Arlur Sills:9 Smrtria past. AjDeriiki romaa. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) Dvom je izginil. Juanita se je zopet približala Dubcllu. Ta jo je objel in poljubil. Pes je naenkrat zopet poslal nemiren. Čutil je, da je nekdo zunaj. — Sveta Devica! — je mrmral Miguel. ko je skozi okno videl v sobi Juanito. Ko je iz skiivališča vidil, da se bliža Eubellovi kolibi zavita, z mrcžo omotana postava, je mislil, da je lo kako sosedovo dekle. Toda kaj vidi sedaj! Miguel se je st.snil k zidu, da bi slišal, kaj govorila. Kcr pes kljub gospodarjevim opominom Ie n\ miroval, je Dubell zastil okno, lako da Mlguel ni videl in ni sliial ničesar. Dfibell in Juanita sta se mimo razgovarjaia. — Povej mi, srčck — je božal Duln-ll deklctove črne lase — kje si videla Raoula in Holandko? — Pri vodi. Gledala sla, kako je čreda preplavala reko. Toda ne boj se. Raoul kmalu odpotuje in zalo priila k tebi. — 9*»nl» \w\\ <HMp'o» — Ne! Raoul odpotuje le za par dni in z gostoma se je dogovoril, da ga počakala, dokler se ne vrne. Le dobro pazi; kar sedaj povem, je najbrž zelo važno. Za zlalo gre, ki ga iSčeš. — Ne verjamem, da bi to zlato eksistiralo — se je smejal I.ubcll. — Jaz pa sem ga videla. — Videla? — Pred odhodom v Evropo je Raoul ob neki priliki obiskal niojega očeta in je oslal pri njcm pozno Y noč. Jaz sem skozi okno opazovala in videla, kako sta preglcdovala neke spise. Drugo jutro je Raoul odpotoval proti severu, kjer nima poseslev. Čez nckaj dni se je vrnil. Z očetom sta se zopet razgovarjala in Raoul je povedal, da je našel nekaj. »To v resnici eksislira«, je izjavil Raoul, »samo da bo treba ninogo ležav premagali.« — In da bi dal svojim besedam vcčjo vcljavo, je postavil na mizo zlato kupo. Oče je oslrmel — — Rekla si, da Raoul kmalu zopet odpotuje? — jo je nestrpno prekinil Dubell. — Da. Mislim, da priliodnjo sredo. — Hm! Morda bi ne bilo slabo, ako bi tudi jaz odpoloval. Juanita mu je položila roko na ram». — Ali mu lii)čeS slediti? ^! ' — Naravno. Njegova sled je boljša od zemljevida. — Toda ubije le, ako zapazi to. — Kako moreš kaj takcga misliti? Slabel bom za to, da me ne bo dobil. Čas je potekel in dekle je moralo iti. Dubell ji je odprl vrala. Miguel je za grmom napenjal ušesa, da bi slišal, kaj govorila. ISekaj besed je v resnici slišal. — Eno sem pozabila — je rekla Juanita še med trati. — Mogoče li prav pride. Slišala sem, ko je omenjal Raoul rcko malih rib. — Reko malih rib! — je dejal Dubell živo. — In kaj je rekel o njej? — Nič. Samo ime sem si zapomnila, ker je tako čudno. — Da . . . da! Toda ali nista govorila tudi o drcvcsib, ki jih nazivajo »puščice«, ali pa o jami zlate mačke? — Ne, samo o reki. Izlegnila je roko. — Dragec, bojiin se za te. Obljubi mi, da se vrneš zdravl Dubell jo je pomiril in Miguel je videl, kako sta 51a na kraj, kjer je bil privezan Juaoilin konj. Istega večera, čcludi nekoliko prej, sta Belka ter Casas jahala ven. Gregor je oslal doma- Jabala sla tesno drug poleg drugega. Solnce je zahajalo in nad velikimi pašniki se je razlil zlalorumen sijaj. Lahen velrič je božal Uelkin obraz in srce ji je močno tolklo od veselja. Naenkrat je zagledala na obzorju temne oblake dima. Raoul ji je razložil, da se je nek je užgal pašnik in se ,je smejal nad bojazljivo pripombo, da je tak požar lahko nevaren. — Nevaren lahko postane le takrat, ako so tla popolnoma izsušena in je trava zelo suha, sedaj pa je trava zelena, kakor vidite. Pri cilju sva! Sedaj bodete videla, kako ločijo živali. Opazujle, kako ti fanlje izvrslno jahajo! Dva paslirja sta drvela med 6rcdo. Bik, ki sta ga hotela u.jeli, jima je dal mnogo posla. Ko da je čulil. da ga čaka nesreča. Zato je lekal na vse slrarii, preril se je mcd druge in zopet oddirjal. Pastirja sta se mu lesno približala. Prizadevala sta si, da bi ga dubila med sebe. — To spominja na »polo« — je dejala TCe.ka,. — Razlika je le v tem. da možje sedaj jabajo na konjih, ki so še napol divji. GUjte, sedaj sla ga že ujela! Pastirja sta se zopet približala. En Irenutek še in bik bo ujet! — Oh! — je zamomljal Casas. Prizor se je izpremenil. En pastir je nekoliko zaostal. Bimje lo zapazil, skočil na desno in čez en mali trenutek je lcžala na tleh zvijajoča se masa. Za bikom so Ukli drugi pastirji, za onega na tleh se ni nikdo brigal. •¦¦«'¦;.&'* — Osel! — je pripomnil Raoul. — Lahko bi ga to stalo življenje, ker ni ostal v isti vrsti s tovarišem. Greva k jezeru! — A ta človek tukaj? — Oh, bo že vstal. — Casas je spodbodel konja, ne da bi se vsaj enkrat ozrl na ranjenca. Ta trdosrčnost je pretresla Belko. Ni mogla verjeli, da bi bil ta človek neusmiljen. Kmalu sta prispela do jezera. — Ali bi šla na drugo stran. ' \, — Ni mogoče — je rekla Belka. — Pač. Tu je čoln, konja pa bodeta plavala. Casas je snel konjem sedla in ju pognal v vodo. 2ivali sla začeli plavati, ona dva pa sta jima sledila s čolnom. Na drugem bregu sta se vsedla in uživala lepoto večera. Casas je kadil in tudi Belka je prosila cigareto. Ko ji je prižigal cigareto, se je nekoliko preblizu nag- nil k njej. V tem trenutku je izbruhnil iz njcga ogenj, ki ga je tako dolgo gasil v sebi. Iztegnil je roke, da bi dekle objel. Betka je skrivaj občudovala Raoula in mnogokrat razmišljala, ali bi ne bil dober mož. V tem trenutku pa se ga je bala. Z grozo je mislila na to, da mu ne bode mogla uiti. Napela je vse sile, da bi se ga obranila in med divjim Argentincem in lepo Holandkinjo se je začela obupna borba. — Vi ste divjak, ali pa ste,izgubili pamel? — je sopela v hudem boju. Ta stavek je bil odločilen. Zaničevanje je Argentinca spravilo k zavesti, ker jo je izpustil. Kar letel je h konjem in jih osedlal. Čutil se je razžaljenega, in v njem je vrela jeza. Kakoga je upala ta ženska zaničevati! Za divjaka ga je imenovala! Molče sla jahala proti domu. Belka je sklenila, da takoj zapusti Sv. Martin. — No, ali je bil izlet prijeten? — je vprašal Gregor, ko je zagledal sestro. — Izvrsten je bil — je odgovorila in zrla v tla. — Don Raoul priredi julri zanimivo igro. Pastirji pokažejo, kako ukrotijo konja, ki še ni uosilna hrbtu človeka. '.,-_- ; ,,:V:;.;!i. •;., s" vs^?^ Bclka ni upala pogledali ha brata. Bala se fe. da bi kaj opazil na obrazu. Raoul je prišel k večerji in tako sta bila sama. tesar se je Belka, bala se je zgodilo. Gregor je na čelu opazil prasko, katere ni mogla zakriti z lasmi. Nekoliko pred koncem večerje je strežnik prinesel pismo od Casasa. Poroča da je dobil nenadoma sp )ročilo, da mora nenadoma odpotovali. Ker je zaposlon s pripravami, ni mogel k večerji. Dasi pa odpotuje, njijna ni treba oditi, ker se kmalu vrne. — Ne, Gregor — je odločno izjavila Betka, ko je brat predlagal, da bi ostala, — ne, jutri odpotujeva! Ik»volj dolgo sva uživala gostoljubnost!' Pri zajutrku je Raoul opravičil svojo odsotnost. Povedal je, da mora odpotovati, ona pa naj ostaneta in počakata, da se vrne. Ko bi Gregor ne vedel, da ga Betka prodirno gleda, bi gotovo sprejel prijazno vabilo. Tako pa ga je odklonil. Ker Casas ni mogel gostov pregovorili, da bi ostala, je storil potrebne korake, da bi z nočnim vlakom lahko odpotovala. Na ta način še lahko prisostvujela jahalnim vajam pastirjev. Naglašal je, da bi mu bilo težko, ako bi morala zapustiti Argentino, ne da bi videla, kako se krolijo konji. To je ena najbolj zanimiˇih iger ˇ deželi. VIII. Zgodaj zjutraj so se zbrali pastirji- od vseh strani, kar so si šleli v dolžnost, da se udeležijo vsake igre, kjer lahko pokažejo svojo sprelnost. Pod drevesi so sedeli in se pogovarjali o predstoječi igri. Stari Donalo jih je omalovaževalno poslušal. Svoj čas je prekosil vsakega izmed njih. Miguel je nekoliko dalje sedel na samem in je razmišljal, kako bi povedal gospodarju, kar je videl in slišal. Naenkrat je zagledal Diibella. Ko je videl, da je stopil s konja in sedel malomarno k drugim, je prišel na neko idejo. Eden najboljših konjenikov je v okolici, zato mu ne bo težko osmešili tega novinca. Miguel si je toraj prizadeval, da bi Dubella izzval na način, kakor je bil lu v navadi. Z namigom, katerega Diibell ni mogel prezreti, je zaklical enemu paslirju: — Oče me je poslal, da poizvem, po čem so mule. — Čemu bo očelu mula? — je vprašal nekdo med množico. — Ker ima bolj ozek hrbet in človek lažje sedi na njej — je odgovoril Miguel in je postrani pogledal Dubella. (DaJje prih.)