Tragedija Ivan Grohar . ki jo je napisal Ivan Mrak (letošnji nagrajenec mesta
Ljubljane), je doživela krstno predstavo 1". decembra 1938 v Celjskem gledališču v
izvedbi Mrakove igralske skupim. Delo je banovinska cenzura nekaj dni zatem prepovedala.
Mrak je delo kljub temu vprizarjal po Sloveniji pod naslovom Slovenska
tragedija . Do uprizoritve v Ljubljani je prišlo komaj 12. februarja 1939 \ prostorih
bivše frančiškanske dvorane (sedaj MGL). Ko je leta 1942 avtor naštudiral s svojo
skupino končnoveljavni -- tu priobčeni - ickst. je italijanska cenzura vpri/oritev
prepovedala. .Naslovno vlogo bi moral predstavljati nepozabni Drago Makuc. Kolikšno
pozornost je to delo vzbudilo že pri prvi v prizoritv i. naj nazorno izpriča odlomek i/
kritike Janeza Gregorina v SI. D. 13. februarja 1939:
Življenjsko tragedijo največjega slovenskega slikarja Ivana Groharja je Mrak
prikazal na svojstven način, ki razodeva, da se je avtor obrnil od običajne sodobne
oblike k tragedijski formi starih grških klasikov. Predvsem je po obravnavi postavil
dejanja in osebe v nečasovnost (tudi Groharja samega je vzel v prvi vrsti kot problem,
ne kot zgodovinsko osebo), posplošil jih je ter jih napravil le za nosilce vodilnih
gibal, kljub temu. da se izza mask cesarskega svetnika Vrbe. dr. Dixija. dr. Kriglerja
m drugih še razločujejo obrazi Groharjevih sodobnikov. Zanimivo je. da je v fundainentalnetn
idejnem ogrodju prav tako kakor grški klasiki krivdo samo prenesel na
ananke - usodo, ter je iz Groharja napravil le človeka, ki mora plačati kazen
i Tako je sojeno! ). Problemsko pa je Mrak še kompliciral: i/ udarca, iz položajne
tragedije, ki je zunanje zadela Groharja (poneverba in posledice), je vpeljal tragedijo
Groharjeve osebnosti, tragedijo otroško dobrega umetnika, ki je v razklanem svetu.
kakor bi bil zvezan in žrtev, ki se ji upira znajti se v zagrizenem boju strank, ki se
za malenkostne reči bi jejo na življenje in smrt. Blag je in šibak, otročji in nespreten
med lisjaki in volkovi. Strahotno okolje se reži iz dna in iz okvira te tragedije:
spačena. pošastna zloba majhnih ljudi in krmežljavo podlih nagonov. Svet svetlobe
je obsojen na smrt. zlobna vsakdanjost ugonablja čiste duše. ki se nočejo mazati s
prepirom o belem ali črnem, ampak se vzvišene umikajo, pa s strtimi krili padajo v
blato. Prav zaradi notranje sorodnosti Mrakove tragedije s staro grško tragedijo (pri
obeh so osebe le nosilci idej) Grohar« ne zahteva zunanjih pomagal in efektov
(napetost je sama deloma v dialogu, v celem v igri glavnega junaka): sorodna je
grškim tragedijam, ki vse nosijo recitativen značaj: avtor pa je temu značaju vnesel
svoja znamenja: podčrtal je pomen okolja, ki mu je dal tudi odgovornost za Groharjev
propad in ga udaril z bičem neprizanesljive jeze. še v zvesto, pa eksaltirano
ljubezen je kanil kapljo jedkosti in drobec obtožbe. V Groharju so še enkrat
oživeli Hlapci- z vsemi svojimi pogubnimi in nesrečnimi lastnostmi. Še enkrat je po
njih zamahnil pomemben umetnik brez prizauašunja. V Mrakovi drami so mesta, ki
so še bolj boleča in še sarkastičnejša, kakor so najostrejša mesta v Cankarjevih
Hlapcih«.
Tragedijo je avtor posvetil svojim sopotnikom, sestri Dragi ter Krištofu in Blažu.
W. 15.
191