0 razpisih učiteljskih mest Med osnovna načcla demokratizacije prosvetne personalne politike spadajo tudi redni razpisi prostih in izpraznjenih učiteljiskih mest. 2e večkrat smo na tem mestu načeli to pereče vprašanje in naglasili nujno potrebo njegove rešitve, ker se prav dobro zavedamo, da more ustvariti v učiteljstvu pravo notranje zadovoljstvo in voljo do dela edino zavest možnosti pridobiti si boljše mesto na povsem legalen in zakonit način. Zavedamo pa se, in to tudi naglašamo, da daje možnost večje in lažje izbire le svobodna konkurenca za razpisana mesta. Kako veKkega pomena in kake moralne in etične vrednosti bi bila možnost svobodnega konkuriranja za prazna ueiteljska mesta in njihovo oddajanje po načinu, zasnovanem na demokratičnih načelih, nam postane povsem jasno, če se skušamo vživeti v dušo onega učitelja, ki se leta in leta trudi na težkem službenem mestu, doseže lepe uspehe in je tudi odlično ocenjen, a nima vplivnih istricev, ki bi mu pripomogli do uspeha, ko prosi za premestitev na mesto, do katerega ima pravico in tudi vse pogoje. Kako blagodejno bo vplivala nanj zavest, da mu je mogoče doseči tudi boljše mes-to, ne kot plačilo in nagrado za svojo pripadnost tej ali oni stranki, marveč zato, ker ima vse pogoje in ga je zaslužil z večletnim požrtvovalnim delovanjem na oddaljenem, težavnem in odgovornem mestu. V zadnjem čaisu je bilo premeščenih precej učiteljev in ueiteljic v Ljubljano in Maribor. Ta mesta niso bila razpiisana, in zato se ni mogla izvršiti za ta mesta niti svobodna konkurenca niti pravilna izbira. Iz tega pa nastaja za učiteljstvo važno in tudi pomembno vprašanie, po kakih načelnih vidikih so bila oddana ta mesta in kaki so občutki onih, ki se zavedajo pravice do teh mest,1 a niso mogli konkurirati in se sedaj čutijo zapostavljene. Socialne potrebe učiteljstva so različne, večje ali manjše, več ali manj po nujni rešitvi kričeče. Nihče ne more imeti točne in tudi ne približne evidence teh razmer. In vendar bi prav te razmere morale biti v prvi vrsti upoštevane, ko> gre za mesta v krajih s srednjo šolo. Učitelji očetje in učiteljice matere večjefia števila otrok. bi morali biti v prvi vrsti upoštevani pri oddaji takih mest. Ker pa tudi tu ni mogoče poistaviti enotnega, edino veljavnega inačela. moramo ponovno naglasiti, da bi edino svobodna konkurenca mogla podati naijasnejšo sliko in omogočiti najpravičnejšo izbiro. Če pa se oddajajo mesta brez ozira na ta načela, tedaj je pač težko najti opravičilo in tolažbo za one, ki so kljub najboljšim pogojem bili prezrti. Težko bi bilo učitelju očetu ali učiteljici materi velike družine, ki imata tudi najboljšo kvalifikacijo, dopovedati, da je samska učiteljica, bodisi v drugem ali v zadnjem službenem letu, bolj upravičena priti v mesto s srednjo šolo, nego ona dva. Vsi prezrti se bodo moraJi tolažiti edino z dejstvom, da so morali ostati neopaženi in neupoštevani v svojih pravicah zato, ker je šolski zakon iz 1. 1929. povsem odpravil demokratična načela prosvetne personalne politike (in z njim tudi razpise učiteljiskih mest), za katerih uveljavljenje se učiteljstvo potom svoje organizacije nepTestano zavzema. V vseh panogah prosvetne personalne politike smo že bridko občutili ukinitev vseh demokratičnih načel, in zelo vidno je to dejstvo pri raznih premestitvah. Zato ponovno naalašamo potrebo razpisovanja prav vseh iznraznjenih učiteljskih službenih mest. Ne gre nam pri tem le za formalno razpisovanje, marveč za povsem objektiven postopek pri razDisu mest in sestavljanju predlogov za premestitve po prošnji. Le razpisi nrav vseh prostih službenih mest, svobodna konkurenca, pravično upoštevanje in tehtanje prošenj za premestitve more ustvariti najboljše pogoje za zadovoljstvo med učiteljstvom. In prav to je prvi in najvažnejši pogoj za uspeh njegovega šolskega in izvenšolskega dela. Premestitve naj ispadajo v edino kompetenco prosvetne oblasti. kajti vsak tui vpliv more biti le kvaren in škodl.jiv za šolo in, učiteljstvo in zaradi tega mora odpasti. Zakonska osnova mora biti dovolj močna za objektivno izvedbo celotnega postopka. Zaradi zaščite učiteljskih pravic, pa naj bi zakonska določila predvidevala posebno komisijo za sestavljanje predlogov. V tej komisiji naj bi bil tudi zastopnik učiteljstva, ki bi ga imenovala organizacija. Ta naj bi soodločal pri sestavljanju vseh predlogov za premestitve po prošnji, a ostalim članom naj bi bil veren tolmač objektivnih učiteljskih pravic. Sedaj, ko gre za prenos raznih kompetenc na banovino, se n,e sme pozabiti na demokratizacijo prosvetne personalne politike. Zakonsko določeni objektivni postopek pri razpisih in oddajanju službenih mest naj ne bo edini odraz teh ukrepov. Šolski zakon iz 1. 1929. nam je prinesel še mnoge druge kvarne omejitve, ki naj ob tej priliki prav vse izginejo.