^JOSIPA JURČIČA
ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA „iT -A. K O 3D iT A.   T I S Z: A E IT A".
UBBDIL
FR. levec
XI. ZVEZEK:
DRAMATIČNI SPISI. - PRIPOVEDNE PESNI.
--!X<§)0@0(§)30-'--
V LJUBLJANI, 1892.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA".
Zbrani spisi
JURČIČEVIH
ZBRANIH SPISOV XI. ZVEZEK.
VSEBINA:  TUGOMER.  —    BERITE  NOVICE".  — VERONIKA DESE-NIŠKA. — PRIPOVEDNE PESNI.
ZALOŽILA U Umm „SAR0MA TISKABSA".
dramatičnispisi. - pripovedne pesmi.
V LJUBLJANI, 1892.
INV. št. 030018760
KAZALO.
I. Tugomer. Tragedija v petih dejanjih. (^Slo-
venska knjižnica", III., 1876)   .... 9
II. „Berite Novice!" Vesela igra v ednem de-
janji. („Slovenska Talija", 1879) ... 175 III. Veronika Deseniska.   Tragedija v petih
dejanjih. (»Slovenska Talija", 1886) . . 209 IV Pripovedne pesni:
1. Junakov grob.    (,,Slovenski Glasnik", 1864) 289
2. Praznik posvetni!                    n      l865) 291
3. Vilino raeščevanje.     „            „      1865) 294
4. Slovenski junak iz  turškega boja. ^Slovenska Vila", 1865)......... 297
5. Slovenski kres. („Slovenska Vila", 1865) 299
6. Rakita. („Slovenska Vila", 1865)..... 303
7. Pred t ca. („Slovenska Vila", 1865)    .... 305
8. Sinčkovo vprašanje. (,,Slovenska Vila", 1865) 307
9. Kamen na grob. (,,Slovenski Glasnik", 1868) 308 10. Stari stolp. („Slovenski Glasnik", 1867)   .   . 311
Tugomer.
rrageclija v petih dejanjih.
Osobe:
velmoži in vojevodi Slovenom.
Tugnmer.
Zorislava, njegova žena. lirozdana. njegova svekrvn. Stara Vrza, njegova babica. Rastko, njegov sinek. Bojan, njegov prijatelj. Mestislav, Batog, Volkan, Lastun, Hotebor, Kajaziiik, Lsteklosem, Isteklosmovič, Spitignev,
Zovolj, kršfiansk misijonar mej Sloveni. Gripo, nemšk naseljenec mej Šloveni. fieron, frankovsko-nemški knez polabske krajine. Hildebert, bisknp iz Moguncije. Radulf, Geronov doglavnik. Dva stavca, Braniborci, velmoži, n;irod, vojaki. Dejanje se vrši v slovenskem meshi Braniborn, pred mestom in v Geronovem ostrogu za bojev polabskih Slovenov s fran-kovskimi Nemci, leta 940. po Kvistu.
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
Ulice v mestu Braniboru. Dva starca, polne mehove na ramah noseča preko odra.
Prvi starec. Da z Nemci bode, misliš, boj gotov?
Drugi starec. Takisto govore. Podobno je. — Uže jesen so bila znamenja, Ki so kazala nekaj tacega.
Prvi starec. Žerjavi zgodaj so na jug leteli.
Drugi starec. Da, in vse črno gavranov je bilo.
Prvi starec. Bog Svarog bil je trikrat razobesil Krvavi plašč na nebesu ponoči.
Drugi starec. A da, vse to nam znači rat in boj. Prav kakor sivi volk se tiho z gore
2
—  10 —
Priplazi v selški dvor mej krotko čredo, In kolje tam po zverski volčji čudi, Tako udarja ljuti nemški sosed V slovensko zemljo.
Prvi starec.
Da, Periin pom6zi! Nekdaj naš rod ni znal sosedov takih. Zli Bes naj vanje pade in Morana! Ka ne dade mini! Kaj meniš ti? Zakaj so taki? Kaj si slišal ti?
Drugi starec. Kaj vprašaš? Dete vsako odgovarja: Oni hote Slovena ukrotiti, Da bil bi jim pokoren, shižen človek, Brez pravde in svobode. Dan j hote! Slovenec naj bi Franku lov lovil, In njemu streljal tura, kuno, bobra; Dajal desetek vsega, kar pridela Slovensko ralo z Dažbožjo obrambo.
Prvi starec. I jaz sem čul takisto. Nego čudno! Uže so čestokrat z razbito glavo Od nas se vračali, a niso trudni, Ne prestano. Ljubo jim klanje je Ter vesele krvi se in požarov.
Drugi starec. Vrnili so se — govoriš. Tako je! A vprašaj ti proročne ptice, brate,
— 11 —
Da-li se vrnejo odslej tako še Pobiti iz slovenske domovine?
Prvi starec. Kako li ne? Se mnogo ostrih mečev In težkih kijev imamo v deželi.
Drugi starec. Nu, meč in kij bi bil i ščit i kopje, ■Orožja vsega več od nekedaj, A silnih mož ni, kakeršni so bili. — Kakova je mladina? vprašam te. Bojan (pride, a ostane zadi).
Prvi starec. Da, to je istina, mladina naša Ni taka, kakor je nekdanja bila, Junaštva starega zdaj ni mej njo.
Drugi starec. A niti ni uže moči nekdanje, "Voditeljev ne, kakor bil je Cedrag, Ki je kaljeno strelo z loka pihnil V deveto zemljo, Nemcu velikanu Kar z malim mahom zdrobil niso glavo. Glej, takih vojevod zdaj nemarno.
Prvi starec. Znaš, kdo je bil mej mlajšimi še tak, Ves ostroumen, bister vojarin?
Drugi starec. Nijeden ne, veruj mi!
2*
—   12 —
Prvi starec. Tagomer!
Drugi starec. Hoj, Tugomer! Hvalili so ga vsi, Tajiti se ne da. A kde je zdaj ? Ujetega imajo Ijuti Nemci, Robuje, ako je ostal še živ, Veljaven bil je svet njegov in moder, A ni ga vže mej nami ter ga ni.
Prvi starec. Morana, o Morana!
Drugi starec.
In Perun pomozi!
Drugi prizor.
Prejšnja. Bojan. Bojan.
Hoj, starca, kaj se jadita s tožbami, Katerih treba ni. Če sta slaba In otrpnela vidva v starosti, Ni ostarelo z vama vred i drugo. — Domov! In navdušujta rajša detco S pripovedjo o slavnih naših dedih Za boj in rat. — Jadikovaje tu, Samo sedanjesti slabost kažoč, Kakor jo vidi vajino oko,
-  13 —
Od starosti uže oslabljeno, Ne bodeta koristila očini.
Prvi starec.
Kaj deje?
. Drugi starec. Pojdi! On je prav govoril. Ne pristoja, da jadikujeva In toživa. Resnično je tako.
Bojan.
Cuj, starec, Tugomerovo ime Imela prej sta v mislih. Pri nas je! Ušel je Nemcem iz ujetništva In te dni vrnil se. Ne vesta li ? Odkod sta, ka je vama to neznano?
Prvi starec.
Ušel?
Drugi starec. Da-li je možno?
Prvi starec.
Tugomer?
Bojan.
Gotovo je, če jaz pripovedujem.
Drugi starec. Peninu hvala, to je dobra vest. Denes sva stoprav sem prišla z gore Ničesa niso nam povedali, Neznana še novica je v gorah.
—  14 —
Bojan.
Zato povsod jo vidva razglasita.
(Starca odideta).
Tretji prizor.
Lastiin, Batog, Kajaznik in Bojan.
Lastim. Evo Bojana, ve gotovo on Natanko nam povedati to stvar. Kako je Tugomeru, je li res?
Bojan.
Da! Nemci nemajo ga vže, tii je, Ušel jim je.
Kajaznik. Ob pravem času res, Ker bojevnika vsacega nam treba, Ce obistini se od meje vest, Da nas napasti se pripravljajo. Lastim.
Kako li vender se je to vršilo? Ušel! In Nemcem! Nikdo ni še slišal Kaj tacega. Gorje mu bilo je, Kdor v boji jim do zdaj je pal v pesti. Ujetnik bil je suženj. Daleč v južno Pokrajino so take pošiljali Robotat sebi, da niso nikdar Slovenske zemlje ni Periina videli Do bele smrti, ki jih je rešila.
i
—  15 —
Bojan.
Tem večje to junaštvo, mislim jaz, Ce je dovršil Tugomer, kar ni Nobeden naših mogel še pred njim.
Lastim.
Ne le pred njim, še zdaj. Ne pozabite, Da ono leto, ko je Tugomer Na meji bil prijet in odveden, Ni bil on sam, nego junaških mož Najmanje še dvanajsterica dobra, Ki so predaleč šli na razglede, In so od Nemcev bili zgrabljeni. — No, ali je kateri jim ušel? Sam Tugomer, nijeden drugi ne! Kako li to je on stvoriti mogel? Bojan.
Z zvijačo nekako, z modrostjo svojo, Prevaral je sovražnike najprvo, Da niso strogo vže pazili nanj, Potem poguma je imel in sreče, Uskočil, zbežal in utekel je.
Kajaznik. In kaj pripoveduje? Ali res, Da se močno pripravljajo na vojno, Rekše na nas? Kaj deje Tugomer? Bojan.
Dakako se pripravljajo na nas, In bode trebalo, da tudi mi
—   16 —
Sloveni brže bolje vkrenemo, Kako je misliti o naši brambi. Batog.
Kaj treba še ukrepanja o tem? Orožje vsak nabrusi, meč in ščit, Oščep in težek mlat pripravi si, Na noge ti in tvoja zadruga: To je najboljši vkrep, in hitro gotov.
Lastun.
Ej, dobro, ali mej možmi je vselej Dogovor in posvet potreben bil, Da edne misli se je narod držal, Kadar je šel za domovino v boj. — In ker je Tugomer sam moder mož, Iz rodovine hrabrih vojevod, Junaških, vselej srečnih bojevalcev, Vojarjev naših, bodimo veseli, Da nam ga strašni je Periin poslal Sedaj, kadar nam sili meč v roke, Da Nemcev bi se obranili moški, Svobodo domovini otmemo, Ali poginemo. — Sirote smo, Ker smrt in hude borbe zadnjih let Junakov nam so mnogo pograbile, Posebno prvih mož.
Kajaznik.
Tako je res.
Bojan.
Komii bi ratno vodstvo izročili, Da Tugomera nemarno ?
Kajaznik.
Komii, da!
Batog.
Na Tugomera jaz ne mislim reči Nijedne stvari. Ali mislim vender, Da take nuje ni mej nami še, Da bi brez njega nikogar ne bilo. Bojan.
Hoj, imenuj nam, koliko li znaš Slovenskih Tugomerov. Štej, prijatelj!
Batog.
Da imenujem samo ednega.
Kajaznik.
A kdo je?
Batog. Mestislav!
Lastun.
Cesti je vreden. Batog.
Podoben Tugomeru v dobrem vsem, Samo izkušenejši je od njega.
Bojan.
Da, v svojeglavnosti!
Batog.
1 v hrabrosti!
—  18 —
Bojan.
Oba uže sem videl, Tugomera, Mestislava, stoječa v bojni vrsti, A kak razloček!
Batog.
Da, razloček tak, Da ni Mestislav bil nikdar ujet, I ne bi se nikdar ujeti dal, A prej posekati.
Bojan.
Jezika pazi! Poln ran, na tleh, krvav je bil ujet, Ne v begu Tugomer, ne zabi tega!
Batog.
Ti videl nisi tega niti jaz.
Bojan. Kako? Sumniš li?
Lastun.
Mir mej vama bodi! Cemii razburjata junaka se, Kaj res ne moreta Slovena dva Brez mejusobnega prepira biti, Ce drug ne prikimuje druzemu? Ti svobodno Mestislava spoštuješ, Jaz Tugomera bolj, oba sta naša, Slovena vrla, kaj je treba tir Razpora njiju radi? — Govori dalje, Bojan, kaj Tugomer o Nemcih sodi.
—  19 —
Bojan.
On kaže, da so silni, silnejši,
Nego je nam ugodno. Vender misli,
Da srečno se jih hčemo obraniti,
Z modrostjo in premislekom še prej
Nego če brez premisleka udarimo;
Ker Nemci se zelo boje Slovenov,
In le za to navaljajo na nas. —
Tako je Tugomeru izpovedal
Knez Geron sam, zaščitnik nemške meje,
Ki je od kralja svojega poslan
V polabsko pokrajino vojevat
S slovenskimi rodovi.
Batog.
Bes veruj.
Lastim.
Kako li ne?
Batog. Boje se Nemci nas? Če veper se boji podlasice, Ki nič ne more nahuditi mu, Onda je res, kar deje. — Zemljo našo, Svobodo nam hote uničiti Pri nas, da gospodarji bi nam bili.
Bojan.
Gotovo Tugomeru stvar je znana Mej Nemci bolje, nego tebi, meni, Ker sam dve leti je mej njimi bil.
Lastun.
Poslušati ga treba je, gotovo. Bojan.
Hoj, evo, vže k nam ide baš on sam. Batog.
In Mestislav je ž njim?
Lastun.
In Gripo tudi.
Batog.
Tist Nemec Gripo? Kaj se sili ta Mej našo družbo!
Lastiin. Nemšk naseljenec, To je; a poslovenjen je uže, On z nami vred je bojeval se z Nemci, Pošten možak, in naš.
Batog.
Imejte ga! Bojan.
Ni moj prijatelj se ne more zvati, A on je Tugomeru beg pospešil. Brez Gripa Tugomera ne bi bilo Pri nas sedaj, ko nam ga najbolj treba.
— 21 — Četrti prizor.
Tugomer. Mestislav. Gripo. Prejšnji. Mestislav.
Kakor sem rekel, Nemcu ne verjamem. Jaz ne! Če nam obeta denes kaj, Uže pojiitranjem takoj Slovenu Požre besedo. Pomni, kar sem rekel. Povzdajajmo se mi na svojo moč, V ničesa druzega ne upajmo.
Tugomer. A, not Bojana tu s tovariši Premilimi. Lastun in Batog! Zdravi!
Lastun.
Mi tebe smo dolžni pozdraviti; Penin ti je pomogel, slava ti!
Kajaznik. In mene vže ne znaš?
Tugomer.
0, Kajaznik, Premenil si se nekaj v kratkem času.
Kajaznik. Postaral, treba reči. Ti si čil, Ne zna se tebi nič ujetstvo nemško.
Lastun.
Gotovo slabo se ti je godilo?
— 22 —
Tugomer. Ni bilo tako zlo, kakor se zdi. Doma so Nemci drugi, nego v boji, Prebivati se da za nujo ž njimi. V zaporu so me stražili pazljivo, Stopinjo vsako, ki sem jo prestopil, A v druzem niso bili kruti z manoj, Ponižujočih del mi ne dajali, Postregli z jelom in pijačo dobro, Govorili z menoj o razni stvari; Le svobode in mile domovine Z rodbino svojo nisem tam imel.
Gripo.
Gotovo je tako.
Batog (na stran).
Uskok, ti molči!
Mestislav. In čujte čuda, vrli velmožje! Iz vsega tega sodi Tugomer, Da dobro bi sedaj učinili, če nekako se Nemcem pokorimo, In vsemu boju se umikamo.
Tugomer.
Ne! Tega nisem trdil. Prav umej! Jaz samo svetujem pazljivosti, Premisleka, modrosti več. Kaj moč, Ki imamo jo v mislih, v roci ne!
— 23 —
Na turov lov ne hodiš golorok, Nego si oster strel pripraviš prej, In zanko staviš zajcu brzih nog. Tako i mi sedaj učinimo. Možje, če bodete me poslušali, Izognemo se vojne, pridobivši Moči do sita, da osnujemo Bodočo svobodo naroda.
Kajaznik.
čujmo!
Koristno bilo res bi nam takisto. Lastun.
Jaz sem gotovo prvi s toboj. — Kri, Boj, strah in besi vsi —• to ni veselje Samo če svobodo obranimo, Potem je meni mir najljubša stvar.
Kajaznik. Tako je; zlepa se pomirimo, Če je še moči.
Tugomer.
Ni tako težko. A tu ne moremo določiti, Kako je treba, da takoj začnemo. Kesniti se ne smemo; čas beži, In Nemci nas ne smejo prehiteti. Takoj te dni da nam se snide zbor Ter da se tamkaj tanje vse ukrene.
—  24 —
Mestislav. Večino naših moreš pridobiti, Sloveni so mehki ljudje, to znam, Kot lipov les: boga in besa režeš Od tega lesa. A ne štej ti mene Mej tiste, ki bi rad jih pregovoril. — Dokler se Mestislavu jezik giblje, Odsvetovati hče rojakom svojim, Na drug način dogovore voditi S sovražnikom rodu, nego s krvjo, Močjo, in krepko moževsko desnico.
Tugomer. I veper obstreljen, kadar se vrže
V oboroženo množno lovsko četo, Divja tako, kot ti; pogum ima,
A dirja v svojo smrt. Tako bi mi, Ce nepripravljeni se sprimemo S protivnikom, ki je dve leti mislil, Samo o tem, kako bi nas nadvladal. A kaj ste vi Sloveni stvorih
V tem času ? Ali ste se pripravljali ? O mnogo ne nad nič! Vsak zase hodi Za plugom, pazi lil, skrbi za sebe, Za ženo peče se in detco čuva;
A meč, ki ima braniti domovje, Pozabi v erji pogubljivi, dokler Sovražnika uže pred pragom ni. Mi potrebujemo odloga, časa,
—  25 —
Da se utrdimo na končni boj, Ki nam bi svobodo po vsem prinesel; Za to je treba zvitosti, modrosti, A ne detinskega prenagljenja. — Kdor se za ta namen uda na videz, Ta se v resnici ni udal, ta je Podoben njemu, ki za dom umrje Na krvnem pobojišči, zmagonosen.
Mestislav.
Jaz ljubim in sovražim — vse naravnost. Res možno, da kako me preučiš; A stoprav potlej, kadar se preverim, Sedaj ne vidim možnosti nobene Mini z ljudmi, kakor so naši Nemci.
Tugomer. I jaz dosežem to, Penin me čuje! Samo sedaj miruj, ostavi meni Snovanje, in edinosti ne moti. Uveriti se bodeš mogel skoraj, Ka je edino pravi pot bil moj. Potem se tvoj začne. S toboj potem Potegnemo mi vsi, jaz bodem prvi Za meč, kadar nastopi meču čas.
Kajaznik. Takisto je, le mir in bojev ne.
Mestislav. Zato vi delajte po svoji misli! A mene siliti ne morete,
3
— 26 —
Da bi pomagal proti svoji vesti. Jaz s tujci samo eden znam dogovor, Na imer otcev naših bojni govor. Ko bode tega zopet trebalo — In meni se dozdeva brzo, brzo — Tačas vi zveste, kde je Mestislav. Batog.
In Batoga naj do pri tebi vselej.
Mestislav. Prijatelj vedno mi je Bntog bil. Lastun.
A govorite! Meni ni vse jasno. Natanko treba, da razgrebemo.
Tugomer. Obširno tu ne moremo dognati Stvari, katero je premisliti Dolžnost in volja moja, kakor vaša. Jaz sem uže začel pripravljati Dogovor. Predno skličemo svoj shod, Veljakov glavnih naših zadrug vseh, Nam bode znano Geronovo mnenje. Sedaj, prijatelji, na dvorec Vas vabim vse, tam lažji je razgovor. Bojan.
Res, ljudstva se je tu uže nabralo, Ki rado čuje več, nego je treba.
Tugomer. Ti z nami Mestislav?
—  27 —
Mestislav.
Ne; vračam se. Gripo.
Zakaj ne? Morda te preverimo.
Mestislav. Če Tugomeru to ni možno bilo, Ne znam, kako bi Gripo me uveril? Batog.
Rojakom svojim, Nemcem naj gre Gripo Preverjenje dopovedavat tako: Da potlej presta no krivični biti. čemii svoj dober svet Slovenom siliš? Tugomer.
Stoj! Vsak Sloven mej nami bodi pčšten Za našo stvar, kakor je Gripo ta, Potem oteti smo. Povej Batogu, Prijatelj Mestislav, to.
Mestislav (Batogu).
Idiva!
^didejo. Mestislav in Batog na levo, a drugi na desno stran.)
Peti prizor.
Množica Braniborcev. Potem menih Zovolj.
Prvi Braniborec. Ali si videl kneza Tugomera?
Drugi Braniborec. Kaj li so tir govorili mej soboj?
3*
—  28 —
Tretji Braniborec. Veliko past nastavljajo zdaj Nemcem, Ki kakor miši ujemo se vanjo, Kadar v deželo zopet navale.
Drugi Braniborec. Izpazil jih je zviti Tugomer, Ko dolgo je pri njih sedel zaplenjen. Takisto nekako je bil njih golč.
Prvi Braniborec. Evo, ni to li bogovražji Zovolj ?
Tretji Braniborec. Da! Cujmo, kaj pove o svojem bogu.
Zovolj (zase). Naroda tu je zbranega obilo. Odšli voditelji, ki ugibljo Najbrž o vojni! O ti tvrdokorno, Ti zaslepljeno ljudstvo, ki se mučiš, Prelivaš kri, umiraš — a zakaj ? Za duše svoje izveličanje? O ne! Za jezik svoj, slovenski jezik f O kaj vam bode rod in domovina, Slovenska svoboda, in drugo nič, Za kar vi vpijete, če svoje duše Ne otmete v naročaj svete cerkve! Tu so ljudje. — Prst božji je o meni Nevrednem slugi Kristusove cerkve Vsesvete, da glasim besedo božjo, Nebesom otmem morda edno dušo. —
—  29 —
Razsvetli, o Gospod, moj slabi um, Moj jezik ti, presveti Bonifacij, In sveti Kilijan in sveti Gal!
(Vzpleza na višek in jame pvopovedati.) Poslušaj, narod, hlapca božjega, Ki govori veliko ti izvestje O Bogu ednem in edino pravem, Ki je ustvaril zemljo in nebo In zvezde, luno, solnce in človeka! Le on, edini Bog je svetu luč, Resnica in življenje; on vlada vsemu, Od vzhoda do zahoda vsem narodom, Po smrti bode sodil vsem ljudem. Neverce pogubi v temoto večno, Vanj verujoče poveliča v raj, Kder vlada sama radost in veselje. Edinec božji po imeni Krist Od Boga je prišel na svet oznanjat Ljubezni in mini in bratoljubja, Kdor v njega veruje, po smrti bode Vzveličan v svetem raji večno živel. A kdor ostane pri bogovih starih. Pri vaših besih, ki so le od lesa Izrezani, a nemajo življenja, Ta je na večne čase pogubljen! Po smrti pride tja, kder je tema, Tema brezkončna, večni stok in jok. Bogovi vaši, Stribog in Penin,
— 30 —
Vaš Dažbog ter boginje Vesna in
Morana, Svarog, drugi vsi ednaki,
Katerim koljete obete, žrtve,
Ti niso božji, nimajo moči.
Segniti imajo, kot lipov les,
Od njega jih Sloven je sam si zrezal.
Prvi Braniborec. Bogove kolne!
Drugi Braniborec.
Udri ga po glavi!
Tretji Braniborec. Ne! Molči, molči! Poslušajmo dalje ! Več jih.
Da! Mi ga hočemo poslušati.
Drugi Braniborec. Kako bogove naše zasmehuje? Ne! Bes ga vzemi! Naj takoj umolkne!
Prvi Braniborec. Odkod je rodom? Tuje govori.
Tretji Braniborec. Sloven je, Stodoran, iz zadruge Božiiričev. — Govori, Zovolj, dalje! Cuj, kaj so Nemci ga naučili! Zovolj.
Gorje vam, o ljudje, če trdovratni Ostanete v neveri in poganstvu, Gorje vam, če zapirate oči Resnici, ki vam Bog jo oznanjuje.
- 31 —
Prvi Braniborec. Golčanje čudno to se mi dozdeva.
Drugi Braniborec. Mi nehčemo imeti nemške vere. Zovolj.
Krščansko vero propovedam jaz, Ne nemške. Ko je Kristus, božji sin, Po zemlji hodil, nosil blagovest Nauka svojega, kako je rekel Učencem svojim? Pojdite, učite Narode vse ljubiti se mej soboj.
Prvi Braniborec. Zato bi dobro stvoril, če greš k Nemcem In jim poveš, da njihov Bog veli Ljubiti druge narode!
Eden iz množice.
Zapodi k Nemcem ga!
Drugi Braniborec.
Slepit nas je prišel!
Eden iz množice.
Ubij ga!
Drugi \% množice.
Ubijmo ga! (Primo Zovolja. Drugi Braniborec ga brani. Hrup.)
Šesti prizor.
Prejšnji. Gripo in Bojan Bojan.
Kak hrup je zopet tukaj? Stoj, da vidimo! Gripo.
Za šalo le koljo se Braniborci. Ljudem veselja tega ne motiva!
Bojan.
Meniha, svečenika tvojega, Imajo v pesti.
Gripo. Otmi ga, prijatelj!
Bojan.
Pustite moža! Ti, Brvist, miruj! In ti Lokot, pomozi! Sram vas bodi, Junakov cela jata vas je tu, A se oprimete vsi ednega Človeka, tacega, kakor je ta !
Prvi Braniborec. On psoval je bogove.
Tretji Braniborec.
Klel je nas.
Zovolj.
Nikdar, ljudje!
Gripo. Ti molči!
— 33 -
Bojan.
Proč od tod! Cemii poslušate, kar govori Tak človek, ki je top in slaboumen ? Domov!
(Množica se razide.)
Zdravstvuj mi, Gripo! A povej Tu svečeniku svojemu, naj drugič Bolj pazi, kadar pride v Branibor, O vaši veri zdaj tu ni opravka. A ne huduj se, Gripo ! Bil sem malo ne Pozabil, da se tudi h Kristu glasiš.
(Odide).
Sedmi prizor.
Gripo. Zovolj.
Gripo (na stran). Počakaj, skoraj te pozaba mine!
(Zovoiju.)
Kak vrag li tebe nosi v Branibor, Sem v mesto, kder ne moreš nič stvoriti, A vtegneš mnogo kvare narediti. Zakaj ne izkušaš po hribih v selili, Ljudi izpreobračati, kder ni Opasno? V mestih ni uspeha nam.
—  34 —
Zovolj.
Opasnosti se bati ni pristojno, Če Bog me vrednega stvori trpeti, Trpim, hvaležna bode moja duša.
Gripo.
To so besede same; jaz te vprašam, Kaj biskup Hildebert, tvoj poglavar, Poreče, ko začuje, da nalašč Postavljaš tja se, kder ti ni koristi? V Mogunškem samostanu niso, menim, Učili vas predrzne smelosti, Odgojili so te s skrbjo veliko, Pogana slekli ti slovenskega, Da delaš in se trudiš mej rojaki Za našo vero, da koristiš stvari, Ker si Sloven in mej domačimi Ter ne mogo ti oponositi, Da tujec govoriš jim jezik tuj. A kdo je kriv, da je dozdaj še malo Stvorjenega, da naša občina Kristjanska ni še toli močna stranka, Da bi se lehko o vremeni pravem Na našo nemško stran postavila ?
Zovolj.
Jaz ne, jaz delam, kolikor je možno. Krivi ste vi, ki iščete blaga, Gospodstva svetnega dostiči z vero, Zato me narod nehče slušati,
— 35 —
Ker siimni, da ni vera sama, Kar mu ponujamo . . .
Gripo.
Ne znamo prav, Tako bi rajši rekel, hlapec božji, Kadar o delu svojem govoriš.
Zovolj.
Da, laže oponašati nevspehe In slabo delo drugim, nego sam Kaj boljšega stvoriti. Da, izkusi! Ti imaš velik dvor, na dvoru četo Orožnih hlapcev, ti trguješ vedno Po vsi deželi in poznaš ljudi, Bolj nego jaz, ki sem se tu rodil, Izkusi! Videl bodeš, koliko Laže je Krista zatajevati In bratiti se s knezi nekrščani, No vero cepiti poganom tvrdim.
Gripo.
O ratobornega meniha! Stoj! In malo takih besedij govori! Ti mojega vedenja soditi Ne moreš in ne znaš, a znaj le to : Če bodeš kdaj episkop mej Sloveni, Gotovo bode to bolj moje delo, Vspeh mojega vedenja, nego tvoja Meniška, blagovestniška zasluga
— 36 —
Zovolj.
Vse naj po volji božji se z vrši. Gripo.
I tvoja stolica episkopska
Tu v Braniboru novo založena
Nalašč Zovolju?
Zovolj.
Jaz ne mislim sebi. Gripo.
Vse znam, da ti je vera, cerkev prva, A niti sebe nisi zabil.
Osmi prizor.
Izba v vojnem ostrogu frankovskega pokrajinskega kneza Gerona.
Geron. Radulf.
Geron.
Prerad bi znal, po kaj je sem prišel. Radulf.
Kedo li?
Geron.
No, o kom sva baš poprej Govorila? O biskupu Mogunškem, O Hildebertu.
Radulf.
Ali ni povedal Česa tu išče? V vojsko pop ne hodi
— 37 —
Za šalo. Cesta iz Moguncije Do srednje Labe k nam ni hiter skok. Mej potjo so soteske, in ob gozdih Žive ljudje, kateri ne skrbe Za blagoslov njegovega telesa. Geron.
Osebo svojo je oščitil dobro, Sto junih jezdecev ima v družino Od kralja je prišel; zato tembolj Želim pozvedeti, česa tu išče. Radulf.
Kralj Ota biskupa pošilja k nam ? Zakaj vojnika ne? To ni po moje. Slabo je tam, kder mečem svečenik Ukaze daje. To uči izkušnja.
Geron.
Poslan nalašč od kralja, ali prišel Sam rad je sem v naš ostrog, nikakor Ni gost mi dragomil ponosni svetec.
Radulf.
Če rečeš, brzo mu pokažemo Tist pot nazaj, katerim je prijezdil, Nazaj ali naprej do morja v sever. Geron.
Ne, molči! Paziti se treba je! Ta biskup se je kralju pridobrikal, Omilil mu nad vsacega dvorjana, Beseda tega črnega lisjaka
—  38 —
Pri kralji več velja od vsake druge. Zato se treba je na videz vesti Prijazno mu, kazati poštovanje. Radulf.
Težko vojniku je hrbet kriviti. Geron.
A treba je, če hoče, da ga drugi Krive i njemu. — Nekdo gre, poglej! Radulf.
Nu, biskup je! Odidem jaz.
Geron.
Počakaj!
Deveti prizor.
Biskup Hildebert. Prejšnja. Hildebert.
Prijetno je pri vas, moj knez, zares Izvrstno spi se tu v ostrogu tvojem, Ne zna se, da smo baš na sredi vojske, Tik divje meje ljutiških Slovenov. (Ugleda Eadulfa.)
Da nisi sam? Kedo je ta gospod? Prišel sem jaz, da bi s toboj govoril. Geron.
Prijatelj moj je; Radulf po imeni, Ceščen je v vojski moji in pri kralji. Moj prvi je vojnik v polabskih četah, Dostojen mi namestnik v vojvodstvu.
—  39 —
Skrivnosti njemu nisem še imel Do denes, milostivi moj episkop!
Hildebert.
Vse dobro. To še mnogo mi je ljubše; Če je tako, naj tudi tvoj tovariš Kraljevo željo čuje. Vseh se tiče. A to umeje se, da vama najbolj Velja, zapoved kraljeva, rečena Iz mojih ust. Zapoved kraljeva . . .
Geron.
Zapoved kraljeva je sveta vsem, I meni, kakor zadnjemu vojščaku.
Hildebert. Zvestoba tvoja mu je bila znana Uže tedaj, kadar ti je izročal Po smrti Sigfridovi krajino Ogromne težnosti, ob Labi tod, Da z nemškim mečem slavo nemškemu Imenu širiš in gospodstvo naše Raztegneš v kraje in narode tuje, Kder treba z ostrim mečem kakor s silo Vladarsko trebiti pogansko zlo, Uničevati vse nevernike. Na primer tukaj: divji rod slovenski Do zadnje korenine izruvati, Če skoraj ne upogne tilnika, Poprimši pravo vero Kristovo.
— 40 —
Samo tako dospejemo na svetu, Da uresniči se prevzvišeno Slovo Gospodovo, ki nam je rekel, Da bode čredi vsi le eden hlev In eden sam pastir. Osebi dve A duh ednoten: rimski papež dušni, In nemški kralj posvetni vladi ščit, Kristjanom slabim strah, poganom groza. To znači meč, ki ti ga je izročil Naš kralj, premilostivi blagi Ota. Geron.
Da! Ali morda kara mene kralj Iz tvojih ust, da nisem vsega stvoril, Kar možno mi je bilo dovršiti ? Radulf.
Potem lisičja duša je pri kralji Oklevetala nas z lažjo potvorno, Potuha predla se za našim hrbtom! Geron.
Miruj, ostavi mi, da v svoji stvari Sam zagovarjam se. Oprosti biskup moj, Vojnik osoren je prijatelj Radulf, Besede baš rečene ni premislil . . .
Hildebert, Zato razžaljen nisem, zlasti ne, Ker sta oba me krivo razumela. Namen moj ni, izrekati kraljeve Nevolje vama zarad te krajine;
■
— 41 —
Samo izreči mi je, da se čudi Ter da bi zvedel vrlo rad, zakaj O vas ne čujemo napredovanja, Nikacega pripravljanja, ni bojev. Sloveni se množe, krepe ob meji Ter ne huduj se mi, če so na dvoru Kraljevem vže dvorjane rekali Šaljivo, to je res, ka se je bati, Da Ljutiči ne ubijo Gerona, Kakor Bodriči so Burkharda kneza Ubili, porazivši vojsko mu. Kralj zna, da ste se v kremljih utrdili, Slovenom razne danji vzeli vže. Zato se njemu zdi tem čudneje, Kako li je, da ste se omečali, Zakaj ščedite zdaj Slovenov ljutih, Zaničevalcev naše svete vere, Protivnikov imena nemškega, Kakor da bi prijatelji nam bili! Odločno, brzo delo slavni Ota Želi o tebi slišati, a skoraj, Ostro in strogo, brez odlogov vseh, Brez ničevih premislekov. Po nemški! To opominjati sem pooblaščen. Geron.
Bojazen, da bi jaz napaden bil
Kot Burkbard, to je prazen strah, veriij!
Sloveni ne mogo osvojiti
4
— 42 —
Utrjenih prostorov naše vojske, Premočne so orožju njih. Da nismo še osvojili zemlje Slovenske, ni premalo dela krivo, Nego le znanje, kake so stvari, Od blizu videne, ne le želene. Mi znamo, koga imamo pred soboj. Sloveni, ako so napadeni, Umejo braniti se! Ljute borbe, Katere so borili zadnja leta Z menoj in z drugimi voditelji, Odgojili so jim vojnikov dobrih. Zato je treba bistro gledati, Prej nasnovati vse črteže modre, Ki naši vojski pot nadelajo, Priščede žrtev, delo zlajšajo, Tako smo mi učinili, gospod, In kadar se zvrše načrti naši, Sloveni kralju bodo oborjeni, Njih zemlja bode naša, in gospod Episkop morda vtegne razumeti, Da ni mehkosti do Slovenov v nas, Nego da nas je vodil um in meč, A vsak ob svojem času.
Hildebert.
Modro slovo! A vprašajo, zakaj si Tugomeru, Tako opasnemu protivniku,
— 43 —
Tako gotovo hrabremu vojniku In vojvodi nevernikov slovenskih Život poklonil, ali slabo stražil, Da je ušel mej svojce, in nam bode Brez dvojbe delal še zadrege mnoge, Katerih izogniti se je bilo Lehko le z ednim činom, a junaškim, Rekše: krstiti ga, al' glavo vzeti. Geron.
O begu Tugomerovem sem kralju Po vernem slu poročil vse na tanko, In tvoje govorjenje mi le kaže, Da si poprej od kralja sem odšel, Nego je moje pismo tja dospelo. Hildebert.
Ti znaš, moj hrabri knez, da meni kralj Skrivnosti nema, nego sluša vselej Moj svet v državnih poslih, v vseh stvareh. Dovoli, da te prosim razbistrila, Kako nad tem je Tugomerom bilo, Zanimlje me, ker mnogo se je culo. Geron.
To je povedano z besedo kratko: Jaz sam sem Tugomeru priliko Uiti dal, da sam ni znal o tem. Lokavo smo ga pripravljali tu, Nazorov krivih poln je šel od tod. Koristil nam še bode ter namere
4*
— 44
Podpiral naše, nevedoe kedaj.
Jaz sem o tem poslušal moder svet
Izvrstnega moža, ki je naseljen
Vže mnogo let v sredini mej Sloveni
Ter zna tam narod in ljudi slovenske,
Kateri upajo mu, kakor svojcu;
Ime je znano, Gripo zove se.
Hildebert.
Znam to ime. A kaj li misli Gripo? Geron.
Kakor z zagv6zdo klada se razžene, Tako mi s Tugomerom poderemo Najprej edinost mej Sloveni. Dovolj Uže bi bilo to. Morda še več Nanese sreča, upanje imam.
Hildebert. Bog zna. Poroka nemaš, da te ni Prevaril on, na čegar varanje Opiraš ti se. Rekel bi, kako Če sta oba se z Gripom premotila, če Tugomer ni slova ni verjel ? Geron.
Slovenski človek veruje prerad, Posebno, kar mu tujec pripoveda. Jaz znam jih in izkušnje imam svoje.
Hildebert. Želim ti sreče. Cerkev in država Zahvalni bosta ti o dobrem vspehu.
—  45 —
In ker si kralju pisal vže obširno, Kako osnoval si o Tugomeru, Zato izpraševati dalje nehčem. — Povej mi še, kako se vladajo Oznanjevalci naše vere svete? Geron.
Ta trud je ves zaman. Ni govoriti O vspehih. Nič učenje ne pomaga. Sloven črti i nas i našo vero, Oboje združeno se mu dozdeva Sovraštva vredno in zelo opasno Jeziku in imenu svojemu.
Hildebert. Zatorej meč naj vero oznanjuje, Naj pokori ta rod, ki trdovratno Ustavlja božji znani se resnici. Mogotna roka nas, ki vnuki smo Svetnika kralja in cesarja Karla Velicega, ki krstil je po sili S krvjo rodove vse okrog in krog, Ki ljuti njega znati niso hteli, Tajili Krista našega Gospoda! Uničiti! čim prej tem bolje! Slovena treba ni na zemlji božji ; Jezištvo iztrebite vse povsod, če bode eden hlev, pastir le eden, To treba ni jezikov ni rodov, In Karla slavnega nasledniki
—  46 —
Cesarji nemški, ščitniki cerkveni Naj vladajo povsod. Za to skrbite! Geron.
Verujte, volje imamo dovolj.
Hildebert.
Moj blagoslov vam! — Jaz ostanem tukaj Pri vas še nekaj časa. Govoriti Utegnemo še več o teh stvareh. Sedaj dovolite, da malo pogledam Mej vašimi vojaki in da se Uverim o pobožnosti mej njimi. (Geron in Hildebert odhajata.) Radulf (za njima, sam). Dozdeva se mi, ako se ne varam: Iz ust gospodnjih ni govoril Krist, Niti njegova cerkev. — Kaj me peče!
(Odide.)
-jHMS-
Drugo dejanje.
Prvi prizor.
Izba pri Tugomeru. Stara Vrza in dete Rastko.
Rastko.
Uže to vse iz ust znam, babica! Sedaj povest pripoveduj mi drugo. Vrza.
Kaj znaš, moj ljubček?
Rastko.
Ostrozobov lov Do konca vem, kako je Cimislav Ubit bil v bridkem boji . . . Vrza.
S kom je bil?
Rastko. A z Nemci. —•
Vrza.
Kdo še izmej naših knezov?
— 48 — Rastko.
Dabiža.
Vrza.
Ne ta! Ne ta! Gostimisel . . . Rastko.
In Cestibor.
Vrrza.
Hu! dečko, dečko moj, Kaj izgovarjaš ti ime prokleto Vezpored svetih! Cuj me, izdajalec Ta bil je Cestibor in Nemcem služil, Tem vragom pogubljivim, s katerimi Bojeval bodeš se, kadar dorasteš, Ker zli ljudje so ti na širni zemlji. Kakor zveri iz lesa temnega Prihajajo nam v čisto žitno polje, Ter kot izoki njive pustoše, More ugodnike Periinove In sive starce kruto koljejo, Ubijajo sinove čvrste naše Ter mater trgajo od deteta. In s takimi se brati Cestibor! To vidi, čuje ves slovenski narod, Razljiiti nanj se knito. Cestibora Ugrabe, z mečem mu odsečejo Glavo, in črna kri po travi Zeleni teče; mati zemlja nehče Požreti izdajalčeve krvi,
—  49 —
Ni travnik zlačni a ni orna njiva,
In duša vrveta po drevji v lesu
Temotnem, z veje te do one veje,
Ne more duša priti v raj zeleni,
Ker nesežgano i nepokopano
Ležalo Čestiborovo telo je,
In živeža mu niso deli v grob,
A ni mogile mu nasuli, trizne
Stvorili, niti jedli slavne strave,
Ni klicali Morane v pomaganje. —
Vir, sova, kragulj, drugi divji ptiči
Proganjali so Čestiboru dušo
Po lesu samoraščem dolgo, dolgo,
Dokler je besi niso ugrabili. —
Poslušaš, Rastko? Kde si, dečko moj?
Rastko.
Hoj, evo me!
Vrza.
Cuj, kadar vrh dorasteš, Ter meč dobodeš bistri, mlat v roke, In gospodaril bodeš v dvorci svojem, Te vzemi turov sedem, ulovljenih V lesovji, ženi jih v zeleno travo, Zakolji jih za žrtvo Velesu, Morani, Triglavu in vsem bogovom. Iz turov kri poteče po zelenih Tleh, zmeša s črno zemljo se — a ti
—  50 —
Položi roko vrhu žrtvenišča Ter maščevanja prosi od bogov. Rastko.
Za strijca Vologlava in Vedrina. Vrza.
Za moja sina, ka ubili Nemci so. Rastko.
Čaj, babica, poprosim ščita, kopja Od otca . . .
Vrza.
Tugomer, tvoj otec da ti Orožje, ščit in meč in kopje, šlem.
Drugi prizor.
Prejšnja. Gripo. Gripo.
Ta stara vešča, vrag peklenski! (Hoče se umekniti, a ugleda ga).
Rastko.
Gripo!
čuj, babica, ta mož ima orožje!
(Gripu.)
Posodi meč mi, da na Nemce pojdem; Pokaži mi, kakov je, da ga vidim! Vrza (plane po konci, ne videč dobro, glavo predse drži.) Kedo prišel je semkaj ? Rastko! Rastko! Pobegni, boj se tega!
\ 0-
—  51 —
Rastko.
Gripo je! Jaz bati se ga nehčem, babica! Vrza.
Z menoj ! Proč!
Rastko. Babica . . . Vrza.
Tega se boj! (Odvleče dečka na drugo stran iz izbe.)
Tretji prizor.
Gripo (sam).
V tej starki sam peklenski duh sedi, Pol slepa, menim, niti me ne vidi,
A vender čuti vrag, ki ga ima
V kosteh prastarih, da jaz nisem mož, Kateri se dozdevam drugim vsem. Kakor ponočna ptica, prorokuje
Ta vešča vselej zlo ; ne smem ji priti, Kot pes volka, začuti ona me! In te edine starke srd Grozdano Odvrača od ljubezni moje. Beži! (Odide)
Cetrti prizor.
Zorislava. Grozdana. (Vidita še odhajajočega.)
Grozdana. Ostani tu! Ne kliči ga! Naj ide. Samo da nikdar ne bi vrnil se.
— 52 —
Zorislava. Ne bodi toli mi negostoljubna, Sestrica moja! Gripo je prišel Govorit s Tugomerom o svoji stvari, Zakaj li bi se me ga ogibali? Posebno ti ne; on ti blag hče biti.
Grozdana.
Ti hodi svobodno za njim, če hočeš, Pogosti ga, ker ti si gospodinja, A mene k njemu siliti ne mozi! Zorislava.
Kako li to? A vender veš, da tvoje Oko, Grozdana, mlado lice tvoje Pogosto kliče Gripa semkaj k nam Na Tugomerov dvorec?
Grozdana.
Ne govori Predraga sestra! ti o tem človeku, Bojim se njega in njegovega Pogleda. Vrza, naša babica . . .
Zorislava. A molči! Babica je stara, bolna. Sini je svoja tožna izgubila, In to omračilo je njeno dušo, Zatorej ni pravična sodba nje. Prijatelj Tugomera mojega, Katerega preblago znaš srce, Ta Gripo je; zato nikakor možno,
Da bi bil človek te bojazni vreden. Tvoj strah izvira iz deviške duše, Ki zdaj ne zna sladkosti tajne še, Katero žensko srce v moževi Ljubezni more srečno uživati. I v meni trepetalo je srce Ter bala sem se negotovosti Bodoče, ko me sebi venčal je Moj Tugomer. A kaj mi ljubljeni Sedaj je mož, o, to čutila sem Uboga stoprav tačas, ko mi je Nemilo bil iztrgan iz naročja, Ko sama togovala sem za njim, Ostavljena bridko točila solze Brezupne detetu njegovemu In svojemu na ljubo mlado lice. Grozdana moja, ko bi ti čutila, Kako sem neizmerno srečna žena, Sedaj, ko mi je vrnen ljubljeni Moj Tugomer, povrnen detetu In meni, ne bi se branila nikdar Udati se možii, ki ljubi te.
Grozdana. A tega Gripa mi ne silite! Jaz babici verjamem. To je Nemec Po rodu, veri, meni on ne prija. Nikdar bi ne ljubila ga.  In to Povem jaz v lice njemu, če povpraša.
— 54 —
Peti prizor.
Prejšnji. Gripo. Kesneje Rastko. Zorislava.
Sam gre. — Ne bodi neprijazna mu.
Grozdana. Ne hodi proč od mene, Zorislava!
Gripo (pristopi). Na žarnih licih vama vem, da je Pogovor bil o veletežki stvari V preljubem društvu tukaj.
Zorislava.
Zadovoljen Z menoj bi bil, da ti si slišal me. — Ti iščeš, menim, mojega moža? Gripo.
Da, s Tugomerom htel bi govoriti,
Iskal uže sem ga po polji zunaj,
In tukaj prej. Da vaju našel sem,
To mi je ljubše. — Kaj Grozdana dela?
Zorislava. Govorili sva baš o tebi.
(Rastko iz desne izbe pride.) Rastko.
Mati!
0 mati! babica je zopet bolna!
Zorislava. Upokojiti mi je babico, Povrnem k vama se kesneje zopet.
(Odide s sinkom.)
- 55 —
Šesti prizor.
Gripo. Grozdana. Gripo.
O meni sta govorili? Li res? Tako je bas mi rekla Zorislava. Kaj? Ali dobro bilo, ali slabo?
Grozdana. Povprašaj Zorislave!
Gripo.
Ne Grozdane? Zakaj se braniš ti povedati, Kaj s sestro sta o meni govorili?
Grozdana. Zato, ker nisem govorila jaz Ničesar. Zorislava sama zase O tebi je besedila, nje vprašaj! Gripo.
Zakaj si mi sovražna, deklica? Zakaj baš ti ? Le ti me ne preziraj, Vseh drugih ženskih vraštvo nase vzamem. Grozdana, jaz te ljubim bolj od vseh V tem domu. Bodi blaga mi, devica! Za ženo Tugomera te poprosim.
Grozdana. Ne prosi mene, ti me ne dobodeš. Gripo.
On vaši zadrugi je starosta: Zgodi se vse, karkoli on ukaže! Ti ženska se upirati ne moreš.
-  56 —
Jaz vem, da niti ne odreče meni, Prijatelju, katerega mu treba, Če vprosim ga, kar više je nad tebe. čemu zatorej sama ti se vpiraš?
Grozdana. Da! Tugomer je glava zadrugi, Zapoved njega je nam ženskim zakon, A mili brat on meni vedno bil. In zapovedoval ne bode mi Stvoriti, česar sama rada ne bi. Gripo.
Zakaj bi mene sama ne hotela? Grozdana.
Zakaj? E —
Gripo.
Ali možno, da v telesi Prekrasnem tem nobene iskre ni Ljubezni ženske?
Grozdana.
Nikdar k tebi ne! Ter da poznaš me slednjič in ostaviš Na miru, hočem ti povedati, Zakaj bi tebe nikdar ne ljubila, Če me i zadruga poda ti zamož. Gripo.
Da čujem!
Grozdana. Ti si nemškega jezika, Tuj človek, ne sin rodne zemlje naše,
>
— 57 —
Ni rodbine slovenske mož, ne znaš, Ne moreš ljubiti, kar nam je drago, Kar jaz Slovenka ljubim in poštujem, A ne črtiti, kar je nam protivno. — Ne prijam tebi jaz, ni meni ti! Mej Nemci išči si neveste svoje. Gripo.
Ha! S tega li ? Rodii, jezika raznost
Uže razburja ženskim srca!
Povej mi, ti nedolžna golobica!
Kateri tebe modrec je naučil,
Da je drugače vstvarjen nemški mož,
Drugače Slovenin ? — Grozdanka mila!
Poslušaj uma svojega, ne Vrze
Zblaznele, temne domišljivosti.
Ne sodi me, da sem ti neprijatelj!
Poglej, kako mi upajo možje:
Sam Tugomer mej njimi prvi je,
Ki more ti povedati, kako je
Tist Gripo, Nemec rodom in vražen
Od tebe, vedno delal in govoril
Za tvojo rodbino in jezik tvoj,
Nikdar za Nemce, ki so ga rodili,
Odkar se je mej vami tu naselil.
Čemu se Ijuta nanj srdiš, Grozdana ?
Grozdana. I baš zato jaz tebe ne spoštujem. Od srca govoriti se ne more
5
— 58 —
Po Gripovo, kadar sladko laskaje
Po godi Tugomeru in Bojanu
Besedovati hoče. Kdor ima
Pošteno srce in ljubiti more,
Prodajati in menjevati ga
Ne smeje lani nemškemu in letos
Slovenskemu rodovi, a ni danes
Ljubiti rodno svojo mater, jutri
Tujinki vreči se v naročaj tuji.
Mej Nemci svojimi ostani Nemec
Pošten in uči jih pravičnosti
Do nas in do sosedov drugih vseh,
A ne da vedno se Slovena delaš,
Kar nisi. — Jaz ne verujem o tebi
Nikomur nego naši babici
In ona vse odvržnike sovraži,
Posebno tebe v njih. — O, strah me je
Na tvoji strani biti, s tega prošnjo
Pogolni, ki jo hočeš Tugomeru
Izreči; žena ljubezniva jaz
Ne bodem nemškemu naseljencu
Nikdar!
Gripo (porogljivo).
Ne prenagljiij se, deklica! Še leta utegno te preučiti In možno je, da kaj se prigodi, Kar spet nakloni mi Slovenko mojo, Drugače govoriti z nemškim Gripom.
—  59 —
Grozdana. Drugače? Rajša starcu se ud a m Slovenskemu, ki je uže Morani Zapisan, in se dam za njim zaklati Na trizni, kakor je pri nas nekdaj Obično bilo. Rajša nego tebi!
(Odide.)
Gripo.
In baš to deklico bi rad imel,
Za njo bi dal vse druge po Slovenskem —
Četudi nekaj časa le — razumno !
Kako srdito se je protivila!
Resnično, doba zadnja je uže,
Veliko svoje delo da zvršim!
Sovraštvo mi je prej izrekalo
Mladostno dete, zdaj devica ta.
Prokleto! Da bi taki bili vsi!
Kesniti se ne smem. Če tak se duh
Razširi, če dobodo časa dovolj,
Potem vse zamujeno. Pazi se!
Zdaj ide semkaj on, ki jaz ga iščem! . . .
Sedmi prizor.
Tugomer. Bojan. Gripo. Tugomer.
Evo, Bojane, kdo je tukaj ? Gripo.
On sam! — Kako je to ? Sicer ta izba
Ni prazna po navadi.
5*
—  60 —
Gripo.
Tudi prej Ni bila. Tvoja mlada sestra Grozda Pred hipcem me je tu ostavila, Ne baš prijazna.
Bojan (sam soboj).
To me veseli, Da ne prijazna, bes udavi te!
Tugomer. Zatorej li ti mračno čelo je? Nesreča taka skoraj se popravi. — Kaj novega nam neseš? Brez novic Gotovo ni prišel naš vrli Gripo. Imaš li imenita poročila Iz Geronove mejne krajine? Kako je naša stvar? Li upaš ti, Da se uverijo sosedje nemški O naši miroljubnosti?
Gripo.
Gotovo!
Pri meni kiipec neki je od včeraj,
Sorodnik moj izza meje, ki mi
Blago skupuje ter donaša glase
Iz Nemcev. Znan je z Radulfom, najboljšim
Prijateljem Geronu, s tega ve
Vse, kar krajinski knez vrši in misli,
Vse, kar tam govore ter snujejo.
Na moj ukaz je ta trgovec potni
— 61 —
Dozdaj raztrošal glase baš tako, Kakor sva se zgovorila s toboj. Po njem je znano knezu Geronu, Da smo tu dobro vojsko in krepko Izumili, na bran pripravljeni, A da bi tudi malo danj plačali Ter ne branili veri novi pota V deželo, ako Nemci mir zatvrde In Geron vojsko svojo strani vmakne Od naših mej. On zna od Radulfa Izvestno in gotovo, da je možno Dostiči, kar mi hočemo.
Tugomer.
Kako ?
S kakovimi uveti? Častno li? Gripo.
Uvetov baš ne vem. Za to je treba,
Da izpregovorite vi sami
In Gerona pozovete, da on
Stopinjo prvo stopi, pošlje semkaj
Biriča svojega, ki vam pove
Kakovi so uveti, in potem
Veljaki umni z Geronom v dogovor
Smotrivo pojdete in vkrenete.
To jaz bi menil — vi vkrenite modro!
Tugomer. Vse dobro. A zakaj kupca s soboj Ne vzameš v Branibor, da bi se bili Takoj nekoliko pogodili ?
—  62 — Gripo.
Jaz menim, da je bolje, če ne pride Sam v Branibor ter ne globoče V deželo, dokler mu je misliti, Da smo krepki in vojsko imamo, O kakoršni sem vedno mu govoril. Tugomer.
To je smotrivost tvoja, vrli Gripo, Resnico govoriš. — Povej zatorej Uvete, ki se ti dozdevajo!
Gripo.
Da danj platimo in svobodo damo Krščanstvu. Vse je, kakor le na videz, Danji velike iskali ne bodo.
Tugomer. Krščanstvo svobodo uže ima: Veruj pri nas Slovenih, kar ti drago, Po svoje misli delaj si in uči; A siliti si vere mi ne damo, Katera naša ni; bogov neznanih Ne damo vrivati si mi od tujca, Ce to je protiv željam narodnim, Neskladno z našim srcem in razumom. Svobodo hočemo sami imeti In dajemo jo radi drugim tudi. Zato dogovor z nami ni težak. Gripo.
Ti veš, tako jaz mislim, kakor ti.
— 63 —
Tugomer.
O znam te, vrli naš prijatelj Gripo! Pošteno vnet o naši domovini Ter delaven o blagi stvari mož, Ki svojo zvati moreš jo sedaj. Gripo.
Tembolj me ta beseda veseli
Od Tugomera, ker me neki drugi
Na siimnji imajo.
Tugomer. Ne pazi nanje; Imel boš zadovoljščino tem večjo Kadar z uspehom dela svojega, Z dokaznim činom končne istine Dotvrdiš blago voljo in poštenje V nameri, v dejstvu in značaji moškem. A dalje: kaj še druzega oznanja Sorodnik tvoj iz nemškega ostroga? Gripo.
Vsa Geronova vojska veruje, Za tvrdno, da ne more se Slovenom Stvoriti nikdar zlejšega ničesa, Nego če kralja samovladnega Dade vam, ali vas pregovore, Da ga izberete sami iz sebe. Prepiru mejusobnemu v Slovenih, Domači nadejo se kramoli, Mej prvimi zadrugami razdoru.
—  64 —
Tugomer. To misle li? Bojane, čuj!
Bojan.
Da, čujem,
A zdi se mi, da ta je kov izvrsten, Ki kujejo ga Nemci. Kralja? Nam! Razpor gotov takoj!
Tugomer.
0 ne, Bojan! Samo moža je treba pravega, Krepke roke, poštenega srca, Moža, ki bode znal prijeti krmo, Korakati smotrivo pred narodom, Potem lahka je nemška misel — kralja Nam dati, a iz nas izbran da bode, Slovenstvu na korist in blagoslov, A ne v pogubo ni v razpore krvne, Kakor so Nemci osnovali skrivno. Bojan.
Mi ostanimo ob svobodi prvi In ob zakonih dednih staroslavnih, Zadruga vsaka vladaj sama sebi: Cemii nam treba kralja? Kdo bi bil? Tugomer.
čemu ga treba? Čuj, potem govori! Znaš li, zakaj vse nemški nas protivnik, Zmaguje v bitvah, in pobit se vrača Od leta zopet v leto silnejši,
— 65 —
Opasnejši po našo domovino, Da-si je na številu in na dušah Ter mečih nas večina velikanska ? Zakaj? Zato, ker Nemci ednodušni, Ednotni volji pokore se radi, Zložiti se umejo v pravem času, Po edni misli skupno delati, Poslušati ukazov edne glave, A ne, kakor mej nami tukaj vidiš, Kder vsak bi rad veleval, nikdo slušal, Na levo prvi priporočal vsem, A drugi jim na desno svetoval, Edinstva nikdar, trpeljivosti Pri nas ni bilo, te dostižemo, Če tiho Nemcem ugodimo v tem: Pošten domač vladar nam kvaren ni.
Bojan.
Če ti se daš izbrati, Tugomer, Pohvalim te, a druzega nikdar. Da li bi hotel ti?
Tugomer.
Dolžnost je moja, In bila bi i tvoja, brat Bojan, Ker vsak svoboden in pošten Sloven Izbrati more se, ne samo jaz.
Bojan.
O, mene se hote ogniti, mislim!
— 66 —
Tugomer. Ugodno in prijetno opravilo Gotovo i ne bode, ukrotiti Razvajene ljudi, posluha strogo Naučiti in zbrati v edno čredo, Kar samopašno je sedaj brez brzde. Zavideti ne bode treba mi Ce ta pretežki jarem si na šijnjak Jaz naložim. Za narod delati, Moči vse moške dati koristi obči, Skrbi nakladati si domovinske, Dolžnost je sveta vsacemu moževi, A gneva in bridkosti in trpljenja Ter dušne bolečine več zadaje, Nego veselija in radosti, Mej narodom, kakor je naš sedanji. Gripo.
Da Tugomera vedno sreča vodi!
Tugomer. Tedaj kazala bode pot narodu, Dobrotnica nam vsem. — Kedaj kupec Odide tvoj? Jaz hočem govoriti Sam ž njim. Opravi, kar še v mestu imaš, Potem te spremim.
Gripo.
Brzo bodem gotov. (Sam soboj.) Prijele ga besede moje trdno!
-JHKf-
—  67 —
Osmi prizor
Tugomer. Bojan. Bojan.
Poslušaj z oči v oči, Tugomer! Da vselej žalost srce stiska meni, Kadar poslušam tebe govorečega Tako odkrito s tem človekom tujim. — Ti upaš mu preveč, vso svojo dušo Eazkrivaš mu, četudi ni Sloven; Sovražnega rodu je mati ga Rodila, kdo o njem ti bode porok? Tugomer.
Ni ti, Bojan, ne moreš blažji biti, Ni misliti modreje li od drugih Navadnih mož, ki so povsod gotovi Na siimnjo druge devati?
Bojan.
Ne mislim O siimnji, ali jaz le, kakor ti, S tem Gripom bi o vsem ne hotel Razpravljati, nekoliko bi mu Zamolčal, verovati mu ne morem. Tugomer.
A jaz mu verujem, ker znam ga dobro, Uveril sem se, da je zvest prijatelj Bil vselej mi, na domu kakor v boji. S krepko desnico je odbil udarec Namenjen meni od rojaka mu.
— 68 —
In ko se iz ujetja svojega Težko mi je posrečilo prodreti, Nikoli ne bi meje bil dospel, Da Svetovit poslal ni k meni Gripa, Skrivaje za mejo tržečega, Ki svoj život v opasnost je postavil, Ko meni je v pobeg posodil konja Edinega ter sam ostal na potii, Ker so za mano drli proganjalci. — Sovražnik naš ne bil bi tega stvori l! Bojan.
A Nemec je, njegova kri je nemška In dražja njemu, nego li slovenska; Le samoljubje more ga voditi. Tugomer.
To ni beseda prava! — Čemu imate Vsi vedno na jeziku: Nemec! Nemec! Li misliš res, da meju vsemi Nemci Ni nič poštenih mož, ki razumejo, Da se krivica nam godi od njih Sosedov? Jaz sem sam uveril se, Da so. In koliko je več razloga, Da baš ta Nemec Gripo nam pomore, Ker zdaj ta zemlja njega zemlja tudi, Svoboda naša njega je svoboda. Blag mož je Gripo. Njega bistri um Mej nami maloumnimi je zlat, Zahvalni mu bodimo, da za nas
—  69 —
Žrtvuje delo, a otrovne sumnje
Za trud pošteni, blago voljo njemu
Ne vračajmo! — Veruj, Bojane dragi!
Da naš trepet in nezaupnost naša
Do vsega, kar pri nas ni z nami vzrastlo,
Kriva sta mnogo, da ne moremo
Nikdar krepko na višek vzpeti se!
Ti Gripu si protivnik, ker je Nemec.
Ni prav. Takovih mož naj več še pride,
Od njih se bodemo učili mnogo,
V zaporu mojem črnorizec nemški
Ponujal mi je rimsko svojo vero,
In raznokaj še druzega povedal,
Kako so Nemci se od Rimljanov
Učili, a i zopet ti od Grkov
Ter vedno je učenec zmagonosen
Bil nad učiteljem. Tako da tudi
Kedaj Slovenom zemel| naših pridi!
Ne sovražimo jih; učimo se!
Bojan.
Ti govoriš tako živo do uma, Da sem preverjen; Tugomer, oprosti, Iz srca meni vre na jezik vse, A to naposled verujem, kar ti Izrečeš, to vže veš od mladih nog, Tako bogov mi naših vekožiznih!
Tugomer. Prijatelja mladosti sladke sva Ter znano srce srcu je preveč,
—  70 —
Da bi različnosti o mali stvari Prijateljstvo ostudile mej nama, Dokler edini naju poleg bratstva Mladinskega in srčnega sočutja Še druga vez, tvrdnejša in krepkejša, Ki divno neednakih src rojake, Protivne misli v zložno misel spaja, V prijateljstvo preminja hladne znance, Sovražnike v sobojevnike verne: Ljubezen do nesrečne domovine. — Zdaj idi, brate! ne govori vsega, Kar prej ukrepali smo z Gripom tu, Posebno te ukrepe v srci taji! Mehki bi v tako stvar pozneje bili, Kadar povrnem zopet se domov Od Gerona, iz nemškega ostroga, Kder bodo videli sovražno vojsko. O tem je treba jih pregovoriti Na zboru, ki ga skličemo takoj.
Deveti prizor.
Javen zbor. Zadaj in na levo drevje. Mnogo velmož in sta-rejšin, katerih vrste se na videz še na levo za odrom raztezajo. Novi prišleci z desne in s hriba zadaj.   Spredaj je prostor
prazen, kamor dohajajo oni, ki mej soboj govore. Lastun. Kajaznik. Batog. Volkan. Hotebor.  Isteklosem in drugi. Kesneje Bojan, Spitignev, Zovolj; za temi Tugomer, Isteklosmovič, Mestislav in h koncu Vrza.
Lastim.
Možje! Kaj čakamo ? Takoj vkrenimo ; Naj zve pozneje, kogar tukaj ni:
i
—  71 —
Premišljati, dejal bi, ni potrebe. Ta stvar je bistra. Nemci mir hote Imeti z nami, kakor nam poroča Poslanec njih, samo žele, da nas Kakovih trideset, ki smo na čelu Slovenskim zadrugam in selom rodnim, K njim pride dogovarjat se na mejo, Uvete premišljaje. — Vojne mi Nikoli nismo radi vojevali, Udarjali nikdar ne sami radi Na Nemce. Mir vsi hvalimo, če ga ponujajo sovražniki; Zato premišljati res treba ni. Takoj pogovor mej soboj začnimo!
Kajaznik.
In ukrenimo brzo!
Več njih.
Res je to!
Volkan.
Kaj govorite? Mi smo še sami. Ukrepati se da, a kaj potem? Če drugi vsi ne bodo zadovoljni? Brez Tugomera, ki ga ni še tukaj, Nam o ničemer ni ukrepati?
Batog. Brez Mestislava ne.
—  72 —
Hotebor.
Ni brez Bojana, Ki v Braniboru je veljaven mož, I njega treba je počakati.
Lastun.
Jaz nisem rekel, da brez njih zvršimo,
No menim, pogovorili bi se,
Kako se tebi ali meni zdi,
Da bode potlej, kadar Tugomer
Z Mestfslavom, Bojanom pride v zbor,
Menj besedij in bržji konec dela.
Kajaznik. A kaj je treba mnogih besedij ? Vsak hvali mir, nikdo ne ratovanja.
Batog. Jaz hvalim vojno!
Lastun.
Ti samo si eden. Hotebor.
Baš ne! Če mi o vojni vkrenemo, Pohvalimo vsi vojno z Batogom.
Več jih. Resnica je tako.
Batog.
Zdaj slišite! Hotebor.
Kaj misli stara glava Isteklosem ?
—   73 —
Isteklosem. Uho vže davno mi je oglušelo; Kar ste govorili, na glas povej! Hotebor.
Kaj meniš, kaj je bolje, rat li z Nemci, Li mirno nekako se pokoriti Za zdaj ter Nemcem nesti danj,
0 miru ž njimi pogodivši se?
Isteklosem.
Uj! Jaz sem star. Sinov povprašaj mojih, Kakor ti poreko, tako da bode V zadrugi naši. Evo mojih sinov!
Isteklosmovič. Kar Mestislav pohvali, tudi jaz,
1 to pohvale z manoj bratje moji; A jaz bolj vojno hvalim, nego mir.
Batog.
I Mestislav pohvali boj, to vem.
Isteklosem. Kako je ta moj sin govoril? Gluh sem.
Batog. Govoril ratno je.
Isteklosem.
Triglavu hvala, Da so junaci moji sini vsi, Vesel sem takih, brate moj Hotebor! Zato jim rad oddajem razsojenje.
6
—  74 —
Hotebor.
Če mladi rod ne bode ognjevit, Razpaljen ves o borbi očevinski, Kedo li biti more?
Isteklosem.
Kaj si rekel? — Volkan. Še štirje zdaj gredo.
Kajaznik.
Kedo so ti? Hotebor.
Bojan!
Kajaznik. A kdo je on človeček vmes? Hotebor. Spitignev grbasti. Poslušaj ga, Kako se bode vsemu protivil, Zabavljal vsem ljudem.
Volkan.
Spitignevček ? Ta zlogolk? Žaba razkoračena! Razčesniti ga hočem na četrti, če bode kreketalo nam v izkazo, Tako Periina mi in Rujevita!
Hotebor. Molče miruj! Nekoliko resnice Taji se v njega zlobnem govorjenji. Samo jeziti se ne mozi; smej se,
—  75 —
In bridki žolč njegov ti bode v šalo. — A najpoprej Bojana pozdravimo! Bojane vrli, kde si se pomudil? Ne vidiš solnca, zlatozarnega ? Bojan.
Da, nizko je uže. Kakov posvet Stvorili ste? In kje je Tugomer?
Volkan. Dozdaj ga ni še z nami.
Hotebor.
Kde li je?
Bojan.
Če z Mestislavom še ne govorita — Zložiti mogla nista se poprej. Možje, za Tugomerom vsi hodimo!
(Odide na levo mej ljudi.)
Batog.
Kaj rekel je?
Volkan. Ne vem. Hotebor.
Počakajmo, A v tem pove nam slavni Spitignev, O čem najbolje ukreniti bode: O vojni, miru ali o pokorstvu?
Spitignev. Ukrčpajte brez uma, kakor znate, Koristi vam ne bode, a ni kvare,
6*
76 —
Zaman se trudite, o glupoglavci!
Jezike drgnete si in opanke
Vse po neumnem delu. Kaj bi radi?
Da vi razum bi govorili? Vi?
Ki se z razumom vedno tepete?
Motiko brusi, koso kleplji, orji,
Gnoj kidaj, v koši ga oprtiv nosi
Ter gledaj v tla in vsem pokoren bodi,
Odkodar kak ukaz ti veter dahne!
To pristoji Slovenu, drugo ne;
O vojnah, o bogovih, o modrosti
In o državah Bog postavi Nemca,
A ne Slovena mekkonožnega!
Mi nič ne moremo, nič ne stvorimo,
Zatorej deni križem roci ter ostavi,
Da teče, kamor hoče; boljšega,
Nego sedanji čas, ne pride nič,
Ker vse slovenstvo je, kot pisan ništrec,
Po sredi otel in ob kraji prazen,
Ki stare babe ž njim otroke draže.
Da, kolikrat uže sem vam povedal:
Sloven je nič! To znaj in vse je gladko.
Volkan.
Da, gladko, gavran, kakor tvoj hrbet! Hotebor.
Ne brani govoriti Spitignevu. — Ti meniš li, da to je vse zaman?
—   77 —
Spitignev. Zaman! Pomerji vse, kar smrti je Odmenjeno, kakor smo mi, prijatelj! Naš rod ne bode živel mej narodi, Dovolj moči životne v sebi nema, Pohodi in potare sosed ga, Če Nemec ali kdor si koli bodi, Od zdaj sto let nobenega ne bode Slovena vže na svetu, verjemite! Umerjemo li prej nekoliko, Odrinemo li smrt za malo ped, Prepir je to o kozi jalovi! Se bolje, ako tacega bolnika Svet prej odpravi strani.
Volkan.
Besi vanj!
Hotebor.
Postoj, Volkan! — Povej mi, Spitignev, Zakaj ti prvi živ ne zležeš v grob, Zakaj gramade vroče ne podžgeš Pod živim si telesom sam in brzo? Kaj hraniš svoj život, ki je odmenjen Morani ?
Volkan. Ker za grbo se boji. Spitignev. Vi psujete moža, ki govori Resnico z oči v oči, a resnica
—  78 —
Ostane vender vse, kar sem govoril. Za to, ker Nemci znajo, vi ne znate; Oni so narod, mi smo plaha čreda, Železo so oni, a mi smo vosek.
Bojan (pristopi). Kaj vam ta sova lika tu?
Spitignev.
Resnico.
Bojan.
Podvizaj se od nas! Tu mej možmi Prostora tebi ni, zlorečnik gadni! Sam nič ne dela in še drugim delo Mrazi ter vsacemu veselje krade, Slaboten sam, slabost prisvaja vsemu, Ljubezni očevinske v srci nema. Zato bi rad jo drugim očemeril Z jezikom zlim.
Volkan.
Po glavi ga opali! Bojan.
Ni vreden, da bi ga dotikal prst.
Hotebor. Sedaj umolkni!
Bojan. Ali strmoglav Pobegni proč do svojega brloga, Vrvraj v zlovoljstvo tamkaj sam s soboj!
—   79 — Volkan.
Ce pihnem jaz to šiišmado, odnese Stribožji veter na deveto goro. Spitignev.
Odidem.
(Odmakne se na levo.)
Bojan. Tugomera ni še zdaj. Lastun.
Ni Mestislava. Kde li sta oba? Poišči ju, Bojan, mi čakamo Uže predolgo.
Bojan. Brzo ju dobodem. Pogovorite se, kakor sem rekel. Tvoj glas da bode Tugomeru dan! Lastun.
Jaz sem gotov.
Bojan.
Večina z nami li? Lastun.
Ne vem. A če jih Tugomer ogovori, Vsi njemu se dado.
Bojan.
Poiščem ga.
(Odide.)
Zovolj (se prikaže na desni). Spitignev. O nemški gavran! Bog ti prosti! Takoj propoved svoje vere hoče
— 80 —
Pomešati v brezumcev teh pogovor, Da bode spet in spet veselja kaj. — Hoj, Zovolj, čuješ li! ev6 ljudij V obilem čislu. Jezik, narod, Boj z Nemci, svoboda, slovenstvo, mir, In drugih takih besedij gomazno Mej njimi je. Če ti si res poslan Od Boga, Zovolj, pojdi ter govori, Če znaš, o sveti istini in dalje. Uže sem jaz poskušal, a ne vem, Kar ti nam lažeš. Zatorej izkiisi! Zovolj.
To množje li? Mej njimi znam nektere, Ki trdovratni v svoji zmoti so, Črte besedo božjo in Boga.
Spitignev. A mnogo jih je tukaj, ki nikdar Nauka tvojega še niso culi.
Zovolj.
Bojim se teh.
Spitignev.
Jaz hočem te braniti. Zovolj.
Pomoč od Boga bode tudi z manoj.
(Vzpne se kvišku.) Slovenski starejšine, velmožje! Hotebor.
O čujte! Ni li blazni Zovolj to?
- 81 —
Lastun.
Ne blazni, Nemcem je prijatelj. Batog.
Ta?
Volkan.
Kaj hoče?
Zovolj.
čujte, jaz vam oznanjujem Besedo božjo, ki vam razodeva Edino pravo vero Kristovo, 0 Bogu, ki je vstvaril nebo, zemljo . , .
Volkan.
Kaj nam kriči? Kdo govori o veri, Prijatelj? Zdaj o tem besede ni.
Zovolj.
Da, ali kaj pomaga vam vaš jezik,
Kaj je slovenstvo vam in ljudsko pleme,
Poganska narodnost in očevina,
Kaj svoboda posvetna, drugo vse,
če dušo pogubite svojo? Vera,
Edina prava vera, ta je prva!
Ta združi z Nemci vas krepostnimi.
Narodi vsi . . .
Batog.
Ta Nemce hvali nam. Volkan.
Udari ga!
—  82 -
Batog. Zovolj in Spitignev
Od todi!
(Hrup. Spitignev utece, Zovolj za njim.) Lastun. Tugomer prišel je. Mir! (Tugomer, Mestislav in Bojan nastopijo.)
Tugomer. A ti se ni večini ne ukloniš?
Mestislav. 0 tem jaz ne ! To je nesreča! Lastun.
Kaj?
Tugomer.
Zložila se z Mestislavom še nisva: On je od samega sovraštva slep,
3Iestislav. Ne, slepec si mej nama prvi ti!
Lastun. Razpora treba ni!
Kajaznik.
Kaj hoče to!
Tugomer. Pustite naju ! Zlega nič. Prepir, Grehota stara našega rodii, Mej nami da prestane. Mirna sva. Izkušnje bridke imamo uže, Kako je svete zloge treba nam.
—  83 —
Mestislav.
Uklonil bi se v kakšno malo stvar, A v to nikakor!
Tugomer.
Kaj svetujem jaz? Da nas glavarjev trideset odide K dogovoru z Geronom, kakor on In kralj njegov želita radi mira. To ni velika stvar.
Mestislav.
Velika meni. Povedal sem uže, kako jaz mislim, A da molčim o taki stvari zdaj, Kar ti bi rad, ne morem, za Peruna!
Tugomer.
Govori čisto!
Batog. Poslušajmo! Hotebor.
Molk!
Bojan.
A potlej Tugomer da govori.
Lastun.
Da, Tugomera tudi treba čuti, Drugače vse stvari on zna, in sodi.
Bojan (Tugomeru). Zakaj ne govoriš ti prvi?
Tugomer.
Čakaj!
—  84 —
Bojan. Ta pokaži nam vse.
Tugomer.
Ne boj se, brate.
Mestislav. 0 čem ukrenemo? Jaz hvalim boj! Zberimo vse moči ter zapodimo Sovražnika od svoje meje svete, Kder se nabira. Lepšega miru Z nobednimi dogovori ni možno Dostiči. Mi ne upajmo ljudem, Ki ne zdrže besede, kadar jim Koristi snesti jo. Pomislite, Kedo so oni, ki vas vabijo? Pred leti od zahoda so pridrli Na naše meje in se usipali Z orožjem v roci v našo lepo zemljo, Slovenov podavili so brez čisla, Uničili rodov premnogo naših. Požigali, plenili, silovali Device ter v železji odvajali Mladeniče ujete in može, A v nemški zemlji tlačili jih v sužnje, V robotnike krvavo trapljene, In s tega slavno zdaj ime slovensko, Ime čestitih slavnih naših otcev, U Nemcev hlapčevsko ime! Sloven — Ter suženj isto znači jim.
— 85
I:i ti Sloven nesramni, rob in sluga, Ki nemaš nič krvi, obraza nič, Ti pojdi Nemcem klanjat se, jaz ne! Batog.
Ne pojdemo!
Vsi. Ne pojdemo! Isteklosmovič.
Nikdar!
Batog.
Prodal bi očevino, kdor bi šel.
Lastun. Kaj deješ, Tugomer?
Bojan (Tugomeru proseč,).
Okani se! Tugomer (Bojanu). Ti dal bi se prenaglo obrniti ? Premišljena je moja stvar in tvrdna. (Vsem.)
Možje!
Lastun. Da čujemo i Tugomera! Kajaznik. Da, Tugomera!
Volkan.
Kaj poreče on? Tugomer. Resnico je govoril Mestislav. Uklanjati se nikdar nehčemo Nikomur!
—  86 —
Batog. Cujete!
Lastim.
A poslušajmo! Tugomer.
Jaz bil bi prvi, ki bi ga zabol,
Kdor svetoval bi vam, možje, sramoto,
Svobodo našo Nemcem žrtvovati,
Upogniti zatilnik v tujo sužnjest. —
Pradedi moji vsi so se borili
O naši rodni samovladnosti,
In jaz mej vami nisem zadnji bil,
Ko bilo je braniti dvorov naših !
Razgaljam prsi! Štejta mi obrunke,
Mestislav ti, in ti, prijatelj Batog!
Odkod jih imam ? Ne od igre lahke —
Od mečev nemških, bojev jarobujnih
Na strani vajini. Kedaj, kedaj,
Jaz vprašam, videl me klonivšega,
Odmikajočega je kdo v bojiščih ?
Nikdar! In ako vragom sem ujet
Prišel v roke, kdo kriv je tega? Jaz li?
Ne! Oni izmej vas, ki ostavili
Na tleh ležeč so me v krvi in ranah,
A umeknili se obilju vragov!
Govori, kdor si Tugomera videl
Bežečega kedaj!
—  87 —
Bojan.
Nikdo ni videl! Volkan. Da, to je istina!
Lastun. Resnica vsa. Kajaznik. Mej nami ni ga, ki bi to tajil.
Tugomer. Zato ne more nikdo verovati, Da kdaj vam Tugomer bi mogel reči: Upognimo se Nemcem, sluge jim Bodimo, svojo svobodo prodajmo.
Mestislav. Dolžil te nisem. Zlega nehčeš nam, A zlo se nehote rodi, veruj, Iz tvojih svetov zdanjih.
Bojan.
Cujmo dalje!
Tugomer.
Kaj svetujem? Razum, premislek, razbor. Kaj svetuješ li ti ? Prenagljenost. Ti hočeš, da poslušali samo Sovraštva svojih src do Nemcev bi, A jaz želim, da glavo in premislek Na pomoč skličemo pred silnim delom. Kar ti bi rad, ne more nam oditi, Do sita in premnogo bojev še
—  88 -
Nas čaka, predno očevino svojo
Utvrdimo in toli očvrstimo,
Da nam sosedov bati se ne bode
Ni drugih vragov svojega rodii. —
A zdaj jaz vprašam vas, možje slovenski,
Ni li razumno, ako moremo
Ogniti nekaj časa bojev se,
Vbraniti krvolitje pogubljivo.
Vse to z razuma tega in razloga,
Da zberemo si četne voje vse
In silni ter krepki pristopimo
Na Ijuto bran z gotovima rokama,
Kakor denes jih nemarno še, bratje?
Lastun. Resnico govori!
Hotebor. Resnico jasno! I jaz vam hvalim Tugomerje slovo.
Kajaznik. Vsi hvalite li Tugomera?
Več jih.
Vsi! vsi!
Tugomer.
Kako li zdaj smo ? Da pregledimo! Odpravili so Nemci semkaj sla, Ki nam ponuja mir.  A res je to, Od nas iskali bodo, česa — vender
— 89 —
Ne mnozega; a vratno li pošljemo Biriča, rekši, da ne mislimo O miru, to protivnikom opasnim Prištevali nas bodo, rat krvavo Ter plen in boje prineso nam v zemljo. No menite li, da jim odolimo? Nemožno ni, a mnogo jih mej vami Nesreče bridko pomni žalostive, Kako sovražnik, pobedivši nas, Opuščal njive, klal, požigal dvore, Jemal s soboj, kar ugrabiti mogel! Možje! veli vam srce li še zdaj, Podjeti strmoglavo to opasnost?
Kajaznik. A ne! Tako mi bogov, ne!
Bojan.
Zdaj molči!
Tugomer.
Naš narod bil nikdar ni ratoljuben, Ni kija nosil, meča ni oščepa, Železnega oklopa a ni šlema, Ni čemeritih strel in togih lokov, Ni kopij bistrih niti mlatov bojnih, Kot Nemec, da bi pokoril narode, Nego za nujo le v obrambo svojo; Zato mi boja nismo izučeni, Kakor bi mogli proti čislom svojim, Razseljenim po širnih nam vlasteh.
7
— 90 —
Zato, možje slovenski, bratje dragi!
Držimo se mini preblazega,
Četudi kupimo ga z malo ceno,
Ker bolje nam, smotrivo izgubiti,
Kar malo je, otimši, kar je mnogo,
Ter ne v propast brez modre misli vsake
Ustrmoglaviti, kar še imamo:
Gradovi nam cveto, orjemo polje,
Igrive črede se paso nam v travi,
Ki glasno vam kriče besedo: mir!
Doma otroci r6dni, žene družne
Mini vas prose nizko na kolenih.
Možje, od bogov kletve se je bati,
Če, izkušaje milosrdje njih,
V opasnost nepremišljeno zdaj sebe
Postavimo ter svojce, vlast in narod!
Lastun.
Kaj hoče se od nas?
Bojan.
Poslušaj zdaj!
Tugomer.
Kaj hoče se od nas? Oj, malo je: Da trideset izbornih mož slovenskih Gre k Nemcem z Geronom mini uglavljat In pogovarjat se o vsem, kar mi Hoteli bi in kar bi htel protivnik. Izkusiti se more in poskušnja
i
— 91 —
Pokaže nam, kdo prav je svetoval, Jaz ali on! On hvali boj, jaz mir.
Kajaznik.
Bog6vi blaži s Tugomerom modrim! Vsi.
Bogovi blaži vsi!
Kajaznik.
O miru zdaj
Vkrenimo!
Mestislav. Prenesreeni ta ukrep! Kdo vam je porok, da ne pojdete V gosti krvave, ki iz njih se nikdar Ne vrnete? Jaz Nemcu malo upam! Nastavil zanko, trezvi se pazite; Love vas, kakor miši se love!
Tugomer. Neskrbni toli nismo, Mestislave, Prej tal o v nam v zastavo sem pošljo, Po tala dva za vsacega Slovena. Teh pazi ti, ki z nami iti nebčeš. Brez talov ni koraka ne stvorimo, Ne boj se, miši nismo, Mestislave!
Mestislav. Sami pazite svojih talov nemških, Sami verujte vi v besedo nemško!
7*
— 92 —
Midva z Batogom pojdeva v gore, Od sela v selo glase poženeva Možem, da se priprave vsi na bran Očine si. Ne li, prijatelj Batog?
Batog.
Jaz, kamor ti.
Mestislav. Kdo še z menoj?
Isteklosmovič.
I jaz!
Volkan.
Preveril me je Tugomer; pri njem Ostanem.
Mestislav. Zal ne bodi vam nikdar Stopinj vseh in besed! Zdaj idimo! (Mestislav, Batog in Isteklosmovič odido.)
Tugomer.
To je slabost slovenska, zel običaj,
Da druzemu ne upamo ničesar,
Ni sebi. Možje, verujte mi, da Nemci
V resnici niso taki, kakor misli
Mestislav naš.  Sedaj so meni znani
Ter dobro vem, da možno se je z njimi
Dogovoriti, kakor si želimo.
Kadar i vi seznanite se z njimi,
Od njih se naučite razno čemu.
Zato na ogledi k njim pojdimo!
-
—   93 —
Mi smo sami si kvaro delali
Uže od nekdaj, ker se z Nemci mirno
Pogajati ni razumeti nismo
Izkušali. Jaz vem, da je to možno,
In skoraj imate i vi umeti.
A idite sedaj z menoj na dvorec,
Dogovorimo pri obedu gostnem,
Kar še običaj je možem.
Bojan.
Domov!
(Odido vsi, sam Isteklosem ostane.) Isteklosem. O starost, zle Morane pospešniea! Uže pogovorov ne slišim glasnih.
Vrza (pride od druge strani). Kam li ido možje, o Isteklosem! Not, gavran črni se nad njimi nese, Sinoči klical Div je vrhu drevja; To je nesreča! Hiti jim povedat! (Oba za druzimi.)
Tretje dejanje.
V nemškem ostrogu. Geronov dom. Soba, ki ima zadaj okno, na obe strani duri v dve drugi sobi; iz leve, kder je gostba, čivje se časih hrup.
Prvi prizor.
Kajaznik. Volkan. Kesneje Lastun. Kajaznik. Da pazi, brate, niso Nemci li Drugačni, boljši, nego smo poprej Sodili mi?
Volkan. Tako mi Radogosta! Ni rodni brat bi nas ne bil tako Pogostil in počastil, kakor ti. Not, Tugomer govoril je resnico: Boje se nas uže sedaj, ne malo.
Kajaznik. Da, in zato Slovenom prijajo, Dobrikajo se Nemci medoustno. Dj, vsi prijatelji, prijatelji . . .
— 95 — Volkan.
To vince rujno je krepko in dobro!
Kajaznik. Krepko in dobro! Boljše pitje Od vseh medic in olov vseh je v nas. Srce se mi je tdli razigralo, Kar pijem vino.  Še ga pijmo zopet! Nam dati vina Dažbog je dolžan, Če ne, udajmo temu se bogovi, Ki daje vina tacega sosedu, Bogovi, ki ga Zovolj v ustih nosi. Volkan.
Ne; bes v te! Za pijačo in za jelo Ne taji Dažboga Svarogoviča!
Kajaznik. Tajim li ga? Kako mi govoriš? Volkan.
Od vina si uže prekolovraten.
Lastun (pride ju klicat); Kod hodita? Na svoje stole brzo! Kder so vže drugi. Zdaj začeti doba Poslednja je razgovore o miru, Ker pit in jest Sloveni nismo prišli. A čujta! Malo pijta te pijače, Ker opijani, kdor je mnogo pije, Lekiižičan je bil uže zadremal. Ne zabita, da vino glavo moti, Tako je rekel včeraj Tugomer.
—  96 —
Volkan. Jaz vidim, da je res.
Kajaznik.
Ho, glavo moti!
Volkan.
Lastun, zakaj nam toliko ponujajo Pijače te?
Lastun. I jaz to vprašam.
(Odidejo.)
Drngi prizor.
Tugomer. Bojan (nastopita). Bojan.
Oči odpri!
Tugomer. Ti nave grobne vidiš Tu, kder jih ni? Prijateljski in gostno Strego nam, to je očivisto vsem. Bojan.
Slepi ste, če ne vidite pogledov, Ki spogledujejo skrivaj se z njimi.
Tugomer. To se dozdeva tebi samemu. Nekoliko osorni paze res, A nate le, ker po običaji Odložil nisi meča pri obedu.
—  97 —
Bojan.
Da mej sovražniki bi meč odpasal ? Jaz nikdar ne! Da niti bi ga ti ne bil A ni Volkan, Hotebor in Lastun.
Tugomer. Tu je običaj tak, da se orožje Odlaga pri obedu.  Nemec tudi Nijeden svojega orožja nema.
Bojan.
Ne ti, ki so okolo nas sedaj, A zunaj imajo vojnikov mnogo; Mi smo sami, zakaj smo brezorožni Prisiljeni tu biti? Vele čudno! Poišči meča si, opaši ga!
Tugomer.
Bojan boječ?
Bojan. Boječ! Ne žali me! Ne, Tugomer, ne srdi ti se name! Jaz si ne morem kaj, če me skrbi O tebi mnogo bolj, nego o sebi. Pomisli, kaj ljudem bi našim bilo Doma, če se ne vrnemo vodniki, Ce naša vojska bode čreda brez Pastirjev, ako se ne vrneš ti!
Tugomer.
Ne boj se, mi se vrnemo še denes.
-   98 —
Bojan.
Poslušaj, Tugomer, le zdaj poslušaj! Evo, mi iu z Lastunom in Volkanom Vse lehko pogodimo, in Hotebor Smotriv je mož ter drugih je dovolj. A ti natihoma odidi proč, Jaz sem uže pregledal vse okolo, Tod skozi duri ti na jasno prideš, Vse lehko bode, ker ljudij ni tukaj, Ne spazi te nihče; takoj tam zadaj Imamo v sčdlih konje. Meja naša Ni daleč.  Tam nas čakajo domači. Jaz meč posodim ti.  Tako se spasiš Ti konci, ako nam se kaj primeri.
Tugomer. Prijatelj si mi tak, da hočeš me Osmešiti. Veliš li, da zbežim?
Bojan.
Jaz hočem le, da živ ostaneš ti, če Mestislav resnico je govoril, In če smo v pasti tvrdni kakor miši. Pogledaj jim v obraz!
Tugomer.
Pogledam jim!
Bojan.
Cemii ta Geron nas ustavlja tu? čermi takoj ne govori, kar misli?
—   99 —
Zakaj ste vsi odložili orožje, Ki so ga spravili?
Tugomer.
Ti svoje imaš.
Bojan.
A ti ga nemaš, niti drugi.
Tugomer.
Cuj me!
Premisli z umno glavo težko stvar, Ki naglo vso bojazen ti razpihne, Da mi Sloveni imamo doma
V najboljši svoji straži nemške tale, Za vsacega iz nas po dva v zastavi. Če ednega iz nas zadene krivda, Ubiti hte rojaki naši dva Zastavnika, od Gerona poslana,
A ni si misliti, da šestdeset Rojakov svojih Nemec pošlje v zakol,
V pogubo smrtno za nas trideset! In kakor ne bi izmej nas pogazil Besede, na poštenje izrečene, Noben vojnik, tako o drugih misli!
Bojan.
Da, imamo doma zastavljene Poslane tale; ali kdo jih straži? Tvoj Gripo, in kako ga sodim, znaš?
— 100 — Tugomer.
Ko ne bi pošten bil, pri njem je še Po tvoji želji stari Isteklosem S sinovi svojimi.  Cemii ta strah? Bojan.
Edino to je, kar me še tolaži O talih; Isteklosmoviči naši Sami ničesa Gripu ne veriijo.
Tugomer. Kesneje bodemo govorili, Sedaj se vrni v družbo. — Geron ide! Ogovorim ga; naju zdaj ostavi!
(Bojan odide.)
Tretji prizor.
Geron. Tugomer. Geron.
O! Tugomer ? Zakaj te ni za stolom ? Tugomer.
Knez, stolovat mi nismo prišli sem! Sloven je gost hvaležen, ali tu Sešli smo na dogovor se ozbiljen ; Čas je uže, da posel završimo. Cemu odkladate, ne govoreči? Geron.
Vse hočemo; a zdi se mi spodobno, Dolžnost je tudi, da namestnik Otin,
— 101 —
Velmožnega vladarja, kar sem jaz, Dostojno pogosti sosede hrabre, Katere sem povabil v zborovanje, Ki bode težno po oba naroda, Zamude ni. Veselje ni potrata!
Tugomer. Mi hočemo še denes se vrniti.
Geron. Brez moje volje?
Tugomer.
Kaj ? Kako li deješ ? Da nismo li možje svobodni? Geron.
Jeste.
Tugomer. Zato je volja naša, zakon naš. Geron.
Samo ta volja?
Tugomer.
Kaj to znači, Geron? Geron.
Ničesa! Idi k stolu jest in pit, Z vršiti hočemo še denes vse, Kar je potrebno, to veruj mi tvrdno, Slovenski sosed!
Tugomer.
Jaz bi rajši videl In čul zvršetek, nego veroval Besedam tvojim. Brzo završimo!
— 102 —
Geron.
Potrpi! Ako jaz, zakaj ti ne bi? Tugomer.
Potrpi?
Geron.
Da. Pijo li tvoji bratje? O tem pečaj se ti — o drugem — mi . . .
(Odide).
Cetrti prizor.
Tugomer (sam).
Uj, kaj li znači govorjenje tako?
In izprememba ta? Bojanov strah?
Periin! O spasi me prestrašne sumnje,
Ki prsi davi mi, srce tesni,
Tišči mi dušo, kakor skala g6rska,
Prestrašna sumnja o nesreči neki,
Katere mi oko ne vidi še
Ni roka ne doseza pred soboj. —
Bogovi! Možna li je taka zmota,
Da svet, kateri sem rojakom stvoril,
Pregovarjaje jih na pot do sem,
Da ta moj svet je v temno brezdno vodil,
Ne v jasen dan, ki sem ga videl jaz?
Periin! Oteti narod svoj hoteč,
Zavlekel li sem njega cvet v pogubo?
Vodnike, velmože, glave njegove?
- 103 —
Ne, ne! To možno ni! To je bojazen, In moža nedostojna divja miseJ, Iz glave da zbeži mi! — A kako li? Da, mi Sloveni tale imamo Od njih doma, v zastavi stražene, Njih čislo dvojno je nad čislom našim, Vojnikov nemških šestdeset. Dovolj! Ti bodo jemci nam. Čemu se strašim? Jaz drugih nezaupnost grajal sem, A zdaj sem nezaupljiv sam in sumnim! Komii li moder človek še bi upal, Da ne junaku hrabremu, ki je Besedo moško dal v zastavo tvrdo? — A vender, kar sem tu opazil včeraj Okolo sebe, kar še denes vidim, Ugodno ni, budi mi strah in sumnjo! O Svarog svetli, solnce edno še Daj nam prebiti srečno, edno še! Od tod, od tod, in spet vse dobro bode (Odide za Bojanom.)
-uspeti prizor.
Hildebert. Kesneje Geron. Hildebert (sam). Dovolj nam bodi, če poganom tem Poslednje hipe malo osladimo,
— 104 —
Predno neverske duše izroče Peklenski neprijazni, zlodeju, Ki ga slepi ceste v bogovih svojih. Glave s teles, to je najkrajši pot.
(Stresne se.) Ne, hlapcu božjemu ne služi meč! Želim uže si konca dnevi temu, Da bilo bi zvršeno, česar treba Na višjo čast Bogu in sveti cerkvi.
Geron (pride nazaj). Da ti si tukaj, svečenik! in zdaj?
Hildebert. Rad zvedel bi, če skoraj dovršite? Geron.
Ne moremo, ter sploh utegne biti, Da ne stvorimo.
Hildebert.
Izpustiti hočeš Ta dragi plen li, težko ulovljeni? To bode kralju služba neprijetna. Geron.
O tem ni govora. A šestdeset Vojnikov, nemških talov je v zastavi Oteti niso, a poprej ničesar Ne smejemo vršiti.
Hildebert.
Šestdeset
Prostakov nemških dati je svobodno V zameno za voditelje slovenske,
— 105 —
Katere Bog ti dal je v tvrdo roko, Ujete s toliko težavnostjo.
Geron.
I če so Hildebertova družina Prostaki ti? Kaj deješ li?
Hildebert. Poslali da ste moje tja vojnike? Kako li to? Zakaj? Jaz nisem vedel. Geron.
Ne bojte se, vsi vam se povrno Gotovo skoraj; rajši vse Slovene Crez mejo vratno pošljem brez dobitka, Predno jim nemško glavo edno dam. Zakaj li vaše sem ljudi izbral? Odgovor je legak. Neznani so Slovenom še, zatorej laže reči Nam bilo je, da so možje boljarje, Iz daljne srede frankovske oblasti. Z besedo lepo, bodisi ležljiva, Polaskati se treba je Slovenu, A on za toboj poj de, kamor hočeš.
Hildebert. Nabrani hlapci so in plačeni Vojnici, ki za tale si jih vzel. A nič zato, če jih nazaj ne bode; Samo družino mi nadomestite! Ne dajte se motiti v slavnem delu, Lokavo osnovanem; svoj črtež
8
— 106 —
Dovrši, potlej pridi, kar si bodi! Slovenske vojevode z nemškim mečem Udari! Bog ti dal jih je v roko; Tu njega prst z očesom vidim svojim. Pomišljati se dalje treba ni. Zamena dobra in korist je naša, Za šestdeset preprostih nemških glav Dobodemo sovražnikove vse Voditelje do malega. Zamahni!
Geron.
Nijedne glave nemške jaz ne dam, Nijednega vojnika pogubiti Ne dam tako. Domačemu človeku V besedi jaz in veri obstojim, Ker treba, da mi upa moj vojnik. Ni misliti o dnevi le denašnjem! Brez bojnega orožja v zemljo tujo Poslal sem jih ter povrat jim obetal, To zna ves ostrog, vsak vojnik uže. Kako bi druga vojska mi verjela Videč, da sem jaz Nemce sam poslal, Voditelj nje, v pogubo brez orožja?
Hildebert. A vender, ako se premisli stvar Ter kak uspeh ta slavni čin obeta, Dolžnost je, gledati samo koristi Državne in blaginje svete cerkve, Ki jo rodi poguba vragov naših.
— 107 —
Nevernikom Slovenom puhla bodi Obetana beseda! — Kaj li kralj Poreče, ako izpustiš glavarje, Da bodo zopet vojevali kruto Na čelu čet slovenskih protiv nam? Za tak uspeh ni cene prevelike, Katere bi se bilo strašiti.
Geron.
O tem se ne plašite, sluga božji! Podjel je delo mož, da ti Sloveni Brez cene v roko nam pado: naš Gripo! Ne zabimo, da je črtež on sam Osnoval in da tudi pazi talov. Ves dan uže ga čakam, da privede Z lestjo mi aH silo oproščene. Prospeje li mu to, vse bode naše.
Hildebert. Evo! Ne ide li sem Gripo?
Šesti prizor.
Gripo. Prejšnja. Geron.
Kako si, Gripo? Dobro li?
Gripo.
Dobro!
Geron.
Izbavil li, privel si naše tale ?
8*
— 108 —
Gripo.
V ostrogu tvojem so do zadnjega. Geron.
Osvobojeni? Vsi? Povej mi brzo! Gripo.
Kar sem obetal, vse sem ti dovršil! Geron.
Za to se nadejati je kraljevi hvali.
Hildebert. I sveta cerkev možu vrlemu, Ki je po volji nje koristno delal, Svoj blagoslov nakloni milostfva. A zdaj povej, kako si zvršil to? Odvel li tale si iz srede jim? Gripo.
Težko sem stvoril, brez krvi ni bilo! Ne znate, koliko potreba let In koliko potrpežljivosti Nam bilo je, samo da smo dobili Zaupnost Tugomerjo preslepljeno! A vrhu vsega jaz brez malega Naposled nisem zopet mogel priti Do mesta, v kterem tale so držali, Verjel nam ni Bojan, ki Tugomeru Prijatelj moder je od nekdaj bil. Geron.
I tukaj zopet sam ta čuti nekaj, Da ni le na obed pozvan; orožja On sam odpasal ni. Govori dalje!
— 109 —
Gripo.
Zato ne meni, nego Isteklosmu
V straženje dali vaše tale so.
A jaz sem prej uže i to premislil, Ter nisem varan bil, upaje tvrdno, Da bodeta nepaznost in neskrbnost Slovenska pospešnici v mojem delu. Ni blizu nisem prve dni k njim stopil, In res, umrla sama je ob sebi Slovenom lehkovernim prejšnja sumnja. A ko sem v n6či vstanovljeni vdaril Na straže, pobiti Isteklosmoviči Takoj so bili, in v orožji bistrem Vsi tali hipoma; a hlapci moji
V družini vaši hrabro so borili, Ter predno drugo ljudstvo je začulo, Kaj se je stalo, mi smo vže utekli
Z otetim talstvom; noč je nam pomogla!
V predrznem begu po najkrajših potih Pri vel sem srečno vse črez nemško mejo Do Konj od vas poslanih. Evo nas!
Hildebert.
To zvršili ste moški res in dobro! In kadar čujem zdaj, da krepko so Držali se vojnici moji, knez, Ne morem hudovati se na te, Ka je družina moja talovala.
- 110 —
Geron.
A k delu zdaj!
Gripo. Ti ukazuj! Hildebert.
Da, knez, dodelaj brzo, česar treba. Premislek je tu greh, ohrabri se! Pokaži jeklo nemškega moža, Vojaka tvrdega, ki mu neznana Brezumna milost je. Mehkota plašna In ovčje milosrdje k taeemu Sovražniku krščanske naše vere, Imena nemškega, to je slabotnost, Pradedov nemških nedostojna, Geron! Gripo.
Kakov je svet? Kaj stvorimo Slovenom? Hildebert.
Pravični Bog jih nam je v roko dal, Umrtviti je treba jih. Pogani, Neverniki, Sloveni vrhu tega! Geron.
Tu ukazujem Geron jaz edin! Da jih domov ne izpustimo zdaj, Ko imamo oteto nemško talstvo, Vstanovil sem; zakaj čemii trudili Premnogo let smo se v privabo zvito Pastirjev teh od črede? — Gripo naš Največ je stvori!, njega svetovanje
f
— 111 —
Dolžnost je sliišati, ko vprašamo: Koristneje li bode nam in cerkvi, Ce pomorimo in iztrebimo Slovene, ali jih samo zapremo? Gripo.
Zapor in dobra straža je dovolj, Tako bi sodil jaz, a vi vkrenite. če jih pobijete — Bojana meni!
Hildebert. Čemii li polovico dela? čin dovrši! Zakaj li s stražami nakladati Skrbi si? Da naposled uteko li Ter bode trud obili ves zaman? O kratkem a po krepkem! Smrt je nagla Ter najtvrdnejša mirodejnica. Gripo.
Mi in Sloveni smo v velicem boji, Težavno bode njih deželo vzeti. Če umrtvimo vse voditelje Z maščevalno silo in z brezupom Ljuteje se postave besni v bran, Nego če nadeja jim še ostane, Da povrno se po končani vojni. Upor slabimo sebi na korist! Samo zato krvi se branim jaz. Hildebert.
Nič tega ne! Treba je, da zve Sloven Kedo smo Nemci, kaj umejemo,
— 112 —
Kaj moremo, ko priletimo k boju. Osorni bodimo narodu temu! S pogani se o miru ne pogajaj, Prijazni treba nam slovenske ni, Pokorščine edine le od njih I sveta cerkev hoče i naš kralj. O tvrdoumnem se poganu nikdar Ne nadej mi, da se ti izpreveri; Zato da jih zadene maščevanje In meč, ki ga je blagoslovil Bog.
Geron.
Od kralja nemam povelenja nič, Ob sebi treba, da ustanovim. A znaš li ti, kako bi stvoril kralj ? Hildebert.
Da, znam. Ni strah me biti za poroka, Ker vem, da bil kralj Ota, naš gospod, Dostojen vedno Karla Velicega Največjega vladarja zemelj nemških, Kateri nikdar ni mušic precejal, V brezumnem pravdoljublji premekak, Kadar velike tehtal je koristi Države nemške ali obče cerkve. Ne čitaš li, kaj stara knjiga piše? Pri Vrdenu poklal on v dnevi ednem Tisoče štiri petkrat sto je saških Nevernikov ter z mečem žel Slovene Ob Dravi, Savi, do Ilirika,
— 113 —
In Longobarde, papežu uporne. — A cerkev ga zato proklela ni, Mej blaženike rajske ga je dela. Ta Karel, Nemca pravega uzor, Sijajen vzgled je tudi Oti kralju; Zdaj veš i ti, kaj tebi je stvoriti.
Sedmi prizor.
Radulf (priteče z leve). Prejšnji. (Zadaj za prizorom je krik, čuje se vpitje: ,.Naše orožje!") Radulf.
Kako li zdaj! Orožja si hote, Ki smo jim vzeli ga?
Hildebert (vstane plašen).
Orožje!
Geron.
Kam ste ga deli ? Ni li shranjeno ? Radulf.
Na kupe zdeto v stranski je sohoti, Odnesti mogel nisem ga skrivaje. Geron.
Zakleneno ?
Radulf. Zaklenil sem. Hildebert.
Li dobro?
Geron.
Tako mi boga, izvohali prevred so!
— 114 —
Hildebert.
Tu stati je opasno, idimo! (Odide) Geron.
Hoj, Radulf, petdeset junakov Najboljših na orožje zberi. Teci! Stoj! Skozi okno meče poberite, Ce morete. Ukazi naglo, naglo! Ne daj jim do orožja! Brzo, Radulf! Da ne počaka tvrdo delo nas!
(Radulf odide.) A možno je, da ne vedo še vsega. Ti Gripo, idi in tolaži jih, Dokler se mi pripravimo na boj. Prezgodaj mi je kramola prišla. Gripo.
Jaz li? Ne smejem se pokazati, Ker mislijo, da jim še tale stražim. Najbolje, ako se umaknemo. Evo, vsa jata se jih sem podi. Geron.
Postoj! Pri durih sva. Opasno ni. (Gripo se mu za hrbet skrije.)
Osmi prizor.
Tugomer, Volkan, Kajaznik in drugi Sloveni.
Volkan. Orožje naše sem!
Vsi. Orožje sem!
— 115 —
Kajaznik. Prijatelji, kako je možno to?
Volkan.
Kak knez si ti, gostem da meče kradeš! Tugomer.
Govori, knez! Besedo nam si moško
Zastavil ti, pošteno svojo vero,
Ko smo na tvoje mirovno vabilo
šli k tebi. — Kaj zdaj znači to dejanje!
Zakaj ne vrne se možem orožje?
Geron (porogljivo). Zakaj li, da počakaj, skoraj zveš. (Obrne se in naglo z Gripom odide.)
Deveti prizor.
Prejšnji brez Geroua in Gripa. Kesneje Bojan, Hotebor. Tugomer.
Hoj! Gripo, Gripo! Ni li bil to Gripo? (Poskuša odpreti duri, skozi katere sta odšla, a zaklenene so.) Volkan.
Da, Gripo!
Tugomer. O gorje! (Prime se za glavo.)
Prodani smo! Kajaznik.
Periin gromovni! Kaj nam je začeti ?
Bojan (priteče s Hoteborom). Možje!
— 116 —
Hotebor. Orožje zopet smo našli! Bojan.
Sterimo duri, osvojimo ga! Pomozite, možje! Orožje naše! Volkan.
Kde? Ponje! (Nekateri z Bojanom vro nazaj v sohoto na levi. Krik.) Tugomer.
Mestislav, o Mestislav! Ti Nemce si poznal, edini ti! Periin! Ti cul si Mestislavljev govor, In mene slišal si zlosrečnika, A nisi strele na tvrdosti nebni Užgal in v prah poiazil Tugomera, Laži o Nemcih govorečega! Bogovi! Vi ste znali zmaja Gripa, A niste mi očij odprli slepih, Ušes takoj mi niste oglušili, Ko sem poslušal izdajalske svete, Da sem narodu jaz pogubonoša, Predaje Nemcem jaz edini kriv! Bojan
(priteče nazaj s Tugomerovim orožjem v roci; tudi drugi prihajajo za njim, opasujdč meče in drugo orožje).
Na, Tugomer, svoj meč!
Volkan.
Branimo se, Kakor volčje priprti ostrozobi! Morana, tvoj dozdaj Volkan še ni!
— 117 —
Bojan. Orožje, Tugomer!
Tugomer.
Moj meč! Daj sem ! Volkan.
Vsem Nemcem protivo zdaj stopim sam! Lastun.
A ti nas vedi, Tugomer, na Nemce! Bojan.
Iz te tesnobe ven pod nebo jasno! Probfjmo se pod nebo jasno ven! Če nam brez boja ne dade, to bijmo! Vsi.
Ven, ven!
Bojan.
Midva naprej, moj Tugomer! Tugomer. In če se ne probijemo na jasno, Umrimo, kot junaci, v tvrdem boji! Da verogubni psi ne poreko, Ka so nas klali, kakor ovco krotko Mesar pred hlevom kolje. Meč v desnico! In ako treba je poginiti, In če Morana smrtonosna seza Po narodu slovenskem in po nas, Dostojna mož in slavna bodi smrt! Do konj izkusimo se proboriti. Tam da zajaše, kdor se prime sedla,
— 118 —
Ter ako vsi ne moremo se spasti, Da konci eden se otme od nas, Ter v očevini da zvede o veri In tvrdem slovu nemškem brzo, brzo!
Bojan. Te duri raztešimo!
Volkan.
Duri strani! (Mnogo se jih upre v diiri, katere se odpro.) Tugomer.
Tod pridemo na dvor. Po dva in dva!
(Odido na desno.)
~>~<~
Deseti prizor.
Geron, Radulf, Gripo (z orožnimi vojaki, nastope z druge strani,
Geron.
Kako li to? Kde so pogani smrdni ? Pomogel jim je bog njih, črni zlodej! Gripo.
Ušli so! Hoj za njimi! Evo duri! Geron,
Utrte so!
Radnlf.
Orožje so dobili! (Pogleda nazaj v sobo na levo.) Geron.
Kaj?
— 119 —
Radulf.
Prostor je odprt in mečev ni. Geron.
A zdaj okolo! V dvor! Tu je pretesno. Iz dvora ven uteči ne mogo. Prestreči moremo na poti jih. Okolo vsi! Zaprite vnenja vrata! (Na levo z vojaki odide.) Gripo.
Sedaj Sloven jaz biti ne bi hotel,
Še hipec dihanja, a potlej smrt.
(Premolk. Gripo posluša. Zunaj za prizorom se čuje vedno kričanje in zvenket z orožjem.)
Uže začeli so poslednji ples. Ta igra ni podobna trizni vaši. Kako to v slast poslušajo ušesa! Huj, vender me pretresa neka groza! Brezumje! Kaj me peče drugih delo?
(Hoče skozi desne duri pogledati, a vrne se in zbeži preko odra na levo).
Zdaj sem pritiskajo. Tu ni ostanka.
(Zbeži.)
Dva Slovena (pribežita skozi desna vrata na oder). Prvi Sloven.
A kam?
Drugi Sloven. Poskrijva se. 0 Svetovit! (Tečeta preko odra v levo sobo. Za njima nemški vojaki z golimi meči. Iz leve sobe se takoj začuje vpitje pobijanih.)
— 120 —
Kajaznik
(pribeži ranjen, pade sredi odra. Nemšk vojak priteče za njim ter nastavi meč vanj.)
Ne mori me, ka duša mi uhaja Iz udov ranjenih ob sebi sama! Ničesar nisem stvoril tebi, Nemec! (Vojak ga prebode in gre na levo za druzimi.) (Nekaj hipov je oder prazen; krik od zunaj peša; ko utihne, stopi Geron z vojniki na oder.)
Ednajsti prizor.
Geron. Radulf. Gripo. Vojniki. Kesneje Hildebert. Geron.
Tako se dela naglo! Ali vse
Leži? Preštej jih, Gripo. Ti jih znaš
Po lici in telesu.
Gripo (ugleda mrtveca).
Kajaznik! Radulf (kaže v levo izbo). I tu še dva sta.
Gripo (pogleda tja).
A boljarja nista; Bojana še pogrešamo.
Geron.
Poišči!
Tugomera! Kde je Tugomer?
(Gripo odide.)
— 121 —
Hildebert (nastopi). Stvorjeno li? — Bogu v višavi hvala! Ta dan je vglik dan, dogodek slaven Vršil se nemški je, uspeh od njega Utegne biti večji, nego mi Soditi moremo s človeškim umom, Kako propadli so? Braneči se?
Geron.
Braniti se jim bilo ni kedaj. Mi s kopjem in tetivo smo prijeli Bazbujno zadaj, od strani in v čelo; A mnogo mrtvih je vojnikov mojih.
Radulf.
Junaško vojevanje bilo ni!
Geron.
Kdo sme poganiti potrebno delo?
Gripo (prileti). Ušel je Tugomer! Bojan ušel! Oba! Samo ta dva!
Geron.
I baš ta dva! Prokleta roka, ki je tega kriva!
Hildebert.
Za njima! Ulovite ja! Na konje! Zaman vsa kri, če ta dva ubežita.
9
— 122 —
Gripo.
Konjikov meni brzo daj in konj,
Tako mi glave, da ja dohitim,
Ker poti skrivne vem jaz bolje njiju.
Geron.
Ves vojni moj ostrog po konci vzdigni, Po umu svojem prosto ukazuj, Samo ta dva mi živa ali mrtva Povrni spet!
Četrto dejanje.
V Braniboru, prostor pred Tugomerovim domom.
Prvi prizor.
Dva starca, (orožna, gresta mimo).
Prvi starec. Uj, grozodejstvo!
Drugi starec.
Seča iz prevare! Jaz pametujem osemdeset let, A tega slišal nisem še nikoli, Ni v pesnih niti v pripovedkah starih, I bogom dedov naših je neznano.
Prvi starec. Kdor koli more gibati z mezincem, Ta lok in strele, meč in kopje zgrabi!
Drugi starec. Voditeljev, voditeljev premalo! Najboljše so može poklali nam.
9*
— 124 —
Prvi starec. Kam sreče, da i Tugomera niso! Samo še njega ima vojska naša, Ker Mestislav je tudi se postaral.
Drugi starec. Bogov mi, sreča res. On ve mladino Razžigati, kakor nikdar nobeden. Ta nas utegnil zdaj bi še oteti In maščevati bratov za uboj.
Prvi starec. Povrnil li nijeden z njim se ni ?
Drugi starec. Bojan in on. Ostale so posekli, Na kose, kakor se v mesnici seče, Z jedjo in pitjem pogostivši jih.
Prvi starec. Bogovi sveti, krivdo karajoči! Res možno li je delo to človekom, Držečim na ramah po konci glavo?
Drugi starec. Jaz bi do zdaj ne bil nikdar verjel!
Drugi prizor.
Spitignev. Prejšnja. Spitignev. Moža, novice slišimo krvave !
Drugi starec. Krvave, grozonosne vsem Slove nom!
— 125 —
Spitignev. In kdo je kriv, da se je to godilo?
Prvi starec. Nesreča naša.
Drugi starec.
Od bogov poslana. Spitignev. Neumni smo, a ne nesrečni, brata! Cemu imamo li, poslušamo Voditelje, ki narod varajo, Ki smelo nas zagrezajo v pogubo, Obetajo koristi, govore Lepo, a prazno ter neumno vse! Ničesar ne stvore, ker ne umejo, Ne čute v sebi volje ni moči. Ti, ti so krivi vse nezgode naše! Kdo ima klanje to na svoji duši ? Kdo Nemcem je pod ostri meč poslal Dve izpod trideset slovenskih glav?
Prvi starec.
Da kdo?
Drugi starec. Sami so šli, pozvani bili, Preveč so upali sovražniku!
Spitignev. Otrokom oznanjuj to pluhko basen, Ne meni, ki imam oči odprti, In gledam z njima, vidim, slišim tudi. Zato na tanko znam, kako, zakaj?
— 126 —
Z menoj li hčeta iti v zborovanje, Tam krivca razodenem vsemu svetu, Obličim izdajnika po imeni!
Drugi starec.
Izdajnika ?
Spitignev. Tako velim. Prvi starec.
Nemožno ! Spitignev. Z menoj hitita v narodno zborišce, Tam zvesta vse, o kom je moja siimnja; Dokaze imam, kakor jasni dan, Ne more obraniti se!
Prvi starec.
Gorje!
(Odid6.)
~>~<~ Tretji prizor.
Bojan. Grozdana. (Prideta iz Tugomerovega dvora.) Grozdana. Predragi, prav li je, da govoriva Samo o srci svojem in ljubezni, Misleč o sebi vedno v tej bridkosti, Ki je zadela s toboj, z manoj vred Slovene vse od Nemcev laževereev? Ni prav, Bojan! a Lada milozarna Oprosti mi, ka reči ti ne morem: Orožje primi, hiti, prvi bodi,
— 127 —
Kder starci naši govore o boji, Kder lok zvenči in ratni konj rezgače, Kder sečne rane padajo na Nemca; Zdaj ni dostojno, sladko se ljubiti, Dokler nam spasena še ni očina, A lice nje še ni krvi oprano! — Tako menila sem poprej na skrivnem, Da bodem govorila drazemu Ob taki priliki — a zdaj ne morem, Ne morem te pošiljati od sebe! Gorje mi! Kaj poreče babica ? Bojan.
Kaj li poreče, Grozda?
Grozdana.
Da te ljubim Nad očevino svojo, kar ni prav. Jaz vem, da babica bi rekla to. A ti, Bojan? Ne misliš li i ti Kar babica, a vender ljubiš mene? Bojan! O, prosim te, povej mi to! Bojan.
Da ta nesreča, ki je nas prijela, Ne bila toli bi krvavo-grozna, Očini naši in Slovenom vsem, Ter smel bi misliti o sebi samem, Jaz hvaliti utegnil bi usodo, Ki me v opasnost je postavila Ter mi tako odprla srce tvoje.
— 128 —
Grozdana. Uboga jaz sramujem se te, dragi! Ka sem razburjena odkrila ti Skrivnosti, v svojem srci dolgo tleče, Jaz prva, deva, o negodnem času. Bojan.
Ne stidi svojega se čuta, devče !
Ki me v neblagi sreči je blažil,
Ki bode me hrabril na vsacem delu,
In veselil mi dušo v boji ljutem,
Ko grom na Nemce z mečem krvopivnim
Razjarjen pošljem za očino sveto !
Grozdana. O, jaz si nisem mogla kaj, veruj, Ko zopet videla sem tebe zdravega, Na domu zopet iz krvavih Nemcev! Da, koliko tedaj sem pretrpela, Ko ste odhajali iz zemlje naše ! Čutili svi i jaz i Zorislava Nesrečo, ki je bila še nevidna. Boječa se plakala Zorislava Po Tugomeru, jaz sem jo tešila, A duša mi od straha trepetala Života tvojega.
Bojan.
Grozdanka moja!
Grozdana. Potem priletel je pred vama glas, Da vi ste vsi poklani iz prevare,
— 129 —
Le Tugomer in neki drug njegov Da sta utekla jedva preko meje; A kdo je Tugomerov ta tovariš, Kateremu ni znal nikdo imena, Jaz nisem mogla vprašati ni htela: Trepetna bala sem se poročila, Da nisi ti otel se s Tugomerom, Da v Nemcih je krvavi konec vzel Bojan moj ljubljeni!
Bojan.
Prišel sem vender! Grozdana. Kadar zavpili so, da Tugomer In mož njegov sta zdrava vže doma, Na prag stopiti mogla nisem ven; Sedeč na stolci v duri sem strmela Z očmi, kedaj, kedaj odpro se duri; Kedo li vnide k meni s Tugomerom? — Bogovi blaži, bil si ti, Bojan! Ne znam, kedaj, ne znam, kako, a vem, Da sem zavpila in planila k tebi, Na tla pred toboj pala.
Bojan.
Jaz prižel Grozdano potlej k srcu, kakor zdaj. Počakaj, devče milo! vse bridkosti, Vse muke, kar si meni pretrpela, Povrnem jaz v naročaji ti bračnem.
— 130 —
O, nadejem se časom lepšim skoraj: Pobedonosni pridemo iz boja, Za kri slovensko Nemcem odmestivši, Sovražnike od stare meje dedne Odgnavši priborimo zopet mir! Tedaj i tebe jaz na dom povčdem, Ter kakor ptiča v mračno-tihem logu Spletala v vesni bodeva si gnezdo, Živela v društvu srečnem.
Grozdana.
O Bojan!
Bojan.
Cuj, Tugomer! Denes je narod v zboru, Ter menim, da hote me kam poslati. Predraga, k Zorislavi se povrni In pomni me!
Grozdana. A ti najprvo Očino sveto pomni, dragi moj, Ter po očini pomni tudi — mene!
(Odide.)
Četrti prizor.
Tugomer. Zorislava. Rastko. Tugomer.
Ti li, Bojan? Da malo me počakaš!
Rastko. Kam pojdeš, oče ?
— 131 —
Tugomer. V zbor. Rastko.
Da grem s toboj. Tugomer.
Premlad si zdaj in prešibak še, Rastko, Pri materi ostani.
Rastko.
Ne, s toboj! Pri materi ni zbora.
Tugomer.
Ne hodi tja! Možje so tam kosmati, starci sivi, Ki izpod čela strmo gledajo, Srditi govore besede jezne; Ti bi se jokal.
Rastko.
Ne, pri tebi, oče! Tugomer. A kaj bi v zboru delal?
Rastko.
Roko vzdignil, Kadar bi ti jo vzdignil in Bojan, Da vojno z Nemci grdimi začnimo.
Tugomer. Odkod nedolžno dete zlatoglavo Uže je zvedelo, kar govori?
Zorislava. Od babice, ki z njim se razgovarja O vojnah, zborih in zakonih naših. —
— 132 —
Povej mi, kam si zdaj uže namenjen? Prezgodaj je. — Tugomer, ti družje moje! Bojim o tebi se, če prag prestopiš, Bojim se, ako te ne vidim sama; Trepečem, izgubiti večno te! Oh, skoraj pridite mi, biagi časi, Da bi doma ostajal ti, ne hodil Po takih smelih potih, kakor zdaj! A paziti se hočeš, Tugomer, Izreči to besedo!
Tugomer.
Mirna bodi, Ter nepotrebnih si strahov ne delaj! Ne vidiš li, da ima Tugomer Posebno svojo srečo od Periina? Nadvladal sem dozdaj nezgodam vsem, Zatorej upam i bodočnosti. — Ti z materjo se vrni, Bastko moj, In priden bodi! Ko vrha dorasteš
V junaka vrlega, s soboj te vzamem Na rat in zbor.
Zorislava.
Poslušaj, Tugomer! Ne delajte ničesar, kar bi vas
V pogubo vrglo zopet in v opasnost. Bojan, i tebe prosim, da smotrivo Nam si pazite drazega života!
— 133 —
Bojan. Kar mogli bodemo.
Tugomer.
Tega dovolj ! Odidi, Zorislava! Govoriti Z Bojanom slovo zdaj želim na samem.
(Zorislava odide s sinom v dom.)
Peti prizor.
Tugomer. Bojan. Tugomer. Jaz idem k Mestislavu staremu, A ti poišči Batoga takoj. Poprej se treba je dogovoriti, Da zložni krepko stopimo pred narod, Ker obča rat samo nam, v ednem polku Pošteno zbrana vsa na Nemce vrage, Dobiti more še pobedo slavno. Ti znaš, da z Batogom in Mestislavom Povsod si nismo ravnohotni bili; A to je treba, da se zdaj popravi. Dokler prokleti tujci nam prete S pogubo in zatorom; bila bi grehota, Ruvati mej soboj se o prvenstvu In sebi samemu ne odoleti. Preveriti jaz upam Mestislava, Ti Batoga izkusi prekloniti.
— 134 — Bojan.
Povem mu vse, kar govoriš mi zdaj; To možu je veglasnemu razumno.
Tugomer. Govori, kar ti srce da na jezik, In s tem ne moreš govoriti krivo! Težave bode stalo v zboru nas, Razplameniti duše v ogenj živi, V kreposti bojne prebuditi narod Preplašeni, brezupni, vrtoglavi Od groze in strahu krvnikov Nemcev. Bojan.
Govori jim besedo gromonosno!
Tugomer. Jezikov če mi sto dado bogovi, Presilen glas, razlegajoč se širno Po očevini od poljan v lesove, Z gore v dolino do zadruge zadnje: Slovenom v kri ne mogel bi vcuriti Kipečega sovraštva, ki mi vre Na Nemca, divjo zver v človeškem lici! Požara maščevalnega samo Nekoliko, Periin! iz mojih žil Pritoči drugim tudi v lene žile, Edini polovici mož slovenskih — In slavna trizna bode bratom našim S krvjo in ognjem, a ne s pitjem mednim Za njih uboj; — nikoli strave take
— 135 —
Ni gledalo še Dažbog-solnce jarko, Po nebu prestopaje nad zemljami. Bojan.
Raduje se mi duša, Tugomer! Ko slišim tako glagolanje hrabro Iz ustnic tvojih, miroljubnih vedno. O, da si ti poprej tako govoril, Ne poslušaje zmaja nemškega, Ki se je bil slovenski preoblekel — Okajani, prokleti Gripo vražji! Svaril sem te zaman, o cesto, cesto!
Tugomer. Od tebe je ta govor oster nož Prijatelju v srce. Ti, brate mili! Ki vselej znal si misel mojo vsako, Da konci ti ne oponašaj bridko, Kar me mori podnevi in ponoči; Ne budi mi brezplodnega kesanja, Ki mi razjeda, kakor črv, otrobo, A vender dejstva dovršenega Z vrhu zemlje izbrisati ne more. O, zdi se mi, kakor bi videl časih Na lici braniborskih dečkov mladih, V obrazu strhlem starcev tresonogih, Da svet je moj, da jaz sem kriv edini, Ka je poklanih dvajseti in osem; Tedaj gnev prime samega me nase, Da vsako misel bi proklel, gojeno
— 136 —
0 miru in zlokobnem shodu nemškem. Zakaj v otrov beseda vsaka blaga Uže ni prestvorila se mi v grlu,
Ko sem govoril slepec jo o Nemcih In vas slepil! — Bojan, to me boli! Edina kri potokoma in spas Očine drage od sovražnikov Izpere madež ta mi iz spomina.
Bojan (prime ga za roko). Ne sodi krivo, dragi Tugomer! Jaz nisem oponašal greha tebi In tega nikdo ti nikdar ne drzne. O, jaz te znam in zna te narod ves. Popraviti je vse, ter od krvi Ubitih bratov očevini vzraste
1 nam svoboda tvrdnejša od prve, Nesreča preloži se v blagoslov.
Tugomer. O, da bi ti prorokoval resnico ! Pokojna vest me v skrivnem srci teši, Svedočiti dolžan je ves mi narod, Da bilo mi do njega je blaginje, A ne do svoje. Ako sam o sebi Kedaj sem koli mislil, bil mi tudi Tedaj le narod prva skrb je vedno. Pomote take, ter njih kazni bridke Uče modrosti nas v bodoča leta. A idi zdaj, Bojan, dovrši dobro !
(Bojan odide.)
—  137 —
Šesti prizor.
Tugomer (sam).
I on uže me kara, da sem stvoril
Jaz sam! Kar drugim vidim na obrazih,
Kar neprijateljska zavist mi sika
Poniglavo na uho, to zdaj slišim
Iz mislij drazega prijatelja!
I on dolži me: ti si kriv edini,
Da nosi črno rizo toliko
Nevest in ljubic, žen, roditeljev
Ter sester solznih, žalostivih bratov.
Ce mogla je v njegovo dušo mehko
Sumnjiva misel vjesti se o meni,
To kaj poreče mnogoglava čreda,
Ki grohota, vesela se, ko vlije
Skrivaj klevetnega otrova v čašo
Moževi, ki ji hotel je medu —
Nesramna jata, ki gotova vselej
Metati z blatom ga in kamenjem,
Kdor svoje vse je zanjo dati želel,
Život in trud in zdravje in veselje?
A veruje mladina brzosodna
In topa starost sumnji vedno rada.
No stojte, vi klevetniki nečisti!
Jaz gibljem še ter kite krepke nosim
In duh močan, kakor poprej nikoli!
Kar trideset junakov jedva more,
10
— 138 —
To morem sam in ravno voljo imam. Če kriv sem res, izdajstvu tujemu Obvisel v mreži, neusmiljen nauk To meni bodi in narodu vsemu, A tebi kazen sramotljiva, Frank! Sloveni prvič vidimo nad toboj Sovražnikom, da vsako pospešilo Svobodno je, ko borba smrtna teče O narodnem korenu, o gospodstvu. Učil si ti me sam zakonu temu, Ki duša moja se grozi o njem, Iz pekla si prinesel ga na zemljo; Sedaj gorje i tebi, gad plazivi! Zaklal li nam si drobno četo naših, Slovenov diha mnogo še na svetu, Mej njimi diha Tugomer vam strašni!
vOcude.)
Sedmi prizor.
Spitignev. Braniborci.
Prvi Braniborec. Baš ta je dom njegov.
Spitignev.
Ti pojdi ponj, In reci mu, da smo prišli poslani Možje premnožno zbranega naroda, Ki Tugomera zove na odgovor. (Prvi Braniborec v dvor odide.)
— 139 —
Drugi Braniborec. Kaj menite, li pride ali ne? Ukazovati je on vajen bil, Ne pokoriti se.
Tretji Braniborec. Da vidimo! Spitignev. Pazite, koli se junak preplaši, Kadar mu vržemo besedo v lice, Priimek Tugomerov v veke vekom, Dokler na nebu sije solnce sveto, Dokler o nas se bode spominjalo Mej živimi narodi vrhu zemlje, Priimek: izdajnik!
Vsi. Izdajnik! Prvi Braniborec (pride iz dvora). Doma ga ni!
Drugi Braniborec.
Če se je kam zakril? Tretji Braniborec. Kako o nas je zvedel?
Spitignev.
Daleč ni, Počakajmo ga tukaj malo časa; Osomi sodbi vteči mu ne dajmo!
—  140 —
Tretji Braniborec. On pride sam; čermi li čakati ? Ne bodete brez truda o izdajstvu Obličiti ga z oči v oči mogli!
Spitignev. Čemii li treba nam obličevanja, Kar vidi vsak, kedor brez vida ni ? Ti, kakor zdi se, v zboru nisi bil, Kateri se uže začel je davi, Drugače ne bi nam govoril tega, 0 čemer ves je narod ednodušen.
Drugi Braniborec. Ni mene bilo ni spočetka tam; Povedite, kako so govorili?
Spitignev. Poslušaj! Kaže vse, da Tugomer Premišljeno župane je izvabil Na zemljo nemško preko meje naše, Ter jih pogubil tamkaj. Sam bi rad Nam vladal in zato lestivo s Franki Na tihoma se bil je dogovoril. Da spomnite se, kdo li vedno z Gripom, Ki šiloma otel od nas je tale, Prijaznil se in tajno šepetal? Prijatelja sta bila si največja, Skrivaj stiskala vedno glavo h glavi, Lokavi Gripo in naš Tugomer.
—   141 —
Drugi Braniborec. Da, res je to. Jaz sem ja videl sam.
Spitignev. In znate li, kdo najbolj nagovarjal, Da šlo je v Nemce trideset Slovenov? Kdo? Tugomer, edini Tugomer! Prevzetne hvalil Nemce, kar je mogel, Slavil jih vedno, da so miroljubni, Samo če mi jim damo roko verno. A kdo jih najbolj je poznal ? — On sam, Ka bil mej njimi je zaplenjen dolgo. In ako li je umno kdo prerekel Bojanu ali njemu kakšno reč, Psovala sta, zapodila ga sramno.
Tretji Braniborec. To ni samo ob sebi!
Drugi Braniborec.
Izdajnik je!
Spitignev. Samo ob sebi! A kako li to, Da baš je Tugomer ušel edini? (Bojan le Tugomerja senca je, Obtorej ga ni v misel zdaj ne jemljem) Kako Lastun ne, ni Volkan, ni drugi? Zato, ker s Franki vragi je soglasno Premišljal in iskal, prodati narod. Podmičen je — porazi ga Periin ! -
—  142 —
Vsi.
Porazi ga Periin!
Spitignev. Izkušal bode, Kako bi se lestivo izgovoril — "Vi znate gladki njega, ostri jezik, Ki nam je tolike nesreče kriv — A mi mu hočemo odgovoriti, Kar izdajnikom kletim je pristojno. Pred narod zbran dolžan je iti z nami, Po stari pravdi sojeno mu biti. Odleti glava mu in kri izteci Po zemlji črni, ki je ne popije, Ter nesežgan, nepokopan, brez trizne Na sodnjem brdu v smradu svojem leži, Vranove gladne pasi izpod neba! Smrt nanj!
Vsi.
Smrt nanj! Osmi prizor.
Prejšnji.  Zorislava. Kesneje Tugomer in potem Bojan. Zorislava (pride iz hiše). Kdo vpije tu besedo strahovito, Kaj hočete pred domom Tugomerjim?
Spitignev. Hoj, tvojega moža.
—  143 —
Zorislava.
Doma ga ni. Spitignev. Zato ga čakamo.
Zorislava.
A kaj bi radi?
Drugi Braniborec. Da poj de na sodišče narodno Po starem zakonu pradedov naših, Ker Nemcem je izdal slovensko vlast!
Zorislava.
Da Tugomer? Klevetnik, lažeš! lažeš!
Drugi Braniborec. Ne, žena, kar ves narod govori, Resnica je. Tvoj mož je izdajnik, Od Nemcev mito jemlje.
Tugomer (vrnivši se, naglo pristopi).
Kdo? Spitignev.
Ti sam!
Tugomer.
Pes!
Zorislava (oklene se ga). Umorili bi te radi! Zavpij, če ne, zavpijem jaz. Možje! Ni izdajnik moj Tugomer, možje! Mirujte!
-   144 —
Drugi Braniborec. Kaj mej Dami hoče žena? Odpravil nas je narod zbrani. Idi! Narodu zagovarjaj se!
Bojan (tudi naglo pristopi).
Kaj delate? Zorislava. Bojan, pomozi! Umore ga mi! Bojan.
Koga?
Spitignev. Mi izdajnika Tugomera. Na sod ga predse kliče narod zbrani.
Bojan (iztegne meč). Skovir predrzni! ti li . . .
Tugomer (prime ga).
Molk, Bojan Ce moj prijatelj si, pokojen bodi!
Bojan.
Svobodi me, da jezik prenesramni Izrujem mu iz otrovanih ust, Da starem, kakor zmijo, govnoslovca, Ki skriini Tugomerovo poštčnje!
Tugomer.
Pokojen bodi, moj prijatelj dragi! Ne vidiš li, da sva brez vse družine? Na sodbo idem, nehčem, da bi rekli
—   145 —
Ljudje mi, kadar koli ti: ni smel Postaviti se nam z obrazom vedrim, Strašljiv se je odgovoru odtegnil.
Bojan.
Dokler še imaš meč, ne padaj v roke, Ljudem, ki Spitignev je njih glavar !
Spitignev.
Jaz nisem sam. Vsi družno smo prišli. Kaj mene laješ?
Prvi Braniborec.
Mi poslani smo. Drugi Braniborec. Ter z nami pojde sam rad ali siljen! Bojan.
On siljen?
Tugomer. Stoj, Bojan, ne žugni mi! Prebil uže sem mnogo za ta narod, In pretrpeti imam tudi to, Da poplati mi delo trudovito S klevetjem grenkim. — Bodi mi prijatelj, Miruj, ne brani mi, odidem zdaj, Ti ženo mojo skrbno v dom izpremi, Ter pridi za menoj, ker bodem te Potreboval.
(Odhaja, ljudstvo za njim.)
—  146 -Bojan.
Jaz takoj za toboj pridem.
Zorislava (pade na tla). Na pomaganje! Jaz umiram! 0, Moj Tugomer, ne hodi proč od mene
Peto dejanje.
Pri gozdu pred Braniborom. Po bitvi. Mrači se; kesneje meseCina.
Prvi prizor.
Slovenski vojnici, prvi in drugi Braniborec gredo preko odra; nekateri hodeče ranjence podpirajo.
Prvi Braniborec. Zakaj li zbiramo se za ozidjem? Podoba, kakor bi plahi bežali. A vender nismo izgubili bitve.
Drugi Braniborec. Pri nas sta vojevodovala Batog In Mestislav, zato smo krepko stali; A v levem krilu, kder je Domostroj Bil povelitelj, pešali so naši, Lastuna in Hotebora želeči.
Prvi Braniborec. Za to li zdaj bežimo v Branibor?
Drugi Braniborec. Stopiva brže, drugi so uže Pred nama vsi do malega.
—   148 —
Prvi Braniborec.
Hitiva!
Ko v mraku bi se Nemci zmislili
Udariti za nami in goniti:
Neumna smrt je kopje ostro v plšči.
Drugi Braniborec. Krvav je bil ta dan.
Prvi Braniborec.
A kaj še bode? Drugi Braniborec. Ne boj se mi. Tako mi Rujevita! Pognati hčemo Nemce veličave, Da skokonogi poteko domov.
(Odideta na desno.)
Drugi prizor.
Mestislav od leve, Batog od desne strani. Mestislav.
Vse dobro li?
Batog. Vse. V redu se pomiče V ozidje vojska naša; tam jedila Za mnogo časa imamo obilo. Lehko počakamo, da naši sli Na rat Bodriške brate razvnemo, Ter družno zapodimo Nemce naglo.
-   U9 —
Mestislav. Pokazal je ta dan, kaj vrhu vsega Nesrečja moremo. — O, truden sem! Počivati je treba spet; počakaj Trenutje me; matora kost ni ratna. Batog.
Počij!
Mestislav. Nocoj mrtvih ne moremo Pokopati ni ranjenih pobrati Vseh; jutri hočemo.
Batog. Ne skrbi sam O vsem; čemu smo drugi še na svetu.
Mestislav. Ti si, da, Batog, ali kde so oni, Ki so skrbeti vedeli, Volkan, Lastun, Hotebor, kde ?
Tretji prizor.
Bojan (naglo od desne strani). Prejšnja. Bojan.
Kde je Tugomer?
Batog.
Utegne biti vže doma.
Bojan. Ni ga!
—   150 —
Mestislav. Poročal nikdo ni, da mrtev je, Mej ranjenci nikder ga niso našli. Kako li to, da sta ločila se? Ti v boji bil si na njegovi strani.
Bojan.
Do polu dne sem bil ter videl čuda, Katerih do sedaj o Tugomeru Junaškem še nikdar. Kot prost vojnik, Četudi vajen, glava biti vojski, Razsednivši, odgnavši konja daleč, Mej prvoborce stopil z mečem v roci, Koženi ščit drže z levico predse, Kosil je Nemce, kakor travo poljsko, S krvjo obročen po jeklenih prsih, Po ščitu, šlemu, po obličji groznem; A kdor je v boji Nemcev trčil vanj, Zagrmel ga na tla je v krv obilo, Ki v rekah tekla je okolo njega, Gomile mrtvih je plavila dalje — Nad njimi on, kot smrtni Rujevit, In Tres pred njim je lomil ude vragom A kadar v boji strahon6snem spazi V sovražni četi Gripa izdajnika, Tedaj ga zvije srd in maščevanje, Ter kakor lev, ki ležal je v brlogu, A še denes ni gonil ni boril se, Tako i on, pozabivši ves trud,
—  151 —
S krepostjo udov čilih prerojeno, Vzdivja naprej, zavpije: „Evo Gripa!" In trčili za njim smo vsa družina, A v stiski jaz tedaj sem ga izgubil, Ves dan ga potlej nisem najti mogel. Po boji sem iskal ga tu in tam, Dobil ga nisem; zdaj se vrnem zopet, Če kde globoko iz mrtvih ga izkopljem.
(Odide.)
Četrti prizor.
Mestislav. Batog. Mestislav. Periin ne daj, da bi resnica bilo, česar se jaz bojim z Bojanom vred. Batog.
O Tugomeru?
Mestislav. Da. To zopet nova Nesreča bode: Tugomerja smrt Po izgubljenem boji tega dneva.
Batog.
Sedaj vojnika vsacega je treba.
Mestislav. Najprvo Tugomera, ka denes Vam vsem, ki ste ga drzni obsojali, Okrivljali zle volje in izdajstva,
—  152 —
Kar bila je nesreča naša sama In zmota, ako tudi pogubljiva, Pokazal je pred svetom, kaj on more, Ko z mečem stati je na strašnem mestu. Kričavi narod je razumel v boji, Da Tugomer je njega desna roka.
Batog.
Slovenom vsem uže je slavno znano,
Da Tugomer se danes je boril,
Kot divji tur, najhrabrejši mej nami.
Mestislav. A pomniš, da je mene stalo truda Velicega in mnogih besedij, Ko sem ga branil v zboru narodnem Razburjenim tolpam, ki vanj režale, Vpijoč izdajstvo mu v goreče lice. Denes pokazal Tugomer je blagi, Da razžalitev pozabiti umeje, Kadar očina potrebuje sinov. Na misli bila mu opasnost obča, A ne osoba svoja in ime, Boril se je i on, ter kakor veste, Njegov denes je venec prve slave; Jaz sovraž sem mu bil, a zdaj ga hvalim.
Batog.
A Tugomer z nesrečnim svojim svetom Slovenom dal je tuge mero polno,
—   153 —
Ker on je kriv, da v Nemcih so poklane Najboljše naše glave. To ve narod, Zato ga je obsojeval.
Mestislav.
Ni vselej Večine hrupne brzoustna sodba Edina prava. Boljšim, limnejšim Možem dolžnost ljudem je svetovati. Na priliko, zdaj ti veljavo imaš, Ne meniš li, da bili odoleli Denes bi Nemcem, da je Tugomer Na levi strani povelitelj vojski, Kakor mu pristoji?
Batog. Vse to je možno, A narod bil je ljuto nanj razkačen.
Mestislav. Sedaj stoje jim dejstva pred očima, Ter mogli razumeti so na novo, Da Tugomerov je Slovenom treba. Te misli ne mozimo pozabiti; Popravimo, kar v vihri smo grešili, On zopet bodi vojevoda nam. Komii koristiti mogo osobe, Katere brez moči so mej narodom? Borimo zdaj se o slovenstvo z Nemci, Svoboda na pogibelji je naša, Lovi nas smrt s krvavim mečem v roci,
11
—   154 —
Vlastem se dednim konec prorokuje: In v taki bedi ne bi pozabili Stvorjene krivde in sovraštva li ?
Batog.
Kako bi jaz pomogel, sam ne vem.
Mestislav. Uže sem rekel ti, da se potrudi, Prijatelje pregovoriti svoje, Da izročimo Tugomeru zopet Vrhovno vojevodstvo. To stvoriva, Če zložna bodeva si, ti in jaz.
Batog.
Nikoli mu prijatelj nisem bil,
A rad se tvoji pokorim besedi,
Če meniš, da nam pridovati more —
Samo, če je še živ? — Odidiva
Domov sedaj, skrbe uže o tebi,
Ter noč je. Blizu je sovražnik Nemec.
Mestislav.
Bojan ne vrne se.
Batog.
Našel ga ni.
(Odideta na desno.)
—   155 —
Peti prizor.
Vrza (zblaznela, od levice: sivi lasjel ji vise' po licih, s palico preti mesecu, na pol pojoč).
Ha, ha! Peninišče perunasto!
V obet ni poljske miši ne dobodeš.
Hu, hii, hu, hii! Jaz imam sovo v glavi,
Z očima pomežkiije, hii, hu, hii!
In tebi smeje se na glas, Periin !
Triglavu trebušatemu se tudi,
Ka slep ob treh glavah je, kakor krt,
Ne vidi, kdo mu dima v nos pošilja.
Periin! Triglav! Kdo ima v čislu vaju?
Me babe rogamo se vam bogovom.
Vidva bogova? Kakšna? Kdo je rekel?
Slovene bijeta, a Nemcev ne!
Zakaj ne ženeta jih iz očine;
Prc! Kdaj se Nemec sraka bal je vaju?
Dejala sem, močerada zakoljimo
Ter vama dajmo vsacemu po dva kraka,
A nikdo ni poslušal Vrze stare.
Na vrhu drevja graketajo kavke
In trebe si peruti s kljurjom črnim,
A vsa slovenska zemlja kvišku gleda,
Ko ji o volku sivem prorokiijo:
„Po mraku se priplazi volk, siv volk,
Triglava hapne z belimi čeljustmi,
Penina s hrama na zemljo potegne
11*
—  156 —
Ter sebe in volčiče pogosti." — Kako zdaj vama hrbet, rebro poka! Kam dela sta, krvnika, sine moje: Vedrina, Vologlava, Tugomera? Div, ti povej! — Zakaj i ti molčiš, A kličeš, kadar te nikdo ne prosi ? Proklet na veke bodi, Div, Div, Div!
(Odide na desno
-v
Sesti prizor.
Dva vojnika od leve strani, potem Zorislava. Prvi vojnik.
Hodiva brže!
Drugi vojnik. Ognji so vže blizu.
Prvi vojnik. Udariti hote po noči nanas.
Drugi vojnik. Ne boj se mi! Ozidje krije grad.
Zorislava (od desne priteče; hitro). Ne znata li, kde Tugomer je moj? Moža, pokažita mi k njemu pot! 0, ni ubit! 0, ne! A kam je izginil?
Prvi vojnik. Hoj, Zorislava!
—   157 —
»
Drugi vojnik.
Hodi tod po noči? Opasna glavam ženskim hoja ndčna.
Prvi vojnik. Sovražniki so blizu, žena, beži !
Zorislava. Povedita, moža, o Tugomeru, Recita edno slovo, prosim vaju.
Prvi vojnik. Ponoči ga ne najdeš, z nama hiti Domov, kder imaš dete. Pazi se!
Drugi vojnik. Če nehčeš — siliti ne moreva.
(Odideta.)
Zorislava. O Tugomer, zakaj te ni? (Hoče oditi na desno, postoji ter posluša.)
Glasovi! Možje prihajajo! Sovražniki Li blizu so? — Zdaj umore še mene! O dete sladko! — Kde si, Tugomer! Prikrijem se, da odido.
(Skrije se v grmovji.)
—   158 —
Sedmi prizor.
Tugomer smrtno ranjen, naslanjaje se o Bojana s počasnim
korakom.
Tugomer. Ne morem! Tu poI6ži me, Bojan! Bojan.
Odnesem te.
Tugomer. Ostavi! Sesti hočem. Oj, malo, malo še moči mi dajte, Bogovi, toliko, da videl bodem Poslednjič dete še in ženo drago, Samo še toliko.'
Bojan. Spet krvaviš.
Ponesem te.
Tugomer. Uže ne morem vstati! Potrpi malo, sk6raj mi odlegne, A potlej pojdeva domov, Bojan, In jutri, kadar vzide solnce jarko, Posije v mrtvo lice mi.
Bojan.
Izkusi,
Oprimem te; ne brani!
>
—  159 —
Tugomer.
Ko zvede, Da Tugomer se je prestavil v ranah, Vsi oni, ki ime so in poštenje Oskrunjevali mu, ti reci jim, Da izdajica Tugomer ni bil, Da izdajnika sem denes posekal Na jasnem jaz v junaškem boji.
Bojan.
Gripa!
Tugomer. 0 ne spominjaj kletega imena, Tožnika moje lahkovernosti, Izv6ra vsi nesreči zemlje naše In smrti moji. — Tega sem iztrebil! Huj, kakšna moč mi je po žilah vrela, Ko tri sem glavo zmiji, odgojeni Na svojih prsih gorkih.
(Zapre mu sapo.)
Bojan.
Ne govori!
Krvi ne pali!
Tugomer.
Skoraj bolje bode. Bojan.
Zakaj te ne bi nesel? — Daleč sva.
—  160 —
Tugomer.
Tema je pred menoj in glava trudna. Bojan jaz v Branibor ne pridem živ. Poslušaj me! Predrago ženo mojo . . .
Osmi prizor.
Prejšnja. Zorislava. Zorislava
(ki se je uže poprej bližala iz grmovja, priskoči ter pred Tugomerom pade na koleni).
Ta glas? Moj Tugomer? — Moj Tugomer! Ti govoriš in živ sediš pred manoj! Spet našla sem te, mož priljubljeni, Ter našla sem s toboj vso srečo svojo!
Tugomer (oklene ji roko okolo vratii). Oj, Zorislava? Ti li? — Pri bojišči? Kako je to? Kaj delaš tukaj sama? Bojan, uže li mrak na zemljo pada? Povej mi ti, Bojan, tvoj glas umejem. Če res je, ali sanje v boji smrtnem, Da svojo Zorislavo drago slišim?
Zorislava.
O, res je, res! Pri tebi sem ter z manoj Domov se vrneš. — Mahoma, Bojan, Odidimo! — Krvav li, ranjen je! Od tod! Domov!
—   161 —
Tugomer. Umiram.
Zorislava.
0 ne, ne! Tako mi ne govori, Tugomer! Ti ne poslušaj ga, Morana mila! Uže umreti ? Zdaj ne še! Ne zdaj! Komii ostaviš dete, komu ženo, Sama na svetu, vsem neljubljena? Kam pojdeta, kadar ne bode tebe?
Tugomer. Kadar uleže zopet vihra burna, Ki zdaj buči po naši očevini; Kadar zavrnete črez mejo Nemca Ter krotki mir in radost nad Sloven Razpneta zopet krili blagodejni, In od bogov se nadejem jaz temu: Tedaj, Bojan, ti Zorislavin bratec, Zaščitnik njene bodi nemoči! Z Grozdano blago čaka tebe sreča, Ter v sreči tihi vajine ljubezni I Zorislava bode spominjala Molče in milo se nekdanjih dnij, Ki nama zorno so mladost sladili.
Zorislava. O, Tugomer, ne trgaj srca v meni!
—  162 —
Tugomer.
A Zorislava, dete moje Rastko — O, zadnjič bi ga zdaj še rad poljubil! Edinca naju Tugomeroviča Gojite dobro ter pazite skrbno! Doraste li vrha, tedaj o meni, O smrti moji s sinom govorite; Pripovedujte mu junaštva stara Pradedov močnih in pobede mnoge, Ki nam so prej darili jih bogovi, Da vname se ljubezen v srci mladem K jeziku svojemu in zemlji sveti, K narodu slavnemu očine dedne; Da bode Rastko Tugomerovič V mladeničih, kar bistri orel v ptičih, In bojnokopljanik — Slovenom čast; Da ga ne splaši otčeva nezgoda, Ni mrzka nezahvalnost čete slepe, Ki tudi meni je ime pošteno Črnila zadnje dni. A moja smrt Vam kaže, da krivično govorili Klevetniki so lehkovercem glupim. Jaz rad umrem, a zvedeti bi želel, če zmote moje svet so izučile, Kako naprej se je paziti treba, Kako sovražniku se ustavljati, Ki je nameril na pogubo našo. Moj sin, reci mu cesto, Zorislava,
—   163 —
Da bi slovenske mehkosrdnosti
In pregovorljivih besed laskavih
Nikdar, nikdar poslušati ne hotel,
Nikdar obetom verovati tujim!
Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,
Kadar braniti je cesti in pravde
Narodu in jeziku svojemu!
Ne varaj sam se, varati ne daj se
Sovražnikom..........
(Naglo prestane.)
Bojan.
Udarila ti spet je kri.
Zorislava.
Gorje!
Bojan.
Da rano ti prevežem.
Tugomer.
Vse zaman! Uže Morana spat me deva. Čutim. Poljubi zadnjikrat me, Zorislava ! Oh, tvoje mehko lice je krvavo, Od mene si se ti okrvavila, Obriši lice, žena moja draga! Periina mi, ti nisi zaslužila, Da onečisti se obličje tvoje, Ki vedno mi je v srečo in veselje Na zemlji bilo; nisi zaslužila,
— 164
Da skrunim jaz telo ti plemenito, Ustvarjeno v razkoš, v naslajevanje A ne v bolest, ki te je izpremljala, Kar vez je s Tugomerom te družila, Zahvalo dolžno o ljubezni tvoji Vseh prejšnjih dnij ter hipov zadnjih tu Beseda zadnja moja govori.
Zorislava.
O, Tugomer, ne zadnja! Zadnja ne!
Tugomer.
Prijatelj mi edini, otri solzo, Ki leze ti po lici ogorelem; Ne pristoji junaku solza ženska. Podaj v razhod mi, brate, roko verno; Povej Slovenom naročilo moje, Da krepko se bore do zadnje kaplje Ter da nikdar ne udade se Nemcem, Če udade se, to dade se smrti! Podpri me, Zorislava! Dete moje . . . (Umrje.)
Bojan.
Mrtev je!
Zorislava. O, moj Tugomer mrtev! (Kratek odmor.)
—  165 —
Bojan.
Čuj! Kdo li sem prihaja v mraku nočnem?
Od tod hitiva! Blizu so uže
Sovražniki.
(Vzdigne jo ter izkuša odvesti.)
Zorislava. Od njega jaz ne morem!
Bojan.
Ponj pošljemo.
Zorislava. Ne pojdem!
Bojan.
Pomni dete! (Odvede jo pol onesvestlo.)
Deveti prizor.
Vrza, kesueje Geron, Radulf in nemški vojnici, Vrza.
Ti! Spitignev! Da o n je vas izdal ? Moj Tugomer? — Ti! — Kaj ti veš? —
Povej! —
(Kratek odmor.)
Preskočila mi pot je mačka črna, Ko bosa tekla sem po resnem trn j i. Hem, hem, menila je, da kam zaidem; Vse mačke čarodejke so, to vemo.
—  166 —
Molče sem lezla po stezinah: pst! In sapico sem skrbno potezala v se, Da ne vzbudila bi vojnikov spečih In dremajočih oserllanih konj: pst! Ki so po gozdu kupoma ležali. — Vi spite li a Nemec glave seka? — Ko človek o deževji v kot se stisne, Odklepajo se usta mu po sili, In kadar se dotakne ga Morana, Roke, noge iztegne, da kosti Zaškripajo — ter na stežaj zazeva. Tako so v me odprto vsi zijali, Iz ust jim plahe duše prhutale, In prostvorjene v hripave gavrane Mrtvaški krokotale: krok, krok, krok! Motiko dajte! Sama jih pokopljem. Huj, mraz me stresa. Kadar zarja poka, Zazebe po V3eh udih v srce živo. Nobeden ni s trepalnico mi žugnil, Oči so obsteklelo jim prežale Tja v luno, v gostosevce. — Ha, ha, ha Čermi v nebesa? Kdo je tamkaj gori? Moj Tugomer pomoril je bogove: Triglava, Rujevita in Periina, Zato na zemljo dež krvav je lil, In zdaj po tleh stoji v globokih lužah. To bila tebi krma bi, Periin ! Da bi vesel z jezikom se obliznil.
—   167 —
Ne baš! — Odpira žrelo zemlja žejna, Rudeča krvca v grlo nje grgra, Grgra, grgra: gr, gr!
(Ugleda Tugomera.)
Kdo li je ta? Širokopleč in dolgovezen mož. Sanjala sem — a sanje so laži — Da tudi jaz imela sine take. Ne vem, li ednega? Ne! Dva? Tri? —Tri? A tega je uže desetnajst let, Desetnajst let in pol, če ne i več — In vnuka Tugomera, (Zakriči.) Tugomer!
(K njemu poklekne ter si njega glavo dene v naročaj.)
Ne veš li ti, ko bil še dete drobno Ter krivoustno si zajokal v noči, Kako sem te v naročaji stiskala In tekala: „Ti moje solnce zlato, Oj, spančaj, spančaj babici na krilu!" A zdaj si pretežak, težak in mrzel, Krvav po lici, po očeh in ustih. Ljudje so rekli tam, da si ubit.
Geron (z družino).
Opasen je po temnem gozdu pot; Ne gremo dalje. Če prelagataj Izpazil tu je Mestislavlje voje, Odšli drugam so; vže se zarja beli,
—  168 —
Iz bližnjih koč odmeva kuropenje. Vrnimo se! — A kdo li tamkaj giblje?
(Vsi pristope bliže.) Tako mi Kristusa razpetega! Se včeraj je, vojnikov svojih prvi, Po konci nosil Tugomer to glavo, Rudečeliko in pogledov mrkih. Završil je korake svoje gromne, Starici tej v naročaji sloneč, Leži brezdiih, po zemlji dolgo-stegnen, Junaški knez slovenskega naroda, Ki v boji bridko bode ga pogrešal.
Vrza.
Da stegnil bi se tudi ti brezdiih! Radulf.
Samo da bil pogan je in Sloven. Vrza.
Kako si rekel ? — Kaj ? Pogan ? Sloven ? A kdo si ti? — Ne veš li, da si bes? In kar smrdi še bolj, da Nemec si? Pes brani se pri nas imena tega, Zalaje in okolje ga razkačen, Kdorkoli bi za Nemca ga poklical.
Radulf.
Če nehčeš, baba, da ti vrat zavijem, Umolkni! — Geron pred toboj stoji!
—   169 —
Vrza.
Kaj Geron ? Kdo je Geron ? — Volkodlak! Ni li gostil se z mesom talov naših?
Geron.
Miruj! Ta hoče biti njega mati. Iz njenih ust buči gorje brezupno. Dejal si dobro, da je bil Sloven; Zato verjel je, kar je kdo obetal, A kadar bil zapreden v mreži gosti, Ki spletal si jo sam prelehkoveren, Besnel je, kakor zober žarooki, Dokler upehan ni poklecnil penast; A Gripa vender je na rog nasadil. Ta mož je mej Sloveni bil edini, Katerega se bati smel je Nemec, Ki rad spoštuje i sovražno hrabrost.
Radulf.
A hvali tudi rad Boga v višavah, Da v prah semlel uporo je največjo, Ki v bran srdito stala sveti veri.
Geron.
Ter nemški nogi na iztoku solnčnem. Uže mi doba se razkriva v duhu, Jaz ne učakam je, a vnuci naši, Da kodar zdaj sedi slovensko pleme, Vzrasto iz golih tal gradovi nemški V krajini novi zemlje braniborske,
12
—   170 —
Zaščitni kremelj rimskemu cesarstvu, Ki meje pretesne do tod pomakne, Glaseč, da nosi mej pogane vero, Katera bode mu izgovor moder, Da z me*čem, ognjem, ako ni drugače, Brez milosrdja, brez vesti otročje, Pravico položivši v moč in silo, Razprostre dolga krila po slovenstvu, Odpahne iz vasij in polj ga tolstih V kočiirje ilove, da tam zadahne, Bogove dedov starih pozabivši, Ter sramovati se začne imena Slovenskega, ki zdaj mu je na slavo, In sramovati svojega jezika, Zakonov prvih, pravde otcev hrabrih, Prekvašeno do mozga v kosti z nemstvom, Katero prestol tukaj si utvrdi Bodoči veličini časov poznih.
Radulf.
Kder trčita se Nemec in Sloven, Iztrebiti je s korenom slovenstvo, Da sila nemška kal rodi iz njega. Sloven in Nemec, kakor voda z ognjem, Dotikati ne moreta se mirno.
Vrza.
Vi samogoltni, krvogledi Nemci! Volkovi gorski vi, nikoli siti!
—   171 —
Lokajte krv, ki ste jo pretočili,
Zaklavši talov dvajseti in osem,
Dbivši meni tužni tri sinove,
Državo porobivši nam slovensko,
Kateri bila kneginja sem jaz.
če je, da res v nebesih kdo boguje —
Peruna ni, Triglava ne tam gori,
A možno, da kdo drug, močnejši bog —
Ta vam prokolni vlast, telo in dušo!
Ce kdo boguje i po vzduhu sinjem,
Ta vam prokolni žene in otroke!
Če kdo boguje v črnem dnu zemlje,
Prokolni vam orožje in selišča,
Kakor vse to preklinjam tudi jaz, jaz!
Ter ako vi prerokovati znate,
Učena sem i jaz besedam veščim.
Uho odprite, v grozi strepetajte:
Ugrabili ste vse, kar smo imeli,
Ne v pravdni rati, nego iz prevare,
A bode tisoč let vas drgetanje
Na tleh ukradenih, do zdaj slovenskih,
Od mnogih vnukov naših okrog sebe,
Ki rastli bodo, kakor v vesni trava,
Na jugu, severu in vzhodu ravnem
Ter gledali črez plot v državo nemško,
Dokler ne zagrmi usoda vaša,
Slovenski dan. — Gorje tedaj nad vami,
Kadar na vas naš rod razjarjen plane!
12*
—  172 —
To kakor v nas sedaj neveste, žene
Ter matere in starci plače vito
Kriče, zaman lomeč z rokama k bogom,
Tako vreščali bodete vi Nemci
Tedaj, zaman, zaman lomeč z rokama!
Nebo ostane tudi vam gluho
Na veke, vekom veke . . .
(Mrtva se zgnizi.)
Radulf.
čarodejka! Mrtva je pala od tegote besne.
Geron.
Od žalosti ji v žilah kri zevrela Ter srce nje zdaj v prsih je zalila. A ti, Spasitelj naš, na križ razpeti, Odvrni kletvo njenih ust otrovnih!
(Zavesa pade.)
Nekatere starejše slovanske ter menj znane besede v tem delu.
Bes m., — zli ali. hudi duh
starih Slovenov. Birič m., — v staroslovenskem:
poslanec; Herold. Bojnokopljanik, Schlachten-
lanzenschwinger; srb. beseda. Danj f., — Tribut. Dažbog m., — slovanski solnčni
bog.
Div m., — tudi neki zli duh,
ki rad nesrečo prorokuje. Dostiči vrb., — doseči. Jemec m., — porok. Izok m., — neka kobilica. Kramola f., — staroslovenski
hrup, upor, Rebellion, Kremelj m., — staroslovenska
trdnjava; Burg. Lada f., — boginja ljubezni;
slovanska Venera. Lest f., — starosl. zvijača; List.
Mator adj., — star. Mito n., — podkup, plača. Morana f., — boginja smrti. Nav m., — mrtvec; strah. Obet m., — žrtva; Opfer. Obročiti vrb., — roth farben :
broč  m.,  — Farberrothe;
Purpurrothe. Obriinek m., — zarastek rane;
Narbe. Oščep m., — Speer. Okaniti se vrb., — pustiti. Ostaviti vrb., — pustiti. Opasen adj., — nevaren. Periin m., — bog nebeškega
ognja ali bliska. Prelagata j m., — staroslovenski
ogleduh; Spion. Podjeti vrb., — nam. slabej-
šega podvzeti. Prijati vrb., — ugoden biti.
Prijazen f., — prijateljstvo; Freundschaft.
Peči se vrb., skrbeti.
Rat f., — vojna; Krieg.
Rnjevit m., — bog izmej večjih bogov; tudi vojni bog severnih Slovenov.
Smotriv adj., — pazljiv, previden; vorsichtig.
Šlem m., — Helm.
Sohota f., — prostor v shrambo kake stvari.
Strava f., — gostovanje mrtvecu
- na čast, katera se je cesto godila po trizni.
Stribog m., — bog vetrovom.
Svarog m., — bog podnebju.
Svetovit m., — najvišji mej slovanskimi dobrimi bogovi.
Tal m., — der Geissel.
Trapiti vrb., — mučiti.
Trizna f., — borba mrtvecu načast; Kampfspiel.Primeri:: strava.
Triglav m., — bog s tremi glavami severnih Slovenov.
Uvet m., — pogodba; Bedin-gung-
Veles tudi Volos m., — bog
pastirski in goveje živine. Veperm., —divji prasec; Eber. Vesna f., — boginja pomladi. Vešča  f., — mnogo vedoča
žena; tudi čarodejka ali co-
pernica. Zober m., — Bisonochs, Buckel-
ochs.
I!
MS
II.
„Berite Novice".
Vesela   igra v ednem dejanji
(»Slovenska Talija«, 1879.)
Predgovor.
Ta igrica je naglo skupno delce dveh pisateljev, narejeno za posebno priliko narodne svečanosti sedemdesetletnice dr. Jan. Bleivveisove dne 18. listopada 1.1878. Dajemo jo v tisek prvič zaradi povoda, iz katerega je porojena, drugič pa, ker se morda, iz sedanjega socijalno-narodnega življenja zajeta, da igrati zlasti zaradi svoje kratkosti tudi po malih diletantovskih gledališčih po deželi. V poslednjem slučaji izvoli regisseur ali arangeur predstave izbrisati in premeniti ona mesta iz te igrice, katera so bila namenjena le za tist večer in kraj, kjer se je igrala prvič.
Pisatelja.
Urednikov pripomenek.
Pisatelja, o katerih govori gorenji predgovor, sta Jo s. Jurčič in Janko Kersnik. Kaj je v tej igri Jurčičevega in kaj Kersnikovega, to se zdaj ne da določiti.
V Ljubljani, dne 12. malega srpana 1892.
Fr. Leveč.
Ovsebe
Kratki, nižji uradnik. Marijana, njegova sestra. Manica, njegova hči. Doktor Dragic, koncipijent.
Vrši se 1. 1864. v Ljubljani.
\{_xtx xtx,xtx xt>..xjx .xt^t x^ .xt^..^t*..xf^,;ifx,.xf£,je'
*] z/r /-*       .SV f-*        Jr ./v -J V ^       -J V 'r -SV
yi '--- .^.^inz7^_— - ■- -____—__— _ ___ _ ', —lx
/*'*+x *j?£x"xix "x£x *X|X 'xix*      'j^V *x|x 'xi>"x|x' VJx       j?|x"^jlx *^ Jx VJx" K,
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
Manica (vstopi s klobukom na glavi in dežnikom v roki ter odloživši oba govori): Hvala Bogii, doma sem; to je grozno vreme; kako bi se bila lehko zmočila ! A ta doktor je res ljubezniv človek! Uže v gledališči je bil včeraj in vselej tako prijazen z menoj! In Bog ve kako to prihaja, da sediva skoraj vselej vkupe! Denes pa mi je posodil še svoj dežnik. „Dežnik" je rekel da se pravi po čistem jeziku, „omrela" ni naša beseda, ampak laška. Oh, kako lepo on govori! Pa je bilo tudi prav, da sem ga vzela ta dežnik? Ko mi ga je tako prijazno ponujal! Seveda — neuljudno bi bilo reči, da ne vzamem (se zasmeje), tudi prav neumno. Mokra bi bila, ali pa bi še sedaj stala v kaki veži ter čakala, da neha ploha (sedla je mej tem govorom k šivalni mizi). In dežnik! Poslati ga moram nazaj! To ni težko — poslala bodem drevi! Ali bi teti kaj povedala ? Ne, sedaj ne, potem, pozneje! Prične šivati, a delo zopet odloži.)   Nič se mi kaj ne
— 180 —
ljubi! Ta dežnik me muči, kako bi ga poslala nazaj! Ali ga ne bode doktor pogrešal ? Prav bi mi ne bilo, in tudi ne, ko bi sodil, da sem jaz malomarna! A, teta prihaja!
Drugi prizor.
Marijana. Manica.
Marijana (vstopi pri levih vratih in prinese nekaj posode za kavo s seboj ter jo postavi počasi na mizo v desnem konci odra). Manica, oče bode denes kmalu prišel, rekel je opoldne nekaj tacega.
Manica (sede k svoji mizi). Slabe volje so bili, a nisem mogla prav soditi, zakaj ? Kaj je pa bilo očetu ?
Marijana. Menda mu v kanceliji ni šlo vse po volji. Pri južini se uže pomiri (sede k opravljeni mizi ter vzame pletenje iz žepa). Pa ti se tudi nekako čudno držiš denes, Manica, in nekaj dnij uže.
Manica. Jaz? O, ne, teta, jaz ne!
Marijana. Da, da, ti! Ne poješ, niti ne govoriš toliko kot prej in kakor po navadi, kaj je to?
Manica (gleda vedno v šivanje). Kaj še, teta! Vi ne veste, da časih delo ne gre tako od rok, kakor bi vsak hotel. In denes je tudi tako slabo vreme.
Marijana. Slabo res ! Pa glej, zakaj mi kar sama ne poveš, kdo te je spremil prej domov?
— 181 —
Manica. To je bil oni doktor, ki nad nami stanuje.
Marijana. Ta! Od kod si pa ti znana ž njim?
Manica. Malo iz gledališča! Saj veste. Pozdravlja me in tudi spremil me je uže časih. Denes pa mi je omrelo ponudil.
Marijana. Kaj ? In to mi šele denes poveš, da si znana s tem?
Manica (se smeje). Kaj je tako hudo? Ali Vas nikdar nihče ni spremljeval, teta?
Marijana (nejevoljno). Tega pa ne, da bi se ti iz mene norca delala! A jaz ti le to rečem: Sreča tvoja, da oče ne ve ničesar o tem.
Manica. Zato pa očetu tega tudi ne boste povedali, teta!
Marijana. Kdo ve, če ne povem, ako me ujeziš.
Manica (vstane in hiti k nji). Ne, ne, tetka, tega ne boste storili!
Marijana (se' je počasi ubrani). Za sedaj naj bode. Ako se pa to spremljevanje še kdaj ponovi, potem pa — Manica!
Manica. Za Boga, teta, saj to je tako prijazen in pošten človek. Jaz ne smem biti tako neuljudna, da bi se mu kislo držala, kadar me lepo ogovori.
Marijana. Kaj? Prijazen — pošten? Lepa je ta! Ti ga preveč hvališ, zato ker ga ne poznaš. Le očeta vprašaj, kdo je ta mladi doktor in kaj je.
Manica. 1 kaj, doktor je!
— 182 —
Marijana. Pa še kaj druzega. Manica. No, kaj še druzega ? Marijana. Nekaj hudega.
Manica. To uže nič ni, teta, ali povejte, kaj ste slišali, povejte, prosim Vas.
Marijana. Veš kaj je? Slovenec je, in slovenske „Novice" bere, pa take reči!
Manica. No, kaj za to ? Jaz sem uže sama „ Novice" brala, kadar sem pri Dobravčevih bila, in eden-krat je bila tako neka lepa povest v njih.
Marijana. Ojminaj ! Ko bi te tvoj oče slišal! Tiho bodi in ne govori mu tega. On pravi, da so vsi Slovenci puntarji, revolucionarji in kaj jaz vem kaj še vse, samo ljudje ne. (Nekdo pozvoni.) Oče je prišel, molči! (Odide.)
Manica (sama). Slovenec je? „Novice" bere? E, če je on Slovenec, so gotovo tudi drugi Slovenci dobri ljudje. „Novice" bere? To je škoda, da jih nisem več brala, da bi se bila prepričala, da ni res, kar oče pravijo in teta.
Tretji prizor.
Manica, Marijana, Kratki (vstopi molče, Mauica mu prinese spalno suknjo ter mu odvzame klobuk in suknjo).
Manica. Dober dan, oče, denes ste kmalu prišli ! Kratki (nejevoljno). Kaj —kmalu, kmalu! Hvala Bogii, da sem zopet edenkrat doma! Nič ko pisarija in
— 183 —
opravki in samo opravki in pisarija. To pa vem in to trdim, kadar mene več ne bode v kanceliji, vse bode vrag vzel, vse pojde križem, vse! 0 dobri gospodinji poje pismo, da tri ogle hiše po konci drži, a jaz držim pet oglov naše kancelije po konci, pet, še več kot vse štiri ogle. Jaz storim več ko vsak drugi. Kaj vsak! Več ko vsi — in zato mi le vedno več in zmirom več nakladajo!
Manica. Veste kaj, oče, jaz bi pa ne storila vsega. Naj tudi drugi nekoliko delajo.
Kratki. Molči, dekle, kaj ti veš in znaš o teh rečeh!
Manica. I to vender mislim, da morajo vsi ednako delati, a ne eden vsega.
Kratki. Molči, ti pravim! Ti ne veš, kaj je služba in kaj je kancelija, in ti ne privoščim, da bi zvedela, dasiravno bi bilo prav, da bi ti kakov kancelijski šef jeziček in radovednost ukrotil. Mi smo cesarski služabniki in mi moramo storiti, kar naši višji hočejo in ukažejo.
Marijana. Zakaj se pa potem pritožuješ, da imaš preveč opraviti?
Kratki. Kaj, še ti bodeš tu jezičila? Kdo se pritožuje? Jaz? Naj bi te kdo slišal! Hej, kje je pa moja jiižina? To je tvoja skrb!
Marijana. Precej jo prinesem. (Odide.)
Kratki (se iztegne počasi v naslanjači). To človeku vender še najbolj godi, tako mirno doma sedeti,
— 184 —
brez skrbi, brez aktov in brez ljudij, ki v kancelijo hodijo. Če tiči človek dolgo v tistih aktih in če mora dolgo ljudi poslušati, tiste naše partaje, Bog ve, da se mu glava tako neumna naredi, kakor da bi mu bila črna vrana možgane in čepinje izpila.
Manica. Oh, oče, to je pa strašno!
Kratki. Kaj ti veš! Ti nič ne veš, šivaj, pa molči, pa poslušaj, če češ.
Marijana (prinese kavo). Na., tukaj imaš, pripravljeno je uže bilo.
Kratki. Tako je prav! (Prisede bliže k mizi in si nalije kave.) Sedaj pa „Laibacher Zeitung" semkaj. Manica, tam-Ie je v suknji, posezi tja in daj mi „Lai-bacher Zeitung".
Manica (gre v suknjo iskat časopis in prinese „Lai-bacher Zeitung"). Tukaj je, oče!
Marijana. Zmirom in zmirom vsak dan bereš to „Laibacher Zeitung", a nečeš nikoli nič povedati, kaj je novega.
Kratki. Pa sama beri.
Marijana. Nemškega ne znam in ne maram brati, kaj tacega pa nečeš nikoli prinesti, da bi znala.
Manica. „Novice" bi uže znali brati teta.
Kratki (skoči po konci). Kaj ? — Kaj ? — Le še edenkrat mi to zini! Še tega se manjka, da bodem moral v svoji hiši o tej neumni slovenščini slišati! (Sede zopet in bere „Laibacher Zeitung".)
— 185 —
Marijana (Manici). Pristi ga s tem, kaj ti nisem rekla ?
Manica (Marijani). Jaz bi tako rada kaj več zvedela, kako oče to mislijo in zakaj so hudi na slovenščino.
Marijana. Pusti to meni. Ti molči! Bodem jaz govorila. (Kratkemu.) Ti, slišiš?
Kratki. Človek še miru nima, da bi se nabral. Kaj pa ti je?
Marijana. Jaz sem vender mislila, da bi ti nama, posebno pa meni, res edenkrat kaj druzega berila iz kancelije prinesel, ne zmirom tisto nemško „Laiba-cherico".
Manica. Na primer ^Novice", da bi vsaj videle, kakove so, ki ste tako hudi nanje, drugi jih pa hvalijo.
Kratki. Kaj? Hvalijo? Kdo jih hvali? V naši kanceliji bi si slovenskega lista nihče pe upal hvaliti. Kdo ti je povedal, da je kdo hvalil Slovence ? Kaj ti je na misel prišlo, dekle! Pri nas v kanceliji „Novic" ni, in jih tudi ne bi nihče razumel.
Manica. Jaz sem jih pa razumela ondan, ko sem jih pri Dobravčevih brala, berite jih še Vi, pa boste videli, da ni nič hudega v njih.
Kratki..", Jaz naj jih berem? Sam Bog bodi za-hvaljen, da te ne sliši nihče iz naše kancelije! Moj šef! Bog ve, da me iz službe dene, ko bi slišal kako moja hči govori. — Da mi ne greš nikdar več k Do-
13
— 186 —
bravčevim, veš ? Slišiš, nikdar več ! Jaz ti bodem uže pokazal „Novice" in slovenščino!
Marijana, I kaj si pa vender tako hudega bral v „Novicah", da si tako hud nanje?
Kratki. Jaz bral? Jaz jih nisem še nikoli bral in jih nikoli ne bodem. Ce je naš šef proti, pa je dosti, pa je ven! Ti ne veš, kaj je služba ! Kaj misliš, da kancelijske službe kar na vrbi rasto, kakor mačevje in da bodem kar edno službo z grma sklatil, če to izgubim samo zavoljo tega, da bi vama „Novice" nosil? Pa ravno denes vama to na misel pride, ko smo se uže v kanceliji na „Novice" in na vso slovenščino tako jezili, da ne verjamem, ali bode naš šef mogel kaj jesti, tako ga je trla jeza.
Marijana. I kaj ste pa imeli, povedi no!
Kratki. Denes mi prinese naš šef, naš svetovalec, pokazat neko prošnjo — kazal jo je bil uže vsem kolegom — in pomislite: ta prošnja je bila slovenska. Slovenska ti rečem! ^Nesramno, hudobno je to," dejal je naš šef; in res nesramno, hudobno je to! Sodili smo, kaj storiti; ugibali semintja. Nazadnje se domisli svetovalec ter reče: ^Pustimo jo ležati!" In tako se bode zgodilo! Da, ležati pustiti take pisarije, da jih prah sne, ljudje se bodo uže odvadili tacih slovenskih aktov!
Marijana. Kdo je pa vender napravil tist slovenski akt na vašo kancelijo?
- 187 —
Kratki. To je boje nek mlad dohtar Dragic. Jaz ga ne poznam, pa pravijo, da ta nesramnež celo tu gori nad nami stanuje. Jaz naj bi imel govoriti ž njim! Menim pa, da mu bodo uže drugi posvetili.
Marijana. Da, da, jaz sem tudi uže cula o njem, da je tak hud Slovenec in revolucijonar!
Manica. Meni se ne dozdeva tako hud.
Kratki. Kaj, ali ga tudi ti poznaš? To ti povem, dekle, varuj se takega znanja, v stran imaš gledati, ako te sreča. Jaz ne maram tacih znanstev. Ta človek je uže graviran pri višjih gospodih.
Marijana. Kaj, graviran?
Manica. Graviran ?
Kratki. Da, graviran!
Manica. Kaj pa je to, oče, vender?
Kratki. Zatožen, v policijske bukve je zapisan.
Manica. 0, moj Bog! (Nekdo zvoni zunaj.)
Marijana. Kdo zvoni ? Kdo more to biti ? (Ide ven.)
Kratki. Da, to je nevaren človek, jaz bi rad videl, da bi ne stanoval ž njim pod edno streho! To škoduje. O, ti ljudje, ti Slovenci so sitni, kakor muha. Ogovore človeka meni nič, tebi nič, bližajo se nam kakor bi bili vsi edne bire. Zato se jih pa ogibljem, kakor bolezni. Sedim rajši sam, stisnem se v kot, ako katerega vidim , da mi le kakšen tak „narodnjak" blizu ne pride. To ti povem, dekle: zvem naj, da govoriš ti s kakovim tacim Slovencem, gorje tebi! Pa
13*
— 188
pozabil bi skoro, da moram še nekaj spisati. Manica, mi ni nihče zopet peresa odnesel?
Manica. Ne, oče, vse je notri na mizi.
Kratki. Dobro, no! (Odide.)
Četrti prizor.
Manica, Marijana.
Manica (sama). Oh, oče so res čudni! Pa kaj so rekli: v policijske bukve je zapisan! Policija, to je strašno! Pa kje je teta? (Ide proti vratom, pa tu uže nastopi :)
Marijana. Manica, pomisli vender, mladi doktor je zunaj!
Manica. Ta od zgoraj ?
Marijana. I ravno ta doktor, o katerem smo prej govorili.
Manica. Doktor Dragic ? Za Boga, kaj hoče ?
Marijana. Po nekak dežnik je prišel, katerega je bil tebi posodil denes.
Manica. A, res, dežnik! Kaj hočemo storiti ? Oče so tukaj.
Marijana. Neuljudno bi bilo ga odpraviti. Pa, saj tvoj oče ne čuje. Pripeljala ga bodem notri. Prav rada bi videla sama, kako govori in kaj pove in če je res tako strašen. (Odide.)
— 189 —
Peti prizor.
Manica, Marijana in Doktor Dragic.
Manica (sama). Oh, če ga oče vidijo tukaj! Pa saj je tako prijazen in uljuden, ta doktor.
Marijana (mej vrati). Prosim, gospod!
Doktor Dragic (vstopi). Oprostite, gospodičina, in prizanesite mi, da sem tako drzen pokloniti se Vam, morda ob nepravem času — a bili ste denes tako ljubeznivi, vzprejeti mojo ponudbo z dežnikom in usojam se priti kar sam zopet ponj, da Vam ne provzročim nepotrebnih poslov ali potov,
Manica. Gospod doktor, Vi ste preprijazni in mojo dolžnost le povekšujete. Prosim, gospod, (predstavljaje) tu je moja teta Marijana — in tu, teta, to je gospod doktor Dragic, ki je bil denes tako ljubezniv, da me je z dežnikom svojim ubranil silne plohe.
Marijana. Da, res ljubeznivi ste bili.
Doktor Dragic. Prosim, to je dolžnost naša.
Manica (pokaže na stol in sede). Oh, to nesrečno vreme, se li ne čudite, da nimamo hujših povodnjij, kakor do sedaj?
Dragic. Da, da, gospodičina, čudim se v istini. Je li to vedno tako tu v Ljubljani?
Manica. Da, silo veliko dežja imamo leto za letom! Pa ste li Vi tako malo časa tukaj, da tega še niste izkusili ?
Doktor Dragic. Da, šele dva meseca je, kar sem stopil v tukajšnjo odvetniško pisarno. Doma sem s slovenskega Štajerskega.
—  190 —
Marijana (pri besedi „slovenskem" nemirno rije semtertja). A, na Štajerskem?
Doktor Dragic. Da, na slovenskem Štajerskem.
Marijana (nemirno). Hm, hm, da, da — tamkaj.
Manica. Oh, lepo mora biti tamkaj, jaz še nisem bila tako srečna, videti ono deželo.
Doktor Dragic. Res je lepo in akoravno sem uže videl skoro vse dele naše slovenske domovine —
Marijana (pokašljuje in nemirno rije semtertja).
Doktor Dragic. — vender mi še nikjer ni tako prijalo, ko pri nas na zelenem Štajerskem, posebno v spodnjem slovenskem delu.
Manica. To je seveda čisto umevno, vender Vam povem, da je naš Bled lepši.
Doktor Dragic. Da, da, svojo krasoto ima. Pa mu tudi ne pravijo zastonj Bbiser Slovenije."
Marijana (zakašlja glasneje.)
Doktor Dragic. Ali česa želite, gospa?
Marijana, O, nič, nič!
Doktor Dragic. Ali Vi ne mislite tudi tako? Marijana (prisiljeno). Da, da, lepo je tamkaj. Manica. In kako ste se uže kaj navadili tu v Ljubljani ?
Doktor Dragic. O, hvala. — Dobro, prav dobro. In kaj bi tudi ne? Znancev in prijateljev imam mnogo, in kar jih pridobim novih znancev (priklonivši se) ljubeznivi so tudi tako, da nisem bil doslej tega nikjer vajen. In kako slove naše ljubljanske Slovenke !
—  191 —
Marijana (rine semtertja in kašlja še huje).
Manica. Vi ste se pa prehladili, teta!
Doktor Dragic. Da, da, prehladili ste se.
Marijana. Da, skoraj da. (Zase.) Ta bode res še ednega privabil semkaj s svojimi Slovenci. Jaz ne morem več poslušati. (Odide.)
Doktor Dragic. Za gotovo Vam rečem, gospodičina' videl sem uže precej sveta, a nikjer še tako krasnih zastopnic lepega spola, kakor tukaj v Ljubljani. Ne čudim se, da se je mogel naš Prešeren tako navduševati zanje.
Manica. Kdo? — Prešeren?
Doktor Dragic. Da, Prešeren. Ali še niste brali Prešernovih pesmij ?
Manica. Ne, nisem jih še brala. Slovenske so, to sem slišala, a imela jih nisem še v rokah.
Doktor Dragic. Dovolite, da Vam jih jaz pošljem ?
Manica. Mislite li, da bi jih razumela?
Doktor Dragic. Zakaj ne, gospodičina, poskusiti je treba. Čakajte, prinesem Vam jih in videli bodete, kako lepo se bere in kako lehko umljiv je.
Manica. Oh, to je lepo! Vi ste preprijazni! Pa oče vedno pravijo, da Slovenci —
Doktor- Dragic. Kaj pravijo oče ?
Manica. Ne vem, ali bi Vam smela povedati ?
Doktor Dragic. Zakaj ne, gospodičina, navajen sem uže Bog vedi kakšnih izrekov o tej stvari.
—   1.92 —
Manica, Oče pravijo, da so Slovenci — pun-tarji! —
Doktor Dragic. Ha, ha, oh, gospodičina, oče to črno vidijo. Nismo tako hudi, ne.
Manica. Tedaj ste Vi tudi Slovenec? Moj oče pravijo, da smo »Kranjci", a ne Slovenci.
Doktor Dragic. A! Uže vidim, da so Vaš oče „iz stare šole." V teh rečeh smo mi mlajši bolj poučeni. Mi vemo, da reči: „jaz sem Kranjec, a Slovenec nisem", pomeni toliko, kakor če bi rekel oni Vaš ljubi ptiček, ki ga imate na oknu: Jaz sem kanarček, a ptič nisem." Razumejete ?
Manica. 0, jaz Vas vse razumejem, prav dobro. Ali povejte mi, zakaj pa ste Slovenci, če so nekateri zavoljo tega jezni na Vas?
Doktor Dragic. Kdo, gospodičina ?
Manica, No, kako ste uže prej rekli, tisti „iz stare
šole".
Doktor Dragic. A da. Ali to nič ne de, to človeka ne sme ostrašiti. Mi moramo reči: Slovenec sem, ker me je slovenska mati porodila, ker sem mej Slovenci, na Slovenskem vzrastel, in ker sem ponosen na to, da se imenujem Slovenca. Svojo domovino in svoj rod ljubiti in spoštovati jezik svojega rodii, to je dolžnost vsacega dobrega človeka. Kakor je oni slab sin in slab človek, kdor se sramuje svoje matere, katera ga je porodila in odgojila, ako je morda manjša in revnejša, kakor kaka druga ženska, ravno tako bi za
— 193 —
nas ne bilo lepo, če ne spoštujemo najprej svojega jezika, svojega rodu, svojega doma slovenskega. Eodoljubje je stvar srca, je ljubezen. Za to se ugrejejo, pravijo iz-kušenci, le rajši mlada srca. Zatorej pa ne smemo ne -katerim našim starejšim ljudem zameriti, če nas in našega rodoljubja ne morejo razumeti in nas krivo sodijo. Oni niso imeli v svoji mladosti nobenega učitelja, ki bi jih bil poučil; nikogar, ki bi jih bil k domoljubju vzpodbujal.
Manica. Oh, kako znate Vi to vse lep6 povedati! Kdo je Vam bil učitelj ? Kdo je Vas k domoljubju vzpodbujal ?
Doktor Dragic. Z berilom sam. Ali prav za prav oni mož, ki je to pisal ali izdal, kar sem jaz bral. Manica. In kdo je to bil?
Doktor Dragic. On je tu v Ljubljani in dela uže več let, gospodičina, kot ste jih Vi doživeli, dr. Blei-weis, ki izdaje »Novice". Niste li slišali o njem?
Manica. Čudno, da smo o »Novicah" ravno prej govorili. 0 Bleiweisu pa mi Vi več povejte!
Doktor Dragic. Ni mi treba mnogo govoriti. Mož, ki bode na glasu ostal, dokler bode slovenskega naroda. Niste li videli ga, niste li še bili v čitalnici?
Manica. Nisem bila, ali ko bi svojemu očetu verjela, to (Kratki se je pokazal iz svoje sobe ter strmeč obstal — vse govore spremlja potem s potrebno gestikulacijo) to mora biti strašno društvo ?
Doktor Dragic. Zakaj ?
— 194 —
Manica. Pravijo, da so tam sami puntarji.
Doktor Dragic. Bog varuj, ravno tako lepe go-spodičine so tam, kakor ste Vi, gospodičina — to je samo zabavno društvo; poje se, gledališke igre se igrajo, predpustom se pa pleše!
Manica. Pleše ? Plešem pa jaz nad vse rada.
Doktor Dragic. Da, gospodičina, tu bi bila Vam prilika dana. Pregovorite gospoda očeta, da stopi v čitalnico!
Manica. Ob, moj oče — tega ne store.
Doktor Dragic. A zakaj ne? To je čisto socijalno društvo, brez politične barve, brez političnega delovanja.
Manica.. In tam se samo slovensko govori?
Doktor Dragic. Prav bi bilo pač. A čuje se pre-mnogokrat tudi narobe od nekaterih ljudij.
Manica. Pa bi nas tudi vzprejeli?
Doktor Dragic. Seveda, gospodičina, Vi morate stopiti v čitalnico ; pregovorite očeta; gotovo se Vam ne bode ustavljal in glejte, tako dobro govorite slovensko, nastopili bodete tudi v igrah; povem Vam in zagotavljam, da je to krasna zabava. In potem pride predpust in plesi, gospodičina, jaz se takoj angažiram za prvo kadriljo!
— J95 —-
Šesti prizor.
Kratki, Manica, Doktor Dragic in Marijana.
Kratki (ki je postajal vedno nemirnejši, skoči mej govoreča). Kadriljo, kadriljo — da, da, kadriljo, pa to bodem plesal jaz!
Manica. Za Boga, oče!
Doktor Dragic. Gospod Kratki!
Kratki. Kaj gospod Kratki! Kaj oče, tu gre za kadriljo ! Jaz bodem plesal kadriljo s teboj, nesramnica!
Manica. Oh, oče!
Doktor Dragic. Gospod, krivico delate gospodičini!
Kratki. Kaj krivico, ali sem morda Vam odgovoren? Jaz Vas vprašam, ali imate Vi tukaj govoriti? Kako se predrznete, ne da bi jaz vedel, pritihotapiti semkaj in agitirati tako nesramno za Vaše puntarske namere in družbe ? Da, ženstva celo ne pustite na miru!
Doktor Dragic. Gospod, Vi rabite čudne besede!
Kratki. Da, rabil, rabil, rabil bodem še čudnejše. Jaz Vas vprašam, kdo ste Vi, da si upate stopiti v mojo pošteno hišo in tukaj take govorice prodajati?
Doktor Dragic. Oprostite, jaz nisem utegnil do sedaj predstaviti se. Jaz sem doktor Dragic, odvetniški kandidat.
Kratki. Ka-a-aj ? (Jecljaje odskoči par korakov). Doktor Dragic! Vi, Vi, ste tist, ki pošilja do naših kaucelij slovenska pisma? (Onemogel sede v naslanjač).
— 196 —
To je tist Dragic! (Jezen kvišku skočivši). Ven — ven! Ven pravim — Dragic — za Boga, moja služba! Ven! Ali slišite, gospod? Saj ne sedite na ušesih! Ven!
Marijana (priteče). Kaj pa je vender, kaj pa je?
Kratki. Vode, vode!
Marijana. Takoj bode tukaj. (Ide ven).
Manica. Oče, oče, pomirite se — za Boga, ka-kovi ste!
Doktor Dragic. Gospod, jaz Vas ne umejem.
Kratki. Za božjo voljo, on me ne umeje. Ven pojdite! Reci mu ti, dekle!
Manica. Gospod doktor, prosim Vas, zapustite nas, oh, oče, pomirite se!
Doktor Dragic (odide z glavo maje).
Kratki. Ali je šel?
Manica. Da, da. Oh, oče, kakovi ste! Kaj poreče on ! Kaj drugi ljudje !
Kratki. Da, le počakaj, sedaj šele bodeš videla, kakov sem. Sem pojdi! Kje je teta ?
Marijana (vstopi z vodo). Tu sem, tukaj je voda. Kaj pa je vender?
Kratki. Kaj voda, kdo hoče vode? Sem pojdi, Marijana!
Marijana (prestrašena postavi kozarec z vodo iz rok). Kaj pa ti je vender?
Kratki. Bodeš precej videla! Sedaj govori, kdo je povabil tega nesramneža semkaj ?
Manica, Oh, oče, dajte si dopovedati!
— 197 —
Kratki. Jaz vprašam, kdo je povabil tega Slovenca, tega puntarja semkaj v moje pošteno stanovanje?
Marijana. Jaz ne! Ničesar ne vem o povabilu!
Kratki. Torej si ga ti?
Manica. Jaz tudi ne! Pa — dežnik —
Kratki. Kaj dežnik, kakov dežnik? Kaj je to: dežnik ? Uže zopet kaj slovenskega! O Babilon, Babilon !
Manica. Spremil me je.
Kratki. Kaj spremil ? Kdo ? Dežnik ?
Manica. Ne, doktor!
Kratki. A, to je lepo, vedno lepše, torej sprem-Ijeval te je! Tako daleč sta uže? Kdaj te je sprem-ljeval ?
Manica. Denes! Oh, oče, saj ni nič hudega.
Kratki. Tako? Vedno lepše. Nič hudega s tacim slovenskim puntarjem okolo hoditi, Slovence v hišo vabiti — tako, to torej ni nič hudega ? Sram te bodi!
Manica. Oh, oče Vi ste strašni! (Jokaje sede v naslanjač.)
Marijana (energično). Sedaj je pa meni dovolj! Čemu trpinčiš dekleta, ko se ni nič pregrešila?
Kratki. Kaj, še ti? Se ti se mi bodeš ustavljala? Pazi, da meni jeza ne prekipi! Jaz sem uže davno sit dvojne ženske komande.
Marijana. Jaz tudi sita tega tvojega kričanja! Povem ti, da je Manica nedolžna.   Denes popoldne je
— 198 —
šla domov, dež se je vlil, in ta mladi doktor je bil tako ljubezniv —
Kratki. Kaj ljubezniv! Slovenci ljubeznivi!
Marijana. Pa ta je ljubezniv. On je Manici posodil svojo marelo, da je mogla domov. Pozna jo vender, če je v hiši, in v teatru jo je videl.
Kratki. Tako, v teater mi ne pojdeš nikdar več.
Marijana. In sedaj je svojo prijaznost še s tem dopolnil, da je prišel sam po svojo marelo.
Kratki. Na dež mi ne pojdeš nikdar več.
Marijana, No, da, v škatljico jo deni in zakleni!
Kratki. On pa prijaznost. Ha, ha, ha, agitirat je prišel za tisto čitalnico, in kako nesramno je agi-tiral. Kaj nisem slišal! No, prav se mu je zgodilo. Počakaj ti! Ta ne pride več semkaj. Posvetil sem mu.
Marijana. Da, tebi se je treba sramovati — uljudnost tako vračuješ.
Kratki. Marijana, jaz ti zapovedujem, molči! Ti pa (k Manici) odslej ne pojdeš nikamor sama! Jaz ti uže preskrbim primerno spremstvo. In gorje ti, ako še kdaj slišim kaj tacega. Gorje ti! Oni, menim, ima pač dovolj! Meni je moja služba ljubša, ko sto tacih slovenskih dohtarjev. — Tako je denes! Se doma mej svojimi štirimi stenami človek nima mini! Marijana, kje je moja suknja?
Marijana (ide ponjo). Tukaj je! (Zase.) Bog te nesi!
— 199 —
Kratki (se obleče). Tako, sedaj grem k svojemu šefu in mu povem, da je bil ta mladi dohtar prišel po sili v moje pošteno stanovanje, a da sem ga posadil na hladno. Ce ne grem sam povedat, more me še kdo denuneirati, da taki Slovenci k meni zahajajo in nazadnje bi moj šef še mislil, da sem jaz tudi kakov skrivni Slovenec, in iz službe me denejo, iz službe mene, ki mi je. ta slovenščina toliko kot deveta skrb. (Odide urno.)
Sedmi prizor.
Marijana. Manica.
Marijana, Hvala Bogii, da je odšel, časih je res neznosen! A Manica, veš kaj, zaslužila si pa tudi nekoliko kreganja.
Manica. Za božji čas, tetka, kaj sem pa storila ?
Marijana. Ravno to je; premalo si storila! A nisi zapazila, kako je mene precej zbadalo, ko je jel ta nesrečni doktor praviti o svojem Slovenstvu. Bala sem se očeta, da ga bode to spravilo iz sobe. Zato sem odšla. Pa ti nisi hotela razumeti.
Manica. Kaj sem mogla storiti ?
Marijana, Kaj druzega bi bila govorila ž njim, ne o narodnih rečeh, in izkušala, da bi bil kmalu odšel.
Manica. Oh, tetka, ko je pa tako ljubezniv !
Marijana. Meni se dozdeva, da se tebi vidi uže preljubezniv.
— 200 —
Manica. In kaj sem hotela storiti! Če bi bil tudi kaj druzega govoril, oče bi ga bili uže grdo vzprejeli, ko bi njegovo ime slišali, ker jim je neko slovensko pisanje poslal v kancelijo, nisi slišala ?
Marijana. I kaj pak. O, Bog ve, če bode ta moj brat kdaj pameten ali ne?
Manica. Tako ne smete govoriti, teta, moj oče so vender, ali pregovorite, prepričajte jih Vi!
Marijana, Ko bi le zDala! Ali on je študiral, jaz pa sem nevedna.
Manica- O, veste kaj, doktorja vprašajte, on je še več študiral, on Vas bode tako lepo poučil, on tako lepo govori. In oče so ga tako razžalili!
Marijana. Ne boj se, on ni razumel pravega! Menil je morda, da je oče malo vina tu gori dobil (pokaže na glavo). To bi uže jaz poravnala! A samo to glej, da te oni sedaj nekaj časa ne bode več sprem-ljeval.
Manica. In če se mi ponudi?
Marijana. Pa mu odreci!
Manica. Ne, tega pa uže ne storim.
Marijana. Manica, jaz ti svetujem, da me sdušaš.
Manica. Ko je pa tako pošten in pameten mož !
Marijana. Kaj vidim? Marela je tudi še tu. Seveda, doktor je prehitro odšel, da bi bil mogel misliti še na svojo marelo.
— 201
Manica. Ob, nesrečni dežnik. Vi ga morate nazaj nesti in nas izgovoriti in opravičiti. (Nekdo potrka.)
Marijana. Oh, pustila sem vrata odprta. Kdo more li biti!
Osmi prizor.
Doktor Dragic, Manica in Marijana.
Doktor Dragic (pomoli glavo počasi skozi vrata). Oprostite, gospodičina! Manica. Oh, doktor! Marijana. Ta je zopet!
Doktor Dragic. Oprostite, a ni mi bilo moči biti v tej negotovosti. (Vstopi mej tem počasi.) Videl sem gospoda očeta odhajajočega in moral sem priti sem! Jaz Vas moram prositi oproščenja. Nisem kriv onega prizora, ki je bil gotovo Vam najneprijetnejši.
Manica. Oh, gospod doktor . . .
Marijana. Da, gospod, to je bilo neprijetno, a ta naš ... je uže tak.
Manica. . . . gospod doktor, ne govorite o tem, kar je bilo. Pozabite, mi smo sami krivi!
Doktor Dragic. Ne, gospodičina, jaz sem bil premalo previden. Ali ste se močno vznemirili?
Manica. Jako neprijetno mi je bilo, to je res, ker . . .
Doktor Dragic. Recite vender, gospodičina, da mi odpustite.  Ker jaz sem venderle zakrivil vse.
14
— 202 —
Manica. Ne, ne, gospod doktor! Jaz ne vem, tako nanagloma je vse prišlo.
Doktor Dragic. In moj dežnik, po katerega sem bil prišel, je tudi še tukaj.
Marijana. Ni čudo, da ste ga pozabili.
Doktor Dragic. Pa, gospodičina, ali bi smel še vprašati, kaj je vender tako vznemirilo gospoda očeta zoper mene?
Manica. Ali niste sami čutili?
Doktor Dragic. Nekoliko da, ali jasno mi vender ni.
Marijana. Siten je, pa ste mu še nekaj slovenskega prinesli izdelat v kancelijo. To ga je jezilo in vsi gospodje so hudi na Vas zavoljo Vaše slovenščine, veste ?
Doktor Dragic (se smeje). Tako ?! To je vse ? Marijana. Ali ni dovolj ?
Doktor Dragic. Kaj pa Vi pravite, gospodičina, ali se tudi Vam zaradi česar taeega zdim velik grešnik ?
Manica (odmaje). O, meni ne.
Doktor Dragic. No, da le Vam ne, potem sem zadovoljen.
Marijana. To ga je najbolj razjezilo, da, sedaj veste. On ni sicer nikoli hud.
Doktor Dragic. Potem mi je vse umljivo. Vedite, gospodičina, da mi Slovenci smo tega uže tako vajeni, da se nas več ne prime.
Marijana. Meni se dozdeva, da vi Slovenci vender niste tako hudi, kakor vas obrekujejo.
— 203 —
Doktor Dragic. Tedaj počasi bi se nas uže privadili ? — In jaz upam, da bode kmalu tudi gospod Kratki, Vaš oče, gospodičina, o meni drugače sodil in drugače govoril. Kadar se kdaj drugje in drugače hladnokrvneje mej seboj spoznamo, dalo se bode govoriti drugače.
Manica. Oh, da bi to bilo!
Doktor Dragic (tiho k nji). Vi to tudi želite ? Gotovo ne bolj nego jaz, zavoljo Vas, gospodičina, zavoljo Vas.
Manica (se zardi in se v stran obrne). Vi ste . . .
Doldor Dragic (nežno). Kaj? (Nekdo zazvoni.)
Manica. Oče prihajajo!
Marijana. Da, on je gotovo!
Doktor Dragic. Kaj mi je storiti!
Manica. Moj Bog, kaj bode pa sedaj!
Marijana. Skriti se morate! Videti Vas ne sme na noben način!
Doktor Dragic. Pa kam!
Manica. Tu sem, tu sem ! (Kaže na špansko steno, na desnem konci stoječo.)
Doktor Dragic. Smešno je vender — v tacem še nisem bil!
Marijana. Nič smešno, nič preudarka! Jaz mu grem odpret. Potlej uže starega v drugo izbo spravim in Vas izpustimo, ne bojte se! Uže zopet zvoni. (Ide ven. — Doktor Dragic skoči za steno.)
Manica, Oh! Kako bode to minilo! (Ide ven skozi leva vrata.)
— 204
Devet i prizor.
Kratki, Marijana, doktor Dragic in Manica.
Kratki (s klobukom na glavi vstopi, in slabotno se pomika semtertja omahuje proti stolu, v katerega pade. Igra potrtega človeka). To je strašno! To je preveč! To je grozno! Uničen sem. Kaj tacega še ne pomnim. Nezaslišano je to!
Marijana. I kaj pa je, pojdi no sem, da ti pokažem, kaj imaš notri na mizi.
Kratki. Na edenkrat so se vsi izpremenili, vsi, moj šef, in še višja gospoda na Dunaji, vsi so drugačni, kakor sem dozdaj slišal, vsi.
Marijana. I kaj pa vender je?
Kratki. Poslušaj, pa se čudi! Ko grem ven, da bi stopil k šefu in mu povedal, da je bil dni dohtar tu pri nas in kako je bilo, srečam gospoda šefa tu precej doli na ulicah in mu vse povem. Kaj mi je rekel, kaj misliš?
Marijana. No, kaj ?
Kratki. Da sem neumen, mi je rekel. Neumnež, je dejal!
Marijana. Zakaj vender? Pojdi sem noter, bodeš tukaj dalje pripovedoval.
Kratki. ftekel mi je, da smo po postavi prisiljeni slovenski odpisati, če slovensko vloženo pismo dobimo. Da je tak ukaz od ministerstva. Ukaz od ministerstva! In jaz sem bil uže tako vesel, da bodo v naši kan-celiji plačali tega dohtarja mladega!  (Briše si čelo.)
— 205 —
Ukaz od ministerstva, moj Bog, pomisli, od minister-stva! In jaz bi bil to pisanje vrgel v koš. In sedaj pravijo tam gori, da moramo na slovenska pisma slovenski odgovarjati! Kako bodem slovenski pisal, ko ne znam! Kako ?
Marijana. Nauči se!
Kratki. Na stara leta, o, o !
Marijana. Vidiš, ko bi ne bil prej tako oduren in grob proti doktorju, ki nad nami stanuje, on bi te bil lehko učil, ker zna.
Kratki. Da, škoda je, da sem bil grob ž njim. Veš kaj ? Moj šef mi je rekel: Ce vam mladi doktor v hišo pride, najbrž misli snubiti hčer. Vi ste pa neumni, mi je rekel, če tako talentiranemu človeku, ki ima vso prihodnjost, hčere ne daste. Ali je kaj vprašal za našo Manico?
Marijana (v zadregi). Beži no, beži, ne moreš kaj druzega govoriti.
Kratki. In kako se čem novo-slovenski učiti, če ' bode res v kanceliji treba!
Doktor Dragic (izza španske stene). »Novice" berite!
Kratki (plane kvišku). Kaj! . . . Kdo! . . . (Sede.) Marijana, ali si ti kaj rekla ? Ne, meni se uže v glavi meša.
Marijana. Le pojdi z menoj v svojo sobo.
Kratki. Pusti me no, da premislim.
Manica (pride). Kaj pa je, oče ?
— 206 —
Kratki. Na stara leta se bodem moral slovenščine učiti, in ti tudi, pa ne vem kako?
Doktor Dragic (za špansko steno): nNovice" berite!
Manica, Marijana. Moj Bog, doktor!
Kratki (ki je planil kvišku). Kaj je to, uže zopet! Ali je kdo tukaj, kdo je tu?
Doktor Dragic (stopi izza stene). Jaz sem, gospod Kratki!
Kratki. K-a-a-aj Vi ? — Vi ste !
Doktor Dragic. Ne zamerite, gospod Kratki, prišel sem le po svoj dežnik ; a ponudila se mi je pri tem prilika, dati Vam dober svet! Posebno ker sem slišal, da ste svojo sodbo o meni malo premenili.
Kratki. In ta dobri svet?
Doktor Dragic. Je tist, katerega sem Vam uže dvakrat iz za iste stene zaklical.
Kratki. Kaj ? Vi se hočete še norčevati z menoj, sedaj ko čutite, da ste na vrhu ?
Doktor Dragic. Ne, nikakor ne, gospod, jaz govorim popolnoma resno.
Manica. Da, oče, poslušajte ga!
Doktor Dragic. Jaz menim, gospod Kratki, to: „Novice" in drugo slovensko berilo berite in naučili se boste tudi slovensko pisati, kakor sem se jaz. In ako dovolite, gospod Kratki, ponudim se Vam jaz za učitelja slovenskega pismenega jezika. Ako hočete, učila se bodeva vsak dan.
— 207 -
Manica. Da, da, oče! Oh, to ti bilo lepo, in jaz bi se pri tem tudi kaj naučila.
Doktor Dragic. Da, gospodičina !
Kratki (omahuje ter maje z glavo). Ne, ne, to je nerazumljivo, to ni mogoče!
Marijana. In jaz bi se tudi učila! (Gre proti vratom in tam ji odda nekdo pisemce.)
Doktor Dragic. In potem se Vam ponudi tudi še lepša prilika: namreč čitalnica naša, kjer se sicer ne govori preveč, a vender mnogo slovensko.
Kratki. Kaj — čitalnica! Tako daleč pa vender še nismo! Kaj mislite, v čitalnico bodem hodil ?
Marijana (stopi zopet v sobo). To pismo je prinesla dekla Rahnetova.
Kratki. Kaj, kolega Rahne piše, bode uže zopet kaj! (Odpre in pogleda list.) Da, to je pa zadnji udarec! (Omahne nazaj.)
Marijana. Kaj je vender ? (Vzame list in čita.) „Ljubi kolega, pomisli, naš svetovalec in šef se je vpisal ravnokarmej ude ljubljanske čitalnice. — Kaj bodeš storil ti?"
Doktor Dragic. Ravno tako, kaj ne, gospod Kratki ?
Manica. Da, da, oče, tudi Vi! Oh, to bode lepo, in potem pride pred pust!
Doktor Dragic. Iu moja kadrilja, na katero sem se uže denes angažiral! Vi boste to mogoče storili, gospod Kratki! Kaj ne ?
— 208 —
Kratki. Naj se zgodi, kar hoče. Vse, kar hočete, jaz sem uničen! Vse, kar hočete. Pa le počakajte malo! Ali kaj, če pride čas, ko bode vse to o vrženo in zopet drugače, ko bodo vaša slovenska pisma zopet metali v koš, ko bodo nemški govorili, ko bodemo izostali iz vaše čitalnice ?
Doktor Dragic. Tudi to bodemo pretrpeli in preživeli — mi Slovenci. Mi Slovenci pričakujemo boljših časov za svojo narodnost in vemo, da jih bodemo tudi učakali. Ce m i ne, pa naši vnuki, ki se bodo hvaležno spominjali naše vztrajnosti. Zato znamo in moremo čakati. Trdni smo, trdo kožo imamo, in ako uča-kamo tudi sedemdeset let — mladi na duhu in navdušeni smo še vedno za svoj dom in rod!   Živio!
(Zastor pade.)
III.
Veronika Deseniška.
Tragedija v petih dejanjih.
Igra se leta 1422. do 1424.
Motto : „Tragčdija se tudi nam občta."
Prešeren.
(»Slovenska Talija«, 1886.)
Pripomenek.
Solnčne ljubezni polne dogodbe in tragična smrt Veronike Deseniške so mnogo let zanimale pokojnega Jurčiča, ki je predmete povestim svojim rad zajemal iz domače zgodovine, in delj časa je premišljal, ali naj bi »Veroniki Deseniški" dal pripovedno, ali dramatično obliko. Naposled se je odločil za zadnjo. Toda, žal, lotil se je tega dela, ko je bil uže telesno bolan in dušno potrt in onemogel. Zadnje tedne pred smrtjo svojo je dopolnjeval „Rokovnjače" ter delal to tragedijo, katero je spisal, a ne umetniški zvršil tri dni pred smrtjo svojo. A dasi ima ,,Veronika De-seniška", površno osnovana in naglo pisana ob času, ko je pesnik ležal uže na smrtni postelji, na sebi mnogo tehniških napak, tako da se nikakor ne more imenovati dovršeno delo, vender jo tukaj izročamo Slovencem ter se nadejemo, da navzlic mnogoterim hibam prijazno in hvaležno vzprejmo poslednji dramatični proizvod neumrjočega pesnika.
V Ljubljani, dne 1. vinotoka 1886.
Fr. Leveč.
Osebe:
Deseničar, graščak na Desenicah. Veronika, njegova hči. Janko, njegov netjak. Teta Veronikina. Herman, grof celjski. Fridrili Celjski, sin njegov. Elizabeta, Fridvihova soproga, Soteščan, graščak.
Meta, služabnica Veronikina na Ostrovci.
Strežaji in služabniki.
Vitezi.
Poročnik.
Predsednik sodišča. Sodniki. Zagovorniki. Poslušalci in priče. Ljudstvo.
Prvo dejanje.
Velika soba v gradiči Deseniškem.
Prvi prizor.
Dva strežaja (osnaživša sobo).
Prvi stresaj. Nobene pajčevine je ni več, ko bi zlat penez zanjo dal.
Drugi stresaj. Saj je tudi prej ni bilo. Videla bi jo bila gospodičina Veronika uže Bog ve kdaj. Le stari gospod je siten. Misli, da moramo zmirom delati, ometati, brisati, kjer treba ni. Ko bi le tudi mislil tako natančno plačevati, kakor ukazuje.
Prvi stresaj. Bog ve, koga neki pričakujeta gospod in gospodičina, ko tako uže ves dan tekata v skrbeh in veselji. Vender ne kakovega snubača?
Drugi strezaj. Kaj ti nisem še povedal, koga? Jaz vem. Gospodičina Veronika mi je sama povedala. Celjskega grofa, mladega, pričakujejo, tega, ki ima v Krškem grad, ki bode pa nekdaj tako mogočen kakor mu je oče sedaj.
— 214 —
Prvi strežaj. Celjskega grofa? Kaj je to tako imeniten rod, da je treba tacega letanja?
Drugi strežaj. Celjski grofje ? Ho, ho! To so ti strašno imenitna gospoda! Naš gospod Deseničar je pravi berač proti njim. Kraljem dajejo hčere v možitev, cesarjem denar posojujejo in gradove kupujejo vrh gradov po Hrvaškem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.
Prvi stresaj. Celjski grofje? Tedaj imajo denarja, kakor tisti švepavi mož na gori v pripovedi, ki mu je vrag na strehi tak lonec z zlatom polnil, kateremu je bilo dno utrto.
Drugi strežaj. Skoraj da takisto. Na mernike zlata ne zmerijo, kar ga grofje Celjani imajo, slišal sem.
Prvi strežaj. Kaj misliš, po kaj pride Celjan k nam? Morda ženit se? To bi bil naš gospod študent Janko hud, hi, hi!
Drugi strežaj. E, ženit se uže ne, dejal bi, ker tudi grofje ne smejo več kot edno ženo imeti, a ta mladi Celjski je uže oženjen, zdi se mi.
Prvi strežaj. No, prav, bodeva videla, koliko nam izpod tega bogatega palca pade na dar.
Drugi strežaj. Da, baš! če je večji bogatin, večji je skopuh. Kjer je vrag edenkrat kupček znesel, tam ne jemlje rad strani, na dalje kopiči. Prej ti bode naš stari Deseniški, ki je nasproti Celjanom berač, petico v roko stisnil nego grof.
— 215 —
Prvi stresaj. Berač, praviš. O, ko bi te bil slišal! Drugi stresaj. Palica  bi pela!   Ali je vender berač! — Pojdi, imava še zgoraj razglede. (Odideta.)
Drugi prizor.
Deseničar, Janko (prideta v pogovoru).
Deseničar. To ni nič, pravim, to ni nič! Sedaj celo ne pojdeš nikamor od nas. Tukaj ostaneš! Kam pa misliš, kam si namenjen? Kaj imaš opravka ravno denes ?
Janko. Odjezdil bi za nekoliko dnij v Zagreb. Tam dobim neko knjigo, ki bi jo rad.
Deseničar. Pojdi ti in tvoja knjiga! Ti ostaneš tu pri nas doma. Nisi li pri nas, kakor bi bil doma ? In ravno sedaj, ko pride Celjski grof Fridrih, vender moraš tudi ostati, da se seznaniš ž njim. Veš, to nikdar ne škoduje, znanje z visoko gospodo. Ti pre-moreš tako malo imenja po svojih ljudeh, da je skoro nič, jaz tudi nimam mnogo, vidiš, potem je prava sreča, da imamo priliko, tacega slovečega in bogatega gosta vzprejemati v moji hiši, kakor je Celjski Fridrih. S starim Hermanom sva bila na saboru pač vkupe, ali ne vem, da li me je poznal. Kaj smo mi proti njemu? Kmetje! Velika čast za mene je, da pride in celo, da prej naznani prihod. Sedaj pa, da bi ti strani
— 216 —
hodil? Jaz te moram vender predstaviti kot svojega sorodnika.
Janko. Ce Vi ukažete, da ostanem, ujec, potem ostanem. Ali, da Vam istino povem, ne rad.
Deseničar. A zakaj ne? Boga mi! Menda se vender višje družbe ne bojiš ?
Janko. Bojim se je ne, a veseli me tudi ne, zato bi najrajši za te dni odšel. Ti Celjski niso po mojem srci, naj bodo bogati in velemožni kakor hote.
Deseničar. Kako je to?
Janko. Ošaben rod je, jaz se ne klanjam rad, to veste.
Deseničar. Kdo hoče, da se klanjaš? Grofje nismo, ali plemenitaši smo, pred kralja lehko stopamo.
Janko. Vi ga boste prijazno vzprejeli, ujec, pojde Vam od srca. Meni pa bi na lici čital, da ne spoštujem vse celjske hiše vkupe. Čemu bi se torej ne umeknil, če se smem in morem.
Deseničar. Ali, ljubi moj, kdo bi bil tako nepreviden in bi vse kazal, kar misli? Jaz sem uže tudi mnogo kaj slišal o Celjskih grofih, zlasti o starem. Ta je trd in kamenito srce nosi v sebi. Ali kaj to mene briga? Mogočen je, to vem, in pred mogočnostjo nosi svet hrbet kriv.
Janko. Jaz ga tudi krivim, kadar moram, ali kadar ni treba, ne!
Deseničar. Jaz pa pravim, da je treba, in celo naša dolžnost je. Čuj! Ali nisi še slišal, zakaj Celjski
— 217 —
zbirajo bogastvo, skupljujejo posestvo in se drnžinijo z vladarsko hišo cesarjevo? Zakaj skupljujejo posestvo večjidel pri nas po Kranjskem, po Štajerskem, in se uže sami podpisujejo vojvodi vseh Slovenov? Zakaj iščejo zvez z našimi Prankopani, in banstva Hrvaškega? To ima svoj pomen, ki ga moraš lehko razumeti, če se spominjaš, kako si še kot dečko z menoj vred rad poslušal patra Tiburcija, ko je nam pripovedoval o kralji Samu, o Ljudevitu, Zvonimiru in o druzih hrvaških kraljih, ki so vladali nad našim narodom. Vse kaže, da Celjani tudi na kaj tacega delajo. Oni imajo svojo veliko misel.
Janko. Ravno zato jih ne ljubim. Celjski grofje so presamogoltni, presebični, da bi si mogli velik smoter postavljati, ki bi bil nam na korist, in ne le njim.
Deseničar. Zakaj pa ne obema? Ravno ker so lakomni gospodarstva in bogastva, zato so delavni.
Janko. Potem pa gorje nam in svobodi, kolikor je še imamo, če pride ta rodbina do vrhovnega gospod-stva nad nami.
Deseničar. Svobodo jim hočejo uže sami izviti iz rok tisti, ki za nami pridejo, naj nas le oni državno zjedinijo, dečko . . . No, ti ostaneš doma, pa je!
Janko. Ce zahtevate Vi, ujec . . .
Deseničar. Jaz nič ne zahtevam. Nečem. Pokorščino sem zahteval prej, ko si bil mlajši. Sedaj si svoj gospod. Jaz ti le svetujem. Mislim pa, da moraš sam izprevideti, da je v tem slučaji in zmirom dobro, Če
15
— 218 —
se človek malo zataji, če je uljudnejši v obliki, nego je morda v srci. Svet je uže tak, in ti ga ne bodeš prenaredil.
Tretji prizor. Veronika. Prejšnja.
Deseničar. Dobro, da si prišla. Glej, sedaj ti izročam tega mladega gospoda. Če ga ti ne pregovoriš, potem naj gre.
Veronika. Kaj pa je, oče?
Deseničar. Strani hoče iti.
Veronika. Janko? Po kaj, kam?
Deseničar. Ker mi gosta pričakujemo, hoče on odjezditi. Ravno tako se zdi, kakor bi se koga bal. Reci mu, da mora ostati. Kaj bi bežal? — Jaz grem doli v konjski hlev pogledat, če ima mnogo jezdecih hlapcev s seboj, ne vem, kam bomo konje spravili? Pridi za menoj, Janko, če se odločiš pri nas ostati, kakor je prav. (Odide.)
v
Četrti prizor. Veronika. Janko. Veronika. Ti hočeš oditi? Sedaj, ko grof prihaja? Janko. Hotel sem.   A ker tvoj oče želi, da ne idem, ostanem, zlasti če želiš tudi ti, Veronika?
—  219 —
Veronika. Jaz? To vender uže veš, da mi je vselej ljubo, kadar prideš in če delj pri nas ostaneš. Ali če ne ostaneš rad, če hočeš iti, smeš in moreš iti; jaz te ne zadržujem prav nič.
Janko (s tresočim glasom). Prav nič ? Vse edno ti je, da-li ostanem, ali grem? Potem bi pač moral iti, Veronika!
Veronika. Tega nisem rekla, da mi je vse edno.
Janko. Ampak?
Veronika. Da si ti sitnež, ki besede kolje.
Janko. In sitneža se rada iznebiš, je li?
Veronika. Vidiš, kako zavijaš moje besede ?
Janko. Zavijam? Niso li jasne?
Veronika. Če pa hočeš ravno sedaj oditi, in zato, ker pride k nam gošt, katerega veš, da moj otec rad vidi, in jaz tudi rada vidim, da pride, da vsaj še kakšnega človeka spoznam, kakor očeta, teto, tebe, hlapca Gregorija, in naše dolgočasne kmete : ni li to samo tvoja svojeglavnost? Povej mi vender pameten vzrok!
Janko. Očetu sem ga uže povedal. Jaz sem pro-tivnik grofov Celjskih v srci. Zakaj, tega sam ne vem, ali dobro slutim, da jim prijatelj ne bi mogel biti, čeprav niso taki, kakor sodim, da so. Zato sem se jih hotel ogniti; — to je vse.
Veronika. Vse? Ali, dragi bratranec, modro in pametno to pač ni. Ti si učen, čitaš latinske in grške knjige, ali razlike mej ljudmi, kakor so, pa vender ne
15*
— 220 —
ločiš, vidi se mi. Premisli vender, bratranec Janko, koliko se Celjski grofje brigajo za to, ali smo jim mi prijazni ali ne, moj oče, ti in jaz, mi, ki vse svoje kmete z ednim klicem skozi to-Ie okno lehko na tlako skličemo, a oni grofovi, katerih slava gre čez vse dežele, v tuje kralje in cesarje. Čemu bi jih potlej ti sovražil ?
Janko- Ali se brigajo za me, ali ne, ali so bogati, ali ne, to mi je vse edno. če imam jaz za se to, kar mi je treba, ne pogrešam Celjskih grofov, in ne iščem jih.
Veronika. To je ponos, ali —
Janko. Ponos beraški, bočeš reči.
Veronika. No da, razžaliti bi te ne mogla, ko bi tako rekla, saj velja tako meni sami, kakor tebi, oba nisva bogata ni mogočna. Ali, povej mi prav po pravici, da-li ga res ne zavidaš, Celjskega grofa, za njegovo bogastvo, ime, čast, sijajnost in slavo ?
Janko. Ne, zakaj bi ga zavidal ?
Veronika. Jaz pa !
Janko. Zavist je greh, slabost, neplemenita lastnost, a ti jo priznavaš z nekakim ponosom.
Veronika. Pričakovala sem od svojega gospoda bratranca tako strog odgovor. Ali, dragi moj, moja zavist ni pregrešna, vsaj jaz ne čutim čisto nič slabe vesti zaradi nje. Jaz namreč nikomur ne zavidam sreče tako, da bi mu jo vzela in sebi pridržala. Naj bodo drugi srečni, kakor jim Bog da, sama jaz bi
— 221 —
tudi rada bila. Dragi naj imajo bogastvo, a jaz bi ga tudi rada imela. Da je ubožnost sreča, bogastvo pa nepotrebno, tega ne morem verjeti, jaz ne, Oče pravijo: „Stari plemenitaši smo, pred kralja lehko stopamo!" In ti praviš tudi tako, ne li? A ko sem bila v Zagrebu, hodila sva z očetom peš iz cerkve, drugi plemenitaši so se v lepih vozeh vozili. Jaz sem imela mej mladimi najslabšo obleko, druge so bile polne zlata. Vidiš in to je neprijeten čut, naj vidva z gospodom patrom Tiburcijem rečeta, kar hočeta. Zakaj bi si jaz ne smela želeti, kar vidim, da druge imajo? Oh, in še take, ki ne vedo, kako srečne so, ko imajo vsega in morejo zmirom mej ljudi priti! Mi pak moramo v tem oddaljenem gozdu skoro vse leto biti sami, malokdaj se kak boljši človek oglasi. A še tačas ti ni prav !
Janko (žalosten). Prvič te slišim tako govoriti, Veronika!
Veronika, Nadaljevanje pride drugič. Oče ti je rekel za njim priti. Idi! Zakaj, da bi odšel, tega ue pustim, strogi gospod bratranec!
Janko. Ce me pošiljaš strani, moram iti. (Odide.)
Peti prizor.
Veronika (sama). Dober človek, ta naš bratranec Janko, res dober človek, ali grozno dolgočasen!   Dober mož, pošten,
— 222 —
mehkega srca, moder, vse res, ali dolgočasen! Jaz pač vem, da on name misli, da me bode prosil, naj bi mu bila žena. A bojim se skoraj tega. Dolgočasno življenje! Vender bi bilo bolje, ko bi prišel pome tako kak lep, bogat, vesel, in kak veljaven mej svetom! A kdo bode prišel k nam v to pustinjo? (Gleda se v zrcalu.) Pa bi vender lehko prišel. Grda res nisem.
Šesti prizor.
Veronika. Teta.
Teta. Kaj delaš tu? Gosti utegnejo priti, a ti nisi še preoblečena.
Veronika. Oh, imam li pravo izbiro, da bi se mogla preoblačiti!
Teta. Zahvali Boga, da ti je dal lep obraz in lepo rast, kateri ni treba z drago obleko pomagati, da se more ljudem pokazati. Sicer se pa tudi nimaš pritožiti. Dosti jih je, ki so tudi plemenite, a se ne morejo niti tako pohvaliti kot ti.
Veronika. Teta.' Kakšen pa je ta mladi Celjski grof Fridrih, ste li slišali o njem?
Teta. Lepi možje so ti Celjski. Močni in veliki junaki. Ali kaj te to briga? Ne bode te snubil ne! Oženjen je uže, mladega je oče ženil pri Frankopanih v Modrušu.
Veronika. Ima lepo ženo?-
— 223 —
Teta. Domišljam se, da mi je pripovedoval krošnjar-kupec to zimo, da ni lepa, ni zdrava. Zakon jima ni srečen. Ali ljudje govore mnogo, kar ni res. Bog ve kako je.
Veronika. Ubogi mož, lep je in bogat, sloveč in veljaven, a ima tako ženo, da srečen ni. To je čudno! (Na dvorišči se čuje rog.)
Teta. Tukaj so!
Veronika. Ob, in jaz še preoblečena nisem. Teta, pojdite z menoj, pomagat mi.
Teta (pri oknu). Pet, šest, sedem konj je na dvoru.
Veronika. Tir seru pridejo, pojdi strani. Teta. Uže gredo. (Obe odideta na levo.)
Sedmi prizor.
Grof Fridrih Celjski, Deseničar, Soteščan (pridejo od desne).
Fridrih. Ne trudite se, gospodar, ne ostanemo dolgo na Vašem domu. Samo mimogrede smo Vas po-setili, da pogledamo, kje in kako imate svoj stan in kakovo vino hranite v kleti za dobra štajerska grla. Poleg tega lehko tudi slišimo, kdaj mislite hčer mo-žiti, kdaj nas boste v svate vabili, ker svet govori, da Vam je Bog dal, ali da Vam je raj niča žena porodila lepo žensko dete. Kje jo imate ? Staro rdeče vino, pa mlado belo dekle — temu smo vselej prijatelji.
Deseničar. Precej bode oboje tu. —Ivan! A,moram sam iti!
Fridrih. Najprej vina, potlej hčer. Soteščan. A za me bi bilo narobe bolje. Deseničar. Precej, gospoda! (Odide.)
Osmi prizor.
Prejšnja (brez Deseničarja).
Fridrih. No, sedaj smo tu. Sedaj mi povedi, zakaj si me prosil, naj storim ta pot? Zanimljivega tu na Desenicah, v tem hrvaškem plemenitaškem brlogu, ne nahajam nič posebnega. Najbrž bode še vino kislo, ki ga prinese, in tisto dekle, katero hvališ, bode tudi kaka navadna prikazen, kakor jih na kupe doli v dolini purane pase. Tedaj zakaj si me gnal sem?
Soteščan. Vem, da je bilo drzno, da sem te prosil: pojdi z menoj, ali prav za prav, pojdi, da grem s teboj v Desenice. Toda ti si mi obljubil, da mi edno prošnjo izpolniš, in polovico si je uže izpolnil, polovico pa te sedaj prosim, da jo še izpolniš. — Reci temu staremu Deseničanu, naj da svojo hčer k tebi na dvor v Krško, da stopi kot plemenita gospodičina v službo tvoje gospe. In sicer tako ga pregovori, da jo bode dal precej sedaj z nami. Ce nehče drugače, naj nas spremi sam, a tebi, ki si oženjen, zaupa jo uže lehko.   Stori mi to,
— 225 —
in jaz ti grem kacega sovražnika zabost, kadar spi, ali kar ukažeš, ti storim.
Fridrih. Kaj vraga? Tedaj po deklico smo prišli v to raztrgano gnezdo?
Soteščan. Da. Ali čuj, ti moraš reči, da tvoja gospa želi, naj pride v njeno službo, kjer se mnogokaj nauči, drugače ne bi bilo morda nič. Tega ne sme nihče slutiti, da sem te jaz nagovoril. Kadar je eden-krat pri tebi v Krškem, potlej se bode uže izhajalo kako tudi iz te laži.
Fridrih. A kakšne namene imaš ti pri tem, stara lisica ti?
Soteščan. Ženiti se hočem, in ta deklica mi najbolj ugaja.
Fridrih. Ti ženiti?
Soteščan, Misliš, da jaz res nimam nobenega razuma za žensko lepoto in zakonsko srečo? Da, ta deklica mi je všeč. V Zagrebu sem jo ondan videl, in rekel sem, ko bi to dobil, pa se oženim tudi jaz.
Fridrih. No, to je pač navadna stvar: vprašaj njo in očeta, ali te hočeta za moža in zeta, in vse je pri kraji. Ti res nisi več posebno mlad, ali imaš Sotesko, ki je vender vredna devet Desenic, torej starega uže predobiš. Za dekleta pa zberi nekoliko lepih besedij, če ti jih je še kaj ostalo, in če si kdaj znal ženskam slepariti. Kaj je bilo treba mene pri stvari? In kaj je treba, da jo jaz vabim v službo k svoji ženi?
— 226 —
Soteščan. Prav treba je. Jaz bi si pač upal s starim naglo na čisto priti, ali z dekletom pa vender ne gre tako brž. Tako daleč, kakor je sem na Dese-nice, vender ne morem hoditi. Zato bi jo rad imel pri tebi na Krškem. To sem uže slišal, da ni dober pot pri ženskah precej strmoglav z ženitvijo v izbo priti. Počasi se me mora privaditi. To pa je le mogoče, če mi mojo prošnjo izpolniš in jo s seboj vzameš. Z možmi se mi je lehko dogovoriti brž, toda s tako neumno malo gosko mi jezik ne gre.
Fridrih. Da, veš ti prijatelj, mnogo je, kar terjaš. Kar precej s seboj vzeti jo! To je težava. Moja žena je velika sitnost. Nič ji ni prav.
Soteščan. Če ne moreš, pusti! A glej, stari gre,
pazi.
Deveti prizor.
Prejšnja. Deseničar (s služabnikoma, ki nosita vino).
Deseničar. Kjer pri nas ni človek sam, tam gre narobe. Oprostita, gospoda, da sta morala delj čakati, negoli treba. Moji sluge bi mi bili skoro večji sod vina po kleti izpustili.
Fridrih. Potem bi bilo to pomenilo, da smo mi nesrečo prinesli Vam na dom.
Deseničar. To pa ne. Sreča ali nesreča je v božjih rokah. — Prosim, vino je tu! Dobro došli, še eden-krat!   A sedaj nobene besede več o tem, da bi uže
_ 227 —
takoj odšli. Dolgo uže se mi ni pripetilo, da bi bil mogel tako odličnega gospoda pod svojo streho pozdraviti. Zatorej ustrezite mi in ostanite vsaj edno noč!
Deseti prizor.
Prejšnji. Veronika.
Deseničar. Evo, tir prihaja moja hči. — Glej, Veronika, gospod mladi grof Celjski, pozdravi ga v našem domu. Gospod je bil prej tako ljubezniv, da je po tebi vprašal takoj, ko je prišel, čudil sem se le, kje tičiš, da te ni voščit »dobro došli" njemu in če-stitemu njega družniku, gospodu iz Soteske.
Veronika. Gospod grof, in Vi gospod, prosim bodita prepričana, da znamo ceniti veliko čast, katero ste nam skazali s svojim pohodom.
Celjski. Hvala, gospodičina! Daleč je do Vaših Desenic, in pot ne najlepši; ali ko bi bil uže prej vedel, da v tem kraji cveto tako krasne cvetice, ne bi bili šele denes prvič tukaj, prej bi bili prišli.
Veronika. Veseli me, če Vam sploh kaj ugaja pri nas, čeravno ste morda le nekaj lepega rekli, kar se navadno ne misli v vsi istini. Bala sem se in bojim se še, da boste razloček mej našim domom in mej svojimi navadnimi krogi le preveč čutili. Ali, ako Vas ne pogostimo tako dostojno, kakor bi radi, volja naša ni kriva.
— 228 —
Fridrih. In prijazna volja od Vas, lepa gospodičina, nam je ljubša nego vsaka druga sijajnost.
Deseničar. Cuješ, Veronika, gospoda hočejo uže denes odhajati. Reci jim tudi, naj nam store veselje in vsaj edno noč pod našo streho spe in nam ne od-neso hišne sreče.
Veronika. Oče misli narodno vero, da gost, ki srečo prinese v hišo, ostane vsaj od zahoda do vzhoda solnea. Zato se moram strinjati z njegovo prošnjo.
Fridrih. Za vabilom pak mora prihajati vabilo. Kako, ko bi mi Vaše vabilo vzprejeli, boste li Vi, gospodičina, potem posnemali nas v poslušnosti in našega vabila ne zameta vali, kadar Vam rečemo: pridite tudi Vi k nam v naš dom in prinesite srečo s seboj ?
Veronika (osuplo veselo). Jaz ?
Fridrih. Da, Vi! Glejte, mi smo A7am pokorni, mi ostanemo pri Vas, midva in najini spremljevalci doli. In najbolje je, da precej vidimo, ali nam hočete tudi Vi ednako z ednacim povračevati, ali pa samo terjate, dajete pa ne. — Moja žena Vas vabi, da za nekoliko mesecev, kolikor Vas bode ravno volja, stopite mej njene plemenite gospodičine. Ni treba misliti, da je to kakšna poniževalna služba, Vaše vrstnice so vse iz dobrih rodovin. Ona je slišala o izredni Vaši lepoti, in jaz vidim, da je več kot resnico slišala, in želi si Vas imeti poleg sebe. Hočete ? In oče ? Menda ne bode protiven?
— 229 —
Soteščan (zase). Prej ni hotel obljubiti, a sedaj se mu mudi! Sumnjivo! Naposled njemu samemu ugaja. Vencler pomagati mu moram. (Na glas.) Gotovo bode tudi gospodar Deseniški takoj izprevidel, da je njegovi gospodičini hčerki le na veliko korist, ako more nekoliko časa mladosti preživeti v tako izbornem krogu, kakor ga ima gospa grofica Elizabeta okolo sebe. Ta čas ji mora kot čas učenja in zabave vse življenje ostati v prijetnem spominu. Hčere iz prvih rodbin plemstva celega Štajerja, Kranjskega in Hrvaškega z veseljem poslušajo podobna vabila na dvore prihodnjega celjskega starogrofa.
Deseničar. 0, meni je čast, zelo ljubo, velika čast, samo če ona hoče. Greš?
Janko (ki je bil mej zadnjim tiho prišel). Ne hodi!
Veronika. Poj dem!
Fridrih. Dobro.
Janko. Ne hodi!
Fridrih. Kaj hoče ta?
Veronika. On nima tu ničesar hoteti.
Janko. Ničesar ? Naj ti ne bode nikdar žal! (Odide naglo.   Ko drugi čude se gledajo za njim, pade zagrinjalo.)
Drugo dejanje.
Fridrihov grad v Krškem.   Pred vežo vrt.
Prvi prizor. Herman. Soteščan.
Herman. Kaj praviš? Moj sin, Fridrih grof Celjski, resno zaljubljen? Ta beseda se mi preneumno glasi. Saj vender ima uže sam sina, ki bode skoro divjega konja osedlal, pa mi pripoveduješ, da je zaljubljen? Ti pač misliš le, da ima kake navadne opravke s katero žensko, za kar se jaz ne brigam. Mari naj mu s šibo za hrbtom stojim?
Soteščan. Ne, milostni gospod grof, jaz nisem mislil kake navadne lehkomiselnosti, temveč prav resno razmero, ki more škodovati njemu in rodbini Vaši, ker deklica je plemenita, ki jo ima tu v hiši in ki gori zanjo: hči gospodarja z Desenic. Hrvaški mali ple-menitaši utegnejo hrup zagnati, če slišijo, kaj se tu govori o razmeri oženjenega moža do plemenite hčere, katero je grofica vzela na svoj dvor.
—  231 —
Herman. Plemenita deklica? Z Desenic? To je nekaj druzega.
Soteščan. To sem jaz tudi mislil. Zato, samo iz ljubezni do Vaše slavne hiše sem si dovolil izprego-voriti.
Herman. Vprašal sem te, in dolžnost je tvoja, dokler si v moji službi, da meni poveš vse, kar veš. Kadar mene ne bode, tačas služi Fridrihu. — Tedaj stari Hrvat ima lehkomiselno lepo hčer?
Soteščan. Lepa je, a lehkomiselna ne. Vrlo dekle je, ponosno in gotovo- še nepokvarjeno. Ravno zato je pa tem nevarneje, da se grof Fridrih zaljubi v njo, ki je uže oženjen, ko bi se deklica vender prav lehko dobro možila.
Herman. Mari bi jo ti vzel?
Soteščan (v zadregi). Jaz?
Herman. A tako! Sedaj umejem. Ni le tvoja skrb za moje in mojega sina dobro ime, kar govori iz tebe. Vender, to je vse edno. Prav praviš vender, da to ne gre v račune moje hiše. Zena Fridrihova je bolna, utegne umreti, in potem ne bi bilo dobro, da ima tako mlado dekle pred nosom, ki je z Desenic doma. Uže vem, kaj imam storiti. Ti pa pojdeš z menoj za nekaj dnij. Kesneje lahko greš na Desenice in snubiš. Deklica ne bode niti dva dni več v Krškem. Skrbi, da bodo konji osedlani, mi odjezdimo.
Soteščan. Precej, gospod!— Tu gre grof Fridrih ! Prosim, mojega imena ne imenovati v tej stvari. (Odide.)
—  232 —
Drugi prizor.
Herman. Fridrih.
Herman. Veš ti, Pric, da sem zopet s teboj prav nezadovoljen, prav popolnoma nezadovoljen?
Fridrih. Smem li vprašati, zakaj, oče? Jaz se ne spominjam, da bi bil kak Vaš ukaz prelomil, ali s čim družim zaslužil Vašo nemilost.
Herman. „Ne spominjam!" Ti se pač zmirom premalo spominjaš, kdo si, ali kdo imaš biti. Ne da bi gledal kakor jaz in vsi naši predniki, kako bi po-veličal čast imena Celjskega, tekaš, kakor slišim, še zmirom na ženskami okolo kakor osemnajstleten go-lobradec, ki ne ve še, kaj je ženska.
Fridrih. Ravno v tem oziru nisem zadnje čase nič grešil, oče! Rad bi vender vedel, kdo me je zopet obrekoval pri Vas?
Herman. „Nič grešil?" Kdo se briga za tvoje grehe v tem oziru. Greši, kolikor hočeš, samo škandala ne delaj svojemu imenu. Ce iščeš ženskih, ne manjka ti jih. Jaz mislim, da v tvojih letih bi vender uže lehko prišel do izprevida, da je edna taka, kakor druga. Zato ne sezaj tja, kjer se ljudem v zobe vržeš in svojemu imenu, meni in sebi škoduješ. Tega ne trpim, slišal?
Fridrih. Da, ali jaz res ne vem, kaj so Vam zloreki ljudje napovedali? Jaz nisem nikamor sezal, da bi se ljudem v zobe vrgel.
>
—  233 —
Herman. Tako! In tti v gradu imaš neko dekletce z Desenic.
Fridrih (v zadregi). To? To dekletce je pri moji ženi v službi.
Herman. Ha, in ti se celo zardevaš, ko mi to pripoveduješ, kakor kaka devica?Te vrag!To je Celjan, to moj starejši' sin? Kaj treba zaradi kake služkinje zardeti se pred menoj ? Meni se zmirom bolj zdi, da si še dečak, ne mož.
Fridrih. Oče, ne govorite tako!
Herman. Molči! Še smo mi gospod! V službo svoje žene pa jemlješ lehko druge deklice, ne hčera hrvaškega plemstva, kateremu se je nam najmenj treba zameriti, sosebno ne hrvaških hčera, ako niso le na službo tvoji ženi, nego tudi tebi, česar Deseničar ne bode mirno trpel, kadar zve. Sicer se pa tebi ni brigati za gospodičine, ki so v službi tvoje žene.
Fridrih. Ali, oče, jaz Vas zagotavljam, da je dekle od moje strani in od vsake še čisto, kakor . . .
Herman. Pej! Kaj je meni treba tega zagotovila? Kaj je meni mari čistota ali nečistota vseh hrvaških devic, ne le Deseniške. Hrupa nečem, škode nečem, naše ime hočem, da varuješ. Zato čuj ! Tega dekleta mi imaš njenemu očetu nazaj poslati, in sicer precej, dokler ves svet ne začne tako govoriti, kakor uže nekateri govore. Da ti tvoja žena ne zadoščuje, to mi je žal, ali kriv si tudi sam, čemu si se šel tako mlad ženit, jaz te nisem silil, da se ženi precej, lehko bi
16
— 234 —
bil par let potrpel; jaz sem ti dovolil le, ker si edno Frangepanko izbral, in ker sem mislil, da se mladi ljudje tem prej spametujejo, čim prej se oženijo — da nehajo za druzimi letati. To se ve, samo za to, sicer vem, da žena pameti ne da. Živi kakor hočeš, ali tako ne, da bi se ime grofa Celjskega, Ortenburškega in Zagorskega glasilo kot strašilo plemenitaškim očetom mladih hčera. Svet je uže tak, jaz mu nisem delal načel, mnenj in predsodkov. A ima jih, in ravnati se mora po njih ravno tako prvi magnat v cesarstvu — in to imaš biti tudi ti — kakor zadnji Zagorski slivar. Zatorej ponavljam: to dekle iz hiše! In sicer čim prej tem bolje.
Soteščan (se vrne). Gospod, osedlano je.
Herman (Soteščanu). Pridem! (Fridrihu.) Tedaj ne pozabi, kar sem ti ukazal. Glej, tu prihaja tvoja žena. Priporoči me, jaz se ne utegnem poslavljati pri nji. Soteščan me spremi. (Odide.)
Tretji prizor. Fridrih. Elizabeta.
Elizabeta. Ni li ravnokar oče uže odšel od tebe ? Fridrih. Kdo pak!
Elizabeta. Tako naglo nas zapušča? Niti nisem govorila dosti več kot dve besedi ž njim. Tako ga puščaš strani ? 0!
—  235 —
Fridrih. Teci za njim, če mu imaš še kaj tožiti.
Elizabeta. 0, mnogo bi imela še!
Fridrih (zbadljivo). Zoper moža, zoper mene, ne li? Za hrbtom tožiti, smešno ljubosumnost prodajati, da, za to si, za drugo ne. Ali, ne svetujem ti, v tem početji nadaljevati, kača!
Elizabeta, Fridrih! Moj Bog, kaj je zopet! Kako si mi zopet krivičen! Niti besedice nisem o tebi govorila, nikar pa tožila te, da-si, moj Bog, bi imela tožiti dovolj. Uže ne vem, kdaj si govoril z menoj kakor z ženo; uže ne vem, kdaj bi bila iz tvojih ust slišala kakovo ljubeznivo besedo. In niti moje solze te niso genile, niti niso prošnje pomagale, da me imej vsaj kot mater svojega sina edinca v čislih. Od dne do dne si osornejši in trši z menoj, in ko bi mi ne bilo za tvoje in sinovo dobro ime, davno bi te bila zapustila in k materi bežala v Modruš, kjer niso mislili, da more Frangepanova hči priti plemenitemu soprogu v oblast, ki bode tako ž njo postopal, kakor ti z menoj. (Jokaje.) Da, pač bi imela vzrok tožiti ne le tvojemu očetu in svoji rodbini, temveč vsemu svetu; ali dozdaj tega nisem. (Jezno.) A odslej pa hočem res začeti tožiti, res, ne le očetu, vsacemu! Dozdaj pa nisem, in denes nisem nobene besede o tebi govorila z očetom.
Fridrih. In kako, da mi je očital podobno kakor ti, da sem (spakuje se)   „premalo ljubezniv s teboj."
16*
— 236 —
Elizabeta. To ti je očital ? Bog ga ohrani, nisem vedela, da ima toliko čuta do mene. Ali govorila jaz o tem ž njim nisem. Po tem tacem so uže družina zapazili, kako ravnaš z menoj, in (jokaje) poleg trpljenja imam odslej nositi še sramoto zaničevane gospodinje, in naposled me bodo še tvoje dekle strani podile z doma mojega sina.
Fridrih (pozorno). Moje dekle? Katera pa je uže poskusila strani poditi Vas, grofica?
Elizabeta (ponosno). Poskusila ? Uže ? Ne, tako daleč ni še prišlo, hvala Bogu ! In ko bi, sme si biti moj gospod soprog v svesti, da grofica Elizabeta Fran-gepan ve, kaj bi imela v tem slučaji storiti.
Fridrih. V vodo skočiti?
Elizabeta. Ne, tega veselja ti ne naredim še! — A potrpi vender, saj dolgo ne more trajati z menoj, skoro bodem morala prostor narediti tebi in potem bodeš lehko dal mojemu sinu mačeho.
Fridrih. Ko bi te bil le kdaj slišal še brez očitanj govoriti!
Elizabeta. Da, da, jaz sem kriva, sama jaz, moram biti. (Odide.) ^_
Četrti prizor.
Fridrih (sam,) Ona ni govorila z očetom, to vidim. Povedal mu je Soteščan. Stari kozel, jaz ti uže posvetim. Za take ljudi take deklice ne rasto. Ne bodeš je imel niti
— 237 —
s tem rovanjem. Najprej mora biti moja, potem da vidimo dalje. — In uže sedaj očetov ukaz, naj jo dam iz svoje hiše? Vender se ne morem odločiti, da bi poslal to deklico izpred očij. Oh, zakaj mi usoda ni take žene naklonila, zakaj sem dobil to, katero imam, ki ne morem ni eden dan več vesel biti poleg nje. Kakšen razloček mej Veroniko in to stvarjo, s katero sem souprežen! Ko sem jo jemal, mlad tepec, nisem znal razločevati ženske sploh od ljubljene in ljubeče. Sedaj poznam veliki razloček, a prepozno je! (Obstane.) Prepozno? Meni prepozno, ki bodem vender prej ali slej starogrof Celjski? Čemu mi je oblast, čemu bogastvo mojega očeta in roda, če moram brez sreče, brez ljubezni ženske, katero si srce izbira, odrekati se uživanju, po katerem mi duša najbolj hrepeni ? In vender, očetovo voljo moram izpolniti. Vsaj po besedi. Izpod strehe! Izpod te strehe pod drugo. Tako naredimo. Pa kam? — Kam na pristavo! Tam ostane skrita, in tam morda še lože dosežem, kar želim. Očeta moram za nos zvoditi. Dekleta pa ne dam. Ha, tu prihaja sama . . .
Peti prizor.
Veronika. Fridrih. Veronika. Vi tu, gospod?
Fridrih. Zakaj ostanete tako daleč od mene, ali se me bojite? Pridite bliže, gospodičina! Ali sem Vam tako zopern, da se me celo ogibljete?
— 238 —
Veronika. Bojim? (Stopi mu bliže.) Zakaj bi se Vas bala, saj ste bili vender zmirom dober z menoj. Samo . . .
Fridrih. No, kaj . . . samo?
Veronika. Vi, gospod, ste mi hoteli nekaj ukazati ?
Fridrih. Ne, gospodičina, Vi ste hoteli nekaj druzega reči. Govorite: dober sem Vam bil zmirom, samo . . . ? Kaj samo?
Veronika (sramežljivo.) Samo, da ne smete zopet tako začeti govoriti, kakor mi govorite, kakor ni prav, kakor veste, da Vas jaz poslušati ne bi smela.
Fridrih. Ne smem ti povedati, da se mi srce od veselja smeje, če te vidim, deklica ? Ne smem ti več povedati, da te ljubim, da te samo to prosim, naj te vsaj ljubiti smem; ne smem ti povedati, da sem šele potlej, ko sem tebe, deklica, ugledal, zavedel se, kaj je ljubezen, kaj najvišji čut v človeku ? Moja zlata, ti edina, ki si mi vse srce izpolnila, prepoveduj mi, ljubiti te, reci mi, da je greh, reci, da me ne ljubiš, samo daj mi, da te vidim pri sebi, da si mi blizu, zakaj brez tebe sedaj živeti več ne morem in nečem. Jaz nimam druge sreče, nego upanje, da bodeš ti moja ! In da bi ti tega niti povedati ne smel? Ne bodi tako neusmiljena, ne terjaj tega!
Veronika. Ali, ko bi gospa grofica to slišala, kar govorite, ne bi govorili Vi —
Fridrih. Ne spominjaj nje! Nesrečna je bila tista ura, ki je naju zvezala. Ona zame nima čuta, jaz ne
zanjo. Razloček je bil mej njo, uže ko je bila mlada, in mej teboj, kakor si sijajna in lepa tu pred menoj, razloček, kakor mej solncem in nočjo. Nikdar ni čuta imela zame, a jaz sem sebe motil le od kraja. Prej, dokler tebe nisem vedel, nisem vedel, kaj bi bila zame največja sreča, sedaj šele vem, ali brez tebe doseči ne morem: da bi me ti ljubila, ti deklica edina! Druzega ne želim od tebe nič, nič hudega, nič več kot ljubezen, , in ta ni greh. Kako more greh biti, kar je najblažjega v nas, kar nas povzdiguje in osrečuje? Ne veruj in ljubi me vsaj malo tudi ti!
Veronika. O, Bog, nehajte! Ko bi kdo naju slišal?
Fridrih. Sliši me samo ti, in pride še srečni dan, ko bodem jaz sam vsemu svetu smel radostno zaklicati, kar sedaj jedino tebi povedati smem: da si moja kraljica!
Veronika. Sladke so besede Vaše in omamljive, a vender ne smela bi jih poslušati, morala bi bežati strani.
Fridrih. Ne hodi strani! Poslušaj me! Stori mi to, kar te bodem prosil, če ne, me uničiš. Ce greš ti od mene, od nas strani, da te jaz ne vidim več, jaz bi od ljubezni do tebe izgubil um!
Veronika. Jezus! Saj jaz nisem hotela iti strani iz grada, le tu, le sedaj od Vas, ker glava mi je polna, ne morem vsega . . .
Fridrih. Glava ti je polna? Srce ti je polno, ti me ljubiš tudi, o, reci mi to, le edenkrat!
- 240 —
Veronika. Ne smem.
Fridrih. A resnica je. Taji jo, da le je resnica!
Veronika. Pustite me samo, srce mi prekipeva.
Fridrih. Pustim te samo. Samo še edno ti povem. Če me ljubiš, če hočeš, da bodem mogel kdaj zvati te pred vsem svetom svojo, pripravi se iti še denes z menoj na drug grad, k dobrim ljudem —
Veronika. Moj Bog!
Fridrih. Nič hudega ni to. Le da so uže ljudje izpazili mojo ljubezen do tebe, a to ne sme biti.
Veronika. Potem moram strani! Domov!
Fridrih. Domov na Desenice, ne! Tam si zame izgubljena. Jaz hočem, da si blizu mene. Z doma sem te vzel, ker si mi srce vnela, ko sem te ugledal, -če se povrneš tja, zdi se mi, kakor bi bila zame izgubljena. Hočeš ostati tam, kjer jaz želim? O, reci mi to, da hočeš!
Veronika. Hočem.
Fridrih, Hvala ti, deklica zlata, hvala ti! Kar precej grem ukazat, da se napreže in sam te spremim. (Odide.)
Šesti prizor.
Veronika (sama).
Kaj sem rekla? Kaj sem obljubila? Da grem, kamor hoče, na konec sveta ž njim ali za njim, kamor on želi, ki ga ljubim?   Ne, tega nisem rekla.
— 241 —
A, res je, šla bi! Uže ne vem, kaj govorim, kaj mislim, kadar ga vidim. Kako blago srce je v njem, in kako je nesrečen! Ko bi ga jaz mogla in smela tolažiti! Zvezan mi je jezik, kadar govori z menoj. Govori z menoj, in kako! Svojo kraljico me je imenoval! (Tiho.) In kadar ona, ki je ne more, in ki je bolna, umrje, vzel me bode za ženo, jaz bodem grofica Celjska! Bog! Jaz grofica! On me ljubi močno. Njegove besede so tako srčne, tako ljube, kakor jih z mano siroto noben človek še govoril ni, nobeden človek še ne tako srčno in ljubo, odkar mi je moja mati umrla. — Moja mati! Kako mi nje spomin na misel prihaja? Kaj bi ona rekla. Strani! Strani od tod! Greh je, kar poslušam, kar mislim, kar upam, da, strani od tukaj grem, domov!
Sedmi prizor.
Veronika. Janko.
Janko. Zdravo, Veronika, lehko sem te našel in še samo.
Veronika. Janko !
Janko. Nepričakovan, to vem.
Veronika. Kakor od Boga poslan o pravem času.
Janko. Kaj ti je? Kako si bleda, in kakšne so ti oči! Povedi mi, ali ti je kdo kaj zalega storil ? Sedaj
— 242 —
sem jaz tu, in kdor te je razžalil, ta ima z mojim jeklom izpoved. Govori!
Veronika. Nič ni, nič. S teboj grem domov, k materi, ne k materi, mrtva je, k očetu, k vam, tu ne smem več biti.
Janko. Kdo te je razžalil?
Veronika. Nihče, le strani pojdiva, domov!
Janko. Taka, kakor si, brez vsega, kar imaš s seboj ? In brez slovesa ? Meni se zdi, da ti je nekdo krivico storil, ko si tako naglo želiš strani. To me sicer od srca veseli, da se vrneš z menoj domov, in očeta, ki je nekoliko bolan, bode tudi veselilo, če prideš. Predolgo si uže mej to ošabno gospodo. Ali, če te je kdo razžalil, lehko mi ga imenuješ! Mari je grof Fridrih sam?
Veronika, Nihče ne, on najmenj, on mi je dober, o, on posebno.
Janko. Sovražim ga! Sovražim ga še bolj, če ga ti hvališ. In sedaj sem pripravljen, de greš z menoj, precej in kakor si, brez slovesa. Z ljudmi v tej hiši se mi mrzi govoriti. Pojdi!
Veronika. Postoj! Le majhen spomin si vzamem in pridem za teboj. (Odide.)
— 243 —
Osmi prizor. Fridrih. Janko.
Fridrih (ki je uže prej v ozadji skrivaj prišel in zadnje besede slišal). Tako tedaj! Sovraži me, ta hrvaški mali vitez, vlastelin sedmih sliv! Sovraži mene, grofa Celjskega ! Kaka nesreča zame! In gospodič je prišel meni natihoma in brez slovesa deklico iz hiše jemat. Tir bi imel pa morda še kdo kaj govoriti, ne ?
Janko. Prišel sem kragulju golobico iz gnezda otet.
Fridrih. A predno jo otmeš, da bi jo nesel v umazano gnezdo, kjer si se kukavica ti sam izlegel, hoče kragulj še svojo besedo govoriti. Kakor se mi hitro od mojega posestva pet milj daleč ne izgubiš, dam pse nate naščuvati in pošljem hlapce z bičem na tvoj hrbet!
Janko (potegne meč). Le strahopetec žuga s hlapci, brani se!
Fridrih. Kaj, slivar ima meč tudi za kaj druzega, nego za igračo?
Janko. Za grofovske lopove !
Fridrih (tudi potegne meč). Ti kmet!
Janko. Pokaži, da se znaš z železom tako braniti, kot z jezikom dekleta zapeljavati! (Boj.)
— 244 —
Deveti prizor.
Veronika. Prejšnja. Potem sluge.
Veronika. Za Boga, kaj je to ? Janko, stoj! Pusti ga, Janko! Gospod grof! (Hoče se vreči mej bojevnika, v tistem hipu Fridrih ranjen pade.)
Janko. Beži z menoj, tam prihajajo ljudje!
Veronika. Ranil si ga! Kri mu teče.
Janko. Pojdi, časa ni!
Veronika (poklekne pred ranjenim Fridrihom na kolena).
Fridrih (vstaja). Angelj! Ne zapusti me ti, glej, kri za tebe!
Veronika. Jaz sem Vaša, o, Bog, kri zavoljo mene! (Janku, ki jo je prijel za roko.) Strani! Nečem ! Jaz ostanem pri njem!
Janko (odskoči). Torej je vender vse res! Izgubljena !
Fridrih. Primite ga, ta me je z mečenr ranil, ste li slišali! — Veronika!
Strežaji. Primite ga, primite!
Janko (z mečem braneč se naglo odhaja.) Živega me ne boste imeli, vi psi!
(Zagrinjalo pade.)
Tretje dejanje.
Velika soba na gradu Ostrovoi.
Prvi prizor.
Veronika. Meta. Veronika. Pojdi sem bliže k meni, vprašala bi te nekaj.
Meta. Kaj?
Veronika. Ne smeš pa nikomur nič omeniti.'
Meta, Vender nisem tako jezična! Kar meni zaupate, gospa grofica, to je kakor zakopano.
Veronika. Ne imenuj me gospa grofica; reci mi samo gospa. (Zase.) Oh, nekdaj sem bila srečna v mislih, da bi mogla biti grofica, sedaj, ko sem, bojim se tega in nekako mi je pri srci, kakor bi ta čast ne prinesla sreče, kakor bi mi to visoko ime ne pristojalo.
Meta. Kaj zapovedujete, gospa?
Veronika. Sedi tu k meni! Tako. Sedaj mi pa povej prav resnično: Ti si bila od bolezni raj niče grofice, moje prednice in moje nekdanje gospe, pri nji; ali si bila ves čas, zlasti zadnji čas pri nji?
— 246 —
Meta. Zadnje dni se nisem prav nič od nje ge-nila, da je umrla. In umrla je lepo, z Bogom spravljena, v njegovo voljo udana, o, vsa drugačna je bila ob zadnji uri, kakor prej v življenji: nič sitna, nič huda, ampak dobra kakor duša. Gotovo je gorka v nebesa šla in tam za nas Boga prosi.
Veronika. In je lehko umrla?
Meta. Kakor truden angelj je zaspala.
Veronika. In mojega moža ni bilo zraven? Veš dobro, da ne ?
Meta. Gospoda mladega grofa tačas več dnij ni bilo na Krško, čeravno smo bili poslali ponj in je rajnica grofica sama želela po njem.
Veronika (polglasno). Torej ti tudi misliš, kaj ne Meta, da ga obrekujejo dni, ki mu — o groza! — očitajo, da je svojo prvo ženo sam umoril, predno je mene vzel? Ti veš, da je to laž, da to ni res, ti veš, o, povej mi še edenkrat!
Meta. Laž je to, gospa, grda laž in obrekovanje hudobnih ljudij. Ljudje so videli, da nista lepo vkupe živela, kakor mož in žena, in ko je umrla, naredili so iz same zle volje govorico, da je on kriv nje smrti. Ko bi jaz slišala kacega, ki bi to govoril, jaz bi mu jih povedala!
Veronika. Dže prav! Hvala ti! Pojdi, a ne govori z nikomer, da sem te jaz kaj tacega vprašala. Ti si moraš misliti, kako bi me trla misel, da je moj mož z umorom za me na svoji strani prostor naredil.
\
—  247 —
Zato si me potolažila jako, čeravno sama nisem tega verjela. Premehak je on za to, predober. Meta. 0, gospa . . .
Veronika. Dobro je, ti imaš dobro srce. Le pojdi sedaj, skrbeti hočem, da bodeš tudi ti srečna pri meni. Meta. Hvala, gospa! (Odide.)
Drugi prizor.
Veronika (sama).
Oh, ni prav, da tako ob praznih govoricah in sanjah izprašujem posle o svojem moži. In kaj izpra-šujem? Ali je morilec, ali ne! Strašno vprašanje! In vender, in vender bi ga ljubila z isto strastjo, kakor ga ljubim sedaj, ljubila bi ga tudi, ko bi bil morilec. Saj za koga bi bil morilec, če ne za mene in za mojo ljubezen ? On me je ljubil še poleg svoje prve žene, poleg visokorodne mene ubožno deklico! In ž njim vred imam dedovati po smrti njegovega očeta visoki sedež soproge najmogočnejšega velmoža v cesarstvu. Pa bi mu ne bila hvaležna ? Od tistega hipa, odkar sem odvrgla vse ozire od sebe, ko sem ga videla v krvi ležečega pred seboj na tleh, v krvi, preliti za to, da mene izpred očij ne izgubi, bila sem vsa njegova, če se ponosno vzpne do visocega prestola, o katerem rod njegov sanja, ali pa če nesrečen pade nizko do vsakdanjega moža, ki si kruh služi po zemlji.   On me je
- 248 —
k sebi povzdignil, sedaj mu moram in hočem biti podpora ne zavora, in on naj ne toži, da je druga žena mu življenje grenila kakor prva. On naj ve, da sem se mu iz višje ljubezni udala, negoli jo je mogel najti pri kateri koli ženski. Ako me on ljubi tako, kakor ljubim jaz njega, potem bi bil tudi zmožen zločin storiti zame. Ali ni ga storil, ni ga! — In vender me mori skrb, zakaj me skriva tu na tem samotnem gradu? Zakaj me ne prizna pred vsem svetom za svojo ženo? Zakaj ta tajnost? Jaz nečem le pred Bogom njegova žena biti, tudi pred svetom hočem biti. Oh, niti ne k svojemu očetu ne morem in ne smem poslati veselega zanj poročila, da je njegova hči grofica Celjska. In bratranec Janko še tega ne ve, in drugi ne! Kaj poreko! Da, Janko mora slišati, on, ki je najbrž slabo mislil o meni.
Tretji prizor.
Fridrih. Veronika.
Fridrih. A, ti si tu? Mislil sem, da si zgoraj v svojih sobah.
Veronika. Ali naj ne bodem tukaj, Fric? Dkažeš, da idem?
Fridrih. Ne, bodi, če te veseli. Samo tako sem
rekel.
— 249 —
Veronika. Ti si nekaj zamišljen. Kaj ti je, dragi moj, povej meni! Nisi li srečen ?
Fridrih. Kako ne bi bil pri tebi srečen ? A ti, si li sedaj zadovoljna?
Veronika. Sedaj? O, in kako! Ali samo tedaj sem srečna, če si ti, Fric, drugače ne. Moja sreča brez tvoje ni mogoča.
Fridrih. In kaj si premišljala, ko si tu sama?
Veronika. Smem li misliti, da ne bodeš hud name, če ti povem ?
Fridrih. Gotovo ne, ljuba moja, kako bi bil hud. Kaj je bilo ?
Veronika. Jaz sem ti ravnokar rekla, da sem srečna; a vender popolnoma srečna še nisem. Veš kdaj bom? Kadar me bodeš tudi pred vsemi ljudmi za svojo ženo spoznal. Ta najina skrivna poroka, to najino skrivanje tu me teži, in jaz vem, da tebe tudi. Zakaj me ne pelješ na svoj grad v Krško in me ne predstaviš gospodi, ki te tam obiskuje?
Fridrih. Ali, draga moja, saj sem ti povedal, da je potreba, da se tiho poročiva. Moj oče ne bi bil nikdar dovolil, poznam ga. To je za sedaj. Kesneje se bode stvar uže sama poravnala, potrpeti moraš.
Veronika. Dobro. Ali sedaj očetu ni treba več dovoliti. Midva sva pred duhovnikom zvezana z zakramentom svetega zakona za večno. Le Bog naju more ločiti, tvoj oče ne, če ti nečeš, in ko bi ti sam hotel, ne moreš, ne smeš.
17
— 250 —
Fridrih. Jaz ? Kako bi to hoteti mogel! Ali oče mojega dejanja ne bi odobraval. Zatorej ne sme še vedeti, da si mi poročena. Pripovedoval sem ti, da je hotel, naj te še prej odpravim iz hiše, samo na njegovo sumnjo.
Veronika. Ne bi odobraval iz prva, hudoval bi se od kraja. Ali potlej bi se oče tebi udal. Hud je, a tudi dober je. Saj je tvoj oče. On te ima rad, to vem. Vidiš, in ko bi midva, ti in jaz, hrabro predenj stopila in mu vse povedala ? Poguma je treba le za prvi hip, in imava ga, ne li? O, jaz imam pogum! Potlej pa, kako lepo bi bilo, ko bi bilo edenkrat premagano ! Glej, tebi samemu bi bil odvaljen kamen od srca, poznam te, vem, da te sedaj ta najina tajnost teži.
Fridrih. Res je, kako bistro sodiš!
Veronika. No, vidiš! Potem šele bi bila moja sreča na tvoji strani popolna, in tvoja bi bila čistejša. Poskusi 7, očetom govoriti, ali pusti mene, da govorim. Jaz pokleknem predenj, objamem mu kolena, in ne otrese me, predno tebi ne odpusti. Jaz mu hočem vse obljubiti, več mu hočem biti, negoli rodne mu hčere, z vso detinsko ljubeznijo mu hočem streči, le tebi naj ne šteje v zlo, da si mene osrečil. Dovoli mi in jaz to storim, Fric! Jaz vzamem svoj in tvoj poročni list, podpisan od duhovnika, ki je nama pred božjim oltarjem za veke roke sklenil, in pojdem sama v Celje k njemu. Pusti me iti, Fric, videl bodeš, kadar bode izvršeno, kako prav je bilo storjeno.
— 251 —
Fridrih (malodušno). Ne, ne!
Veronika. O, da, da! Potlej me bodeš še rajši imel, ko boš videl, da je tvoja hrabra žena pri tvojem očetu s pogumom opravila, česar si sam nisi upal.
Fridrih. Oh, ti ne poznaš mojega očeta. To ni mogoče. On ni tak, kakor so drugi ljudje.
Veronika. Jaz ti pa rečem, ti ne poznaš svoje žene, česa je ona za tebe zmožna, dokler jo ti ljubiš, dokler jo ti za svojo imaš. In to je za vselej, ne li, Frie, ne li za vselej ? (Oklene se ga.)
Fridrih (objame jo tudi. Hladno). Za vselej, kako bi moglo drugače biti.
Veronika. Ti si moj za vselej, oh, jaz sem vender presrečna! Sreča, tebe ljubiti, in od tebe ljubljena biti, je prevelika, da bi je moglo kdaj konec biti, kaj ne ? In konec je ne bode, najine ljubezni, dokler živiva, pa tudi še potlej ne, niti onkraj groba ne. Ti si moj ! Ali, daj se pregovoriti!
Fridrih. Zaradi očeta ?
Veronika. Da!
Fridrih. Nehaj to! Ti bi mi vse, vse pokvarila, ko bi se v to mešala. Moj oče mi je uže itak rad žuga), da bode bratu mojemu, Hermanu, ki me od nekdaj trpeti ne more, dal prvorojenstvo. Tega pa jaz nečem za nobeno ceno.
Veronika. Kako si rekel : za nobeno ceno ?
Fridrih. Za nobeno.
Veronika. Tudi ne — zame ?
17*
— 252 —
Fridrih. Ne vprašuj tako nepotrebnih rečij.' — Le pomisli, da jaz potem nisem nič, če mi oče vzame nasledništvo v Celjski hiši in mojega brata imenuje za to. To ne sme biti nikdar!
Veronika. Ne sme biti, to je res.  In ne bode.
Fridrih. Zato se moraš udati. Saj ne bode dolgo.  Oče je star, zadene ga skoro kaj.
Veronika. Smrt! Zopet čakam na smrt svojega bližnjega!
Fridrih.  Ha, misli na se, ne na druge! Veronika.  Kako trdo ti govoriš!
(Tromba se sliši z dvorišča.)
Fridrih.  Kaj je to?
Veronika,  Nekdo je prijezdil.
Fridrih. Vraga, kdo? Jaz vender nisem nikogar vabil na Ostrovec!
Služabnik (pride).  Gospod stari grof Celjski!
Fridrih. Za Boga!  Moj oče tu!
Veronika. To je božja roka. Glej, Fric, sedaj mu stopiva vkupe pred oči in poveva, da sva mož in žena.
Fridrih. Ne! Za Boga, ne, pravim. Idi, skrij se! V svoje sobe idi!
Veronika. Ne grem, sedaj je čas, imej pogum, jaz stopim predenj.
Fridrih. Sedaj ne! Tu ne! Pojdi v svoje sobe, on te ne sme videti!
Veronika. Fric, pusti me!
— 253 -
Fridrih. Jaz ti ukazujem, idi! Veronika.  Dkaz! Potem grem. Moj Bog, on se me sramuje. (Odide.)
v
Četrti prizor. Herman, Fridrih, Soteščan, sluga.
Herman. No, kje pa tiči? Tako se pač oče ne vzprejema. Nikogar videti! Nikdo naproti ne pride. Zares, izobilja otročje ljubezni te ne bodem dolžil.
Fridrih. Jaz Vas pozdravljam, gospod oče! Nisem Vas pričakoval, zato nisem bil na vzprejem pripravljen.
Herman. Jaz bi se bil morda moral slovesno napovedati, spodobno prositi, ali si smem to svobodo vzeti in gospoda sina obiskati, ne li?
Fridrih. Moj oče ve, da kadar me pride obiskat, najde pri meni sinovsko spoštovanje, kakor sicer si-novsko pokorščino.
Herman. No, bodemoskoro videli, kako je z obema. — Sicer pa prosim, ne domišljaj si, Fric, da sem ravno nalašč k tebi prišel. Imel sem druge opravke tu doli okolo, in mej potjo sem bil namenjen Ostrovec zopet edenkrat pogledati, ko sem slišal, da tukaj tičiš. A tudi govoriti imam nekaj važnega s teboj. — Sicer pa najprej na znanje vzemi, da sem truden in žejen.
Fridrih. Prinesi vina! (Sluga odide. Fridrih daje očetu stol k mizi.)
— 254 —
Herman (sede). Tebe je prav malo videti, odkar si vdovec. Človek bi mislil, da tako žaluješ po svoji ženi, ko bi ne vedel, da je žive videti nisi mogel.
Fridrih. Ko bi bil mislil, da želite z menoj govoriti, oče, gotovo bi bil pohitel brž v Celje k Vam.
Herman. Kadar ti je kaj treba, tačas se po-žuriš k meni, da, sicer si nekoliko počasnejši, Fric !
Fridrih. Vi ste mene vselej najrajši karali,
Strežaj (prinese vino in ga postavi pred starega grofa).
Herman (pivši). No, dobro staro kapljico imaš v hiši, to je res, tu se uže še Celjan pozna. (Sote-ščanu.) Bodi tako dober . . . jaz imam ž njim (kaže Fridriha) nekaj razgovoriti se, kar se najbolje mej nama samima govori.
Soteščan,  TJkažite! (Odide.)
Herman. Tedaj, Fric, sedi sem! — Jaz se ne mislim dolgo v Ostrovci muditi, torej ti moram precej povedati, po kaj sem te obiskal.
Fridrih. Prosim!
Herman. Ti si prej rekel, da sem tebe od nekdaj rad karal. Mogoče, da je to res. Pa zakaj sem te ? Zato, ker mi je nekaj ležeče na tebi. Ni mi vse edno, ali se iz tebe naredi tepec, ki ne misli nič, ali mož, ki ve, kdo je in kaj ima biti. Ti si moj prvorojenec, imaš za menoj prevzeti oblast in nasledovati v našem domu. Kaj to pomenja, to veš, saj poznaš naše hišne postave.   Ob tvojem imeni bode za menoj stala čast
— 255 —
in slava Celjskega imena. Vidiš, to je ! In ravno sedaj je čas, da te na to opomnim.
Fridrih. Dokler ste Vi, oče, tako krepki in zdravi, hvala Bogu, treba je meni malo misliti o dobrem in boljem našega rodbinskega doma. Kadar pa mi boste to skrb izročili, bodite preverjeni, da mi bode prva in vselej sveta ter da bodem hodil po Vaših stopinjah.
Herman. O, da, na to smeš pa res šteti, da dokler bodem jaz sam imel dovolj moči in duha v sebi, ohranim tudi oblast, ker — gospod sin naj mi zameri ali ne zameri — v sebe še zmirom več zaupam, negoli vanj. Posebno dosti za slavo in moč Celjanov in za našo končno hišno misel ti ne bodeš storil. Ne verujem. Zato sem zadovoljen, če dobro ohraniš, kar bodeš dobil. Tvoj sinko, Ulrih, ki je pri meni gori, ta bode imel več dedovega duha nego otčevega, v tega jaz stavim večje zaupanje, negoli v te. Vender, sedaj je stvar taka, da moreš ti sam s svojo osebo dosti pomoči, in to terjam od tebe, pomoči terjam od tebe za svoje delo, ali bolje: za naše delo, ker je tako tvoje kot moje, še bolj tvoje, ker ti si mlajši in bodeš delj užival veljavo svoje rodbine, nego jaz.
Fridrih. Jaz morem s svojo osebo pomagati? Potem zapovedajte, oče!
Herman. Hočem, hočem. — Koliko je uže tega, kar ti je žena umrla?
Fridrih. Tri četrti leta.
— 256 -
Herman. Ne več ? Saj res! Mislil sem, da bode uže skoro polno leto. Vse edno. Hm, ali si uže mislil na kakovo novo ženitev?
Fridrih.  Ne . . . da . . . vender . . .
Herman. Ha, glej, vender je prav, da sem prišel ob pravem času. Torej, Fric, kratko pa dobro ti bodi povedano: o svoji drugi ženitvi ni treba, da bi mislil ti sam, to hočem jaz pomagati misliti. Rakova, in še bolj, če ga v a bode tvoja druga žena, to tudi mene malo briga, razumeješ?
Fridrih. Ne razumejem Vas.
Herman. Ne? To se drugače reče: nevesto ti bodem jaz izbral, in ti vzameš tisto dekle, ali tisto vdovo, ki jo bodem jaz zaznamenoval, iz tiste rodovine, ki je meni ugodna. Ni li to razumljivo? Glej, na to sem jaz uže mislil vsa leta sem, kar je tvoja pokojna žena bolehala, in premotil sem se le v letih. Mislil sem namreč, da bode prej umrla, in da ti bodem sedanji svet uže prej dajal. No, ker ni, ni, moremo torej svoje črteže šele sedaj v pretres jemati. Ti moraš vzeti ali edno grofico Blagajevo — dve sta, obe mladi — ali pa edno Thalloczevo. To sta dve mogočni hiši, in dozdaj nam in naše oblasti razvitju neprijazni. Te moramo ravno s tvojo ženitvijo razorožiti. Katera pa bode boljša za nas, tega še sam ne vem. To se še pozve. Sedaj so narejeni le površni črteži. Jaz pač mislim, da si zadovoljen, in da bodeš sam nekoliko oči odprl. Star si uže dovolj, da gledaš tudi na kaj bolj
— 257 —
odločevalnega, nego na žensko lepoto. — To so moji načrti.
Fridrih. Teh pač ni treba bilo delati, oče! Vi ste mi nevesto volili, ko sem se prvič ženil. Zato sem imel takšen zakon, da sem si iz njega želel, zato sem imel ženo, ki je ljubiti nisem mogel. Pustite me, oče, naj si izberem sedaj sam, za sebe edenkrat, če sem edenkrat izbiral za ime in rod. Jaz sem z vso dušo zavzet za slavo naše rodovine, in Vi mi morate pričati, da sem jo dozdaj dostojno varoval z mečem in z besedo. Ali človek sem tudi, jaz hočem tudi sam srečen biti, zato me pustite ženiti se v drugič po mojem srci.
Herman. Ha, ha, ha! Tako govori Celjan, moj sin? Vraga! To si se gotovo včeraj naučil od kakšnega popotnega pesnika! Zmirom se mi je zdelo, da tiči nekaj ženske v tebi, ali da moreš tako neumno govoriti, tega ne bi bil verjel. Sicer pa ne de nič. Jaz sem ti povedal, kako mora biti, in tako bode. Naši predniki niso z ljubimčkanjem, z lepotami žensk in s pesniškim brbljanjem Celjske grofije ustanovili in tako povzdignili, kakor jo vidiš denes, ampak s pametjo in z umom. Ce ti sam še nimaš pameti zadosti, moram jaz misliti zate. Zato sem ti umislil: ali edno Blagajevo ali edno Thalloczevo. Pa tudi mej tema dvema bodem jaz izbiral, ne ti. Zapomni si! Tukaj ima govoriti samo interes naše hiše, z drugim „tip-taptom" o sreči mi pojdi v kraj! To je govor za šivaujkarice, ne za Celjske grofe.
- 258 —
Fridrih, Oče, jaz ne morem vzeti niti Blagajeve, niti Thalloczeve; če ste v tem uže kakov dogovor začeli, nehajte ga, sicer utegne naši reči le škodovati, ker ta stvar uspeha ne more imeti, ne more.
Herman. Ne moreš, nečeš! Kaj! Nepokorščina ! Meni! No, dečko, le v tem se poskusi, pa bodeš videl, da te bodem zmlel, kakor ... A, čemu bi se jezil nate? Ti bodeš storil tako, kakor bodem jaz hotel, če ne — saj veš, da nimam ednega samega sina, potem je tvoj brat Herman tukaj. On pa stori rad vse, kar bodem jaz hotel. Potem izročim njemu oblasti in pravice tvojega nasledništva, ti pa postaneš ničla v hiši ali pa še ničla zunaj hiše. Razumeješ? Torej samo izbiraj ! — Sicer pa nisem prišel od tebe naukov prejemat, niti ne te dovoljenja prosit. Govorjeno je, dosti je! — Pokliči mi Soteščana, potlej pa poglej, ali so moji ljudje postreženi. Naj pijo ! Ali, kdor se napije, po tem bode skakala volovska kita!
Fridrih,  Oče . . .
Herman. Nobene besede!  Idi!
Peti prizor.
Herman, potem Soteščan.
Herman  (sam). Povsod se človekovi volji nahajajo protivja, povsod trčiš ob  zadržek. (Soteščanu, ki
— 259 —
vstopi.) No, pojdi sem in nalij si, ti vsaj vino piješ, kakor trdi možje pijo . . .
Soteščan. Ne branim se, da-si ne prenesem več toliko, kakor nekdaj.
Herman. Kaj ti, v svojih letih. A jaz! Ko sem bil toliko star, kakor ta moj sin Fric, nesel sem ga skoro toliko v sebi, kakor bi ga bil na sebi, a sedaj imam uže tudi svojo mero, katere ne smem prestopiti. — Ali, čuj, mislim, da tudi tebi lehko povem. Fricu sem ravnokar izrekel, kako želim, da se bode sedaj vnovič oženil, ko je vdovec. On pa se mi je skoro poskušal braniti, in skoro bi se bil človek razjezil. Na jezo pa ni dobro takoj piti.
Soteščan.  Grof Fridrih ni več vdovec, gospod grof.
Herman.  Kaj! ?
Soteščan. Grof Fridrih ni več vdovec. Ravno sedaj sem zvedel od slug zunaj, da se je poročil, in sicer nekoliko bolj skrivaj s tisto hrvaško deklico z Desenic. On je zadnjič ni bil odpustil, kakor ste mu bili ukazali v Krškem, temveč stregla mu je, ko je bi! v dvoboji z nečim hrvaškim študentom, njenim sorodnikom, ranjen, potem pa jo je dal sem privesti, in sedaj je njegova skrivaj poročena žena in stanuje pod to streho.
Herman, Oženj en ? Ti me hočeš nalegati, človek! Soteščan.  Vem, da bi ne bilo dobro, predrzniti se, Vam neresnico govoriti,  čul sem tako, in vem, da
— 260 —
je res, verjamem. Drugače bi si Vam ne upal kaj tacega povedati.
Herman. Oženjen? V drugič uže oženjen? Skrivaj, in brez mojega znanja? A, to ni mogoče! Kaj tacega se ne predrzne nobeden mojih sinov!
Soteščan. Prepričajte se, tii prihaja sam.
Sesti prizor. Herman. Fridrih. Soteščan. Herman. Je li res? Fridrih. Kaj, oče?
Herman. Ha, uže vidim! (Soteščanu.) Vprašaj ga ti!
Soteščan. Gospod grof so zvedeli od slug, da ste se uže v drugič oženili — z Deseniško gospodičino.
Herman. Zini, je li mogoče, da si mojemu in svojemu imenu to sramoto storil ? Da li si res zblaznel? Ali si padel peklenskim urokom in vragovim zagovorom v oblast, da so te zaveli, za mojim hrbtom mojemu imenu največji madež pritisniti, ki si ga mogel? Ni mogoče! Ne dobi se tist pop, ki bi se drznil v cerkvi vezati koga iz moje rodovine, pa brez mojega znanja, a se ni bal mene, da ga pohodim in poterem, kakor črva pod podplatom! Ni mogoče! Zini!
Fridrih.  Oče, poslušajte me . . .
Herman.  Kratko, je li res, ali ni res! ?
Fridrih. «Res! — Jaz nisem mogel drugače, moral sem. In ker sem vedel, da Vašega dovoljenja ne dobim, poročil sem se tukaj skrivaj. Jaz sem upal, da mi boste odpustili, kadar zveste, da se ne da več pomagati, da je storjeno. Sedaj je tako. Jaz Vas prosim odpuščenja. Jaz hočem sicer vse storiti, kar mi uka-žete, ali usmilite se uboge ženske. Oče, jaz Vas prosim . . .
Herman.  Nič! Molči! Kje je mlada babnica, ki ti je možgane zmešala.  Sem ž njo! Fridrih.  Imejte usmiljenje!
Herman. Pokažem ti usmiljenje! Kje je ženska ? (Soteščanu.) Pojdi je ti iskat, in sem jo pripelji! Tu treba, da se konec stori, konec nanagloma. Jaz vam pokažem Celjana!
Soteščan.  Precej, gospod grof! (Odide.)
Sedmi prizor. Herman. Fridrih.
Fridrih,  Oče . . .
Herman. Molči in čuj! Zakon, ki si ga tu sklenil, ne more biti veljaven, ni veljaven. To ni nič nego bedastoča! Tudi se še o tem — hvala Bogu — ni nič zvedelo. Rešiti te in rešiti naše dobro ime je tedaj menda še mogoče. To hočem jaz, to terjam pa še tudi od tebe, da se udaš v vse, kar ti ukažem.  To je moj
— 262 —
poslednji ukaz, poslednje poskušanje. Pazi: tako gotovo, kakor hočem vzveličan biti, kadar umrjem; tako gotovo, kakor se imenujem Herman, grof Celjski, Orten-burški in Zagorski; tako gotovo, kakor je Hermanova beseda dozdaj še vselej trdo veljala, kakor suho zlato: jaz te tvoje neumne skrivne ženitve ne morem nikoli pripoznati; in če precej denes, precej tukaj pred menoj sam ne raztrgaš sramotne vezi, ki te na to v hišo pritepeno neznano beračico veže, nisi moj sin, nimaš mojega imena, zavržem te in zapodim golega iz svoje zemlje, vsekako tako daleč, da te moja roka ne doseže, zakaj, kaj s teboj storim, ako me jeza prime, tega še sam ne vem. Da mi za ohranitev imena in rodii ti nisi potreben, da je za teboj še tvoj brat Herman, ki bode bolj poslušal mojo voljo, to tudi uže veš.  Izbiraj!
Fridrih. Jaz hočem storiti, kar želite, ali ravnajte ž njo usmiljeno . . .
Herman. Nič naukov! Jaz vem, kaj imam storiti tudi ž njo. Ti se imaš pokoriti brezpogojno. Ne treba misliti, da si mi potreben, da samo žugam. Ponavljam ti, da ti nisi postavno oženjen, če si tudi poročen.  To vez jaz raztrgam, in raztrgana je.
Fridrih. Vi veste, da imate dobro orožje zoper mene, če me žugate izročiti mlajšemu bratu v pod-ložnost. Prvorojenstva nečem izgubiti. Rajši storim vse, kar ukažete. Velite!
— 263 —
Herman. No, prav! Ti tukaj vpričo mene in vpričo viteza Soteščana poveš oni izprijeni ženščini, ki se je drznila misliti, da se brez kazni more v našo rodovino prikrasti, da nečeš od denes naprej nobene zveze ž njo več, da je dozdanja zveza tvoja ž njo bila pregrešna, ker zoper mojo voljo, in storjena le po hudičevem navdihu.
Fridrih.  Jaz sam!
Herman. Ti sam moraš reči!
Fridrih. Povejte ji vsaj sami grozno usodo, jaz ne bi mogel.
Herman. Ne jaz, ti moraš! Od tebe mora to slišati!  Ce nečeš, uničim te!
Osmi prizor.
Prejšnja, Veronika, Soteščan. Veronika (pade na kolena pred Hermana.) Ne njega, gospod, ne njega uničiti, on ni kriv ničesar, če je kdo kriv, to sem jaz sama. On ni kriv, nego to, da me je ljubil, a jaz sem kriva, da sem se tej njegovi ljubezni udala, verujoča, ka ljubezen ne more biti greh, ker je najlepše na svetu. A, če sem grešila s tem, pokorim se rada, samo njega ne zaničujte, njemu odpustite ! Jaz hočem služiti Vam, moliti za Vas, ljubiti Vas, bolj nego je katera* hči kdaj rodnega očeta ljubila, samo njemu odpustite !
— 264 —
Herman. Torej to je tisto žensko lice, ta bledi obraz! Taka je torej dekla, ki je drzna dovolj, da hoče v naši rodovini podirati osnove in načrte, ki smo jih mislili in delali toliki krepki možje Celjskega doma vse svoje žive dni? Ohrani ti svoje ljubljenje za berače, ljudi svoje vrste, jaz ne potrebujem tvoje ljubezni. — Ker ima to žensko telo ravno belo kožo, gladko lice in iskre oči, pa naj bi posezalo v naša podjetja in zaviralo nas može v prizadevanji in trudili, ki smo jih z mečem, z razumom in vztrajnostjo mnozih in mnozih let dosezali ? Fric, ti si vender zblaznel! Zavoljo te pritepenke naj bi se naše ime okalilo? Ha, ha, Fric, ti si bil iz uma!
Veronika (ki je bila vstala, s ponosom). Jaz nisem nobena pritepenka, gospod grof! Plemenite krvi hči sem, poštenjak in plemenitaš mi je oče, in nisem proseč prišla ni k Vam ni h komu druzemu, temveč vabljena, kot plemenitaška sem stopila v to hišo. Nisem se ponujala nikomur, ampak snubljena sem bila, in sedaj sem po krščansko-katoliškem obredu v svetem zakonu poročena prava žena grofa Fridriha Celjskega, Vašega sina. Njega in v njem sebe žalite, ako žalite mene.
Herman. Ha, ha, tudi ponos! Glej no ! — Reci tej ženski, kar ji imaš na moj ukaz povedati.
Fridrih (obrnjen strani).  Ne morem!
Veronika (prestrašena). Kaj mi imaš povedati na njegov ukaz, Fric?
«
— 265 —
Herman. No! Fridrih (molči). Veronika. Fric!
Herman. Tako hočem jaz namesto njega govoriti, ženščina! Cuj, ti se motiš, če misliš, da je ta človek tu veljavno s teboj poročen. Jaz pravim, da ta vez ne velja nič. In da veš, da tudi on tako misli, kakor jaz, pojde sedaj ven iz te sobe, od tebe edenkrat in za vselej.  Fric, pojdi!
Veronika.  Ti ne pojdeš!
Herman. Kaj!
Fridrih (se je sam s seboj nekaj časa boril, potem naglo odhaja). Jaz ti ne morem pomagati 1 (Odide.)
Veronika. Fridrih! Fridrih! Gorje! On gre! On tudi!  (Zgrudi se v nezavesti).
(Zagrinjalo pade.)
18
Četrto dejanje.
Gozd.
Prvi prizor.
Veronika. Janko.
Veronika.  Trudna sem. Počivajva !
Janko. Sedi tam na hlod. Se malo vina imam tu v čutari, okrepčaj se! Pot do Save je še dolg.
Veronika. A iz nevarnosti sva ven, ne li? Za nama preganjalcev več ne bode? Lehko se ti zahvaljujem, Janko, za rešitev iz groznega ujetja pri onem surovem človeku, kateremu me je kruti stari grof izročil.  Oh, Janko, ti, ti si me rešil!
Janko. Ni lehko misliti, da bi po teh samotnih stezah naju zasledili. Ponoči naju ni videl nihče, a predaleč sva uže od Ostrovca.
Veronika. Ne imenuj mi strašnega kraja več! In vender! Tam na Ostrovci se mi je zdelo, da je začela moja sreča cvesti, tam se mi je videlo, da sem se približala vrhuncu svojih želja! Ali, kako blizu je bil prepad, v katerega so me pehniti hoteli, in me
— 267 —
uničiti, ko bi tebe ne bilo, da si me rešil, Janko, ti edini prijatelj, kako se ti bodem zahvalila?
Janko. Ne misli zmirom o tem.
Veronika. Ne misliti? Kako ne misliti o tem, česar so mi vsi možgani polni, česar se ni v spanji ponoči, ni v misli podnevi otresti ne morem. Ti ženske ne poznaš, dragi moj Janko; ne veš, da kogar je ona ljubila, ne more ga pozabiti, tudi če ji je hudo storil. Jaz pač vem, da ti sovražiš mojega Fridriha. Da, in jaz sama sem rekla, da ga sovražim, da ga zaničujem in preklinjam, ko me je zatajil in zapustil v Ostrovci v rokah onega divjaka Soteščana, in ko je z očetom, neusmiljenim možem, odšel. Da, mislila sem, da ga zaničujem, ali ni bilo res. Skoro sem izprevidela, da moje strastno sovraštvo do njega, moje umišljeno zaničevanje je bilo le hrepenenje, da bi se mi zopet povrnil s staro ljubeznijo. 0, in ko pomislim, kako me je ljubil, kako mi je govoril, vem, da to ni moglo biti laž, in zato ne verujem, da me ne ljubi več. On me je zapustil, ker je moral, ker ga je trdi oče prisilil, ali povrniti se je mislil k meni, kadar bi le mogel. Zato pa hočem, da me pelješ k njemu, da, k njemu. Od njega, od Fridriha hočem slišati, da me ni iz svoje volje pustil, ampak samo na videz, samo za edenkrat, ne pa za zmirom. To hočem od njega slišati, samo to, in potlej se rada kam skrijem v samoto in čakam, dokler hoče — tako dolgo, da stari umrje. Potem pojdem s teboj, Janko, kamor hočeš, k očetu, k sorod-
18*
— 268 —
nikom, k tebi, samo sedaj mi k njemu pokaži pot, k Fridrihu, v Celje, hočeš? Negledaj tako temno, Janko, prijatelj moj, rešitelj moj!
Janko. Nečem! Nisem zato svojega življenja zastavil, da te dobom iz zapora Soteščanovega in da te sedaj vodim peš po gozdnih stezah, kakor tihotapec brezcolno blago skrivaj nosi, a da te sedaj zopet zapeljem v drug berlog, iz zapora v zapor. Ne sanjaj več, on te je izdal.
Veronika. Ne, ne, izdal me ni. Ti tako govoriš, ker ne poznaš srca njegovega.
Janko. Celjan nobeden nima srca. Veronika. Le Fridrih, on, da! On ima srce veliko. V ljubezni se kaže srce in v bolezni. V obeh sem ga videla, v obeh slišala. Te vroče besede ljubezni, ti vroči poljubi, ogenj teh očij, ne, prijatelj, to je moralo izvirati iz velicega srca, hinavčevati kaj tako blazega ni mogoče. — In vender mi časih šine strašna misel v glavo, da je bilo vse to le laž, da je sedanjost prava istina, ko zapuščena tu v gozdu bežim pred njegovimi ljudmi, kakor na lovu izpojena zver. O, Janko, reci mi ti, še ti, da ni tako, da se motim, da me on še ljubi.
Janko. Ne, tega ne rečem. On te ni nikdar prav ljubil in ne ljubi te sedaj. Copernica si, pravijo v Celji, očarala si ga, govore grofovi ljudje in svetujejo: tebi pravdo napraviti in te na grmadi sežgati.   On pa to
— 269 —
čuje, tvoj Fridrih, in molči ter se ne meni, kako se ti godi v Ostrovci.
Veronika, Copernica? Pusti me, pomagaj mi, da ga najdem, da za gotovo zvem, kaj on misli. Ce je tako, kakor praviš ti, potem naj bodem res copernica! Ce me je res tudi v srci izdal in ne le na videz očetu udal se, potem me pelji k njemu in posodi mi ostro jeklo, da mu ga sama zasadim v nezvesto srce.
Janko. Moje jeklo se je uže edenkrat rdečilo z njegovo krvjo zavoljo tebe. Ali ti si klicala njegovo kri na mojo glavo, ostala si pri njem in mu vezala rano.
Veronika. Priča njegove ljubezni do mene mi je bila. — In obrnila sem se k njemu, in od tebe strani, od prijatelja, ki me je hotel peljati v mirni dom očetov, kjer sem prebila srečno, oh, srečno mladost, ko še nisem poznala ni žgoče ljubezni, ni nje nesreče. Janko, in ti si prišel sedaj pome, ko so me vsi drugi zapustili, morda, oh, skoro se bojim, da tudi on, zaradi katerega sem se od tebe, prijatelja, obrnila? Ti si zvest ostal tudi nehvaležnici. Janko, ti si dober, ti zaslužiš, da bi se ti zahvalila, a ne vem, ne vem, kako. Zakaj obračaš strani oči ?
Janko. Pusti me in govori kaj druzega.
Veronika. Janko ... ti si mene tudi . . . ljubil
Janko. Sedaj šele si to spoznala!? Prekasno je.
Veronika. Prekasno, da. Prekasno. Kako bi bilo ? Ko bi bila jaz doma ostala,  nikoli šla v grad na
— 270 —
Krško, nikoli njega ne spoznala, povedal bi mi bil ti, da me ljubiš, ne li? In vzel bi me bil za ženo. Pri tebi bi bila z željami malimi presrečna lehko, ker si dober človek. Smijala bi se bila vsaki stvari, kakor sem se deklica smijala prej, a sedaj uže dolgo ne. Hvaležna bi ti bila za mirno ljubezen, in stregla bi bila staremu očetu, ti in jaz, in dolgo bi bil še živel in srečen bi bil na starost. Sedaj pak je umrl, praviš, in gotovo se na zadnjo uro ni prijazno domišljal mene, svoje hčere, ki ga je nehvaležno pozabila in samega pustila.
Janko. Do zadnje sape te je ljubil po svoje tvoj oče in ti ni očital ničesar. On mi je naročil, naj ti pomagam, ako bodeš kdaj potrebovala moje pomoči.
Veronika. In ti si pozabil, kako sem ti plačevala tvojo dobroto, in si mi prišel na pomoč! Janko, jaz ti bodem hvaležna vse žive dni. Ali, stori mi še to: pomagaj mi do gotovosti, da vem, ali me ljubi on, ali me ne, ali se je udal očetu na videz, ali me je izdal. Samo to, Janko, prosim te, če si me kdaj — rad imel.
Janko. Ne veš, pri čem me rotiš. Zato naj ti bode. — Drug pot morava potem ukreniti, ta ne drži v Celje.
Veronika. O, prosim te, glej, jaz sem uže pripravljena.
Janko. Idiva. Tvoja krivda bode, če srečaš le kesanje na konci tega pota. (Odideta.)
I z p r e m e m 1 > a. Sobana v Celjskem gradu. Drugi prizor. Herman. Soteščan.
Herman. Ušla je mlada copernica? In to mi prideš povedat, kakor bi ti nič mari ne bilo ? Ne veš li, da mi more ta ženščina sitnosti delati, če razpove, da je nekako poročena z mojim sinom, in ji to ljudje verjetno ? Strela božja! Uže mi je močno neugodno, da se mi Fridrih dozdaj brani, to svojo bedasto že-nitev kot neveljavno spoznati, kakor je, in v drugič ženiti se, kakor se spodobi. Ti mi pa greš še coper-nico izpustiti! To bi moral vender človek iz kože skočiti!
Soteščan. Ali prosim, gospod, pustite me, da vse povem,
Herman. Dovolj si povedal, ubil te Bog!
Soteščan. Najvažnejšega še nisem povedal. Namreč, da je nisem izpustil jaz, ampak nekdo je prišel ali poslal ponjo. Od zunaj je imela pomoč in zvezo, drugače ji ni bilo mogoče uiti.
Herman. Kaj? Kdo bi si bil upal hoditi po moj o ujetnico v Ostrovec?
Soteščan. To je ravno. Kdo drug kot mladi grof —
Herman. Fridrih ? Tega se ni predrznil! On ve, kaj ga čaka, ko bi bil to storil.
— 272 —
Soteščan. On je bil davi ves vesel, ko sem mu povedal, da je na Ostrovci več ni. Z obraza sem mu bral, da je uže prej vedel ali pričakoval te novice. Jaz ne dvojim, da je on poslal koga, ki ji je pomagal iz grada.
Herman. Stoj! Če je to res, potem naj fant vidi, da njegov oče ne žuga samo, temveč da zna tudi storiti, kar je rekel. Precej, še denes!
Soteščan. Ne prenaglite se, gospod!
Herman. Vem, kaj delam.
Soteščan. Razposlal sem na vse kraje ljudi. Skoro gotovo je, da jo najdejo, in potem jo bomo čuvali bolje.
Herman. Aj, pač! Meni naposled ni tolikanj za beračico, naj se skrije, kamor se hoče. Ali pokorščino hočem jaz od sina, in ako je ni, potem pridi moja roka nanj! Še denes. — Prane! (Sluga pride iz ozadja.) Idi in pokliči moje goste, gospode in viteze, od igre sem. Potem pa poišči mojega sina Fridriha in reci, da mu ukazujem k sebi, precej.
Sluga. Precej, gospod! (Odide.)
Herman. Naj vidi edenkrat, kdo je gospod in kaj prinaša svojeglavnost!
Tretji prizor.
Prejšnja. Vitezi, potem Fridrih. Prvi vitez. Gospod grof ste nas poklicali. Herman. Ne zamerite! Treba je, da ste priče, kako se nehvaležni in nepokorni sini kaznujejo.
>
Fridrih (pride). Tu sem, kaj ukazujete?
Herman. Cujte, gospoda, in odgovorite mi naravnost, ali je kdo vreden, da bi z menoj delal, ki misli, da je velika moja Celjska hiša zato zabogatela in zaslovela, da bi sedaj svoje bogastvo in svojo slavo delila z berači in služabno drhaljo. Kaj mislite? — Vi molčite, ali na obrazi vam berem, da porečete: ni vreden.
Fridrih. Zakaj me zopet zasramujete, oče, in tu očitno, pred tujci, gosti svojimi, sedaj, ko nisem ničesar storil, sedaj, ko sem se Vam udal v stvari, v kateri bi se ne bil noben mož na mojem mestu.
Herman. Ničesar nisi storil? Nisi li skrivaj svoje priležnice iz Ostrovea vzel? Tako se kljubuje moji volji? Tako misliš ti, da bodeš svojega starega za nos vodil.
Fridrih. Iz Ostrovea vzel ? Ona ni več tam ?
Herman. Čemu komedija! Kdo se more drugi za ono žensko še zanimati kot ti!
Fridrih. Kes, moja žena je . . .
Herman. Kaj! V obraz mi to! Dovolj! Sedaj poslušaj edenkrat: Od denes naprej je moj naslednik in mladi grof Celjski tvoj brat Herman, moj drugi sin, ti ne. On podeduje mojo oblast in moje ime, ti ne, ti ne, ti bodi njemu pokoren, ker sebi nisi hotel biti. In vi ste mi priče, gospodje, da mi, starogrof Celjski, tega svojega nepokornega in nehvaležnega sina Fridriha izključujemo iz nasledništva svoje hiše edenkrat za vselej. Amen!
Fridrih. Oče!
Prvi vitez. Trda je Vaša beseda, upamo, da ni zadnja; ne sodite prenaglo!
Drugi .vitez. Ne preostro!
Herman. Nič ugovora! Dobro sem premislil, kaj sem rekel. Pri tem ostane.
Fridrih. Izključen, zavržen!
Herman. Ti pa pojdeš precej, nemudoma, še to uro, k mojemu zetu, kralju Sigismundu v Budopešto in tam počakaš tako dolgo, dokler jaz drugače ne po-rečem. Izpred očij sedaj! Predno preteče ura, moraš biti na poti. Za spremstvo ti hočem skrbeti jaz. (Odide.)
Četrti prizor.
Prejšnji razven Hermana.
Fridrih. Torej tako daleč! Zavoljo nje sem izgubil vse, in niti nje nimam! Zavoljo edne ženske! Je li bila vredna te cene! Je li katera ženska vredna toliko? Bil sem zaslepljen! — Prijatelji, gospodje, pomagajte mi! Govorite vi z mojim očetom. Vse izgubiti: ime, čast, oblast in prihodnjost, to je zlo in grenko.
Prvi vitez. Za sedaj se pokorite očetu ! Poznate ga, da je ugovor pri njem zastonj. Nagel je. Udajte se, in potem bodemo izkušali pogovoriti ga.
— 275 —
Fridrih. Udal sem se mu v vsem, v najtežjem. — Drugi vitez. Tedaj še sedaj slušajte! Kar se da, bodemo storili za Vas.
Fridrih. Ne preostaje mi druzega. Udam se, saj se moram. Govorite zame. — In k Sigismundu me pošilja, ki mi je vselej neprijazen bil! Moj brat Herman bode moj gospod! Govorite zame! Jaz vam ne pozabim te dobrote, če očeta pregovorite, da besedo oporeče. 0, da bi jaz te ženske nikoli videl ne bil! (Odide z vitezi.)
Peti prizor.
Soteščan, potem Herman. Soteščan (sam). „0, da bi te ženske nikoli videl ne bil." Tako! Vender sem ti z žolčem zabelil in s čmeriko osolil sladko jed, katero si mi izpred ust vzel! Ha, ha! Mene je ona zavrgla, a sedaj on zameče njo, njega oče. Zares, moje maščevanje je večje, negoli sem ga kdaj upal doseči. Ona se potika po skrivališčih, Bog vedi kod; on je izgubil prvorojenstvo. — Dosti!
Herman (se vrne.)
Herman. Prijatelj, prositi te imam še nekaj.
Soteščan. Ukazujte, gospod grof!
Herman. Ti prevzameš spremljanje Fridriha v Budo. Nimam zanesljivejšega človeka. Mojemu zetu oddaš to pismo. V njem je moja volja, kako ima rav-
— 276 —
nati ž njim. Mej potem je Fridrih tvoj ujetnik. Ti si mi porok zanj. Glej, da ti ne pride niti za eden hip izpred očij,  dokler ga kralju Sigismundu ne izročil.
Soteščan, Hočem.  Ali pa bode hotel slušati me?
Herman. Rekel sem ti, da je tvoj ujetnik, da ti mojo voljo izpolnjuješ. Sili ga, ako se drzne braniti. Pomoči bodeš imel dovolj s seboj. Pripravljeno je uže vse, idi, jezdi naglo. čim prej si na mestu, tem ljubše mi je.
Soteščan. Uže hitim. (Odide.)
~>s<~
Šesti prizor.
Herman (sam.) Obhaja me čut, kakor bi ne bil storil prav. Sin je moj, kri od moje krvi, in težko mi je šlo, prijeti ga trdo. In vender bi se bil imel uže davno prej odločiti na to. Ta ženski značaj ni sposoben za glavo naši rodovini. Razuma nima za cilje našega roda, in zastonj sem se trudil vcepiti mu jih. Vse druge ma-losti so mu po glavi rojile. In s to prekleto ženitvijo, s hrvaško beračico v Celjski hiši bi bil potrgal vse vezi z mogočnimi rodbinami, katerih smo iskali in se zanje borili. Tu mi mora moj drugi sin Herman boljši biti. A uže dolgo nisem ničesar čul o njem. Niti brigal se nisem zanj, kaj dela po gorenjem Kranjskem in po Koroškem. Treba ga bode sem poklicati.
■
— 277 —
Sedmi prizor.
Herman, strežaj, potem Veronika. Stresaj. Mlada ženska je tu in želi z gospodom govoriti.
Herman. Kdo je ?
Stresaj. Imena ne pove in zagrnjeno lice nosi, samo k Vam sili, gospod !
Herman. Pusti jo sem! Stresaj. Uže je tu.
Veronika (odgrne obraz in poklekne pred Hermana.) Gospod, samo edno prošnjo poslušajte, ne zame, ne zame!
Herman. Ha, ti si upaš sem, vlačuga!
Veronika. Poslušajte me, ne sodite prej, prosim, kakor bode Vaša duša večnega sodnika prosila, ne biti pogubljena brez zagovora. —
Herman. Kaj češ tu?
Veronika. Prišedši zoper Vašo voljo sem, da bi poiskala njega, ki mi ga je duhovnik poročil za moža na večne čase, slišala sem, da ste ga zavrgli, vzeli mu vse pravice, in to vse zavoljo mene, ker je mene osrečiti hotel. 0, nikar njega! On ni kriv. Jaz sem kriva, sama jaz. Prizanesite njemu, a mene uničite ! Jaz sem stopila iz svojega kroga, udala se častihlepni misli, povzdigniti se na njegovo stran, jaz sem poslušala njegove besede, jaz sem mu verjela, jaz nisem o pravem času pred izkušnjavo bežala, jaz sem kriva, ne on, ne on.
— 278 -
Herman. Ti mlada copernica mi spoznavaš dovolj, da bi te mogel spraviti na grmado. Vender, sedaj mi je uže vse edno zaradi tebe, ali hodiš po zemlji, ali ležiš pod njo. Skrij se in varuj se imenovati našega imena poleg svojega. — Kaj stopaš pred me? Kdo ti je rekel, da se moja volja upogiblje po babjih prošnjah in ženskih solzah? Izgini mi in veseli se, da ne ukažem do zadnje vasi, kamor seže moja oblast, z bičem po hrbtu izpremljati te.
Veronika. Saj grem strani, daleč strani, le to samo mi obljubite, da on ne bode trpel zavoljo mene, da v samoti ne bodem umirala v grozni zavesti, da nisem le jaz zapuščena, ampak tudi on zaradi mene nesrečen. Pustite me trpeti samo le mene, ne tudi njega. Kriva sem le jaz.
Herman. Pelji jo iz grada ven!
Sluga. Hite!
Veronika. Bog je usmiljen, a Vi ne? Herman. Ven! Veronika. 0, gorje mi!
(Odide, odvede jo sluga.)
Osmi prizor.
Herman. Potem poročnik, kesneje vitezi. Herman. Dolgo bi tega gladkega jezika ne smel poslušati, in čuditi bi se ne bilo, da ga je očarala, ko bi moj sin Celjan ne bil in še mladenič golobrad. —
.   — 279 —
Poročnik, čast Vam, gospod, jaz prinašam . . .
Herman. Slabih poročil sem slišal uže dovolj, povedi kaj veselega.
Poročnik. Bog mi pomagaj, vesela ni novost, ki Vam jo prinašam, nesreča je za Vas in nas vse velika.
Herman. Kaj je, govori!
Poročnik. Nerad sem jaz nositelj nje.
Herman. Kaj imaš? Od kod prihajaš?
Poročnik. Iz Radovljice.
Herman. Kaj dela moj sin, Herman ? On je pač zdrav ?
Poročnik. On je mrtev. S konja je padel in se ubil. V tem pismu je več povedano.
Herman (krikne). Ha! Kaj si rekel? Lažeš, ni res! (Odmakne se in pade na stol.)
Poročnik. Zal mi je, da sem moral jaz Vam prinesti žalostno novico. Berite pismo !
(Vitezi, služabniki pridejo.)
Herman. Ha, nemogoče, ni res!
Prvi vitez. Kaj je!
Herman. Moj sin mrtev, moj Herman ! Poročnik. Berite pismo!
Drugi vitez. Herman? Naslednik namesto Fri-driha, mrtev! .
Prvi vitez. Kaži! (Razgrne pismo, bere.) Resnica je! Od oskrbnika iz Radovljice.
Herman. Daj sem!
Prvi vitez. Pečat je pravi. Nesreča velika!
Herman (pogledavši izpusti pismo na tla, poseže z obema rokama ob glavo). Moja hiša se podira! Živega sina sem poslal tist dan v pregnanje, ko mi je mrtvi naznanjen bil. Eden steber sem izvrgel izpod strehe tačas, ko mi je drug sam padel. (Naglo se vzdigne.) Ha, in vender je copernica! Ona mlada ženska, ki je bila ravno prej pri meni! Ona je kriva vsega, ona podira moj rod. Kje je? Za njo! Kdor mi jo dobi in pripelje, temu plačam trud z zlatom. S to copernico na grmado, potem bode mir. Za njo! (Zagrinjalo pade.)
Peto dejanje.
Sobana. Sodniki.  Za ograjami mize in stoli sodnikov. Sredi ozadja je vzvišen sedež za starogrofa Hermana.
Prvi prizor.
Herman (na svojem vzvišenem stolu).   Sodniki s predsed nikom, zagovornik, pisarji.   Zadi poslušalci in priče, služab ni ki pri durih.
Predsednik sodišča. Veronika, hči plemenitaša vlastelina v Desenicah, tam porojena, 22 let stara, prej v službi mlade gospe, rajne grofice Celjske, porojene Frangepan, na Krškem in v Ostrovci, sedaj skrivaj in neveljavno poročena z mladim grofom Fri-drihom Celjskim: stopi bliže in govori! Ti si slišala, kako si tožena izvrševanega čarovanja; da si s hudičevimi pomočki preslepila in za sebe predobila mladega grofa Fridriha; da si krščansko-katoliško vero zatajila, ker si se pečala s copranjem, in vse zato, da bi ednega uda visokorodne Celjske hiše ujela v mreže svoje pregrešne ljubezni; da si s svojim peklenskim copranjem  ne  le razdvoj  zatrosila  mej   očetom in
19
— 282 —
ednim sinom in dobro ime Celjske hiše onečastila, temveč tudi zakrivila čudovito in nenaturno naglo smrt druzega sina omenjene slavne rodovine. Ti si slišala tožbo, slišala priče zoper sebe, slišala pa tudi, kaj je tvoj zagovornik zate govoril. Ce nečeš biti po resničnih pričanjih obsojena iz življenja na smrt, govori še, kaj imaš povedati za svojo nedolžnost?
Zagovornik. Govorite svobodno! Tir Vas bodo sodili po božji zapovedi in po cesarskih pravicah, a ne po ukazih človeških.
Predsednik. Po božjih zapovedih in cesarskih pravicah.
Herman. Po dokazih!
Sodnik. Moreš li koga imenovati, ki bi za te pričal ?
Veronika. Nikogar! Sama sem in zapuščena, in lehko bi umrla, samo nečem umreti po nedolžnem. Ker jaz nisem čarovnica, nisem v nobeni zvezi s peklenskim vragom, ne znam nič nego moliti in jokati. Laž je in krivo pričanje je, kar so govorili zoper mene. Nečem umreti! Ni res, da sem ga jaz preslepila, da sem ga očarala. Ljubila sem ga, ker sem mislila, da me on ljubi, če je bila ta misel greh in ljubezen greh, obsodite me, a sicer ne pustite me umoriti, če sodite po božji in cesarski zapovedi, zakaj nedolžna sem. Če sem grešila, pokore mi je dano dovolj, o Bog, več kot dovolj, ker vzeto mi je vse, kar sem ljubila. Pustite me še živeti, da se spokorim
— 283 —
še bolj in morda še učakam, da se mi povrne vsaj malo sreče, malo, malo sreče!
Herman. Bode li brž sodba? čemu še dalje čas tratimo. Dokazila so končana!
Predsednik. Dokazila so končana. Sodniki se bodo posvetovali in sodbo izrekli. (Odide s sodniki na levo.)
Drugi prizor.
Prejšnji brez sodnikov. Janko.
Janko (rine skozi sluge na levo). Se je čas. Jaz hočem pričati.
Veronika. Janko, ti tu? Beži od tod, od mene strani! Dolže me, da sem čarovnica, ljudje kažejo za menoj, tudi zate je nevarno pri meni.
Herman. Kaj hoče ta ?
Janko. Pričati zanjo.
Herman. Prekasno je, vrzite ga ven!
Janko. Nihče naj se me ne dotakne, komur je zdrava koža ljuba! Če se tukaj sodi po cesarski zapovedi in ne po Celjski samovolji, rečem ti v obraz, stari, kruti mogotec: ti si priče zoper Veroniko De-seniško najel in plačal, ti si strahoval vse ljudi, da se neče nihče za pravico oglasiti, vsak se tebe boji. A jaz se te ne. Ti si podmitnik. Kje je cesarski sod, <Ja bodem pričal?
19*
— 284 —
Herman. Ha, kdo se drzne tukaj z menoj tako govoriti, z gospodarjem sodišča? Primite ga! Orožje mu vzemite!
Veronika (se postavi pred Janka). Ne, pustite ga, le tega pustite. Jaz sama rada izpovem, vse izpovem, jaz sem res čarovnica, le njega izpustite!
Herman. Cujte!
Ljudstvo. Sama izpoveduje! — Čarovnica !
Janko (prestrašen). Kaj govoriš?
Veronika. Za tebe, prijatelj! Glej, ti si v svojo nesrečo sem prišel; vse je nesrečno, kar pride v do-tiko z menoj. Beži, beži strani! Uže sem bila dobila upanje, da me oproste sodniki, ki so lepo z menoj ravnali pri izpraševanji, a sedaj, ko si ti prišel, slutim, da sem izgubljena, in ti bi bil z menoj, če me ne pustiš.
Janko. Pričati hočem za te. Podmitili so priče, slepari Celjan !
Veronika. Ne, ne! Ne vidiš li, da meje zapustilo vse, da niti moža ni tukaj zame pričat, ki sem vse žrtvovala, vse — tudi tebe, Janko! Prijatelj, beži strani! Janko, prijatelj, beži strani! Jaz nečem, da bi kriva bila še tvoje nesreče. Zastonj je prositi onega moža, zastonj je dokazovanje in pričanje pri njem.
Herman. Kaj je rekel?
Janko. Da si priče podkupil, stari grešnik, in da svoji hčeri, tej Veroniki z Desenic, po življenji strežeš
s krivimi pričami zoper božjo in človeško pravdo.
■
— 2S5 —
Herman. On nas zasramnje. Primite ga in orožje mu vzemite!
Janko. Meni? (Izdere meč.)
Herman. Pobijte ga ! (Hlapci Janka napadejo; brani se ; eden ga zabode od zadi; Janko pade.)
Janko. Ce se ne morem maščevati za te, umrjem s teboj, Veronika, ki mi ni bilo dano živeti s teboj, umrjem s teboj, zakaj tudi ti padeš, on ti ne prizanese, on je tvojo smrt zaprisegel . . .
Veronika. S teboj, da, s teboj umrem. Ti si dal življenje zame nevrednico, in vender sem ti za dobro samo hudo povračevala, ne poznala te.
Janko. Ljubil sem te, za menoj umreš i ti. (Umrje.)
Veronika. 0 Bog!
Tretji prizor.
Prejšnji. Zagovornik s sodniki in njih predsednikom.
Zagovornik. Blagor ti, pravico si dosegla!
Predsednik. V imeni božje zapovedi in cesarske pravice izreka sodišče končno sodbo, da Veronika De-seniška, ki sedaj vpričo tii stoji pred sodbo, ni kriva izvrševanega copranja, ker ni bilo jasno dokazano, da bi bila prestopila božje ukaze, vero zatajila in s hudičem v zvezi ljudem na duši in telesu škodovala. Zato je cesarsko krvavo sodišče pravdo sodilo in Veroniko Deseniško oprostilo.
Sodniki. Amen.
Herman. A mi, grof Celjski in Zagorski, ban hrvaški in gospodar v Celji, sodimo in izrečemo: ta sodba je ničeva in neveljavna. Toženica je ravnokar sama priznala, da je res čarovnica, zato jo mi obsojamo na smrt!
Predsednik. Vi odgovarjajte pred cesarjem. (Potem se sodišče klanja.)
Zagovornik. Ona je sama priznala?
Herman. Vsi ti navzočni ljudje so culi, da je priznala. Za to je obsojena na smrt!
Veronika. Obsojena! Da, priznam, da je vse nesrečno, kar z menoj pride v dotiko. Zatorej hočem umreti in umrem. A ti, ki si kriv moje smrti in moje nesreče, ki si me žrtvoval svoji rodbinski častilakom-nosti in svojemu ošabnemu imenu, nisi s tem rešil svojega roda. Tudi za tvoj rod pride dan, ko se bode pelo:
„Grofje Celjski so bili, A ni jih več nigdar!"
Jaz tebe in tvojo slavo preklinjam! Herman. Odvedite jo!
(Zagrinjalo pade.)
IV.
Pripovedne pesni.
Junakov grob.
Visoko na linici mamka sloni, Njen sinek po dola kobilo lovi:
»Oj, pusti mi, luca, zelenkasto brav, Glej, turških konj videti mnogo je glav.
»Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del, Bom meček opasal in nate bom sel;
»Pomakal moj meček bo v turško se kri, Kobile sovražne podila boš ti."
Kobila mladiču naprot' rezgeta,
In z usnjatim sedlom junak jo sedla.
Pa kliče si vojne tovariše vse: »Vstanite, vstanite, na vojno greste!"
In mamica v linici milo ječi, Si sineka gleda, tako govori:
»Poslušaj me starico, sinko ti moj, Ne hodi, ne hodi na Turka na boj!
»čez vrata mi hrastov porinemo pah In Turka za zidom ne bode nas strah.
-   290 —
„Pod turškimi meči je umiral tvoj brat, Sedaj pa še ti bi zapustil me rad?
„Med Turki izdihnil tud' otec je tvoj, Ne h6di, ne hodi, moj sinko, na boj!"
„„Poslušaj, poslušaj, o mamica ti, Kaj sin ti tvoj zadnji pred bojem veli.
„„Kjer bratec in otec boril se za dom, Tam boja se branil jaz tudi ne bom.
„„Kjer otec izdihnil, kjer umiral je brat Tam posteljo jaz bom postiljal si rad.""
Krdela sovraga vže v dol gomeze, Ko zbere mladenič si hlapce mlade.
Minila še niso trenutje mu tri,
Vže s curkom prelival sovražno je kri.
Z levico za brzdo kobilo drži, Z desnico krvavo orožje vihti.
Vrši se na sredi, kjer velik je hrup, In Turki pod mečem lete mu na kup.
In ko se junak na okolo ozre, Pobile vže hlapce so sablje krive.
Je dolgo boril se na travniku sam, Si rakev iz trupel napravil le-tam.
— 291 —
Kjer jarek na ravni stoji še ta dan, Junak tam slovenski leži pokopan.
Ni rezani kamen, ni lavorjev šop, Ne kaže, ne pravi, kje njega je grob.
Le pravljica prosta — le ta ne molči, Le pravljica prosta — junaka slavi.
»Slovenski Glasnik", 1861.
Praznik posvečuj!
Narodna pravljica.
Zakaj še dan denašnji, zvečer o polnoči,
O Kozmijanu svetem se trlica glasi
Nad Krško razvalino, kjer nekdaj grad je bil ? —
Tam prigodjaj se čuden je njega dni godil.
Razlega se, klepeče po dolu trlic glas,
Od grada z visočine tja v tiho mirno vas,
Kjer praznik praznovali so ravno tisti dan,
Bil namreč je svet' Kozma in brat njegov Damjan.
In grofinja na ozidji visokem gor' sloni, Obrača zaničljivo v dolino dol' oči, Kjer množica pobožna za svetim križem gre, V procesiji, v molitvi ljudje Boga časte.
„Le urno poženite, deklici, trlice, Naj šečejo za Bogom tam doli oni se; Mi rajši si predivo narejamo 'z lanu, časti pa ne dajemo nobenemu Bogii!"
Zagrohotajo divje se deklice mlade, In trlice glasneje v dolino se glase;
— 293 —
Razposajene pesni se v družbi tu pojo, Se šalijo dekline, za praznik ne vedo.
„Le urno, urno kuri, suhač ti hlapec len'! Da žrelo bode belo, da bode zid ognjen : če jamo nam sušilno razžene še ta dan, Otrt do zadnje bilke nam mora biti lan."
Poleno za polenom v sušilnico leti, Pa zmirom prepočasno terenje se jim zdi, čeravno zmanjkovalo tak' naglo je lanu, Ko sam peklenšček tri na trlico bi tu..
Da bolj bi podkurila, gospa zagrabi panj : nJaz ogenj bom razgnala, poleno vržem vanj." In bliže stopi k žrelu, kjer žar se videl je, Poleno vrže noter, pripognjena pred se.
Nad njo se strne plamen — in mrtva je na mah In prazničnim tericam pretrese ude strah, Nemudoma pustijo lan, trlice in grad, V dolini se zvrstijo k proces'ji božji zad'.
Zato še dan denašnji zvečer o polnoči O Kozmijanu svetem se trlica glasi. Razrušil se je gradič, razpal je čisto v prah, Pravljica le je živa, ljudem oholim v strah.
„Slovenski Glasnik", 1805.
Vilino meščevanje.
Hodi kmet po razteptanem polji, Gleda po pšenici rumenici, Nizko pomendrani, poležani, Pomendrani po živini lovski.
Delala cvetoča mu veselja, Rumene obetala je žetev; A uničili so up mu lovci, Torej bridko toži kmetic Vili:
„Posestrima Vila! Huda se krivica Meni je zgodila.
„Seme sem pridelal Z žuljem si krvavim, Z žuljem brazde rezal.
„Ljuljike populil Bilko sem za bilko, Delal zmirom s pridom.
„Ti krvavi žulji Niso nič zalegli,
Oj, zastonj so bili!
— 295 —
„Giej, gospoda moja Mi je vse potrla S konji in pesi.
„Ti meščuj me, Vila! Ti kaznuj gospodo, Hudo mi gospodo!"
Kmetic je tako toževal.   Cula ga je Vila pogorkinja.   Odšla je v goro, Da oholo, hudo bi gospodo Kaznovala, meščevala kmeta.
Kaj dviga se vranov črno krdelo, In s polja grohoče k zavetnemu logu? Kaj kregulj se ziblje prof strmi pečini, In v gnezdo visoko k mladičem hiti?
Kaj plaha živina več trave ne muli ? Kaj kmetic iz polja orodje pobira? Zakaj mu trepeče molitev raz ustnic ? Nevihta, nevihta! le-ta mu preti.
Ker, čuj! vže bobni za goro zeleno. Oblačica zbira se siva v zahodu, Razširjajo krila se črna na dalje, Da solnce na nebu izgine zdaj zdaj.
Ognjene pušice ti švigajo z neba, In tresek udarja za treskom na zemljo, Da vsaka Mogočnemu stvar se uklanja, Zivinče in človek trepeče pred Njim.
296
Huda ura pa potihne zopet, Utolaži se nevihta strašna, Lije voda z viška prof globeli, In razčrhljana leže drevesa.
G6ri pa, kjer stal je gradič krasni, Kjer gospoda je ohola bila, Tam teli razrušen kup pepela: Ker je Vila meščevala kmeta.
Slovenski Glasnik«, 1865.
Slovenski junak iz turškega boja.
Junaka meščina obseva, Mu trhlo lice mraz rudi, Oko solzica mu razgreva, Ko zvezda gori — se blišči.
Konjiča vodi barve bele Za brzdo zdrhnjeno junak, Stopinje jima počasnele, Ednak obema je korak.
„Oba je naju moč pustila: Kako ognjen si, sorec, bil, Ko prvič Turke sva podila, Ko prvič meč sem jaz vihtil.
„Saj pač vže davno dan je svetil
Ki naju oba je rodil,
Vže v dokaj bitvah si se vretil,
Jaz v boji sem nekterem bil.
„Tu v dolu mati staja mila, In kočo imam očetno dol', Od bojev bova tam počila, Pozabljala ves bojni bol."
Besede pravi tolažive, Vesel pa konj zarezgeta, Iztrese ivje z grive sive, Kopito brže tolče tla.
Privede konja tja v ravnino, Se mesec skrije za meglo; Pozna z mladostnih let dolino,
Pozna do koče stezico.
Pa mamice ne najde mile, Ne najde stare koče več, Pa najde bridke pol gomile, Pepela tudi kup žareč.
„Oj, Rojenica moja z gore! Oj, kje je moje majke stan? Kaj to pač pomeniti more, Kdo kočo je zažgal zlobau ?"
n „To storil Turek hudobilni; Je drenov pospušičil kol, V togoti na kristjane silni Je mater živo ti nabol."" 20
— 298 —
„„Ni dolgo kar je pogorela, Stelela hišica mini; Kar majka suhe je molela Na kvišku roke — za sinu.
Junak povesi glavo sivo, Zatisne mrklo si oko, Nasloni konju se na grivo, Zajoče se za mamico.
„Ne bova, sorec, počivala, Glej, počivalnika več ni, Le meščevanja še iskala, Drevila Turke žive dni.
„„To storil Turek s tega vzroka : Ker vedel je, ker dobro znal, Da huda zanj je tvoja roka, Da glave turške ti si klal. *"
„Ne boš počakal smrti v hlevu, Na polji umreš osedlan, Se sabljo jaz, v orožja odmevu, Poginil bom nepokopan."
^Slovenska Vila", 1865
Slovenski kres.
Duhovi mar' riadzemski tu shod imajo skrit ? Al' prišle Vile z gore so v dol se veselit, Da tam obseva ogenj za rbidovo mejo, Da čarobno odmeva glas pesni v dobrovo ?
'Krog kresa v črni noči Slovenci le sede, Možaki sivolasi, starikave žene, Mladen'čev brdka tolpa, krdelo tud' devic, Deklice ljubeznive, nedolžnih milih lic.
Tu šepeta pripoved matoro-stari ded: Kdaj kralj Mafjaž se vzbudil, prišel bo z vojno spet, Kak' Turek je neusmiljen, kak' hud je Pesoglav, Kdaj divji mož iz reke na beli dan bo vstal;
Kak' trije bratje kruti iskali so strahu, Pripoved od kraljice, izdanega gradu, Kje varuje na gori pritlikav škrat zaklad, Od sestre tud' desete, ki doma gre iskat.
Umolkne sivec stari, devici reče koj: „Ti pesenco najlepšo nam hitro tu zapoj!" In deklica prekrasna čez lice se zardi, Zapoje pesen tako, povesi v tla oči:
20*
— 300 —
„ Deklica sama vesela V polji pšeničičo žela.
„ZeIa rumeno pšenico, Vzela se v belo ročico.
„Vrže tja srpek krvavi, Take besede m ti pravi :
,Čakaj me, srpek ti hudi! Nesem h kovaču te tudi;
,S kladvom ti bode nakanil, Da ne boš nikdar več ranil.'
„Deva tako govorila, Krvco po strni cedila.
„Srp se po konci postavi, Devi besedico pravi:
,Boš me h kovaču nosila. Sebi boš škodo storila.
,Mene kovaček razkoval, Ključ bo iz mene osnoval.
,V roke pa ključek bo krivi Mladič dobil zapeljivi.
,S ključem in pametjo svojo Pride ti v izbico tvojo.
.Ranil jaz rok'co sem belo, On ti bo dušo veselo.'
Se razdonela pesen tja v nočno je temo, Pohvali sivi starček, vsa družba pevkinjo. In druga zdaj še lepša devica pet' ima, Ubere glas mileje od belega srebra:
„Imela sem oteca, Oteca milega, Delu me vadili, Čelce mi gladili.
„ Imela sem mamico, Mamico miljeno, Kruhek mi rezali, Lasce mi česali.
„ Imela sem sestrice, Sestrice blažene, Da so me spletale, Z mano se šetale.
„Imela sem bratece, Bratece urjene, Da so me branili, Vrage odstranili.
— 301 —
»Prinesla mrtvaški prt Nanje je grenka smrt, Vzela, oj, kruta je Drage mi moje vse.
„In sama na svetu tem Brezi ljubezni sem, V trni kot rožica Dekle sem vbožica."
Odpela bleda deva, izlila svojo žal, Genila njena pesen 'krog ognja je drhal; Preteklo ji življenje vzbudi grenek spomin, Otožno milo vzdahne iz srca globočin.
„AP pesen usahniti na kresu nam ne sme, Zato devica tretja nam usta naj odpre!" Najlepši zdaj devojki zašije bistro oko, Odpira ustna rdeča, zapoje pesen to:
„Mačeha, o druga mati vi! Kaj da spanec neče mi v oči?"
»»Dal uroke človek ti zloban, Lezi, hčerka, mi na levo stran.""
„ Mačeha, o druga mati vi!
Kaj tak' rezno v prsih me tišči?"
„ „Tiho, tiho, ljubo mi srce. Mora menda legla je na te.""
»Mačeha, o druga mati vi! Kaj da mene glavička boli?"
»EP6stelj'ca razgrela ti telo, Le odgrni si odejico.""
„Mačeha, o druga mati vi, Kaj po hrbtu me tako mrazi?"
„ „Le potrpi, ljubče moj voljan, Pred odleže ti, ko bode dan.""
„Meni zdaj in zdaj odleglo bo, Vam pa bo na sodni dan hud6!
„Vam pa bo na sodni dan hudo, Svojo ste zavdali pasterko."
Odmeva pesen čudno 'z rbidove meje In fantazije divje po glavi se pode Mladen'čem in devicam.   In zapustivši shod, Strahove vide tamkaj, pošast koraka tod.
»Slovenska Vilo,", 1865.
Rakita.
Raste zvita tam rakita, Raste stara tik tolmuna, V vodo gleda vsa pobita, Vidi v vodi svoje lice.
Vzpenja rame hrepeneče, Svoje mlade šibke veje, Seza v valeeke hiteče, Hoče vstavljati jih v teku.
Pod rakito je na loki Dekle bledo in nesrečno, Milo lomi beli roki, Beseduje tak' rakiti:
„Ti rakita si mi mila, Moja stara in matora, Ti le nisi me žalila, Ko ves svet meje preganjal.
„Pod teboj sem v hladu stala, Se umivala v tvoji vodi, Ko sem prvič ga spoznala Ko sem v lice se zardela.
»Sleharn človek nanj je lajal, Naju vse zalezovalo, Ves svet naju je izdajal : Ti z menoj si ga ljubila.
»Ko so oče nanj sprožili,' Izpustivši hudo jezo, Krvco bili bi prelili, Da ti nisi vjela krogle.
»Ko so oče me siroto Tepli močno po glavici, Tepli s srdom in togoto, Rekli, da sem jaz hudobna ;
„Ko so moja stara mati Tudi me zavrgli hčerko, Jeli imena mi dajati, Oh, imena nespodobna;
»Ko so bratje me pehati, Gledali po strani sestro, Ven iz hiše me suvali, Kakor kako hudodejko;
— 304 -
„Ko več niso me sestrice Htele lepo tolažiti; Ko grenkobne so solzice Bridko tekle mi raz lica;
„Takrat ti le svoje rame, Svoje mile šibke veje Ljubo si molela name, Ti le si me tolažila.
„Vse tačas sem potrpela, Pod teboj solze hladila; Njega v srci sem imela, Misel nanj tolažba bila.
„Več trpeti ni mogoče, Poka srčece mi v prsih, Saj ljubiti več me noče, Lomi mi prisege svete.
„Je zapustil mene samo, Mene ubogo svojo ljubo, Vzel popotnico na ramo, Potoval je v kraje daljne.
„Tega pa mi ni prestati, Vre, gori vže vse po meni, Vem, hladila čem iskati V tvoji v6di, o rakita!"
Zašumela, vztrepetala Je rakita v gostem perji, Ljubo veje nagibala Do device, pošeptala:
„„Le ne išči, ljubezniva,
V moji vodi si hladila, Bog tolažbo v srce vliva, Samomor hudo sovraži."*
Kaj rakita ji šepeče Deva ne posluša mlada, Rane scelit si skeleče
V potok vrže ude bele.
Zašumela, vztrepetala Je rakita v gostem perji, Žalostna je nagibala Za devico šibke veje.
Ali deva utonila
Je v tolmunu pri rakiti,
Lepe ude pogreznila,
V pesku rakev si postlala.
Zato raste tam rakita, Raste stara tik tolmuna,
V vodo gleda vsa pobita: Išče v vodi mi deklice.
„Sloveuska Vila", 1865.
Predica.
Tik mize javorjeve predica mi sedi, Kolovrat pred koleni se suče in vrti, In mamica prestara tam dremlje za pečjč, In kužek, hišni varuh, zaspal je pod klopjč.
Vže hodijo strahovi, ednajst je ura proč, Tam divji mož iz loga 'zgubi se v črno noč, Rojenice preročne tam gledajo porod, Mrliči zdaj koščeni ustajajo povsod.
Vreteno urno suče, kolo okrog drči, 'Spod rok slovenske deve pretenka nit drsi, Po lici pak tečejo grenkobne ji solze, Solze tako debele ko vinske jagode.
Mladenič zdaj potrka na okna ukajena : „Se enkrat me pogledaj, devica ljubljena, Le enkrat še pokaži premilo mi oko, Se zadnjikrat vtolaži srce mi ranjeno."
Devica obledela, a prela je naprej, Ustavila je solze, kih lila je doslej, Pogledat' ga ne more devičino oko, A srce v prsih skoraj bi bilo počilo.
„„Kaj neki čem te gledat', vže dolgo te poznam; Oh, ko b' te ne poznala, ne bilo bi me sram. Ljubila sem te nekdaj, kako — še jaz ne vem, Al' zdaj te ljubit' nečem, oh, nečem ni ne smem
Zalajal pes je v spanji in mati se vzbudi, Mladenič se odmika, predica se zardi, Se stara mati krega, hudo ozmerja hčer : „A1' bodeš zmer norela, pečala ž njim se zmer?!"
Na robu stal mladenič, pohajkoval je sam, Strmo v globelo gledal, prekucnil se je tam. Valovi zakopali mladen'čevo telo, Telo, ki je storilo nesrečno deklico.
„Slovenska Vila", 1865.
Sinčkovo vprašanje.
Stoji tam mala kočica na trati, Razdrto strešico v nebo moli, Pred kočo mlada bledolična mati Z bodečo iglo šivati hiti.
In mimo male koče prek ravnice Vodica bistra v striižici šumlja, Pri vodi deček kopa si nožice, Z ročico belo v valčekih igra.
„Kaj ne da si mi rekla, mama mila, Da dečke male prineso vode ? Kaj- tudi mene, mamka, si vlovila Ko ribico iz vodice le- te?
Nedolžno materi vprašanje stavi, Zvedavo vpira črno v njo oko: Kaj mila mamica o tem pač pravi ? Kako dvom ona razvozlala bo?
Ne odgovarja dečku mamka bleda, Le stisne ljubo dete na srce, Solzici grenki umakne se beseda, Zakaj pač toči mamica solze?
»Slovenska Vila", 1866
Kamen na grob.
Čeravno pri polnem bokalu sedimo, Besedo se vender resnobno zmenimo; Jaz prvi med vami povem testament, Kakov si na grobu želim monument.
Poetje so drugi tovafšev prosili, Da liro bi jim na grob položili; In peli so reve tako in tako: Kak' milo glasilo ponoči se bo.
Odkrito povem vam, bratje čestiti, Jaz lire vas zlate ne morem prositi: Bojim se, da nočni potnik bi vesel . S samotnega groba s seboj je ne vzel.
Vas tudi ne prosim, da v družbi veseli Vi meni umrlemu pesen bi peli; Ker menim, da v tihi podzemeljski dom Glasov jaz te pesence slišal ne bom.
Se tega ne terjam, da kupe vzdignili, Napitnico v pomnenje moje bi pili. Na smrt bi domislili vi se tako, In vinsko veselje kaljeno bi b'16.
— 309 —
Ne, rajši mi zdaj-le kozarec nalijte, Izpiti do kapljice mi privoščite, Saj veste: ko v grobu pod zemljo bom spal, Potem me ne bo veselil več bokal.
Pošteno povem tudi dnes pri bokali, Da nečem, da bi se za mano jokali; Zatorej ne prosim kot drugi ljudje, Da grob bi pojile mi vaše solze.
Nekteri med nami se bodo rotili,
Da Bog vzel me v grehov je polnem števili
In treščil neusmiljeno v pekel teman,
Ker pisal povest sem, zaljubljen roman;
Ker maram denašnji dan malo vže zanje, Bolelo me v grobu ne bo opravljanje; Saj veste, da njim se zastonj govori, Zatorej me braniti treba vam ni.
Le edno tovar'ši po smrti storite: En kamen mi velik na grob zavalite! In kamen naj bode na cente težak, Da z mesta premeknil ne bode ga vsak.
In tiščal ta kamen težak na gomilo, Iz groba me varoval s svojo bo silo, Da v svet ne bom mogel ob uri duhov, Ko drugi mrliči gredo iz grobov.
Da v svet se mi noga ne bo povrnila, Kjer temna usoda mi vedno je bila,
— 310 —
Skrbij kjer sem grenko pijačo le pil, In v družbah veselih vesel nisem bil;
Mladosti kjer nisem poznal, ni vživanja, Veselja kjer nisem imel radovanja, Nesreča, nadloga bil dedni del moj, Prihodnost brezupna — tema pred menoj!
»Slovenski Glasnik", 1868.
Stari stolp.
Z ozidjem debelim obdan
V divjini je grad velikan ;
V dolino nagiblje megleno Stolp svojo zidano steno.
In kakor otožen sanj ar Stolp sluša skrbljivo, kar Šeptaje mu reka poreče, Ki v znožji od nekdaj vže teče.
Ponoči zavije se v plašč Crn, sanja od otcev in tašč Nekdanjih, ki čisto živeli, Boga pred seboj so imeli.
In hud je stolp stari močno, Skrivnosti da v njem se počno. Da čuje ponoči se hoja, Mini mu ne da ni pokoja.
Ker v gradu gospodova hči Ob edni še nikdar ne spi, Pa luči prižiga na lini, Da svetijo dol' po dolini.
Tja dol'po dolini v meglo, Kjer ljubi vesla čez vodo Ter tiho po skalni stezici Prihaja k svoji deklici.
To stolpa razjezi hudč, Noč črno povpraša takč: »Kaj praviš ti, mati črnica, Kam neki je sveta pravica?"
„ V tleh dolgo moj zid vže sedi, Dokaj vže bivalo ljudij Je v meni, nektera vže leta Navade učim se sveta.
„Pa naj bi v prah se sesul, Če kaj sem ednacega čul, Kar je okrog mene : Da deklice niso poštene.
»Nedolžno živele, lepč, Deklice in fantje tako; Zdaj prešestno skrivanje Je njihovo djanje, nehanje."
— 312 —
In majka črnikasta noč „ Spremenila midva oba
Stolpu beseduje rekoč: Ne bova, kar svet vže ima,
„Z nimar to pusti, moj stari, Kar jaz, ti ne moreš umeti,
Nikar si razuma ne vari! To dolgo vže vse je na sveti.
„Ko tebe na zemlji ni b'16, Ko tebe nikjeri ne b6, Dekle bo mladen'ča ljubila, Cemii bi se midva jezila? — "
Slovenski Glasnik," 1867.
Opazka. Ta pesen je sicer tiskana v „Glasniku" brez Jurčičevega podpisa, vender sodim po nje vsebini, kakor po nje ne posebno srečni obliki, da je Jurčičeva. L.
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
A00000375475A