Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Šubic, profesor n» vseučilišči v Gradci. (Dalje.) glejmo si še druga izpreminjevania! Uklonimo prožno je- kleno pero v trdne, negibne klešče, takd da moli njega konec kleščam iz čeljustij. Če potegneš ta konec iz njegove mirne Ičže in ga izpustiš, giblje se semtertja. Dokler imaš konec dolg, lahko šteješ gibäje, takd so počasni; ako ga pa skrajšaš, giblje se hitreje, takd da gibäjev niti ne vidiš; slišiš pa, da perd zveni, in sicer tem tanje, kolikor krajše je. Zajedno se tudi ogreva od gi- banja. Sedaj pač ni težko spoznati, kaj bi se prikazalo, ako nadalju- jemo ta poskus in močno gibljemo uklenjeno perd. Razgrelo bi se takd, da bi se napdsled razbelilo in ognjeno prihajalo. V tem vzgledu se izpreminjajo moči nekamo drugače nego v prejšnjem in nam razodevajo prirodne zveze med gibanjem, zvenenjem ter med gorkoto in ognjem. Preiskujč naprave, s katerimi bi utegnili pridelati kaj gorkote in ognja, dobimo v roko pnevmatiški ognjekres. Vsakdo pozna sikalico. Ako jo napolniš z vodo in pritiskaš vanjo z ročico, sika ti vodo; ako pa jo napolniš z zrakom, ali kakor pravimo, pustiš prazno ter z ročico pritiskaš ob notranji zrak, tedaj izpahuješ stisnjeni zrak, da piha iz tanke luknjice, kakor piha kovaški meh. Zamašimo v mislih luknjico takd popolnoma, da zamašek celd nič ne prepušča zraka. Potegnimo ročico iz cevi, da se vsa cev napolni z zrakom. Kadar hočeš sedaj potisniti ročico do dna kakor prej, stiskaš zrak pod ročico, in upira se ti takd, da ne moreš do dna, ako zapira cev z glavico svojo cev takd popolnoma, da zrak ne more uhajati. Sedaj je ves zrak, kar ga je bilo v cevi, ujet; ako pa odnehaš, raztegne se zaradi svoje prožnosti takd, da izpahne ročico. To je priprava, kakeršne nam je treba za nastopni poskus: Zrak je ujet pod ročico; zdajci pa jo na vso moč potisni v cev in zopet izpusti. To ponovi nekolikokrat in skoro bodeš čutil z roko, da se je cev ogrela. Vzemi sedaj kosec kresilne gobe in jo pritrdi na konec ročice; vzemi pa tudi stekleno cev, da vidiš, kaj se zgodi. Zasači zrak v stekleni cevi kakor prej in suni z ročico, kolikor se da, natd pa hitro odjenjaj. Ako si dobro zadel, z a b 1 i s 11 e se, ko dregneš blizu dna, in za bliskom se prčcej pokadi pod ročico — goba se je vnela, z zrakom si vkrcsal ogenj! Pri tem poskusu se izpremeni delo naše roke v luč in ogenj. Ako zvršimo takšno napravo v veliki meri in vprežemo stroj, katerega goni močno tekoča voda ali stisnjen zrak, da opravlja prejšnje delo naših rdk, tedaj se izpreminja moč tekoče vode ali stisnjenega zraka v gorkoto. — Vzemimo zopet železno cev namesto prejšnje steklene in jo postavimo v drugo večjo ccv, takd da ostane med cevčma nekoliko otlega prostora, kamor vlijemo vode. Ako vprežemo kold, vrteče se od tekoče vode ali stisnjenega zraka, takd da goni naše pnevmatiško kresilo, ogreva se notranja ccv, napolnjena z zrakom, in oddaja svojo gorkoto vodi, stoječi okolo nje. Če tekoča voda močno vrti mdlinsko kold, to pa pnevmatiško kresilo, ogreje se voda kaj hitro in končno z a v r č. Takšna priprava nam torej utegne pridelovati gorkoto in greti vodo brez kurjave. Takšni poskusi razjasnjujejo gdrenjo misel, da je ognja dovölj na svetu in da počiva v rahlem spanji, dokler ga človek ne vzbudi. V zadnjem vzgledu smo namreč spoznali, da daje celd tekoča voda gorkoto in ogenj. Gibalne sile utegnemo izpreminjati tudi z magneti in clektro- magneti v elektriški tok in jih z clektriškim tokom prestavljati kamor- sibodi na tuje kraje, kjer se zopet izpreminjajo po naši volji, bodisi v gibanje in delavne sile, bodisi v luč in ogenj. Vzemimo za ta poskus magnet, kateremu postavimo nasproti elektromagnet. Da si brez podobe, katera bi nam pokazala potrebno napravo, vender lože zapomnimo, kaj se godi, mislimo si na koldvratu perutnice od kovaškega železa, okolo katerih je ovita žica, prevlečena s svilo — to je sedaj elektromagnet. Oni držaj na koldvratu, ki kvišku drži odprto stran perutnic, bodi torej nepregiben magnet, ne daljši, nego so pcrutnice široke. Torej stojita magnetova konca s svojo naj- večjo magnetiško močjd ravno nasproti dnima perutničinima ali clek- tromagnetiškima koncema ; tedaj vleče magnet nase elektromagnet, in sicer kar najmočneje ter ga od daleč drži mirno pred seboj, dokler ne zavrtimo perutnic. Ker se magnet in elektromagnet vzajemno vle- četa nase, treba ti je primerne moči, da ju razdružiš, ali drugače rečeno: zvršiti moraš nekaj dela. To delo ne izgine, ampak se izpre- meni v drug prikaz. Ako se konca elektromagnetove žice dotikata in del te žice večkrat oviješ okolo prosto ležeče magnetne igle, vidiš po gibanji te igle, da se dela za vrtenja v žični vezi elektriški tok. Torej se po tej napravi delo naše roke, ki goni koldvrat, izpreminja v elektriški tok. Znano je svojstvo elektriškega toka, da kaj hitro preleti' dolge bakrene vezi do daljnega kraja; takisto je znano, da elektriški tok lahko na vseh krajih svojega pota mehko železo izpremeni v magnet, kadar ga obkrožuje, kakor pri slčharncm elektromagnetu. Prav takd vleče elektromagnet, dokler traja tok, näse tudi vsak vod, ki mu stoji gibno nasproti, in s tem vodom kaj dviga ali kam pritiska, kakor vtiskuje n. pr. pri Morsejevem telegrafu na trak znamenja za besede, od katerih je zložen telegram. — Z elektromagnetiškim vodom utegne torej elektriški tok kaj delati kakor človek z roko. Težko ni spoznati, da mu je moči dati takšno napravo, s katero kaj vrti ali pa goni kakov stroj. Ako pa elektriški tok, kateri izvira iz dela naših rdk, na daljni postaji kaj vrti' ali goni, moramo reči, da elektriški tok ondu dela kakor mi tukaj, in sicer toliko časa, dokler delamo mi. V tem vzgledu se je naše delo izpremenilo v elektriški tok, in le-ta jc naše delo prevedel na daljni kraj. Dokler držč elektriške vezi', po katerih se pretaka elektrika ali clektriško gibanje, čeloma dalje, ne vidiš nikjer nI ognja nI luči. Ako pa na tem ali dnem kraji prerežeš žično vez, utrne se zdajci elektriška iskra med blizu stoječima koncema prerezane žice. Čimbolj goniš elektromagnetiški stroj, čimveč dela opravljaš, tem po- gosteje skačejo elektriške iskre med konccma. Vzemi dva gladka, nekoliko zašiljena konca premoga in ovij vsakega z drugim golim žičnim koncem, natd pa pritisni oba za- šiljena konca drugega k drugemu; tedaj imaš zopet vezi' sklenjeni. Sedaj torej teče elektriški tok po vezčh in skozi premogova konca, dasi ga ni videti, dokler se dobro dotikata. Kadar ju pa le nekoliko razdružiš, pokažejo se med njima iz nova gdste elektriške iskre. Ako jc elektriški tok dovolj močan in nista zašiljena konca predaleč vsak- sebi, sprijemajo se iskre takd gostd, da jih niti ne ločiš in da se zasveti med koncema elektriški ogenj. Med premogovima konccma ti zašije majhna elektriška luč, podobna bliščeči zvezdi, in razširja močno svetlobo, podobnejšo mesečini nego solnčncmu svitu. Tudi ta elektriški ogenj je pridelek dnega delovanja, katero opravljaš, ko vrtiš elektromagnetiški stroj. Kakor izpreminjaš silo svojih rok ali svoje delo v ogenj, kadar krešeš ogenj ali kadar brusiš britev, prav takd pretvarjaš svoje delo v elektriško delo in v elek- triški ogenj, kadar goniš elektromagnetiški stroj. Ogenj, katerega vkrešeš bodisi z navadnim ali s pnevmatskim kresilom, in ogenj, katerega delaš z elektromagnetiškim strojem, izvira sta bolj pozemeljskega nego ogenj, katerega daje navadna kurjava, bodisi da kurimo z lesom ali s premogom, s petrolejem ali z drugo tekočino, ali s plinom ogljikove sestave. »Kajpada!« poreče kdo, >kaj, navadna naša kurjava bi nc bila do konca pozemeljskega izvira? Ali poznä kdo käj bolj pozemelj- skega, nego je drevje in les, ki rase na zemlji naši ? Ako ta ogenj, katerega dajd goreča drvä, ni do cela pozemeljski, tedaj takisto človek sam ni pozemeljskega izvira!« — Počakaj, prijatelj, kär nič ni težko zavrniti tvoj navidezno veljavni ugovor. Odgovori samd to, kaj bi bilo z lesom, kaj s človekom, da ni na nebu tistega velikanskega ognja, ki ogreva vse, kar rase in živi na zemlji ? Kaj bi bilo, da poide solnčni ogenj, da solnce človeku ne sveti in ne ogreva tal, kjer se porodi in živi ? Ali bi se sploh porodil človek, da ni na nebu solnca ? Rekli bi skoro, da so tem vprašanjem včdeli že prav odgovoriti dni paganski närodje starodavnih časov, ki so se uklanjali solnčnemu bdgu. Vse, kar rase in živi v sedanjosti, vse grč za solnčnim ognjem. Tega ne pričajo samd letni časi — veliko nasprotje pozimi in poleti — nego to kaže tudi ves obraz svetd od obeh zamrzlih polarnih krajev do podsolnčnih krajin okolo srede zemeljske. Saj je znano, kakd očito preganja mraz vsako čvrstejše žitje rastlinsko in živalsko od tečajev proti onim deželam, katerim prihaja solnce najbliže na letnem svojem obhodu. Brez solnčnega ognja bi bil ves svet hitro pokopan pod debelo skorjo snega in ledu. Brez solnca ni ne življenja ne rasti! — Ne bilo bi niti le sä, od katerega dobivamo drvä za navadno kurjavo, niti petro- leja, niti premoga. Kaj pa bi dandanes počel obrt, odkod bi jemali kurjavo za toliko pečij po tvornicah in lokomotivah, da ni premoga? Kar je v davnih vekih solnce podarilo zemlji svojega ognja, svoje luči, to ni vse izginilo za pozne naše dni. Tudi v tisti starodavnosti je solnčni ogenj podpiral čvrstejšo rast na zemlji. Od nekaterih pozemelj- skih tvarin, zlasti od ogljika, vodika in kisika in nekaj drugih prvin je solnčna ognjena moč dovrševala dno rastlinstvo, katero leži sedaj poko- pano pod zemeljskimi skladovi kakor okamenelo rastlinstvo ali premog. Premogove zaloge v zemlji so res pravi, zlatä vredni zakladi, naj- dražja ostalina starodavnega krepkega rastlinstva. V premogovih zalogah je pod zemljdna kupih shranjen solnčni ogenj. Zakladi premogovi se manjšajo čimdalje bolj, ker ga toliko požgd na leto. Bodisi pod zemeljsko skorjo premoga kolikorkoli, ne- izčrpen venderle ni, in od leta do leta se bližamo dni dobi, ko premog poide. Koliko je pozemeljskega premoga, to nam najbolje pokažejo ne- kateri vzgledi. Na Angleškem v Sud -Walesu seza premogova formacija po 12.000 angleških čevljev pod zemljd; sestavljena pa je zaporedoma od blatnih plastij in skladov skriljevca in peščenega kamenja. Med takimi skladovi tiči šestnajst po pet čevljev debelih premogovih plastij. Geologi pravijo, da so nekdaj tc kräjine pokrivali veli- kanski gozdi, podobni dnim, katere imenujemo sedaj pragozde in jih nahajamo takd bogato zarasle samd po vročih deželah ob reških nasipih med rokavi, kjer se iztekajo velike reke v mdrje. Geologi uče dalje, da so se tiste pokrdjine, kjer je sedaj premog pod zemljd, sča- soma sesedale, ali da so se tla pod pragozdi nižala, dokler ni napd- sled stopila voda ččznje in s svojimi naplavinami podsula vsega prejš- njega rastlinstva. Nad takimi nasipi pa so se zopet zasadili pragozdi, ki so se iz nova zgreznili i. t. d., v Sud -Walesu šestnajstkrat pragozd nad pragozdom! Od takih podsutih pragozdov, o katerih trdč geologi, da ležč na milijone let pod zemljd, zloženi so iz večine denašnji pre- mogovniki. Kakd neizrecno veliko je premoga pod zemljd, to še jasneje iz- pričuje premogova formacija na Novi Škotski; nič menj ne obseza nego 51.000 angleških kubičnih milj. Kaj prav za prav pomeni ta velikost, to si je težko misliti, ako je ne pojasnimo z umevnejšim vzgledom. Vzemimo si torej veliko reko Missisippi. Ta orjaška reka bi potrebovala dva milijona let, predno bi nanosila tolik näsip v mehikanski zaliv, dasi nanosi po Ridellovem računu vsako leto sedem- intrideset milijard kubičnih čevljev. Sveta indiška reka Gang pa zasiplje po računu Evcrstovem in Strachejevem bengalski zaliv toliko hitreje, da bi v 375.000 letih nasula svoje plasti takd na debelo in na široko, kolikor znaša jedi na novoškotska premogova formacija. Take silne množine premoga varujejo obrt dne groze, katera bi nastala dandanes, ko bi zdajci pošlo kamenito oglje ali ko bi se izpremenilo v srebrd ali zlatd. Imej teh žlahtnih kovin visoke hribe, kaj bi ž njima ? Premog je sedanji obrtni delavnosti več vreden nego hribovje zlatä. (Konec prihodnjič.)