C. Golar: Solnčni zahod.                                        103
višjem hribu grozen velikan in bi bičal zdaj z ljutim bičem, spletenim iz ognjenih vrvi, v strašnih grozah tuleče temine, zdaj zopet vrgel bič besno od sebe v globine in zgrabil ogromno kladivo ter bil ž njim divje na črno naklo, da so prhale iskre kakor blazne na vse strani . . .
Greh! . . . Začutil je vso sladko strahoto te besede, in kakor da so tam nekje v noči pred njim završela mirno krila pošastnih furij . . . Storil je bil prvič v življenju nekaj, kar mora ostati skrito pred vsem svetom, potopljeno v črno, nemo noč, in ves težki mi-sterij krivde se je bil razgrnil okrog njega in tega drhtečega bitja ob njem . . .
In zato se je sklonil zopet k njej, jo vzel mehko v svoje naročje in jo stisnil z bolestno pobožnostjo k sebi.
„Glej, zdaj sva svoja, popolnoma svoja!" je zadrhtel. „V tej uri sva stopila iz vsega sveta tu noter v ta-le najin krog, stopila iz zveze življenja, ki je nama zdaj sovražno in tuje vseokoli, in pahnjena sva v globine te najine  čudne, sladko-grenke skrivnosti . . ."
Zaihtela je, prijela njegovo glavo z obema rokama ter jo potegnila k sebi in ga poljubila, a jo naenkrat skoraj vrgla od sebe in zbežala brez pozdrava od tod . . .
In hip je še stal tam, potem je pa povesil glavo in stopil počasi V SVOJO  sobo.                                                      (Dalje prihodnjič.)
Solnčni zahod.
¦orje žari, zaplamtele so vode, ogenj nebeški v njih sije, gori — brezdna sijajna so se odklenila, gledajo divno mi tajnost oči!
V njih je kraljestvo, in v zlate grobove, k sanjam očetov visoki gre car — duša zadivljena mi je umrla, kaj ji življenja je temnega mar . . .
Tam je svetloba in luč in resnica, v njeno obličje naj zrem vekomaj! Smeje se večnost, poljublja me sfinga, v njenih očeh sem zagledal svoj raj!
C. Golar.