ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno de!o UDK 003.349 (497.12-15 BorSt) GLAGOLSKi NAPISI V P.C. SV. ROKA V BORŠTU (OBČINA KOPER, SLOVENIJA): NOVE PRIČE GLAGOLSKEGA PiSMENSTVA V ISTRI Brigitta M ADER dr., 34100 Trst, Via Cordaroli 26, iT dr., 34100 Triesle, Via Cordaroii 26, IT IZVLEČEK Avtorica obravnava tri nedavno odkrite glagolske vpraskane napise (iz let 1573, 1631, 1766) v cerkvici sv. Roka v Borita. Napisi se časovno, prostorsko kot tudi jezikovno (hrvaščina, čakavsko-ikavsko) vključujejo v epigrafsko in rokopisno dobro dokumentirano dediščino glagolskega pismenstva v Istri (glej karto!). Prikazanih grafitov ne povezuje le s historično pogosto dokumentiranim pomanjkanjem glagoljaike duhovščine v nekdanji škofiji Koper in z dejavnostjo frančiškanskega samostana svetega Gregorja v Kopru, katerega menihi so bili tesno povezani z glagoljaftvom, ampak tudi z epidemijami kuge v Istri. Med nedavno (I. 1994} začetimi prenovitvenimi deii v cerkvi sv. Roka v Bor?tu, ki spada v faro TruSke, so pod ometom v apsidi naši i srednjeveške stenske poslikave, Med freskami, ki so doslej le delno odkrite in zato še niso ovrednotene in datirane, so se poleg s čopičem naslikanega, k okrasju fresk spadajočega večvrstičnega besedila v latinici pokazati tudi naslednji trije glagolski grafiti - napisi. N Tloris p.c. sv. Roka v Borštu (Zadnikar 1982, 197) z označeno lego glagokkih grafitov 1-3. Grundriß der Kirche des Heiligen Rocchus (sv. Rok) in Borst (Zadnikar 1982, 197) mit Bezeichung der GraffitH 1-3 29 ANNALES 5/'94 »rigitt MAOER: C!.ACO[.5Kt NAPISI V P.C. SV. ROKA V 30RSTU..., 29-34 NAPIS št. 1 Nahajališče: (SI. 1) Na levi strani apside, 131 cm od tal in 11 cm od roba levega apsidnega zidu (začetek napisa), znotraj rdeče freske, ki meji na svetlo polje spodaj z ostanki naslikanega latinskega napisa. Pisava: Kurzivna glagolica v eni vrsti (dolgi 33 cm) z besedo nad vrstico (pri 22. cm); pretežno tanke in bolj privrhno vpraskane, povprečno 1,5 cm visoke črke; samo posamezne črke v prvi tretjini in proti koncu napisa so močnejše oz. vpraskane globlje; stanje ohranjenosti je na splošno srednje, površina stene je močno načeta zaradi zunanjih učinkov, rdeče barve na nekaterih mestih ni več; čitljivost je zelo slaba. Besedilo; PA D A • o e ČOOME MISECA JU L — KA — MAŠI(?) ? M --d o o o e e ■» « s o a o od u o a o o o 7766 miseca ¡ul[č] kad a [pa] da maš— z ligaturo p in a vpada. Beseda "mesec" je zapisana v ikavski obliki "misec". Ime meseca "jul" je zaradi slabe ohranjenosti napisa nepopolno in ga je treba dopolniti z č, ustrezno rodilniško končnico pri navajanju datuma. Tudi v nadaljnjih dveh črkah, k in a, je treba videti ostanek zgubljene besede. Po smislu bi na tem mestu morali vstaviti prislov kada. Zdi se, kot da je pisec tega napisa pozabi! na besedo pada in jo je kasneje vnesel tik nad kada, pri čemer je a na koncu besede postavil više, ker ga je na tem mestu ovirala morda že tedaj prisotna jamica v ometu. Težave povzroča branje zadnje še vidne besede v napisu, Ponuja se verjetna razlaga z besedo "maša", a 4. črka, najverjetneje /, takoj postavlja ob njej vprašaj; 5. črka je nečitljiva, z ¡asno prepoznvano nadaljnjo črko m, nad katero je še znak, ki ga je mogoče interpretirati kot križec, pa se napis tudi že končuje. Nadaljnje besedilo ni več ohranjeno. 1766 miseca Jui[čj kada [pa]da maš -<-... Leta 1766 meseca julija ko -?- pade ... NAPIS št. 1A Nahajališče: Kot št, 1, le v skrajnem kotu ob zgornjem robu rdeče freske, 133 cm od ta! in 58 cm od roba levega apsidnega zidu. Pisava: V dolžini 3,5 cm so v vrhnjo plast vpraskane posamezne črke kurzivne glagolice, velike ok. 0,5 cm; stopnja ohranjenosti je slaba. Besedilo: Posamezne glagolske črke, domnevno (, v, / ali e in č, ki nimajo nikakršnega skupnega pomena. NAPIS št. 2 Nahajališče: Na levi strani apside, 155,5 cm od tal in 104 cm od levega roba apsidnega zidu (začetek prve vrstice), v zgornjem obrobnem delu nepopolno ohranjene freske treh drug ob drugem stoječih svetnikov. Začenja se na rdečem ozadju tik ob svetniškem siju leve figure, se nadaljuje do rumeno tonirane avreole srednjega svetnika in se končuje tik nad njegovim temenom. Pisava: Kurzivna glagolica ob uporabi majuskul zaradi poudarka posameznih podatkov (datum, ime, priimek); dve vrsti, dolgi 25,8 oz. 17,5 cm, z drobnimi (posamezne do 0,5 mm globoko) vpraskanimi, lepo čitljivimi 0,5 do 2,7 cm velikimi črkami; razen pri redkih izjemah razpoke in jamice v ometu) je ohranjenost pretežno dobra. Besedilo: 30 ANNALES 5/ 94 Brigita MADER: CIAC01.5KI NAPISI }. vrsta: ČFNV MISECA PRVARA NA V DNI («60 P O 9 • B o fl D fl o « o a «»o 1573 miseca prvara na 3. dni z flgaturo p in r v besedi prvara in n ter a v na; tako na kot tudi n v dni sta slabo ohranjena in delno oskrbljena. Tudi tu je beseda mesec zapisana v ikavskem narečju. Beseda prvar se kot izpeljanka iz latinskega februariusa (SKOK 1971, 509) v glagolskih besedilih v Dalmaciji in Istri od 14. st. dalje uporablja za oznako meseca februarja (prim. ŠTEFANIČ 1969, 1970; ŠUPUK 1957; FUČIČ 1982). 2. vrsta: T ADA UMRI IVAN ŠUPČIČ « • a n a h o o a o a o o t e tada umri Ivan Šupčič z ligaturo a, d in a v tada ter v in a v Ivan. 1573 miseca prvara na 3. dni tada umri (van šupčič 1573 na 3. dan meseca februarja tedaj je umrl Ivan Šupčič Ta napis je najstarejši v cerkvi sv. Roka. Približno 40 let po njeni posvetitvi 20. avgusta 1534 (NAtDINI, 1700, 383) ga je neznana roka vpraskaia na steno v apsidi. Sporočeno je le ime človeka, ki je tega dne umrl Kdo je bil Ivan šupčič, ki je zelo verjetno imel pomembno funkcijo v cerkvenem Življenju, se ne da razbrati ne \z samega napisa ne iz njegove primerjave z drugimi glagolskimi napisi in rokopisi. Arhiv župnije Truške, ki bi bil najpomembnejši vir za identifikacijo te osebe, je leta 1943 popolnoma uničil ogenj. NAPIS št. 3 Nahajališče: Na levi strani apside, 146 cm od tal in 136,5 cm od levega roba apsidnega zidu (začetek prve vrste), v zgornji tretjini freske treh svetnikov, na desni strani glave oz. nad levo ramo srednje figure na rdeči in okrasto rumeni podlagi; prvi dve vrstici potekata med zaključnima linijama oz. na zaključnih linijah vodoravnega okrasa v svetlo sivih vzorcih. Pisava: Kurzivna glagolica v štirih vrstah, dolgih 15,5, 14,3, 12 in 5,4 cm: višina celotnega napisa je 14 cm; črke v velikosti od 0,5 do 2,7 cm so močne in (ponekod do 1 mm) globoko vpraskane v omet, ki je pri desnem spodnjem delu napisa uničen in je tudi sicer na več mestih poškodovan (razpoke, jamice v ometu, odpadla vrhnja plast, zbledela barva), kar zelo poslabšuje berljivost; z izjemo začetka druge vrstice je stanje ohranjenosti na splošno slabo. P.C. sv. ROKA V BOR5TU..., 29-34 Besedilo: 1. vrsta: ČHJA Ë FR A 9 • • © 0 » « 1631 ja fra s tildo nad letnico in ja ter z ligaturo fin r v fra. 2. vrsta: J E R O L {M VU C I NO V I Č • c o a a « « 9 «o« ««a Jeroiim Vučinovič 7. ligaturo v in u ter n in o v priimku, ki ga je zaradi zelo slabe ohranjenosti dokaj težko prebrati. To še zlasti velja za zadnjo črko, ki je domala v celoti odkrušena (na tem mestu se omet in freska končujeta), a jo je po smislu mogoče interpretirati kot č. Težave so tudi pri 4. in H. črki v priimku, ki ju je verjetno treba brati kot L Zdi se namreč, da gre v obeh primerih za majuskuli, v nasprotju s kurzivnim i v lerolim. Taka zamenjava črk je pogosta in je v tem primeru utemljena zaradi poudarjenega priimka. Tako izpis imena kot tudi piva vrstica kažeta na izurjeno in značilno pisavo, ki je brez dvoma delo spretne in v rabi glagolice zeta usposobljene roke. 3. vrsta: B I PR E K —B I U TO ? ©a «»a s a a a « bi pre kafda} bi u to ? z ligaturo p in r v pre ter i in o v to. Pre je v dalmatinsko-istrskem prostoru (prim. tudi ŠTEFANIČ 1969, 1970; FUČIČ 1982) pogosto rabljena beseda namesto v glagolskih spomenikih običajnega popa za svečenika, 31 ANNALES 5/ 94 Brigita MADER- CLAGOI.SKI NAPISI V P.C. SV. ROKA V «ORSlU..., 29-34 duhovnika ali tudi župnika (gr.-lat. presbyter/praesbyter; SKOK 1973, 61). V tej vrsti so te redke črke v celoti ohranjene (e, k, u, t, o). Ligatura pr v pre kakor tudi drugi bi sta poškodovana, vendar kljub temu sorazmerno dobro čitljiva. Prvi dve samo delno ohranjeni črki zelo verjetno pomenita bi, Glede na smiselni pomen in glede na prostor, ki je na voljo in na katerem ni več mogoče odkriti nikakršne sledi črk, je besedo, ki se začenja s k, mogoče dopolniti kot kada. Težavna je tudi interpretacija zadnje črke, ki je domala povsem uničena zaradi velike poškodbe freske na tem mestu. Še ohranjeni fragment bi utegnil kazati na d ali z. Po smislu bi bilo treba tu pričakovati natančnejši podatek o času ali kraju (najverjetneje o Borštu). 4. vrsta: KUGA ? a a » e o kuga ? S skromnimi ostanki črke, ki bi jo bilo mogoče prebrati kot f ali u, se - zaradi poškodbe na freski -zadnja vrsta in z njo celoten napis končuje. Tudi na tem mestu bi po smislu, tako kot v prejšnji vrsti in ustrezno s tam uničenim tekstom, lahko bila zapisana natančnejša navedba kraja ali tudi časa. 1631 ja fra jeroiim VuCinovič bi pre k[ada} bi u to -- kuga — 1631 sem jaz brat Jeroiim Vučinovič bil župnik ko je bila v tem -— kuga —. Žal je tretji napis, ki se po datumu vmešča med druga dva napisa in ima tudi najdaljše besedilo, nepopoln. Omemba kuge v letu 1631 kaže v zvezi z razširjenostjo te bolezni v Istri na zanimivo zgodovinsko podrobnost, ki se ujema tudi s poročili o njenih velikih epidemijah v letih 1630 in 1631 v Miljah, Kopru, Uma-gu, Lovrečici, Brtonigli, Novigradu, Poreču, Fažani in Pulju (SCHIAVUZZ! 1888, 442 dalje in 447). Tudi zidavo same cerkve sv. Roka, ki je bila posvečena leta 1534, je morebiti mogoče povezati z razsajanjem kuge v začetku 16. st. v Trstu, Kopru (1511), Rižani, Lokvi in na Krasu (1525) (SCHIAVUZZI 1888, 447). Med njeno gradnjo so namreč na dveh mestih, na zunanjem zidu in na vhodnem pragu, vklesali letnico 1526; s tem dobi poseben pomen tudi dejstvo, da so jo posvetili prav sv. Roku, ki so ga od 15. st. dalje častili kot zaščitnika pred kužnimi boleznimi (KELLER, 1984, 494 dalje). Ni siccr znano, ali je tudi Ivan Šupčič (napis št. 2) umrl zaradi kuge, ki je 1573 razsajala v Kopru (SCHIAVUZZI 1888, 447), in je njegova smrt zato omenjena prav v cerkvi sv. Roka, vendar je zaradi ujemanja datumov taka domneva možna. Pomemben je tudi v napisu 3 navedeni podatek: "¡a (ra jeroiim bi pre, jaz brat Jeroiim sem bi! župnik". Iz te navedbe je namreč razvidno, da gre v tem primeru za frančiškana, ki je opravljal dolžnosti župnika. Iz zgodovinskih virov, navedenih v nadaljevanju, namreč izhaja, da v koprski škofiji, kamor so spadale tudi Truške in z njimi Boršt, to nikakor ni bil osamljen primer. f m. % : ': % Jli i) ■ '■'.: ■ !■ • C !H * ' i ¡¡gl ; m.% • S® s ''« ■ Die Jahreszahl 1526 a;i der Aulienmauer und an der Eingangsscfmefle der Kirche des gl. Rochus in Boršt Letnica 1526 na zunanjem zidu in na pragu cerkve sv. Roka v Borita {Foto B. Maric v). Tako škof F. Ženo leta 1661 z bolečino opozarja na pomanjkanje duhovnikov, ki bi obvladali ilirski jezik {LAMPE 1905, 486), in v letih od 1691 do 1705 škof P. Naldini večkrat omenja, da je nujno potrebno semenišče za študij bogoslovcev, ki bi obvladali slovanski jezik, ter dodaja, da je zaradi tega Že večkrat frančiškane zadolžil za poučevanje ljudstva v verskih naukih (LAMPE 1905, 621). Frančiškani, ki jih omenja Naldini, so bili pripadniki tretjega reda v samostanu sv. Gregorfja v Kopru, ustanovljenem 1467 kot. dar plemiča Franja de Spalatis patru Martinu Novaku iz Zadra (1VANČIČ 1910, 235), ki so "gojili ilirski jezik", kakor navaja koprski škof P. Mo-r3ri leta 1633 v svojem poročilu v Rim (LAMPE 1905, 486). Kot "ilirski jezik" - ta oznaka je bila od 15. st. dalje zelo v rabi posebno na področju pod beneško oblastjo -je bila poimenovana stara cerkvena slovanščina hrvaške redakcije. V tem smislu je treba razumeti tudi v latinskih in italijanskih virih večkrat omenjane "črke sv. Hieronima", kar je povezano z legendo, po kateri sv. Hieronim iz Dalmacije (Strldon) velja za očeta gfa-golice. Frančiškani tretjeredniki so bili 2e od nekdaj tesno povezani z glagolskim izročilom. Za benediktinci so se od 13. st. dalje iz Zadra širili po Dalmaciji, severnih jadranskih otokih in Istri ter kot uporabniki in zastopniki glagolske književnosti prispevali pomeben delež tudi k njeni ohranitvi in širitvi. Frančiškanski bratje iz grego-rltskega samostana v Kopru so zato bili najbolj primerni za prevzem dušnopastirskih dolžnosti v slovanskih farah, ki so ostale brez duhovnika. Zelo verjetno je tudi 32 ANNALES 5/ 94 Bngitj MAOIR' CIACOI.SXI NAPJSI V P C- SV ROKA V BOKSTU..., 29-34 fra Jeroiim izhajal iz gregoritskega samostana v Kopru, kajti slovanskih duhovnikov je primanjkovalo že prej, kakor je razvidno iz Škofu poslane prošnje 14. maja 1653 za dispenzo zaradi predčasne posvetitve v duhovniški stan. Bernardo Mihič, gvardijan in provincial provinr.ial gregoritskega samostana (Štefanič 1956, 229) njej izrecno poudarja "veliko pomanjkanje duhovnikov v naši cerkveni provinciMa, v kurzivni glagolici napisana, prošnja je obenem tudi živ dokaz, da je bila gla-golska književnost v rabi ne samo v liturgiji, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Gledano z lingvističnega vidika, gre v takih dokumentih, kakor tudi splošno pri gla-golskih napisih z napisi v cerkvi sv. Roka vred, za tedaj v Dalmaciji govorjeno hrvaščino čakavskega, pretežno ikavskega narečja, ki v leksiki kaže več romanskih potez, v katero se je pa na slovenskih tleh vrinilo le nek3j redkih slovenizmov (ZOR 1985, 185 dalje). Ob razpustu samostana sv. Gregorija leta 1806 po odredbi francoske vlade (tVANČIČ 1910, 237) se je zgubila tudi večina glagolskega pisnega bogastva iz samostanske dediščine; le nekaj ga je prišlo v koprski in tržaški arhiv oziroma v frančiškanski samostan sv. Ksaverija v Zagrebu (ŠTEFANIČ 1956, 238 dalje in 241 dalje). Po ŠTEFAN1ČU (1956, 235 in 367, op. 63) v Jugoslovanski akademiji v Zagrebu poleg brevirja iz leta 1688 hranijo tudi misal iz leta 1706 z rokopisno opombo z dne 26. maja 1734: "Ovo je misal Mostira S(veto)ga Grgura u Kopru." Da glagolsko pismenstvo zunaj samostana sv. Gregorija ni bila v rabi samo za liturgične namene, ampak tudi v javnem življenju, se jasno kaže na primeru iz Krkavč. Tu je škof Zeno maja 1661 ob veliki vizitaciji v koprski škofiji našel tri "slovanske" mašne knjige in le eno latinsko - še en slovanski misal so našli v Kortah nad Izolo (LAMPE 1905, 486) - in 30 let kasneje je škof Naidini župniku ukazal, naj cerkvene matične knjige, ki jih je dotlej dosledno p/sai v slovanščini, dalje piše v italijanščini (LAMPE 1905, 621). Kakor se je izkazalo, brez uspeha, kajti matične knjige so do leta 1706 pisali v glagolici (KLOD1Č 1891, 242); zvezke iz let 16751688, ki sta jih pisala Mikula Smilovič in Matija Svesic, zelo verjetno prav tako frančiškana (ZOR 1992, 54), še danes hranijo v župnijskem arhivu v Krkavčah (KOStjAL 1914, 71; PUCER 1991, 48), v Marezigah je v krstni knjigi glagolski zapis v Kaštelirju rojenega Marka Ružiča, ki ga je, kakor navaja sam, leta 1774 škof Camuzio poslal v to faro iz samostana sv. Gregorija v Kopru (ŠTEFAN1Č 1956, 234). Precej natančne podatke o razširjenosti glagolice v koprski škofiji najdemo tudi v poročilih koprskih škofov, Tako škof G. Rusca 20. februarja 1623 piše nunciju na Dunaju: "V vaseh, kjer prebivajo Slovani, je nekaj duhovnikov tega naroda in tega jezika, ki sveto mašo in obredne molitve berejo v tem jeziku in v pisavi sv. Hie-ronima... duhovniki pridigajo krščansko vero in živijo po katoliških načelih, in vidi se, da imajo pri tem velike uspehe" (LAMPE 1905, 486). in leta 1633 škof Morari sporoča v Rim: "15 far ima dušne pastirje, ki so vsi pobožni. Povečini govorijo ilirski jezik in tudi mašo berejo v tem jeziku" (LAMPE 1905, 486). Po nekem vatikanskem viru iz leta 1626 je v seznamu cerkva, kjer opravljajo službo božjo v ilirskem jeziku in uporabljajo črkopis sv. Hieronima, prav tako naveden velik del obeh istrskih škofij, to je koprske in tržaške (PREMRU 1923, 21 dalje). In res tudi v tržaški škofiji rokopisi iz dolinske fare (5TEFANIČ 1970, 183 dalje in 194 dalje; BONAZZA 1977/78, 105 dalje; PANGERC) kakor tudi napisi v Miljah (MADER 1988), Kontovelu (FUČIČ 1982, 216; MADER 1987) in v cerkvi sv. Ivana v Devinu (MADER 1987) pričajo o tamkajšnji razširjenosti glagolske pisa- Povsem skladna z zgodovinskimi viri je tudi razširjenost glagolskega pismenstva v krajih Slovenske Istre. Napisi na kamnih po cerkvah in tudi stanovanjskih hišah iz 15. in 16. st. so še: v Predloki iz let 1461 in 1466 (FUČIČ 1982, 289 dalje), Kortah nad Izolo iz leta 1468 (FUČIČ 1982, 152), Gažonu iz leta 1470 (FUČIČ 1982, 1S4), Koštaboni iz 15.-16. st. (FUČIČ 1982, 219), Črnem Kalu iz 15. st. in iz leta 1548 (FUČIČ 1982, 116 dalje), Sv. Antonu (^Pridvoru) iz leta 1567 (FUČIČ 1982, 293) in v Pučah iz leta 1571 (FUČIČ 1982, 294). Prav tako so znani vpraskani napisi iz 15. in 16. v cerkvah: v Zanigradu od leta 1450 do teta 1564 (FUČIČ 1982, 382 dalje), Hrastovijah od leta 1499 do leta 1570 (FUČIČ 1982, 182-186) in Pomjanu izleta 1533 (FUČIČ 1982, 137). Glagolski grafit iz leta 1766 v Boršm je torej za zdaj najmlajši primer takega napisa v Slovenski Istri in obenem edini napis iz 18. st. v Istri. Iz istega stoletja sta znana le dva zgubljena napisa, in sicer prvi na oltarju cerkve sv. Ane pri Voioskem iz leta 1711 in drugi na zvonu župne cerkve v Moščenicah iz leta 1771 (FUČIČ 1982, 361 in 249); iz leta 1876 je glagolski napis na zvoniku cerkve sv. Nikolaja v Gračišču (KLS l 1968, 131). Vendar je glagolskih napisov, potem ko so v svoji pogostnosti v 16. st. dosegli nekak vrh, na splošno v 17. st. občutno manj (FUČIČ 1982, 3, si. 5-7). Da pa to ni pomenilo konca glagolskega izročila v koprski škofiji, med drugim potrjujejo "slovanske" mašne knjige in obredniki, ki jih je škof Porutti med vizitacijo leta 1760 posamezno našel v Gažonu, Šmarjah, Kortah, Kaštelu, Koštaboni in Pomjanu (LAMPE 1905, 621). Zato je Vje-koslav SPINČIČ (1926, 43) v svoji razpravi o hrvaški književnosti v Istri koprsko škofijo s tremi italijanskimi in 13 "ilirskimi" farami upravičeno označil kot eno naj-bofj slovanskih v istri. Glagolski napisi v cerkvi sv. Roka v Borštu se torej prostorsko, časovno in jezikovno vključujejo v okvir 33 ANNALES 5/ 94 BriSte> MAPER: ClACOlSKI NAPISI V P C. SV. ROKA V BORUTU .., 29-34 Verbreitungskarte glagolitischer Denkmäler (Graffiti, Inschriften in Stein, Manuskripte und Bücher) im slowenischen IStrien. Karta razprostranjenosti glagolskih spomenikov (grafiti, napisi na kamnu, rokopisi in knjige) v istrski Sloveniji. glagolske književnosti v Slovenski Istri, kakor je začrtan na osnovi zgodovinskih virov in napisnih ter rokopisnih spomenikov, in s svojo povezanostjo s krajem nastanka avtentično pričajo o razširjenosti vsakdanje rabe glagoi-skega pismenstva v 16., 17. in 18. stoletju. Naj zadnja beseda velja upanju, da bo v prihodnosti mogoče nadaljevati odkrivanje fresk v apssdi cerkve sv. Roka, kar bo morda pripeljalo do odkritja novih glagolskih napisov.1 RIASSUNTO L '