Ciril Zlobec pri petinosemdesetih
Ciril Zlobec
Čas, zgodovina in poezija (ali beseda, dve o moji poetiki)
Skoraj ob vsaki novi pesmi se vprašam, ali je to res tisto, kar sem hotel povedati, kar sem moral zapisati, kajti pesem kot pesem, pa naj si o njej kot njen avtor mislim, kar ho~em, se mi v trenutku, ko mi (re~eno nekoliko pateti~no) iz glave ali srca pobegne na papir, prevesi v nekakšen poskus dialoga z neznanim sogovornikom. Ker pa je tak{en neznani sogovornik ~ista fikcija, se v njegovi vlogi znajdem jaz sam, toda skoraj praviloma ne v duhu bolj ali manj kontemplativnega samogovora, ampak dialo{ko radoveden in dvome~, kajti v vsako pesem se mi vtihotaplja nekaj, kar nisem ~isto jaz, ampak celo v lastnih o~eh in zavesti sicer {e zmerom jaz, a že tudi kontaminiran z ne~im zunaj sebe: vame je stopil (ali je bil že prej v meni) tudi "moj" ~as, ki je že sam po sebi prav tako amorfen kot jaz sam, lahko bi kar rekel: tipi~no slovenski. Če pa v ta "moj ~as" vdre kakršna koli zgodovina, kakšna njena zablodela krogla, je to zagotovo kakšna slovenska travma, ~e ne v druga~ni obliki, pa vsaj v njeni inter-pretativni zmuzljivosti, ki nam onemogo~a, da bi se v ~emer koli po~utili kot celota.
Takšen nisem le v svoji poeziji, ampak v vsem svojem pisanju, kot da pri meni vse diha nekakšno emotivno avtobiografskost: vse (ali skoraj vse), kar se v svojem bistvu dogaja zunaj mene, a se me tako ali druga~e dotika, postaja moja osebna zadeva, ~eprav se zavedam, da ves ~as "grešim", ker nagonsko subjektiviziram tudi realnost okrog sebe. In vendar v tem ni nobene narcisoidnosti, nasprotno: moj jaz je sto milj dale~ od kakršne koli oblike osre~ujo~e samozadostnosti ali samovše~nosti, le zavedam se, izkustveno se zavedam, da postajata svet in življenje zmerom bolj neraz~lenljivo pluralna, notranje antagonisti~na, kar ve~ kot prepri~ljivo potrjuje tudi izjalovljena ali vsaj pohabljena globalizacija s svojo sedanjo, neizbežno recesijo.
Motimo se, ko to blokado civilizacije razlagamo kot samo ekonomsko politično vprašanje. Razkroj gre, če naj nekoliko samovoljno parafrazi-ram Župančiča, "po sredi vsega živega", sam sem si več kot pred dvema desetletjema privoščil povsem resno zamišljen epigram:
Je hudo, a ni najhuje, če se zruši svet, če pa človek se sesuje, kdo naj ga sestavi spet?
In prav to me muči in navdihuje, ta strašni občutek, da je sodobni človek kot produkt današnje civilizacije tragično sesut kot družbeno in intimno, individualno bitje. Ali pa je to samo moja osebna travma, nekakšna značajska poteza ali filozofsko sprevržena etična drža?
Iz svojega tematsko dovolj raznolikega esejističnega pisanja sem odbral (izločil?) štiri zapise, v katerih je ta moja intimna človeška stiska (človek -svet) še posebej poudarjena. Razumljivo, da je v ospredju predvsem moja poetska preokupacija, hkrati pa najbrž tudi nenehno spreminjajoča se in nikoli razvidno spremenjena pozicija pesnika v času in družbi. Morda je v tem in takšnem izboru skrita, tega ne skrivam, moja tiha želja, da bi me morebitni bralci "laže razumeli", saj celo profesionalne kritike kdaj pa kdaj spravlja v zadrego nezastrta avtobiografskost tako moje poezije kot vsega drugega mojega početja. Ne gre torej le za mojo osebno poetiko, za "poezijo jaza" v ožjem pomenu besede, ampak za neko posebno obliko "jazovstva", če naj se tako izrazim, sodobnega življenja sploh.
(18. 8. 2009)
Jugoslovanstvo kot trojanski konj ali Slovenija gre v svojo smer
Po Kardeljevi in Titovi smrti, zlasti v drugi polovici osemdesetih let tudi pod vplivom dogajanj v Sovjetski zvezi (Gorba~ov), Solidarnosti na Poljskem in splošnega rahljanja državnega socializma v Vzhodni Evropi, že prej, že v ~asu njunega življenja, ob jugoslovanskem vse bolj sproš~enem, naravnost "avantgardnem" odpiranju v zahodni svet kapitalisti~ne ekonomije (Slovenija še zlasti prek organizacije "Alpe Jadran"), ni bilo nobene kohezivne Ideje ve~ (ne ortodoksnega socializma, ne bratstva in enotnosti), torej (po Kardeljevi in Titovi smrti) tudi nobene prave politi~ne avtoritete ve~, ki bi še lahko ohranjala zaupanje v specifi~no, samozadostno jugoslovansko pot kot eno izmed perspektivnih možnosti družbenega sistema, ki smo jo tudi kot "izvozni" vzorec prijazno ponujali "tretjemu svetu". Za~ele so se kazati razpoke, ki jih ni bilo ve~ mogo~e zakrpati, gospodarska in družbena kriza sta se neustavljivo poglabljali. Posamezne politi~ne enote so za~ele vse bolj razmišljati vsaka o svoji poti, ~eprav v prvih letih krize še v okviru celote. Tudi zato je prihajalo do vse pogostejših konfliktnih soo~anj med republikami, med njimi in federacijo, ki se je zmerom bolj prevešala v ena~enje najprej s pravoverno, potem z veliko nacionalisti~no Srbijo.
Federalna politi~na vrhuška je krizo in njene nevarnosti sicer zaznala, ni pa subjektivno in objektivno zmogla ponuditi prepri~ljive alternative. Ponesre~ena izkušnja raznih republiških centrifugalnih emancipacijskih teženj z za~etka sedemdesetih let (pri Hrvatih poimenovana kot nacionalizem, pri Slovencih kot tehnokratizem, pri Srbih kot liberalizem) ni bila še ~isto pozabljena. Njena ponovitev v druga~ni, novim razmeram primernejši preobleki je postajala vse bolj možna, vse bolj vabljiva. Novi politi~ni velmožje, ki so se vzpenjali in menjavali na vrhu, so se v vodstveni zadregi oprijeli, kot se je kmalu pokazalo, povsem neu~inkovitega gesla: "Po Titu Tito." Uveljavitev tega slogana bi pomenila popolno konzerviranje politi~ne preteklosti, kar je že samo po sebi v naravnem nasprotju z vsakršnim razvojem, napredkom. Toda "umni" politi~ni velmožje so se ponosno domislili tudi poti do rešitve vseh problemov: uveljaviti je treba, so ugotovili, novo obliko patriotizma, s poudarkom jugoslovanskega, kajpak, ki naj bi bil najbolj u~inkovit jez za sleherni poskus republiških nacionalizmov.
Zgodilo se je, kar se je pa~ zgodilo: deklarirani jugoslovanski patriotizem se je kmalu pokazal kot trojanski konj, le da je bil v svojem u~inku popolnoma neuspešen. Najprej so poskušali z že na za~etku zloglasnimi
"Skupnimi jedri v vzgoji in izobraževanju". Takoj ko sem izvedel zanje, sem jih v Delu, v politi~ni kolumni Tudi meni je zaprlo sapo, z vso ostrino zavrnil. Povabljen k sodelovanju v skupni jugoslovanski tv-oddaji, ki naj bi slovesno inavgurirala njihovo uvedbo v {olski sistem, sem jih z ogor~eno izjavo "Skupna programska jedra so velika sramota vseh, ki so pri njih sodelovali, in veliko ponižanje za vse, ki so jim namenjena", ne le zavrnil, ampak tudi sprožil pravi kulturno-politi~ni {kandal na ravni cele države. Predvidena takoj{nja uvedba jeder je bila odložena. Za~ela so se strastna triletna soo~anja "za" in "proti", dokler se mi ni (na 13. partijskem kongresu v Beogradu, 1986) posre~ilo prepri~ati jugoslovanskega vodstva (ob nadvse spretni Ku~anovi diplomatski pomo~i), da jih je ~rtalo iz svojega programa "novega jugoslovanskega patriotizma".
Potem se je ne samo Srbom, ampak vsem nam bolj ali manj zgodil Slobodan Milo{evic. Štejem si v ~ast, da sem ga s tremi odprtimi pismi javno in brez ovinkarjenja napadel. In za~eli so se znameniti mitingi, slovenska politika je javno deklarirala, da se jim bo uprla s silo, ~e bi se jim zahotelo, kot so napovedovali, priti v Slovenijo "delat red". Slovenija je pospe{eno krenila po svoji, druga~ni poti. Za~el se je proces osamosvajanja, rojevanje nove, samostojne slovenske države.
V kriznih in kriti~nih osemdesetih leti, ki so bila hkrati zlato obdobje slovenske civilne družbe in tudi resni~na prenova slovenske politike, je tudi mene potegnilo v takrat {e kaoti~ni vrtinec možnih družbenih sprememb. Prevzel me je nekak{en ob~utek, ki je bil že skoraj ob~utek dolžnosti, da sem tudi sam eden od glasov novih, prebujajo~ih se ambicij slovenstva, ~eprav na za~etku {e znotraj sistema. Bil sem v paradoksalnem položaju, pravzaprav en sam paradoks jaz sam. Bil sem ves v kulturi, hkrati pa, po svoje, tudi v politiki, vendar sem ves ~as dosledno živel in se ravnal po maksimi, ki sem si jo sam postavil že v {estdesetih letih (poezija in politika) in že takrat in ve~krat tudi {e pozneje javno izpovedal in zapisal: "Storil bom vse, kar je v mo~i, da bi bilo v politiki ~im ve~ kulture in v kulturi ~im manj ali sploh ni~ politike."
Da, bil sem paradoks sam sebi in najbrž tudi drugim, vsaj nekaterim zagotovo. Kot predsedujo~i Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985-1986) sem prepotoval vso biv{o skupno državo, kamor koli sem pri{el, povsod je bilo najve~ zanimanja prav za to, kam Slovenija gre, kaj pravzaprav ho~e. Tako je nastal marsikateri od mojih zapisov in intervjujev tistega ~asa. S svojimi stali{~i, predvsem pa s svojim javnim delovanjem sem bil za marsikoga tudi jaz slovenska uganka, simptomati~na uganka, izrazit samohodec, ~e naj se svetopisemsko izrazim, v mislih, besedah in dejanjih, pri ~emer so bila moja dejanja predvsem in edinole moje misli in besede, odprte v
tedanji prostor in tedanje razmere, kulturne in politične.
Določeno zadrego - zaradi moje navidezne ambivalentnosti, zaradi moje {ir{o radovednost zbujajo~e navzo~nosti v javnosti - je mnogim povzro~alo prav dejstvo, da sem bil in ostajal izrazit kulturnik, hkrati pa kot kulturnik tako rekoč nepretrgano v politiki. Moj, zdaj že pokojni italijanski prijatelj Giacinto Spagnoletti, veliki poznavalec moje literature in družbenega delovanja, me je opredelil kot "pesnika, ki da je bil v posebnih razmerah posojen politiki". Najbrž je imel kar prav. Marsikateri novinar ali pisateljski kolega, ki se je tako kot jaz "za ljubi kruhek" ukvarjal tudi z novinarstvom, me je največkrat v istem intervjuju spra{eval tako o mojem pesni{kem delu kot o mojih pogledih na politiko, zlasti na mednarodne odnose in znotraj njih, kot rečeno, na zmerom bolj očitno slovensko odmikanje od skupne države. Večkrat sem imel vtis, da me o tem in onem "vročem" političnem vpra{anju spra{ujejo tudi zato, ker si sami ne upajo ali ne smejo povedati tega, kar pričakujejo iz mojih ust.
Tako so mnoge moje zapise in intervjuje brali kot bolj ali manj neobvezno pesni{ko modrovanje ali pa, iste zapise in intervjuje, kot politično provokacijo. Mojo osebno ali, metaforično, kot splo{no slovensko pro-vokacijo. Čeprav sem bil prepričan, in sem {e danes, da moja politična stali{ča niso bila nikoli v nasprotju z mojo etično držo pesnika. Zunaj Slovenije, zlasti v Srbiji, sem si prislužil prilastek "največjega slovenskega nacionalista", kar naj bi za mnoge avtomatično pomenilo, da preziram ali celo sovražim Srbe. Slobodan Milo{evic je bil takrat nacionalna svetinja. Mitingi, realizirani in napovedani, pa nekak{na srbska renesansa ("dogo-dio se narod"). Po silovitosti sovra{tva, ki se je razplamtelo med srbskimi in albanskimi pisatelji s Kosova, ki sem ga kot predsedujoči Zveze pisateljev zaman posku{al gasiti, mi ni bilo težko napovedati skoraj{njega časa, "ko bo kri tekla v potokih". To svojo zlo slutnjo sem pojasnil tudi tedanjemu jugoslanskemu državnemu vodstvu, pa je turnusni predsednik države Veselin Duranovic samo zamahnil z roko: "Eh, vi, pesniki, vidite vse preveč črno."
Nikoli nisem sovražil nobenega naroda, tudi posameznikov ne zaradi njihovih nazorov, ki so bili drugačni od mojih, na področju kulture je bilo celo sožitje med nacionalnimi enotami pogosto prav vzorno, sodelovali smo drug z drugim, se spo{tovali, skupni imenovalec iskali in ga pogosto odkrivali v kvaliteti kot absolutni kategoriji v umetnosti in kulturi sploh.
Tudi solidarnost nam ni bila tuja. Primer: ko sem se kot urednik Besede, literarne revije takratnih mladih, zna{el pred sodi{čem (1957) in bil potem zaradi tega incidenta kar nekaj časa "na črnem seznamu", ko niti pesmi nisem mogel objavljati pod svojim imenom, so me {irokosrčno sprejeli v
Beogradu in potem tudi v drugih jugoslovanskih centrih, nenadoma sem postal zaželen gost v večini literarnih revij, kmalu je prišlo do knjižnih objav moje poezije, ki so izhajale skoraj do razpada Jugoslavije (okrog deset knjižnih naslovov), počastili so me celo z nazivom jugoslovanski pesnik leta (1984). Prav tako pa smo v Sloveniji podprli hrvaškega pesnika Slavka Mihalica, ki je kot "nacionalist" padel v nemilost pri domači politiki, tiskali smo ga, nagradili, skratka: pri Mihalicu je bilo celo tako hudo, da se mu je šlo že "za vsakdanji kruh".
Hočem reči: odnos med politiko in kulturo se je v prejšnji skupni državi pogosto razlikoval od republike do republike, kar je največkrat pisatelje združevalo v njihovem (našem) boju za demokracijo, največkrat prav pod zastavo tistega, kar nas je kot pripadnike lastnega naroda tudi ločevalo: poglobljena emancipacija naroda, zmerom bolj izrazito prizadevanje zanjo. Naj si danes o tistem času mislimo, kar si hočemo, dejstvo ostaja, da je bila Jugoslavija država, v kateri so se še najbolj sproščeno srečevali ter v dialogu in spoštljivi konfrontaciji soočali intelektualci in umetniki Vzhoda in Zahoda. Z različnim uspehom seveda.
Če naj sklenem ta svoj nekoliko razpotegnjen "komentar" k intervjujem, ki pa velja skoraj enako tudi za druge moje zapise, objavljene ali ponatisnjene v prevodu predvsem na srbohrvaškem jezikovnem področju, naj kot parabolo zapletenosti vprašanja, kaj je kdo kdaj bil ali ne bil, navedem skoraj anekdotično misel svojega starega prijatelja Dobrice Čosica, ki je bil kot vrhunski pisatelj nekaj časa celo ("Miloševicev") predsednik SFRJ, češ da so samostojno slovensko državo (da so torej glavni krivci za razpad Jugoslavije z vsemi posledicami, ki so mu sledile) ustvarili - slovenski klerofašisti, Zlobec in Demos.
Da, vsaka sedanjost je zapletena, najboljši dokaz za to so antagonistično nastrojene politične stranke, toda nič manj zapletena ni tudi preteklost, ki jo tako pogosto skušamo stlačiti v dve ideološki polovici - desno in levo. Da me je Dobrica Čosic skušal strpati med klerofašiste in Demos, si razlagam tako, da je vse moje pisanje in delovanje, moje vztrajno poudarjanje slovenske samobitnosti razumel kot ekstremno separatistični slovenski nacionalizem.
(6. 7. 2008)
Uspeh in škandal
(Pogled iz daljave časa)
Iz več kot štiridesetletne daljave časa, ki mi iz spomina nepodkupljivo brise sen~ne in son~ne trenutke mojega življenja, mi ostaja antologija Nova jugoslovanska poezija eno od pomembnejših, neobledelih poglavij mojega literarnega delovanja: od ideje do realizacije, številnih in strastnih "za" in "proti" ob njenem izidu, estetskega in generacijskega političnega spopada, ki ga je antologija zbudila v pisateljskih vrstah, ohranja v moji zavesti v tekmi s časom vse značilnosti zunajserijskega "projekta", kakršnega ne moreš načrtovati, ampak se ti, če se, preprosto zgodi.
Ko danes spet prelistavam, kar je bilo takrat izrečenega in napisanega "v dobrem in slabem" na moj račun, ne obžalujem, da so se mi dogajale tudi "grde stvari", podtikanja, obtožbe, da se je razprava, polemika "za" in "proti", s poetičnega pejsaža, če smem tako reči, prevesila v politični poligon, kar je v tistem času nujno pomenilo tudi "domoljubno" moraliziranje. Oba moja sourednika, hrvaški pesnik Slavko Mihalic in makedonski literarni kritik Aleksander Spasov, sta se popolnoma strinjala z mojim uredniškim izhodiščem, da naj antologija ne bi poskušala biti nekakšen "detektor" tega, kar Jugoslavija v tistem trenutku enotno misli in čuti, ampak kaj zmore poetsko prepričljivo ubesediti v nemirnem času, ki ga preživlja. Vsi trije smo bili prepričani, da smo se že dovolj opazno in prepričljivo odmaknili od tako imenovanih "velikih tem", predvsem od kakršne koli "dolžnostne" vezanosti nanje, češ da vse bolj izrazito stopajo v ospredje, kljub razvidni strukturiranosti družbe, individualni problemi, stiske, tudi travme posameznika. Tudi pisateljev samih.
Italijanski kulturni krogi (in njim je bila antologija namenjena) so to ambicijo predstavitve čisto določenega "trenutka" poezije jugoslovanskih narodov sprejeli s prijetnim presenečenjem, saj so se praviloma vdajali udobnemu mnenju, da je pri nas sozvočje med kulturo (v najširšem smislu) in politiko tako rekoč popolno, kajti tedanja jugoslovanska politična praksa je bila dovolj izrazita, tudi evropsko in širše zanimiva. Veliko bolj kot kultura. V ponujeni poeziji so opazili vse bolj rastoče zanimanje za notranjo ali vsaj za vse bolj ponotranjeno podobo človeka, ki že po naravi (v tem smislu Vittorio Vittori citira mojo misel iz spremne besede) "žal ni zmerom to, kar o sebi misli, da je". Pesniki pa še toliko bolj.
Še dandanes se v zvezi s to antologijo in z vsem, kar se je z njo in okrog nje dogajalo, večkrat nasmehnem utripajočemu miselnemu preblisku v sebi, da me še tako ostra soočanja, ki mejijo že na spopad, v bistvu niso
nikoli motila; ko sem se znašel sredi njih, sem skoraj užival, saj sem njihovo ostrino ob~util kot svojevrsten dokaz, da imam svoj "prav" in da se je zanj vredno boriti, kajti v taksnem spopadu sem zmerom, na tihem, sam v sebi, preizkušal trdnost svoje eti~ne drže. Morda samo svoje kraške nepopustljivosti ali, ~isto preprosto, svoje kraške trme, ki mi že v otroških letih ni bila tuja.
V tej svoji že skoraj mazohisti~ni strasti, da vsak resnejši (na~elni?, frontalni?) spopad s komer koli ali ~imer koli spremenim v brezkompromisno eti~no preizkušnjo s samim sabo, sem kot moto k svojemu izboru v miniaturki (2007) vpisal sklepni tercini enega svojih sonetov:
Skoz vse življenje bijem svoje boje, najtežje s samim sabo, v njih zmagujem in sem poražen, trmasto na dvoje
sam v sebi brez posluha se ugla{ujem s tem grdo-lepim svetom, vse bolj sam. Zmag ne slavim, poražen se ne vdam.
Moram priznati: v tem spopadu mi je laskala podpora nobelovca Salva-toreja Quasimoda, z njim ob strani je moj "prav" nedvomno dobival ve~jo težo, hkrati pa, ker sem pokon~no vzdržal spopad, po mojem ob~utku, z ne dobronamerno "nasprotno misle~imi", se je tudi v jugoslovanski kulturni javnosti utrdil moj sloves vztrajnega "borca". Še dandanes, ko sem že upognjen pod težo let in v dušo in telo prebi~an z nerazumljivimi "udarci usode", me mnogi tolažijo: "Ti si borec, ne bo te strlo."
Če naj sklenem ta zapis, ki se mi nevarno preveša v intimno lamentacijo, bi morda dodal samo še tole:
Antologija Nova jugoslovanska poezija, ki smo jo z vso iskrenostjo pripravili kot ~isto pesniško dejanje, ~eprav ne brez zveze s ~asom in prostorom, se je na doma~em dvoriš~u sprevrgla v politi~ni obra~un, ne da bi bilo ~isto jasno ~esa s ~im. Na Hrvaškem so tolkli po Mihalicu, v Makedoniji po Spasovu, v Sloveniji po meni, v Beogradu, Črni gori, BiH in Vojvodini po vseh treh, ~eprav je bilo, resnici na ljubo, povsod tudi dovolj glasov podpore. Rekel bi: ravno prav, da je bila konfrontacija uravnotežena, ostra in zanimiva. Potegnila me je v svoj vrtinec.
Bil pa je tudi sicer ~as, ko je v jugoslovanski družbeni podzavesti že brbotala nemirna bližnja prihodnost: ekonomske vode, ki so vse jasneje kazale svojo politi~no dušo, je vznemirila Kraigherjeva gospodarska reforma. Pravzaprav že sam predlog takšne reforme, ki je nujno vodil v
pritajeno medrepubliško konfrontacijo oziroma v konfrontacijo republik s federacijo (ali jo samo vidneje izpostavil), kar je kmalu potem z neobvladljivo silo bruhnilo na dan in se na Hrvaškem poimenovalo kot nacionalizem, na Slovenskem kot tehnokratizem, v Srbiji kot liberalizem.
S svojim šestim čutom za travme in upanja posameznika, ki so se vse hitreje pretakali v travme in upanja nacionalnih skupnosti, je poezija, največkrat nezavedno, hodila svoja vijugava pota pred politiko, ki je zaman iskala svoje izgubljeno ravnotežje.
Morda pa se taka podoba kaže samo v mojem nezanesljivem spominu, ki mi ga kot vse drugo neprizanesljivo krotoviči življenje iz dneva v dan, iz leta v leto, iz minulih desetletij v sedanji trenutek _
(10.10. 2009)
Ko zdaj prebiram, kaj je kdo - med Hrvati in Srbi - zapisal o moji poeziji _
Nobenega dvoma ni, da je za "preživetje" pesmi poleg pesnika, ki je pesem napisal, potreben tudi bralec; idealno stanje pa je (prosto po Ungarettiju), če je med njima, med pesnikom in bralcem, prostor tudi za besedo kritika. To "idealno" trojstvo seveda še ne pomeni enoznačnega dojemanja pesmi, nasprotno: drugačna ali celo nasprotna interpretacija je lahko celo dokaz kakovosti pesmi, ki dopušča, ko jo pesnik prepusti javnosti, bralčevo oz. kritikovo nadgradnjo. Sprejemanje besedila naj bi torej bilo dialoško odprto v komunikacijo z različnimi psiho-intelektualni-mi možnostmi dojemanja bralcev. Najstnik bo kljub standardni (obvezni) šolski interpretaciji drugače "bral", denimo, Prešernove Sonete nesreče kot profesor, ki mu jih razlaga.
Ta enost v razlikah ali razlike v enosti so še toliko bolj samoumevne, če (ko) se bralec (brez estetskih ali kakšnih drugih apriorizmov) ali občutljiv kritik (kljub svojim neizbežnim vrednostnim načelom) srečuje s poezijo v prevodu, kajti v tem primeru so vsaj določeni odkloni od izvirnika, tehnične ali interpretativne narave, neizbežni, vezani na sam kreativni postopek prevajanja.
Morda na tem mestu ne bo odveč anekdota, ki bi lahko bila usodna za moje počutje pesnika:
Bil sem - skupaj z Jankom Kosom - urednik Besede, predvsem v njej sem tudi objavljal svoje pesmi. Uredniku takratne Sodobnosti, Dragu Šegi, ki me je povabil k sodelovanju, sem se za prijazno vabilo prijazno zahvalil, tiho v sebi sem ga razumel kot priznanje, vendar mu sodelovanja nisem obljubil, češ da ne pišem veliko in da se najbolje počutim, če to, kar napišem, objavim v Besedi. Toda: ne dolgo zatem sem se zaradi Besede znašel na zatožni klopi (1957), revija je bila ukinjena, zame pa se je, posledično, začelo ne ravno prijazno obdobje družbeno "neprimernega subjekta". V tej stiski sem svoje nove pesmi čiste duše ponudil uredniku Sodobnosti. Zavrnil jih je z žaljivo pripombo, da jaz sploh nisem pesnik. Začutil sem neobvladljivo potrebo po mnenju tretjega: užaljen sem iste pesmi poslal v Beograd, Dušanu Maticu, uredniku ugledne srbske literarne revije Književnost, v kateri dotlej in menda tudi pozneje nisem nikoli sodeloval, tudi urednika nisem osebno poznal. Pesmi, v prevodu, so izšle v rekordno kratkem času. Objava ni ostala brez odmeva: od takrat so mi bile odprte skoraj vse možnosti objavljanja v vsem jugoslovanskem prostoru. Bil sem celo, sicer tri desetletja pozneje, pa vendar, proglašen za "jugoslovanskega pesnika leta" (1984). Brez truda, brez kakršnega koli ponujanja
so se zame začele zanimati tudi založbe: v Srbiji so izdali kar štiri moje zbirke, na Hrvaškem dve, po eno pa v BiH, Makedoniji, v albanščini na Kosovu in v rusinščini v Novem Sadu ^ Ni zmerom slabo, kar se slabo začne. Objavo pesmi v beograjski Književnosti, ki mi jih je urednik Sodobnosti zavrnil, sem doživel kot kakšen zmagovit ognjeni krst.
Potem je šlo vse gladko: prevajali so me, tiskali, vabili in - kar je najpomembneje - tudi pisali o moji poeziji. Večinoma zelo prijazno. Imel sem srečo, da so me prevajali sami najboljši pesniki ali vrhunski prevajalci (Slavko Mihalic, Luko Paljetak, Tonko Maroevic, Raksanda Njeguš, Dejan Poznanovic, Mateja Matevski, Miron Kološnjaj idr.).
Ko zdaj iz pozabljenih predalov in z natrpanih polic stare omare z najrazličnejšimi odsluženimi odvečnostmi spet jemljem v roke, kar sem nekoč odlagal vanje, sem presenečen nad nepričakovano odzivnostjo v sebi, kot da te stare zapise, te "mrtve stvari", prebira nekdo drug v meni, ki pa med branjem postaja spet jaz. Kot "tretji" v tej nepogrešljivi posredniški vlogi nastopa seveda - spomin. Zmerom bolj nezanesljiv, a prav tako zmerom bolj nepogrešljiv spomin. Pri meni še toliko bolj pomemben, ker sem bolj pozabljive narave.
Za svoj spomin in še zlasti za spomin drugih imamo, še posebno ko prihaja v navzkrižje z našim, kar nekaj skeptičnih označitev, kot, denimo, nezanesljiv, šibak, obledel, rešetast, slab, bolan in še kaj, pa vendar: je sploh mogoče živeti brez njega? Brez svojega in tujega spomina?
Ko torej prebiram te stare, zelo in manj stare zapise o svoji poeziji, spet vidim vse tisto, kar se je dogajalo sočasno z njimi: vsakršne perturbacije v družbi in v njenem okviru tudi v literaturi.
Vse postaja spomin ali vsaj vse je kontaminirano z njim, tudi takrat ko ni razvidnih razlogov zanj. Tudi skozi estetsko prosojnost čiste lirike nas opazuje s skrivnostnim pogledom Sfinge - ČAS, ki smo ga živeli, pozabljali sproti in ga zdaj, v spominu, spet skušamo sestaviti v kredibilno celoto, ki jo zmerom bolj potrebujemo za svojo intimno biografijo.
Če torej po vseh teh letih naravnega "slabljenja spomina" vseeno spet in spet segam po njem in z njim sam v sebi pritrjujem že obledelim trenutkom iz svoje preteklosti, najbrž pomeni, da je spomin pravzaprav naš individualni "arhiv" vsega, kar smo bili in počeli. Tudi tega, koliko in kako so se nas drugi dotaknili in se, tudi nevede, vpisali v našo intimno zgodbo.
Meni se zdi čudno, pa vendar: tudi mnenja, razlage, ocene, s katerimi se ne strinjam, občutim kot del sebe, če nič drugega terjajo od mene, da se spet in spet, v vsej svoji intimnosti, na novo definiram, preverjam, ali sem v svojem etičnem jedru, v svoji pesniški moči in nemoči tudi v kontradiktornih razmerah kljubovalno zmerom isti, ne da bi nehal biti
drugačen. Trudim se, da resno sprejemam tudi podobo, ki so jo o meni zarisali drugi.
Skoraj splošna lastnost pesnikov je, da ob pisanju drugih o nas, ko nam to ni všeč, radi zamahnemo z roko, kot da nam je vseeno, toda: celo za obledelim spominom, ne le za taksativno izpisano mislijo, ostane nekaj, česar Čas v nas ne izbriše. Je to le spomin? Ali že tudi občutje?
Spet si izposojam, ker se z njo strinjam, tujo misel: prevod, ki ga prebiramo z vso zaupljivostjo in občutkom, kot da imamo v rokah izvirno besedilo, je prav gotovo nadvse dragocena potrditev življenjske moči prevedene poezije tudi v izvirniku. Imam to srečo, da je v moji bibliografiji veliko prevodov in da je bilo ob njih napisanih veliko "pametnih misli", ki so mi pomagale in mi še pomagajo, da ostajam v sebi trden tudi v neizogibnih trenutkih malodušja.
(23. 10. 2009)
Ne vem, kam bi te zapise umestil, vem pa, da sodijo v kategorijo arhivskega gradiva
Tu je, zdaj je to gradivo zbrano, najbrž ne v najbolj posre~eni kombinaciji, pa vendar: ohranilo se mi je, je del moje preteklosti, poleg vsega drugega tudi nekakšen jezikovni dokument, da se to in ono iz mojega javnega življenja ni dogajalo kjer koli, ampak v sosednji državi, Italiji - zato so ta besedila v jeziku te dežele, veliko sem jih v italijanš~ini tudi govoril, v~asih so me v ta jezik posredovali prevajalci, zato se je marsikaj ohranilo v obeh jezikih, vse pa je bilo, razen redkih izjem, v enem ali drugem jeziku ali v obeh tudi objavljeno, v dnevnem ali revialnem tisku, v zbornikih. Tem svojim referatom, predavanjem, razpravam sem dodal tudi nekaj kritiških glasov o moji poeziji v Italiji, ki so jih izrekli ali napisali nadvse kompetentni tamkajšnji kritiki - skratka: tudi v tem primeru gre za gregor~i~evski pristop "raztresene sem ude zbral. Ne vseh ~eprav so najzanimivejši prispevki med njimi že bili objavljeni tudi v slovenskem izvirniku ali prevodu.
Ob tem ne morem mimo misli, ki se mi je usedla v glavo in se mi zdi dovolj nevsakdanja, da jo zapišem:
Lahko bi za~el kar v slogu Svetega pisma: "In na za~etku je bila Beseda in Beseda je bila Kajti beseda v posesti pesnika utegne ubirati prav posebna pota, na katerih se lahko izgubimo, zaidemo, pogosto pa se tudi spet in spet vra~amo na njihov začetek, da bi ga preusmerili drugam in morda osmislili z druga~nim namenom in pomenom, saj prej ali slej, ~e besedi ali Besedi ostajamo usodno zavezani, postanemo, prav svetopisemsko re~eno, tudi mi sami Beseda, kajti beseda, tudi ko je in ho~e ostati ~ista poezija, ima še svojo presežno dimenzijo, v razli~nih povezavah živi stotera življenja, je najbolj univerzalno ~loveška, babilonsko polifoni~na, samo prek nje in z njo lahko sploh živimo.
Sam imam do besede, kolikor le zmorem, ozaveš~eno odgovoren odnos, ne le v pesmi in ne le v etablirani obliki javne komunikacije, z njo, z besedo, si tešim vse možnosti sporazumevanja in hkrati utemeljujem, kadar in ~e do njih prihaja, svoja nasprotovanja drugemu in druga~nemu, da ohranim svojo integriteto ozaveš~enega posameznika. Pravzaprav pri sleherni javno izre~eni ali napisani besedi, tudi ko ni v neposrednem krvnem sorodstvu s poezijo, tudi v njeni socialni funkciji, pri~akujemo vsaj v minimalnem obsegu nekakšno poetološko eti~no podstat, oziroma ~e tega tudi v javni funkciji beseda nima ali ne premore ali ~e se tej možnosti v sebi celo zavestno odpove, to njenemu izgovarjalcu ali piscu zamerimo, mu o~itamo kot neustreznost, kot intelektualni ali moralni zdrs, ga zaradi
tega kritiziramo, obsojamo, ignoriramo ^ skratka: beseda, zlasti ko hoče funkcionirati kot Beseda, je za vsakogar nekak{en lakmusov papir, s katerim se nam razkriva njegovo člove{ko bistvo.
Če se po tej morda nekoliko sentimentalni zastranitvi spet vrnem k bistvu in namenu tega zapisa, z zadovoljstvom ugotavljam, da me je moje mednarodno sodelovanje, ne le kulturno v najožjem pomenu besede, ampak tudi kulturno-politično, prisililo, da svoje besede kot nikoli uresničene dokončnosti ne "mojstrim" samo v idilično zavarovanem (zaprtem?) rezervatu svoje poetolo{ke preokupacije, ampak ji v dialo{ki komunikaciji z drugimi in drugačnimi v drugem in drugačnem prostoru odpiram pot v odprto areno dana{njega neobvladljivo pluralnega, vse bolj kontradiktorno strukturiranega sveta, v katerem se giblje in živi (ali v vse večji marginalizaciji že tudi odmira?) dana{nja kultura. Tudi slovenska.
Šele ko se mi je svet začel odpirati, ko sem si tudi sam, iz lastne notranje potrebe, začel utirati pot vanj, sem zares občutil, kako tesno je v vsakem zaprtem prostoru, tudi v neusahljivi, idilični oazi poezije. Plodna potreba po mednarodnem sodelovanju se je v meni prebudila in se poglabljala hkrati z možnostmi zanj. Imel sem srečo, da se je to sodelovanje začelo že v tistih letih mojega življenja, ko sem vsakr{no sodelovanje, zlasti mednarodno, občutil tudi kot socialno in intimno potrebo po kar najbolj zanesljivem sprotnem preverjanju samega sebe: Kdo sem? Kaj sem? Koliko veljam v lastnih očeh v tem, kar sem?
In tako sem se med svojim romanjem po poteh in brezpotjih poezije relativno zelo zgodaj srečal, spoznal in se pogosto tudi sprijateljil z mnogimi tujimi pesniki in različnimi "verniki" poezije, pa tudi čas je bil tak, da je vse {ir{e sodelovanje postajalo potreba in korist vseh, ljudi in področij, ko smo se vsak zase in skupaj trudili, pogosto tudi brez upanja v uspeh, pri odmotavanju gordijskega vozla na{ega časa.
Ne slepim se: kultura je v teh letih postajala in postala vse manj avtonomna potreba in cilj družbe, civilizacije, narodov, držav, ideologij, ves čas pa je bila in ostaja nekak{na metafora za tisto, o čemer smo nekoč sanjali, v prvih dveh, treh desetletjih po vojni, ko so jo družbe {e sovražno razde-lj enega sveta celo spodbuj ale v nj eni naravni vlogi tihega tkanj a ponovnega zaupanja po tragični vojni in povojni izku{nji z vsemi njenimi delitvami, s {e živim zgodovinskim, političnim in ideolo{kim sovra{tvom, kar pa ni več nikomur ustrezalo, čeprav je {e lebdelo v zraku. Med ljudmi kulture je bilo ozračje medsebojnega zaupanja brez skritih misli optimistično, domiselno plodno, vedeli smo, pa si nismo s tem belili glave, da je slavnostni vstop kulture skozi glavna vrata v novo družbo takoj po vojni sicer priložnost večjega samoorganiziranja kulture, česar ne gre zavreči, da pa se v senci
kulturniških zastav že oblikuje resnejša družbena mo~, ki brez boja zavzema prve frontne položaje "novega sveta": najprej, v mehki obliki, prek kulture in potem oholo mimo nje je kot zvezda vodnica zasijala ideja o nujni in, kajpak, napovedano "blagodejni" širitvi trga. In razširjeni trg je kaj kmalu postal absolutna prioriteta mednarodnega kapitala. Neoviran pretok kulturnih dobrin (od glasbe, slikarstva pa vse tja do vse bolj odmaknjene ali odmikajo~e se poezije) se je pokazal kot prvi in najelegantnejši poskus poti do mednarodnega sodelovanja, ki si ga je izbrala nova svetovna gospodarska filozofija. Najbrž ne gre za psihološko naklju~je, da so gospodarji naše usode tako globoko, za vsako postavko v novi ekonomiji, zakoli~ili besedo SVOBODA z vsemi možnimi pridevniškimi izpeljankami: svobodno tržiš~e, svobodno kroženje idej, ljudi, delovne sile in kapitala. Torej: vse in povsod in v vsem neomejena svoboda.
Svetovna ekonomija je dovolj spretno prevzemala v kulturi preizkušene nove odnose: vsaj spoštljivo, ~e že ne povsem demokrati~no sobivanje velikih in majhnih, mogo~nih in šibkih. Če se s to mislijo ozremo na doma~e dvoriš~e: kot razveseljiv pojav je bila na primer ob beneškem, tokijskem, brazilskem (v Sao Paolu) bienalu splošno sprejeta uspešnost Ljubljanskega grafi~nega bienala, takoj na drugi strani naše državne meje z Italijo je že v obdobju tako imenovane železne zavese nastala in zacvetela gospodarska organizacija Alpe-Adria, ki je bila ena glavnih spodbujevalk kulturnega sodelovanja na tem prostoru in širše: kar nekaj let je bila nosilka in hranilka ideje o revitalizaciji tako imenovanega duha MittelEurope, z nekaj ironije bi bilo mogo~e celo trditi, da je njen poskus združevanja in emalgamiranja starega srednjevropskega duha, ~e že ne prebudil, pa zagotovo vsaj pospešil združevanje EU, kar so kmalu postale sanje in ambicija tudi slovenske politi~ne misli.
In ~e naj še naprej vrtam v svoj spomin in izkušnjo: ko sta kultura in umetnost z negovanjem med~loveškega zaupanja in spoštovanja še odpirala pota gospodarski ekspanziji, je ta v svoji samozadostnosti, slepo zazrta v ~im hitrejši in ~im ve~ji kapitalski dobi~ek, zelo hitro obrnila hrbet kulturi in pripeljala svet, svet brez kulture, ne le v ekonomsko, ampak tudi v civilizacijsko slepo ulico. Z mislijo na naš geopoliti~ni obmejni prostor si upam celo trditi, da je bilo ~loveško ozra~je na naši zahodni meji v ~asu, ko ga je še navdihovala kultura, prijaznejše kot danes, ko se je s samodrštvom ekonomije z vso staro navlako vrnila tudi stara politika obtožujo~e konfrontacije. Roko na srce, zavedam se: Tudi pri nas doma ni v tem pogledu ni~ bolje. Ista ~rna znamenja na nebu in na zemlji!
Pa vendar, vsemu navkljub: moje izkušnje z italijanskimi sobesedni-ki ostajajo neokuženo kulturne, kot so bile na svojem, morda malce
romanti~nem za~etku na koncu petdesetih let in vsa {estdeseta, pa tudi ves ~as pozneje. Tudi v primerih, ko se kultura prepleta z nacionalno, zgodovinsko, ekonomsko in civilizacijsko politiko. Tudi kot korektiv topoumne, enosmerne globalizacije.
V vseh svojih nastopih v Italiji sem se in se {e zmerom najpogosteje ukvarjam s fenomenom Slovencev in slovenstva na tem prostoru, ne le z mislijo na na{o pomanjkljivo razpoznavnost celo pri najbližjih sosedih, ampak tudi z razmi{ljanji, kaj nam ta na{a geopoliti~na pozicija narekuje kot prioritetno skrb in zaskrbljenost za lasten obstoj, za lastno identi-tetno preživetje, tokrat v EU, ki svojo podobo in prihodnost izrisuje po interesnem vzorcu vodilnih držav, nemalokrat brez pravega posluha za preostale narodne skupnosti. Ob~utek imam, da mi prisluhnejo, ko jim o tem govorim.
(20. 8. 2009)
Kritika: trn ali radost v srcu?
Vsak, ki napisano ponudi v objavo, si, zavestno ali ne, prizadeva za določeno, največkrat čisto specifično socializacijo natisnjenega ali ob tem vsaj čuti potrebo (spet zavestno ali ne) po nekakšnem dialogu, ki ga je mogoče zaslutiti celo v samo posredni, eksplicitno neizraženi misli neznanega bralca, ki pa se vendarle staplja v nekakšen javen vtis (javno mnenje?) o knjižno, revijalno ali kako drugače izpostavljenem besedilu. Toda dejstvo ostane: odločilno težo ima seveda bolj ali manj kompetentna beseda kritikov. Ob tem bi lahko ponovil staro modrost: ostane le, kar je zapisano.
Kadar kar koli mojega izide v tej ali oni obliki, se pogosto spomnim na Ungarettija, ki je pogoje za "preživetje" poezije v javni zavesti formuliral nekako takole: brezpogojno izhodišče je seveda določena relevantnost besedila, ki omogoča bralcu, da vsaj z delom sebe tudi sam stopi vanj, v pesem, ali se v njej celo toliko prepozna, da si prebrano pesem prisvoji, jo torej z aktivnim odzivom nanjo dogradi sam s sabo; "sreča" za pesnika in njegovo pesem pa je, če med njim in njemu neznanim, a potencialno naklonjenim bralcem obstaja tudi ustrezna kritika, ki mu pesem posreduje, ki mu jo približa, razpre v lažjo razumljivost. Kritika torej, ne da mora, ampak zmore vzpostaviti med bralcem in poezijo nekakšen notranji dialog.
Kot slovenski pesnik (usoda poezije je pri nas Slovencih že prav specifična) bi moral k temu dodati še tretjo možnost: neposredno soočanje z javnostjo na literarnih večerih. Če so ti dovolj pogosti in pred različnim občinstvom, si pesnik lahko ustvari že kar zanesljiv občutek, v čem in kako ga javnost "sprejema", katere pesmi so bolj, katere manj odzivne. Sam imam navado, da na takšnih "preizkusih" z občinstvom ob preverjeno najbolj odzivnih zmerom preberem tudi svoje najnovejše pesmi. Če le mogoče, večkrat, pred različno publiko. To občutim skoraj kot del svojega ustvarjalnega procesa, da pred svojimi znanimi in neznanimi, tako imenovanimi "zvestimi" in tudi samo priložnostnimi bralci spet in spet preizkušam moč in nemoč svoje poezije. Namreč: neposredno odzivanje poslušalcev se le malokdaj povsem prekriva z ugotovitvami strokovne kritike: poslušalec (še bolj kot individualni bralec) išče v pesmi, kot razmišlja Ungaretti, predvsem sebe, sam v sebi sproti vzpostavlja, od pesmi do pesmi, ki jo posluša, nekakšen emotivno miselni nemi dialog s pesnikom oziroma z njegovo poezijo, medtem ko jo kritik (prav zato pa je kritika poklic, vokacija) nujno predvsem presoja, vrednoti, ker naj bi imel poseben smisel za bistvo in naj bi ga odlikoval občutek dolžnosti - poguma, da spoznano v etično neoporečni obliki posreduje svoji bolj ali manj vnaprej znani ciljni javnosti, vendarle pa so (vsi smo ljudje!) tudi
takšne njegove ugotovitve, presoje bolj ali manj pogojene z nekakšnim "pogledom od zunaj", z določenimi poetološkimi merili, ki so mu ima-nentna, apriorni del njegove kritiške osebnosti, zato v ocenjevanem delu marsikdo med kritiki išče predvsem potrditve lastnih stališč in okusa (kot apriorne vrednote) ali v njem, ne le v poeziji, nejevoljen odkriva odmik od njih, česar avtorju seveda ne šteje v dobro.
Vem: poslanstvo kritika je dokaj zapletena zadeva, pogosto tudi nehvaležna, avtorji pričakujemo, da bo na naša dela gledal z našimi očmi, jih podoživljal po logiki naših misli in emocij. V tem smislu se večkrat spomnim na "velikega duhovna" med slovenskimi kritiki, na Josipa Vidmarja, ki je ob bengalični bleščavi vsejugoslovanskega praznovanja svoje devetdesetletnice resignirano potarnal: "Ah, kaj bi," je v odgovor na vse hvale in hvalisanja, s katerimi smo ga obsipali, vzvišeno zamahnil z roko: "Ali kdo pozna kritika, ki bi ga po smrti še kdo upošteval, medtem ko lahko še tako zanikrn pesnik preživi svoj vek z eno samo dobro pesmijo?" No, tako hudo spet ni, v spominu polemiziram z njim: kritika sčasoma najbrž res zbledi, za njo pa praviloma vendarle ostane njena vrednostna umestitev pesnikov in njihovega dela v sicer spremenljivo javno zavest. Zato pesniki in avtorji sploh nismo neobčutljivi na to, kaj in kako o nas in našem pisanju piše literarna kritika našega trenutka. Doživljamo jo torej kot radost ali trn v srcu.
Zase bi težko rekel, da me kritika ignorira (kar je za ustvarjalca najhuje), ne izpisuje me sicer na svojo bojno zastavo, moram pa priznati, da me pusti živeti, z dovolj pozornosti spremlja moje delo, ne le poezijo, tudi prozo, esejistiko in prevajanje, o mojem delu je zapisala že mnogo lepega, celo ohrabrujočega (pesnik zmerom po malem dvomi o sebi, čeprav tega ne kaže), zato je moj odnos do nje, splošno vzeto, nedvomno pozitiven. Celo ko je bila do mene neprijazna, ko je kak njen predstavnik, tudi zelo ugleden in kredibilen (na primer prav Josip Vidmar), po mojem mnenju tendenciozno predimenzioniral in celo absolutiziral določene šibkosti mojega pisanja (ali vsaj šibkejša mesta v njem, se sam pri sebi samokritično samozavesten popravljam), me je s tem sicer prizadel, hkrati pa tudi, najbrž v nasprotju s svojim temeljnim namenom, posredno, po svoje, spodbudil h globlji samorefleksiji, da sem tudi sam hitreje ostril svoj kritični odnos do lastnega dela, da sem se torej naučil sam odkrivati svoje šibkosti, ki jih, čeprav jih nerad priznavam, nerad vidim v katerem koli svojem delu. Tudi v tem zapisu.
Sicer pa me je domala od začetka spremljala posebna sreča: z mojo literaturo so se ukvarjali (se ukvarjajo) dovolj številni, "profesionalni" in "priložnostni" kritiki, nisem torej obsojen ne na ubijalsko ignoriranje ne na
milost in nemilost enega samega tipa kritike, enozna~nega okusa, pozitiven odnos do mojega pisanja sem videl tudi v tem, da so me zelo kmalu za~eli razmeroma veliko prevajati, najprej po Jugoslaviji, potem pa tudi v tujini, kjer so mnoga pomembna imena zapisala o moji poeziji toliko pohvalnega, da moje (deloma tudi prirojene) samozavesti ne more ve~ omajati {e tako zadržana ali morebiti celo odkrito nenaklonjena doma~a kritika.
V doma~ih logih se je ob mojih zbirkah marsikateri kritik, tudi z vso po{tenostjo, mu~il predvsem z vpra{anjem, kam se nagiba moja pesni{ka produkcija, koliko sem ali nisem odprt za moderno, koliko {e ali {e zmerom ti{~im v tradiciji (moja rasto~a ljubezen do soneta). Ob takih skepti~nih modrovanjih si sicer spet in spet sprašujem svojo poetsko vest, a si kaj prida ne morem pomagati: že kot dokaj vztrajen prevajalec sodobne in klasi~ne poezije sem se pri svojem delu zagotovo toliko "izmojstril", da bi lahko ubiral tudi druga in druga~na pota, ali se vsaj preizku{al v njih, vendar mi je bilo in mi ostaja tuje vsakr{no udinjanje "nasvetom" in "pri~akovanjem" v vsakokratni literarni trenutek zazrte ali celo estetsko militantne kritike, najbolj trdnega se po~utim, ~e ostajam to in tak{en, kot v resnici sem. Sli{i se bogokletno: svoj temeljni navdih i{~em in najdevam predvsem sam v sebi, kajti prav sam v sebi sem si {e zmerom najbolj neraziskana pokrajina, skrivnost in uganka, hkrati pa ~utim, da sem v tem svojem ozave{~enem samohodstvu pogosto že kar do bole~ine odprt "~asu in svetu", ki se pretakata skozme, nikoli monotono, celo vsak trenutek druga~e, in me veliko bolj dolo~ata kot jaz njiju.
Vesel sem, ko mi kdo posveti svojo misel brez vnaprej{njih obrazcev, ki bi jih bilo mogo~e uveljaviti na mojem primeru ali si ob mojem pisanju dati du{ka, ker se jim ne le izmikam, ampak me v resnici ne zanimajo, ~isto preprosto ne prilegajo se moji ~love{ki in pesni{ki naturi.
Imam pa kljub temu sre~o, da me mnogi, estetsko tudi povsem druga~e naravnani od mene, od moje poeti~ne prakse, ve~inoma ocenjujejo z vidika moje individualne poetike, izhajajo~ iz tega, kar v svojem psihofizi~nem habitusu v resnici sem in koliko sem v tem iskren, avtenti~en, ne pa iz apriorno svojih, torej druga~nih estetskih nazorov, tak{nih ali druga~nih slogov, usmeritev ter morebitnih idejnih (tudi ideolo{kih?) apriornih preferenc. V tem kontekstu moram z vso hvaležnostjo vsaj omeniti Mitjo Mejaka, Janka Kosa, Jožeta Poga~nika, Matjaža Kmecla, {e posebej pa Marijo Švajncer, ki je moji poeziji namenila kar celo monografijo (Ciril Zlobec, pesnik ljubezni, 1995) napisano z ljubeznijo od prve do zadnje vrstice, odli~nega, pesni{ko skoraj antipodnega pesnika in dramatika Iva Svetine, v izbrani poetski govorici je o moji poeziji napisal kar nekaj tudi analitsko, sodoživljajsko zanimivih razmi{ljanj in interpretacij, ki jih je mogo~e brati kot prave, poeti~ne eseje, mojega tržaškega prijatelja Mirana
Košute, ki me vselej preseneča s svojo izjemno literarno razgledanostjo in razveseljuje z neko posebno toplino, ki diha iz njegovih zapisov z nezastrto simpatijo do mene, njegovega starejšega primorskega sorojaka, da ne omenjam vrste drugih, ki sem jim za njihovo pisanje o moji poeziji prav tako hvaležen.
"Sreča se mi je nasmehnila," bi dejal Tomaž Šalamun, ne le doma, v Sloveniji, in prejšnja leta domala v celotnem jugoslovanskem prostoru, ampak predvsem v Italiji: nekatera velika italijanska imena in prav zaradi poezije in prek poezije čudoviti prijatelji, kot je bil zdaj že pokojni Giacinto Spagnoletti, vrhunska avtoriteta v poznavanju in presoji še zlasti poezije, in cela plejada drugih, tudi že pokojnih - misel nanje se mi vse bolj meša v nostalgičen spomin na stara, preizkušena prijateljstva -, vsestranski Grytzko Mascioni, veliki modrec Leonardo Sciascia, Luciano Luisi, velika, ne le moja prijatelja, slovenske literature sploh, Luciano Morandini in Arnaldo Bressan _ Zdaj, kot po kakšni strašni bitki, lahko prijateljujem le še z Dantejem Maffio in Elviom Guagninijem. Vsi ti so moje prevode in predstavitve v Italiji v takšni ali drugačni obliki pospremili z vso avtoriteto svojega imena in z neskaljeno prijateljsko naklonjenostjo, tako rekoč skoraj dobesedno so mi odprli vrata ne le v italijanske založbe (pri njih je izšlo vseh mojih pet knjig poezije), ampak tudi širše v italijanski kulturni prostor. Kot "kolateralni" produkt te odprtosti še zmerom dobivam številna povabila na razna mednarodna, nacionalna in regionalna srečanja, ki me spodbujajo (in silijo), da razmišljam, pišem in govorim tudi o odprtih problemih našega časa, s katerimi bi se sicer najbrž nikoli tako zavezujoče ne ukvarjal. Zaradi tega bi bilo mogoče že govoriti o posebnem tipu moje esejistike z njenim osrednjim jedrom, ki mi ga narekujeta posebna, včasih že kar obsedena skrb in zaskrbljenost za slovensko nacionalno in kulturno identiteto v novih in spreminjajočih se razmerah globalizacije, ki je daleč in zmerom dlje od sanjane začetne evropske idile.
No, to razmišljanje me že oddaljuje od tega, o čemer sem nameraval razmišljati v tem zapisu, torej o svojem intimnem odnosu do kritike, ki se tako ali drugače ukvarja z mojim pisanjem, ne le s poezijo, ampak tudi s prozo, esejistiko in prevajanjem. Naj s to mislijo "optimistično" parafraziram vsaj naslov tega razmišljanja: Kritika: v splošno zadoščenje pesnikov in kritikov, če ž^e kdaj tudi s kakšnim trnom v srcu. Kljub nekaterim nesporazumom in občasnim (zelo začasnim!) majhnim zameram bi lahko tudi ponovil za Levstikom: Bog živi kritiko.
(29. 7. 2009)
Post scriptum ali še beseda, dve o avtobiografskem v mojem pisanju
Zdaj ko sem še enkrat prebral, kar sem bil pred skoraj pol leta napisal kot spremno besedo, kot nekakšno popotnico k zbranim zapisom drugih o meni, me je obšel občutek malodane "mačehovskega" odnosa do samega sebe: ves čas razmišljam, sem ugotovil, tako rekoč samo o poeziji, kot da se nisem še nikoli preizkusil tudi v kakem drugem žanru, v prozi, esejistiki, prevajanju. Kot da sem spregledal celovitost samega sebe, zato tale post scriptum kot dopolnilo oz. kot samokritični popravek opazne pomanjkljivosti v prvem, tu objavljenem izvornem zapisu. In vendar si moram priznati, da kakšnih zijajočih razpok v mojem pisanju različnih žanrov v glavnem tudi kritiki ne izpostavljajo, večinoma opažajo - prizna-valno ali odklonilno ali z določeno kritiško rezervo - tisti inspirativni vzgib mojega pisanja, ki ga je mogoče in ga tudi sam opredeljujem kot zavestno izpeljavo avtobiografskega navdiha. Tu pa tam kdo vseeno vidi v tem določeno samovšečno izpovedovanje lastnega jaza. Recimo: ob mojem "avtobiografskem" romanu Moj brat svetnik je na primer pikro duhovita Jolka Milič iz Sežane takole ošilila svojo recenzentsko ost: Ko bi bila jaz avtor faktografije MOJ BRAT SVETNIK, bi jo najbrž _ avtokritično preimenovala v Jaz, mojega brata brat, ker je v romanu komaj en odstotek brata svetnika, ostalih 99 odstotkov pa je nabitih s slikarjevim (avtorjevim, op. C. Z.) govorečim jazom in osebnostjo
Ko so me ob moji četrti zbirki v italijanskem prevodu (Moja kratka večnost - La mia breve eternita, 1998) povabili v elitni rimski Mednarodni center za poezijo E. Montale, v katerem pesniki z raznih koncev Evrope govorijo o svoji poetiki, sem svojo poezijo po temeljitem premisleku opredelil kot "Poezijo jaza". "Javnega pohujšanja" ni bilo. Nasprotno: ta moj iskreno in pošteno izpovedni esej je bil kar štirikrat natisnjen, dvakrat v italijanščini in dvakrat v slovenščini. Hočem reči: ne samo da avtobiografskega navdiha tako v svoji poeziji kot v prozi in celo esejistiki ne zanikam, ampak ga celo poudarjam kot glavno gibalo svojega pisanja sploh. Če sem v prvem in drugem romanu (Moška leta našega otroštva, 1962, Moj brat svetnik, 1970) avtobiografskost zgodbe slogovno in metaforično (tudi, "za vsak primer", da bi se zavaroval pred morebitno prizadetostjo drugih, torej tudi z zamenjavo avtentičnih imen) vsaj nekoliko romaneskno prekril, omilil, sem pri tretjem, najobsežnejšem, Spomin kot zgodba (v dveh skoraj povsem enako obsežnih delih), avtobiografskost zgodbe eksplicitno poudaril že v podnaslovu, svojo zgodbo sem namreč opredelil kot avtobiografski roman. Romanesknost, kolikor se mi je je posrečilo
ustvariti, naj bi bila v na~inu pripovedi, zgodba sama je moja avtenti~na biografija, tudi drugi "soigralci" v njej , ki so vede ali nevede vstopali v moje življenje, so izpisani s pravimi imeni (razen, iz taktnih razlogov, nekatera ženska imena iz sentimentalnih prigod moje mladosti). V tem smislu bi tudi svojo prozo opredelil, ~e to v primerjavi s poezijo ne zveni že kar blasfemi~no, kot "prozo jaza".
Da te svoje posebnosti tudi v prozi, ne le v poeziji, nisem posebej omenjal že v prvem delu tega zapisa, gre razumeti, ~e prav pomislim, pravzaprav kot lapsus psihološke narave: kadar koli spregovorim ali kaj napišem o svojem pisanju, me zmerom zanese, da govorim, v slogu pars pro toto, predvsem, ~e ne celo samo o poeziji, resda kot o samostojnem žanru, vendar tudi kot o samoumevni paraboli za vse druge možnosti. V smislu navdiha. Namre~: sam imam skoraj sakralen odnos do poezije (kot se mi zdi, da je nasploh zna~ilno za dobršen del ljubiteljev literature), o poeziji, ki da je povsod in zmerom _ joj, kaj vse iz kategorije "naj-naj" odkrivam v njej, ne le prek nje v svoji v zvezi s samim sabo, ampak tudi v poeziji drugih pesnikov, oziroma ~esa vsega ne pogrešam pri marsikom "drugem", kar pa po nekakšni psihi~ni analogiji, posledi~no s to doživljajsko miselnostjo, generira v meni skoraj že narcisovsko (pre)ob~utljivost za vse, kar napišejo ali bi utegnili napisati ti drugi o meni kot pesniku. Pri tem skoraj pozabljam, da ob ustrezni priložnosti kaj napišejo tudi o moji prozi, esejistiki, prevajanju (zlasti poezije).
Eni od svojih esejisti~nih knjig sem dal naslov Med utopijo in skepso. Oboje, tako utopija kot skepsa, sta vsekakor bliže subjektivnemu kot objektivnemu v nas, zato tudi tako imenovano objektivnost zunaj sebe zares polno doživljam predvsem (najve~krat celo samo) skozi projekcijo lastnega psihofizi~nega utripa. Zavestno se izogibam filozofsko trdnemu "Tako je!" in se raje opotekam med svojimi "Jazpač tako mislim "Zdi se mi "Morda pa
V tem je vsa moja zadrega in razlaga, zakaj je v vsem mojem pisanju tako pomembna vloga avtobiografskosti: ~eprav sem že na koncu svoje življenjske poti, ostajam sam sebi še zmerom (zmerom bolj?) neraziskana pokrajina. In morda je prav to moje iskanje sebe v sebi nekakšna parabola za manj subjektivno objektivnost ~asa in prostora, ki sta tudi moj edini ~as in prostor.
(Na božič2009.)