Francka Zupančič                                           ^^^B
Bog in malčki                     '
Hrične se pouk pri malčkih. Vstancjo, sklenejo ročice, drobne, male ročice, se prekrižajo. Milica ponosno naredi križ in zre zavestno na one, ki ga še ne z.tiajo tako dobro. Deklice moiijo tiho, bo^če in prisrčno. Le Milica moli glasno, da jo bo tem gotoveje čul Ijubi Bog. Nebesa so daleč, visoko, tako zelo visoko, in Milica mora moliti glasno, ker moli za babico, ki so ji otrpnelc noge.
Milica moli zaupno, in smehlja se ji Kčece. Kajti babica je rekla, da čc kaj prosimo, moramo zreti pri-jazno.
A zdaj med molitvijo sc ozre Milica jezno na Ivanko poleg sebe, ki se jl je zazehalo. Kako li jc mogoče z zehanjem žaliti Boga in niti dlani ne držati pred usteca! Milica se zboji za malo sosedo. Raz-srdi se lahko Bog. Pogleda skozi okno. Kako se začudi! Mislila je, da uzrc temne oblakc, a nebo je modro, jasno, in solnčece se smehlja. Se li smehlja tudi dobri Bog nad zehajočo Ivanko?-----------
»Scdite!«
Milica se zdrzne. Sede plaho, v vidni zadregL Saj je pozabila prckrižati se, in to je mnogo liujc še ko zehanje.  Skrivaj in skesano sc prekriža.
Velika tišina je v razredu. Celo neutrudljivc, vedno capljajoče nožice, ki se malokdaj umirijo, so kakor pribite. Vedo malčki, da slušajo pri oknu angelci, so li njih mali varovanci tihi, mirni in pazljivL
Temna in modra očesca moledujejo: »Pripove-duj nam!«
—   17
Povem vam, ukaželjna srčeca, kako je Bog na- I redil, ustvaril prva človcka, da ju poznate, Adaina I in Evo, ki ju vidite na drugi strani abecednika.           1
Kako poslušajo malčki,  se čudijo  in mislijo  in prav počasi, težavno pojmijo!   Kako je Bog ustvaril     J prvega človeka!                                                   .       I
Iz prsti je naredil Bog Adama;  iz same prsti!     I Slišijo,    se   smehljajo  in  poslušajo.    In  modrijanček     I vzdigne  ročico:    »Kakor  pečemo  iz  zemlje hlebčke — kaj ne?«
»Ali Bog ni rabil  skledic  kot  vi.   Napravil  je samo  z  rokami   človeka,   in  bil  je  lep,    zclo  lep.     j Nobeden izmcd vas ne bi mogcl tega storiti.«
Začudijo se. Brez skledice, brez škatlice in sko-delic je z.nal napraviti Bog človeka? In sami ne na-pravijo niti hlebčka brez škatlice ali skodclicc! Ne bil bi lepo okrogel in razpadel bi. Kako moder, zelo moder je vendar dobri Bog! Človeka — pa iz prsti? — So li tudi malčki sami iz prsti —? Ogledujejo ročice, lakti, zre drug drugega začudeno. Iz prsti? Tako čisto iz prsti? Neverjetno odkimavajo glavicc.
A Micika prikima in se smehlja radostno. Oglc-dujc rjave, umazane ročice in — veruje.   Iz prsti!
Mrtev je človek iz prsti. Ima oči in ne vidi. Ima ušesa in ne sliši. Ima roke in ne prijema, ima noge in ne hodi — — mrtev je, brez življenja — čisto mrtev kot doma punčke. A tc se smehljajo, prsteni mož pa niti tega ne more. Ubogi, veliki, mrtvi mož! Oči malčkov žare sočutno. Miličini temni očki se zasolze: Noge ima in ne morc hoditi, ubogi, ubogi mož — revež kakor babica doma!
Kmalu se sočutni obrazci, ličeca in očki raz-jasne. — Saj je ljubi Bog pomagal ubogemu možu,
18    —
Vdihnil mu je dušo. Hodil je potcm lahko, hodil po prelepem vrtu — paradižu. Videl je modro nebo, slišal je žvrgoleti ptičke, trgal je lahko jabolka, hruške, grozdje in jedel je, kolikor se mu je zdelo.
Kako dober je vendar ljubi Bog! Mnogi izmcd malčkov hvaležno sklenejo  ročice.
Dušo, belo, čisto dušo je podaril Bog Adamu. In duša je oživila mrtvo telo. Vdihnil je Bog dušo Adamu, torej more biti duša v telesu. Radovedno pogleda Milica v oblekco, in radostno žareče dvignc očke. Je li videla pod oblekco in mislila, da je bela srajčka duša?
Kako jc Bog narcdil prvcga človeka iz prsti, kako je bil mrtev in je potem oživel, tega niso zabili. malčki.
Milica jc veselo pritekla domov k babici: »Ba-bica, jaz pa vem, kako boš še hodila. Poslušaj! Zvedela sem v šoli. Ljubi Bog ti mora dati novo dušo; ti imaš slabo dušo. Imaš jo, ker vidiš in slišiš, a ni dobra. Moraš imeti večjo, novo dušo, pa boš spet Iahko hodtla.   Novo, boljšo dušo! Veš!«
In pripovedovala je Milica, kako je Bog pomagal ubogemu Adamu, ki tudi ni mogel hoditi, Pomagal mu jc — z dušo. Uboga babica se je bridko nasmeh-nila in na večer molila z ljubko Milico za — »novo, dobro dušo«.