kot je umrl Marjan L., je v bolnišnici umrla petinpetdesetletna Marija B. Smrt zaradi nepričakovanih zapletov po operaciji. Operacija je bila sicer rutinska; izrezali so ji krčne žile na nogah. Sto in sto takih posegov opravijo vsako leto. Ljudje čakajo, da pridejo na vrsto za operacijo po kakšno leto ali več. Marija B. ni čakala. V bolnišnico je bila takoj sprejeta. Je imela vezo. ROBINZON Stopa po morski obali, ko nenadoma zagleda sledi človeških nog, odtisnjenih v pesek. Sveži sledovi so, prihajajo iz njegove nasprotne smeri, nato se izgubijo na prodnatih tleh proti goščavju. Obstane. Kot da ga je zadela strela. Ozre se naokrog, vendar nikogar ne opazi, le pusto obalo otoka levo in desno, iz daljave se sliši razbijanje valov na pečinah in vreščanje ptičev. Kot običajno, nikogar ni, na otoku je sam, že nekaj let, ves čas od njegovega prihoda – zdaj pa nenadoma sledovi človeških nog! Kako? Od kod? Čigavi? Pohiti na bližnjo vzpetino, od tam ima boljši razgled. Ne, nikogar ni – da se ni zmotil? Še enkrat se vrne na obalo, k sledovom. Še vedno so tam, razmočeni od drobnih valov, ki so jih prelivali. Prihajala je plima. Sled v pesku primerja z odtisom svojega stopala. Druga sled je manjša, a brez dvoma človeška. Na otoku ni sam! Zagrabi ga panika. Strah. Pohiti proti domu. Pri vsakem drugem, tretjem koraku se ozira, slehernega grma se boji in plašijo ga temne sence gozda. Čimprej mora priti domov, tam ima puško. Tam se bo počutil varen. – Ej! zasliši klic za seboj. Človeški glas prihaja iz smeri goščavja. In še enkrat: Ej! Ozre se – obstane kot vkopan. Nekaj črnih postav iz gozda hiti proti njemu. Ljudožerci! Ha! Zdaj odvrže slamnik in težke usnjene škornje ter steče naprej. V stopala ga bodejo ostri robovi kamenja in drobne školjke, a bolečin skoraj ne čuti. Teče za življenje, edino tega se zaveda. Če ga dobijo ti divjaki, ga bodo požrli, ljudožerci so, priti mora k svoji koči, tam bo rešen … Vendar se mu zasledovalci čedalje bolj približujejo. Napol goli so in zlahka tečejo, njega pa ovira usnjen kožuh. In zmanjkuje mu sape. Noge se mu ugrezajo v mokri pesek in v mišicah že čuti utrujenost. Ni vajen dolgega teka, ne bo več dolgo zdržal, za seboj sliši vpitje, skoraj za hrbtom so mu že ... Nazadnje pade in se nemočen zgrudi v plitvino. Konec je z njim, divjaki ga bodo ubili. Naj ga, in naj bo to hitro končano – Trije skoraj goli možje, le okrog ledij imajo kratke hlače, se ustavijo pred njim. Tudi oni so zadihani od teka. Začudeno strmijo v belega moža v kožnatih capah, ki se prestrašeno zvija pred njimi v pesku. Prvi, ki pride do sape, ga vpraša: – Who are you, man? ROŽA ZA MOJO DRAGO Ustavil se je pred grmom, bil je rožni grm, skozi zasnežene veje in liste opazi nekaj rdečih cvetov. Tisto, kar je vse dopoldne iskal po vseh cvetličarnah v mestu in ni našel, je zdaj pred njim. – Ne, nimamo rdečih vrtnic, stare zaloge so pošle, nove pa še niso dobavljene, so mu odgovarjali prodajalci. Pozimi so dobave redkejše – bi kakšno drugo rožo? Odkimal je, iskal je rdečo vrtnico. Za njegovo drago. Le to je želel najti, rdečo vrtnico, njeno najljubšo rožo … Spet se je odpravil v zasneženi dan, do nove prodajalne. Morda bo tam imel kaj več sreče. Zaman. Ko je že izgubil upanje, dan se je že prevesil v popoldan, je v parku sredi mesta, ob velikem spomeniku naletel na velik rožni grm z rdečimi cvetovi. Skoraj ni mogel verjeti ... Sredi zime cvetijo vrtnice? se je začudil. Le kako? A najbrž je nenavadno milo vreme v zadnjem času prevaralo grm, da je v pričakovanju pomladi prezgodaj razprl cvetove. To se dogaja, je razmišljal, tako kot pozno cvetenje drevja v jeseni. Na vsem grmu so bili le trije cvetovi. Odločil se je, da utrga le enega. Stegne roki, se dotakne veje s cvetom, otrese sneg in – – Hej, kaj počnete? zasliši glas za seboj. Za njim stoji starejša ženska, gospa z dežnikom in klobučkom, izpod katerega sili nekaj pramenov sivih las. Očitajoče ga gleda. – To je vandalizem, mladi mož! Te rože so za narodne junake, ki počivajo pod tem spomenikom! V njihovo čast in slavo so, ne pa za nabiranje kar tako – stražnik, ki pazi na ta spomenik, bi vas moral prijeti! On nerodno obstane in izpusti vejo s cvetom. Pogleda naokrog – šele zdaj opazi stražnika deset korakov naprej, ki stoji ob spomeniku, a jima kaže hrbet ... – Nisem vedel, zamrmra v zadregi. – Tako se ne dela, same težave bi si nakopali! Sivolasa gospa ga zdaj bolj kara in opozarja. Njen srd hitro izginja. – Samo en cvet sem hotel utrgati, se izgovarja. Nič več, samo en cvet. – Zakaj ne greste ponj v cvetličarno? – Saj sem jih iskal, a rdečih vrtnic ni nikjer drugje; vse prodajalne v mestu sem obhodil, pa nič. Zmanjkalo jih je. Edino tu cvetijo vrtnice, dekletu sem ga nameraval nesti, rojstni dan ima danes, pojasnjuje dalje. Rdeča vrtnica je njena najljubša roža … – Oh, zavzdihne gospa, to je pa lepo od vas, gospod. Škoda ker – Potem umolkne. Kot da se je nečesa domislila. Hitro zatem se ozre naokrog, nato stopi korak bliže do njega. – Takole bova naredila, mladi gospod, mu reče s stišanim glasom, skoraj zarotniško. Jaz bom šla do stražnika in ga zamotila, vi pa medtem utrgajte cvet za vašo drago! Velja? Prvi hip skoraj ne razume, kaj mu predlaga, zato mu gospa še enkrat ponovi: – In hitri morate biti! Velja? Presenečen je, a zdaj jo razume. Velja, prikima. Gospa odhiti naprej, k stražniku pred spomenikom. Nekaj ga začne spraševati in kazati z roko v nasprotno smer, na drugo stran parka … On medtem spet stegne roki, pripogne vejo z rožnim cvetom in ga utrga. Hitro. Nato vejico s cvetom stisne pod plašč, na prsi, na svojo srčno stran. Ko odhaja od grma, na drugo stran parka, sta gospa in stražnik, ki varuje spomenik, še vedno živahno zapletena v pogovor. Z veseljem bi se zahvalil gospe, a zdaj nima časa. Še vedno sneži in mora pohiteti, da pride do dekleta še pred mrakom. Kar je povedal gospe, vse drži. Vrtnica je res za njegovo drago, in tudi je res, da ima danes rojstni dan. Edino, kar ji ni povedal, je, da je mrtva. Z rožo na prsih odhaja na njen grob … OPRAVITI POSLANSTVO Zgodba pripoveduje o moškem, ki je v mladosti imel nenavadno izkušnjo. Zaradi prirojene srčne napake je pri petnajstih letih doživel zastoj srca in bi umrl sredi ulice, kjer ga je infarkt presenetil, če se v tistem trenutku ob njem ne bi znašel neki zdravnik. Hitro je ugotovil, kaj se s fantom dogaja in z masažo srca preprečil najhujše, dokler niso prišli reševalci in opravili vse nadaljnje za fantovo rešitev. Toliko o tem, kaj se je dogajalo s fantom na zunaj in kar so videli tudi mimoidoči. Je pa še drugi del te zgodbe, ki jo je videl samo fant. Potem, ko je bil rešen, je o tem še velikokrat govoril. – Vedel sem, da umiram. Videl sem svoje telo, kako negibno leži na tleh in prestrašene ljudi naokrog. Moškemu, ki se je sklanjal nad mano in mi pritiskal roki na prsi, sem se čudil. Le čemu se trudi? Potem sem kraj zapustil, znašel sem se velikem svetlem prostoru, kjer je bilo na drugi strani čudovito bitje, ki ga še nikdar nisem videl. Iz njega je lila zlata svetloba in neizmerno me je vleklo k njemu. Bil je čista ljubezen, sreča in topil sem se v tej neizmerni sreči. Hotel sem do njega, za nič drugega mi ni bilo mar. Pa me je ustavil. – Ne še zdaj, ni še prišel tvoj čas, mi je reklo bitje. Počakaj. Vrni se. – Zakaj, zakaj? sem spraševal. Nočem se vrniti, hočem k tebi, za vedno … Tudi jokal sem. A ni pomagalo. Vrniti se moraš, je ponovilo bitje, čaka te velika naloga, ki jo v svojem življenju še moraš opraviti. Poslanstvo, zaradi katerega si prišel na svet. Ko ga opraviš, bo nastopil čas tvojega odhoda … Tako sem se vrnil v življenje. Ovedel sem se v bolnišnici, živ in rešen. A na neki način žalosten, ker sem se moral ločiti od tistega bitja … Tako je govoril fant. Z leti ni pozabil na ta dogodek, niti na besede, ki mu jih je izreklo zlato bitje. Razmišljal je, kakšno veliko nalogo mora opraviti. Da ga nekaj pomembnega v življenju čaka, v to je bil prepričan. Leta so tekla, fant je postal mož, se poročil in si ustvaril družino, hodil v službo in živel običajno življenje kot vsi drugi. Nič posebnega se mu v življenju ni zgodilo in tudi ni pričakoval, da se mu bo. Počasi je začel pozabljati na besede čudovitega bitja, ki ga je uzrl v bližini svoje smrti. Sprijaznil se je, da so to lahko bile samo obsmrtne blodnje, kot so take stvari pojasnjevali resni strokovnjaki. Nekega jesenskega jutra, ko je peljal domačo psičko na sprehod v park, zdaj je bil že upokojen in so bili jutranji sprehodi s kužko običajni začetek dneva, pa je na sredini asfaltne steze, ki je vodila v mestni park, zagledal polžka. Bil je droben, z majhno hiško in neopazen. Ljudje so stopali po stezi, mimo so se vozili kolesarji in bil je čudež, kako da ga noben še ni pohodil ali povozil. – Ojej, mu je rekel mož, le kako si se pa ti znašel tukaj? Saj te bodo pokončali … In da bi rešil polžka, se je sklonil, ga prijel za hiško ter previdno položil med travo na drugi strani steze. Tisti trenutek, ko je odložil polžka, pa je v prsih začutil ostro bolečino in zgrudil se je na tla. Zagrnila ga je tema in čeprav je izgubil zavest, bolečina je takrat tudi nenadoma prenehala, se je zavedel prisotnosti še nekoga v bližini. Zbudil se je v svetlobi in pred seboj zagledal bitje, ki ga je že videl pred mnogimi leti. Tudi zdaj je iz njega lila zlata svetloba in čutil je neskončno ljubezen, ki ga je vlekla k temu bitju. Bitje mu je prikimalo. – Pridi, mu je reklo. Rešil si polžka, tvoje poslanstvo na tem svetu je opravljeno … MRTVEC PRIDE PO LJUBICO Temna noč. Trkanje na okno. – Kdo? – Jaz. – Ti? Kako? – Tako. – Dolgo te ni bilo. Čakala sem te ... – Vem. Dolga pot je za mano. Tišina. Spet trkanje. – Zdaj sem tu. Vrnil sem se. Zaradi tebe. Spet tišina. – Daleč je bilo že to – – Daleč. Čeprav mi je blizu. Vrnil sem se zaradi tebe. Po tebe ... Tišina. – Res? – Res. Tišina. – Ampak – zdaj je vse drugače, ti še ne veš – – Ne vem česa? – Čas. Minila so leta, desetletja, še več. Nisem več ista. – Vem. Tudi jaz nisem isti … – Nekje drugje živim – na drugem kraju, tu sem le duh … – Vem. Z menoj je enako, a vse to ni pomembno … me še ljubiš? Tišina. – Vedno sem te ljubila … Se mrtvi lahko še ljubimo? – Jaz te tudi ljubim. To je dokaz. – Tudi jaz te ljubim. A zdaj – kaj bo z nama? – Greva. Skupaj bova, končno … a kam –? – Ne vem. Lahko greva kamorkoli. – Ne vem … Tišina. – Lahko greva – nekam. Kjer je še prostor za nas – ki ljubimo … – Potem greva. Ni važno kam. Tišina. V bledi noči dve senci zdrsneta čez zid. Izgineta v tihi, temni noči … SO STVARI, KI ČLOVEKA ZADENEJO Meseca maja je bilo, Ivan je bil tisti, ki me je spoznal z Darjo, sem ju večkrat videl, da sta skupaj v družbi, pa ga vprašam, katera ti je ta mala, rdečka, tista pegica z velikimi joški, modrc številka pet se zezam, res ima velike, pa mi reče, da je soseda iz bloka, onadva nič nimata, se ti dopade, ja, prav, se mi zdi interesantna, sem se delal frajera, pa naju je spoznal, smo šli skupaj na pijačo po šoli, ona je hodila v nižji letnik, sva jo počakala, potem pa je Ivan nekam moral iti, jasno, sva bila zmenjena, s tamalo sem ostal sam, pila sva koka koli, brez veze malo čvekala o muziki, pa o šoli, potem pa nama je zmanjkalo, je obema bilo malo nerodno, mogoče meni še najbolj, ker vseeno nisem bil pri ženskah neki džek, se je pa Darja delala, da nič ne vidi, me hvalila, karkoli sem rekel, čeprav sem bil skoraj tiho, pa sva se zmenila za zvečer, za kino, tam sem jo v temi prvič pošlatal za joške, mi je pustila, tudi pod bluzo z roko, pod modrcem nedrcem sem jo, vse do bradavic, mater, sem prvič tako šlatal žensko za joške, sem bil skoraj fertig, mi je v glavi butalo, spodaj pa isto, noro, drugi dan sva bila spet skupaj, isto šlatanje, tudi že malo spodaj, med njenimi stegni, a samo nad hlačkami, počakaj malo, pravi, pa sem počakal, en dan v bistvu, v soboto sva se dobila pri meni, stari so odšli v toplice, ona pa k meni v sobo in sva šla v posteljo, pod odejo, in kar je bilo – je bilo, sem bil strašno živčen, mi je prišlo takoj, komaj sem ga dal noter, a se ona ni sekirala, bo že bolje, si prvič, me sprašuje, pa ji lažem, da ne, kje pa, no, potem sva še enkrat, pa je bilo dobro, sem zdržal malo dlje, čudovit si bil, mi reče, ji je pasalo enako kot meni, ki sem tistikrat v resnici bil prvič z žensko, ona sicer ne prvič, je bila z enim tipom pred časom, a le dvakrat, v bistvu sem jaz njen prvi, iz ljubezni, ono je bilo kar tako, na hitrico, mi je pravila, ta Darja, sva se dobivala še cel mesec, je bila kar zaljubljena vame, se mi zdi, jaz pa ne vem, saj mi je pasalo vse to z njo, ti večeri, kina in potem stiskanja, a ko sem se vrnil z morja, s starimi sem bil, sva se dobila, ni bilo več tako kot prej, pa še odhajal sem stran, sem ji povedal, da grem študirat, da se bova redkeje videvala, in ni delala iz tega drame, je malo posmrkala, a brez skrbi, bo vse v redu, mi pravi na koncu, ti kar pojdi, moraš, jaz bom še videla, kaj bom študirala, in sem šel, od tiste jeseni se v bistvu nisva več videla, o njej mi je tu in tam še kaj povedal Ivan, sva se midva še tu in tam srečala, bolj pa govorila po telefonu, je on ostal v domačem mestu, jaz pa ne, parkrat na leto sva se slišala z Ivanom, mi je vedno prvo zrecitiral, kaj je novega, kdo se je poročil, kdo umrl, pa mi zadnjič reče, da je bil na pogrebu, koga, vprašam, Darje, katere Darje, ne spomnim se nobene, hej, kako ne, one Darje, jo moraš poznati, sta bila nekaj časa skupaj, mi spet pravi, potem se spomnim, ja, one Darje z velikimi joški, z modrcem številka pet, seksi babe, tiste najine pomladi se seveda še spomnim, in najinih stiskanj in da sem takrat prvič, uf, jasno da vsega tega Ivanu ne pravim, kaj pa ga briga, ampak – kaj se ji je zgodilo, tej Darji, za vraga, saj je še mlada, rak jo je pobral, mi pove, fajn ženska je bila, je vedno lepo o tebi govorila, mi pravi Ivan, veš, še zdaj te je imela rada … Tako to, Darja. Ona pegasta rdečka z velikimi joški. Sem potem še en čas sedel na stolu ob telefonu. Tiho. Zadet. Jebemti. Ja, so stvari, ki človeka zadenejo. DEL SLIKE, KI MANJKA Pričaka jo na vratih, še preden lahko potrka ali pozvoni. Vedel je, da prihaja, videl jo je že prej, ko je stopala od avta preko parkirišča. Opazoval je njeno hojo, njene odločne korake, medtem ko ji je okrog stegen frfotalo krilce. Rožnato krilce in njeni dolgi lasje v vetru ... Naenkrat je pogledala navzgor, proti njegovemu oknu. Hitro se je umaknil, skoraj nagonsko – potem pa se zasmejal. Le zakaj se je zbal njenega pogleda? Spet je pogledal skozi okno, a nje več ni uzrl. Bila je že pri vhodnih vratih v blok. Zazvonilo je. – Živio, jaz sem, se je oglasil ženski glas iz domofona. Tu sem! – Živio, Katja, jo pozdravi. Že odpiram. Tretje nadstropje, prva vrata pri dvigalu … – Okej, sliši njen odgovor. Potem v slušalki domofona zaškrta in se zveza prekine. Zdaj jo čaka pri vratih. Opreza proti vhodu v dvigalo. Ko se bo lučka nad vrati prižgala, bo pomenilo, da je prispela. Šteje sekunde. Deset sekund največ potrebuje, nič več, razen če je morala čakati na dvigalo, da se je vrnilo v pritličje. Lučka nad vrati dvigala zažari rumeno in vrata se razprejo. Ona izstopi, sama. Razgleda se po hodniku, nato pogleda proti njegovim vratom. Nasmehne se, tu je. Čez rame ima torbico, v rokah pa papirnato vrečko. Še preden pritisne na zvonec, odpre vrata. V zadregi se ji nasmeji – tako, zdaj si me pa našla! Objameta se in poljubita. Njeni lasje dišijo po svežini, poljub ima okus po nečem sladkem. Morda čokoladi ... Nato ona vstopi, odloži torbico in mu izroči papirnato vrečko. Zdaj vidi, da je v njej buteljka vina. Šampanjca. – Za nazdravit, reče ona. Ohladit ga moraš … Prav. Steklenico odloži v hladilnik, nato se vrne v dnevno sobo, k njej. Poišče ploščo in jo vstavi na gramofon, po prostoru zadrhti nežen zvok saksofona. Ona se razgleduje naokrog, si ogleduje fotografije na stenah, potem se zaustavi pri glinenih figuricah žensk. Vse so z veliko zadnjico in obilnim oprsjem. – Zanimive so, pripomni ona. Kje si jih dobil? – Sam sem jih izdelal, po starih predlogah, se zasmeji. To so boginje plodnosti. – Aja, prikima. Seksi so … Zagleda se v njene prsi, kipijo pod tanko bluzo. Tudi Katja je seksi, njene prsi in zadnjica – globoko zavzdihne in požre slino. Vznemirjen je. – In tisto na steni, pokaže Katja proti piščalki, ki si jo je sam izrezljal iz lesa. Znaš igrati –? Ne dokonča stavka. On jo že z obema rokama zagrabi od zadaj za prsi in se zagrize v njena gola ramena. V ustih se mu zapletajo prameni las in lovi jih z zobmi, lasa jo, da zastoka. Nežno. Všeč so ji njegovi objemi, grizljanje vratu in nežno lasanje. Prepusti se mu, da z rokami zagrabi njene prsi pod bluzo in jih osvobodi modrca. Nato čuti, kako ji dviga krilo, vleče z nje spodnjice, ko mu to uspe, jo s prosto dlanjo objame med stegni. Tisti delček. Njo, njeno ženskost. Takrat vztrepeta, in razširi stegna, da mu da prosto pot, njemu, njegovi moškosti … Na koncu obležita na kavču. Napol gola, prepotena, oba rdeča v lica. Spogledata se, prvič do zdaj, pred tem skoraj nista imela časa, ne da bi se gledala ali kaj govorila. Zasmejita se, oba hkrati. – Čudovita si, ji zašepeta v uho in nežno zagrize v mešiček, da rahlo krikne. Ne odgovori mu, le poljubi na ustnice. S tem mu pove vse. – Žejen sem, reče on. Ima suho grlo in zaželi si hladne pijače. Čas je za najin šampanjec! Dvigne se in napoti k hladilniku. Iz njega vzame steklenico ohlajenega vina, jo odpre in natoči v kozarca. Ona ga medtem opazuje; občuduje njegovo golo telo, mišičast je, njegova zadnjica je krepka, športna, njegove dlani pa sta kot dve lopati. Še maloprej jo je z njimi pestoval, majhna punčka je bila v njegovem objemu. Všeč ji je bilo in komaj čaka, da – Tako, si reče. Zapre knjigo. Dovolj ima branja za nocoj. Listič s kazalom pusti med stranema, da bo naslednjič lažje našel mesto, ki ga je prebiral. Čeprav je to že skoraj nepotrebno, ti dve strani s prizorom prihoda ženske v ljubimčevo stanovanje je že velikokrat prebral. Ne spomni se več kolikokrat. Knjiga, roman, ni nič posebnega, slučajno mu je prišla v roke in jo je prebral. Lahko je nikdar ne bi, ni bila razvpita, niti njen avtor ne. V bistvu enostavna zgodba o moškem in ženski, spoznata se in med njima nastane romanca, klasika pač. A ta del njune zgodbe, zapisan le na slabih dveh straneh, se ga je dotaknil. Prevzel. Že od prvega branja je začutil, da je v njem on, tisti moški je on. In stanovanje, kjer se njuno srečanje zgodi, je v bistvu njegovo: hodnik, na levo kopalnica, na desno dnevna soba s kuhinjsko nišo, naravnost spalnica. Manjkale so mu le še neke malenkosti po stenah, drobnarije seveda. Sicer pa je to njegovo okolje. In moški je on. Prizor že pozna od slike do slike, od stavka do stavka, z besedami vred, vse na pamet. V mislih si lahko zavrti film, od takrat, ko jo ljubimec opazi skozi okno na parkirišču, umakne pogled, jo spet poskuša poiskati, ji nato pove za nadstropje, vrata v stanovanje, njene korake lahko v mislih prešteje, gibanje po dnevni sobi, ogledovanje fotografij na stenah, sliši zvok saksofona, kot da v resnici igra neki znani sentiš, voha svežino ženskinih las, nato z jezikom občuti rahlo slankast okus njene kože na vratu, potem krepke prsi, ki jih objame z dlanmi, in njeno zadnjico, ki se privije k njemu, medtem ko ji dviga tisto krilo, ki je še maloprej frfotalo v vetru spodaj na parkirišču – vse to ima v glavi, zapisano globoko v možganih, lahko ponovi dialog, njune posamezne besede, kretnje, karkoli že. Vse to on ima. Tudi fotografije po stenah, ploščo z nekimi sentiši na saksofonu, potem pa še glinene figurice žensk. Pet figuric z velikimi zadnjicami in obilnim oprsjem. Boginje plodnosti. Sam jih je izdelal, po nekih starih predlogah. Enako ima na steni leseno piščal, izrezljal jo je iz bezgovine. Nanjo sicer ne zna igrati, vendar to ni pomembno. V tem prizoru moški ne igra na piščalko. Pomembno je, da piščalko ima in da visi na steni. Nič iz opisa tega prizora ne sme manjkati. Njegovega najljubšega prizora, kjer on igra vlogo ljubimca. Ve, da je to on, prepričan je v to. Zaradi tega je stanovanje ustrezno opremil, do zadnje podrobnosti iz zapisa v knjigi. Nič ne manjka. V resnici skoraj nič ne manjka. Skoraj. Edino ženske še ni. Tiste ženske, ki stopi iz avtomobila in se napoti preko parkirišča do vhoda v blok, ženske, ki ji med hojo frfota krilo okrog stegen, z njenimi razpuščenimi lasmi pa se igra veter, in ki je namenjena, da pozvoni na vrata njegovega stanovanja – tista ženska še vedno manjka. Zadnji košček v njegovem prizoru, ki ga vedno znova in znova prebira v knjigi. Zato čaka. KDO? Ponoči se prebudi, zunaj sliši šumljanje dežja, ki se steka po odtočnih žlebovih streh, budilka ob postelji kaže šele slabo uro čez polnoč, in pomirjeno se obrne v postelji. Lahko še spi dalje, pred njim je do jutra, ko mora vstati, še morje časa. Morje spanca ... Potem se spet prebudi. Bilo je nekaj, neki neobičajen zvok, ki ga je predramil. Nekaj, kar je sedaj poskušal ugotoviti. Le kaj –? Takrat zasliši petje. Nekdo zunaj poje. V daljavi, sredi noči, v temi, se sliši le glas pevca. Njegovo pesem, ki se dviga in nato spušča v kadencah, nato spet zapleta, privzdiguje dramatičnost, in znova pada, pomirjujoče … Poskuša razbrati, o čem poje nočni pevec. Dvigne glavo in mu prisluhne. V začetku ne razloči vseh besed, a počasi njihov pomen poveže skupaj, pesem mu postane razumljiva, tudi prepozna pevca. – Slavec je, se nasmehne. Nočni ptič, ki se s svojo pesmijo oglaša še pred zoro. On ga je prebudil. Nenavadno … Še bolj nenavadno pa je bilo, da razume njegovo govorico, to ptičje petje. Le kako? Do sedaj še nikdar ni razumel tega ptičjega žvrgolenja, zdaj pa –? Poskuša se dvigniti z ležišča, prižgati luč, a zaman išče stikalo. Vedno se je nahajalo ob njegovi desni strani, a zdaj ga ni. Tudi občutek, ko tipa za njim, je nenavaden, kot da nima več občutka v dlaneh, v prstih, kot da ima namesto rok nekaj drugega, nekaj temnega, zraslega iz njegovih ramen – Takrat, ko bolje pogleda skozi temo okrog sebe, v slabi svetlobi ulične svetilke, ki se maje v vetru, prepozna prostor, kjer se nahaja. V ptičjem gnezdu sedi, in roka, ki jo steguje, je v resnici perut. Zgrozi se – kako? Njegov vzklik se izgubi v ječanju žleba, ki drsa ob vejo drevesa. Nihče ga ne sliši … Le iz daljave mu odgovarja nočni pevec, on ga sliši in razume. Slavec. SVET ZUNAJ Ne spomni se, kdaj je prvič podvomil. Morda pri sliki zmečkanega prta na mizi? Morda. Ko se je dotaknil grbin valovitega platna, da ga poravna, je v pričakovanju mehkobe tekstila, začutil nekaj neznanega. Dotik je bil trd, mrzel pod prsti, kot da se dotika nekakšnih kamnov na obrežju morja. Tudi vonj po soli je začutil v nosnicah, čeprav je bilo vse običajno, nahajal se je v kuhinjski jedilnici, žena je pravkar postavila na mizo pečenko in ob tem nehote zgubala prt … Spet drugič je bilo na ulici, med ljudmi, nasproti mu je prihajal par s psom, njegovi znanci, ustavil je korak v pričakovanju, da jih pozdravi, ko – … se znajde v temi, ničesar ni ob njem, nič znanega, sliši le kapljanje vode v njegovi bližini. Napenja oči, ne vidi ničesar, tema je pregosta, ko – … spet se znajde na ulici, znanca pristopita do njega – rahlo je zmeden, a tega ne opazita – in pogovor steče o vsakdanjih stvareh. Vremenu, dopustih, ki jih čakajo … Domov se vrne zmeden. Ženi ne omeni ničesar, ne verjame, da bi ga razumela. Še sam sebe ne razume. Se mu kaj dogaja v glavi, kaj hudega –? O tem raje noče razmišljati. Potem se mu zgodi še enkrat. Jasno in prepričljivo. Sredi belega dne, na avtocesti, na poti proti prestolnici. Zmanjka ga. Vsaj on tako razume, ker drugače ne more biti. Ali pa? Znajde se v praznem prostoru, ničesar ni okrog njega, le sivina, nekakšna puščava. Pesek. Ali pa pepel. In v njem sledovi, ki izginjajo v mrakobno obzorje. Poskuša ugotoviti, čigava je sled v pepelnati prsti, pa je ne prepozna. Ni človeška. Od ničesar njemu znanega ni … … ko ga spet zmanjka. Pravzaprav se vrne v svoj svet. Pelje se po avtocesti, po radiu se vrti popevka tedna, sonce sije, vse je lepo, naklada radijski voditelj. Naredite si tudi vi lep dan … Takrat je že pošteno dvomil. Slike, ki jih je dobival od zunaj, ga niso več prepričale. Sončen dan. Klepet s prijatelji, veter v krošnjah platan na domači ulici, grbina namiznega prta, vonj pečenke, čeprav – ne, nekaj je bilo narobe. Nekaj. Nekdo ga je skušal prevarati. Ali pa le obvarovati pred nečim. Morda. Za korak po svoje se je odločil po tehtnem premisleku. V tišini, skoraj na skrivaj. V tihem nočnem času, ko so v hiši vsi spali, je razmišljal o svojih občutjih in slikah – tistih, ki so mu jih prinašali čuti, voh, tip, vid in sluh – in tistih, ki so vdrli v njegovo zavest mimo čutil. Kot nekakšni nepovabljeni gostje, opozorila … Nekega jutra, po nočnem premišljevanju in vsem dvomu, ki se mu je nagrmadil, je stopil na ulico, se ustavil pod krošnjo platane, zamižal in si zatisnil ušesa. Z zobmi je zagrizel v jezik, do bolečine in še čez. Ni se ustavljal, moral je čez. Začutil je drget po vsem telesu in na neki točki bolečine, ko je pomislil, da dlje ne more, je bolečina popustila. Kot da je prestopil mejo. Odprl vrata v nekaj drugega. V nekaj zunanjega. Takoj ni razumel vsega tega, ko pa je odprl oči, mu je bilo bolj jasno. V sivini sveta okrog sebe je zagledal na pepelnatih tleh sledove, bitje, ki jih je pustilo, je bilo zanj nepoznano. Ali pa tudi ne. Podobne sledi je puščal on – torej ni sam v tem svetu? Obrnil se je in napotil stran od odtisov pred seboj. BORGES Slavni argentinski pisatelj, Jorge Luis Borges, je v mladostniških letih nihal med dvema velikima ljubez- nima – nogometom in literaturo. Seveda je – kot vsak pravi Argentinec – najprej poskušal uspeti v nogometu. V srednješolskem moštvu je bil uspešen napadalec in bogve kam bi se obrnila njegova kariera, če mladi Borges ne bi imel ene težave. Slab vid. Zaradi težav z očmi je že takrat nosil očala in vsako leto so leče postajale debelejše. To ga je seveda oviralo pri njegovem igranju nogometa, vendar brez njih ni mogel. Brez očal je bil izgubljen. Na neki prvenstveni tekmi med šolami v Buenos Airesu pa se mu je zgodilo nekaj, kar je bila do takrat le njegova nočna mora. Spretno je preigral zadnjo vrsto nasprotnih branilcev, nato pa se je vanj zagnal vratar in ga skušal spodnesti. Tudi njemu se je izognil, ga preskočil, stekel za žogo in – naenkrat so se mu z glave snela očala. Kot vedno, jih je tudi tokrat imel pritrjena z elastiko preko glave, a zaradi udarca s komolcem v glavo, ki ga je dobil od enega od zadnjih branilcev, se je okvir nalomil, nato pa so očala padla na tla, nekam v travo. Borges, ki je bil zdaj pred praznim golom, žogo bi moral le nekoliko močneje udariti in bi dosegel zadetek ter zmago svojega moštva, je bil naenkrat nemočen. Brez očal je bil izgubljen. Pred seboj je zagledal nešteto nogometnih vrat, kamorkoli je pogledal, vsepovsod so bila le nogometna vrata. Prazna, brez vratarja. Na neki način so migljala pred njegovimi očmi in ga vabila, naj udari žogo proti njim. Kam naj pošlje žogo? Borges je slišal topot za svojim hrbtom, nekdo od nasprotnih igralcev se mu je v diru približeval, če ga dohiti, ga bo zrušil in priložnost za gol bo izginila. Ni se smel obotavljati, moral je streljati proti vratom. Moral. Zamahnil je z nogo in brcnil žogo proti enim izmed vrat. Bil je oddaljen le nekaj metrov in to bi moral biti čisti zadetek – pa ni bil. Borges je zgrešil nogometna vrata in brcnil žogo v prazno, v stranski aut. Zanj in za vse ostale, tako za kolege na igrišču kot za gledalce, je to bilo presenečenje. Vsi so pričakovali lahek zadetek, pa ni bilo nič. Brez očal je bil mladi Borges skoraj slepec. Pravijo, da je bil to tisti trenutek, in dogodek, ki je odločil njegovo življenjsko pot. Še se je ukvarjal z igranjem nogometa, a vedel je, da so vrhovi – že takrat so ga zanimali le vrhunci tistega, s čimer se je ukvarjal – zanj nedosegljivi. Jorge Luis Borges se je obrnil k drugi ljubezni, k literaturi. Njegova pot na tem področju je splošno znana in je tu ne bomo ponavljali. Usodnega trenutka na nogometnem igrišču, ko se je znašel pred nešteto nogometnimi vrati, pa Borges ni nikdar pozabil. V mnogih njegovih intervjujih, ki jih je dal, omenja ta dogodek, tudi v zadnjem intervjuju za francosko radijsko postajo, malo pred smrtjo. Takrat je bil že dolgo slep – in slaven. Mnogi poznavalci njegove literature tudi zatrjujejo, da je ta dogodek z nogometnega igrišča odločilno vplival na njegovo pisanje znanih fantastičnih zgodb. Ena izmed njih je o vrtu s potmi, ki se cepijo, še bolj znana pa je tista o babilonski knjižnici. Poznavalci njegove proze v obeh tekstih prepoznajo jasno ozadje nogometnega igrišča in nesrečnega junaka, ki se znajde v labirintu neštetih možnostih. K zagonetnosti pa je prispeval tudi sam Borges. Na vprašanje o nogometnem izvoru teh zgodb in njihovih zapletov se je slavni starec vedno samo nasmehnil. In njegov obraz, poln gub, je v tistem trenutku postal podoben vrtu z nešteto zavitimi in prepletenimi potkami … ZADNJA LEGENDA O ODISEJU Po nekem drugem pripovedovanju, različnem od zgodbe slepega pevca, se je Odisej, veliki premetenec z Itake, pred koncem življenja ponovno odpravil z barko na morje. Svojo deželo je že predal v roke sinu, žena mu je umrla in ob njem je ostal le še zvesti pes. Edino njega je vzel na barko. Ko so ga vprašali, kam se odpravlja in zakaj, je le nejevoljno odmahnil z roko. Potem je le spregovoril: – Sanjal sem, bogovi so me poklicali, moram na pot … – Kam? Pokazal je proti obzorju. – Tja … Nad obzorjem, bližal se je večer, se je srebrila zvezda. Razumeli so ga, da odhaja na nebo, med zvezde. Tja naj bi ga bogovi poklicali … Kakorkoli, Odisej se ni več vrnil na svojo Itako. Ali je dosegel zvezde, se ne ve, nove zvezde, ki bi zasijala na nebu z njegovo podobo, ni še nihče opazil. To je tudi razumljivo, vsaj nekaj bogov na Olimpu mu ni bilo naklonjenih zaradi njegove vloge v osvajanju Troje. Morda je bolj verjetna drugačna Odisejeva usoda, o kateri je znanih več pričevanj. Mnogi pomorščaki, že iz Odisejevih časov do danes, poročajo, da so se na morju srečali s čudno prikaznijo: leseno, zdelano barkačo s scefranim jadrom, na njej je stal starec, siv, dolgobradi, s psom ob sebi. Oba sta bila živa, starec je še dvignil roko v pozdrav, glasu od njega pa ni bilo. Tudi starčeve oči so bile mrtve, prazne, kot da so videle že vse, kar je na svetu bilo in še bo … In da je vsaka nova beseda odveč. MILAN PETEK LEVOKOV, rojen na Ptuju (1960), po študiju prava na ljubljanski univerzi že vrsto let živi in dela v Novi Gorici. Njegov pisateljski opus je obsežen in raznovrsten; ima že preko 40 samostojnih izdaj, med katerimi so tako zbirke pesmi kot romani za odrasle in mladino, številne zbirke pravljic in kratke proze za odrasle bralce. Slednjo objavlja kontinuirano, izstopajo pa zlasti zbirke kratke proze Zapiski z mrtvega brega, Ubiti vampirja, Zgodba o Kurentu, Tako blizu, tako daleč ter Ples kanibalov. Njegova kratka proza, posebej za otroke, je bila že nominirana za najvišje nagrade za otroško in mladinsko literaturo v Sloveniji, prevedena pa je tudi v tuje jezike. Na mednarodnem festivalu otroške in mladinske literature v Sremski Mitrovici v Srbiji je leta 2016 prejel najvišjo nagrado Sunčani sat za zbirko pravljic Mačak Ferdo. Je član Društva slovenskih pisateljev in redno objavlja v slovenskih literarnih revijah za odrasle in otroke, kot tudi v zamejstvu, ter na Radiu Slovenija in Radiu Trst.