Zvezde so
Lidija Gačnik
POD ZVEZDAMI    so zvezde, da jih gledaš
da si nemočen pod njihovim svodom
vznemirjen v gromu sle
ki je kruh in voda
vrč, v katerem mlado vino kipi
so zvezde, da jih gledaš
tvoj pogled je trnjav in prsten
v jutru te bisernice s krvjo napolnijo
krvavi nož kot žezlo plapola
nad tvojim grlom — prebodenim
že tisočkrat v ajdovskih nočeh
tvoj pogled je trnjav in prsten
so zvezde, da jih gledaš
božajoč sinjeni prah v ščipu luninem
503
504                                                                                                                         Lidija Gačnik
da boš lahek in mehak ko z milim petjem rojenice pridejo v razbitem vrču, s posušenim kruhom lahke razkriljene ti peruti padajoče sle pripno, da boš rojstvo in smrt so zvezde, da se v njih utrinek mrtev spremeniš
VRH GORE    vrh gore zapojem starka veselo
moje roke so s travami prepredene voda drhteča v koreninah spi v ustih se zemlja topi sanjava da se spremeni v deviški cvet da v krvi bela praprot zaječi
desetnica zavržena blazna žena sem
z raztrganimi rokami
za nebom grabim
utrujena od mrtvih smehov
izpita v sli telesa
ki je voda-ogenj postalo
desetnica zavržena blazna žena sem
s prazno malho popotno palico odhajam s kresnim semenom na prsih uvelih da se vrh gore v grobu zbudim
PREDAJANJE     ko bom pesem vzplapolala v globini tvoje struge se mehko drhteča spojila s krikom neba bodo moji tihi odmevi drhteli med zidovi vriskajočega smeha
na čereh utrujenih bom dušo izgubila bela vetrnica v snegu gola v deviškosti svojega debla
505
So zvezde
krvava v drgetu cveta
ko se ječe odpira
se boji noževega rezila
ko bom drhtenje lista med vzbočenimi ledji se bo osulo aprilsko cvetje in sladostrastje bo pustilo grenek madež v pesmi kot vedno ko odhajaš v mrtve oceane