P a s n i k. 1) Vsako dobro ima svoj početek in napredek na mirmm, tihem kraji; tedaj tudi dober in vspešen poduk. Iz tega obzira je neogibna potreba, da je med podučevanjeni šolske inladine vse lepo tiho in mimo. Mir je pa dvojin: vnanji mir, ogibajoči se vsacega vnanjega ropota in najmanjega šuma ali nepotrebnega govorjenja, in pa notranji mir, obstoječi v tem, da hude, pregrešne želje in strasti molčijo, da raztresenost miruje, da je vsa dušna pozornost na to operta, na kar se pri podučevanji opirati mora, in pa da je duša in serce vsakemu dobrerau opominu odperto. — Bodi tedaj sam lepo tih in miren, predragi učitelj, ne samo v pervem obziru, temveč bodi tih in miren v svojem sercu in svoji duši, in prepričal se bodeš, da bote kraljevale tihota in niir tudi okrog tebe. Potrudi se, da bodeš dušni in serčni mir s svojo resnostjo, pohlevnostjo, ponižnostjo in pravo očetovsko ljubeznijo tudi pri otrocih terdno vkoreninil. 2) Otroci se ne soiejo nikoli in na nobenem kraji dolgočasiti, to se ve, da najmanj pa v šnli. Skerbeti bi niorali tedaj slarši in izrejniki, da se olroci tudi izvan šole vedno 8 potrebnim in otroški sposobnosti primernini delovanjem pečajo. Žalosten zrak posebno sedanje dobe pa je, da starši in učitelji le premalo skerbe za pripravno poslovanje sebi izročenih otrok; le premalo jim je mar za zgubo zlate dobe mladinskili let, ktera se nikdar več ne poverne. Ozrimo se le enmalo okrog, in videli bodemo berž, kaj delajo otroci višepot v šoli, kaj doraa. Ali se ne dolgočasijo in ne zapravljajo zlatega časa nježnih mladih let ? Da temu le tako ne bi bilo! Ničtvarenje v mladih letih mori' duha in uniči vse nježne čute; um začne slabeti in v mladih sercih izgojo se le prezgodej razne hudobije in pregrehe. 3) Ako zna učitelj dobro in verlo pisati, tedaj ga nazivamo krasopisca. On je veliko vreden v svojeoi poklicu, ako namreč razume nauke nebeškega učitelja v mehka in pripravna serca svojih niladih poslušavcev tako vpisati, da so jim omenjeni zlati nauki kot izversten predpis vsako dobo opominjevavno, svarivno in tolažljivno pred očmi. In ako jim ta vserce vpisani predpis tudi pozneje v sivi starosti šc vedno razumljiv ostane, — tedaj je učitelj gotovo prav veliko dobrega storil s svojim krasopisjem. 4) Mladino najsibode v šoli ali doina učiti branja in pisanja samo poveršno, to zna vsakdo ; kajti k temu ni treba niti priprave, niti skušnje. Mladino pak podučevati in izrejati v pravem pomenu tako, da ne zapustivši edino pravega pota , najde ona ozka vrata peljajoča k viru našega življenja, da se izuri in seznani z vsemi vsakdanjemu življenju neobhodno potrebnimi sposobnostmi, to je umetnost, ki je ne ume vsakdo, in ki se tudi ne da v malo urah izveršiti. Cudno pak, da se sili ravtio k lemu sila važnemu in težavnemu poslu veliko nepripravnih in celo nesposobnih misleči, da se da to opravilo enako rokodelcem opravljati in izverševati. Vsled tega je ravno v omenjeni umetniji toliko — tumpcev in skaziteljev. 5) Pameten in izurjen učitelj se ne peca samo /, dobriaii darovi z bogato nadarjenimi otroci, ampak on si izbere tudi slabih glav ter se s teuii najbolj ukvarja in trudi, dobro vedoč, da ravno takošni njegove ponioči naj obilneje potrebujejo. Vse hvale vreden učitelj! — \ajdejo se pa tudi učitelji ponašajoči se pri konecletni šolski skušnji samo z dobro nadarjenimi otroci, glede na svojo priložnost in šolsko sjajnost. Kdor nima nirene na očeh, zadostuje mu en sam praktični pogled na učitelja in njegove učence, in berž bo zapazil, pri čem da je! — Ivan Tomšič.