—   36   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Brešc  na Stajarskim.   —a—    Pri Kapelah dve   uri od   Brešc   na  spodnjim   Stajarskim   se  je grozno ropanje godilo.    15. dan januarja zvečer je prišlo šest tolovajev narpred k Grošelnu pri Kapelah, ker so vedli, da moža ni doma, k njegovi ženi,  da bi bili kaj denarjev dobili.    Komaj je   bila dekla ,   ki je ropo-tanje zunaj slišala,   iz hiše stopila,  jo   mahne en razbojnik,   da   se je precej na tla zgrudila;   ko  se  zopet zave, zbeži in na pomoč ljudi kliče.   Ko so bližnji sosedje to zaslišali , teko naglo na pomoč ; ali ko jih začutijo razbojniki,   ki   so  bili že ženo   k peči   pripravili, da bi jo bili v peč stlačili, so zbežali in jo naglo odrinili k neki moškri, ktera je šepasta in komaj ob bergli hodi, in planejo v njeno hišo; kjer so pa še dve drugi ženski pri nji najdli, ju naglo tako zvežejo, da ste se s herbtama tišale, ju postavijo v vežo in jima vpiti prepovedo;   na to se čez moškro spravijo in hočejo dnarje od nje imeti. Ker jim reče? da nima doma več, kakor 5 ali 6 tolarjev, druge denarje   ima razposojene,   jo   en   tolovaj po glavi s sekiro mahne ,   da so se precej   možgani pokazali;   čez vse to jo trinogi še z nožmi   po životu raz-bodejo.    Iz  hiše so vse pobrali,   vse  platno in   žensko obleko in so tudi to vzeli, kar so ji drugi ljudje v delo dali; ne toliko niso revi obleke pustili, da bi jo bili, ko je čez tri dni po tacih ranah umerla,   preobleči   mogli. Ali to še ni zadosti bilo, — potem se tolovaji še v en hram podajo,   kjer  so vrata razbili,   in   tri  vedra vina pokradli; sedaj so zginili, da ni duha ne sluha od njih. V Ljubljano se nam iz D u n a j a 28. jan. piše: 26. januarja ob petih popoldne smo pokopali slavnega pesnika   SI av ine hčere  (;,Slavy  dcera")   in  spisatelja vzajemnosti   slovanske  v  nemškem  jeziku  („die Wechselseitigkeit der Slaven") — iskrenega rodoljuba, profesorja dr. J. Kolar-a,   ki   ga je   nemila smert na neizrečeno žalost^ vsim pravim Slovanom   po kratki bolezni   pobrala.    Čeravno   je  rajnki   razun  imenovanega dvojega spisateljskega dela še več znamer.itnega spisal, si je vendar s   tim   dvojim   naj več slave in zaslug pridobil.    Neizbrisne so  zares njegove zasluge za slo-vanstvo po dragocenem spisu: „v zajem n ost slovanska", s kterimi je pervi Slovane k slovstveni vzajemnosti zbujal,   in  jih   veliko veliko, ki  so   popred spali, tudi zbudil.    Kako  so   ga  Dunajski   Slovani čislali,   je
bilo lahko soditi po njih veliki množici, ki ga je celo do daljnega počivališa na Maksovem pokopališu, kjer tudi naš sloveči Kopitar počiva, spremljala. Duma in pri grobu so mu izverstni češki pevci v sladkem maternem jeziku, kterega je rajnki toliko ljubil, milo milo zadnjo popotnico prepevali. Pomadžarjevanju svojih bratov na Ogerskem se je preslavni mož brez straha z živo besedo in pismeno zoperetavljal, in je bil zato leta 1848 v Peštu v smertni nevarnosti. Lahka mu toraj žemljica, mnogozaslužnemu domoljubu!