Potapljanje v spanje
Svet teče izpod vode. Košute prihajajo
do jezera brez dna, ki vstaja iz teme, in se
ogledujejo v vodi. Oblaki enakomerno dihajo
nad pozlačenimi cestami. Neznani smerokazi
so preplavili oči. Čutiš, kako prihaja tujec,
ki bo s tabo zamenjal prostor, sanje o mestu
nad morjem, tišino, v kateri rastejo sekvoje,
štetje korakov in barvo neba. Kot vsako noč
veko približaš veki. Kot vsako noč je telo
namočeno v toplo kopel in Kraljestvo ponovno tu;
drugačna mera za ljubezen, drugačno
ime za rojstvo, drugačna meja za smrt.
Uroš Zupan
Razsuti tovor
Popravljene pesmi iz knjige Odpiranje delte 
1529 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
poezija

Priprave na prihod aprila
Naše obleke postajajo lahke kot naše sence. 
Koža nam diši. Misli prehitevajo oči, 
ki začudene merijo globino neba. 
V oblakih raste dež. Delo na hrbtni strani 
ogledala je končano. V zemlji poka zrnje. 
Star red razporeja nove prišleke in stare stvari. 
Namesto nas govorijo ptice. Narečje 
prihodnjih rož imamo všito v dlani. Naši prsti
so blizu skrivnosti. Začenjamo se učiti,
kako se deli zrak, ki nas že leta razdvaja.
Obljuba ljubezni nas nagrajuje s slepoto.
Sprejemamo jo neomajni, otrpli v tihi hvaležnosti. 
1530 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Razsuti tovor

Buda
Zibajoče se ženske postave, sloki vzdihi,
bledično drhtenje prsi so plen obzorja.
Zlato je stopljeno v prah. Mere tostranstva
umrle v Času, ki kroži kot voda, se vrača,
sprehodi so tihi, z obrazov je izginil strah.
Vse je zamenjano z Ničem, Nič z Vsem.
Mirno sediš. Mirno se hraniš s svetlobo.
Topla izba brez vrat si. Naše zatočišče.
Brez besed in brez dvomov se spuščamo k tebi,
prestopamo prag, da bi vdihnili senco
tvojega duha, se pokrili z mislijo, ki nas ljubi
in ima obliko večno ponevihtnega neba. 
1531 Sodobnost 2020
Razsuti tovor Uroš Zupan

Oblaki
Visoko zgoraj se podijo kakor kiti. Spreminjajo
oblike, kot jih v času, ki nam prihaja naproti,
spreminja naša misel. Igrajo se in rišejo ornamente
po prosojni koži, po breznu brezbrižnega neba.
Tam je božji prst že zdavnaj izbrisal trepetanje
in udare, ki nas doletijo, ko se oplazimo s pogledi
in naselimo s telesi, ko se potem, večno iščoči
trgamo s prostorov, nekoč imenovanih skupni, 
naši. Zasidrani v tem začasnem pristanišču,
opotekajoč se med nebesi in peklom, jih gledamo,
kako bežijo, kot življenje že preteklo, kako za vedno
izginjajo v daljavi, prelepljeni z molkom naših neizpolnjenih želja.
1532 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Razsuti tovor

Prazniki
Telefonske linije so blokirane. Izložbe
gnezdijo v globini popoldnevov. 
Okamnelost se seli v stvari. Vprašanja
in odgovori hromijo grla. Človek s pogledi
v ogledalo preverja svoj obstoj. Svetloba,
ki se bo razlila z oken, vedno pripada le
sama sebi. Blazine so se razdišale. Spomin
na vodo v fjordih je zbledel. Vsebina knjig,
razmeščenih po policah, čaka vstajenje,
vsebina pisem, vrnitev časa. Prazni hodniki 
vodijo v prazne sobe. Kar koli smo vedeli 
o življenju, zdaj potaplja naše kretnje in oči.
1533 Sodobnost 2020
Razsuti tovor Uroš Zupan

Migojnice
Hiše spuščajo svojo toploto v mrak. Breze
so zasegle vso nepremično tišino. Spanec
meče senco. Šumi zavesa miru. Misel je krotka,
leži privezana na ljudi, ne uhaja niti čez noč.
Čas se meri po barvi poljščin in pridelkov.
Še v sanjah se zgodaj vstaja in ceni delo rok.
Vsa teža vode pritiska na dno rečne 
struge. Zanjo ni počitka. Vsi trenutki
življenja so prilepljeni na en sam dih.
Vsi porazi so izhlapeli ob dotiku kože.
Daleč in vztrajno človek sledi ljubezni, medtem
ko se v gozdu smrček košute pogreza v mah.
***
Zgornje pesmi so bile v svoji prvotni obliki napisane pred več kot četrt 
stoletja in so bile objavljene v knjigi Odpiranje delte. Ko sem jih čez leta, 
oziroma čez desetletja, znova bral, sem opazil, da me pri njih nekaj moti, 
a hkrati s tem sem opazil, da mi je časovni odmik od njih podaril bolj jasen 
pogled nanje. Mogoče je to, kar bo sledilo, čista iluzija, a bilo mi je dano 
natančno ugledati njihove pomanjkljivosti, videl pa sem tudi, da imajo 
pesmi v sebi neizkoriščen potencial, in začutil sem, da jih lahko rešim iz 
brodoloma, za katerega sem bil seveda odgovoren jaz sam. Začutil sem, da 
jih lahko izboljšam in jih pripeljem do nekega svetlejšega, bolj opaznega, 
mogoče tudi trajnejšega življenja. To sem storil. Seveda znotraj svojih mej 
in zmožnosti. Upam, da me občutki, ki jih imam v zvezi z njimi in bolj 
opaznim življenjem, ne varajo.
1534 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Razsuti tovor