280
Zato je večkrat skrivaj pognal Radova-novega konja. Ali tedaj je vselej Radovan .vztrepetal in z rokami razmahnil, da se ni opotekel.
„S konja me spraviš! Ubiješ me! Oj, takega sina!"
„Ne, očka! Ampak naprej morava! Če se Huni dvignejo in za nama..."
Radovana je obšel strah. Ali izdal se ni. Stisnil je konja, kar so dale trudne noge, nategnil brzde, in zopet je šlo dalje v živahnem diru. Pot se je pa pocedil v gostejših curkih po njegovem čelu.
Solnce se je bližalo poldnevu. Na levi in desni lepe doline so se pričeli dvigati višji hribi, ravan se je ožila, po bregovih so se svetili sredi nekoliko porumenelega listja beli domovi.
Pridržala sta konja, ki sta bila spenjena in trudna. Radovan se je ozrl na levo in desno po gričih.
„Da ga še ni, Epafrodita? V Adrianopolu popiva, grk pijanski, Radovan pa trpi žejo zanj. Naj bi ga Tunjuš, čemu si me izpeljal, Iztok?"
„Ne huduj se, očka!  Sam si svetoval!"
„Sam si svetoval, aha? Kdaj je godec rekel: Primi za nož in suni! Kdaj? O Mo-rana! Kako sem sam lepo mirno cestoval. S teboj pa to trpljenje!"
„Radovane, razjahajva, če hočeš. V senco leževa, pa se odpočiješ. Imam še čutarico vina. Pol je tvoje. Hunov menda ne bo za nama."
„Ne bo jih ali pa bodo. Kaj ti veš. Jaz naj pa bežim, ko me bole kosti, kakor bi sedelo deset M6r na meni tri noči zapored. Oj Morana!"
Korakoma sta lezla po prašni cesti. Konja sta se pripogibala in trgala ob cesti uvelo travo.
„Daj mi čutaro!"
Iztok je segel za prteno haljo in privlekel iz nedrij precejšno bučo. Pomolil jo je Radovanu.
Starec je nastavil in pil z veliko žejo.
Tedaj je Iztok zagledal, da se dviga daleč pred njima prah.    Začul se je ropot koles.
„Očka, poglej! Morda je trgovec!" Radovan je  odstavil napol  izpraznjeno
bučo od ust in zrl s široko odprtimi očmi.
Ropot koles  se je slišal razločno,   na cesti
so se razločili konji.
Viktor Smolej.                            Ju"i šubic.
„Pri Svetovitu, Epafrodit! Kdo drugi, kot on! Dobro je gonil in zgodaj je moral odriniti iz Adrianopola.  Zakaj   pot se vleče!"
Hitro je nastavil zopet bučo na ustnice, zamižal in izpraznil do zadnje kaplje.