Aii smo za ceiibak? Glavna misel članka »Nesrečni celibat« v prejšnji številki »Učiteljskega tovariša« je tale: Učiteljice naj se bore za to, da dobe po 10 letnem službovanju v primeru poroke pokojnino. Drugi prcdlog pa je, naj se podaljša službena doba za dosego pokojnine na 20 lct in naj se upokoje vse poročene učiteljice, tudi one, ki po sedanjih zakonskih odredbah še imajo pravico ostati v službi. Tovarišica načelno ni proti celibatu, češ, gospodinjstvo in materinstvo je poklic, ki zahteva celega človeka in je zato najbolje, da pusti porcčena žena službo. Že večkrat so se pojavili v naši javnosti glasovi, ki pričajo o ganljivi skrbi za učiteljice-gospodinje in matere. Ta skrb pa se omejuje le na to, kako bi poročene učiteljice izri- nila iz službe. Razumeli bi jo vsaj nekoliko, če bi se <razširila pozneje tudi na družino in njene življenjske potrebe, na študij doraščajočih otrok, preskrbo dragih knjig, plačevanje šolnin in preskrbovanje primernih ženinov za hčere — bodoče gospodinje, ker jih bodo kot device brez dot bolj težko našle. Ne zdi se mi prav, da bi se posvečalo toliko skrbi samo gospodinjstvu in materinstvu učiteljic. Dosledno temu bi se moralo zahtevati, naj se tudi poročene delavke, kmetice, trgovke, advokatke, zdravnice, profesorice, gledališke igralke in pevke itd. posvete izključno gospodinjskim in materinskim dolžnostim. Kako pa je drugje? Turčija, v kateri je še v nedavnih časih prevladovalo najbolj nazadnjaško nazkanje o vlogi žene v družbi, je po današnjem gledanju na važnost ženinega sodelovanja dalee pred nami. Turška žena je zavrgla feredžo in kljub tisočletnim okovom pogumno in samozavestno stopila v javno življenje, pri nas so pa še vedno deljena mnenja, kako naj se odločimo. Namesto da bi iskali potov, kako bi ženo podpirali v njenem vsestranskem sodelovanju v družbi, iščemo načina, kako bi jo iztisniii iz nje tcr ji dopovedali, da ni za drugam kakor za kuhinjo in otroško sobo. Tu naj izpolnjuje svoje dolžnosti, vse drugo je ne briga. Kdo ver.jame, da bi bilo to od koristi za človeško družbo? Sama sem prepričana o nasprotnem. Dalje pravi tovarišica v članku. da ne vidi nikakih dabrih posledic celibata. Število praznih službenih mest se ni zvišalo, ker so poročene učiteljice od prej še vedno v službi, mlade _ učiteljice pa obupujejo, ker iz materialnih razlogov ne morejo pustiti službe. Mnenja je, da pa bi jo marsikatera pustila, če bi dobila pokojnino. — Gotovo se vse stranjamo v tem, da o kakih uspehih celibata ne moremo govoriti, pač pa vemo, da je prizadejal težak udarec naši osebni svobodi in pravicam za dosego pokojnine, ki smo jih imele po zakonskih določilih in ki so za vse ostalo uradništvo še nadalje v veljavi. Dvomim pa, da bi se tovarišice tako lahko odločile za poroko tudi v primeru, če bi po 10 letnem službovanju dobile pripadajočo pokojninov znesku par sto din brez draginjskih doklad. do katerih v večini primerov po poroki nimajo več pravice. In če bi se odločile, bi se pozneje najibrž grenko kesale zaradi prenagljeneg;1. koraka. Ncsprejemljiv pa ise mi zdi predlog, da bi se mc same zavzemale za to, naj se zviša službena do'ba za dosego pokojnine in naj se upokoje vse poročene učiteljice. Ali nam še ni dovolj, da so nam razne odredbe okrnilc mnoge pravice, ki smo jih že imele? Ali naj počasi zlezemo v one čase, ko je veljal za učiteljice popoln celibat in ko iso imele neporočene učiteljice manjše plače od učiteljev? Dalje je tovarišicatn gotovo tudi znano, da so dijakinjam za vstop na učiteljišče vrata zaprta in da velja za nekatere drž. uradnice numerus clausus. Ali naj torej zahtevamo nadaljnjo okrnitev naših pravic, ali naj se borimo za to, da se nam že pridobljene vrnejo in da končno dosežemo popolno enakopravnost. Mnenja sem, da je mogoča le ena pravična rešitev vprašanja celibata, namreč ta, da se odpravi. Poročena učiteljica naj sama odloča o tem, ali bo po poroki še ostala v službi, ali jo bo pustila. Kakor je sama odgovorna za izvrševanje dela v šoli, naj >bo vendar enkrat že tudi sama odgovorna za svoje delo doma. Gotovo pa je, da bo laže izbirala med enim in drugim, ko bo tudi gospodinjstvo priznano kot poklic s pripadajočo plačo, ker se bo popolnoma svobodno odločila za ono delo, za katero bo imela več nagnjenja. V polni meri pa se strinjam s pozivom v članku, naj bi tovarišice začele odločnejšo borbo za svoje pravice, toda ne samo prizadcte, ampak složno vse skupaj. Čeprav so bile naše zahteve že ponovno pojasnjene >na merodajnih mestih, so ostale neizpulnjene. Zato se je treba vedno na novo oglašati in izkoristiti vsako priložnost, da pokažemo na krivice, ki se nam gode. Tudi na naše skupščine bi morale prihajati tovarišice kot delegatinje v večjem štcvilu kakor doslej, saj je bilo n. pr. letos izmed delegatov komaj 7io tovarišic. Zavedajmo pa se tudi, da bodo mnoge zahteve, ki danes nalete le na gluha ušesa, izpolnjene takrat, ko bo učiteljica poleg drugih žen lahko odločala s svojim , V: 'C K. L.