ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA GRADIVO IN RAZPRAVE 14 I ^ o w m è é r w A u in 'e u n frm inf tju.i yfènztb- tjcfajp HnnjtPrnujt^w , y fy e -p x i-n c -m c jx c ä tf. d o m iti fe r {(] a *ut= X ntrm gp-m anittm u n u c u m n o iiv n v m c i _ jn l S l>cr«i«zy[*i o ïurertïac(icitrr?yt> aaxr m x n a.yitj'A iicju a in in n J o it r L jîo n F trrfcjttrr £• jsd u ft» m o ru ftçftO c m îtec et» rmîiTriu tpjà. em u a m o rm x^in to n n i^C x^rn xtisxe.T C ^iej t| In u c difjîfirnora m rrn rrr Inc aiin ocyn "irret m . £ ^ + le » n ftC £ 0 jT Ì« o ^ (jcdccrrrotit -ttftjf A ltc rr cornef b C T S V t H an jn T ;p n flu n io i.v m iU } tjïf fycpjfÔ '. Ù j x iU r ? } ) c t n jt c $fp Münchendorf = »Meniška vas«). Večji obisk vsakega novega samostana je bil običajen v prvih letih po ustanovitvi, ko so ga bogato obdarovali predvsem lokalni plemiči. Tako je bilo tudi v Mekinjah, a šele po letu 1303, ko so v samostanu ali vsaj tik ob njem poslovali številni lokalni plemiči (gl. Velesovo). Verjetno so njihove listine nastajale prav ob odhodu sorodnic v ta preskrbovalni konvent. V obdobju neposredno po ustanovitvi pa so bili edini poslovni partner) i le ustanovitelji Gallenbergi, ki so imeli sedež (dvor) v vasi Mekinje, kjer so tudi izstavili dve listini leta 1301 (L 325,330). Obe sta nastali izpod rok savinjskega arhidiakona in moravškega župnika Witiga Limberškega. V kartuziji Bistra, ustanovljeni leta 1260, je zanesljivo nastala le listina kartuzijanskih vizitatorjev Gerarda in Janeza okrog leta 1265 (L 152), ki pa jo je spisal tuj pisar iz spremstva vizitatorjev, čeprav je konvent zagotovo premogel nekaj pisarsko veščih oseb. Maloštevilnost listinjenja v Bistri niti ni presenetljiva. Kartuzijam so strog red, kjer laiška prisotnost ni bila zaželena, vedno pa je bila zelo omejena. Posebna in poučna zgodba je bilo dogajanje v ljubljanski komendi Nemškega viteškega reda, kije bila vsaj od poznih 60. let 13. stoletja popularno plemiško zbirališče, povezano tudi s političnim delovanjem nekaterih komturjev v poznospanheimski in zgodnji habsburško-tirolski dobi. Kako je lahko vplivala politika na poslovanje in izstavljanje listin, lepo kaže prav križevniško poslovanje in listninjenje. Plemiško zbiranje v komendi zasledujemo od zadnjih let življenja vojvode Ulrika, kije leta 1267 podarjal redu zemljišče naNovem trgu in bil zato morebiti v komendi (L 170). Spanheimska naklonjenost križevnikom je bila stalna in trdna. Nenazadnje so jih oni pripeljali v Ljubljano, ne le zaradi poselitve in utrditve Novega trga, marveč tudi zaradi širše politične podpore, ki so jo vojvode potrebovali v bojih za kranjsko deželno gospostvo. To so Spanheimom križevniki kot viteški red z vso podporo in zvezami pri nemških vladarjih lahko ponudili. Vazalno in politično priseganje najpom em bnejših spanheimskih ministerialov Ulrikovemu bratu Filipu, kije bil tudi oglejski patriarh in nominalni kranjski mejni grof takoj po Ulrikovi smrti (27. oktobra 1269 v Čedadu), novembra 1269, se je vršilo in domo fratrum iam praemissorum in Laybaco (L 184) in nekaj tednov zatem še enkrat prav tam (L 185). Prisotni so bili številni križevniki s komturjem Ditrikom na čelu, obe zelo podobni listini pa izkazujeta diktat nekega ljubljanskega notarja z italijanskimi navadami. Toda nekaj tednov zatem je češki kralj Otokar zasedel Ljubljano, komtur Ditrik paje zbežal k Filipu v Furlanijo, kjer je bil opažen skupaj z drugim preveč izpostavljenim spanheimskim privržencem, bivšim ljubljanskim gradiščanom Rudlinom v Čedadu še avgusta 1270.5 S tem pa sta se vloga in ugled križevnikov in komende pri Otokarju, njegovih uradnikih in začasno pohlevnih kranjskih vitezih zmanjšala. Tako se Frideriku Falkenberškemu še leta 1271 ni zdelo vredno priti v Ljubljano in prodati neke posesti križevnikom, čeprav so pri tem dejanju pravzaprav križevniki njemu delali uslugo, marveč je to opravil kar na svojem gradu. Pri izstavitvi paje šlo verjetno za prejemniško izgotovitev (L 189). Tudi Otokarjev kranjski glavar SMDCV, št. 39 in 40 (str. 21). Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar S l Ulrik Diirrenholški seje v prvi polovici 70. let izogibal komendi, čeprav je izdajal listine za ljubljansko komendo in tudi v Ljubljani (L 188,191). Stanje seje spremenilo po Otokarjevem političnem polomu leta 1275 in 1276, koje izgubil Kranjsko in druge dežele. Kranjsko plemstvo seje večinoma priključi lo kralju Rudolfu Habsburškemu in zaveznikom, Nemški viteški red je spet pridobil zaupanje novega vladarja. Tako je isti Friderik Falkenberški septembra 1277 ponižno prišel v komendsko kapelo in tam daroval križevnikom neko posest (L 208). Poslej je bila komenda spet posebno ugledno mesto poslovanja in izstavljanja listin. V njej so poslovali in izstavljali listine patricij Nikolaj Porger leta 1280 (L 219), verjetno Wülfing s Podkrnosa leta 1299, pri čemer se njegov posel z bistrško kartuzijo sploh ni dotikal križevnikov (L 302), morebiti pa še bratje z Rake leta 1285 (L 237), Friderik s Kraiga, katerega spor s bistrškimi kartuzijam je pomagal poravnati neki križevnik leta 1295 (L 276) in še leta 1282 (L 221), njegova kasnejša vdova leta 1301 (L 328), morda tudi Nikolaj Limberški istega leta (L 324). Ob tem je treba povedati, da so bile (skoraj vse) listine, ki jih so jih izstavljali križevniki, spisane v komendi, čeprav se kraj ni natančneje navajal (L 234, 321). Izogibanje manj pomembnim samostanom ni imelo političnega prizvoka in je bilo povezano s strožjimi beraškimi in nravstvenimi pravili ter z zahtevano izoliranostjo v ženskih samostanih, kar ni dovoljevalo daljšega, predvsem pa udobnejšega zadrževanja v njih. Pri ljubljanskih minoritih seje v obravnavanem času očitno le enkrat zgodilo poslovno dejanje: leta 1269 je bila tam sklenjena poravnava med briksenškim škofom Brunom in Gerlohom Jeterbenškim (L 181). Škofov prihod v Ljubljano je bil povezan s tem, ker je šlo za spanheimskega ministeriala, zato je bilo pri dejanju prisotno številno spanheimsko viteštvo z vojvodo Ulrikom na čelu. Podobno je bilo tudi v poslovanju Kranjcev, predvsem tistih izmed nižjega plemstva in meščanstva pri poslovanju z oddaljenejšimi cerkvenimi ustanovami, ki pa so lahko imele postojanke v mestih: npr. v Kamnikuje imel gornjegrajski samostan hišo (upravno postojanko) že pred letom 12286 in tam so samostanski predstojniki pogosto poslovali. Podobno je veljalo tudi za samostane Bistra in (v manjši meri) Stična in Kostanjevica ter njihove ljubljanske hiše na Novem oz. Starem trgu, ki sojih imeli najbrž že v 13. stoletju, čeprav imamo vesti o njih šele iz 14. in 15. stoletja.7 Grad je v zadnji tretjini 13. stoletja nasploh izgubljal vodilno javno vlogo. Cebi upoštevali, da seje veliko poslovalo in izstavljalo v mestnih/trških gradovih (v tabeli T-l so vsi mestni, trški in podeželski gradovi združeni), bi bila primerjava z drugimi kraji za utrjeno postojanko še bolj neugodna. Proces zmanjševanj a poslovanj a na gradovih j e bil logičen, še posebej opazen pa je bil od konca 13. stoletja naprej. Plemstvo, kije bilo na Kranjskem daleč najštevilčnejša skupina avktorjev oz. izstaviteljev, seje začenjalo umikati z nedostopnih in neudobnih višinskih L gradov v mesta. Rezultat tega fenomena je bil, da se je do začetka novega veka večina plemstva preselila v mestne palače in nižinske graščine. Višinski grad je imel v 13. stoletju seveda še vedno odločujoč (tudi idealen) pomen, a se je v vsakodnevnem življenju umikal mestnemu gradu kot vmesni točki dokončnega prihoda in naselitve v mestu (trgu). Na Kranjskem gre še posebej omeniti Ljubljano, ki je poleg bivšega mestnega ministerialnega plemstva že pred letom 1300 veljala za najbolj zaželeno bivališče okoliškega in tudi oddaljenega, celo tujega plemstva. Mesto je tedaj postalo glavni trg z nepremičninami in predvsem luksusnimi in sofisticiranimi izdelki, kar je plemiču kot izrazitemu potrošniku in v osnovi le prodajalcu ali kupcu nepremičnin (zemljiške posesti) omogočalo udobnejše življenje. Velik, a slabo zaznaven vpliv je imelo tudi obiskovanje sorodnikov v mestih,8 kjer so podeželani mimogrede opravili še kakšen posel, ter deželnih instanc in funkcionarjev zaradi važnejših zadev. Določen vpliv je imel tudi propad višjega in srednjega plemstva, čigar mesto je v številu izdanih listin prevzemalo 6 URBKr II, št. 53 (str. 38). 7KOS, Ljubljana, 11, 17. 8 KOS, Grad, 171-172. 52 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas nižje plemstvo in uglednejše (viteško) meščanstvo. Novi lastniki in posestniki podeželskih gradov so naselili na njih gradiščane, katerih javna aktivnost v celoti nikakor ni mogla biti tako izrazita kot pri nekdanjih lastnikih. Korenine plemiškega prihajanja v mesto so bile v širših političnih razmerah in spremembah v 13. stoletju. Nasploh je prišlo do samostojnejšega poslovanja plemstva na Kranjskem najprej pri nekdanjem andeškem in višnjegorskem plemstvu, ki je po smrti strogega in mogočnega grofa Henrika IV. ( t 1228) pristalo v brezvladju, ki gaje povzročil dolgotrajni boj za andeško dediščino. Čeprav je postal v 40. in 50. letih nominalni zmagovalec oglejski patriarh Bertold Andeški, pa je večina nekdanjih ministerialov pristala v družbi Bernarda in nato Ulrika III. Spanheimskih, nekaj pa tudi pri freisinških škofih, medtem, ko babenberško gospostvo ni bilo izrazito (gl. uvodno poglavje o značaju in vsebini listin). Oba cerkvena gospoda nista bila sposobna ustrezno nadzorovati ministerialov, ki so postali skoraj samostojni. Tudi Spanheima novih ministerialov nista mogla več vrniti na prejšnjo pravno-družbeno stopnjo. Pod vplivom novih ministerialov so dobili proste roke pri poslovanju z zemljiško posestjo tudi stari spanheimski ministeriali. Svobodnejše razpolaganje s premoženjem pa je bila osnova za poslovanje in izstavljanje. Prav zato je od 50. in 60. let 13. stoletja staro spanheimsko plemstvo, kije sedelo na gradovih okoli Ljubljane (Jeterbenk, Polhov Gradec, Falkenberg, Ig, Osterberg) in drugega spanheimskega centra Kostanjevice (Kostanjevica, Sicherstein, Žumberk, Studeno, Mrzlo polje, Raka itd.), začelo posnemati svoje dolenjske kolege višnjegorsko-andeške ministerialne provenience, kar je pomenilo bolj svobodno razpolaganje s svojo posestjo. Ker so v tem obdobju predvsem poklanjali posest različnim cerkvenim ustanovam, so se s tem premaknili v njihovo bližino. Razen Stične in Velesovega so tako postali centri poslovanja in izstavljanja plemiških listin Ljubljana (za minorite, Nemški viteški red, frančiškane, za samostane Stična, Kostanjevica in Bistra), Kostanjevica (bližnji samostan), Kamnik (za Velesovo po letu 1238 in Mekinje po letu 1300, gornjegrajski samostan s postojanko), Škofja Loka (skoraj vse poslovanje s freisinškimi škofi in njihovim spremstvom) in deloma Kranj (za Velesovo po letu 1238). Selitev poslovanja in izstavljanja v mestna naselja je bila zgodnejša v treh najpomembnejših kranjskih mestih. V Ljubljano je začelo prihajati plemstvo v večjem številu okoli srede 13. stoletja, ko je mesto postalo ne le center spanheimske kranjske posesti, pač pa tudi sedež centralnih uradov. Deželno gospodovanje Ulrika III. v zadnjih letih njegovega življenja je nedvomno določilo vodilno vlogo Ljubljane za naslednja stoletja. Vplivu centralnih uradov in sodišča so se priključile pozitivne posledice cvetočega gospodarstva, predvsem tranzitne trgovine med vzhodom in severnimi italijanskimi pokrajinami. Najkasneje do zadnje tretjine 13. stoletja so se v mesto preselili furlanski finančniki in osnovali družbe, ki so ostale v stikih s partnerji v Italiji. Njihov kapital je bil prava vaba za vedno bolj obubožano plemstvo. Prenašanje poslovanja v Ljubljano je bilo najprej značilno za Spanheime, ki so imeli uradno bivališče na mestnem gradu. Njihovo plemstvo jih je pričelo posnemati kmalu potem, ko je sploh postalo sposobno samostojno razpolagati s fevdno ali celo alodialno posestjo. V trgu oz. mestu je včasih posloval tudi mestni gospod, predvsem Ulrik III. Spanheimski (eksplicitno v L 148 in 157; verjetno pa še v L 155, 156,175), medtem ko seje njegov oče Bernard zadrževal predvsem še na gradu in (verjetno) le dvakrat v mestu (L 63a, 92). Drugi dinasti so prihajali poslovat v Ljubljano šele po spanheimskem izumrtju. Šlo je predvsem za goriške (L 238, 288), po letu 1282 pa seveda zatiralske grofe (L 227). Tudi važnejše cerkveno-sodne zadeve med kleriki, zlasti v obdobju kranjskega arhidiakona in šentpetrskega župnika Ludvika (1248- 1265), so našle epilog v Ljubljani (L 136, 138, L 138a, 139, 158), verjetno v tamkajšnjih cerkvah in župniščih (gl. v nadaljevanju). Te tri skupine je bilo v Ljubljani moč pričakovati - mestni gospodje redno prihajal v svoje osrednje mesto na Kranjskem, k ije kasneje postalo sedež centralnih deželnih uradov. Sedež arhidiakona pod Ludvikom pa je v odsotnosti Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 53 podrejenega sufragana za kranjske in spodnještajerske župnije dajal Ljubljani za krajši čas značaj patriarhovega cerkvenega, ne pa tudi posvetnega namestništva, ki je bilo tedaj neprekinjeno na gradovih Vernek in Mengeš in v mestu (na gradu?) Kamnik. V Ljubljano je okoliško ministerialno plemstvo pričelo zahajati po sredi 13. stoletja, več pa po izumrtju Spanheimov (1269/1279), ki sojih prej trdneje držali na njihovih gradovih. Prvo znano poslovanje mimo mestnega gospoda v Ljubljani je bilo iz leta 1265 med Filipom Spanheimskim in Herbardom I. Turjaškim (L 153). Velike spremembe, ki jih je prinesel kranjski zastavni upnik grof Majnhard II. Tirolski, so omogočile tudi oddaljenejšemu plemstvu poslovanje v Ljubljani, lokalnemu pa kar stalno naselitev v mestu. Od tedaj so se vrstile ljubljanske listine nižjega in srednjega plemstva (L 208, 221, 234, 237, 276, 299, 302, 307, 314, 324, 328 itd.). Na Gorenjskem je za hitrejši premik poslovanja v mestna naselja govorilo še eno dejstvo: pravih gradov je bilo malo, ministerialnega plemstva pa veliko. Poslovanje na njihovih dvorih je prišlo praviloma v poštev le, če je šlo za zadeve med dvema (enako rangiranima) vitezoma, sicer pane. Takih poslov je bilo do leta 1300 še malo. Iluzorno in izjemno je bilo pričakovati, da bodo prihajali visoki posvetni in cerkveni gospodje ter redovni predstojniki v vasi, v njihove skromne in od glavnih prometnic oddaljene dvore, pač pa se je dogajalo obratno - centri izstavljanja so bili na Gorenjskem mesta in redki gradovi, ki pa so bili skoraj brez izjeme v lasti dinastov (Waldenberg in Kamen grofov Ortenburških; Kamnik in Kranj grofov Andeških) ali cerkvenih velikašev (Mengeš oglejskih patriarhov; Školja Loka freisinških škofov; Bled briksenških škofov). Ker so ortenburški in briksenški vitezi do leta 1300 aktivno sodelovali pri manjšem številu pravnih dejanj, ostane za analizo predvsem nekdanjo andeško plemstvo, ki je po letu 1228 prešlo k freisinškim škofom in Spanheimom, deloma celo k oglejskim patriarhom. Tako so se v 13. stoletju za poslovanje in izstavljanje na Gorenjskem uveljavila tri mestna središča: Škofja Loka, Kamnik in Kranj, ki so imela različne mestne gospode in od njih odvisne viteške obiskovalce, pa tudi razloge poslovanja. Škoija Loka - predvsem za poslovanje s Freisingom, Kamnik in Kranj pa za bolj lokalne zadeve, saj je njun pomen po letu 1228 počasi, a zanesljivo ugašal. Freisinški oficiali in škofje so v Škofji Loki poslovali zanesljivo v glavnem na gradu. V trgu/mestu so se, predvsem v cerkvah (gl. v nadaljevanju), zbirali lokalni freisinški in uglednejši ministeriali ter meščani, vendar predvsem, če je šlo za medsebojne posle. Če paje bil ena od aktivnih strank škof, je bil posel skoraj vedno prestavljen na grad. Tudi zato, ker je šlo pri teh poslih vedno za škofijske pravice, ki so školu dajale pravico izbire kraja. Nekaj listin z udeleženim freisinškim škofom je sumljivih, predvsem L 141 in 142,ki stabili izstavljeni leta 1263 za neke loške tržane in sta bili morebiti napisani v trgu. Drugi izstavitelji, čeprav najvišjega plemiškega ranga, sami na grad seveda niso imeli dostopa. Tako je Ulrik III. Spanheimski leta 1267 izstavil listino za Nemški viteški red gotovo pod loškim gradom (L 166). Za mestno lokacijo govori predvsem dejstvo, da niso bili prisotni ne škof ne loški ministeriali, pač pa le Ulrikovi ljudje. Podobno velja za L 186 izleta 1270 ter L 212inL 213 izleta 1278, izstavljene od vitezov za škofa, vendar brez njegove direktne omembe. L 188 iz leta 1271, ki ni zadevala Freisinga, je lokalizirala dejanje in izstavitev v cerkev sv. Jakoba. Nedvomno je bilo dogajanje v zvezi s poslovanjem in listninjenjem v Skolji Loki najbolj konservativno in pod vplivom gradu mestnega gospoda. Resnici na ljubo je bilo listin, kjer škof ni bil partner ali vsaj ni sopečatil, zelo majhno. Na freisinški posesti se je pač vse vrtelo okoli škofa, ki je še tako majhne sporne zadeve reševal sam, in to na gradu. Poleg tega loško meščanstvo zaradi strožjega škofovega nadzora in omejevanja iz upravno-političnih razlogov ni imelo toliko možnosti za razvoj in hitrejše samostojnejše poslovanje kot tisto v spanheimskih oz. kasneje deželnoknežjih mestih. Mestna elita se ni mogla razviti. Tudi zato je bilo njihovih listin brez udeleženega mestnega gospoda v srednjem veku razmeroma malo.9 54 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas Do leta 1228 je bil Kamnik najpomembnejši andeški kraj na Kranjskem in eden glavnih sedežov veje andeških grofov, vse od časov grofa Bertolda III. (f I I 8 8 ), sina Bertolda IV. (f 1204) in vnuka Henrika IV. (f 1228). Zadrževali so sena kamniškem gradu, kakor tudi njihova rodbinska dediča Oto VII. Meranski in oglejski patriarh Bertold, brata Henrika IV. Šele od konca 50. let 13. stoletja se pojavijo listine, ki jih smemo umestiti v mesto: listino Agnes Meransko-Spanheimske (L 113), kranjskega arhidiakona Ludvika (L 119) in najbrž tudi vojvode Ulrika, izleta 1263 (L 147). Prenos gospodarskih tokov na Ljubljano je Kamnik počasi potiskal na drugo pozicijo. Prva listina, ki je zanesljivo nastala v mestu, je iz leta 1275 (L 202). Od konca stoletja je tako kot v Ljubljani in drugih mestih javno poslovalo in izstavljalo listine predvsem lokalno plemstvo (L 244,245,303, 331), višji sloji meščanstva pa šele od leta 1300 naprej. 'Fisti plemiči, ki v Kamniku niso imeli svojih hiš, so prihajali tudi v meščanske, npr, leta 1299 Henrik s Podkrnosa in domo Epponis sepedicti, ki mu je takrat podelil nek fevd (L 303). Kranj je postajal pó zatonu v 12. in 13. stoletju šele okoli leta 1300 spet mesto intenzivnejšega poslovanja lokalnega nižjega plemstva in meščanstva, ki seje zbiralo tako kot v Kamniku tudi po meščanskih hišah: npr. leta 1298, ko je Nikolaj Kamniški podelil nek fevd loškemu meščanu daze Chrainburch in des Chlocheleins haus (L 295), pri čemer je bil slednji zanesljivo meščan, tako kot večina navedenih prič. Zaradi okoliške posesti je bilo mesto zanimivo za cerkvene ustanove, vendar pa je slava nekdanjega sedeža mejnega grofa že zbledela. Še leta 1221 pa sta npr. stiški opat Pero in kranjski dekan Bertold kot delegirana papeška sodnika, sodeč po pričah, razsojala spor med vetrinjskim samostanom in Valterjem iz Gorič (na Koroškem) prav v Kranju (L 30). Ulrik III. Spanheimski, ki je bil velikokrat na Kranjskem, je v Kranju očitno posloval le dvakrat - leta 1253 (L 98) in 1266 (L J 64), pa še to samo zato, da je uredil nekaj zadev s sosedom njegovih gorenjskih posestev, freisinškim škofom. Na Notranjskem ni bilo tako pomembnih mestnih naselbin, da bi se lokalno plemstvo naslonilo nanje. Postojna je ostala oglejska upravna postojanka, kije odbijala plemiče, če niso bili oglejski uradniki. Vovbrški in nato oglejski Lož je privlačil le lokalno viteštvo, pa še to najbrž trški grad. Vendar je bilo tudi naselje zanimivo za poslovanje: leta 1237 sta brata grofa Vovbrška, Ulrik, grof Strmški, in Vil jem, grof Mallentinski, potrjevala svojim ministerialom večje pravice m faro Lož (L 50). Pa tudi poravnava med grofom Viljemom in stiški samostanom seje zgodila leta 1230 v naselju, morda v Starem trgu ali Cerknici, listina pa je bila kasneje napisana v Stični (L 39). Prav v manjših trgih z večjim številom naseljenega plemstva so imela večjo vlogo plemiška bivališča (hiše), zlasti, čeje imel tam pomembnejši plemič podrejene viteze. Na Dolenjskem sta bili v 13. stoletju dve omembe vredni mestni naselbini, vendar veliko pomembnejši kot obe notranjski. Hujšo konkurenco kot na Gorenjskem pa so jim a pomenili številni gradovi, kjer so sedeli ravno tisti bivši višnjegorski in andeški ministeriali, ki so postajali poslovno sposobni in samostojno izstavljali listine. Že omenjeno gospodarsko najpomembnejše dolenjsko mesto Kostanjevica je po smrti Henrika IV. Andeškega postalo zbirališče tudi višnjegorsko-andeškega plemstva, ki je prešlo deloma k oglejskemu patriarhu Bertoldu (npf. ministeriali iz Krškega), predvsem pa k Spanheimom. Obstoj samostana, bogate mestne komune in raznovrstno poslovanje med in z njima je Kostanjevico za nekaj desetletij v družbenem smislu naredil za konkurenta Ljubljani. Mestni gospodje so poslovali verjetno v gradu zunaj mesta in po letu 1234 tudi v samostanu, čeprav eksplicitnih podatkov o mikrolokacijah večinoma ni. Nižje, zlasti lokalno plemstvo je v 13. stoletju izstavljalo listine v glavnem za samostan in tja smemo locirati nastanek skoraj 5 KOS, Grad, 184. Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 55 vseh njihovih listin. Pisanja sposobni redovniki in notarji v spremstvu velikih gospodov ter manjštevilno javno meščansko poslovanje, so mesto dolgo ovirali kot lokacijo poslovanja. Tako so se celo mestni funkcionarji posluževali samostanskih uslug, npr. sodnik Oto, ki je neko posest morebiti daroval v mestu, listinapaje nastala v prejemnikovi režiji, le pečatil jo je sodnik z mestnim pečatom (L 240; podobno tudi L 267, 332). Sele za čas od 80. let bi lahko glede nekaterih listin domnevali, da so bile lahko izstavljene v mestu, predvsem zaradi prič, med katerimi ni bilo redovnikov (L 233) ali zaradi nemškega jezika in pečatenja z mestnim pečatnikom (L 266), kar pa seveda še ni zadosten dokaz. Drugo središče je bil trg Gutenwerd, vendar le za freisinške vazale in ministeriale, pa še to samo, če je šlo za neposredne posle s freisinškim škofom (L 127, 235). Obe belokranjski trški naselji Črnomelj in Metlika sta se v 13. stoletju šele začenjali razlikovati od ruralne okolice. Ko je leta 1228 patriarh morda celo prišel v Črnomelj, je ustanovna listina za župnijo Črnomelj morala nastati v do tedaj višnjegorsko-andeški lastniški cerkvi sv. Petra (L 36). Pred letom 1300 za maloštevilno lokalno uradniško spanheimsko, po letu 1276/1277 goriško plemstvo, oba trga nista bila zanimiva. O tem priča tudi poslovanje goriškega grofa Alberta II. na mnogo pomembnejšem gradu Mehovo še v letih 1293 (L 271) in 1295 (L 278, 279), kije bil tedaj še vedno center belokranjskega gospostva goriških grofov. Sele leta 1300 je izstavil njegov sin Henrik II. listino v Črnomlju (L 312). Približno v tem času pa je vodilno vlogo od Črnomlja že prevzemala mlajša Metlika. Razmerje med gradovi in mesti se je pričelo hitreje spreminjati po koncu vladavine Spanheimov in po kratki epizodi s češkim kraljem Otokarjem II. Zastavni imetniki Kranjske so postali tirolski grofje iz dinastije goriških grofov, ki so bili kot novi koroški vojvode delni dediči spanheimske posesti na Kranjskem (odleta 1282). Modernejša uprava, protekcioniranje mest in strožji nadzor nad njimi, uvajanje fmančniške uprave v deželi itd. so v ospredje postavili mesto. To je razvidno tudi iz tabele T-l za zadnja desetletja 13. stoletja. Poslej seje večina poslovanja na Kranjskem odvijala v mestih in trgih. Že omenjenim so se pridružila nova meščanska naselja (Krško, Radovljica, Višnja Gora, Novo mesto po letu 1365, celo Ribnica). Gradovi so ostajali poslovna zbirališča v plemiških, zlasti družinskih zadevah pri vnaprej dogovorjenih srečanjih ipd. Vrnimo se h gradu kot kraju poslovanja in izstavljanja listin.1 0 V 13. stoletjuje bil podeželski grad še edino značilna plemiška postojanka, kamor meščanov skorajda ni bilo, zagotovo pa ne kot enakopravnih partnerjev. Drugačno vlogo je imel mestni grad, kjer so se zvrstili stanovsko pestrejši obiskovalci, predvsem kot priče. Zadostuje le bežen pregled listin in prič za Ljubljano, Skoijo Loko in Kostanjevico od srede 13. stoletja naprej. Splošno gledanje je dajalo javnim poslopjem in krajem ter gradovom, kar so vsaj kot sedeži deželskih sodišč nekateri bili, mnogo večjo težo kot manjša mesta (vasi itd.). Nikjer ni bilo določeno, daje moral biti posel sklenjen in listina izdana samo na avktorjevem gradu ali dvoru. Grad je bil mnogokrat ignoriran, listina pa izdana le malo stran, npr. pod gradom (npr. v pomeriju gradu Mengeš - gl. spodaj), celo tedaj, ko je imelo pravno dejanje pravzaprav formo vazalnega ali sodnega zbora s fevdnim oz. sodnim gospodom na čelu. V osnovi smemo razdeliti poslovno zadrževanje na gradovih in tamkajšnje listninjenje na štiri osnovne tipe. a) Centralni dinastični gradovi in glavni upravni gradovi cerkvenih gospodov so bili njihovi najpriljubljenejši kraji poslovanja in izstavljanja listin, kadar so nastopali kot avktorji. Večinoma je šlo za mestne gradove. Če je bilo potrebno rešiti nujno zadevo ali je bil nek drug njegov grad nevtralnejši in geografsko sprejem ljivejši za drago stran (tudi dinasta), je do (pomembnejšega) sporazuma lahko prišlo tudi tam. V poslovanju med škofi in plemstvom so imeli centralni gradovi, ki so bili več stoletij sedež škofov na vizitacijah, avtomatično večjo ‘“Za ta segment v obdobju 1280-1410 prim. KOS, Grad, 139-141. 56 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas težo kot plemiški. Težko je bilo pričakovati, da bodo škoije z vsem spremstvom prihajali na skromnejša bivališča. Poleg tega je potrebno dodati, da so zadevali njihovi posli na Kranjskem seveda le njihove pravice in posest, kar je dajalo škofom pravico izbire kraja in milostnega sprejemanja gostov. Daleč največjo frekventnost gospodovih poslovanj in izstavitev je imel škoijeloški grad, kjer so freisinški škoije poslovali v večini primerov. Vendar pa je tak sistem upravno-listninsko zaznaven šele od srede 13. stoletja dalje. Zakaj, ni povsem jasno. Najbrž zaradi sprememb v upravi, razkroja ministerialne zvestobe, ki jo je moral freisinški škof nadomeščati s svojo rednejšo navzočnostjo, da je preprečil odtujevanje svojih pravic. Gotovo pa tudi zaradi povečanja poslovanja in listninjenja, saj so prej verjetno pogostejše in trdne ustne odločitve zamenjevale trajnejše listine s sodno dokazilno močjo. Grad je bil sicer sedež oskrbnika gospostva in gradiščana. Ugled freisinških škofov je bil tako velik, da so na grad prihajali (predvsem kot vazali) njihovi ministeriali (L 134, 178, 182, 183, 201, 270, 275, 277), tuji ministeriali (L 97, 186, 280, 281), loški tržani (L 141, 142), veliki vazali (L 117, 118, 195, 203, 322), freisinški (L 128, 194) in tuji uradniki (L 71), sosednji dinasti (L 89, 111, 112, 146, 159, 160, 166, 326, 333) in okoliški cerkveni funkcionarji (L 196, 241), tudi če niso direktno poslovali s škofom. Na loškem gradu so izstavljali listine freisinški kanoniki, ki so prihajali na Kranjsko v škofovem spremstvu ali samostojno (L 223, 290). Večinoma je šlo za fevdne podelitve in druge freisinške pravice, spore ipd., zato je razumljivo prihajanje od vsepovsod. Freisinški škoije so redko poslovali in izstavljali zunaj Škoije Loke in Gutenwerda; nekajkrat npr. s Spanheimi v Ljubljani. O briksenških škofih in njihovih blejskih izstavitvah so konkretnejši podatki šele od 70. let 13. stoletja. Razlogi in partnerji za tamkajšnje poslovanje so bili podobni kot pri Freisingu, le intenzivnost je bila bistveno manjša, tudi zaradi (očitno) manj pogostega vizitiranja Bleda. Šlo je za podeljevanje fevdov in reševanje drugih gospodarskih zadev s statusno raznolikim plemstvom (L 192, 228, 229, 247, 249). Tretji važen cerkveni gospod na Kranjskem, krška škofija z Mokronogom kot upravnim centrom, se v listinah do leta 1300 ne izkazuje kot izstavitelj kranjskih listin. Pri dinastih in njihovih listinah, izstavljenih na gradovih, pa je bilo nekoliko drugače. Kraji poslovanja in izstavitev listin za podrejeno plemstvo in druge prejemnike so bili v osnovi geografsko determinirani. To je najlepše razvidno pri samostanih kot destinatarjih: koje dinast, predvsem pa deželni gospod, prišel na Kranjsko, je samostan za prošnjo podelitve neke pravice in listine izbral najbljižjo možno točko, kjer se je gospod zanesljivo vedno ustavil in tam navadno urejal tekoče zadeve. Ta kraj oz. grad je bil od samostana lahko tudi precej oddaljen, toda, če je imel samostan tam upravno postojanko, je svojo udeležbo lahko izpeljal brez izgube časa in denarja. Centralnost je najbolje razvidna pri spanheimskih gradovih Ljubljani in Kostanjevici, ki sta postala do 13. stoletja dva od šestih glavnih spanheimskih gradov (castra capitalia)." Na obeh gradovih - kostanjeviški je verjetno stal na razmeroma oddaljeni lokaciji od mesta nad Podbočjem (t.i. Stari grad?) - se je odvijalo vsestransko poslovanje. Grajski gospodje ob postankih izstavljal listine predvsem za samostane tudi iz oddaljenejših predelov (Ljubljana: L 29, 63a, 92, 93, 129, 133,143, 179,227,252,253; Kostanjevica: L 87, 90, 145, 151, 167, 177), sklepal važnejše sporazume s sosednjimi velikimi gospodi (Ljubljana: L 155, 156, 173) in druge posvetne zadeve, npr. podeljeval fevde (L 140, 250, 251, 257, 258). Po smrti Ulrika III. (1269) brat Filip ni mogel obraniti svojih pravic do dediščine proti češkemu kralju Otokarju II. Na ljubljanskem gradu je sedel Otokarjev glavar in kot ugledna oseba izstavljal listine tudi v povsem tujih privatnih zadevah (L 193). Toda oba gradova sta tedaj 1 1 Eksplicitna označba v dediščinskem sporazumu med vojvodo Ulrikom III. in bratom Filipom iz leta 1256 (MDC IV/1, št. 2627; str. 491). KOS, Grad, 26. Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 5 7 izgubila vlogo gospodovega centra tudi glede poslovanja in izstavljanja. Novi deželni gospodje so bili veliko redkejši obiskovalci Kranjske kot Spanheimi. Češki kralj Otokar sploh ni izstavil nobene listine v Kostanjevici in Ljubljani, ki jo je zasedel leta 1270, in le eno v kostanjeviškem samostanu (L 187), drugo pa v Stični (L 187a). Predvsem ljubljanski grad ni bil več pogost kraj druženja, poslovanja in izstavljanja listin, zamenjale so ga mestne hiše. Izjema so seveda redne vizitacije tirolskih grofov (npr. L 250, 251, 252, 253,257,258 in nato še po letu 1300). Kostanjeviški grad je postal sedež deželnoknežjih gradiščanov po modelu grajskega fevdnega prava in podrejenih nižjih vitezov.1 2 Podoben fenomen je zaznaven na andeškem kamniškem (Spodnjem1 '1 ) gradu: do leta 1228 je bil grad daleč najpogostejša točka poslovanja istrsko- kranjske veje bavarskih grofov Andechsov, katerih nekateri pripadniki, predvsem Henrik IV., so najverjetneje tudi stalneje živeli na njem in niso zgolj redno vizitirali kranjskih posesti. Z ozirom na njihovo politiko je to razumljivo, saj je prav stalna prisotnost zagotavljala obvladovanje politične situacije in uspeh v boju za kranjsko deželno gospostvo. Poslovanje na kamniškem gradu je zadevalo tudi oddaljenejše prejemnike, predvsem samostane, ki so bili v andeškem obdobju skoraj izključni destinatarji (L 6 , 19, 20, 21, 23). Po Henrikovi smrti je grad izgubil vlogo gospodovega sedeža, celo prej kot oba glavna spanheimska. Z letom 1229 je datirana listina Henrikovega brata Ota Vil, Meranskega (L 38), ki je bil pretendent na njegovo dediščino, in je verjetno nastala v destinatarjevi režiji v samostanu Diessen, zato je njena izpovednost glede lokalizacije manj trdna. Henrikov delni dedič in brat patriarh Bertold je v naslednjih letih večino listin izstavil v mestu, ki pa gaje do leta 1246 obvladoval vojvoda Friderik Avstrijski (L 44, 55, 56, 58), šele po tem letu pa morda več tudi na kamniškem gradu (L 67, zagotovo pa L 85). Po letu 1251 je mesto in grad najbrž nadzoroval le še vojvoda Ulrik, ki je bil na gradu leta 1263 (L 147). Po njegovi smrti je postal grad običajen gradiščanski sedež, kamor deželni gospodje niso zahajali pogosto, tudi zato ne, ker so ob krajših postankih na Kranjskem raje jahali v prestolno Ljubljano. Podobne upravne točke je imelo v svojem času vse dinastično plemstvo: grofje Bogenski v Vipavi in Krškem, Goriški na Mehovem (L 2 7 1, 278,279) in nato v Črnomlju (L 242, 312), Ortenburški na Waldenbergu (L 225,239). Slednji so dajali svoj grad na razpolago celo nižjemu plemstvu za privatne posle, seveda le v njihovi prisotnosti: leta 1295 je izstavil Oto Turjaški na Waldenbergu listino za ženo Eufemijo, šlo paje za ortenburške fevde. Prisotni so bili trije groije Ortenburški (L 282). Grofje Vovbrški so imeli na Kranjskem center v Ložu. Na vseh teh gradovih so včasih poslovali in izstavljali v korist svojih dinastov tudi njihovi vazali in gradiščani (npr. na Mehovem). b) Preostali dinastični gradovi so prišli v poštev za prizorišče poslovanja večidel po naključju, npr. na poti med oddaljenimi posestmi: Ulrik Spanheimski leta 1258 na Kravjeku (L 114) ter leta 1257 (L 109) in 1262 (L 135) na svojem novem gradu Jablanica nad Savo. Na obeh gradovih so sicer sedeli ministeriali (gradiščani). Nekaj mesecev po smrti Henrika IV. Andeškega se je njegova vdova Sofija zadrževala na Lebeku (L 35), patriarh Bertold pa leta 1250 na Mengšu (L 8 6 ). Na istem gradu je posloval leta 1256 tudi vojvoda Ulrik III. (L 103), c) Posebno skupino predstavlja izstaviteljevo poslovanje na izvornem (rodbinskem) gradu. Na tem gradu je listino lahko izdal tudi njegov bližnji sorodnik (npr. Wilburga Gali, poročena Kamniška in živeča na Bledu, leta 1248 - L 72; Gallenbergi naGallenbergu, ki je bil leta 1300 v rokah sorodnikov Gallov - L 313) ali partner, še posebej, če je bil nižjega ranga kot grajski gospod. Na svojem gradu je poslovalo večinoma le uglednejše plemstvo, ki je bilo skoraj brez 1 2 KOS, Grad, 26. 1 1 Zdi se, daje bil prav Spodnji grad sedež grajskega gospoda, Zgornji paje bil namenjen gradiščanom, ki so na njem živeli stalno in ga varovali (KOS, Grad, 24). V Zgornjem gradu je bila kapela, kjer je bila leta 1250 izstavljena L 85 (sporazum med patriarhom Bertoldom in Ulrikom III. Spanheimskim). Morda so bile tudi nekatere druge Bertoldove kamniške listine izstavljene tam. SS Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas izjeme ministerialnega porekla. Pomembnejše plemstvo je bilo v odnosu do mest razmeroma konservativnejše od nižjega. V gradu je to plemstvo še vedno videlo najprimernejše prizorišče družabnega življenj a. Tamkajšnje poslovanje je zadevalo tako cerkvene prejemnike (npr. L 72 Wilburge Gali na Gallenbergu za Freising; L 189 Friderika Falkenberškega na Falkenbergu leta 1271 za Nemški viteški red itd.), ali pa je šlo za sporazume med domačim gospodarjem in prišlekom, ki je bil navadno nižjega socialnega statusa. Tak posel je bil sklenjen npr. na Turjaku leta 1220 med Engelbrehtom Turjaškim in vovbrškimi ministeriali iz Loža (L 28). Manjši del nižjega plemstva je tu pa tam vodil celo poslovanje s samostani na svojih (Falkenberški na Falkenbergu - gl. zgoraj) ali sosednjih gradovih (Mirenski na Turjaku leta 1275 - L 200). To jih je zanesljivo dvigovalo nad večino nižjega plemstva in zamegljevalo razloge, odtujevanja njihove posesti: če ni šlo za darovanja za dušni blagor, je šlo za reševanje finančnih zadreg s prodajanjem posesti. Nižje plemstvo je znatno hitreje prenašalo poslovanje v mesta, ne le zaradi večjih preživetvenih možnosti, marveč tudi zaradi udobja, ki ga njihova podeželska bivališča niso ponujala, četudi je šlo za grad. Na to je vplivalo tudi vedno intenzivnejše poslovanje z meščani. Sploh je bilo v 13. stoletju grajskega poslovanja nižjega plemstva (ministerialov) še malo. Število je poraslo šele v 14. stoletju, ko so kot gradiščani vodili predvsem privatne zadeve na gospodovih gradovih. č) Poslovanje na (vsaj trenutno) njihovih, a ne stalnih družinskih gradovih. Mislim na zastavljene in fevdne utrdbe, ki so jih imeli v svojih rokah plemiči in nekaj kasneje celo ljubljanski patriciji. V tem obdobju je šlo večinoma za zgornji sloj kranjskega plemstva, med katerim so leta 1235 v Zgornji Vipavi prednjačili predvsem Greifenfelški (Podkrnoški). Tako je posloval leta 1235 Henrik Greifenfelški v Vipavi in domo Engilscalci militis mei (L 46). Listina je bila izgotovljena v prejemnikovi režiji. Tedaj je bil Henrik zamenljivi in plačani gradiščan na oglejskem Zgornjem gradu v Vipavi (po grajskem fevdnem pravu). To funkcijo so Greifenfelški ohranili do leta 1316, koje bil grad že običajen fevd. Engelskalk je bil njegov vitez, kije imel ločeno bivališče v posebni hiši, namenjeni grajskemu osebju, v širšem grajskem kompleksu.1 4 Svibenski so poslovali in izstavljali listine leta 1260 v Goričanah (L 12 1 ), njihova direktna veja Planinski pa na Smledniku leta 1297 (L 292) in 1299 (L 298). Tudi rodbinski posli so se sklepali naneizvornih gradovih. Še posebej, če so zadevali te gradove in pripadajočo posest. Razlogi so bili najbrž vsakdanji, manj socialni - takšen grad je bil geografsko najprikladnejši za vse stranke. Gradiščani so poslovali na njim zaupanih gradovih, saj drugih možnosti pravzaprav niso imeli. Grajske mikrolokacije v glavnem niso znane. Grajski kompleks in pomerij sta ponujala veliko možnosti za poslovanje in izstavljanje, še posebej je to opazno pri večjih gradovih. Večina dejanj, zlasti, če so se zgodila v hladnejši polovici leta, je moč lokalizirati v bivanjski in najudobnejši del gradu, kjer je gotovo nastala tudi večina listin. Pri večjih gradovih j e šlo za palacij, npr. leta 1220 in palacio nostro Laibach (L 29), primerna pa je bila tudi grajska kapela'5 :1 età 1250 in capella superiori castri inferiorìs de Stain - v kapeli Zgorn j ega kamn i škega gradu (L 85). Inventar škofjeloškega gradu (v obliki, kakršnega je imel do porušenja leta 1511) iz leta 1315 dopušča poslovanje (vsaj v hladnejših mesecih) predvsem v t.i. veliki sobi (in magna stupa), kjer so bile očitno le tri mize, manj verjetno pa v mali sobi z eno mizo (premalo prostora za vse navzoče?). Kaplanova soba (in camera capelloni) je bila natrpana z množico najrazličnejših stvari in le z mizico, kjer pretiranega udobja in prostora ni bilo. Zato paje bil tu arhiv - dva poslikana zaboja za listine (Il truce depiete adpriuilegia).u' Možno je, 1 4 KOS, Grad, 44. 1 5 Grad in grajska kapela sta bila precej priljubljena točka povsod. G. Pfeifer navaja nekaj primerov iz briksenški listin za čas med letoma 1240 in 1250 (Eppan, 85). ISŠTUKL, Inventar, 206-207. Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar S 9 da so v tej sobi na mali mizi nastajali koncepti in čistopisi listin. V Brixnu je škof najraje posloval v svojih privatnih prostorih (in camera episcopali, in caminata nostra, in palacio nostro ante stupam, in camera nostra in palacio Brixinensi itd.) .1 7 Vedno seje dalo poslovati v širšem grajskem kompleksu, zunaj grajskih stavb ali celo zunaj obzidja: leta 1256 in pomerio sub castro MengospurgÇL 103).1 8 V toplejših mesecih je bilo zadrževanje in uradovanje zunaj grajskih zidov prijetnejše in gotovo pogostejše: leta 1267 na vrtu nad stolpom na Šišenskem hribu (L 169 - gl. besedilo spodaj). Vas kot kraj poslovanja in izstavljanja listin je bila četrta, precej redkejša opcija (6,1 %). Glede na posamična obdobja je v ohranjenih listinah v skoraj enaki frekventnosti bolj zaznavna šele od druge tretjine 13. stoletja dalje. Verjetno pa je bila vas v starejših obdobjih vsaj tako (ne)popularna točka kot kasneje, a je to (do tedaj večinoma) brez natančnejših datacijskih formul težko potrditi. Razlogov za poslovanje po vaseh, kjer posebno primernih prostorov za poslovanje ni bilo napretek, je bilo precej in so bili pretežno subjektivni. Z drugimi besedami - pri tem trdnejših pravil ni bilo. Navadno je šlo za enkratno dejanje, ki ni bilo v isti vasi (očitno) nikoli več ponovljeno. Osnovna predpostavka vaških postankov je opazna v pogostejšem prihajanju od aprila do oktobra, kar je razumljivo: takrat je bilo toplo in potovanje je bilo znosno, konjske krme (sveže trave) je bilo v izobilju inje bila zastonj, za nižjo ceno pa so našli prigrizek tudi ljudje, kar je bilo še posebej pomembno za številno spremstvo dinastov in cerkvenih gospodov. Iz vseh vaških postankov se kaže nekaj pravil: a) Prvo lahko imenujemo tranzitno inje v bistvupodobno točki b) pri gradovih. Izstavitelj je bil na daljši poti, kjer se je srečal s partnerjem, se z njim pogodil in izstavil listino. Sem lahko uvrstimo izstavljanje oglejskega patriarha Peregrina I. za Gerloha Velesovskega v Šentrupertu leta 1163 (L 10), Ulrika III. Spanheimskega v Litiji za samostan Rein leta 1256 (L 105, 106) in v Šujici za samostan Žiče leta 1267 (L 168), briksenškega škofa Egna za Wersa Kamniškega (z Bleda) v Bistrici pri Tržiču in Kamniku leta 1247 (L 6 8 ), Konrada I. Žovneškega za Herbarda Ir Turjaškega v Perovem pri Kamniku leta 1241 (L 59), Majnharda II. Tirolskega za ljubljanska patricija Ulrika Latina in Frankota v Pšati leta 1294 (L 273a). b) Javni vazalski zbor, kjer je gospod z vazali reševal fevdne zadeve: v toplih septembrskih dneh leta 1287, je briksenški škof Bruno prestavil zbor z gradu v vas Bled »pod oreh«, kjer je posloval (in izstavil listino) z Ernestom Rittersberškim (L 247). Enako je bilo pri podeljevanju fevdov manjših fevdnih gospodov, ki so »in situ« v vasi podelili fevd in izstavili listino novemu vazalu: leta 1300 je Wulfmg s Podkrnosa, k ije imel precejšnjo posest okoli Kranja, podelil manjši šenčurski fevd v isti vasi nekemu loškemu meščanu (L 308). c) Razsojanje oz. poravnavanje med dvema sprtima stranema, če v neposredni bližini ni bilo nevtralnega gradu ali mesta/trga, ali če je širše območje pripadalo eni od strank. Tak primer je bilo poravnavanje med freisinškim škofom Konradom II. ter njegovima ministerialoma Rudolfom in Friderikom s Slepšeka glede gradu Štrlek, ki sta ga brata nezakonito zgradila na freisinški posesti in sta ga zato morala odstopiti škofu. To se je zgodilo septembra 1267 v Dolenji vasi pri Šmarjeti (L 171), kljub temu, da sta bila v bližini freisinška grad Klevevž in trg Gutenvverd. č) Nevtralno mesto za ne ravno prijateljska partnerja na mejnem območju med njunima gospostvoma: leta 1286 sta se freisinški škof Emiho in Friderik I. Ortenburški sporazumela o delitvah otrok iz mešanih zakonov svojih ministerialov v vasi Stražišče. Vasje bila freisinška, nad njo je stal sporni grad Wartenberg, tik za njim pa seje pričenjala ortenburška posest (L 243). Sem ali podtočko a) smemo umestiti tudi listino grofa Alberta II. Goriškega o odpovedi maščevanju, ki jo je izstavil za freisinškega škofa namesto svojega ministeriala v Vižmarjih leta 1283 (L 224). 1 7 PFEIFER, Eppan, 84-85. 1 8 PFEIFER, Eppan, 85. 60 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas d) Dejanje in izstavitev, do katerih je iz neznanih razlogov prišlo daleč od prejemnikovega sedeža, še posebej, čeje šlo za samostan. Avktor je dal listino spisati veščemu kleriku, morebiti znancu, blizu njegovega bivališča: leta 1296 je Wülfing s Podkrnosa predal neko posest in listino gornjegrajskemu samostanu v Cerkljah na Gorenjskem (L 284). Vaška idila je bila pogodu tirolskim grofom in njihovim goriškim bratrancem, ki so prišli na Kranjsko v zadnji četrtini 13. stoletja. Se posebej Goriški so v 14. stoletju na poti med Pazinom ali Gorico ter svojimi notranjskimi in dolenjsko-belokranjskimi posestvi pogosto kar po vaseh urejali javne zadeve. Resnici na ljubo na tej poti gradov ni bilo na pretek, ali pa najbljižji niso bili njihovi. 1 9 Javnost je imelo tudi poslovanje v cerkvah in pripadajočih objektih (župniščih). Pri tem gre razlikovati samostanske cerkve, ki so bile znotraj samostanov (gl. zgoraj) priljubljen prostor in grajske kapele od župnijskih.20 Nekaj primerov poznamo tudi za poslovanje v kranjskih župnijskih cerkvah, vendar predvsem v mestih: listina patriarha Ulrika iz leta 1163 je nastala v cerkvi sv. Ruperta v današnjem Šentrupertu (L 10); že omenjena listina patriarha Bertolda iz leta 1228 je naj brž nastala v črnomaljski cerkvi sv. Petra (L 36); listina kranjskega arhi diakona in ljubljanskega župnika Ludvika v njegovi cerkvi sv. Petra pri Ljubljani leta 1262 (L 139), druga pa v cerkvi sv.NikolajavM estu(L 137); listina Ulrika III. Spanheimskega v Ludvikovem župnišču (L 133). Ulrik sam je leta 1265 eksemptiral freisinško posest na Dolenjskem kar v cerkvi sv. Janeza v Mirni (L 154). Relativno priljubljena zbirališča so bile cerkve v Škofji Loki: leta 1248 so ugledni kranjski vitezi posredovali med Wersom z Bleda (Kamniškim) in freisinškim škofom Konradom I. in ecclesia Loka (L 71), pri čemer je šlo lahko tako za starološko župnijsko cerkev zunaj mesta kot za cerkev sv. Jakoba v mestu. Jakobova cerkev pa je bila zanesljivo kraj poslovanja in izstavljanja kranjskega glavarja Ulrika Diirrenholškega leta 1271 (L 188). Leta 1293 so se tudi nekateri freisinški ministeriali poravnavali s svojim gospodom v tej loški cerkvi oz. kapeli (L 270). Lahko je šlo za predprostor, še verjetneje pa za notranjost - oltarni prostor, ki je bil običajen že pri starejših tradicijah, ali pa za neposredno okolico cerkve. Poslovalo in izstavljalo listine seje tudi v osnovi nejavnih prostorih: npr. »pri mostu pri Ribnem« (L 6 6 ), »v našem vrtu nad stolpom pri Ljubljani« (L 169), »na brodu pri Tacnu« (L 226). To so bili naključno izbrani kraji. Prvi in tretji primer sta bila posledica izstaviteljevega potovanja, ki ga neznano zakaj ni prekinil v udobnejšem kraju, marveč se je ustavil in dal takoj izstaviti listino. Pri prvih dveh primerih je morebiti šlo za poslovanje med počitkom avktorja/izstavitelja: prvo listino je izstavil gospod Bleda in okolice, briksenški škof. Drugo Ulrik III. Spanheimski (in viridario nostro supra turrim apudLaibacum) - šlo je za stolp na Šišenskem hribu nad kasnejšo graščino Podturn, obrnjen proti mestu.2 1 Vojvoda je bil tedaj morda na oddihu v »počitniškem dvorcu« pri Ljubljani. Tretjo listino pa je izstavil in predal freisinški škof kranjskemu gospodu Majnhardu II. Tirolskemu, kije bil na poti z radovljiškega Waldenberga v Ljubljano in morda na oddihu ob Savi. Odveč je pripomniti, da so bile vse tri listine izdane spomladi (Ribno - aprila, drugi dve v juniju). Seveda so razlogi lahko tudi povsem drugačni. Zakaj seje zlasti plemstvo sploh srečevalo v vaseh in v še bolj zakotnih krajih, kjer ni bilo nikakršnega bivanjskega udobja? Eden od možnih razlogov je bila nedvomno velika prostorska mobilnost, ki ni a priori predpisovala kraja srečanja, poslovanja in izstavljanja listin. Č eje prišlo do višje sile, je bil prikladen prav vsak kraj. Določeno vlogo je igralo splošno razširjeno mnenje, da ni nič slabega sklepati posle na pokopališčih, v gostilnah, cerkvah in na prostem. V 14. stoletju pa se je število (znanih) tovrstnih postankov relativno zmanjševalo in kasneje 1 9 KOS, Grad, 142. 2 0 Več primerov iz listin briksenškega škofa Egna Eppanskega (1240-1250) ima G. Pfeifer (Eppan, 84-85). 2 1 KOS, Ljubljana, 48. Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 61 usahnilo. Samostan, mestna palača in hiša ali udobnejša podeželska graščina so ostali za plemstvo skoraj edini možni poslovni kraji, za meščane pa seveda predvsem mesto. Časovni aspekti V tem poglavju je potrebno opozoriti na dva tehnična problema. Prvi je enak kot v zgornjem poglavju - kasneje sestavljene in nepopolno datirane regeste najstarejših listin za samostan Stična in večine listin iz turjaškega arhiva. Medtem ko so prve verjetno izgubljene ali uničene in ohranjene v regestah, v celoti predvsem po zaslugi P. Puclja, kije leta 1720 dokončal svoje delo »Idiographia«2 2 , pa so druge zagotovo ohranjene, vendar na nam danes neznani lokaciji, kjer se nahaja arhiv turjaške veje grofov Turjaških od evakuacije s Turjaka v drugi svetovni vojni. Domneva o ohranjenosti tega arhiva, o katerem imamo na Slovenskem le več ali manj solidne regeste srednjeveškega listinskega korpusa, ki jih je sestavil Fran Komatar in objavil v MMK (letniki 18/1905, 19/1906 in 20/1907) ter Carnioli (1/1910)2 3 , je bila potrjena z objavo razprave W. Höflechnerja o listinah koroških vojvod do leta 1269 v reviji Carinthia I (159/ 1969). Höflechner je imel očitno dostop do turjaškega arhiva, a je bil zavezan k molčečnosti, saj je kot nahajališče listin L 140 iz leta 1263 (sicer falsifikat) in L 172 iz leta 1267 navedel »loco secreto«, arhiva pa tudi ni navedel v pregledu pregledanih arhivov in zbirk.24 Obe listini je objavil skupaj z drugimi iz turjaškega arhiva leta 1887 F. Schumi v URBKr II, kije turjaški listini iz let 1260 (L 120) in 1262 (L 130) pustil v skopih regestih. V regestialni obliki je ohranjena še L 279 iz leta 1295. Osnovni problem starejših regest je v nesprejemljivo okleščeni formi ter v nesolidnem datiranju, ki mu popisovalci arhivskih fondov vse do 19. stoletja niso posvečali potrebne pozornosti, O izpuščanju krajev sem že govoril, podobno pa je tudi z datiranjem. Tovrstne regeste imajo večinoma le letnice, redke še naveden natančen datum. Razlog ni le ta, daje bil namen F. Komatarja predvsem predstaviti celoten turjaški arhiv, P. Pucl ja pa registrirati (popisati) vse stiške listine, pač pa tudi, da se na specialnejšo historiografsko in diplomatično uporabnost ni mislilo, saj sta bila oba arhiva v tistem času dostopna vsem (še redkim) raziskovalcem. O bodočih katastrofičnih časih pri ravnanju s plemiškim premoženjem (vojna in revolucija) se nikomur ni niti sanjalo. Ker ne gre za edicijsko-tehnično primerno sestavljene regeste, je torej potrebno upoštevati, daje večina tistih listin, ki so ohranjene v regestih, namenoma datirana samo z letom. Toda vsaj od okoli leta 1250 dalje so bile listine večinoma bolj popolno datirane, kar smemo domnevati tudi za vse omenjene regeste. Še posebej to potrjujejo istočasne popolne objave iz obeh omenjenih arhivov (npr. v URBKr II). Tabela T-2 zato ne omogoča globokih misli, pač pa podaja le število nedatiranih regest, ki v obravnavo na tem mestu ne sodijo. Medtem ko so starejše regeste pričakovano nepopolno datirane in zato neuporabne za podrobno preučevanje, saj je sestavljalec regest morebiti tudi napačno dešifriral letnico, je potrebno posvetiti nekaj pozornosti problematiki popolnega in nepopolnega datiranja originalnih ali prepisanih listin, če so seveda imele datacijsko formulo. V pomoč nam služi tabela T-3. “ Omeniti velja še nekaj kasnejših delnih edicij ali prepisov stiških listin, ki jih imata navedene J, M. Grebenc (seznam virov in kratic na str. 10)_in J, Mlinarič (Kostanjevica, 44-48; Stična, 33 sl.) in so vse nastale v 17. in 18. stoletju, ko je bil stiški arhiv še nedotaknjen. 2 - ’ Sumaren pregled turjaškega arhiva je napravil že F. von Hermannsthal v MHK 15/1860, Nekaj mnogo slabših regest turjaških listin je napravil tudi T. Elze v MHK 16/1861 in A. Dimitz v letniku 20/1865. 2 4 HÖFLECHNER, Kärnten, 113-114. 62 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas T-2: NEDATIRANE REGESTE PO »SEZNAMU LISTIN« OBDOBJA NML 1P A T 1136-1200 5 1201-1210 1211-1220 1221-1230 1 1231-1240 2 1241-1250 3 1251-1260 2 1 1261-1270 5 1 1271-1280 7 1281-1290 3 1291-1300 7 1 1301 1 SKUPAJ 36 3 T-3: POPOLNO IN NEPOPOLNO DATIRANJE LISTIN PO »SEZNAMU LISTIN« OBDOBJA LETO* f MESEC - t DAN NEDATIRANO** SKUPAJ 1136-1200 10 3 6 19 1201-1210 3 3 6 1211-1220 2 1 3 1221-1230 7 2 9 1231-1240 10 1 4 1 16 1241-1250 8 14 2 24 1251-1260 10 26 1 37 1261-1270 15 50 1 66 1271-1280 12 1 21 1 35 1281-1290 7 32 1 40 1291-1300 7 43 50 1301 1 17 18 SKUPAJ 90 2 214 17 323 * Upoštevane so tudi listine, ki so ohranjene le v regestah. ** V celoti nedatirane listine. V seznamu označene z »ok.« ali z vezajem med dvema letnicama, Upoštevane niso listine, ki zanesljivo niso bile izstavljene na Kranjskem: L 1, 12, 17,24, 25, 26, 27, 32, 33, 34, 37, 40, 48, 49, 51, 52, 63a, 64, 65, 69, 73, 74, 75, 80, 101, 103a, I03b, 103c, 108, I46a, 150, 229a, 236, 246, 248, 274, 294, 315 (37 listin). Problematika nedatiranih listin, ki jih je 5,2 %, pravzaprav zadeva arhaičnost v splošni listinski praksi. Gre za ostanke tiste prakse, kije temeljila na tradicijski notici inje bila največkrat nedatirana ali nepopolno datirana. Ni presenetljivo, da so se takšne listine prenehale izstavljati do 90. let 13. stoletja, koje objektivizirana notica dokončno odstopila mesto dokazilni pečatni listini, ki je imela drugačno obliko. Originalno nedatirane listine so prihajale izpod rok samostanskih in škofovskih oz. patriarhovih notarjev (Vetrinj, Stična, briksenška in oglejska Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 63 pisarna), kar nedvomno kaže na tradicijske vzore. Njihovo število seje v bistvu zmanjšalo na najnižjo stopnjo že v prvem desetletju 13. stoletja. Razlogi so pravzaprav enaki, kot sem jih navedel ob problematiki krajev, le da se je nujnost kronologiziranja pri novih oblikah listin pokazala že prej, saj je bil datum (v ožjem smislu) za dokazilnost še pomembnejši od kraja. V nedatiranih listinah je bila datacijska formula v celoti spuščena, verjetno zaradi pozabljivosti in stare tradicijske navade, na kar namigujejo vse druge zapisane formule, vključno s koroborativno (npr. vetrinjska L 47 in vetrinjsko-stiška L 99; L 222 kranjskega arhidiakona Peregrina). Sem ter tja je bil odločilen značaj listine, k ije bila v bistvu reverz (npr. L 204, s katero so bivši spanheimski ministeriali leta 1276 obljubili zvestobo z gradom Žumberk Majnhardu II. Tirolskemu, pri čemer listina ni datirana) ali pismo. V tej obliki je služila le dopisovanju znotraj nekega zaključenega kroga, npr. istega meniškega reda: leta 1275 je pisal opatu Velike Cisterce kostanjeviškemu opatu Henriku, ne da bi pismo datiral (L 198a). Uradno kleriško in medsamostansko dopisovanje in listninjenje očitno ni bilo vedno precizno. Takšno razvado sta poznala kranjski arhidiakon Ludvik in pisar magister Henrik, koje prvi leta 1262 in 1265 preiskoval in razsojal v nekih cerkvenih zadevah, drugi pa pisal po njegovem naročilu in diktatu (L 139, 158). Drugi primer je vidimus stiškega in kostanj eviškega opata za samostan Rein izok. leta 1250 (L 79). Tudi kasnejši prepisi, sploh pa nemški prevodi, niso nujno datirani, vendar je v takih primerih original moral vsebovati datacij, npr. privilegij Ulrika III. iz ok. leta 1256, kije ohranjen v mnogo kasnejšem nemškem prevodu, brez koroboracija, prič in datacije, kar je za spanheimske listine iz 13. stoletja, milo rečeno, nenavadno (L 102a). Podobno je bilo, če je listina ohranjena le v (samostanskem) kopialnem prepisu, kjer je bila listina pogosto močno spremenjena ali pa je izgubila datacijo: takšna je npr. listina stiškega opata iz okoli let 1156-1163, kiji od vseh elementov manjka le datiranje. Ohranjena pa je le v prepisu v kodeksu (L 7). Listini Henrika IV. Andeškega za vetrinjski samostan izok. leta 1207 (L 21) tudi manjka datacij, saj je zapisana v dveh kopialnih knjigah, kjer so se datacijske formule pogosto izpustile. Se bolj okleščena in zelo podobna arhaični deklarativni notici je njegova druga (tokrat originalna) listina iz istega časa in za istega prejemnika (L 19). V tem primeru je sploh šlo za prejemniško izgotovitev, ki ji je samostanski pisar po stari tradicijski navadi pozabil dodati datacij, saj so mu za pravno moč zadostovale le priče. Tudi obsežna L 12 za isti samostan, katere diktat kaže na prejemniško izstavitev inje ohranjena v kopialni knjigi, je verjetno imela takšno usodo. Celo nespretni falsifikati so včasih ostajali brez datacij: pogojno postavljena v čas med letoma 1288 in 1204 je L 18 Bertolda IV. Andeškega zaradi pisave lahko tudi še mlajša. Slab diktat dopušča mnenje, daje listina nastala v prejemnikovi režiji (samostan Žiče), falsifikator pa je namenoma ali v ihti pozabil na datum. Nespretnost pravzaprav govori bolj za drugo možnost. V originaluje napačna pisarjeva interpretacija običajnega Bertoldovega naslova »vojvoda Meranski« kot dux Dalmatie. Ta napaka je nastajala od 80. let 12. stoletja v listinah nemških samostanov in škofij (predvsem v kasnejših prepisih, zapisih, tradicijah), nato pa tudi pri kronistih in analistih. Skoraj vsi ti so »Meranijo« napačno izenačevali z Dalmacijo. V enem primeru je diktator listine cesarja Henrika VI., v listini izdani v Italiji leta 1186, titulacijo celo spremenil v dux Moravie. Samemu Bertoldu in njegovim notarjem se ta napaka ni primerila, razen, če je šlo za prejemniško izstavitev, oz., če je bil Bertold le priča dejanja in na pravilno zapisovanje svojega naziva ni imel vpliva.25 To pa potrjuje hipotezo o L 18 kot falsifikatu ali kvečjemu (pre)slabi in neavtorizirani prejemniški izgotovitvi. Na enake generalne razloge naletimo tudi, ko se posvetimo vprašanju dinamike upada listin, datiranih samo z letnico, pri čemer so vključene tudi listine v regestah, v primerjavi s tistimi, ki imajo naveden tudi dan ali vsaj mesec (6 6 ,8 %). Pri absolutnih številkah je nujno 2 5 Prim. regeste vseh listin Bertolda IV. Andeško-Meranskega v OEFELE, Andechs, posebej na straneh 163-198. Za »moravsko« intitulacijo regest št. 366 (str. 164). 64 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas potrebno računati na absolutni porast vseh listin v kasnejših obdobjih in relativni porast natančno datiranih. To pomeni, da seje nepopolno datiranje (27,7 %) hitreje zmanjševalo in umaknilo popolnejšemu od 40. letih 13. stoletja, torej približno istočasno z rednejšim uvajanjem kraja v datacijsko formulo. Ta leta so bila usodna za večinsko preciziranje prostora in časa, ne oziraje se na druge spremembe v strukturi listin. Seveda je šlo lahko v zgodnjih obdobjih za naključja, saj odstotki pri tako majhnem številu (ohranjenih) listin in velikem številu regestialnih preostankov niso preveč trdni. Zato se velja na kratko razgledati le po obdobjih od leta 1241 do 1301 ter po listinah, ki so ohranjene s celotnim tekstom (gl. »Seznam listin«). Zanimivo je, da so tako datirane listine prihajale predvsem iz pisarne Spanheimov in izpod rok samostanskih pisarjev, medtem ko so bile oglejske listine vsaj od 20., freisinške pa od 50. in 60. let dalje dobro datirane. To je razumljivo, saj je bila modernejša pečatna listina, ki je prodirala na Kranjsko s severa, tudi s freisinškimi notarji in pisarji iz nemških dežel,26 pod stalnimi in močnimi vplivi, vedno bolj prevladujočega notarskega instrumenta, izjemno natančnega datiranja in javnih notarjev, ki so se širili iz Furlanije in Istre. Javni notarji so pisali po naročilu patriarhov že v 11. stoletju, skoraj kontinuirano pa od 12. stoletja.27 Njihov vpliv je bil tako močan, da so začeli posvečati tudi oglejski kleriki večjo pozornost vsaj datiranju, če že ne vsem drugim elementom. V samostane in med lokalne kleriške pisarje so ti vplivi prodirali počasneje. Do zadnje četrtine 13. stoletja so se spopadali s tradicijo, k ije najdlje živela prav v samostanih - kot da bi se samostani zadovoljevali samo z letnico, ne nujno tudi krajem, pač pa s pričami. Stari običaji so se dolgo obdržali tudi v novi spanheimski pisarni, kije modernejše načine prevzemala po daljši poti, preko šolanih kleriških pisarjev, ki so izhajali iz Italije ali celo iz kontinentalnih vzhodnoalpskih dežel (npr. Poncij v drugem desetletju 13. stoletja ter vodja pisarne Bertold do srede 13. stoletja), ter je bila dolgo pod vplivom škofovskih (krških) in samostanskih, predvsem vetrinjskih, pa tudi šentpavelskih in celo milštatskih pisarjev.2 8 Nedvomno je postalo okoli leta 1300 nepopolno datiranje povsod in pri vseh pisarjih, izstaviteljih ter prejemnikih nezaželeno ali vsaj neobičajno. Zanimivi vprašanji, ki zadevata logistiko listninjena, sta povezani z umestitvijo nastanka listin v posamezne mesece in dneve v tednu. Tabela T-4 je v pomoč pri prvem. Zaradi majhnega števila popolno datiranih listin v obdobjih do 40. oz. 50. let 13. stoletja pridejo v poštev mlajša obdobja. Vseskozi in tudi v seštevku 216 listin se jasno kaže nekaj večja frekventnost dejanj in izstavitev v mesecih april, maj, junij in julij. Izrazito podpovprečni (manj kot 18 listin) so kvečjemu meseci januar, februar, avgust, september in oktober. Nadpovprečnost je relativno lahko pojasniti: pravzaprav gre za podobne razloge, kot sem jih navedel pri poslovanju in izstavljanju v vaseh in na prostem v poglavju o prostoru. Glavni razlog so bile ugodnejše vremenske razmere za potovanja, ki so odgovarjale avktorju in destinatarju, ter velikemu številu ljudi, ki so spremljali dogajanje (priče, sopečatniki). Misel, da naj bi na manjšo priljubljenost zimskih mesecev poleg slabega^vremena vplivali tudi resni cerkveni prazniki (adventni čas, Božič, Novo leto, Epifanija, postni čas, Velika noč, Binkošti itd.), ne drži, kar potrjuje tudi tabela T-6 z nekaterimi izpričanimi dejanji/izstavitvami prav na najpomembnejše praznike, z izjemo velikonočne sobote in nedelje ter Božiča (več v nadaljevanju). Prazničnost torej ni pomenila posebnega zadržka, zato pa smemo pristaviti k vplivu vremena tudi nekatere gospodarske okoliščine: od avgusta do oktobra in novembra so trajali žetev, obiranje, nabiranje, stiskanje, kuhanje itd. najrazličnejših pridelkov. Tlaka je bila še precej obsežna in pomembna za pridvorno gospodarjenje, zato ji je bilo potrebno za kvalitetno izvajanje posvetiti osebno pozornost. Zbiranje dajatev je bilo priporočljivo strogo nadzorovati in ne zgolj zaupati sposobnostim in poštenosti podrejenih uradnikov. Večina kranjskega nižjega plemstva verjetno 26Prim. RUF, Freising, 58 sl. 2 7 Prim. PUSCHNIG, Aquileia, 38-92. Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 65 še ni premogla bolj racionalne gospodarske uprave, zato je bilo najpametneje od Boga zaupano vodenje ljudstva in družine osebno voditi. Ta okoliščina seveda ni zadevala višjega plemstva in cerkvenih gospodov. V celoti je bila mobilnost po mesecih in letnih obdobjih vedno zadovoljiva. Nenazadnje tudi zato, ker je bila aktivnosti pri večini plemstva geografsko še precej omejena. Plemič je v nekaj urah, največ dnevu ali dveh, na konju ali peš dosegel skoraj vsak obljuden kraj na Kranjskem. In v skrajni nuji seje bilo potrebno podati na pot tudi v snežnem metežu, jesenskem deževju ali v spomladanskem blatu. Se manj ovir je poznalo plemstvo v službi velikih gospodov. Ti so prihajali na Kranjsko za več dni in v kratkem času prepotovali več deset, celo sto kilometrov, ministeriali pa sojih morali spremljati brez pripomb. Vsaj za nekaj dni in vsaj po širši okolici domačega gradu in dvora. Vendar so tudi gorenjski vitezi spremljali Spanheime na Dolenjskem, koroški in tirolski na Gorenjskem, bavarski ministeriali so prihajali v Kamnik in Škofjo Loko. Seznami prič v listinah dinastičnih gospodov so dovolj izpovedni. Plemiške družine začasna odsotnost družinskega poglavarja ni prizadela, saj so ga nadomeščali sin, brat ali vnuk. S kolikšno hitrostjo seje gibal potencialni izstavitelj? Zadostuje nekaj primerov. Ulrik III. Spanheimski je bil 6 . januarja 1256 še v cistercijanski opatiji Topusko (pri Glini na Hrvaškem), 1 0 . januarja paje že izstavil listino v rodbinski ustanovi, benediktinskem samostanu Šentpavel na Koroškem, 29 kamor je prihitel na pogreb očeta vojvode Bernarda, k ije umrl 4. januarja in bil pokopan v Šentpavlu.30 V dobrih treh dneh in v zimskem času je prepotoval vsaj 150 km, kar je bilo zaradi nujne zadeve razumljivo. Leta 1268 sta bila Ulrik in salzburški nadškof Vladislav 14. julija še v St. Radegundi pri Šentpavlu, naslednji dan p a je bil nadškof že v Brežah, kakih 50 in več kilometrov stran.3 1 Grof Majnhard II. Tirolski je 19. junija 1283 pečatil na Waldenbergu pri Radovljici (L 225), 21. junija p aje v Tacnu, na poti v Ljubljano, prejel od freisinškega škofa Emiha neki fevd (L 226). Vse paje posekal freisinški škof Konrad II., ki je bil 23. septembra 1267 z vsem spremstvom v Dolenji vasi pri Šmarjeti (L 171), naslednji dan pa že v Ljubljani (L 172,173). Hitrost je bila torej presenetljivo velika, ne glede na letni čas in geografsko precej zahteven teritorij. Vprašanje o priljubljenosti posamičnih dni v tednu zaposlovanje in izstavljanje listinje že po bežnem pregledu tabele T-5 očitno le še retorično. Za poslovanje je prišel v poštev »petek in svetek «. In če je mogoče sploh zaznati kakšno zanimivost, je bilo nekoliko manjše listninjenje na ponedeljek in torek ter večje na soboto in nedeljo. Vzrok je najbrž bolj preprost in celo bizaren, kot bi si lahko mislili. Ponedeljek je vedno slovel kot »plav «, t.j. dan po krokanju, ki se je masovno in pri vseh družbenih skupinah dogajalo na nedeljo. Na dan, ko boli človeka glava oz. se počuti iz tedna v teden slabo, pa ni priporočljivo resno poslovati, razen, če ne gre za nujne zadeve, npr. če se gospodu mudi na pot, če je neopravljenih zadev še veliko ipd. Konec tedna paje bil čas, ko so se ljudje izpregli iz vsakdanjika in odšli na pot z zavestjo, da bo imel tudi partner čas za posel in nato običajno zabavo. Morebiti so se dogovori zato sklepali po maši na gradu, v mestu, samostanu ali v župnijski cerkvi. Sevedapa214 listin prav zares ni tisto število, po katerem bi za posamezne dneve lahko sklepali še več. 2 8 Prim. HÖFLECHNER, Kärnten, 65-87. 2 9 MDC IV/1, št. 2617 (str. 484), št. 2618 (str. 485). 3 0 MDC IV/1, št. 2614 (str. 482). 3 1 MDC IV/2, št. 2980 (str. 694), št. 2981 (str. 694). 66 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas T-4: POSLOVANJE I N IZSTAVLJANJE LISTIN P O MESECIH ( P O »SEZNAMU LISTIN«) "■J Cl, p c* ■ 'J - S O ce o W Q > O Z H i4 O O h lil 00 O • n h (N ® \ (N CN VD *-h m «n r— < rn (N t— h 1-" t n t M Tf rH ^ fS (N O N ^ —I n fs n (N O s tJ - o o " o Tf [> co T tr m m m ^ ( N * .S ^ .2 3 < N r- - en vo w « N uo £ S iSf ^ < N ej £ ^ r~ of N ^ oo - s ^ V O - V ^ Q C (N c d ^ rt W On (N (N d C ( D o ' .8 - > af C d KO ■ * " - * * ■ + ■ 00 N ^ < D O O * ' rs o JD -H P O C Q U J Ph m < N T f 0 ) § N co (N m oooooooooo ( S m 't ^ ^ p h o o o N O (N (N (N (N (NCN(N(N(N(NrO O rH c s ri^ in ^ h û O O N O O h O N D V O Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 67 T-5: POSLOVANJE IN IZSTAVLJANJE LISTIN GLEDE NA DAN V TEDNU PO »SEZNAMU LISTIN« OBDOBJA PON TOR SRE ČET PET SOB NED SKUPAJ 1136-1200 1 1 1 3 1 2 0 1 - 1 2 1 0 1 2 1 1 - 1 2 2 0 1 1 2 1221-1230 1 1 2 1231-1240 1 1 1 1 4 1241-1250 1 1 2 1 3 5 1 14 1251-1260 1 5 6 6 3 1 4 26 1261-1270 6 4 4 7 4 12 13 50 1271-1280 6 3 3 2 4 1 2 21 1281-1290 4 3 8 4 1 6 6 32 1291-1300 4 7 5 6 9 7 5 43 1301 1 1 2 3 2 3 5 17 SKUPAJ 24 26 33 30 27 37 37 214 Upoštevane niso listine, ki zanesljivo niso bile izstavljene na Kranjskem: L 1,12, 17, 24, 25, 26, 27, 32, 33, 34, 37, 40,48, 49, 51, 52, 63a, 64, 65, 69, 73, 74, 75, 80, 101, 103a, 103b, 103c, 108, 146a, 150, 229a, 236, 246, 248, 274, 294, 315 (37 listin). Prav tako je predvsem retorično vprašanje, ali so se izstavitelji oz. sestavljalci diktata in notarji/pisarji pri datiranju ozirali na praznike in svetniški koledar, oz. so uporabljali način kronološkega orientiranja po bližnjih (važnejših), bolj uveljavljenih praznikih. Tabela T-6 govori o tem, pri čemer so svetniški prazniki izbrani glede na razširjenost in običajnost v srednjem veku z ozirom na lokalne posebnosti na Kranjskem in v sosednjih deželah. Pri nekaterih dnevih so bili morda bolj znani drugi svetniki oz. biblijski in mučeniški dogodki, saj je težko ugotoviti, kateri svetniki iz brezštevilne množice so bili popularni na Kranjskem. Zvezdica (*) ob številki listine pomeni, da se originalno datiranje sklicuje na navedeni praznik. Iz tabele je jasno razvidno, da skoraj noben praznik ni bil ovira poslovanju in izstavljanju listin. Izjemi sta bili le Božič in Velikonočna nedelja, vedno največja krščanska praznika. Na druge velike praznične dneve se ni oziralo: celo freisinški škof seje leta 1295 na velikonočni petek pogajal z nekimi ministeriali (L 277), kostanjeviški opat paje leta 1288 na velikonočni četrtek prejel dar od lokalnega plemiča (L 254). Takih, danes za Cerkev gotovo težko sprejemljivih dejanj, je bilo še več (gl. tabelo). Kako p a je bilo z izpričano zavestjo o praznikih pri listninjenju? Od 214 obravnavanih listin jih je bilo eksplicitno datirano na navedeni praznik le 33 (15,5 %), medtem k o je bil odstotek v odnosu do samo 55 listin s prazničnim datiranjem bolj ugoden (60 %). Koledarja so se bolj držali cerkveni izstavitelji, predvsem kostanjeviška cisterca, pa tudi Nemški viteški red in freisinški ško^e. To je razumljivo, saj so morali biti menihi zaradi vsakodnevnega bogoslužja na tekočem s prazniki. Le najpomembnejši prazniki, npr. Božič, Svečnica, Marijino oznanjenje in rojstvo, sv. Jurij, sv. Vid, sv. Martin, Marija Magdalena, nekateri apostolski prazniki in velikonočni petek (ne pa četrtek!) itd. so bili v zavesti pisarjev oz. notarjev nepozabljivi. Na ostale pa so lahko v nepregledni množici svetnikov in blaženih pozabili, datirali po bližnjih, pisarjem bolj znanih praznikih, še pogosteje pa po rimskem koledarju in bolonjskem načinu. Zadostuje le primer sv. Katarine. L 284 je datirana na »večer pred sv. Katarino«, torej 24. novembra. N ata dan poznosrednjeveški koledar ni poznal uglednejšega svetnika, pač paje bil tedaj dan oglejskega mučenca Krozogona in karantanskega škofa Modesta. Vsaj Krozogon je 68 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas moral biti v oglejski patriarhiji poznan, toda pisar seje raje ozrl po univerzalni in popularni Katarini Sinajski. PodobnojezL 295, ki jo je leta 1298 pisar v Kranju datiral na »večer pred dobro sv. Katarino «. Vse znane kranjske listine z dne 25. novembra pa so se ozirale na Katarino (npr. L 111,291,296). T-6: IZSTAVLJANJE LISTIN GLEDE NA CERKVENE PRAZNIKE PO »SEZNAMU LISTIN« JANUAR 1. Oktava Božiča: L 307* 2. Oktava Štefana: L 116* 3. Oktava Janeza Evangelista: L 71, 238 5. Emilijana: L 286 10. Pavel, prvi menih: L 72 13. Oktava Treh kraljev: L 38, 317* 14. Feliks iz Noie: L 308* 16. Marcel I., papež: L 175 20. Fabijan, papež in Sebastijan, mučenca: L 245* 22. Vincenc, mučenec: L 235* 25. Spreobrnjenje apostola Pavla: L 318* 30. Martina, mučenka, Adelgunda: L 297 31. Marcela: L 58 FEBRUAR 2. Marijino očiščevanje, Svečnica: L 211 4. Hraban Maver, opat: L 250, 251 6. Tit, Amand, misijonar: L 92 7. Rihard, kralj Anglije: L 252 8. Hieronim, menih, Juvencij, škof v Paviji: L 253 9. Oktava Marijinega očiščevanja: L 309* 16. Julijana iz Nikomedije: L 197 23. Polikarp, škof v Smirni in mučenec: L 133 24. Matej, apostol in evangelist: L 143 MAREC 6. Fridolin, opat: L 237 7. Perpetua in Felicita, mučenki: L 8, 98 8. : L 239 11. Sofronij, patriarh v Jeruzalemu: L 275 12. Gregor Veliki, papež in cerkveni učitelj: L 126 16. Hilarij, škof v Ogleju in cerkveni učitelj: L 176 25. Marijino oznanjenje: L 233*, 254*, 263, 264 APRIL 3. Agapa in Hionija, mučenki: L 270 6. Irenej, škof v Sirmiumu in mučenec: L 105, 106 7. : L 28 9. Konrad L, nadškof v Salzburgu: L 200 11. Stanislav, škof v Krakovu in mučenec: L 66 18. Aleksander, patriarh v Aleksandriji, Apolonij, mučenec: L 68 20. Teotim, škofv Tomi: L 311, 321 22. Leonid, mučenec: L 117, 322 24. Jurij, vojak in mučenec: L 109, 118*, 255* 25. Marko, apostol in evangelist: L 144, 144a 26. Pashazij, opat in teolog: L 207 30. Maksim, škof v Jeruzalemu: L 153 MAJ I. Filip in Jakob, apostola: L 93, 240*, 256* 3. Najdenje križa: L 145 8. Viktor, mučenec (v Milanu): L 59, 77, 78, 178, 323 9. : L 298 II. Mamert, škof v Vienne: L 180 12. Pankracij, mučenec: L 233 15. Sofija, mučenka: L 191 16. Ubald, škof: L 94, 287 19. Potencijana: L 273 20. Ivo, škof v Chartresu: L 324 22. Julija, mučenka: L 284 24. : L 265 25. Urban I., papež: L 266* JUNIJ 1. Justin, filozof in mučenec: L 169 2. Marcelin, Peter in Erazem, mučenci: L 146 8. Medard, škof v Noyonu: L 262 13. Anton iz Padove, cerkveni učitelj: L 224, 312 14. Hartwik, nadškof v Salzburgu, Valerij in Rufin, mučenca, Elizej, prerok: L 154 15: Vid in Modest, mučenca: L 325* 17. Rajner: L 129 18. Marko in Marcelijan, mučenca: L 241 19. Gervazij in Protazij, mučenca, Nazarij, škof v Kopru: L 225 21. Eberhard I., nadškof v Salzburgu: L 226 22. Pavlin, škof v Noli, Ahac, mučenec: L 155, 156, 157 24. Rojstvo Janeza Krstnika, Kres: L 29, 278 25. Prosper Tiro: L 279 29. Peter in Pavel, apostola: L 147 30. Spomin na apostola Pavla, Prvi rimski mučenci, Batho, misijonar v Innichenu: L 122 JULIJ 1. Simeon, puščavnik: L 100, 326 2. Obiskanje Marije, Procesus in Martinijan, mučenca, Oto, škof v Bambergu: L 13, 271 4. Ulrik, škof v Augsburgu: L 289* 9. : L 148 10. Sedem bratov: L 110 12. Mohor in Fortunat, mučenca: L 95 13. Evgenij, škof v Kartagini, Henrik II., cesar in Kunigunda, žena: L 96 14. : L 201 17. Aleksij, mučenec: L 179 18. Arnulf, škof v Metzu: L 242 21. Danijel, prerok, Prakseda: L 192 22. Marija Magdalena: L 219*, 280* Prostor in čas - Pismo, pisava, pisar 69 23. Apolinarij, šk of v Ravenni in mučenec, Janez Kasijan, opat in cerkveni učitelj: L 170 24. Krištof, mučenec: L 243 25. Jakob (starejši), apostol: L 299* 26. Ana, mati Device Marije: L 220 27. Pantaleon, zdravnik in mučenec: L 186 AVGUST 1. Peter v ječi: L 327 4. Tertulin, mučenec: L 97 6. Gospodovo spremenjenje na gori, Sikst II., papež in mučenec: L 181 8. Dominik, ustanovitelj dominikancev: L 67 10. Lovrenc, diakon in mučenec: L 328* 12. Hilarija, mučenka: L 81 13. Kasijan, mučenec, Poncijan, papež: L 82, 83, 329 14. Evzebij, papež in mučenec: L 84, 281 15. Marijino vnebovzetje: L 257 17. Oktava Lovrenca: L 135 20. Bernard iz Clairvauxa, opat in cerkveni učitelj, Samuel, prerok: L 330 22. Oktava Marijinega vnebovzetja, Timotej in tovariši, mučenci: L 164 28. Avguštin, škof v Hippu in cerkveni učitelj: L 227 30. Feliks in Audaukt, mučenca, Gaudencija, mučenka: L 331 SEPTEM BER 3. Evfemija, Doroteja, Tekla in Erazma, mučenke: L 85 5. Teodor, mučenec: L 107 8. Marijino rojstvo: L 115*, 228 10. Agnes, mučenka: L 290 12.: L 86 13. Janez Zlatousti, patriarh v Konstantinoplu in cerkveni učitelj: L 229 17. Lambert, škof v Maastrichtu in mučenec: L 208* 20. Kandida, mučenka: L 159, 160 23. Linij, papež: L 171 24. Rupert in Virgil, škofa v Salzburgu, Modest, škof v Karantaniji: L 172, 173 28. Thiemo, nadškof v Salzburgu, Vaclav, knez in mučenec: L 247 OKTOBER 6. Oktava Mihaela, Bruno, ustanovitelj kartuzijanov: L 137, 249, 267 7. Sergej in Bakh, mučenca: L 138, 138a, 139 9. Dionizij, škof v Parizu in Elavterij, mučenca: L 290, 313* 10. Danijel, mučenec: L 123, 182, 183 18. Luka, evangelist: L 36 25. Krispin in Krispinijan, mučenca: L 193 27. Vincenc, mučenec: L 188 NOVEM BER 1. Vsi sveti: L 124 2. Verne duše: L 57, 184 6. Lenart, opat: L 15. 8. Oktava Vseh svetih, Štirje kronani mučenci: L 234 11. Martin, škof v Toursu: L 314* 13. Brikcij, škof v Toursu: L 194 14. : L 195 18. Oktava Martina, Odon, opat prenovitelj: L 189 20. Korbinijan, škof v Freisingu: L 196 22. Cecilija, mučenka: L 187 24. M odest, škof v Karantaniji (le v škofiji Krka), Krozogon, Oglejski mučenec: L 187a, 285, 295 25. Katarina Sinajska, mučenka: L 111*, 291*, 296* 28. : L 185 29. Radbot, škof v Utrechtu: L 112 DECEMBER 2. Bibijana, mučenka: L 44 3. M odest, šk of v Karantaniji, Maver in Klavdij, mučenca: L 332 7. Ambrozij, škof v Milanu in cerkveni učitelj: L 292 8. Marijino brezmadežno spočetje: L 300, 301, 333 11. Damaz I., papež, Tasilo III., bavarski vojvoda, Jožef Egipčanski: L 54 15. : L 198,202 16. Adelhajda, cesarica: L 203 21. Tomaž, apostol: L 212*, 213*, 302 24. Adam in Eva: L 293, 303 27. Janez, apostol in evangelist: L 174 28. Nedolžni otroci: L 258, 282* 31. Silvester, papež: L 119 PREMIČNI PRAZNIKI VELIKONOČNI ČAS 2. nedelja pred postnim časom (Exurge): L 166, 259, 235 2. postna nedelja (Reminiscere): L 88 3. postna nedelja (Oculi): L 167, 319 4. postna nedelja (Letare): L 177, 320* 5. postna nedelja (Judica): L 276 Zadnja (Cvetna) nedelja pred Pasho (Palmare): L 127 Velikonočni četrtek: L 254 (gl. 25. marec!) Velikonočni petek: L 277* 1. velikonočna nedelja (Quasimodogeniti): L 134, 310 2. velikonočna nedelja (Misericordias): L 128 5. velikonočna nedelja (Vocem jocunditatis): L 168 Telo Kristusovo (Corpus Christi): L 89 Majske kvatre: L 163*, 211, 288 Upoštevane niso listine, ki zanesljivo niso bile izstavljene na Kranjskem: L 1, 12, 17, 24, 25, 26, 27, 32, 33, 34, 37, 40, 48, 49, 51, 52, 63a, 64,65, 69, 73, 74,75, 8 0 ,1 0 1 ,103a, 103b, 103c, 108, 146a, 150, 229a, 236, 246, 248, 274, 294, 315 (37 listin); ter listine, ki so nepopolno datirane ali sploh ne, predvsem tiste, ki so ohranjene le v regestah. 70 Pismo, pisava, pisar - Prostor in čas ZUNANJE ZNAČILNOSTI LISTIN Celoten spekter listninskih navad neke družbe je bil zveza globalnih navad v pisanju, sestavljanju listin in pravnih razmer, na katerih je temeljilo pravno poslovanje in listninjenje, ter splošnih družbenih odnosov v plemiških, meščanskih in kleriških skupnostih. Trdnih pravil ni bilo, celo pri istih pisarjih ne.1 Poglavje o zunanjih značilnostihje posvečeno tistim listinskim problemom, kijih sproža zunanji izgled listin. Zanimajo nas material in format listin, grafični izgled in oblikovanje teksta (medvrstični razmik, liniranje), predvsem pisava,2 in način pečatenja ter na koncu tudi sistem dorzualnih notic in arhivska ureditev listin. Pri iskanju identičnosti pisarjev so zunanji znaki bolj izpovedni kot podobnosti pri diktatu, ki zanesljiveje razkrivajo predvsem formular oz. sestavljalca diktata. Če je bil diktat istega izstavitelja drugačen, je bila pisava lahko enaka in obratno. Sestavljalec diktata in pisar sta bila lahko ena ali dve osebi. Če je bila pri formulah najvažnejša oseba sestavljalec diktata, je v tem sklopu raziskav v ospredju pisar, ki je oblikoval in prenesel končno besedilo na pergament. Kakšna pravila so vladala pri posameznem izstavitelju, razkrije šele sinteza diktata in zunanjih znakov, predvsem pisave. Material in format Splošna problematika m ateriala je še najmanj zanimiv del zunanjih značilnosti in je v diplomatičnem in kulturnem smislu doslej že dobro obdelana.3 Kranjske listine do leta 1300 so bile kot povsod drugod pisane izključno na pergamentu. Iskanje porekla konkretnega pergamentnega kosa bi bilo v vsakem posameznem primeru sicer hvalevredno, v diplomatičnem smislu pa ne najbolj pomembno. Zlasti še, ker se izdelovalca ne da natančneje identificirati, saj na njem ni pustil nobenega znaka, tako kot je to s pomočjo vodnega znaka storil papirničar. Povsod na vzhodnoalpskem območju in drugod severno od Alp je veljalo, da se je razmerje med južnjaškim (italijanskim) in severnjaškim (nemškim itd.) pergamentom na mejnih področjih z italijanskim kulturnim in pravnim sistemov ter obratno vedno nagibalo v korist prvega.4 Geografska determiniranost pergamenta je pri konkretni listinski praksi na Kranjskem manj izpovedna prav zaradi nekaterih geografskih in političnih danosti, ki so trdneje vplivale na izbor. Najprej je potrebno omeniti strateško vmesno lego obravnavanega območja med italijanskimi in nemškimi deželami. Trgovina in promet sta omogočala ne le promet z običajnim blagom, marveč tudi s pergamentom. Mislim na močno kulturno in geografsko importiranje z zahoda, od koder je na Kranjsko stalno prihajal (načeloma) finejši in svetlejši pergament. Ta vpliv je še posebej opazen pri spanheimskih listinah, ki so bile izstavljene na Kranjskem in so bile napisane na italijanskem pergamentu, na Koroškem npr. pa na severnjaškem.5 Poleg tega so prinašali pergament iz Italije seveda tudi pisarji oglejskih patriarhov, tirolskih in goriških grofov ter drugih prišlekov z zahoda, na domačega in severnjaškega, načeloma bolj grobega, pa napisali manj pomembne in zunaj Furlanije in Kranjske izstavljene listine. V listinah oglejskih patriarhov, ki so nastale na preostalem - oddaljenejšem - nemškem območju, je vedno kraljeval severnjaški oz. domači pergament. To pomeni, da patriarhi na daljša potovanja niso jemali s 1 Po mnenju H. Horsta za andeško-meranske listine (Meranien, 89). 2 Vzorni primer raziskave razvoja pisave v privatnih listinah je delo W. Heinemeyerja o gotski pisavi na primeru porenskih listin med letoma 1140 in 1500 (HEINEMEYER, Urkundenschrift). 3 Na tem mestu navajam le temeljno monografijo za materiale srednjeveških listin, ki pa daje posebno pozornost papeškim listinam: SANTIFALLER, Beschreibstoffe, 77-115 (pergament). 4 Za ilustracijo zadostuje poučna listninska praksa goriških grofov: njihove listine, izstavljene v Lienzu, so bile večinoma pisane na severnem, tiste v Gorici pa na italijanskem pergamentu (STARZACHER, Görz, 8-9). 5 HÖFLECHNER, Kärnten, 88. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 71 seboj (večjih količin) italijanskega pergamenta, marveč so se oskrbovali na samem kraju. Po drugi strani pa je s tem zanesljivo potrjena prevladujoča oskrba z italijanskim pergamentom tudi pri domačih trgovcih, pisarjih in kupcih. V Furlaniji so se navade spremenile z nastopom italijanskih patriarhov po letu 1251, ko je v patriarhovi pisarni dokončno zmagal italijanski pergament. Po političnem porazu oglej skih patriarhov proti tirolskim grofom in Habsburžanom so patriarhi le redko prihajali na Kranjsko, Koroško in Štajersko, njihovi notarji pa so imeli le italijanski pergament.6 Nasprotno pa so bile andeško-meranske listine pisane predvsem na severnjaškem pergamentu - tudi tiste, ki so nastale na Kranjskem.7 Zaradi stalnih in močnih italijanskih vplivov predpostavljamo standardno kvalitetnejšo domačo izdelavo kot v severnejših srednjeevropskih deželah. Izbira pergamenta je bila individualna, odvisna od slučajnosti, pomanjkanja standardnega pergamenta itd. Teh odločitev pa se na konkretnih primerih ne da zanesljivo zaznati. Papir kot material za pisanje listine je po mojem védenju uporabil na Kranjskem prvič pisar freisinškega škofa Emiha v neki listini, izstavljeni leta 1301 v Škofji Loki (L 329), torej ob koncu obravnavanega obdobja. Odločitev za papirje bila razumljiva, če se pri tej listini osredotočimo na njeno poslanstvo in značaj: ne gre za listino o pravnem dejanju, marveč za škofovo pismo, v katerem prosi dekana in kapitelj v Innichenu, naj naročijo svojim in freisinškim podložnikom, naj spravijo na varno svoje premoženje pred prihajajočo vojsko koroškega vojvode. Kratka listina je pravzaprav škofovo pismo podrejeni instanci (kapitlju) oz. klasičen mandat. Posebnost je razvidna tudi iz diktata, ki se začenja z objektivnim intitulacijem brez začetnega osebnega zaimka, nadaljuje z inskripcijem in salutacijem, ki so ga privatne listine laiških izstaviteljev redkokdaj vsebovale. Manjka koroboracij, datacij pa je zelo kratek. Ta mandat potrjuje misel, da se je papir uveljavil za določene, zelo individualne zapise brez (večje) pravne vrednosti ne zgolj pri velikih izstaviteljih za registre, marveč tudi pri drugih za zapise nepravnega, a osebnega ali celo poslovnega značaja, s katerim ni prišlo do novega pravnega dejanja. Predvidevati smemo, da so bili nekateri takšni zapisi (vsaj?) od konca 13. stoletja napisani na cenejšem papirju, vendar so bili kasneje uničeni, saj nemški sistem ni poznal in zahteval obveznega varstva in ohranjanja zapisov fizičnih in pravnih oseb še po smrti ustvarjalca kot v Italiji, npr. za notarske knjige. Glede na prihajanje novosti z zahoda na Kranjsko ni presenetljivo, daje nastala v pisarni goriškega grofa Alberta II. listina na papirju že leta 1287, ki je bila zadolžnica za brata Majnharda II. Tirolskega.8 Je pa presenetljivo, da sodi najstarejša (ohranjena) papirna listina oglejskega patriarha šele v leto 1330, saj so severnoitalijanski notarji uporabljali papir za različne vrste zapisov, zlasti za instrumente in imbreviature, že v 13. stoletju - tudi nekateri oglejski notarji za protokole.9 Zal so bili po zastaranju dejanj in poplačilu dolgov taki enostavni zapisi navadno uničeni, najkasneje pa po smrti naslovnika pisma. Tudi L 329 je ohranjena predvsem po zaslugi večstoletnega dobrega arhiviranja innichenskega kapitlja, kar je bila značilnost cerkvenih ustanov, manj pa posvetnih prejemnikov. Form at listinje glede razvoja listin izpovednejši. Pri tem ne mislim na velikost pergamenta, pač pa na podolžnost ali pokončnost listine. 1 0 Velikost pergamenta je bila odvisna predvsem od obsega diktata, vsebine, načina pričvrstitve pečata (pri vtisnjenih do 1 2 . stoletja je moral biti spodnji rob daljši), stopnje svečanosti, v 13. stoletju pa tudi že od splošne stopnje pismenstva, ko je postajal že tako drag pergament zaradi silno povečanih potreb še dragocenejši. Z drugimi besedami - daljša vsebina pravnega dejanja, detajliranje s posebnimi klavzulami od druge 6 PUSCHNIG, Aquileia, 93-95. 7 HORST, Meranien, 89. 8 STARZACHER, Görz, 9. 5 PUSCHNIG, Aquileia, 95-97. 1 0 O izjemni variabilnosti velikosti, formata in kvalitete pergamenta ter o neobstoju trdnih pravil piše tudi H. Bresslau (Urkundenlehre, 889). 72 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin polovice 13. stoletja, podaljšane črke v prvi vrstici, večja inicialka itd., niso povzročili avtomatičnega zmanjšanja črk, pač pa so se pred pisanjem najprej ozrli po zadovoljivo velikem kosu pergamenta. P isarje moral dobro preračunati ali bo vizualno še sprejemljivo spravil daljši tekst na izbrani format, pri čemer je imel nekaj rezerve na robovih, ki gaje na koncu lepotno obrezal, trakove pa lahko uporabil za pričvrstitev pečata. Gotovo teh »odpadkov« zaradi dragocenosti pergamenta ni bilo veliko. Dragocenost pergamenta se kaže še drugače: na večjih odpadnih kosih so celo nastajale prave pečatne listine z ustrezno kratkim tekstom. Tipični dokaz je L 284 iz leta 1296, k ije bila konec 13. stoletja s pokončnim formatom že manjša posebnost med kranjskimi listinami (posebnost pisarja gorjanskega župnika Ulrika sploh). Še bolj zanimiva je nenavadna trapezoidna oblika in velikost listine (širina 7,5-6,5 cm, višina 11,5 cm + 2,2 cm plike). Tekst te običajne darilne listine je v formulah zelo okleščen. Vse to govori za odpadni kos pergamenta, ki je ostal pisarju od prej in je bil ravno še dovolj velik, daje spravil nanj okleščeno vsebino dejanja. Pergamentni kosi nepravilnih oblik so bili vedno pogosti. Niso jih uporabljali samo neprofesionalni pisarji, ki se niso zamujali z iskanjem lepšega kosa. Listina savinjskega dekana in duhovnika Henrika iz leta 1236 (L 49) je delo takšnega pisarja, kar dokazuje neskrbna, bolj kurzivna pisava, kot tudi nepravilna oblika pergamenta in celo poškodovanost v zgornjem delu po širini. Pravilno pravokotno obrezovanje do konca 13. stoletja še ni bilo trdno pravilo. V 12. stoletjuje v privatnih listinah nedvomno močno prevladoval pokončen format listine. Avtohtone kranjske listine iz tega obdobja niso ohranjene v originalih, je pa ohranjenih več listin oglejskih patriarhov za stiški samostan od srede 12. stoletja naprej. V tem času je bil pokončen format običajen tudi pri vseh drugih izstaviteljih. Včasih je prišlo do poudarjene pokončnosti zaradi že narezanega pergamenta, npr. pri L 10 iz leta 1163, ki jo je sestavil in napisal javni notar v službi patriarha Pelegrina Romulus. V roke je dobil že poškodovan kos pergamenta, kar je razvidno v spodnjem delu listine, kjer seje tekst ravnal po zoženem formatu pergamenta. Zaradi obsežnosti teksta Romulus ni mogel pustiti ob stranskih robovih niti milimetra praznega prostora, zadnji vrstici je moral celo nenaravno stisniti. V prvih desetletjih 13. stoletja je še prevladoval pokončni format. Medtem k o je morda andeški notar Henrik iz Amrasa okoli leta 1207 postavil tekst L 19 po zastarelem vetrinjskem diktatu (ali pa je sploh šlo za prejemniško izstavitev) na ozek, pokončen format (razmerje 1:2"), je tedanji vetrinjski samostanski pisar Ortolf že uporabljal nekoliko širši pergament z razmerjem med širino in višino 1:1,4 (L 20) oz. 1:1,47 (L 26). Potrebno je poudariti, daje bil že pred pisanjem najbrž omejen z že obrezanim pergamentom. Ortolf je popoln kvadrat uporabil že leta 1213 za listino koroškega vojvode Bernarda (L 25), takšna pa je bila tudi vetrinjska L 30 iz leta 1221. Tudi neki krški (med pričami omenjani notar Valter), vsekakor ne andeški pisarje leta 1211 spisal skoraj kvadratno L 24 ( 1:1 ,J 5). V 20. letih 13. stoletja je v spanheimskih listinah prevladal podolžni format. Sprememba je bila posledica splošnih pisarniških trendov, najbolj opazno npr. v staufovski pisarni.1 2 V konkretnem primeru paje šlo tudi za Bernardov odmik od do tedaj vodilnega in slovitega vetrinjskega (tudi šentpavelskega in milštatskega) skriptorija k poklicnim pisarjem iz severnoitalijanske šole.1 3 Format njihovih listin je bil lahko kvadraten (L 33) ali zelo podolžen - celo v razmerju 2:1 (L 27,29). Pri pokončnem formatu so ostajali nekateri slučajno ali občasno pišoči javni notarji na Kranjskem, npr. tista dva, ki sta napisala L 28 (1:1,5) in L 53 (1:1,7), skoraj kot notarska instrumenta. Tudi andeški pisarji, ki so v 20. letih še ostajali pri pokončnem (L 3 4 a - 1:1,34; L 34b -1:1,10) ali kvadratnem formatu (L 36), so se zlagoma (občasno) že preusmerjali na podolžnost z razmerjem okoli 1,25:1 (L "Pri tem in vseh naslednjih razmerjih med višino in širino je na prvem mestu navedena širina, na drugem pa višina pergamenta. Slednji sem prištel zavihek - pliko. 1 2 ERBEN, Kaiserurkunden, 196. 1 3 HÖFLECHNER, Kärnten, 65-71. Zunanje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 73 32).1 4 V tem času so prešli na izrazito podolžen format pisarji oglejskega patriarha Bertolda, vendar predvsem za krajša pisma oz. pisma/mandate po vzoru papeških pisem (»littera« ) 1 5 (npr. L 44 - 2:1; L 58 - 2,7:1; L 73 - 1,77:1 itd.), šele od 30. in 40. let tudi za pomembnejše in daljše zadeve npr. privilegije (L 56 iz leta 1239 - 1,6:1; L 57 - 1,4:1). Še ustanovna listina velesovskega samostana iz leta 1238 (L 54) je bila skoraj kvadratna (1:1,17). Prav pri daljših in pomembnejših privilegijih je bilo odločanje za kvadraten format, ki je omogočal lažje preračunavanje in varčevanje s prostorom, pogostejše. V skrajnem primeru seje v njih zmanjšala tudi velikost črk. S spremembo diktata vetrinjskih listin seje v 20. in 30. letih 13. stoletja spreminjal tudi njihov zunanji izgled. Že vetrinjski prejemniški L 46 (2,25:1) in L 47 (2,4:1) sta bili izjemno široki. Pač pa so bile lahko listine drugih izstaviteljev še v 30. in 40. letih 13. stoletja vsaj kvadratne (L 50), če ne pokončne. Z nastopom freisinškega škofa Konrada I. (1231-1258) je postal podolžen format tudi standard v freisinških listinah, ki so postale v zunanjih značilnostih v vseh elementih zelo enostavne. 1 6 Večja nihanja so bila sredi 13. st. še vedno v pisarni briksenškega škofa, kjer je podolgovat format prevladal šele v drugi polovici 13. st., čeprav so bile prehodne, enostavnejše tendence, ki so opuščale svečane papeške vzore, opazne že od približno leta 1180 naprej.1 7 Nedvomno so bila takšna nihanj a posledica delovanj a več pisarjev z različnimi listinskimi navadami. Tisti, ki so izhajali iz tradicije južnotiroIškega notarskega instrumenta so bili še vedno bolj naklonjeni pokončnemu ali vsaj kvadratnemu formatu. Nekaj pred sredo 13. stoletja seje podolgovat format dokončno uveljavil tudi v listinah avtohtonih kranjskih pisarjev, profesionalcev ali občasnih pisarjev, ne glede na njihov izvor in izobrazbo, kar je bil univerzalni trend v Evropi, najbolj opazen v cesarski pisarni zadnjih Staufovcev.1 8 Svečanost je izginila, razen pri najpomembnejših listinah, format seje zmanjševal tudi v absolutnih merah, kar je omogočala predvsem hitro prodirajoča in praktična minuskulna kurziva. Varčevanje z materialom je bilo lažje s podolžnim formatom, saj je bilo vrstic manj, manj je bilo praznega stranskega roba in odpadka in žrtvovano je bilo manj pergamenta. Racionalizacija v zunanjem videzu je šla v korak z poenostavljanjem diktata. Tu pa tam je še prišlo do pisanja na pokončen format. Celo dolgoletni in inovativni vodja spanheimske pisarne magister Bertold je tako (redkeje) pisal sredi stoletja (L 75), čeprav je pri njegovih listinah že prevladal vzdolžen format. Njemu podrejeni pisarji in učenci, npr. Oto, so pisali predvsem podolžno (L 93). Kvadratni format je bil še vedno primeren za pomembne zadeve, npr. za ustanovne listine z daljšim tekstom in so zahtevale lepšo obravnavo (L 77 in 78 za kostanjeviški samostan, delo omenjenega Bertolda), večkrat pa je prišel v poštev zaradi že narezanega pergamenta in navad nekaterih spanheimskih pisarjev (L 145, L 168, 173, 175, 177 protonotarja Hilpranda). Pokončen format se je še enkrat pojavil v kostanjeviškem samostanu (L 80). Pisarjeva odločitev za pokončni format (1:2,2) pri L 137 kranjskega arhidiakona Ludvika iz leta 1262 je bila logična posledica dolgega teksta v kurzivni minuskuli. V tem primeru bi bil podolžen format iz tehničnega vidika (liniranje, branje) težje izvedljiv in neestetski. Šlo je za zapis sodne preiskave, ki jo je vodil Ludvik kot delegirani papeški sodnik v Ljubljani. Ker je imel Ludvik večji delež pri diktatu te in drugih (L 138 je verjetno njegov lastnoročni in overovljeni koncept), k sodnemu primeru pripadajočih listin (L 138a, 158), njegovo poreklo pa je bilo italijansko, se je tudi listina začenjala z datumom čisto v maniri severnoitalijanskih javnih notarjev. Pisava je izkazovala freisinškega pisarja - magistra Henrika, ki je bil tudi ena od sprtih strani v procesu. Takšen format je imela še javnonotarska L 152 za bistrški samostan. 1 4 HORST, Meranien, 90-91. 1 5 PUSCHNIG, Aquileia, 97-98. 16RUF, Freising, 51-52. 1 7 PFEIFER, Eppan, 113-114. 1 8 ERBEN, Kaiserurkunden, 245. 74 Pismo, pisava, pisar — Zunanje značilnosti listin V zadnjih desetletjih 13. stoletja so se nekateri pisarji, tudi mestni, še oklepali kvadratnega in pokončnega formata: križevniški (L 191 - Hilprand; L 208, 219), nekateri kamniški pisarji (L 207 - arhidiakon Peregrin; L 248 - župnik Manfred Della Torre) oz. gorjanjski župnik Ulrik (L 284, 287, 289, 299, 300, 301, 320), ljubljanska profesionalna pisarja Lienhard (L 327) in Rutlib (L 299) in kostanjeviški mestni pisar Bertold (L 286,293 itd.). Istočasno so celo izpod rok istih pisarjev nastajale zelo podolgovate listine: pri ljubljanskih križevnikih (L 221 in 237 - 3:1), v Kamniku (L 222 - 3:1 - arhidiakon Peregrin), v Kranju (L 295 - 3:1 - delo istega pisarja kot L 336a in 337, t.j. šenčurskega župnika Ulrika) in v Šenčurju (L 308 - gorjanskega župnika Ulrika). Manj podolžen in bolj kvadraten format so imele listine nekaterih notarjev/ pisarjev tirolskih (L 224 notarja Viljema; L 250 in 258 magistra Rudolfa iz Meißna) in goriških grofov (L 238,242,278) v 80. letih 13. stoletja, nato pa so tudi njihove listine postale širše kot daljše (goriški L271, 312). V obeh primerih je šlo za vpliv notariatske izobrazbe teh pisarjev (gl. tudi poglavje Diktat in analizo posameznih formul). Variabilnost formatov in zunanjega izgleda je bila torej tudi na prehodu v 14. stoletje še vedno opazna in, kot rečeno, velikokrat odvisna od razpoložljivega materiala in dolžine teksta. Toda od približno leta 1300 so prevladovale izrazito podolžne listine, le redke z daljšim tekstom so še imele nekaj višji format. Medvrstični razmik je bil odvisen od tipa pisave, stopnje svečanosti in razpoložljivega prostora glede na obseg teksta. Večinoma so imele tiste listine, ki so bile do srede 13. stoletja, pa tudi kasneje, še pisane v variantah diplomatične minuskule, večji medvrstični razmik kot poznejše v minuskulni kurzivi. To je razumljivo, saj so segale prostostoječe, lepo oblikovane in pravilne črke bolj v višino in globino, medtem ko so se kurzivne črke zlahka prilagodile form atu in razpoložljivem u prostoru. Potreba po hitrejšem pisanju ter varčevanje s pergamentom, čigar uporaba in cena sta se zaradi dramatičnega povečanj a pisanja na Kranjskem in povsod v zahodnem svetu silno povečala od srede 13. stoletj a, sta zožila razmik ter zmanj šala in preoblikovala črke. Tako seje razmik zmanjšal od (včasih kar) dveh centimetrov v začetku stoletja, na povprečno pol centimetra konec 13. stoletja. Še vedno pa so bila možna odstopanja navzgor, predvsem pri nekaterih stiških (L 197) in kostanjeviških (L 115, 116, 214, 309?) skriptorskih izgotovitvah. Do srede 13. stoletja je prevladovalo slepo liniranje, nekatere listine pa sploh niso bile (vidno) linirane ali pa so bile linije samo nakazane s pikami na obeh stranskih robovih. V nekaterih cerkvenih izgotovitvah j e prišlo do začetka 13. stoletja včasih do liniranja stranskih robov (npr. v prejemniški L 40 patriarha Bertolda za gornjegrajski samostan). Toda lepa poravnava desnega roba kljub temu ni bila vedno izdelana (npr. L 75 spanheimskega notarja Bertolda). Od približno druge polovice 13. stoletja je bilo slepo liniranje še vedno standard, prihajalo p a je že do tintnega liniranja (L 75, 78, 116, 276, 330, 348 itd.), morda tudi pod vplivom rahlega tintnega liniranja spanheimskih listin.1 9 Liniranje je bilo v kranjskih privatnih listinah, zlasti od konca 13. stoletja naprej, neobvezen element pisanja, kar je jasno pri nekaterih listinah, ki imajo izrazito neravne, zavite vrstice, odvisne od nepravilne oblike formata (npr. v L 49, 118, 228,286, 299, 309, 311, 319, 320, 350, 352, 354 itd.). Spodnji zavihani rob listine pri listinah z obešenimi pečati (plika) je bil poljubno širok, odvisen pač od preostalega prostora. Variiral je od enega do treh ali celo štirih centimetrov. Zunanji robovi plik so bili lahko že prej umetelno, trapezasto, ovalno, poševno ali ravno odrezani. Obdelava plike je bila pisarjeva individualna odločitev, odvisna od konkretnih možnosti. Podobno poljubno so bile listine originalno prepogibane. Prepogibi so bili lahko celo identifikacijski znak pisarja. Odvisni pa so bili predvsem od velikosti listine, torej od primera do primera drugačni.20 Zato prepogibanja ne vključujem v pregled zunanjih značilnosti. 1 9 HÖFLECHNER, Kärnten, 88. 20PUSCHNIG, Aquileia, 98. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 75 P isava Temeljna predpostavka pri listinskih pisavahje nespremenljivost pisave iste osebe. V resnici pa skorajda ni bilo listin z absolutno enakimi duktusi, drugimi zunanjimi in notranjimi značilnostmi, razen če ni šlo za posameznikovo izgotovitev v istem času, z istim/enakim črnilom in peresom ter za enako pravno dejanje in istega izstavitelja. Kvaliteta peresa in (ne)zadovoljiva velikost pergamenta sta zelo vplivala na splošni izgled in formiranje črk. Pisarjevo dobro počutje in nujnost sta imela tudi določen vpliv na (ne)pravilnejši in kurzivnejši karakter pisave. Končno ne gre zanemariti legitimnih generičnih sprememb, ki so prehajale v posameznikovo prakso z novimi običaji, z zahtevanimi spremembami ali z učvrstitvijo standardnega duktusa. Razlike so bile lahko tudi zelo izrazite, a jih je mogoče jasno določiti z natančnimi primerjavami in smiselnim tolerančnim odmikom. Pri identifikaciji, primerjavi in karakteriziranju pisav večih listin, zlasti istega izstavitelja (samostana, dinasta), je potrebno imeti pred očmi dopustne spremembe in razlike v pisavi iste osebe, predvsem pa uporabiti za primerjavo tudi druge primerjalne elemente (diktat, pečatenje itd.).2 1 Najprej se velja ustaviti pri rabi podaljšanih črk(»litterae elongatae«), ki niso imele tesnejše zveze s pisavo ostalega teksta. Poudarjene črke so bile običajne v papeških in cesarskih listinah za pisanje prve vrstice z verbalnim invokacijem22 in (vsaj) delom intitulacija. Zlasti škofovske listine so se vse do 13. stoletja tudi v tem pogosto zgledovale po njih. Omeniti moram vsaj listine oglejskih patriarhov s poudarjeno celo vrstico (L 5, 10). Podaljšane črke so bile majuskulnega izvora, stale so med dvema linijama po vzoru cesarskih listin, včasih so imele nekaj minuskulnih potez.23 Glede na nemški izvor patriarhov je posnemanje razumljivo. Razen pri nekaterih listinah oglejskih patriarhov iz 13. stoletja (gl. spodaj) so elongirane črke pisale iste osebe kot bistveni tekst listine. V 13. stoletju je nasploh prihajalo do racionalnejšega pisanja. Profesionalni pisar vojvode Bernarda v 20. in 30. letih 13. stoletja je sem ter tja pisal le še vojvodovo ime v pretežno majuskulni elongati, vrstico pa nadaljevali v minuskuli (L 27, 33). Nekatere pomembnejše andeške listine, tudi tiste, ki jih je napisal cerkljanski župnik Henrik, so imele v 20. letih podaljšane (minuskulne) verbalne invokacije (L 32, L 34b) ,24 enako tudi vovbrška L 50 iz leta 1237 (delo javnega notarja), ki se je v isti vrstici nadaljevala z intitulacijem v običajni minuskuli. V času patriarhovanja Bertolda Andeškega so njegovi pisarji posvetili več pozornosti zunanjemu izgledu listin. Tako so poseben tip elongate, ki so ga začeli gojiti nekateri oglejski notarji že konec 12. stoletja, razvijali oglejski notarji od 20. let 13. stoletja; notar patriarha Bertolda Krafto v 30. in 40. letih 13. stoletja. Njegove elongirane črke so bile široke, privzete iz uncijale in okrašene z viticami. Zajemale so invokacij, od intitulacija pa samo patriarhovo ime (L 54, 74) .25 Oglejski kanonik Bonencontrus, drugi patriarhov notar iz istega časa, je enkrat uporabil še starejši (minuskulni) tip črk, le daje bila začetna črka invokacija (I) podaljšana in bogato okrašena (L 56). Leta 1243 je neki drugi pisar umetelno okrasil začetno besedo (patriarhovo ime) s kapitalkami v L 64 šele po zapisu celotnega teksta, ki pa je bil verjetno delo gornjegrajskega samostanskega pisarja. Zaradi premajhnega predvidenega prostora je moral zadnje tri elongirane črke zelo pomanjšati in inserirati v prostor, predviden za eno črko. Šlo je za osebo, ki je kopirala papeške in cesarske listine, saj so začetne črke odstavkov in datacijatudi zelo okrašene, inserirane črke pa so bile moda pisarne cesarjaFriderikall. Okrašena je tudi kasneje vpisana značilna večnostna formula {in perpetuimi), ki je po papeški maniri 2 1 O tovrstnih težavah piše tudi H.-Bresslau (Urkundenlehre, 916-918). 2 2 O zelo redkih monogramatskih invokacijih gl. poglavje Diktat - Invocatio. 2 3 PUSCHNIG, Aquileia, 100-103; IONA, Diplomatica, 22 sl. 2 4 HORST, Meranien, 97. 2 5 IONA, Diplomatica, 44. 76 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin značilno okrajšana.26 Osebno ime briksenškega škofa je poudarjal tudi notar Mihael, ki je vodil listinske zadeva škofa Egna sredi 13. stoletja (L 6 8 ). Vodja pisarne Bernarda Spanheimskega v 40, in 50. letih 13. stoletja magister Bertold je v pomembnejših listinah v minuskulni elongati zapisal začetni invokacij, nato pa v isti vrstici nadaljeval pisanje v običajni minuskuli. Večina kranjskih listin manjših izstaviteljev je imela vsaj malenkostno poudarjeno, včasih z viticami okrašeno prvo črko protokola v formi inicialke, ne glede na tip formule. Okrašene inicialke so lahko segale več vrstic v globino in več črk v širino. Takšno racionaliziranje je bilo najprej opazno v patriarhovih listinah, kjer so bile v svečanih listinah tako okrašene tudi začetne črke odstavkov (npr. L 69).2 7 V poznostaufovskem času in kasneje so izginjale podaljšane in okrašene črke tudi iz cesarske pisarne, kar je povratno vplivalo na privatno prakso.28 Zlasti racionalno so pisali freisinški pisarji od 30. let 13. stoletja, ker največkrat niso pretirano poudarili niti začetne črke protokola (L 95, L 118 - delo magistra Henrika), razen v pomembnejših listinah (npr. v L 98 že omenjenega magistra Henrika; L 156 itd.). Notarji severnoitalijanskega izvora na Kranjskem napisanih pečatnih listin niso okraševali z začetnimi črkami (L 121), kar je bila nedvomno značilnost notarskih instrumentov, vendar ne tudi pravilo (L 152). Pisava glavnine teksta je v diplomatiki eden najvažnejših elementov identifikacije pisarjev in notarjev ter njihovih kulturnih in pismenskih navad, izobrazbe in izvora. Pisava kranjskih listin seje (pričakovano) spreminjala od diplomatske minuskule 12. in začetka 13. stoletja do absolutno kurzivne konec 13. stoletja. Nekatere samostanske listine so bile pisane v istem času tudi v skriptorski, skorajda književni minuskuli. Zaradi obilice gradiva se na tem mestu ne morem posvetiti zelo natančnim genetičnim elementom posameznih primerkov, pač pa generaliziram razvoj in posebnosti le nakazujem. V 12. stoletju so bile vse ohranjene listine - med obravnavanimi gre večinoma za listine oglejskih patriarhov - pisane v diplomatični minuskuli, kakršno je pač gojil posamezni pisar. Oglejski pisarji so pisali listine v minuskuli, kije imela vzore manj v papeški kot pa v cesarski pisarni. To je bila razumljiva posledica močnega nemškega vpliva, ki so ga s seboj prinašali nemški patriarhi in njihovi pisarji (gl. zgoraj pri podaljšanih črkah). Seveda je šlo predvsem za pečatne listine, manj za notarske instrumente.29 Diplomatični pisavi imata dve obravnavani listini patriarhovih notarjev (L 5,10 - taje odjavnega notarja Romulusa). Posebno obravnavo terjajo L 1 (1136), L 2 (1145) in L 5 (1152), ki imajo v eshatokolu celo patriarhov-monogram v obliki rote in podpise patriarha, nekaterih sufraganov in klerikov po papeškem zgledu. Le L 5 je ohranjena v originalu, prvi dve pa v novoveških prepisih. Odločitev o pristnosti teh izstopajočih listin se vendarle nagiba k pozitivnemu mnenju, odprto pa ostaja vprašanje o razlogih za tako verno posnemanje svečanih papeških privilegijev30 (gl. uvodno poglavje o značaju listin). V začetku 13. stoletja se je stara diplomatična minuskula poenostavljala, vendar v vseh pisarnah še ne tudi gotizirala. Ta proces j e naj lepše zaznaven v cesarski pisarni v 13. stoletju.3 1 Andeško L 19 je ok. leta 1207 napisal notar Henrik, še verjetneje pa nek vetrinjski pisar (Ortolf?); vsekakor je bila njegova pisava še povsem v stilu 12. stoletja. Vetrinjski pisarji so tedaj pisali listine samo v konservativni in pravilni pisavi (L 20,25,26 - vse od meniha Ortolfa). V nekaterih razvitejših vzhodnoalpskih pisarnah, npr. v pisarni krških škofov, ie v istem času že prihajalo do izrazitejšega zaostrovanja potez, pripisovanja povezovalnih črtic ipd., čeprav “ PUSCHNIG, Aquileia, 100. 2 7 PUSCHNIG, Aquileia, 121-122. 2 8 ERBEN, Kaiserurkunden, 248. 2,)IONA, Diplomatica, 15 sl. O razvoju pisave cesarske oz. nemške kraljevske pisarne do začetka 13. stoletja gl. ERBEN, Kaiserurkunden, 199-207. 3 0 PUSCHNIG, Aquileia, 109-110, 116-118. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 77 so bile črkovne forme še vedno diplomatične (krški L 24 notarja Valterja in L 37). Pri nekem profesionalnem pisarju, ki je v 20. letih pisal občasno tako za avstrijskega vojvodo kot Bernarda Spanheimskega (L 27), je bila že razvidna kurzivnejša, bolj okrajšana listinska pisava, vendar je imela večina črk še vedno oblike iz 12. stoletja. Ko seje vojvoda Bernard v 20. letih odpovedal uslugam menihov iz vetrinjskega in drugih koroških samostanov, so nekateri njegovi novi pisarji, vsi izobraženi kleriki vendar ne nujno tudi menihi, poleg vsega drugega uvedli tudi modernejšo, kurzivnejšo pisavo, s tu pa tam pripisanimi zračnimi linijami (npr. L 29 in L 34 magistra Poncija). Ta pisava pa je imela v osnovi še stare forme. Toda bila je že opazno drugačna od sočasne konservativne pisave iz vetrinjskega samostana (L 30, 46, 47) in od spanheimskega pisarja iz okoli leta 1225 (L 33 notarja Henrika). Zato paje imela personalna statičnost v andeškem listninjenju za posledico konservativnejše in toge forme, vendar je bila pisava mlajšega pisarja Henrika iz Cerkelj že bolj lomljena in ostra (L 34a, 34b, 36). Kurzivnejša listinska pisava, pravzaprav še vmesni tip, seje pojavila na Kranjskem najprej v enostavnejših, manj pomembnih (mandatnih) listinah patriarha Bertolda v 30. letih 13. stoletja, v naslednjem desetletju pa tudi v vseh drugih, celo svečanih listinah. Spremembe so bile del uvajanja globalnih novosti, npr. drugačnih podaljšanih črk (gl. zgoraj). Pisavo so odlikovale majhne povezane črke, pripisane zračne linije, značilne in številne okrajšave ter kratice, predvsem pa bolj individualen karakter, kije v nasprotju z okostenelo diplomatično minuskulo iz 12. stoletja omogočal lažjo identifikacijo pisarja (L 44, 53, 54, 56, 57, 58, 64, 69, 73). Vzporedno s temi so bile (redkejše) patriarhove listine pisane tudi še v stari, a posodobljeni (okrogli) diplomatični minuskuli pod določenimi papeškimi vplivi (L 55). Okoli leta 1250 se je v Furlaniji in v patriarhovih pečatnih listinah že uporabljala čistejša kurziva (L 74 - delo notarja Krafta) .3 2 Konec 40. let so pod vplivom patriarhovih pisarjev in listin začeli uporabljati to prehodno severnoitalijansko (»patriarhovo«) pisavo, kije temeljila na starih osnovah (odstopajoča velikost in izoliranost posameznih črk), tudi kranjski pisarji v krajih, kjer je bil patriarhov politično- upravni in gospodarski vpliv najmočnejši (Kamnik, Stična). Tako je ena prvih domačih listin v prehodni pisavi nastala v Kamniku leta 1248, najbrž izpod rok duhovnika Leonarda (L 70). V freisinški pisarni je tedaj še prevladoval vmesni tip (L 71 - notar Konrad), pa tudi spanheimska pisarna je do približno 60. let za svečane in pomembne listine uporabljala manj kurzivno pisavo (L 77, 78), nekateri učenci kanonika Bertolda pa tudi že zelo kurzivno (L 90 in L 93 iz leta 1252 ter L 129 iz leta 1261, vse delo pisarja Ota; L 101 iz leta 1255). Okrog leta 1250je prišlo do radikalnega preloma s starimi in prehodnimi pisavami. Najprej v pisarni freisinškega škofa Konrada I., verjetno z nastopom notarja magistra Henrika, ki je vpeljal alemanske navade. Odslej so bile freisinške listine vedno pisane v zelo kurzivni, poslovni pisavi in z značilnimi ostrimi peresi, katerih raba je bila prej na Kranjskem in v vzhodnih Alpah redka.3 3 Tako so imele novi freisinški duktus L 95,98 in 118 (magister Henrik). Freisinški notar magister Herman je od konca 60. let pisal v lepši, počasnejši, bolj stilizirani pisavi, rekli bi celo, daje kaligrafiral freisinško poslovno pisavo (L 160,164,180,212,213,223). Izjemen primer ultrakurzivne poslovne pisave v tistem času je listina Agnes Meranske, ki je bila izstavljena in napisana v Kamniku leta 1258 (L 113). Njena pisavaje za ta čas in kraj posebnost, zdi pa se, da pisar ni bil domačin, marveč tujec z Merankinega dvora. Tudi listine izstavitelja ljubljanskega župnika in arhidiakona Ludvika, ki so nastale do srede 60. let, so imele duktus, neverjetno podoben novemu freisinškemu (L 136, 137, 138a, 158), kar potrjuje že izraženo misel, d a je šlo za v L 137 izrecno imenovanega »notarja Henrika«, ki se je omenjal še v nekaterih freisinških listinah iz tega obdobja. Diktat je bil Ludvikov. Ostrejše in kurzivno so 5 1 ERBEN, Kaiserurkunden, 247. 3 2 PUSCHNIG, Aquileia, 111-112. 3 3 RUF, Freising, 52. 78 Pismo, pisava, pisar _ Zunanje značilnosti listin bile napisane še listine nekaterih spanheimskih notarjev (L 156 in 157 od vodje spanheimske pisarne notarja Konrada iz Hrušice3 4 ; L 145,168,172,173,175 in 177, vse od spanheimskega protonotarja Hilpranda). Nova prevladujoča kurzivnost, zmanjšanje črk in formata so bili posledica pisanja z ostrim peresom. Od 60. let 13. stoletja so skoraj vsi pisarji, z izjemo tistih, ki so izhajali iz tradicije najstarejših podeželskih samostanov, pisali le še v različnih variantah kurzive. Razlike v duktusu so bile posledica (ne)ostrine peresa, večje in manjše rabe kratic in okrajšav ter učnih vplivov in izvora pisarjev. V Ljubljani so bile spremembe opazne pri neznanem (križevniškem?) ljubljanskem pisarju (L 185, 189, 208, 221 in 234), pri morda tudi križevniškem (enaki pisavi v L 191 in 237 bivšega spanheimskega protonotarja Hilpranda), profesionalcu Lienhardu (L 324), v Škofji Loki pri freisinških notarjih (roka dvornega pisarja Henrika v L 188,201,203,262,265,275, 277, 280, 281, 292, 319, 322, 326 in 333), pri kamniških klerikih-pisarjih (L 207, 222, 244 arhidiakona Peregrina; enaki L 248 in L 253 kamniškega župnika Manfreda Della Torre v maniri patriarhovih listin). Po konservativnem širokem peresu zlahka prepoznamo pisavo kleriškega pisarja, ki je po letu 1287 pisal po naročilu na Gorenjskem med Kranjem in Kamnikom in ga enačim z gorjanskim župnikom Ulrikom s bivališčem v Kamniku (L 245, 284,287, 289,298,300, 301, 303, 308, 313, 320 itd.). Po letu 1300 je v Kamniku delovalo še več dobrih pisarjev: moravški župnik Witig z Limberka, čigar okrogla pisava in nekatere formule so se zgledovale po patriarhovih listinah (L 325,330, 331,334,335,346). Iz pisarne goriških grofov so od 80. let prihajale listine v različnih variantah, odvisnih od posameznih pisarjev: v običajnih (L 238; enaki pisavi v L 242 in L 271 ; L 312) ter v bolj italijansko notarskih (L 246, 278). Enostavno in stilizirano kurzivo brez nepotrebnih okraskov, ki seje v formah in duktusu razlikovala od drugih sodobnih, sta imeli L 224 in 226 notarja Viljema iz pisarne tirolskih grofov. Zelo odstopajočo, umetno tremorno pisavo je imel kostanjeviški pisar Bertold, ki je napisal več nemških listin po letu 1291 (L 266,286, 293, 307, 333a, 333b, 336a, 345a, 348d, 350b). Enostavnejša je bila pisava profesionalnega ljubljanskega pisarja Rutliba (L 299, 328, 348c, 350c). Pisava drugega ljubljanskega pisarja Lienharda, ki je pričal v svoji listini leta 1299 (L 297), je bila bolj oglata in kaligrafska, z bogatima inicialkama (L 297, 324, 327,349, 350a, 350d). Zato pa se je v leta 1300 v Ljubljani napisani L 314 pojavila pisava, ki ji ne najdemo sodobnih vzorov: črke so imele poudarjene razcepe na hastah in bile ostro lomljene oz. oglate. Takšne značilnosti so imele tudi identične, skoraj skriptorske kamniško-mekinjske L 336, 338, 339, 342, 344 in 348 iz let 1303-1305. Šlo je za mekinjskega samostanskega pisarja, morda celo nuno, kije pisal za plemiške in kamniške meščanske samostanske donatorje. Pisarji v kranjskih podeželskih samostanih so bili do konca 13. stoletja v pisavi precej bolj konservativni. Njihove listine so bile pogosto pisane v pisavah, ki v celoti največkrat sploh niso bile kurzivne, marveč bližje listinski minuskuli iz začetka 13. stoletja, a z bolj okroglimi potezami, z nekaterimi bolj ali manj kurzivnimi črkami (a, d, g) in precej pod vplivom skriptorske knjižne pisave. Šlo je za kostanjeviške (L 80; 115 - opremljena celo z verzalkami za pisanje imen tako kot cesarske oz. listine patriarha Bertolda3 5 ; L 116, L 163, povsem skriptorska L 240, podobni L 267 in 309, morda tudi L 274), stiske (L 199, 205), nekatere križevniške (L 219, 276, 321) in dve listini za bistrški samostan, ki pa nista nastali v režiji samostanskih pisarjev (L 124,152). V stiškem samostanu je prišlo do enkratne posodobitve pisave morda že prej, saj je bila L 99 izok. leta 1254 zelo kurzivna inje imela nove oblike črk. Konec 70. let se je zlagoma modernizirala pisava vseh kranjskih samostanskih pisarjev. Najprej v kostanjeviških listinah (L 211,214), skoraj dvajset let kasneje (žal je precej listin ohranjenih le v prepisih) pa še v stiških (L 285); ista oseba je napisala tudi L 310). 3 4 HÖFLECHNER, Kärnten, 84. 3 5 PUSCHNIG, Aquileia, 112. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 79 Poseben tip listinske pisave, kije ne moremo uvrstiti med navedene, je bila derivat pisave, ki so jo uporabljali severnoitalijanski pisarji v notarskih imbreviaturah. Za pečatne listine, bodisi kranjske bodisi patriarhove, so ti notarji nekoliko spremenili pisavo, jo naredili lepšo in primernejšo. Razen v izjemnih primerih, npr. v L 28 iz leta 1220, ki ima poleg drugih diplom atičnih elementov od vseh kranjskih listin najbolj neobičajno, skoraj povsem imbreviatumo pisavo z enostavnimi, reduciranimi, a večjimi in zato pravzaprav lažje berljivimi črkami. To je bila žrtev konkretnega javnega notarja na oltar zahtevane listinske forme oz. čitljivosti. Tudi pisava briksenških javnih notarjev v škofovih pečatnih listinah je bila posebnost (L 6 8 ), prav tako pisave nekaterih listin dolgoletnega vodje pisarne Bernarda Spanheimskega kanonika Bertolda, ki je imel italijansko izobrazbo (npr. L 75). Težje berljiva in nelepa je kurziva (kamniškega?) notarja Leonarda, kije napisal svibensko L 121 leta 1260. M ordaje bil identičen z »duhovnikom Leonardom«, ki je napisal leta 1248 v bližnjem Kamniku tudi svibensko L 70, čeprav je bila njegova tedanja pisava bistveno drugačna (gl. zgoraj). Pečatenje Pečatenje je bilo zadnje in najpomembnejše dejanje za pisanjem listine in predvsem povezano z izdelavo listine, manj s konkretnim pravnim dejanjem. Zaokroževalo je fizično izgotovitev listine. S pečatom seje zapis overovilo, dalo zapisani vsebini in prejemniku pravno varnost na sodišču. Glede na časovno pripadnost obravnavanih listin je overovljanje kranjskih privatnih listin s pečatom od začetka 13. stoletja pričakovano.36 Na tem mestu si velj a ogledati pečatenje iz dveh od treh zornih kotov: fizičnih (način pričvrstitve pečata) in subjektivnih aspektov (izbor oseb, ki so pečatile določeno listino). Na tem mestu se ne bom obširneje ukvarjal s pravnimi vidiki, o katerih je več zapisanega v poglavju Diktat (Corroboratio) - pravni problemi (načini overovitve listine). V našo diplomatično raziskavo tudi ne sodi analiza pečatov, ki je poseben, bolj umetniški in heraldični problem (pečatna slika, napisi, material, velikost, izdelava), predvsem pa predmet sfragistike in zahteva v prihodnosti še posebno obravnavo. Oblika in slika pečata namreč nista imela nobenega vpliva na značaj in izgled zapisa (listine) in obratno. Na tem mestu nam torej ostanejo za obravnavo osnovni fizični in subjektivni vidiki pečatenja. Prevlada pečata kot glavnega overovitvenega in dokazilnega sredstva listine nad pričami je šla v korak s spremembo listine v trajen dokaz o nekem resnično izpeljanem pravnem dejanju, ki pa seje zaokrožilo šele s predajo listine v roke prejemnika. Tako je v 13. stoletju pečatna listina vedno bolj postajala dispozitivna poslovna listina, njena oblika pa vedno bolj enostavna »Nos« oz. »Ego« listina z dispozitivnim (glavnim) glagolom pravnega dejanja v sedanjiku. Ta proces pa seje končal v 14. stoletju.37 Problematiko pričvrstitve pečata na pergamentno listino lahko le nakažemo - zaradi poškodovanosti velikega števila listin, kasnejšega popularnega rezanja pečatov in precejšnje ohranjenosti listin zgolj v prepisih in regestah. Vedno sta bila mogoča dva temeljna načina. Prvi je bil vtis tiparja v vosek, ki je bil poprej nanešen na spodnji prazni del že napisane listine, v katero je bil napravljen za obstojnost pečata križast vrez, daje vosek lahko prišel tudi na drugo stran listine. K oje bil tipar vtisnjen, se je držal vosek pergamenta z obeh strani. Ta način je bil starejši in je bil skoraj vedno uporabljen v obravnavanih listinah do približno srede 1 2 . stoletja, zlasti v patriarhovih listinah (L 5,10) .38 Imel paje več pomanjkljivosti: lahko je odpadel ali se poškodoval ob prepogibanju pregamenta, zavzel je precej dragocenega prostora na listini, zato je bilo težko pričvrstiti več 3 6 EWALD, Siegelkunde, 36-39. 3 7 REDLICH, Privaturkunden 120 sl.; MELL, Privaturkunde, 51 sl. SO Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin pečatov na isto listino.39 Namesto tega načina je prišlo v drugi polovici 12. stoletja tu pa tam do drugačnega (vmesnega) načina pričvrstitve - obešanja pečata na listino. Pečat sta držala dva pergamentna trakova, ki sta bila speljana skozi dva vreza na prednjo stran (»eingehängt«), pečat na hrbtni ali prednji strani listine pa ju je združil. Včasih je tak pečat služil za zaprtje listine. Tak načinje bil na prvi pogled podoben vtisnjenemu in redko uporabljen: samo enkrat seje npr. pojavil v eni od listin Bernarda Spanheimskega.4 0 V začetku 13. stoletja se je z večdesetletno zamudo glede na srednjo Evropo tudi na Kranjskem pojavil novi standardni in odslej praktično izključni način - na vrvico ali pergamentni trak obešeni pečat (»angehängt«). Vrvica ali trak sta oteževala falsificiranje. Tako npr. nobena andeška listina ni več imela vtisnjenega pečata.4 1 Možnih je bilo več sočasnih podvariant: pečat, za katerega je bila navadno že prej izdelana skodelica, je bil lahko obešen s pomočjo vrvice, spletene iz barvnih nitk. Pergament je bil na dveh mestih preluknjan, skozenj paje bila še pred pritiskom tiparja speljana vrvica na vosek, ki jo je po pritisku in otrditvi voska neločljivo združil v voščeni masi. Druga podvarianta, kije bila mnogo pogostejša, je bila obešanje pečata na pergamentni trak, ki je bil speljan skozi listino na več načinov. Ti pa odkrivajo posebne navade posameznih pisarjev oz. pisarne in trende. Pletena svilena ali konopljena vrvica sta se uporabljali v vetrinjskem samostanu za pečate na vojvodskih in andeških listinah, ki so nastale v režiji vetrinjskih pisarjev v začetku 13. stoletja (menih Ortolf). Pečati so bili pričvrščeni z vrvico, ki je bila potegnjena skozi listino skozi tri luknje in zavozlana na prednji strani plike (L 20, 26). Nasploh je bila svilena pletena vrvica pri andeško-meranskih listinah najpogostejše povezovalno sredstvo.42 Nekatere spanheimske listine so obdržale vrvico tudi po odpovedi uslugam vetrinjskih pisarjev: listine notarja Poncija (L 34), kostanjeviškega falsifikatorja iz 15. stoletja (L 42), kanonika Bertolda (L 77, 78) in Hilpranda (L 145, 177), kostanjeviškega meniha-pisarja (L 274).4 3 Tudi andeški pečati so bili lahko pričvrščeni z vrvico na čisto poseben način, katerega avtorje bil cerkljanski župnik Henrik: skozi pliko in listino skupaj je napravil rez, skozenj pa vzporedno potegnil dva konca in ju tik pod pliko vsakega posebej in še oba skupaj zavozlal s koncema z druge strani listine (L 34a, 34b). Drugačen vozel je napravil Henrik v istem letu na patriarhovi L 36. Tak vrez in vozel je imela še patriarhova L 58, drugačnega pa tri listine istega izstavitelja (L 64, 81 in 236), pri katerih je bila vrvica potegnjena skozi dve ločeni luknji v pliki in ostalem delu listine in bila zavozlana pod pliko. Od druge polovice 13. stoletja je uporaba vrvice izginjala iz patriarhove pisarne.44 Tri luknje v listini in pliki (2:1) je imela za vrvico tudi križevniška L 221, dve luknji pa L 237. Pri slednji se jasno kaže pogosto nihanje v pričvrščevanju pri istem pisarju Hilprandu, saj je imela tudi njegova L 191 pečat, obešen na pergamentnem traku. Vrvica je kot sredstvo pričvrščevanja pečatov na privatnih listinah izginjala v začetku 14. stoletja. Odpadni pergament je bil pač vedno bolj pri roki kot zahtevana (več)barvna pletena vrvica, ki je ostala v redkejši praksi v večjih, dinastičnih in cerkvenih pisarnah, pogosteje pa seveda v cesarski in knežjih, vsaj za pomembnejše listine.45 Pergamentni trak so začeli pogosteje uporabljati na Kranjskem v 20. letih 13. stoletja.46 Dolgoletni vodilni andeški pisar/notar Henrik iz Amrasa je v začetku 13. stoletja uporabljal trak, ki gaje speljal skozi vrez v listini (ne pa tudi pliki) in trak zavezal tik pod pliko tako, da sta bila oba konca stabilizirana proti drsenju (na vetrinjski prejemniški L 19). V 20. letih 13. stoletja so se v Vetrinju preusmerili na pergamentni trak, ki je bil speljan skozi eno samo 3 ®PUSCHNIG, Aquileia, 119. ” EWALD, Siegelkunde, 165-168; BRESSLAU, Urkundenlehre, 954 sl. 4 0 EWALD, Siegelkunde, 168-169; KITTEL, Siegel, 179-180; HÖFLECHNER, Kärnten, 89. 4 1 EWALD, Siegelkunde, 169-171; KITTEL, Siegel, 180 sl.; HORST, Meranien, 98. 4 2 HORST, Meranien, 98-100. 4 3 HÖFLECHNER, Kärnten, 88. «PUSCHNIG, Aquileia, 125. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 81 zarezo brez istočasno prerezane plike (L 30,46,47). Tako sta bili obdelani tudi freisinška L 95 in križevniška L 234, pri kateri je bila listina brez prave plike, le da se je del spodnjega roba pod vrezom že po obešenju pečata za nekaj milimetrov nepravilno zavihal navzgor. Tretji način pričvrstitve s pergamentnim trakom, kije postal sredi stoletja prevladujoč, je najprej razviden na turjaški L 28 iz leta 1220, kjer je napravil nek javni notar po zavihanju plike skozi njo in ostali del listine dva vzporedna vodoravna reza in speljal kratek trak tako, da tečeta oba konca traku po hrbtni strani listine. Tako so bile (vsaj) od tridesetih let obdelane tudi nekatere krajše listine patriarha Bertolda (L 44,73), nekatere listine vodje pisarne Bernarda Spanheimskega kanonika Bertolda (L 90), listina notarja Ulrika Spanheimskega Hilpranda (L 168), celo posamezne stiske iz srede 13. stoletja (L 99), listina kamniškega notarja Leonarda (L 121), listini dveh ljubljanskih, morda križevniških pisarjev (L 189, 219), listine nekaterih na Kranjskem stalno bivajočih višjih klerikov (L 207, 222, 244 arhidiakona Peregrina; več listin gorjanskega župnika Ulrika L 245,284,287,300,301,308,320), kostanjeviškega pisarja Bertolda (L 286), briksenškega (L 247) in celo freisinškega notarja Henrika (L 118). Očitno je, da se je ta način razširil na Kranjsko s severnoitalijanskimi notarji (oglejskega in južnotirolskega porekla), nato pa se ustalil tudi v pisarnah in v praksi pisarjev severno od Alp, ki pa so bili vsaj v freisinški pisarni povezani tudi s kraji na Koroškem (magister Henrik kasneje prošt na Vrbskem jezeru. V zadnji četrtini 13. stoletja seje ta najlepši način pričvrstitve vpeljal tudi v kranjske samostanske pisarne, npr. vsaj leta 1274 v Stično (L 197, 199, 205), leta 1291 pa v Kostanjevico (L 267). Podobno, le da brez obdelave plike, je bil pričvrščen pečat na gornjegrajski prejemniški L 40. Pač pa je imela druga prejemniška listina tega samostana pečatne trakove speljane skozi istočasno napravljen vodoravni vrez v pliki in ostalem delu pergamenta (L 48). Enako tudi v vovbrški L 50, freisinški L 98 in 223, kostanjeviški L 116 in 198a ter tirolski L 224. Pogost in vizualno podoben način kot v predzadnjem odstavku seje pojavil v zadnji tretjini 13. stoletja: po prepogibu listine oz. izdelavi plike je bil napravljen le sočasen vrez v pliko in večji del pergamenta, nad tem vrezom pa še eden, vendar samo v večji del pergamenta. Trak je zato tekel nad zgornjim robom plike na hrbtno stran in se pod pliko združil s prvim koncem (freisinška L 223, goriška L 271, križevniška L 276; župnika Ulrika L 289 in stiško-kamniška L 296). Morda je bila ta varianta posledica premajhne plike. Na zanimiv in redek način je bil obešen pečat na kostanjeviško (skriptorsko) L 240: v listini (ne pa pliki) sta bila vodoravna vreza, skozi katera sta bila na prvi strani potegnjena trakova, ki sta se združila v lepem vozlastem prepogibu spodaj še s koncema z zadnje strani listine. Od vozla do pečata je tekel en sam trak. Poseben in na Kranjskem redek način pričvrščevanja je imel freisinški dvorni pisar Henrik. Slo je za v sfragistiki znano obliko (»abgehängt«), kjer je bil odrezan del spodnjega roba listine od levega roba vodoravno v višini približno enega centimetra vse do levega roba listine, nato pa je bil isti trak najprej potegnjen navzgor skozi rez nad robom in s hrbtne strani še enkrat na prednjo stran (L 262,277,280,281,333). Ta način uporabe dela listine brez plike za pečat je bil v 13. stoletju povsod precej redek. Poleg naštetih freisinških listin gaje uporabil samo še v enem primeru v 14. stoletju neki pisar goriških grofov.47 - Iz navedenih primerov in oblik je razvidna precejšnja pestrost celo v istih pisarnah in pri istih osebah ter sočasna raba različnih načinovpričvrščevanjapečatov do leta 1300. Jepavsak pisar imel svoj način, od katerega je odstopil v izjemnih primerih, npr. zaradi posebnih izstaviteljevih zahtev, pomanjkanja materiala (vrvice), premalo prostora za večjo pliko ipd. 4 5 ERBEN, Kaiserurkunden, 225-229. 4 6 O vrvicah in trakovih BRESSLAU, Urkundenlehre, 956-958. 82 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin Izbor pravnih in fizičnih oseb, ki so (so)pečatile neko listino, večinoma ni bil naključen. Bil je povezan z značajem listine in pomenom pravnega dejanja, krajem izstavitve, s sorodstvenimi vezmi in pravicami ter posebnimi prejemnikovimi zahtevami. Za boljši pregled si najprej oglejmo seznam listin po številu pečatnikov. Zvezdica ob številki listine (*) tu pomeni kasnejši prepis; ker je listina ohranjena le v prepisu, pečata seveda ni. Izraz »ne-ohranjen« pomeni, da so nekateri pečati na originalni listini ohranjeni, drugi pa ne. Brez omembe pečata so nekatere (redke) najstarejše listine, ki so ohranjene le v kopialnih knjigah (L 21) in slabih samostojnih prepisih (L 7 ,21a, 37a, 119,139). V tehje bilo možno, da je prepisovalec izpustil koroboracij. Prepis te formule pravzaprav sploh ni potreboval, saj ni imel enake pravne veljave, sploh pa ni mogel zadovoljivo reproducirati pečata. Subjektivni oceni prepisovalca je bila prepuščena konsistentnost natančnega prepisa, ki se je vendarle odločil, da vsaj z neokrnjenim koroboracijem nakaže overovitev originalne listine. Ogromna večina originalnih listin je imela vsaj en pečat in ustrezno koroboracij sko najavo. Žal je veliko pečatov izgubljenih, ker sojih celo načrtno odrezali od listine iz falsifikatorskih (v srednjem veku) in zbirateljskih motivov (v novem veku). O stanju z ohranjenimi pečati se lahko prepričamo iz naslednjega seznama. Izstavitelj (neobranjen): L 6 (1154-1156), L 10 (1163), L 19 (ok. 1207), L 23* (1209), L 26 (1217), L 32 (1223), L 34c* (1228), L 35 (1228), L 37b* (1229), L 39* (1230), L 70, L 71 (1248), L 96* (1252), L 117* (1259), L 123 (1260), L 131*, L 132*, L 138 (1262), L 150 (1264), L 152 (ok. 1265), L 158 (1265), L 176* (1268), L 184, L 185 (1269), L 186* (1270), L 188, L 189 (1271), L 191, L 195 (1273), L 197 (1274), L 199 (1275), L 212, L 213 (1278), L 214 (1279), L 221 (1282), L 233* (1284), L 235* (1285), L 246 (1287), L 256* (1288), L 281 (1295), L 287, L 291* (1297), L 308, L 311 (1300), L 322, L 324, L 327 (1301). Jzstavitelj (ohranjen): L 20 (1207), L 28 (1220), L 30 (1221), L 34b (1228), L 46, L 47 (1235), L 50 (1237), L 59 (1241), L 65 (1244), L 80 (1250), L 95 (1252), L 116, L 118 (1259), L 163 (1265), L 204 (1276), L 207 (1277), L 222 (ok. 1283), L 245 (1287), L 258 (1288), L 262 (1290), L 278 (1295), L 284 (1296), L 289, L 292 (1297), L 295, L 296 (1298), L 298, L 299 (1299), L 307, L 309, L 314 (1300), L 319 (1301). Izstavitelj in sopečatnik (neobranjena): L 69 (1247), L 91 (1252), L 137 (1262), L 208 (1277), L 211 (1278), L 237 (1285), L 254* (1288), L 266* (1291), L 273* (1294), L 275 (1295), L 285 (1296), L 313* (1300), L 324 (1301). Izstavitelj in sopečatnik (ohranjena): L 36a (1228), L 99 (ok. 1254), L 121 (1260), L 255 (1288), L 267 (1291), L 282 (1295), L 300 (1299), L 325, L 330 (1301). Izstavitelj in dva sopečatnika (ne-ohranjeni): L 53 (1238), L 115 (1258), L 134* (1262), L 225 (1283), L 250 (1288), L 259* (1289), L 286 (1297), L 297, L 301, L 303 (1299), L 320 (1301). Izstavitelj in trije sopečatniki (neobranjeni): L 260* (1290), L 302 (1299), L 331 (1301). Izstavitelj in štirje sopečatniki (ne-ohranjeni): L 276 (1295). Izstavitelj in pet sopečatnikov (ne-ohranjeni): L 290 (1297). Izstavitelj in osem sopečatnikov (ne-ohranjeni): L 328 (1301). Največ listin je bilo do konc'a: 13. stoletja pečatenih le z izstaviteljevim pečatom ne glede na značaj izgotovitve - tudi prejemniška izgotovitev je za avtentičnost zahtevala dokaz o izstaviteljevem strinjanju s tekstom listine, kar je dokazoval in ne le overovljal tudi njegov 4 7 STARZACHER, Görz, 10. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 83 pečat. Izrazita prevlada izključnega izstavitelj evega pečatenja je bila posledica še vedno velike vloge prič pri dokazilnosti, ki so bile navedene v skoraj vseh listinah do leta 1300 - kljub spremembi trenda, ki je šel k vedno večji veljavi pečata in opuščanju navajanja prič (več o tem v poglavjih Diktat - Corroboratio in Testes). Bolj zanimivi so primeri dodatnih sopečatenj. Mnogo manj kot samostojnih izstaviteljskih, a še vedno več kot številnejših sopečatenj, je bilo primerov, koje imela listina pečat izstavitelja in enega sopečatnika. Slo je za enostavno, čeprav v bistvu nepotrebno dodatno overovitev listine še s pečatom sorodnika, prijatelja, gospoda ali uglednega uradnika. Po en dodaten pečat so si zagotavljali predvsem cerkveni prejemniki za manjše posle, za večje pa so sijih želeli več. Samo L 255 kostanjeviškega opata za Majnharda II. Turjaškega in L 282 Ota II. Turjaškega za ženo Ofmey sta laiškemu prejemniku zagotavljala še po en pečat. Število sopečatnikov je raslo s pomembnostjo listine oz. pravnega dejanja in razpolaganjem prisotnih oseb s pečatnikom. To pa je bilo neposredno povezano s priznavanjem (zlasti) plemiških pečatov, da imajo tudi ti javno moč pravega »sigillum authenticum«, t.j. zamenjave prič dejanja z listino in posledično overavljanja tujih zadev oz. listin s pečatom. S tem je dobila listina javno moč in polno dokazilnost. Priče so namreč umrle, zato so imele listine polno dokazilnost le, če so imele formo notarskega instrumenta ali pa so nosile avtentični pečat. Ker pa je bil instrument uporabljan le v romanskih deželah, se je drugod zelo hitro utrdilo overavljanje s pečatom. Po teh tolmačenjih, ki so se širila pod vplivom kanonskega prava od 1 2 . stoletja, so imeli polno javno verodostojnost prvotno, celo še po kanonistih in Švabskem zrcalu (drugapolovica 13. stoletja) le papeški in kraljevi pečati, pečati posvetnih in cerkvenih knezov, njihovih oficialov, javnih notarjev ter ekscmptnih konventov. Drugi plemiči in mesta so lahko pečatili le v lastnih zadevah ali zadevah svojih podložnikov oz. meščanov. Zaradi teh omejitev so obdržale priče dejanj pomembnejšo vlogo v listninjenju še dolgo v 13. stoletju, čeprav je imela listina po pravniških gledanjih že bistveno večjo dokazilno moč kot priče dejanja. Moč posameznega neavtetinčnega pečata je bila torej vse do začetka 13. stoletja še precej omejena.48 V 13. stoletju so dobivali na Kranjskem, tako kot drugod po Evropi, plemiški in konec 13. stoletja tudi mestni pečati polno moč v pečatenju v tujih zadevah. Celotno 13., še posebej pa 12. stoletje, je bilo na Kranjskem tudi doba, ko posedovanje tiparja pri ministerialnem plemstvu sploh še ni bilo pravilo - predvsem zaradi cene, pa tudi nepotrebnosti, saj ga ministerial ni potreboval vse dotlej, dokler ni začel samostojno poslovati ali vsaj dosegel takšnega osebnega ugleda, da sta postala njegova prisotnost in sopečatenje zaželena in dobila polno overovitveno moč. Do teh sprememb je prišlo med kranjskim plemstvom šele v 40. in 50. letih 13. stoletja. Približno od takrat seje začelo število sopečatenj domačega plemstva zelo hitro povečevati. Na praktično in teoretično razlikovanje med avtentičnim in navadnim pečatom seje okoli leta 1300 pozabljalo, tako da so tudi nižji plemiči sopečatili listine svojih stanovskih kolegov. Fizično je bil pričvrščen izstaviteljev pečat oz. pečat uglednejše osebe praviloma na levi strani listine, ali pa je bil na sredinski poziciji.49 Izbor pečatnikov izmed tujih (tudi pravnih) osebje bil pester, toda logičen, celo premišljen - vsekakor bolj kot izbor prič, ki je bil velikokrat slučajen. (So)pečatniki so bili sosedje in znanci izstavitelja (L 244), njegov brat (L 318) in mesto (L 261), drugi sorodniki (L 332), iz že omenjenih razlogov pa seveda najbolj zaželeni ugledni kleriki, deželni funkcionar in vpliven plemič s hišo v kraju izstavitve (L 263, 264, 293), prejemnikov uradnik (L 277), ugledni regionalni (L 310) ali mestni plemiči (L 317). Vsekakor je bil izbor v 13. stoletju vsaj do zadnje četrtine stoletja še pod močnim vplivom omejitev pri pečatenju v tujih zadevah. Velikokrat seje sopečatilo tudi zato, ker v bližini ni bilo uglednejše osebe in sta izstavitelj in prejemnik računala vsaj nà večjo trdnost listine in dejanja, če je pečatilo več ljudi, čeprav 4 8 EWALD, Siegelkunde, 39-48; REDLICH, Privaturkunden, 111 sl. 4 0 KITTEL, Siegel, 182; REDLICH, Privaturkunden, 117 sl. 84 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin njihov pečat ni imel teoretične avtentičnosti. Takšnega mnenja je bil tudi avtor Švabskega zrcala.5 0 Po dva dodatna pečata so imele ustanovna listina vzhodnogorenjskih plemičev za velesovski samostan (L 53) - gornjegrajski opat in oglejski vicedom; dva cistercijanska opata sta sopečatila L 115, s katero je postala Gertruda iz Roža članica cistercijanske bratovščine; poravnalna listina med nekaterimi loškimi plemiči in freisinškim škofom (L 134) - ugleden plemič in škof. Vsi ti so teoretično posedovali avtentične pečate. Če je bilo prisotno več uglednih tujih plemičev, npr. v spremstvu dinasta ali deželnega gospoda, je v njegovih listinah pečatilo več ljudi (L 225 - za Ortenburžane; L 250 - za Majnharda II. Tirolskega). Konec 13. stoletja p a je postajalo sopečatenje pogostejše, še posebej tam, kjer seje zadrževalo večje število pečatenja sposobnih plemičev (L 286 in 297 v Ljubljani; L 301 in 320 v Velesovem; L 303 v Kamniku). Listin z veliko več pečati je bilo manj, vse pa so nastale v zadnjih dveh desetletjih 13. stoletja, koje zahtevana absolutna avtentičnost izginila. Po tri sopečatnike so imele listine, ki so nastale ob važnejših srečanjih, npr. v stiškem samostanu, koje konvent kupil neko posest (L 260). Sopečatniki so bili trije ugledni regionalni plemiči. V Ljubljani izstavljeno L 302 sta sopečatila dva klerika in ugleden plemič, kamniško L 331 pa deželni vicedom in dva lokalna plemiča. Vsaj deželni funkcionar in višji klerik sta od druge polovice 13. stoletja imela tako velik ugled, daje njuno sopečatenje ustrezalo večini zahtev. L 276, ki je izpričevala poravnavo spora med Friderikom s Kraiga in bistrškim samostanom, so leta 1295 poleg Friderika pečatili še križevniški komtur, deželni vicedom, mesto in izstaviteljev zet. Nedvomno impresivna ad hoc zbrana družba, ki pa je bila možna samo v največjih mestih. Toda v tem izboru sopečatnikov ni bilo več opaziti nikakršnih ločevanj v avtentičnosti pečatov; vsaj pečat mesta Ljubljane ni imel v tej zadevi teoretično večji moči, pač p aje le okrepil reprezentančnost sopečatnikov. Sest pečatnikov, ki pa so vsi spadali v spremstvo prejemnika listine, s katero je freisinški prošt Emiho Ruxingenski izpričeval poravnavo s škofom glede velike vsote denarja, je pečatilo leta 1297 listino v Škofji Loki. Izstavitelj ni pečatil (L 290). Med vsemi obravnavanimi listinami p aje imela rekordno število pečatov zastavna listina Konrada Loškega iz leta 1301 v korist ljubljanskega meščana (L 328). Poleg izstavitelja je to, za meščana zelo važno listino, s katero se je želel temeljito zavarovati, pečatilo še osem gorenjskih plemičev srednjega in nižjega ranga, ki so bili obenem tudi Konradovi poroki. V tem primeru je šlo pravzaprav zapečatenje v lastni zadevi, saj je bilo poroštvo sopečatnikov sestavni del pravnega dejanja. Nekatere listine so imele zaradi svojega značaja in vsebine (so)pečatnike iz zgolj navidez nenavadnih ali vsaj zanimivih družbenih krogov. Prejemnik, vetrinjski samostan, je nekoč pečatil, k o je neki samostanski menih sestavil in napisal listino (L 12). Vsaj v samostanskih listinah bi več kot enkrat pričakovali pečatenje s konventskim pečatom, vendar se je to zgodilo le še v križevniški listini, ko so križevniki prodali neko posest Eberhardu Gallenberškemu iz Mekinj (L 234). Razlogi za redko konventsko pečatenje so tičali verjetno v izjemno majhnem številu samostojnih (avktorskih) pravnih poslov - zemljiških transakcij, ki so jih sprožili samostani in očitnega neinteresa za pečatenje kot prejemnikov. To je bilo tudi razumljivo, saj bi se dalo v morebitnem sporu prejemnikovemu pečatu na listini npr. o prejemu nekih pravic, in s tem tudi listini in pravnemu dejanju samemu, zlahka oporekati kot falsifikatu. Do leta 1300 so bile cerkvene ustanove skoraj samo destinataci in prejemniki, zato so za overovitev iz zavarovanje dejanja in zadevnih listin pač potrebovali nek drug, čim uglednejši, po možnosti tudi teoretično avtentičen pečat. Šele od 14. stoletja, ko so začele ustanove samostojneje iniciirati dejanja, je bilo tudi več kranjskih listin pečatenih s konventskimi pečati. V 80. letih 13. stoletja seje začelo tudi pečatenje z mestnimi pečati v tujih zadevah. To je 5 0 EWALD, Siegelkunde, 50. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 85 bila posledica izjemnega porasta pomena in ugleda posameznih mestnih komun, ki so se na Kranjskem dokončno izvile iz poslovne anonimnosti sredi 13. stoletja, nastavkov formiranja mestnega sveta ter postopnega avtentiziranj a mestnih pečatov. Pomen in relativna samostojnost posameznega mesta se zato med drugim jasno reflektirata tudi v bolj ali manj zgodnjem pečatenju z mestnim tiparjem. Na Kranjskem je bil razvoj nekaj kasnejši kot npr. na Štajerskem, vendar pa so tudi tu prva mestna pečatenja sodila v sklop pečatenj v tujih zadevah. Pojav mestnih pečatenj je šel od pečatenja v tujih zadevah do pečatenj v lastnih (mestnih, komunalnih) .5 1 Zato ni presenetljivo, daje bilo prvo na Kranjskem znano mestno pečatenje na prošnjo izstavitelja Nikolaja Porgerja v listini, ki jo je prejela ljubljanska komenda leta 1280 (L 219). Naslednji ljubljanski primer je šele iz leta 1295, koje bil mestni pečat eden od petih na listini, kije naznanjala poravnavo med Friderikom s Kraiga in samostanom Bistra (L 276). Udeležba najpomembnejših ljubljanskih prebivalcev in ugled obeh sprtih strani sta k nastanlcu te listine pritegnila tudi najuglednejše sopečatnike. Mesto je skupaj s kranjskim vicedomom do leta 1300 pečatilo še listino svojega meščana leta 1297 (L 293), kar pa je bilo pravzaprav pečatenje v napol lastni zadevi.52 Zdi se, daje povečanje števila plemstva in deželnih uradnikov z vladavino tirolskih grofov zavirajoče delovalo na relativni ugled formirajoče se ljubljanske meščanske strukture. Številni plemiči so bili pač bolj priročni, ugledni in tradicionalni (so)pečatniki za listine, ki so šle večinoma iz plemiških rok k cerkvenim prejemnikom. Od srede 80. let je nastalo tudi v najpomembnejšem dolenjskem mestu Kostanjevici nekaj listin, pečatenih z mestnim pečatom.53 V mestu in okolici je sicer živelo mnogo nižjih plemičev, je pa vprašanj e, če so tedaj že vsi imeli svoje tiparje oz., če so imeli njihovi pečati sploh takšno overovitveno moč v tujih zadevah kot mestni. Mesto je imelo tipar in je zaradi absolutnega visokega ugleda nasproti domačim laikom zamenjalo ali vsaj dopolnjevalo plemiške pečate v tujih zadevah. Prvič leta 1286, koje mestni sodnik Oto v svojem imenu daroval neko posest kostanjeviŠkemu samostanu (L 240). Svojega tiparja najbrž ni imel, ker pa je kot sodnik čuval mestni pečat, je z njim polnomočno pečatil kot v lastni zadevi. V naslednjih petih kostanjeviških listinah, pečatenih z mestnim pečatom do leta 1301, je mestni sodnik, ki je bil tudi priča dejanja, pritisnil tipar kot sopečatnik poleg pečata prijatelja ali sorodnika (L 261, 266, 267, 332), znancev in prijateljev izstavitelja (L 317), vedno torej v tujih zadevah, kjer mestni pečat teoretično ni imel moči. Toda vsaj dodatno je pripomogel k večji dokazilnosti in moči listine. Druga kranjska mesta in trgi do leta 1300 še niso pečatila (Kamnik, Kranj), kar govori o manjšem pomenu komune in zapoznelem razvoju z ozirom na močno podeželsko plemiško okolico. Tako kamniška L 207 iz leta 1277 še ni imela mestnega pečata, čeprav so bili pri dejanju aktivni tudi nekateri meščani, eden od njih pa je morda celo pečatil s svojim pečatnikom. Seveda je možno razmišljati tudi še o omejeni moči mestnega pečata v tujih zadevah, medtem ko je omenjeni meščan aktivno sodeloval pri pravnem dejanju. Prvič je bil kamniški pečat napovedan in obešen na neko listino šele leta 1309, na kranjsko pa leta 1315.5 4 Poroki pravnih dejanj, ki so bili zaradi nizkega in dolgo osebno omejenega statusa manj primerni za prevzem finančnih garancij, so od konca 13. stoletja naprej pogosteje prevzemali sopečatenje listin, v katerih je bilo naznanjeno njihovo poroštvo.55 Pravzaprav je šlo skoraj za pečatenje v lastni zadevi. Med več listinami velja omeniti dve. Najprej L 280 iz leta 1295, s katero je Ulrik Vellacher z Waldenberga Germana Waldenberškega (ni bil sorodnik) postavil za poroka freisinškemu škofu Emihu. Zanimivo je, da je nato še German v prvi osebi obljubil poroštvo in zato napovedal svoje (izključno) pečatenje listine. Druga listina je že omenjena L 328, ki izstopa zaradi pečatenja kar šestih porokov, izstavitelja in njegovega prijatelja. Od srede 13. stoletja s.e je začelo širiti izrecno »naprošanje zapečatenje« tudi na Kranjskem, 5 1 KOS,>Grad, 176 sl.; MELL, Privaturkunde, 93-102. . 5 ? Opis tega, najstarejšega mestnega pečata in kasnejše primere ima OTOREPEC, Pečati, 78-96. ,5 3 Kasnejse primere pečatenja in opise mestnega pečata ima OTOREPEC, Pečati, 65-68. 86 Pismo, pisava, pisar — Zunanje značilnosti listin kot je bilo zapisano v koroboracijih nekaterih listin.56 Izstavitelj, ki je sicer vedno prosil sorodnika, znanca itd. za (so)pečatenje, s katerim je nadomestil svoj pečat ali še dodatno zavaroval listino, je sedaj to dal zapisati v listino. Sopečatnik v tuji zadevi je tako prevzel overovitev listine in s pečatom dokazoval in jamčil za resničnost vsebine listine. Prošnja je lahko temeljila na zelo različnih okoliščinah, v katerih se je znašel izstavitelj. Večinoma ustna je bila, če so bili razlogi za sopečatenje jasni in enostavni - večja varnost, deljene pravice na neki objekt ali pravico, prejemnikove zahteve itd. Pisna prošnja pa ni bila posebnost posameznega diktatorja, marveč konkretnih izstaviteljevih in prejemnikovih zadreg. Prvi razlog prošnje je bil značilen predvsem v dobi manjšega pomena pečata in konservativnejšega obnašanja nekaterih (pravnih) oseb, zaradi cesarje tak prejemnik (sicer redko) izrecno zaprosil izstavitelja za pečat, normalna prošnja paje prišla v koroboracij; leta 1235 sta vetrinjski opat in konvent zaprosila izstavitelja Henrika Svibenskega še za pečat, kar je ta storil s soglasjem svojih bratov (L 47) .57 Kasneje, v času razcveta pečatenja in opuščanja prič, paje izstavitelj v koroboraciju naznanil, daje za trdnost (listine in dejanja) zaprosil (še) neko tretjo osebo, naj vtisne svoj pečat. Razlogi zato so bili različni: lahko je šlo za (začasno) neposedovanje lastnega pečata, kar je bilo še posebej pogosto pri ženskah. Zadostuje le en primer: leta 1248 je Wilburga Kamniška (Blejska) kot izstaviteljica L 72 prosila svojega (neimenovanega) moža in očeta za pečatenje, ker šam ani imela tiparja58 (podobno tudi L 2 00,2775 9 in 3106 0 , 3186 1 ). Lahko paje izstavitelj zaprosil tretjo osebo le za dodaten pečat (L 134). Doleta 1301 se v kranjskih listinah še ni pojavila klavzula o »neškodljivosti sopečatenja« (»ohne Schaden«, »sine dolo«), ki je sopečatnika odvezovala od negativnih posledic, od npr. morebitnih zahtev po povrnitvi škode, če bi se izkazalo, da vsebina listine ne ustreza resnici. Borztialne notice in sistemi arhiviranja listin do leta 1300 Večina zapisov na hrbtni strani privatnih listin v nasprotju npr. s papeškimi listinami največkrat ni nastala istočasno z listino, pač pa precej po predaji listine prejemniku. Notice so nastajale več stoletij, ko so nasledniki prejemnikov preurejali arhive in prvič oštevilčili listine, jih razporejali po predalih, omarah in skrinjah. Za hitro identifikacijo zloženih listin so že prej zapisali nekaj besed o vsebini, največkrat brez datuma. Na tem mestu se omejujem na notice, ki so nastale v 13. in 14. stoletju, torej v času, ko je nastala večina obravnavanih in z njimi povezanih kasnejših listin. Opozarjam pa, da pri teh noticah ne gre za pisarniške zaznamke, kakršne so začeli zapisovati šele po letu 1300 v razvitejših pisarnah, najprej pri tirolskih grofih, nato pa tudi pri deželnih knezih Habsburžanih in rimsko-nemških cesarjih.62 Dorzualne notice so nastajale najprej in največkrat v samostanskih in drugih cerkvenih arhivih in so bile zato še daleč v novem veku pisane v latinskem jeziku. Šele od konca 15. stoletja so tudi samostanske listine dobivale nemške notice. Listine za vetrinjski samostan so 5 4 OTOREPEC, Pečati, 52-54; za Kranj str. 70 v istem delu. 5 5 MELL, Privaturkunde, 56 sl. 5 6 REDLICH, Privaturkunden, 119 sl. 5 7 Ut igitur hec in perpetuum permaneant inconvulsa iuxta peticionem venerabilis abbatis Johannis ac conventus prefati cenobii manu fratrum meorum sigilli nostri munimine roboravimus. 5 8 In cuius rei testimonium hanc paginam cum patris et dieti mei mariti sigillis, quia proprium non habui... 5 9 Vnd dar vber ze einem vrehvnde wan wir aigens insigels nicht habn, gebn wir disen brief mit vnsers lieben vnd besvndern herren gi-auen ... der daz nach vnser bet getan hat, ins igel versigelten. 6 0 Et quia sigillum proprium non habui, praesentem paginam in testimonium firm itatis cum sigillis d o m in i... e t ... volui communire. 6 1 ... darüber gib ich ... disen b rü e ff... verinsiglt m it... insigel... ze ainer vesten stettigkheit vnd ze ainem ewigen vrkhunde, w and ich selber nicht insigels hete... Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 8 7 dobile, sodeč po pisavi, večino dorzualnih notic, povezanih z arhiviranjem in regestiranjem šele v novem veku. Vetrinjski samostanski arhiv je bil prvotno urejen po osnovnih značilnostih listin in znotraj njih po izstavitelj ih, morda tudi po zadevni posesti. Kratke srednjeveške notice na spodnjem robu hrbtne strani listin so se omejevale le na ključne besede o vsebini oz. posesti in niso nastale takoj po dospetju v samostan, pač pa precej kasneje - v enem zamahu, ko se je (pre)urejal arhiv (npr. notice na L 19, 20, 99). Gotovo so bile takoj uvrščene v arhiv in sicer pod »privilegije«, čeprav je šlo v resnici za darilne listine. Pojem je bil očitno zelo širok in preciziran zgolj z imeni izstaviteljev. Zanimiva je prejemniško izgotovljena L 26 Henrika Andeškega, ki ima poleg takšne notice na spodnjem robu tudi notico o pečatu izstavitelja, ki jo je napravil pisar in menih Ortolf, pisec cele listine. L 46 iz leta 1235 in L 99 iz okoli leta 1254, ki sta tudi prejemniški, sta kasneje dobili za Vetrinj značilno notico, ki je vsebovala celo invokacij in začetni besedi arenge (enako spodaj pri kostanjeviški L 77). Pisec notic na obeh listinah je bil isti. Zanimivo je vprašanje, kdo in kdaj je to bil: gotovo neki menih, vodja oz. skrbnik arhiva, morda celo vodja skriptorija in pisar enkrat po letu 1254, a še pred letom 1300, o čemer nas prepričuje tip skriptorske pisave. Ekspeditivnost zapisovanja notic v vetrinjskih listinah je bila posledica vplivov iz pisarne krških škofov, kjer je bila listina kmalu opremljena s podobnimi zaznamki, vendar na središčnem delu oz. kvadratu večkrat prepognjene listine. Na zunanji rob plike sta prišla mnogo kasneje številka listine in datum (L 24). Gornjegrajski samostanski pisarji celo svojih (najstarejših) prejemniških listin niso takoj in sami opremili z regesto, pač paje to storil enkrat ob koncu 13. stoletja neznani popisovalec (L 40, 48, 49, 64, 108, 147, 179). Kratke in nedatirane notice v nekurentni minuskuli v 13. stoletju še niso namigovale na natančno urejen arhiv - ne po vsebini ne kronološko. Nekaterim listinam so bile v 14. ali 15. stoletju dodane daljše regeste in rimske številke, ki namigujejo na minula leta od nastanka listine do konkretne označitve: na L 108 iz leta 1257 je številka CXXXIIII ( 134), ki morebiti pomeni leta od druge označitve (=1391), kar bi bilo glede na pisavo drugega zaznamka mogoče. Ne more pa pomeniti številke listine, saj samostan med letoma 1140, koje bil ustanovljen, in 1257 nikakor ni prejel 134 listin. Enako pisavo osnovne notice kot L 108 ima tudi L 289 iz leta 1297. Očitno so bile prve notice v omenjenih listinah, ki so nastale do približno 50. let 13. stoletja, zapisane okrog leta 1260 ali nekaj zatem, nato pa šele stoletje in več kasneje (1391?). Nekatere srednjeveške gornjegrajske listine so bile označene šele v 16. in 17. stoletju (L 331). Listine za kostanjeviško cisterco so dobivale v srednjem veku podobne notice kot vetrinjske, kar je bilo razumljivo, saj je šlo za isti red, filiacijsko povezana samostana, pa tudi pretok menihov in navadje bil običajen. Zanimivaje L 42 iz »leta 1232«, kije falsifikat, po pisavi iz 15. stoletja. Tudi dorzualna notica z omembo »vojvode Bernarda« in posesti sodi po sicer podobni pisavi kot tekst kvečjemu v 15. ali celo 16. stoletje. Morda je celo izvirala od iste roke kot tekst falsifikata. Druga ustanovna listina za Kostanjevico iz leta 1249 je ohranjena v dveh izvodih. Prvi (L 77) je dobil kratko notico vključno z invokacijem takoj po prejemu, drugi (L 78) pa mnogo kasneje, čeprav je bila listina za samostan zelo pomembna. Prvi izvod je bil namenjen vetrinjskemu samostanu, torej je bil označen tam, drugi paje ostal v Kostanjevici. Navedba invokacija v notici vetrinjskega izvoda ni bila osamljen primer (gl. zgoraj pri Vetrinju). Očitno je, da v kostanjeviškem samostanu dospelih listin vse do konca 13. stoletja še ni bilo potrebno sproti označiti, saj jih je bilo še malo. Do prvega sistematičnega pregleda je moralo priti konec 13. stoletja, za kar govori tip bolj kurzivne minuskule in enoten začetek notice z okrajšano besedo »Littera« ali »Privilegium« (L 93,115, 163,240,274). Leta 1278 je zapisal dorzualno notico na prejemniško L 211 kar samostanski pisar sam, kar pomeni, da prva večja ureditev ni zajela prav vseh listin, pač pa le tiste, ki so bile še brez zaznamkov. Nekaj listin, 6 2 O tem več HEUBERGER, Kanzleivermerke, 432 sl.; WILHELM, Kanzleivermerke, 39 sl.; STOWASSER, Kanzleivermerke, 64 sl.; ERBEN, Kaiserurkunden, 263-270. 88 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin izstavljenih po sredi 13. stoletja, je bilo nekaj desetletij po prvi ureditvi (ok. leta 1300) označenih še drugič, za kar govori zelo kurzivna, za ta samostan v 13. stoletju še neobičajna pisava (L 90, 187a, 267). Nekatere listine za kostanjeviške cistercijane na hrbtni strani dolgo niso bile označene, npr. L 116, ki je bilakostanjeviškaprejemniškaizgotovitev formalnega izstavitelja stiškega opata inje dobila prve zaznamke okoli leta 1500 ali še kasneje. Najstarejše listine tretjega obravnavanega cistercijanskega - stiškega - samostana so dobile nekoč (še?) v 13. stoletju zelo kratke (npr. L 81) ali nekaj daljše zaznamke (L 285). Toda L 293 izleta 1297 in L 296 iz leta 1298 sta dobili notico šele v 17. oz. 15. ali 16. stoletju. Žal je večina listin kranjskih izstaviteljev do konca 13. stoletja ohranjenih v prepisih, ki seveda nimajo dorzualnih zaznamkov. Šele kasneje so dobile stvarne zaznamke (črke in številke). Iz kvaziustanovne listine Ulrika Spanheimskega za samostan Bistra iz leta 1260 (L 124) je razvidno, da tudi tamkajšnji kartuzijam niso imeli bistveno drugačnega pregleda nad listinami. Nekaj let kasneje (ali celo takoj?) je listina dobila pripis »glavni privilegij ustanovitelja« (privilegia principale fundatoris), ki je bil v 14. stoletju še enkrat ponovljen v lepi knjižni minuskuli. Signatura »A 1« je prišla na hrbtno stran šele v 15. ali 16. stoletju, saj je številka arabska. To je bila ne le najpomembnejša, pač pa tudi zares prva listina. Tudi L 177 iz leta 1268 je dobila v istem času signaturo »A 7«, kar je ustrezalo številu vseh do leta 1268 prejetih listin, ter nekaj besed o vsebini. V 15. ali 16. stoletju je na listino prišel še en zapis, najbrž takrat, ko so se listine prvič signirale. Črka A je označevala privilegije in darovnice (ostale listine pa so bile označene s črkami do F, tako kot npr. V Pleterjah). Možni so bili tudi zaznamki na zunanjem delu plike. Tak običaj je imel neki ljubljanski križevniški pisar, kije zapisal na dospelo listino le identifikacijski znak oz. okrajšano besedo, na hrbtno stran pa še v srednjem veku sploh nič. Takšnaje bila L 36 iz leta 1228, k ije prišla h križevnikom šele po letu 1268 iz črnomaljske župnije, ko so vse belokranjske župnije prejeli od Ulrika Spanheimskega (gl. L 175, ki v srednjem veku sploh ni bila zaznamovana). V vmesnih štiridesetih letih ni bilo potrebe po posebnem zaznamku, ker je bila to morda edina prava listina, ki jo je hranil črnomaljski župnik. Vse do 16. stoletja ni bilaoznačenanitiL219 izleta 1280, čeprav je bila vse do tedaj v križevniškem arhivu. Najbrž je dobila notico šele po letu 1534, ko je komenda prodala mestu Ljubljani večjo posest v ljubljanskem Gradišču, med drugo tudi tisto, ki jo je dobila z L 219.6 3 Enak ali vsaj podoben razlog je dal listini L 324 za prvotno križevniško posest v Račah pri Dolskem notico v istem času. Obe listini se od 19. stoletja nahajata v Narodnem muzeju oz. danes v Arhivu Republike Slovenije, ne pa v arhivu Nemškega viteškega reda na Dunaju, tako kot vse tiste listine, katerih vsebina in pravice so ostale križevniške do 20. stoletja. S prodajo posesti je bil novi lastnik upravičen tudi do vseh zadevnih starih listin, ki jih je takoj opremil z notico, saj je imelo mesto bistveno več listin kot komenda in bi hitro prišlo do zmede v arhivu. Tudi L 221, 312 in 327 so dobile notice šele v 16. in še v 17. stoletju, L 237 in 311 pa prvič šele v 17. stoletju. Nekatere druge križevniške listine iz 13. stoletja so bile opremljene z regesto nekaj desetletij po nastanku, morda v začetku 14. stoletja, nakratko in brez datuma (L 145,208) ali pa celo takoj od istega pisarja kot listina (L 189, 191). Velesovske nune so skrbno hranile svoje listine (skoraj vse so ohranjene), vendar so jih v 13. stoletju zlagale eno na/poleg druge, ne da bi jih napravile na zunaj ločljive. Prve zaznamke, nekatere že z datumom in arhivsko signaturo, so velesovske listine očitno dobivale šele ob koncu 15. in začetku 16. stoletja (L 69, 297, 300, 301, 320). Posvetni prejemniki (fizične oz. privatne osebe), celo nekateri samostanski arhivarji,64 dolgo niso označevali listin, kar je razumljivo, saj sojih do konca 13. stoletja ali celo srednjega veka 6 3 KOS, Komenda, 277. 6 4 Še bolj drastičen primer sta šele leta 1732 opisani in registrirani svibenski L 123 in 150 iz leta 1260 oz. 1264 za samostan Studenice. Zunanje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 89 prejeli relativno malo, vsekakor manj kot sojih izstavili. Šele kasneje, a ne pred 15. stoletjem, so jih dali njihovi nasledniki opremiti s signaturami, še večkrat pa le s ključnimi besedami. Tako so ostale dolgo (do 15. ali 16. stoletja) prazne L 28 iz leta 1220 za Karla iz Loža idr., L 207 iz leta 1277 za viteze iz Kamnika, L 214 iz leta 1279 za Tomaža s Kravjaka, L 282 iz leta 1295 za Turjaške, L 286 iz leta 1297 za Črnelske, L 295 in 298 iz leta 1298 in 1299 za loškega meščana Petra Silbersacheja ter L 308 iz leta 1300 za Bertolda Silbersacheja. L 295 je imela na zunanji strani plike celo ponovljen intitulacij z roko pisarja teksta listine. Celo stiška listina za Svibenske iz leta 1274 (L 197) je bila brez zaznamka več stoletij, čeprav je bila družina v 13. stoletju eden največjih in uglednejših laičnih izstaviteljev in prejemnikov. Skrbnejši posvetni prejemniki so dajali opremiti z zaznamki svoje resnično najpomebnejše listine, a šele več desetletij po prejemu. Tako je bil vovbrški privilegij za ministeriale v Ložu iz leta 1237 (L 50) opremljen z notico šele kakšno stoletje pozneje, morda nekaj manj. Samo L 309 za Friša Starograjskega (= Friderika Čreteškega) je dobila takoj po nastanku leta 1300 kratko notico. Iz povedanega sklepam, da dospele listine pri nobenem prejemniku že v 13. stoletju, niti kasneje v srednjem veku, niso dobile prave arhivske signature. Večina listin paje dobila takoj ali ob prvih arhivskih urejanjih kratek zapis o vsebini, ki je bil vedno brez datuma. Šele v novem veku je zlasti v samostanih prišlo do signiranja s številko listine, predalom itd., kamor je bila listina uvrščena. Najstarejše preproste regeste na hrbtnih straneh listin izpričujejo enostavno, sukcesivno urejanje večine arhivov, ki so bili do leta 1300, pa tudi kasneje, relativno lahko obvladljivi, vsaj glede listin. Kratka notica je še zadovoljivo opozarjala na bistveno vsebino (navadno posest, rento ali sodni privilegij), datum listine pa zato niti ni bil pomemben. Poseben in za dobo do 13. stoletja težko rešljiv problem so prostorske razsežnosti arhivov. Za arhiv freisinških loških oskrbnikov vemo, d a je bil v začetku 14. stoletja zanesljivo na loškem gradu v poslikani skrinji v škofovi sobi, ne pa v notarjevi (oskrbnikovi) sobi.65 V skrinji so bile najbfž vse dospele listine, ki so se tikale loških lokalnih freisinških pravic, ne pa tudi najvažnejši cesarski privilegiji in pomembnejši sporazumi z dinasti. Domače listine so imele upravni značaj, služile so kot dokaz na sodišču in zato jih ni bilo racionalno odnašati v Freising. Tja so prišle v celoti najbrž šele po sekularizaciji freisinške posesti leta 1803. V drugih cerkvenih ustanovah so prav tako od samega začetka listine dobro varovali. V katerih prostorih so bile hranjene listine in urbarji, je mogoče domnevati na primeru stiškega samostana: po inventarju iz leta 1680 so se arhivalije hranile v prelaturi poleg opatove sobe.66 Ker je bila stiška prelatura sezidana šele v 17. stoletju, se je kot edina primerna možnost hranjenja do tedaj ponujala v opatovih prostorih znotraj srednjeveškega samostanskega kompleksa. Tako je bilo poskrbljeno za arhiv verjetno tudi v drugih kranjskih samostanih. Cisterciani so po pravilih v prvem obdobju hranili arhiv skupaj s knjigami, šele v novem veku so se vsaj najvažnejše listine prenesle v opatove prostore. Arhiv je bil povsod ena naj večjih dragocenosti, saj je legitimiral posvetno gospostvo posamezne cerkvene ustanove. Zato je spadal neposredno pod nadzorstvo predstojnika konventa. Tudi župnijske oz. cerkvene listine so se najbrž hranile po župniščih, morda celo v glavnih cerkvah oz. zakristijah, nišah v prezbiteriju ipd. Manj trdne hipoteze smemo postaviti o posvetnih plemiških arhivih, ki so bili na gradovih. Gotovo p aje, da so vsi posedovalci listin v njih videli važno in dragoceno sredstvo za legitimacijo svojih pravic in sojih zato dobro čuvali. Nenazadnje je dokaz zato precejšnje število ohranjenih (pravih) listin. 6 5 ŠTUKL, Inventar, 205. “ GREBENC, 222. 90 Pismo, pisava, pisar - Zunanje značilnosti listin DIKTAT IN NOTRANJE ZNAČILNOSTI LISTIN Opozorili: 1. Obravnavane in navedene formule so izbrane. Med njimi ni večine datacij iz listin, ki sojih sestavili npr. notarji/pisarji v spanheimski, freisinški, krški, oglejski službi ter v nekranjskih samostanih, ki niso stalno živeli na Kranjskem; bili so vpeti v druge običaje in pod drugimi vplivi. Zato jih ne moremo imeti za avtohtone. Njihove formule bodo tu pa tam služile pri komparacijah. 2. Pri obravnavi posameznih primerov, je moj komentar za zadevnimi citati. Invocatio Začetna protokolna formula je imela v kranjskih privatnih listinah do konca 13. stoletja obstranski pomen in se je temu primerno redko pojavljala. 1 Izpovednost invokacija v analizi diktata je manjša od nekaterih drugih pomembnejših formul. Izjemoma so kranjske listine do srede 13. stoletja še imele monogramatski invokacij v obliki križa, k ije simbolno začenjal listino s pozivom na Boga, Kristusa ali sveto Trojico.2 Od obravnavanih so ga imele le L 21 a (najbrž diktat andeškega notarja Henrika iz Amrasa), L 36a (delo andeškega notarja Henrika iz Cerkelj), L 53 (oglejski izdelek) in L 99 (stiško-vetrinjsko delo). Monogramatski invokacij je pri teh listinah slučajen, saj je bila pomembnejša le L 36a. Oba andeška notarja sta večino svojih listin izgotovila brez monogramatskega invokacija. Bolj pomembne so oblike verbalnih invokacijev, ki so izhajali iz krščanske tradicije, in so bili vzeti iz biblije, oz. so bili po njej formulirani. Vsi invokaciji v avtohtonih kranjskih listinah so začenjali protokol »v imenu Boga« (Kristusa), kar je opozarjalo na izstaviteljevo pooblaščenost od Boga ali Kristusa, navedenega v intitulaciju, ki pa ga niso direktno klicali. Ta oblika seje v ustnem izročilu vsakdanjega življenja ohranila do današnjih dni, v pismenem pa v cerkvenih inštitucijah.3 Toda v praksi privatnih listin se je do konca 13. stoletja tudi verbalni invokacij izkazal kot odvečna formula in kmalu po letu 1300 izginil.4 f In nomine Dei eterni amen: L 28 (1220). In nomine Dei eterni amen: L 50 (1237). In nomine domini amen: L 91 (1252), L 150 (1264), L 184 (1269), L 240 (1286), L 273 (1294), L 296 (1298), L 317 (1301), L 330 (1301), L 332 (1301). In nomine domini nostri Ihesu Christi: L i l a (ok. 1173). In nomine domini nostri lesu Christi amen: L 152 (ok. 1265). In nomine lesu Christi amen: L 189 (1271), L 221 (1282), L 234 (1284). Te oblike verbalnih invokacijskih formul, ki so v podvariantah pričale o vplivu javnega notariata, so se sklicevale na Kristusovo ime, v dveh primerih pa na Boga. Tak invokacij je bil v italijanskih in otonskih vladarskih pisarnah poznan že v 10. stoletju.5 V raznih oblikah je bil poznan v pisarni goriških grofov, vendar le v svečanih in pomembnih listinah do konca 13. stoletja, nato pa je izginil.6 Ena od goriških listin iz leta 1290 za samostan v Lienzu je imela 1 Npr. tudi v listinah briksenškega škofa Egna med letoma 1240 in 1250 (PFEIFER, Eppan, 64). 3 FICHTENAU, Urkundenformeln, 287-288. 3 FICHTENAU, Urkundenformeln, 289-292. Splošni podatki o razvoju verbalnega invokacija so v SANTIFALLER, Invocation, 5 sl. 4Npr. v freisinških listinah do 60. let 13. stoletja (RUF, Freising, 52). 5ERBEN, Kaiserurkunden, 308. 6 STARZACHER, Görz, 13-14. Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 91 popolnoma enak (redek) invokacij kot kranjski L 28 in 50. To seveda ne govori o istem diktatu, kaj šele o notarju, pač pa o ustaljenosti in razširjenosti tovrstnih notariatskih form. Medtem ko je L 28 z monogramatskim invokacijskim križem zanesljivo sestavil in napisal javni notar, ki svojega znanja in severnoitalijanskega porekla sploh ni skrival, pa L 50 - privilegij za vovbrške ministeriale v Ložu - z enakim invokacijem, a brez križa, na zunaj manj spominja na instrument. Toda izrazitejše notariatske kot severnjaške značilnosti so posebna uvedba prič (Inpresencia), koroboracij za pričami na koncu, oboje pa za datumom ter številne ortografske in paleografske posebnosti po vzoru notarskih instrumentov (kratice, oblike črk). To priča, daje bil sestavljalec diktata oseba italijanskega izvora in izobrazbe, ki je bila vešča pisanja instrumentov. To je bil najverjetneje starotrški ali cerkniški župnik, kije navadno prihajal iz vrst čedajskih kanonikov, ali pa nek kleriški vovbrški uradnik v Ložu. Najbolj tipični notariatski invokacij je bil In nomine domini amen. Prvotno langobardska oblikaje prihajala v kranjske listine z listinami in notarji iz patriarhove pisarne, bodisi z javnimi notarji v službi italijanskih patriarhov od srede 13. stoletja naprej (z obliko In nomine Dei amen), bodisi z notarji, izobraženimi v Italiji, ki so občasno izstavljali tudi pečatne listine.7 Ta invokacij je bil sredi 13. stoletja najobičajnejši v briksenški pisarni, ki je bila tesno navezana na inštitucijo južnotirolskega notariata, ter v pisarni vojvode Ulrika Spanheimskega po letu 1256.8 Pri L 91, ki je nastala v stiškem samostanu, je bil tak invokacij eden od znakov, ki kažejo na diktat pisarja s poznavanjem notariatskih listin. Enako izobrazbo sta morala imeti pisarja/notarja, ki sta leta 1264 na gradu Planina pisala po nalogu Henrika III. Svibenskega (L 150) in leta 1269 v Ljubljani, morda v službi Filipa Spanheimskega (L 184). Zato p a je bil pisar L 240, ki je skriptorski izdelek kostanjeviške cisterce, menih, čeprav drugi elementi te listine ne kažejo na notariatsko izobraženo osebo. Zelo mogoče je, d a je pred prihodom v kostanjeviški samostan občasno deloval kot (pol)profesionalen, kleriški in izšolan notar. Tudi v stiških L 273 in stiško^kamniški L 296 sta taki formuli delo morda istega pisarja (meniha). Pisar L 330 je živel v Kamniku in je sestavil in napisal še L 325, 331, 334, 335 in 346. Verjetno je šlo za moravškega župnika Witiga Limberškega, ki je večino časa na Kranjskem preživel v Kamniku. L 1 la in 152 imata zelo podoben invokacij, čeprav je med njima skoraj stoletna distanca. Sloje za konservativno formo, razširjeno predvsem v notarskih instrumentih v severni Italiji (Furlaniji), ki seje na Koroškem in Kranjskem uporabljala izjemoma v nekaj krških listinah in v listini spanheimskega notarja Bertolda.9 Omenjeni listini sta sestavila in napisala notarja italijanskega porekla: Lila nekdo iz okolice briksenškega škofa (prejemnik), kjer so imeli južnotirolski javni notarji vedno izjemen vpliv. Drugo pa sta v Bistri veijetno kar sama sestavila, morda tudi napisala, kartuzijanska vizitatorja in priorja iz Italije. Njuno vlogo pri nastanku listine potrjujejo tudi drugi elementi (gl. še druge formule). Invokacij In nomine lesu Christi amen je bil tipičen za vodjo spanheimske pisarne v času vojvode Bernarda kanonika Bertolda. Le pri nekaj bolj svečanih listinah je uporabil spodaj navedeni trinitatni formi. 1 0 Njegova odločitev za to formo je bila logična, saj je izhajal iz Kranjske in bil seznanjem z notarskimi instrumenti. L 189, 221 in 234 so bile ljubljanske križevniške listine. Slo je za istega ljubljanskega pisarja, ki se je pri delu naslanjal na spanheimske in severnoitalijanske vzore. f In nomine patris etfilii et spiriius sancti amen: L 99 (ok. 1254). In nomine patris et filii et spiritus sancti amen: L 35 (1228), L 267 (1291). 7 PUSCHNIG, Aquileia, 126. 8PFEIFER, Eppan, 64-65; HÖFLECHNER, Kärnten, 90. 5 HÖFLECHNER, Kärnten, 90. 1 0 HÖFLECHNER, Kärnten, 73-74, 89. 92 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Trinitatna forma, ki jo srečamo že v evangeliju (Mt 28,19), je bila v nemških in kranjskih listinah precej redkejša od tiste, ki je sv. Trojico navajala s skupnim nazivom (gl. spodaj). Oblika se je prvič pojavila v listinah Karla Velikega in je bila najstarejša v frankovskih diplomah." Cerkljanski župnik Henrik je tak invokacij samo enkrat uporabil v L 35 za stiški samostan. L 267 je nastala v kostanjeviškem samostanu, sestavil in napisal pa jo je morda (posvetni?) klerik ali pa menih-notar Werner. L 99 je stiški izdelek po vetrinjskem vzoru. Listinaje nastala v prisotnosti stiškega opata, priorja in kostanjeviškega opata, ni pa bila datirana. Namenjena je bila vetrinjskemu samostanu, vendar ni bil prisoten noben vetrinjski menih, niti pomembnejši laik, kar priča o kraju nastanka listine. Listina ima redek publikacij, ki ga najdemo v nekoliko krajši obliki le še pri kostanjeviški L 211. f In nomine sanctae et individuae trinitatis: L 21a (ok. 1207). In nomine sanctç et individuç trinitatis: L 7 (ok. 1156-1163). In nomine sancte et individue trinitatis: L 21 (ok. 1207), L 34c (1228), L 37b (1230), L 47 (1235). f In nomine sancte et individue trinitatis amen: L 36a (1228), L 53 (1238). f In nomine sanctae et individuae trinitatis amen: L 52 (1238). In nomine sanctae et individuae trinitatis amen: L 51 (1238), L 260 (1290). In nomine sancte et individue trinitatis amen: L 32 (1223), L 34b (1228), L 36 (1228), L 37a1 2 (1228), L 46 (1235), L 69 (1247), L 70 (1248), L 123 (1260), L 254 (1288). In nominç sanctç et individuç trinitatis amen: L 80 (1250). Ti invokaciji so bili od vseh najpogostejši. Vzore so imeli v cesarskih listinah od Ludvika Pobožnega naprej kot edina invokacijska oblika sploh. Na Kranjsko je prišla posredno s patriarhovimi in andeškimi listinami. 1 3 Se posebej zato, ker so bili andeški groije in še posebej patriarh Bertold Andeški do srede 13. stoletja preko svojih rodbin ali državnih funkcij trdno povezani s cesarji in njihovimi pisarnami. Prav celotna Bertoldova listinska praksa je dala zanimive mešanice med italijanskimi notarskimi instrumenti in nemškimi pečatnimi listinami.1 4 Dostavek »amen«, ki seje uveljavil šele v pisarni cesarja Friderika II., ni bil pomembnejša sprememba - celo isti notarji so ga izpuščali ali pisali. Po letu 1256 so podoben, a ne enak, invokacij rabili nekateri spanheimski notarji. Notarji andeških grofov in meranskih vojvod, ki so bili med naj zvestejšimi podporniki Staufovcev, so uporabljali to formulo z ali brez besede »amen«; tudi oba andeška notarja Henrika iz Amrasa in nato Henrika iz Cerkelj.1 5 Vse zadevne listine si velja ogledati ločeno, najprej patiste brez pristavka »amen«. L 21 za Vetrinj in L 21a za Stično sta diktat amraškega Henrika, vodilnega andeškega notarja do leta 1228. Zanimivo je, d aje imela tak invokacij tudi nedatirana L 7, ki je med letoma 1163 in 1184 zanesljivo nastala v stiškem samostanu. Cerkljanski Henrik je sestavil in napisal tik pred smrtjo grofa Henrika IV. leta 1228 tudi L 34c za Stično, naslednje leto pa še L 37b v službi Henrikovega brata in dediča Ota VII. Meranskega. Enak invokacij ima L 47 Henrika III. Svibenskega za Vetrinj, ki se v večini diktata, razen v invokaciju (brez »amen«), in v zunanji formi (pričvrstitev pečata, posebnosti v pisavi) loči od L 46, ki jo je približno v istem času izdal Henrik Greifenfelški za istega prejemnika. V obeh primerih je šlo za nekoliko drugačen vetrinjski diktat, a kljub vsemu za istega pisarja, vetrinjskega meniha. Tudi L 52, ki je stiški falsifikat, ima tak invokacij. "ERBEN, Kaiserurkunden, 306. 1 2 Po zelo slabem prepisu: In nomine individue trinitatis amen. 1 3 ERBEN, Kaiserurkunden, 307-308; PUSCHNIG, Aquileia, 126. 1 4 REDLICH, Siegelurkunde, 23 sl. 1 5 HÖFLECHNER, Kärnten, 90; HORST, Meranien, 111-112. Dikta! in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 93 Tudi trinitatni invokacij z »amen« sta uporabljala oba omenjena andeška notarja Henrik iz Amrasa (L 32, 34b) in cerkljanski župnik Henrik v svojih diktatih (L 3 6 ,36a, 37a, 51). Pa tudi vetrinjski pisar, k ije sestavil in spisal L 46 (gl. še L 47 brez »amen«). Tak invokacij je bil, kot rečeno, posebej priljubljen v svečanih listinah oglejskih patriarhov oz. njihovih notarjev (L 53, 54, 56, 69), kar govori o dotoku vplivov z zahoda. Pojavljal seje še pri kleriškem pisarju iz Kamnika (L 70 - duhovnik Leonard), v stiški (L 260) in kostanjeviški cisterci (L 80,254) ter pri nekem profesionalnem pisarju (L 123). Trinitatni invokacij je bil v drugi polovici 13. stoletja povsod v zatonu. Notarji italijanskih oglejskih patriarhov so se mu odpovedali na račun krajših notariatskih oblik, freisinška pisarna pajih že davno ni več poznala. Enostavne »nos« listine so invokcije povsem zanemarile. Le še slučajne uporabe zastarelih diktatov v samostanih, predvsem pri svečanih dogodkih, so še upoštevale tradicionalne invokacije. Arenga Je (večinoma) samostojen protokolni listinski del, ki je utemeljeval avktorjevo oz. izstaviteljevo dejanje z načelnim, praktičnim ali globokim duhovnim motivom. V bolj ali manj avtohtonih kranjskih listinah je arenga prišla do izraza v nekaj nad 50 latinskih primerih, kar priča o relativno lahki pogrešljivosti formule.1 6 Pri tem značaj dejanja ni bil pomemben - arenge so bile lahko tudi v listinah o najobičajnejših in skromnih dejanjih. Marsikateri kleriški in samostanski pisar jo je izpustil. Arenga seje obdržala nekoliko dlje kot invokacij, vendar ne v nemških listinah, kar je bilo v skladu z običaji na širšem vzhodnoalpskem območju.17 Tipičen primer sta prodajni L 300 in 301, ki ju je na isti dan spisal isti pisar, gorjanski župnik Ulrik. Prva je nemška, tipična »ich« listina inje brez arenge. V drugi, latinski, je spominska arenga celo začenjala listino. Ohranitev arenge je bila mogoča tudi zato, ker je v nekem smislu v privatnih listinah nadomeščala konkretnejše navedbe o predzgodovini dejanja v naraciju, ki ga v pravih »Nos« in »Ego« listinah navadno sploh ni bilo. Tudi kleriški pisarji kot najpomembnejši diktatorji in pisarji so radi vstavili za vse udeležence neškodljivo in neobvezno pojasnilo primernosti Bogu všečnih dejanj, seveda predvsem pri darovnicah cerkvenim ustanovam. Arenge so na Kranjskem prenehale v začetku 14. stoletja. Ne le zaradi prevlade nemškega jezika, pač pa tudi zaradi izjemnega povečanja pismenstva, popolne zmage listine nad pričami ter zaradi uveljavitve enostavno formuliranih (mandatnih, poslovnih) listin, kjer sta v protokolu ostala le še intitulacij in publikacij. Zato načelno opozarjanje, da le listina obvaruje dejanje pred izgubo spomina, ni bilo več potrebno. Poleg tega je bilo z latinsko retoriko obtežene ali pravniške arenge včasih težko prevajati v ljudske jezike. 1 8 Od 4400 ediranih nemških listin do leta 1300 imajo arengo le 104, kar potrjuje »izgon« arenge, manj pa dopušča revidiranje starejših tez H. Fichtenaua.1 9 Tudi med našim materialom je nekaj nemških areng, ki pa so vse del kasneje prevedenih listin - vidimusov. Te arenge niti niso slabo prevedene (gl. spodaj pri dinastičnih - spanheimskih arengah). Obstaja več vsebinskih tipov areng, katerih izbor je bil odvisen predvsem od prejemnika. Cerkveni ustanovi je bila namenjena predvsem religiozna, kasneje tudi spominska motivacija.2 0 Možne so bile izjeme, temelječe na poreklu in izobrazbi sestavljalca listine. Natančno primerjanje areng je zaradi skromnega primerjalnega materiala ter silnega variiranja ene in 1 6 REIFFENSTEIN, Schriftlichkeit, 661. 1 7 K. Starzacher ne pozna nobene nemške listine iz pisarne goriških grofov, ki bi imela arengo (Görz, 20-22). 1 8 FICHTENAU, Arenga, 157-161; REIFFENSTEIN, Schriftlichkeit, 662. 1 9 REIFFENSTEIN, Arengen, 180 sl; REIFFENSTEIN, Schriftlichkeit, 661. 2 0 ERBEN, Kaiserurkunden, 340. 94 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin iste osnove manj primerno pri iskanju filiacij in diktata. Se pa pokaže stil neke pisarne.2 1 Pač pa arenga dobro izpoveduje notarjev listinski program in pojmovanje (ne)pomembnosti listine ter drugih overovitvenih in dokazilnih elementov, ki so spremljali pravno dejanje.22 Zato so starejša gledanja na arengo kot na povsem retoričen, pravno nepomemben okras, nedvomno pretirana in že presežena.23 V nasprotju z drugimi, za diktat bolj izpovednimi formulami, so bile variante smiselno podobnih areng številnejše, a so skoraj vedno vsaj v detajlih variirale - celo isti notarji niso diktirali absolutno enakih areng. K temu navajam dva primera: L 301 in 308 istega diktatorja in pisarja imata popolnoma enako arengo, ki sicer govori o nujnosti pisnih ali ustnih prič za človeški spomin. Toda L 320 iste osebe v detajlih (besedni vrstni red) odstopa od prvih dveh. Drugi primer sta kostanjeviški L 317 in 332, ki ju je spisal menih Werner. Arengi sta si sicer podobni, toda prva poudarja potrebnost listine in prič (L 317), druga pa samo listine (L 332) za zavarovanje spomina (= dejanja), kar morebiti že kaže subjektivni odmik od nujnosti prič pri pravnem dejanju. Posamezne tipe areng in njihove promotorje si velja natančneje ogledati. V pismenem 13. stoletju daleč najštevilčnejše in univerzalne, za praktične in teoretične poglede na listine najzanimivejše, za konkretnejšo utemeljitev posameznega dejanjapa navadno nekoristne, so bilespominske arenge. Opozarjale so na nujnost zapisovanj a pravnega dejanj a zaradi minljivosti in pozabe (»oblivio«) človeškega spomina (umrljivosti prič dejanja) ter zlobe ljudi,24 torej v dokazilne namene. Ta tip je bil, poleg intenzivnejšega pečatenja, eden zadnjih znanilcev zmage poslovne (dispozitivne) listine v 14. stoletju. Med takšnimi arengami je bilo največ pomenljivih razlik glede naraščajočega dokazilnega in celo dispozitivnega pomena listin. Značilno za te arenge je, da večinoma ne vsebujejo religioznih motivov (v nemški terminologiji t.i. »Lohnarenga«), saj je šlo predvsem za posle, ne le med laiki in cerkvenimi ustanovami, marveč tudi med laiki, ki niso bili vedno brezplačni. Za prodajo, menjavo, zastavljanje itd. pa božje plačilo ni bilo predvideno. A d etemam rei memoriam: L 258 (1287). A d perpetue rei gesta memoriam: L 250 (1288). A d memoriam universorum tam presentium quam futurorum: L 34c (1228). Breve recordationis pro futuri temporis securitate: L 8 (1160). Posebno kratke spominske arenge, kijih imenujemo tudi večnostne formule, so imele vzore v papeških listinah oz. v severnoitalijanskem notariatu. Tudi kranjske listine s tako arengialno formulacijo so bile delo romanskih sestavljalcev diktata. Papeški vpliv na diktat izkazujta v Ljubljani izstavljeni listini, ki ju je leta 1287 (L 258) in 1288 (L 250) v korist prejemnika grofa Majnharda II. Tirolskega sestavil isti notar, kar dokazuje zelo podoben diktat, ki prinaša v obeh listinah na začetku arengo. Sloje za osebo tirolskega porekla, člana Majnhardove pisarne, kar nedvomno izkazujejo določene notariatske posebnosti. To je bil eden vodilnih Majnhardovih notarjev kaplan magister Rudolf iz Meißna, kije celo pričal v L 258, bil vodja tirolske pisarne, sam je sestavljal listine in so mu bile poznane posebnosti papeških listin. Listino pa je morda napisal eden od dveh, med pričami omenjanih dvornih notarjev - Viljem ali Uschalk. Nasploh so bile nekoliko daljše spominske arenge (kot te) v listinah tirolskih grofov najpogostejše.25 L 2 1 Tako meni tudi G. Pfeifer na osnovi listin briksenškega škofa Egna Eppanskega (Eppan, 71); FICHTENAU, Urkundenformeln, 307; ERBEN, Kaiserurkunden, 339; W. Höflechner na primeru spanheimskih spominskih areng (Kärnten, 96). 2 2 Enako mnenje v STARZACHER, Görz, 17. 2 3 Tako mnenje npr. v ERBEN, Kaiserurkunden, 339 in HORST, Meranien, 115a. O modernejših pojmovanjih arenge gl. FICHTENAU, Arenga, 16-21. 2 4 FICHTENAU, Arenga, 127-136; REIFFENSTEIN, Schriftlichkeit, 660. 2 5 KÖFLER, Tirol, 42, 126-129. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 95 34c iz leta 1228 ima diktat andeškega notarja, amraškega Henrika. Arengialna oblika v L 8 pa niti ni prava arenga. Gre za listino, ki jo je v Skoiji Loki leta 1160 izstavil freisinški škof, koje podelil dvema Furlanoma neko posest v Furlaniji. Listine ni sestavil in spisal škofov notar, marveč nek sodnik Jakob, kije bil zastopnik obeh novih vazalov in tudi sam Furlan. To dokazuje tudi datum na začetku listine, kar je bila značilnost notarskih instrumentov. »Breve recordationis« je bila označba severnoitalijanskih notarjev za zapis v formi navadne dokazilne listine za pečatne listine, ki so se pojavile v prvi polovici 1 2 . stoletja na področju oglejskega patriarhata. Dobesedno pomeni »kratek zapis v pomnenje« (za varnost v bodočnosti) .26 Ab humana facilius elabuntur memoria que nec scriptorum robore nec voce testium caucius solidantur: L 301 (1299), L 308 (1300). Ab humana facilius elabuntur memoria que nec scripto nec voce testibus solidantur: L 320 (1301). Ab humanafacilius elabuntur memoria que nec scripto nec voce testium caucius eternantur: L 348a (1306). Ab humana facilius elabuntur memoria quo nec scriptarum robore nec voce testium eternantur: L 350 (1308). V pečatnih listinah so bile običajnejše nekoliko daljše spominske arenge kot sta zgornji dve. Prva je poudarjala pomen tako ustnih kot (ali!) zapisanih prič, kar je pomenilo diktatorjevo nihanje med dokazilno listino in pričami dejanja oz. med dispozitivno listino in pričami izstavljanja. Tako arengo sta imeli dve listini istega sestavljalca diktata in pisarja gorjanskega župnika Ulrika, k ije napisal več deset listin (L 245,287,289,298,300, 303 itd.). Kljub temu se arenge v L 320 (1301), L 348a (1306) in L 350 (1308) malenkostno razlikujejo od one v L 301 in 308. To pa govori o variiranju areng ne le v različnih oblikah, pač pa tudi znotraj v bistvu enake arenge. Actiones hominum cito a memoria dilabuntur, si non scripto, aut testibus idoneis perennentur: L 310 (1300). Cum ea quae geruntur in tempore, quod est mora motus mutabilium rerum oblivionis voraci glutigine processu temporis soleant absorberi et subito surripi memoria ab humana necesse est, ut gesta hominum scripture beneficio quae archa est memoriae et voce testium cautius aeternentur: L 313 (1300). Que aguntur in tempore, simul cum tempore dilabuntur memoria ab humana, nisi scriptis seu voce testum cancius solidentur: L 244 (1287). Na enaki evolucijski stopnji so bile arenge, ki so govorile o »listini ali pričah«. Pri tem je seveda mišljena pečatna listina oz. pečat sam, kije nadomeščal priče dejanja. L 310 je stiška, prejemniško izgotovljena listina (isti pisarje napisal tudi L 285 in druge iz zadnje četrtine 13. stoletja - gl. spodnji in zgornji tekst). L 313 iz istega leta je ustanovna listina mekinjskega samostana, nastala v režiji gorjanskega župnika Ulrika. Zaradi svečanosti je znana spominska »geruntur« arenga, v 13. stoletju razširjena med Donavo in Kranjsko, raztegnjena s filozofskim razmišljanjem o dogodku kot postanku v gibanju spremenljivih stvari. Da je bila praksa »geruntur« in »aguntur« areng od 80. let 13. stoletja znana na Gorenjskem, ne le v obeh dolenjskih cistercah, ki sta bili v stikih z Vetrinjem, dokazuje tudi nekaj starejša L 244 arhidiakona Peregrina, k ije živel v Kamniku. Njena arenga je bila podobna arengi v listini patriarha Bertolda iz leta 1250, delu patriarhovega javnega notarja Wecela, izstavljenem v 2 < REDLICH, Siegelurkunde, 26. 96 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Kamniku.27 To namiguje na kroženje nekega osnovnega tipa arenge po zelo širokem furlanskem in vzhodnoalpskem območju. Pri tem je imela bleščečo vlogo pisarna krški škofov (»cum (ea) que geruntur«, »oblivio« in »dinoscitur« so bili do srede 13. stoletja značilne krške besede), določeno vlogo pa že omenjeni Bertold, notarsko izobražen vodja spanheimske pisarne, kije prej menda pripadal krški ministerialni familiji in deloval tudi v ortenburški službi. Njegove spanheimske listine so sploh temeljile na mešanicah notariatskih in običajnih pečatnih listin. Take arenge so bile popularne tako v Furlaniji, kot v Vzhodnih Alpah in se širile na Kranjsko iz Furlanije, a posredno iz Koroške. Mislim na spanheimsko pisarno ter vetrinjski samostan, ki je dobival do začetka 13. stoletja vzore iz krške pisarne. Z Vetrinjem sta bili tesno povezani obe dolenjski cisterci. Na Gorenjsko je ta tip arenge očitno prihajal iz Koroške (Vetrinj) .2 8 Que geruntur in tempore, ne simul cum tempore dilabantur, ore soient testium sìmul et litterarum testimonioperhennari: L 99 (1254). Que geruntur in tempore, ne labantur cum tempore simul scriptis ac memoria testium soient perhennari: L 317 (1301). Verbum p atris salubriter incarnatum ex sui ipsius in circum scripta providentia prothoplastorum posteritati hoc donum contulit ut ex naturali industria rerum gestarum memoriam succesoribus relinquendam vivo hominum testimonio ac litterarum scripturis sciai et valeat perhennari: L 267 (1291). Ne ea, que rite ac racionabiliterfiunt sub tempore, simul cum tempore transeant et labantur, necesse est fragilitatem humane mentis scripti memoria et voce testium sollidari: L 225 (1283). Propter variabilem huius tam brevis vite memoriam necessarium fore videtur, ut actus et gesta hominum serie litterarum et voce testium caucius confirmentur: L 298 (1299). Humana fragilitas ea que geruntur in tempore mandare oblivioni processu temporis consuenit, nisi voce testium et scripti robore solidentur: L 303 (1299). Naslednji podtip je pri vseh dejanjih zagovarjal potrebnost prič (dejanja) kot tudi (pečatnih) listin, torej obeh elementov za zavarovanje poslovanja. L 99 iz okoli leta 1254 je nastala v stiškem samostanu (gl. Invocatio), čeprav je glede na priče možna tudi izstavitev v Kostanjevici. Prvo možnost bi potrjevalo poznavanje zelo podobne arenge v vetrinjskem samostanu in nasploh na Koroškem (npr. pri spanheimskem notarju Bertoldu) od 20. let 13. stoletja. Prav zato je iskanje odvisnosti in fdiacij pri podobno zvenečih arengah oteženo.29 Skorajda enaka arenga v L 317 iz leta 1301, ki jo je sestavil in napisal kostanjeviški menih Werner, ponuja dvoje tez: da je ta arenga (in njene variante) prišla v kostanjeviške listine iz Koroške in da so posamezne formule (arenge) imele dolgo trajanje. Morda je bil Werner prej celo menih v Vetrinju. Tudi L 267 iz leta 1291 je kostanjeviška (tudi Wernerjeva?). Zanjo je značilna daljša obrazložitev, ki je govorila o posebnem daru ljudi, da so sposobni spomin na dejanja ovekovečiti z živim 2 7 Ne que in tempore aguntur, simul cum tempore dilabantur, fidelium gesta soient p er scripti memoriam perhempnari (MDC IV/1, št. 2441, str. 386). 2 8 Bertoldova je bila npr. arenga Ne ea que geruntur in tempore, similiter cum tempore, dilabantur, necesse est eternarum m em oriaperennari (MDC IV/1, šr. 2446, str. 390). HÖFLECHNER, Kärnten, 77-79, 94-96. 2 5 Leta 1225 v listini, ki jo je napisal vetrinjski novic Rajnhard: Que geruntur in tempore, ne labantur cum tempore et ne possit eis in posterum apponi calumpnia, litterarum soient apicibus ac testimonio perhennari (MDC IV/1, št. 1883, str, 146-147). Praktično enako arengo je imela tudi neka druga listina za osojski samostan iz leta 1250 (MDC IV/1, št. 2437, str. 384), samo v detajlih odstopajočo arengo pa listina vojvode Bernarda iz leta 1251 (MDC IV/1, št. 2446, str. 390). Začetek je bil enak tudi v koroški listini salzburškega nadškofa iz leta 1245: Que geruntur in tempore, sim ul transeunt cum tempore ac labuntur (MDC IV/1, št. 2308, str. 325), ter v listini vojvode Ulrika III. iz leta 1256 (MDC IV/1, št. 2632, str. 495) itd. Glede odvisnosti teh spanheimskih areng gl. HÖFLECHNER, Kärnten, 77, 94. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 9 7 pričevanjem ljudi in z zapisi. Drugače formulirana je bila arenga v L 225 iz leta 1283, ki je krhek človeški um in pravilna ter razumna dejanja želela okrepiti z listino in pričami. Listina je bila delo notarja tirolskega grofa Rudolfa iz Meißna, ki je bil najuglednejša priča tega dejanja na ortenburškem Waldenbergu. Tudi L 298 in 303 že omenjenega gorjanskega župnika Ulrika na kratko govorita o listini in pričah kot sredstvu za utrditev spremenljivega spomina. Zanimivo je, da se arengi v L 298 in 303 stilistično popolnoma, pomensko pa opazno razlikujeta od njegovih ostalih (gl. zgoraj).. Quoniam frequens revolucio temporum consuevit hiis que provida deliberacene statuuntur, frequencius insydiari fragilem memoriam hominum enervando, que ad honorem Dei et salutem animarum ordinantur expedit scripture que arca est memorie commendari: L 53 (1238). Med najzgodnejšimi gledanji na listino kot edino dokazilno sredstvo skozi prizmo arenge so bila tista, ki sojih širili notarji oglejskega patriarha Bertolda v prvi polovici 13. stoletja.30 Pa tudi v arengah goriških grofov so novi pogledi na listino prišli prej do izraza3 1 kot na vzhodu cesarstva, kamor je sodila Kranjska. Tako je patriarhov notar L 53 - šlo je za naznanitev ustanovitve velesovskega samostana - razmišljal o »prevračanju« časa (spremembe), ki da slabi spomin ter o spodobnosti zapisanja dejanj v božjo čast in zveličanje duš. Pisavo je neskromno imenoval skrinja spomina kot je to deset let prej razglašal cerkljanski župnik Henrik. Očitno je njegovih nekaj listin za istega izstavitelja (po letu 1228) močno vplivalo na mlajše notarje v pisarni patriarha Bertolda. Takšna gledanja so osvojila kranjske pisarje, saj so šla v korak s povečano dokazilnostjo in porajanjem dispozitivnosti. O pomenu listine paje govorila tudi arenga v listini patriarha Gregorja iz leta 1260, ki jo je nekaj desetletij kasneje v nemški jezik prevedeno vidimiral vojvoda Albreht I.32 Que in tempore aguntur, ne dum tempore labantur consuetudine hominum testimonio literarum communiri: L 332 (1301). Cum hominum memoria instabilis nullo fìrmitatis vinculo vinciatur necesse est, ut facta hominum perpetuitati deputata litterarum memoria soli dignetur, ne dilapsum temporis oblivioni dedita evanescant: L 211 (1278). Arenga v L 332 iz leta 1301, ki je prodajnica za kostanjeviški samostan, za zavarovanje dejanja pred pozabo priznava samo listino. Je pa zelo podobna tudi stiško-vetrinjsko L 99, sploh pa L 317. Slednjo in L 332 je sestavil menih Werner. Razvoj tega tipa kostanjeviške arenge, ki je bila v bistvu samo ena, kaže spremembe v posameznikovem (Wernerjevem) zavestnem gledanju na listino in nagibanju k dispozitivnosti, k ije bila okoli leta 1300 že udejanjena. Toda teoretično gledanje notarjev na dispozitivnost seje spreminjalo počasneje, čeprav so spremembe uvedli v prakso že prej. Take »aguntur« arenge so bile, kot rečeno, konec 13. stoletja poznane v podonavskem, furlanskem in vzhodnoalpskem območju, tudi npr. notarju tirolskih grofov Rudolfu iz Isnyja leta 1274.3 3 Druga listina (L 211), ki je tudi izdelek kostanjeviškega samostanskega pisarja, je imela do obujanja spomina nekoliko bolj poetičen odnos, saj je priznavala, da nestanovitnega spomina ne zveže nobena druga vez kot zapis, ki trajna dejanja obvaruje pred pozabo. Tudi celoten diktat listine je drugačen od tistega v L 332. “ PUSCHNIG, Aquileia, 127 sl. 5 1 Najkasneje od srede 13. stoletja (STARZACHER, Görz, 18-20). 3 2 D ie hüt der brief ist löblich, die da behaltet' die gedechtnuzze, und die da straffet und pezzert, die vergezznung (URBKr II, št. 270, str. 209). 3 3 KÖFLER, Tirol, 127. 98 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Quoniam obliviosa est humane fragilitatis dispositio, ideirco que in terris aguntur litterarum custodie sunt commendando: L 150 (1264). Takšno gledanje je bilo na Kranjskem pri avtohtonih znano že prej. Arenga v L 150, kije nastala na Planini na Štajerskem, je govorila samo o zapisu, njen avtor pa je verjetno bil profesionalni pisar z romansko izobrazbo. Quo d dignum est memoria litterarum custodie, debet commendari: L 121 (1260). Jasna in kratka arenga v L 121 je delo racionalno mislečega (kamniškega) notarja Leonarda, ki je to listino sestavil in napisal v Goričanah. Furlanskim notarjem sta bila pomen in vloga zapisa seveda prej jasna inju ni bilo potrebno utemeljevati z izgubo spomina. Če je v notarskem instrumentu izurjeni notar pisal pečatno listino, ni izgubljal časa z daljšim in neracionalnim utemeljevanjem listine - enostavne je menil, da naj se vse, kar je vredno spomina (pravna dejanja), zapiše. To p aje bila praksa romanskega javnega notariata. Nichil firmum ac stabile tenetur hodie, nisi scripture testimonio roboretur et ideo que geruntur a prudentibus viris litterarum soient memoria perhennari: L 46 (1235). N il firmum ac stabile haberi videtur, nisi scripti testimonio roboretur: L 184 (1269). Podobni sta si arengi v L 46, ki jo je tako kot L 47 napisal isti vetrinjski pisar, ter L 184, ki jo je znatno kasneje v Ljubljani napisal in sestavil neki notar. Združuje ju zelo podoben začetek, ki govori o stalnosti in trdnosti le, če obstaja o zadevi zapis. Povezav med obema pisarjema sicer ni. Ta tip arenge je bil ena od variant spominskih areng iz koroško-furlanskega območja. Quoniam ea que a fidelibus Christi pia devotione in elemosinam, dum pro se suisque successoribus conferuntur, labentibus annis a memoria soient evanescere: L 47 (1235). Quoniam humana memoria fragilis est et caduca fidelium gesta ne per subortam oblivionis possint in posterum sicut soient tineam demoliri scripti consueverunt custodie commendari: L 69 (1247). Drugačni sta bili arengi v vetrinjski L 47 in v oglejski L 69, ki neposredno nista navajali nujnosti zapisa, a sta se tekoče navezovali na publikacij, ki je naznanjal javnost »zapisa«. Začetek z »quoniam« je bil sicer vetrinjska tradicija, vendar proti sredi 13. stoletja že opuščana.34 Quoniam ea quae geruntur a memoria hominum simul cum tempore dilabuntur, si non litterarum testimonio perennentur: L 260 (1290). Multis incommodis et magnis occurrimus cum aetatis nostrae negotia stylii officio perenamus: L 273 (1294). Actiones quos mundus ordinat sepe delet successus temporum, nisifirmenturfirmo caractere litterarum: L 296 (1298). Tudi stiški pisar, ki je napisal več prejemniških listin v zadnji četrtini 13. stoletja, je dajal prednost listini, kar so izpričevale navedene arenge. Arenga v L 260 je bila stilistično podobna drugim z glagolskimi oblikami »geruntur (aguntur) - dilabantur« (tudi na Gorenjskem, gl. zgoraj, in celo na Tirolskem3 5 ). Drugačni, a vsebinsko ustrezni, sta bili drugi dve arengi. Tisti, 3 4 HÖFLECHNER, Kärnten, 96. 3 5 V listini grofa Albrehta III. Tirolskega leta 1252, ki jo je spisal njegov notar Friderik: Quoniam ea que geruntur Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 99 v stiški L 273 (istega pisarja kot L 260) se zelo približuje arenga v listini Filipa Spanheimskega kot izmoljenega salzburškega nadškofa iz leta 1255 v B režah.36 Najbrž spet ena od zelo znanih variant te arenge, k ije našla v Stični zapoznel odmev še konec 13. stoletja. Bolj kot pri arengi v kamniško-stiški L 296 (arhidiakona Peregrina?), so nekateri drugi elementi (konsenz) kazali določene romanske vplive. Quia littera dicitur quasi legittera eo, quod legentibus iter prebeat, veterum ideoque decrevit auctoritas gesta hominum, ne a memoria diseedant eius, karactere perhennari: L 91 (1252). Bolj pompozno in celo pravniško utemeljeno listinsko poslanstvo je utemeljeval sestavljalec L 91 za stiški samostan, koje pisal, da listina pomeni »skoraj legitimnost«. Tako sintagmo je v enem primera uporabil tudi spanheimski notar magister Bertold v dveh izvodih druge ustanovne listine za kostanjeviško cisterco iz leta 1249 (L 77,78). Zanimiva in redka podobnost govorice o prejemniškem sodelovanju nekega stiškega pisarja pri nastanku L 91. Takšno gledanje na listino pa le še ni bilo uperjeno v smer popolnega dokazovanja, kar potrjuje tudi nadaljevanje arenge, kjer »listina beročim nakazuje pot« in da so »stari« sklenili, da dejanja napravijo nesmrtna s črkami. T uje govor le o trajnem spominu. Ne actus hominum oblivio tollat amens ea que aguntur, soient litteris stabiliri: L 234 (1284). Mora temporis transeunte actus temporibus universaliter transeunt memoria ab humana, si non scripturarum testimonio perhennantur: L 189 (1271). Stilistično samosvoja je bila enostavna arenga v L 234, kije nastala v ljubljanski križevniški komendi. Pomensko se ni razlikovala od nekaj starejše in daljše arenge istega notarja, ki je minevanju časa posledično postavila ob bok tudi izginjanje dejanj iz spomina, razen če z dokazilnostjo listine ne postanejo nesmrtna (L 189). Quoniam labente tempore succedentibusque personis, plerum que certa pro dubiis reputantur, sapientis intersest, gestorum et operum suorum deriem ne pertubationis aliquidpatiantur, cum munimine scripture, sigillorum ac voce testium roborare: L 259 (1289). Mešanico vseh spominskih pripomočkov je priporočala arenga v L 259, ki je za utrditev spomina in za védenje naslednikov predvidela listino, priče in pečat. To je obenem edina arenga, katere avtor seje zavedal novega pomena pečata in na to opozoril. Ta arenga je začenjala listino, ki jo je sestavil in napisal isti stiški pisar kot L 199, 200, 260 itd.; glede na obliko konsenza, k ije imel korenine v javnem notariatu, paje bil sestavljalec diktata vsaj seznanjen z notarskimi običaji. Quoniam in ecclesiasticis et in secularibus rebus multa et diversa aguntur négociaplacuit ea semel diffinita sunt designari scripture noticia, ut sipostmodum aliqua inde oriantur divorcia a d indicium determinate cause scripta representetur cartula: Lila (ok. 1173). in tempore vel aguntur, sim ul cum tempore ab hominum memoria relabuntur, nisi scripturarum testimonio roborentur, ipsa ecciam testimonia scripturarum (MDV IV/1, št. 2502, str. 412). 3 6 M ultis incommodis prudenter occurrimus, cum a nobis gesta négocia litterarum memorie eonmendamus (MDC IV/1, št. 2592, str. 469). 100 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Praktične vrednosti listin so se zavedali seveda že v 12. stoletju. Briksenški notar, ki je napisal L 1 la, je jasno dejal, daje potrebno zapisati dejanja, listino pa ob kasnejših nesoglasjih predložiti sodišču. V arengi se odražajo videnja italijanskih notarjev, ki so pod vplivom kanonskega in rimskega prava smatrali listino za dokazilno sredstvo. Sodni postopekje, drugače kot na takratnih posvetnih sodiščih v nemškem kraljestvu, že predvideval stopenjski proces z zasliševanjem, dokazovanjem, zastopanjem, apelacijo itd. A d reprimendam successorum calumpniam, que geruntur nostris temporibus, eternari soient memoria literarum: L 285 (1296). Mortalis humana conditio hoc requirit, ut ea que pro devotione geruntur in tempore, pro habenda futurorum noticia studiose literis conserventur ne decurrente tempore oblivioni posterorum potius, quam memorie relinquantur et ne succedentium heredum quorumlibetpossit ignorantia seu malignitas revocare: L 80 (1250). Quia res gestae saepius oblivione delentur, quae scripturarum testimonio non notantur, necessarium duximus: res a nobis gestas, scripto subnotari, ne lis aliqua ejusdemfacti imposterum valeat exoriri: L 39 (1230). Na Kranjskem in med notarji, ki niso bili tako razgledani v kanonskem pravu, so se pravno- sodna gledanja izrazila bolj preprosto in kasneje. Sodni podtip spominske arenge seje uveljavil šele konec 13. stoletja, ko je deželno sodišče nove dežele Kranjske sprejemalo v prakso naprednejša pravna sredstva. Stiski pisar L 285 (tudi L 199, 200, 259, 260, 273, 310) je imel listino tudi za sredstvo, ki preprečuje spletke naslednikov. Bolj v psiho in prakso družbe kot v sodni postopekje zašel sestavljalec L 80, kije »umrljivi človeški usodi« pripisal možnost, da potomci pozabijo na pobožna dejanja ali jih iz hudobije celo prekličejo, zato naj se zapišejo. Izrecna pobožnost potrjuje izgotovitev te listine v kostanjeviškem samostanu. Stiski samostanski pisar, upokojeni bivši andeški notar Henrik iz Cerkelj (gl. spodaj in poglavje Publicatio in inscriptio), je leta 1230 (L 39) že razmišljal o pozabljivosti in potrebnosti zapisa pri preprečevanju sodnega procesa oz. v nastopanju v njem. Se posebej, ker je šlo za prejemniško izgotovitev listine, s katero je grof Viljem Vovbrški naznanjal poravnavo s samostanom Stična, v kateri je avktor potegnil krajši konec. Konvent seje seveda zavedal, kako malo pomeni ustni dogovor za pravno varnost. Njegov pogled na pravno varovanje s pomočjo listine je kasneje vplival na sestavljalca L 285, kijeo d 7 0 . let 13. stoletja napisal več stiskih prejemniških listin (L 199, 200, 259, 260, 273, 285, 310). *** Religiozno motivacijo za dejanje navaja šest areng, brez izjeme diktiranih od samostanskih in uglednejših kleriških notarjev. Bistvo vseh je poudarjanje primernosti dobrih dejanj v korist Cerkve za dušni mir in zveličanje, s pomočjo sklicevanjana nauke biblije in cerkvenih očetov.37 Takih areng so se v 12. in deloma še 13. stoletju posluževali oglejski notarji v nekaterih listinah za samostane oz. pri pomembnejših poslih (npr. L 2, 10 za Stično oz. Gerloha Velesovskega), pri katerih so se naslonili na stil papeških listin.38 A d laudem et gloriam Dei quicquid bene inchoatur et felici perseverencia consumatur, incomparabilis premii apud Deum compensacione remuneratur et, quia naturarum omnium conditor hoc bono que creavit, sui muneris largitate donavit, ut orta queque ad ea de quibus generata sunt, precipua respiciant karitate qui dedit, credimus, quia 3 7 FICHTENAU, Arenga, 152-156. 38PUSCHN1G, Aquileia, 132 Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 101 et sibi retimiit qui sinetemporis inicio aut fine generatus a Deo patre et in tempore pro hominum salute sine exemplo natus est de virgine matre, qui dum sue legis instituit preceptis patrem et matrem honorari et nature indidit matres a filiis maxime amari, si quid honori eius genitricis digne exhibetur, certum est, quia sine celestis remunerationis fructu non relinquetur. Sed quia seculi negociis impediti vel summe maiestatis cultui vel sancte dei genitricis ut dignum est, insistere nequeunt servituti, si necessariis fulciunt, hiis operam dantes certum est, quod erunt sine fine premii consortes: L 12 (1175- 1181). L 12 (1175-1181) je vetrinjska prejemniška, zato daljša arenga, ki izpričuje dobro teološko podkovanost in ne preseneča. Za avktorjevo darilo samostanuje obljubljeno nebeško povračilo, vendar v zelo splošni formi za vsa dobra dejanja, ki so storjena v božjo čast. Que ad honorem Dei et salutem animarum divina inspiracione qua filii Dei agunturprovide statuntur, ne super hiis cursu temporis fragilis memoris hominum enervantur: L 123 (1260). Arenga v L 123 iz leta 1260 najprej določa skrbno obravnavo dejanj v božjo čast in zveličanje duš, nato pa prehaja v neke vrste spominsko opozorilo, ki govori o pešanju človeškega spomina. Arenga je delo nekega profesionalnega pisarja, ki jo je sestavil za Leopolda Svibenskega za studeniški samostan Cum breves dies hominis sint et memoria eius transeat velud umbra, nec de hoc seculo transiens aliudsecum ducat, quam si quid boni vel mali fuerit aperatus:L231 (1285). Cum sint breves dies hominis super terram, necesse est, ut omnis actus dignus memorie que oblivionis vicium non patitur testimonio scripture eternetur: L 131 (1262), 132 (1262), L 240 (1286). Estprovidencia Deo placens quin homo providet sibi ipsi sic ne iudicio in extremo ipsum propria consciencia sit accusans: L 221 (1282). Dve listini sta nastali v ljubljanski križevniški komendi leta 1285 (L 237) oz. 1282 (L 221), vendar izpod rok dveh različnih notarjev. L 237 začenja z manjšo variacijo na izrek iz Jobove knjige glede kratkosti človeških dni (Job 14,5), nato pa preide v opozorilo, da človek ob smrti ne odnese s seboj drugega kot dobra in slaba dejanja. Arenga v L 221 pa trdi, da taka skrbnost (darovanje), ko človek sam poskrbi za mimo vest ob poslednji sodbi, ugaja Bogu. Obe arengialni motivaciji sta logični glede na darovanje posesti ljubljanskim križevnikom. Z njima je (križevniški) notar pohvalil darovalce. Istemu Jobovemu citatu in zelo podobni arengi so v prvem delu podvržene enake arenge listin L 131,132,240. Le zadnja je ohranjena v originalu in je zanesljivo prejemniška skriptorska izgotovitev kostanjeviškega samostana. Prvi dve (falsificirana inserta) pa vsaj vsebinsko nimata zveze s Kostanjevico, pač pa le ena z drugo. Ta arenga je bila razširjana s spanheimskimi listinami, ki jih je diktiral vodja pisarne vojvode Bernarda magister Bertold.39 Očitno je bila tudi po Bertoldovem umiku znana nekaterim notarjem na Kranjskem, predvsem pa tam, kjer je Bertold sestavil več listin za kranjske prejemnike - v ljubljanski komendi in kostanjeviški cisterci. Deli starejših spanheimskih listin 3 5 Zelo podobna arenga je v Pernardovi listini za Vetrinj leta 1253: Cum breves dies hominis sint et memoria eius repente fugiat, velut umbra, necesse est, ut acta hominum digna memoria testimonio littere que vitium oblivionis non paritur, eternentur (MDC IV/1, št. 2554, str, 448); skoraj enaka arenga je tudi v listini vojvode Ulrika III. iz leta 1265 (MDC IV/2, št. 2886, str. 629); enak začetek je še v MDC IV/2, št. 2859 (str. 619-620). Prim. HÖFLECHNER, Kärnten, 76. 102 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin so služili kot vzor drugim, zlasti mlajšim notarjem. Eden od teh ali pa neki mnogo mlajši je verjetno falsificiral L 131 in 132, v skrajnem primeru šele ob izdelavi prepisa po vzorih v slučajno (?) izbranih spanheimskih listinah. Sicut ait Jeronimus: Nulli dubium est, quin totum ad gloriarti laudis Dei pertineat quicquid digne genitrici sue inpensum fuerit, quod etiam de aliis sanctis nequaquam ambiguendum est, ut quicqui reverende ac devoti famulatus ipsis sanctis inpenditur et ei qui est sanctorum omnium splendor et gloria exiberi nullatenus dubite tur: L 330 (1301). Citata s Hieronimovim izrekom seje poslužil kamniški pisar (Witig Limberški) v pomembni listini za mekinjski samostan, ki mu je bil prepuščen patronat nad tamkajšnjo kapelo (L 330). Z arengo je notar utemeljil (materialno) izkazovanje časti in pobožnih gest (darovanj) Mariji in svetnikom. *** Posebno obsežne religiozne motivacije so bile razložene v bibličnih arengah darovnic velikih posvetnih gospodov, ki so bili dejavni na Kranjskem. To ni presenečenje - njihovi notarji so bili izobraženi kleriki, ki protokola v svečanih listinah niso odpravili s kratko spominsko arengo o nujnosti zapisa, marveč so poudarjali silen interes svojih delodajalcev za zveličanje duše prav s pomočjo biblijskih citatov. Od dobre volje diktatorja je bilo odvisno, kako globoko v teološke zadeve je zašel. Quoniam ex quo nascimur, imus ad mortem et omnes hujus vite lugubrem exitum exspectamus, nec est quod speremus, aliud nisi quod semina nostrorum actuum fructificant in futurum. Unde secundum apostolum habundanter credimus seminandum ut in benediccionibus metamus, quod in eterna vita sit nobis feliciter possidendum. Seminemus igitur singuli caduca pro mansuris, temporalia pro eternis quia honestissima est commutacio proomniapossidentur: L 103c (1256). Quoniam ex quo nascimur, imus ad mortem et omnes ad vite huius exitum lugubrem pariter festinamus, nec est aliud quod speremus, preter id quod semina nostrorum actuum fructificant in futurum. Unde secundum apostolum abudanter credimus seminandum ut in benedictionibus metamus quod in eterna vita sit nobis feliciter possidendum. Seminemus igitur singuli caduca pro mansuris temporalia pro eternis quia honestissima est commutatio propter eum omnia relinquere quohabito omnia possidentur: L 103d (1256). Quoniam ex quo nascimur, imus ad mortem et omnes huius vite lugubrem ad caducam exitum exspectamus, nec est aliud quod speremus, nisi quod semina nostrorum operum fructificant in futurum, unde secundum apostolum habundanter credimus seminandum ut in benediccionibus metamus, quod in eterna vita sit nobis feliciter possidendum. Seminemus igitur singuli caduca pro mansuris, temporalia pro eternis quia honestissima est commutacio omnia possidentur: L 166 (1267). Nachdem als wir werden geboren, so gehen wir zu dem todt, unnd wir wartten alle den betrüebten ausganng des lebens, unnd ist nichts gewisers, das wir annders hoffen, dann das seyen unnser guter werkh fruchtbarer mach in zuekünfftigen zeytten. Wann nachdem als der zw elffpott spricht, wir glauben, das unns allen hie a u f dieser wellt ist uberflüssiglichen zusäen, a u f das wir in der gesegnung müsen schneiden, das unns in dem ewigen leben ist ewiglich zubesizen, darumb sollen wir alle säen die zergenglicheit Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 103 fü r die bleiblichen, die zeytlichen fiir die ewigen: L 103b (1256). das wir durch merung gotz dienst darlzw wir mit gaystlichem fursatzpilleich genaygt sein und trösten uns mit der vergenckleychen weltlichen hab frum er das ewig leben von besunder gnaden: L 102 (1256-1269). Medtem ko kažejo krajše spominske arenge o nujnosti zapisovanja dogodkov v listinah spanheimske pisarne do leta 1256 predvsem variacije areng, ki so izhajale iz krške in vetrinjske tradicije ter prakse Bernardovega notarja Bertolda, so bile v Ulrikovi pisarni (1256-1269) zlasti pri religioznih arengah posebnosti. Zarčenje teh areng zunaj Koroške je bilo manjše od že omenjenih krško-vetrinjskih spominskih areng, ki so s Spanheimi prodirale na Kranjsko od srede 13. stoletja (gl. zgoraj) .40 Oglejmo si tri religiozne, skoraj enake latinske arenge, ki so bile (najbrž) ideja notarja vojvode Ulrika III. Spanheimskega, Konrada s Hrušice. L 103d za samostan Vetrinj je ohranjena v originalu inje nastala takoj po smrti vojvode Bernarda, ko je novi vojvoda Ulrik v Sentpavlu pokopaval očeta, ter podeljeval in potrjeval privilegije nekaterim samostanom. Skorajda isti diktat ima tudi L 103c za samostan Kostanjevica, razlike so malenkostne, toda listina je falsifikat. Tudi obe arengi se razlikujeta le v drobnih detajlih. Notarje v prvem delu razmišljal o tem, da so dobra dela najboljše, kar lahko naredimo, medtem ko čakamo na smrt. Teološko seje oprl na evangelije in priliko o sejalcu in semenu (Mt 13,3- 23; Mr 4,1-20; Lk 8,4-15) ter z evangelistovo avtoriteto povečal verodostojnost sklenjenega in napisanega.4 1 Enakaje tudi arenga v leta 1267 v Škofji Loki nastali in v 15. stoletju vidimirani L 166. L 103b je kasnejši prepis in prevod listine za Stično in kot taka izpričuje, d aje tudi njena arenga enaka kot pri originalni L 103d. Glede na latinsko predlogo prevod ni bistveno okrnjen. Arenga v L 102 pa ima kratek, stvaren religiozni motiv, ki govori le o pobožnih darovih za dušni blagor in večno življenje. Pripomniti je potrebno, da je ohranjena le kot kasnejši preveden prepis, morda celo falsifikat. Quoniam necessarium est, ut inter adversas huius mundi sollicitudines salutu anime nostre acpredecessorum nostrorum providere debeamus. Expedit ut ea que ecclesiis a nostris antecessoribus fundatis donata sunt, ne a memoria hominum cursu temporum evellantur, sub recordationis titulo collocemus: L 37b (1229). Drugačne listinske in arengialne predstave so vladale v začetku 13. stoletja pri andeško- meranskih sestavljalcih diktatov, pri amraškem in cerkljanskem Henriku. Večinoma je šlo za predstave o minljivosti človeškega spomina, o hudobnem namenu ter želji po zaščiti pobožnih ustanov pred posledicami minljivega spomina, torej o spominskih arengah. Arenge posebne vsebine, ki se navezujejo na konkretno dejanje, so redke - npr. v L 37b, kije potrjevala predhodni privilegij za špital Kozji hrbet in jo je leta 1229 sestavil bivši notar grofa Henrika Andeškega cerkljanski Henrik. Najprej je govorila o potrebnosti skrbi za duše izstavitelja in prednikov, nato pa o nujnosti obnovitve (potrditve) konkretnega dejanja predhodnikov, da se ne bi pozabilo. Quoniam memoria hominum labilis est: L 23 (1209). Quoniam memoria hominum labilis est et facit novercare mentes ipsorum: L 34b (1228). Dve, za andeške arenge zelo kratki, izjemni in skoraj enaki obliki, ki se nanašata na nezanesljivost človeškega spomina, sta delo vodilnega andeškega notarja do leta 1228, konservativnega Henrika iz Amrasa, pri čemer vsebina listine sploh ni bila tako nepomembna, da bi zadostovala tako kratka arenga. 4 0 Več o spanheimskih arengah v HÖFLECHNER, Kärnten, 91-97. 4 1 HÖFLECHNER, Kärnten, 91-92 (predvsem v op. 104). 104 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Christo refferente didicimus, beatos esse servos, quos dominus cum venerit vigilantes invenerit; qua nos ammonitione operi bono invigilantes operam dedimus, opus quod non perit operantes opesque nostrasper inopum manus in coelumpraemittimus, quorum ope cum ipsis in domino opitulante in aeterna recipiamus tabernacula, ubi cum omnibus sanctis gaudere mereamur per infinita saeculorum saecula: L 21a (ok. 1207). Cum ecclesias Dei honorare, et religiosorum virorum utilitatibus consulere aliud non sit, quam thesauros in coelo reponere,felix estprocul dubio quem dominus, cum venerit in tarn vigili studio feliciter vigilantem invenerit: L 35 (1228). Tretji tip arenge, ki gaje prvič uporabil amraški Henrik že leta 1207 (L 2 la), je bila daljša oblika, ki je v enem delu temeljila na Kristusovi priliki o budnih služabnikih pri utemeljevanju dobrih del (Mt 24,42-44; Mr 13,32-37; Lk 12,35-48). Arenga nato v drugem delu utemeljuje darovanje in govori o večnem veselju (v nebesih). Nekoliko drugačen je uvod v L 35, ki poveličuje službo Bogu (darovanja), zaključek arenge pa nato svobodneje ponovi priliko o budnosti. To je sestavil in napisal cerkljanski Henrik, ki je bil naslednik Amraškega. V tej arengi se je naslonil na učiteljev diktat in ga bolj svobodno interpretiral. Quoniam filii huius seculi sapientia et prudentia sua, quam Deus perdit et reprobat, soient in corporatione prediorum quasi fraude serpentina subtiliter circum venire servos Christi, qui non nisi simpliciter negotia sua tractando incedunt, id circo artes illorum et omnem fraudulentiam radicitus exstirpare cupientes presenti privilegio testibusque ydoneis actionem eorum roboramus ac memorabilem facimus: L 20 (1207). Quod maiorum auctoritas tenendum censuit literarum debet inditiis eternari, ne successum temporis corrodât oblivio quod est rationabiliter ordinatum: L 21 (ok. 1207). Četrti tip areng v andeških listinah je poleg različno obsežne religiozne motivacije, ki sta jo oba vodilna andeška notarja zaradi dobre teološke podkovanosti (cerkljanski Henrik je bil nenazadnje župnik v Cerkljah, Amrašan pa vsaj dvorni kaplan) igraje vključevala v listine, navajal tudi znane misli o menjanju časov in stvari ter o minljivosti in nezanesljivosti človeškega spomina. Toda arenga v L 20 iz leta 1207, k ije formalno listina grofa Henrika IV., paje tako kot cela listina delo vetrinjskega samostanskega pisarja Ortolfa in zato tudi odstopa od andeških primerov. To potrjuje tudi značilni vetrinjski začetek s »Quoniam«. V spominskem delu govori o listinah in pričah, ki naj izkoreninijo vse morebitne prevare. Večjo avtoriteto zapisanim stvarem daje še kratka arenga v L 21 iz približno istega časa, ki je najbrž zapis amraškega Henrika, ki se omenja med pričami kot »scriptor«, vendar morda kar po vetrinjskem diktatu. Cum ad hoc divine predestinationis nutu ac in beato Petro successore Christi acceperimus curam et regimen animarum, ut non solum preesse sed et prodesse videamur, debemus provida circumspectione ac cura propension his, que ad salutem credentium et honorem Dei spectare videntur, studiosius invigilare. Quare que provide statuuntur, ne frequenti revolutione temporum de fragili memoria hominum, que rerum turbe non sufficit, evellantur, scripture, que archa memorie dicitur, decemimus mancipanda: L 36 (1228). Quoniam ea que ad utilitatem ecclesiarum et honorem D ei pari voto et voluntate contrahencium, concipiuntur, ut dignum et Deo placitum effectum sortiripossint, excluso omni scruppulo questionem et ambiguitatum, principum atque prelatorum quorum interest, auctoritate, eorem habito assensu quorum consensus requirendus est, sunt adhibito rationis moderamine confirmanda. Sed quia fragilis humane conditionis memoria utpote defectui subcumbens ac rerum turbe non sufficiens perpredestinatam sibi adeo insufficienciam, consvevit super his que provide statuuntur, previa ventate Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 105 frequenti revolutione tempore enervari, et cum diversitatem corporum plerumque sequatur diversitas animorum fit frequenter quod antecessores pio voto ac pietatis officio a d salutis sue conquirunt increm entum , successores m inus p ro vid i dilapidacionem facientes indebitam, edificant ad gehennam, quare que circumspecte aguntur, scripture que verum sacrarium memorie dicitur, sunt dilucide mancipada. Verum quiapermutaciones, transactiones seu etiamvendiciones rerum ecclesiasticarum utpote de sacro ad sacrum, pensata provide utilitate utriusque partis ecclesiis et prelatis ecclesiarum nomine earundem a canonïbus sunt induite, quia tamen ex incindenti deceptionis articulus dimidium iusti p red i excedens ab hiis qui malo zelo moventur, obici consvevit, hac interposita allegacione quod deceptis et non decipientibus iura debeant subvenire, ne contractus provida deliberacione sapientum temperatus habundanti cautela non adhibita malignari volentibuspandendo viam malignandi super principali suscitet questionem, et quod emìtur, ac precium emptionis certa estimacione decrevimus exprimendum: L 36a (1228). Creator rerum creato a se homini voluit inessepietatem, ( ,humanitatem)4 2 et charitatem ut alter alterius adminiculo filciretur, et unius indigentia alterius benefìcio leniretur: L 51 (1238). Si sanctorum necessitatibus in hieme praesentis vitae communicamus, et de rebus a deo nobis collatis eorum inopiam sublevamus, aeternos inde manipulos in futura aestate domino largiente nos colligere non dubitamus: L 52 (1238). Henrik iz Cerkelj je v arengi listine patriarha Bertolda Andeškega iz leta 1228 (L 36) menil, d aje pisava (zapis) »skrinja spomina«. To pa je pomenilo spremembo v notarjevem gledanju na ligtino. Henrik je svoj program še bolj na široko opisal v L 36a iz istega leta, prav tako listini patriarha Bertolda. Poleg drugačne, a bolj razvlečene religiozne motivacije, je vmes spet ponovil spominske razloge - s skoraj enakimi besedami - kjer je pisavo imenoval »tempelj spomina«. Dajanje pomembnosti arengi in poveličevanje pisanja v teh dveh listinah ni začudujoče. Cerkljanski Henrik je namreč po smrti svojega gospoda grofa Henrika prešel v službo Henrikovih bratov oglejskega patriarha Bertolda in vojvode Ota VII. Meranskega, ki sta se v letih 1228-1232 prizadevala vsak zase pridobiti pokojnikovo zapuščino. Vsaj pri Bertoldu je bilo potrebno pisati drugače, saj je bila oglejska listinska praksa razvitejša in pestrejša od andeške. Več poudarka se je dajalo svečanosti, ki je v prejšnji službi ni bilo, ter poudarjanju pomena listine - nenazadnje je šlo (posebej v L 36) za važna dejanja. Kmalu po letu 1230 pa je Cerkljan stopil v stiški samostan, verjetno po posredovanju vdove nekdanjega gospoda Sofije Višnjegorske, kije bila potomka prvih in največjih donatorjev samostana. Za samostanke sobrate je napisal prejemniško L 51, ki je opisovala dejanje v Admontu, kjer je tedaj Sofija kot nuna poklanjala neko posest stiškim cistercijanom. Tako kot arenga v falsificirani L 52, je tudi ta arenga drugačna od običajnih Henrikovih v poznem obdobju, predvsem pa je krajša. Nedvomno je posebna forma posledica večje Henrikove svobode, saj ni bil več vezan na strožje zahteve prejemnika. Cum testante ecclesiaste omnis anima potestatibus sublimioribus subdita esse debeat, dignum profecto est, ut subditi prelato (veluti) membra capiti, utpote cuius gubernaculo regentur, qui et noviter divina predeštinatione preesse pariter et prodesse (cupit), in hisplerumque que certis indiciispromotionem matricis ecclesie et fratrum emolumentum utilitati viderunt expedire, de voto consensu et pari voluntate (sine) omni et singulari irrefragibilitate obedi(ant). Sedquia diuturnitas temporum sueprolixitatis cursum non mutat, fragili memorie hominum super his que deliberatione prudentum statuuntur, 4 2 Po Schumijevi rekonstrukciji v URBKr II, št. 99 (str. 71). 106 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin provide ac discrete oblivionem superducere consvevit, (et) ne simul labantur cum labente, ad abundantiorem cautelam sunt in scriptumprospicatius reducenda: L 37a4 3 (1228). Cerkljanski Henrik naj bi bil še avtor L 37a za prejemnika samostana Diessen, če morebiti pri njej pravzaprav ne gre za falsifikat ali za kvečjemu (slabo) prejemniško izgotovitev (samostan Gornji Grad). Vsekakor je listina ohranjena le v zelo slabem prepisu (gl. Datatio). Prvemu delu arenge, ki je religiozno motiviran, slede znane misli o minljivosti in spremembah, pozabljivem spominu ter o zaščiti, ki jo je Henrik videl v zapisu. Stilistično j e ta arenga resnično drugačna kot druge andeške in morda je to še eden od dokazov, da Henrik pri tej listini ni neposredno sodeloval, pač pa seje neki samostanski diktator le zgledoval pri njem, a ne v vseh elementih. Publicatio in inscriptio Najpomembnejša formula znotraj protokola v privatnih listinah je bila publikacij. Gre za (splošno) naznanilo dejanja, kije povezovalo arengo oz. protokol z naracijem in dispozicijem oz. kontekstom. Naznanilo ni imelo nič skupnega z dejanskim naslov(nik)om (inscriptio) in s prejemnikom listine. Izstavitelj seje največkrat obrnil na »vse, ki vidijo in bodo videli listino« ipd., ne da bi navedel konkretno osebo. S tem je listina dobila že na zunaj značaj javnega pravnega zapisa, ki naj bi imel splošno sporočilno vrednost. Naraščajoča želja po javnosti je bila značilna predvsem v privatnih listinah. Publikacij je bil lahko v (starejši) objektivni formi, ki celo izstavitelja pogosto sploh ni omenjala, in se glede javnosti ni preveč eksponirala. Običajno je v dativu navajala »vse Kristusu zveste«, »vse verujoče«, »vse sedaj in v bodoče prisotne« itd. Druga možnost je bila, da seje izstavitelj v prvi osebi s popolnim imenom v intitulacijski obliki, v modernejših tudi z osebnim zaimkom, obračal na čim širšo ciljno publiko (splošen naslov) in s tem pritegnil javnost. Z vezniki »unde«, »hinc est«, »ideo«, »idcirco«, »igitur«, »eapropter«, »und« itd. so želeli stilistično vešči notarji lepše in tekoče povezati arengo in naracij oz. dispozicij po vzoru cesarskih/kraljevskih listin. Toda z njimi jim ni uspelo nadomestiti publikacija, kar je bila njihova tiha želja.44 Če je imela listina arengo, je stal publikacij za njo, redkejši samostojni klasični inskripcij (naslovitev na določenega prejemnika), ki je bil v kranjskih listinah redek in le v enostavnih pismih oz. mandatih, pa pred njo.45 Pravi inskripcij je bil vedno v dativu in povezan s salutacijem (gl. spodaj). V rabi takih pisemskih listinskih form se listine posvetnih izstaviteljev niso razlikovale od podobnih listin drugod, npr. od listin andeških grofov in meranskih vojvod ter kasneje npr. od goriških grofov.46 Pač pa so se s posnemanjem papeških listin pojavljali pravi inskripciji (redko) v listinah cerkvenih izstaviteljev. Med obema protokolnima deloma so bile razlike v čistih formah, a tudi podobnosti in prepletanja, zato jih obravnavam skupaj. Temeljni predpostavka in ugotovitev sta, d aje bil publikacij ena najbolj variabilnih formul,47 vendar še vedno dovolj izpovedna za diktat posameznega notarja, vzore in listinski program ter v nekaterih primerih celo najbolj primerna za iskanje podobnih diktatov in formularjev. 4 3 Po zelo slabem prepisu. Besede v oklepajih so dopolnjene po objavi v URBKr II, št. 62 (str. 48). 4 4 ERBEN, Kaiserurkunden, 342-343; STARZACHER, Görz, 22. 4 5 FICHTENAU, Urkundenformeln, 303, 306. “ HORST, Meranien, 115; STARZACHER, Görz, 25. 47Tako omenja npr. W. Höflechner kar 55 različnih publikacijev v 108 spanheimskih listinah, pri čemer manj odstopajočih variant sploh ni upošteval (Kärnten, 98, b op. 127). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 107 Quocirca cunctis Christi fidelibus tam futuris quam presentibus notum esse volumus, qualiter nos : L 10 (1163). Notum esse volumus cunctis Christi fidelibus tam futuris quam presentibus: L 19 (ok. 1207). Notum sit om nibus fid elib u s tam fu tu ris quam presentibus presentem paginam inspicientïbus: L 32 (1223). Notum sit omnibus praesens scriptum intuentibus praesentibus et futuris: L 200 (1275). Noverint ergo tam praesentes quam futuri, quod ego : L 21a (ok. 1207), L 35 (1228). Noverint universi Christifideles, qualiter nos : L 30 (1221). noverint igitur universipraesentium inspectores, quod ego : L 260 (1290). Noverint igitur universi presentes et futuri, quod : L 69 (1247). Noverint igitur universi presentes et futuri ad quos pervenerit scriptum, quod ego : L 298 (1299). Noverint universi presentes litteras inspecturi, quod nos : L 255 (1288). Noverint universi tam presentes quam futuri presentes paginam inspecturi, quod cum nos : L 71 (1248). Pateat universis Christi fidelibus tam presentibus quam futuris, quod nos : L 34a (1228). Pateat ergo praesentium notamine literarum tam praesentibus quam futuris: L 39 (1230). Rem veram noverint, ad quos presens pagina pervenerit universi tam presentes quam futuri, quod nos : L 184 (1269). Sciant ergo presentes et posteris innotescat, quod nos : L 91 (1252), L 994 8 (ok. 1254). Sciant igitur Jam presentes quam posteri: L 211 (1278). tam presentibus quam futuris Christi fidelibus in circumscripte lucis claritate perfrui sempiterna: L 80 (1250). Vse do konca 13. stoletja je nekaj notarjev še vedno uporabljalo stari objektivni publikacij brez ali z osebnim zaimkom. Korenine takšne oblike so bile v privatnih in celo v kraljevskih listinah iz zgodnjega in visokega srednjega veka ter posredno v enostavnih noticah (npr. tradicijskih) .49 Zato ni presenetljivo, če je še leta 1163 patriarhov notar Romulus uporabil tedaj povsem običajni objektivni publikacij (L 10). Splošna raba v patriarhovih listinah v 12. stoletju je razumljiva, saj so se tedanji nemški patriarhi v pisanju listin opirali na uslužbence, ki so jih pripeljali s seboj iz kulturnega območja. Ti pisarji so bili izučeni v čisto drugačni praksi kot italijanski javni notarji (prim. uvodno poglavje o značaju in vsebini listin). Objektivni publikacij je stal običajno na začetku eshatokola in z značilnimi glagolskimi oblikami (»notum sit«, »noverint«, »sciant«). S pluralnim dativom je naznanjal univerzalnemu občestvu »sedaj in v prihodnosti«, kdo je avktor pravnega dejanja in poudarjal neminljivost dejanja samega. Sledila sta osebni zaimek in izstaviteljev (in)titulacij. Vendar je bila razlika med naznanili iz 12. in začetka 13. stoletja ter onimi iz druge polovice 13. stoletja več kot očitna: slednja so več ali manj vsa omejevala ciljno publiko glede na dejansko videnje (ogledanje) listine. To pomeni, daje prišlo s porastom pismenstva in drugačnega gledanja na dokazilnost listine do sprememb celo v tako ali tako že zastarelih noticijskih diktatih, vendar večinoma še ne pred letom 1250; pred tem letom izjemoma v nekaterih listinah bolj razgledanih notarjev, npr. obeh znanih andeških notarjev. Starejša objektivna naznanila ogleda listine še niso predvidevala in so se obračala na nedoločljive osebe, kar ni bilo nič drugega kot fraza, ki pa je bila vendarle dovolj 4®Orig.: ego namesto nos. 4 9 Prim. briksenške notice v REDLICH, Brixen; freisinške notice v BITTERAUF, Freising. 108 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin učinkovita, daje omogočalajavnost zapisa ne glede na stopnjo dokazilnosti. Druga pomembna razlika med takšnimi publikaciji v listinah in v tradicijskih noticah je v tem, da sta bila avktorjev osebni zaimek in glagol v starih tradicijah vedno v tretji osebi, v listinah pa skoraj vedno v prvi. To je logično, saj so nastajale tradicijske notice znatno po dejanju in v destinatarjevi režiji, avktorpa ni imel z njimi nič opraviti. Listina pa je nastala večinoma takoj po dejanju in jo je izstavitelj formalno sam vsaj overovil ali celosvečano predal prejemniku, razen če ni šlo za prejemniško izgotovitev. Poleg tega je imela pečatna listina, čeprav v formi deklarativne notice, bistveno večjo pravno moč kot enostavna in nepečatena memorialna notica. Potemtakem so objektivni publikaciji sicer temeljili na vzorih iz prejšnjih stoletij, vendar neposredno zgolj v privatnih listinah, ki so bile zelo podobne tradicijskim noticam. Večinoma so se takšni publikaciji zaključevali z osebnim zaimkom v prvi osebi singulara ali plurala ter nato z izstaviteljevim imenom prehajali v kontekstualni listinski del, navadno v naracij ali kar takoj v dispozicij. Te oblike so v začetku 13. stoletja občasno še uporabljali, npr. andeška notarja Henrik iz Amrasa (L 2 la; L 32 ima skoraj enak publikacij kot se je izoblikoval pod Karlom Velikim in se hitro razširil v druge kraljevske in privatne listine5 0 ) in Henrik iz Cerkelj (L 34a, 35, 39) ter vetrinjski pisarji (L 19, 30,47 - gl. spodaj pri salutaciju). Cerkljan, ki se je okoli leta 1230 umaknil v stiški samostan (gl. spodaj pri salutaciju ter v zaključnem poglavju o pisarnah in pisarjih), je s posebno redkim, a staromodnim publikacijem, ki seje začenjal s »pateat«, naznanil dejanje v dveh listinah. L 34a je spisal še za življenja svojega gospoda grofa Henrika Andeškega leta 1228, L 39 pa leta 1230 že kot stanovalec stiškega samostana. Obe listini, ki sta po značaju in vsebini povsem drugačni, ne združuje nič, razen publikacija. Zakaj je Henrik ponovil to redko obliko, si še ne znam razložiti. Morda zato, ker ni bil več vezan na svojega mentorja Henrika iz Amrasa in sije lahko v prejemniški izgotovitvi latinske listine (L 39), k ije avktor tako ali tako ni razumel, privoščil vovbrškega grofa. Henrikove formule v postandeških listinah so bile klasične, nenazadnje tudi zaradi zahtev izstaviteljev (vdove grofa Henrika Sofije, patriarha Bertolda in meranskega vojvode Ota VII.), ki so pričakovali določeno in konservativno formo, deloma pa zaradi še vedno trdne navezanosti na naučen in dolgo uporabljan diktat. Kateri notarji pa so še globoko 13. stoletje uporabljali zastarele publikacijske forme? Uporaba v nekaterih samostanskih listinah, npr. v stiškem (L 91,99,200,260) in kostanj eviškem samostanu (L 80,211,255) in tudi pri starejših freisinških notarj ih (stari notar Konrad v L 71 ), je razumljiva. Pri tem opozarjam na identičnost publikacija v stiskih L 91 in 99 (slednja je v bistvu posredniška za vetrinjski samostan) izpribližno istega časa, kar ni naključje: verjetno je šlo za delno uporabo enakega splošno poznanega formularja. Tudi kostanjeviška L 211 ima enak uvodni naznanilni glagol (sciant) kot omenjeni stiški. Nedvomno je imel določeno vlogo prenos nekaterih listinskih običajev med dvema bližnjima cistercama. Manj razumljiva je ohranitev arhaične oblike sredi 13. stoletja pri nekem notarju iz pisarne patriarha Bertolda, kjer je nastala L 69, ali celo enkrat (izjemoma) v režiji sposobnega gorjanskega župnika Ulrika leta 1299 (L 298). Eden od ljubljanskih pisarjev je v svoji prvi znani listini (L 184) uporabil povsem samosvojo publikacijsko obliko, ki pa je bila bližje objektivnim noticijskim kot modernejšim. Kmalu nato je deloma moderniziral diktat in spremenil publikacij. Zanimivo je, da so bile nekatere druge formule v navedenih listinah modernejše. Zanesljivih razlogov uporabe preživelih oblik istočasno z modernimi ne poznam. Najverjetneje so bili subjektivne, slučajne narave, povezani z navajenostjo na naučen diktat ipd. A d memoriam universorum tam presentium quam futurorum reducimus, quod nos < izstavitelf'>: L 34c (1228). 5 0 ERBEN, Kaiserurkunden, 343. 5 1 Sledi devocij. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 109 Absit ergo memoria tam praesentium quam futurorum, quod ego : L 259 (1289). Innotescat igitur tam presentibus quam futuris, quod ego : L 46 (1235), L 2735 2 (1294). Constet igitur presentibus et posteris ad quos pervenerit presens scriptum, quod ego : L 244 (1287). Constet igitur presentibus et futuris ad quos pervenerit presens scriptum, quod ego : L 301 (1299), L 308 (1300). Constet igitur presentibus et posteris hanc paginam videntibus et visuris, quod nos : L 313 (1300). Constet igitur presentibus etfuturis presentem paginam inspecturis, quod ego : L 320 (1301). Constet igitur tam presentibus quam futuris presentem paginam inspecturis, quod ego : L 350 (1308). Constet igitur modernis et posteris presens scriptum videntibus et visuris, quod ego : L 348a (1306) Eapropter ego universis sanguine Christi redemptis presentibus ac futuris notifico: L 20 (1207). eapropter nos notum esse cupimus universis Christifidelibus tampraesentibus quam futuris in summo deo militantibus: L 34b (1228). Ea propter ego notum facio tam praesentibus quam futuris hanc paginam inspecturis: L 310 (1300). eapropter noverint universi, presentem paginam inspecturi, quod ego : L 285 (1296). Ea propter noverint universi subiectam paginam inspecturi, quod nos : L 296 (1298). Quare ego confiteor presencium per tenorem universis presentes videntibus et visuris: L 189 (1271). Quare ego cunctis fidelibus notum reddo presencium per tenorem: L 221 (1282). Quare nos presentibus notum damus harum inspectoribus universis: L 234 (1284). Huius rei intuitu ego : L 12 (1175-1181). Skozi celo 13. stoletje so se pojavljale publikacijske formule, ki so bile objektivne, torej arhaične, vendar že modernizirane, saj so razen starejših izjem večinoma poudarjale, d aje listina namenjena tistim, ki vidijo ali bodo videli listino. Njihova posebnost je bila glede na zgornjo skupino v tem, da vsaj na prvi pogled niso spominjale na klasične objektivne publikacije - nenazadnje so se vse vsaj na koncu z osebnim zaimkom in imenom tekoče navezovale na naslednje formule - pač pa so bile, pogojno rečeno, inovativne. Najprej si velja ogledati dva publikacija, ki se z omenjanjem »spomina« pomensko približujeta kratkim spominskim arengam (gl. poglavje Arenga). Gre za posebnost med diktati v listini obeh andeških notarjev, amraškega in cerkljanskega Henrika (L 34c), ki sta se običajno posluževala drugačnih naznanilnih oblik. Drugi publikacij je zašel stisko listino še leta 1289 (L 259). Oba primera sta nedvomno konservativna z vidika obravnavanja pomena listine (brez njene izrecne omembe!) in obenem sama po sebi inovativna s stališča sestavljalca diktata. Zelo redek, samosvoj in v bistvu še arhaičenje publikacij, ki seje pojavil v praktično enaki obliki v vetrinjski listini leta 1235 (L 46) in stiski iz leta 1294 (L 273). Tudi v teh dveh 5 2 Publikacij se začenja takoj za arengo. Orig, (kasnejši prepis): praesentibus. 110 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin primerih je šlo za uporabo dela enakega formularja, ki je najbrž prišel v stiški samostan iz vetrinjskega in se neznano zakaj izjemno pozno recipiral v stiški listini. Ker p aje šlo pri že omenjenih L 259 in L 260, pa tudi pri L 273 za zelo podoben diktat tudi kot pri drugih, npr. v konsenzualnih formulah, se zdi, da so se sredi 13. stoletja in še v 80. in 90. letih pri nekem stiškem samostanskem pisarju uporabljale zastarele diktatne formulacije, ki so imele zveze s prejetimi vetrinjskimi vzori, po drugi strani pa so vplivale naprej na listinsko prakso kostanjeviškega samostana. Gorjanski župnik in pisar Ulrik, kije pisal listine po letu 1287 je v latinskih listinah navadno uporabljal samosvoj publikacij, ki seje od vseh drugih v kranjskih listinah razlikoval po začetku z brezosebnim naznanilnim glagolom »constet« in naslednjimi besedami »igitur presentibus et futuris (posteris)«, nato paje lahko zaključil z sintagmo, »ki pridejo do listine«, torej jo vidijo (v identičnih L 301,308 ter v malenkostno odstopajoči L 244 arhidiakona Peregrina), ali paje jasno, a z drugačimi besedami, naznanilo izrecno usmeril na tiste, »ki bodo videli listino« (L 313, 320). V vseh primerih p a je z »ego« in izstaviteljevim imenom povezal protokol s kontekstom. Posebni publikaciji tega pisarja potrjujejo misel o dokaj inovativni osebi. Navidezno celoto predstavljajo publikaciji, ki se začenjajo s prislovom »zaradi tega« (»eapropter«; pravilneje je »propterea«). Gre za dve osnovni obliki, pri čemer je zanimivo, da se dva starejša publikacija (L 20, 34b) in en mlajši (L 310) modernejše nadaljujejo z »ego (nos)« intitulacijem, dvam lajšapane (L 285,296). Starejša publikacija, ki sta deli vetrinjskega meniha Ortolfa (L 20) in andeškega notarja Henrika iz Amrasa (L 34b), se natančneje obračata na kristjane z ideološko utemeljenem publikacijem. Omenjanje Kristusa in njemu zvestih v publikacijih seje pojavilo že v listinah otonskih cesarjev, redno pa v cesarskih listinah v 1 1 . in 1 2. stoletju,53 ki so očitno zelo vplivale npr. na patriarhove, samostanske in dinastične notarje, kar sta bila oba omenjena andeška notarja. Zvestoba, čeprav izrecno samo Kristusu, je bila eden bistvenih elementov srednjeveške fevd(al)ne države in ideje o tristopenjski hierarhični družbi (po klasičnem delu G. Dubya »Trije redi ali imaginarij fevdalizma«). Todabožjatrojica je legitimirala zemeljsko suvereno oblast, zato je bila zvestoba Kristusu avtomatično tudi absolutna zvestoba vladarju in uveljavljenemu družbenemu redu ter je postala v poznem srednjem veku standard tudi pri hierarhično nižjih (nesuverenih) gospodih. Mlajše L 285, 296, 310 so bile diktatno delo iste osebe, ki je v prakticiranju nekaterih delov formularja in publikacija precej variiral. Sloje za že omenjeno osebo, kije od 80. let 13. stoletja pisala za stiški samostan. Pač paje bila L 296 napisana verjetno v Kamniku (Peregrin?). Nedvomno seje ta pisar pri sestavi celotnega diktata delno oprl na neke starejše stiško-vetrinjske diktate oz. formularje, morda celo na predloge cerkljanskega Henrika, ki je več desetletij pred njim živel v Stični. Mislim, da nisem daleč od resnice, če tega pisarja previdno izenačujem z osebo, ki je sestavila in napisala stiške (vsaj) L 199, 200, 259, 260, 273 po deloma spremenjenenem vetrinjsko-stiškem diktatu (gl. zgoraj)! Eden od ljubljanskih notarjev, ki je bil aktiven v 70. in 80. letih 13. stoletja predvsem v križniški komendi, je kar tri svoje listine opremil z zastarelim publikacijem, ki gaje moderniziral le z izstavitelj evim imenom in osebnim zaimkom takoj po prislovu quare. Pomen vseh treh naznanil je bil enak, toda v nadaljevanju teh publikacijev je notar uporabil drugačne besede (L 189, 221,234). Posebna oblika, ki je na prvi pogled celo bolj spominjala na napoved prič kot na publikacij, je bila v L 12, ki je bila vetrinjska prejemniška izgotovitev. Hinc (est), quod nos humiles servi Christi , notißcamus universis Christi fidelibuspresentem paginam inspecturis: L 37a (1228). 5 3 ERBEN, Kaiserurkunden, 344. Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 111 Hinc est, quod nos presentium serie notum esse eupimus universis, quod nos: L 37b (1229). Hinc est, quod omnium presencium ac posterorum noticie declaramus hanc litteram inspicientibus, quod ego : L 53 (1238). Hinc est, quodscire debent tamposteri quam futuri, quodego : L 121 (1260). Hinc est, quod ego scire volo omnis hanc litteram inspecturos: L 123 (1260). Hinc est, quod nos singulorum noticciis inculcamus perspiciencium presens scriptum: L 145 (1263). Hinc est, quod scire cupio universos presentem paginam inspecturos, quod ego : L 150 (1264). hinc est, quod nos universis ad quorum noticiam presens scriptum pervenerit volumus esse notum: L 237 (1285). Hinc est, quod ego tam presentibus quam futuris presencia inspecturis, volo notum esse: L 317 (1301). Skupina publikacijev, ki se začenjajo z »hinc est, quod«, je izvirala iz diktata takrat že bivšega andeškega notarja Henrika iz Cerkelj, k ije po letu 1228 napisal nekaj listin v službi patriarha Bertolda (L 36, 36a) in meranskega vojvode Ota VII. (L 37a - falsifikat?, 37b). Ta naznanilna oblika, ki seje ohranila do začetka 14. stoletja, seje vseskozi pojavljala v različnih variantah, vendar v pomensko enakih sintagmah. Najprej leta 1238 v ustanovni listini za samostan v Velesovem in jo je sestavil in napisal neki patriarhov notar po zastarelem svečanem diktatu, morda prav po vzoru diktata Henrika iz Cerkelj (L 53). Nato seje spet pojavil šele leta 1260 (L 121) v listini duhovnika Leonarda. Ni presenetljivo, da jo je uporabil leta 1263 (L 145) in 1285 (L 237) tudi (bivši) notar Ulrika Spanheimskega Hilprand, ki je po letu 1269 ostal v Ljubljani zaradi severnoitalijanske izobrazbe in kranjskega porekla njegovega učitelja, veleslavnega kanonika magistra Bertolda, ki je že enkrat pred njim kot edini uporabil glagol »inculco« .5 5 Daljše vplivanje kot razlog za prevzetje publikacija je bilo odločilno tudi pri svibenskih L 123 in L 150 za studeniški samostan (neznanega okoliškega profesionalnega pisarja) ter pri kostanjeviški L 317 meniha notarja Wernerja, ki je uporabljal tudi drugačne publikacije. Preden preidem na modernejše »nos (wir)« oz. »ego (ich)« publikacije, ki so se v čisti obliki in absolutno na začetku publikacija in listine pojavili na Kranjskem v 13. stoletju, naj opozorim še na nekaj zanimivih naznanil, ki so brez osebnega zaimka ali pa brez bistvenih naznanilnih besed. cunctis Christi fidelibus huius pagine leetoribus vel auditoribus tam futuris quam presentibus innotescere eupimus: L 7 (ok. 1156-1163). cunctis hanc paginam inspecturis salutem in perpetuum: L 50 (1237). Ego quidem : Lila (ok. 1173). 1 Vos : L 28 (1220), L 152 (ok. 1265), L 302 (1299). V prvih dveh primerih gre za obliko, ko je čistemu objektivnemu začetnemu intitulaciju sledilo konservativno naznanilo. Sloje za listini stiškega opata Adelpranda (L 7) in vovbrških grofov Viljema in Ulrika (L 50). Obe sta nastali v Stični (glede prve gl. v nadaljevanju; glede druge gl. še pri salutaciju). Tretja listina (L Ila) je mešanica starih noticijskih elementov v 5 4 Sledi devocij. 5 5 HÖFLECHNER, Kärnten, 74. 112 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin privatnih listin (brez naznanila pečata) in novih, kjer je prednjačil »jaz« na začetku protokola. Najverjetneje je nastala zunaj Kranjske, glede na vsebino pač kar v Brixnu. Tri listine (L 28, 152, 302), ki jim je skupen zanesljiv nastanek v režiji javnih notarjev, ki so jim bili notarski instrumenti seveda bližji kot severnjaške pečatne listine, nimajo daljšega publikacija, pač pa samo izstaviteljev intitulacij z osebnim zaimkom. Drugi in tretji listini je npr. skupen začetek z datacijem, medtem koje pri prvi vidnih več drugih značilnosti instrumenta. Največ privatnih listin v srednji Evropi se je v 13. stoletju začenjalo z osebnim zaimkom in izstaviteljevim intitulacijem. To je bila prevladujoča naznanilna forma, ki se je v listinsko razvitejših sredinah pojavila v 1 2 . stoletju inje bila znanilec novih gledanj na dokazilnost listine. Sprememba je šla v korak z izginjanjem prič iz listin in s porastom moči pečata. Pričanje dejanja seje premaknilo v (so)pečatenje - krepila seje poslovnost oz. dispozitivnost listine. Soodvisen proces pa je bila tudi naraščajoča subjektivnost v nekaterih formulah. Če so bili ši listinski publikaciji, ki so izhajali iz starejših 'chart' in (tradicijskih) notic še do začetka 13. stoletja pretežno brezosebni (objektivni), so na Kranjskem v drugi polovici tega stoletja dokončno prevladala naznanila, ki so na prvo mesto protokola in s tem listine postavljala osebo, uvedeno z osebnim zaimkom in nato še z izstaviteljevim imenom. S tem v zvezi je potrebno upoštevati časovne oblike glagolov v dispozicijih, ki so se po letu okoli 1250 že pojavljali tudi v sedanjiku (gl. poglavje Narratio in dispositio). Takšne listine so predvidevale, daje pravno dejanje zaključeno šele s predajo listine v roke prejemnika. V tem kontekstu je prišlo do izrazitejše publikacijske naznanilnosti, ki seje večinoma odpovedala arengi in takoj prešla na dispozicij.56 V kranjskih listinah so do okoli leta 1300 še vedno prevladovali dispozicijski glagoli v pretekliku, čeprav so bila naznanilaže v sedanjiku. V tem je bil opaznejši zaostanek glede na pečatne listine v severnih deželah. Vendar pa glagolski preteklik ni pretirano zadrževal dispozitivnosti. Privatne »nos« listine so z enostavnostjo premagovale formalizem v zapisovanju in dokazovanju kratkih, običajnih, vsakdanjih dejanj in kot prevladujoča oblika prehajale v kranjsko listinsko prakso po letu 1250. Sporadično so se pojavljale že od začetka 13. stoletja. Oglejmo si naznanila v »nos« listinah glede na diktat (notarja) in širši pomen. Precej publikacijev v »nos« listinah je poudarjalo trajnost zapisa in njegovo namenjenost »vsem, ki bodo listino videli ali jo poslušali« ipd. Takšno gledanje je dajalo overovljenemu zapisu popolno dokazilnost, saj je predvidevalo njegovo aktivno vključitev v morebitna (sodna) dokazovanja. Notranje frazeološke razlike so bile odraz gledanja nekaterih notarjev na sposobnost branja in razumevanja teksta pri ciljni publiki, pa tudi od slučajnih odstopanj v diktatu oz. diktatih istega notarja tako kot pri starejših publikacij skih formah. Generalno seje v tem kazal prehod od ustnega k pisnemu poslovanju. Morda so se takoj po izgotovitvi prebrale nemške listine, medtem koje imelo branje latinskih praktični pomen le v kleriških sredinah, ki sojih razumele. Druga stvar je simbolni pomen glasnega branja pred avktorjem (izstavitelj em), destinatarjem (prejemnikom) in pričami izstavitve ali celo dejanja. Mlajše naznanilne formule, ki so spadale v tip publikacijev »sehent oder hörent lesen«, so nedvomno predvidevale glasno branje nemških listin pred publiko, toda, ali res samo po njeni izgotovitvi oz. ob predaji listine? 5 7 Smisel branja je bil bistveno večji predvsem na morebitnem sodnem procesu. To umešča publikacijski obrat v sklop sprememb v pravnem življenju, predvsem v povečani pismenosti sodnega procesa, ki seje na Kranjskem uveljavilo v 13. stoletju.58 Latinske listine, v katerih so naznanila običajno poudarjala »gledanje listine« (»inspecturis« itd.) oz. so bile listine namenjene »gledajočim« (»inspectoribus«), so predvidevale le pogled (ogled) listine, le izjemno tudi »poslušanje« (»audire«), pa še to le v dveh listinah iz druge polovice 1 2 . stoletja: v listini 56REDLICH, Privaturkunden, 121-123. 5 7 To poudarja tudi K. Starzacher (Görz, 24). 5 8 KOS, Imago, 1 1 sl. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 113 stiškega opata Adelpranda (L 7) in andeškega grofa Bertolda IV. (L 6 ); ter še v dveh iz konca 13. stoletja. Prvi dve sta nastali v samostanih, L 7 je omenjala branje in poslušanje, L 6 pa le poslušanje. Tudi znani križniški pisarje samo v eni svoji listini leta 1277 pisal o poslušanju (L 208). Javno naznanilnost je z »branjem« le v eni od svojih latinskih listin omenjal popularni gorenjski pisar s konca 13. stoletja (L 284), medtem ko je nemške listine (razumljivo) obravnaval drugače (gl. naslednji odstavek). Ego testimonium perhibens ... confirmo, que audivi et vidi, et scio: L 6 (1191-1197). Ego annotacione et testimonio presencium notum reddo cuilib et fideli harum scilicet auditori: L 208 (1277). Ego presentibus profiteor me legisse: L 284 (1296). Večina nemških, iz latinščine prevedenih publikacijev je še poudarjala zgolj »gledanje« (»sehen«). Pomenska razlika s publikaciji, ki so predvidevali tudi branje in poslušanje, ni pomenila le, da so bile latinske formule zastarele, ali daje veliko več ljudi konec 13. stoletja, ko so se na Kranjskem začele pojavljati nemške listine, zahtevalo razumljivejše nemške listine, pač pa to, da poslušanje latinskih brez prevajalca oz. interpretatorja ni imelo več smisla. Poudarjanje »poslušanja« seje zato logično povečalo konec 13. stoletja, a samo v nemških listinah. V vedno redkejših latinskih (gl. zgoraj) pa le, čeje notar odlično obvladal tudi nemško pisanje inje sintagmo dobesedno in brez razmišljanja o praktični vrednosti prevedel iz nemščine. Izolirano »gledanje« (ne »branje«!) ali še bolj zastarela namenjenost »vsem sedanjim in prihodnjim« ipd. sta ostala v konservativnejših diktatih, predvsem v samostanih kot prevladujoča forma v latinskih listinah (gl. zgoraj). I. Reiffenstein ni daleč od resnice, ko pravi, d aje bil publikacij s poudarjanjem poslušanja razvit za listinske formularje v ljudskih jezikih in bil iz njih le izjemoma prevajan v latinščino.60 Tudi misel H. Hirscha, da kaže nova publikacijska forma na prehod od uradnega, učenega jezika k ljudskemu, kar se je v nekaterih okoljih nakazovalo že vsaj stoletje prej, celo v tradicijskih noticah posameznih samostanov in njihovih zapisovalcev, je posrečena.6 1 Zmaga nemškega jezika v kranjskih listinah je takšne poglede po letu 1300 dokončno formalizirala tudi v publikacijski formulah, v arengah pa ne, ker je ta formula iz privatnih, pa tudi vladarskih nemških listin hitro izginila. Ich vergich allen den, die disen brief ansehent oder horent lesen: L 262 (1290). Ich vergihe und tun chunt allen den, die disen brief ansehent oder horent lesen: L 275 (1295), L 280 (1295), L 281 (1295), L 322 (1301). Ich vergihe und tun chunt allen den, die disen brief an sehent oder horent lesen, und vergih an disen brief: L 292 (1297). Wier veriehen und tvn chunt allen den, die disenprief an sehent oder horent lesen: L 270 (1293). Wir veriehen und tvn chunt allen den, die disen brief ansehent oder horent lesen: L 277 (1295), L 319 (1301). Ich tun chunt allen den, die diesen brief ansehent oder horent: L 266 ( 1291 ). Ich tvn chunt allen den, der diesen brief an sehent oder horent oder lesent: L 307 (1300). 5 9 Sledi inskripcij. 601 . Reiffenstein piše o tej problematiki v povezavi z nemškimi arengami (Schriftlichkeit, 667-669). 6 1 HIRSCH, Sprache, 228-229. 114 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin vergihe unt tim chunt an disem priue allen, den die nùsint unt her nach chumtich werdent, die in an sehent oder horent lesen: L 297 (1299). Ich tvn chunt an disem prife allen den, di in an sehent oder horent lesen: L 314 (1300). Ich vergihe und tvn chunt an dirrer hantvest alln den, di sey an sehent, horent od(er) lesent: L 299 (1299), L 328 (1301). Ich la(zen) wizen (undoffen) alle(n den die disenprief horent lesen): L 2956 2 (1298). Ich lazen wizen und offen allen den die disen p rie f horent lesen: L 337 (1304). Ich vergihe unt offen allen, die du sint unt noch chuftich sint, die disen brieve sehent oder horent lesen: L 287 (1297), L 3006 3 (1299). Ich tvn chunt an disem brieve allen den, die in ansehen oder hören lesen: L 282 (1295). Ich tun kundt und vergihe an disem brieffe allen den, die disen brieff lesent oder hörent lesen: L 318 (1301). Sintagma »gledanje in poslušanje« se na Kranjskem ni pojavila pred letom 1290.6 4 Pojavila seje najprej v večini listin freisinškega dvornega notarja Henrika (skoraj identični so publikaciji v njegovih L 262,270,275,277,280,281,292,319 in 322), v listinah kostanjeviškega pisarja Bertolda (identična publikacija v L 266 in L 307), nekaj let kasneje pa tudi v listinah priljubljenega gorjanskega župnika in pisarja Ulrika (L 287,300), ljubljanskih pisarjev Rutliba (L 299, 328), Lienharda (tako kot drugačna publikacija v njegovih L 324, 327, je tudi oni v L 297 izjemno podoben publikacijem v sočasnih listinah goriških grofov, kar ni naključje - gl. spodaj6 5 ) in še v listini neidentificiranega pisarja (L 314); nato pa še v listinah šenčurskega župnika Ulrika (s poudarjenim »poslušanjem« v L 295,337) ter ortenburškega pisarja Nikolaja (L 282) in (najbrž) stiškega meniha Rudolfa (z »branjem« in »poslušanjem« v L 318). Prodor teh formul in praktičnih gledanj na listino nasplohje bil, kot rečeno, skoraj izključno usmerjen le v nemške listine in bil sočasen z njihovo pojavo. Na Kranjsko je prihajal iz dveh smeri: iz Freisinga in tamkajšnje dvome pisarne ter s Koroškega, tudi z območij pod gospostvom goriških grofov, od koder so se prinašali vzori najprej v Ljubljano in na Gorenjsko, nato pa tudi v dolenjsko kranjsko Marko. Koroški vplivi so bili verjetno bolj pomembni za domače pisarje/notarje kot freisinški, katerih delovanje je bilo omejeno na območje loškega gospostva. Zanimivo je, da so si bili vsi ti publikaciji izjemno podobni, čeprav so se diktati navedenih notarjev v celoti precej razlikovali. To je pomenilo novo dejstvo: šlo je za globalno spremembo, ki je zajela območje med Baltikom in Jadranom, ne pa za slučajna istosmiselna prevajalska iskanja posameznikov v novih razmerah. Takšen nemški publikacij je bil univerzalen, neodvisen od drugih sprememb v diktatu, pač pa od praktičnega razumevanja nove dispozitivne listine. Manevrskega prostora pri formiranju nemških publikacijev še zdaleč ni bilo toliko kot v latinskem jeziku. Kot rečeno, so poudarjali latinski publikaciji v »nos« listinah kvečjemu »gledanje« ali pa so bili še bolj tradicionalni in so se od publikacijev v starejših listinah bistveno razlikovali le v besednem redu. Najprej si velja ogledati formule s poudarjenim ogledovanjem listin, ki so se v kranjskih »nos« listinah pojavile v 40. letih 13. stoletja in so bile z eno samo nemško izjemo (L 245 gorjanskega Ulrika) le v latinskih listinah. To je bilo razumljivo, saj so nemške zaradi 6 2 Rekonstrukcija po L 337 istega pisarja in diktatorja. 6 3 Orig.: chunfiich. 6 4 Popolnoma enak mejnik navaja K. Starzacher za listine goriških grofov (Görz, 24). “ STARZACHER, Görz, 24. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 115 lažjega splošnega razumevanja poudarjale tudi še poslušanje (gl. zgoraj). Vendar je bilo ogledanje listin v programih notarjev že naprednejša stopnja inje zagotavljalo polno dokazilnost overovljenega zapisa. Ego scire volopresentium quoslibet inspectores: L 65 (1244). Ego scire volo omnes hanc paginam inspecturos: L 70 (1248). Nos scire cupimus universos tam presentes quam futuros hanc paginam inspecturos: L 115 (1258). Ego annotacione presencium notum facio universis presentes litteras inspecturis: L 119 (1258). Ego notum esse cupio universis hanc literam inspecturis: L 176 (1268). Ego notum cupio fieri omnibus hoc scriptum intuentibus: L 254 (1288). Nos notum facimus universis presentes litteras inspecturis: L 59 (1241). Ego notum facio presentium inspectoribus universis: L 163 (1266). Ego notum facio omnibus hanc literam inspecturis: L 261 (1290). Nos notum facimus presentium inspectoribus universis: L 290 (1297). Ego notum facio nune cunctis hanc paginam intuentibus tam presentibus quam futuris: L 291 (1297). Nos notum facimus universis etsingulis presentes litteras inspecturis: L 309 (1300). Ego igitur notum fieri cupio universis hoc scriptum intuentibus: L 2406 6 (1286). Unde ego notum fieri cupio universis presentibus et futuris litteram hanc visuris: L 2676 7 (1291). Nos notum fieri cupimus tam presentibus quam futuris intuentibus aut persipientibus presens scriptum: L 321 (1301). Nos tenore presencium confitemur universaliter singulis et singulariter universis presens scriptum videntibus seu visuris: L 207 (1277). Ego omnibus presentes litteras inspecturis cupio esse notum: L 222 (ok. 1283). Ego presenti litteraprofìteor et scire volo universos ipsius seriem inspecturos: L 278 (1295). Nos universis presentes litteras inspecturis: L 311 (1300). Wir veriehen und tvn chunt allen den, die disen brieve an sehent: L 245 (1287). V čigavih listinah seje pojavil ta tip publikacijev, kije bil nasploh zelo raznolik? Zanimivo je, da seje gledanje najprej pojavilo v dveh listinah, ki jih je izstavil Henrik III. Svibenski, in sicer v Mariboru (L 65) ter na Gorenjskem (L 70). Obe obliki sta si izjemno podobni. Če bi bilo to več kot naključje, bi pomenilo, da seje Henrik po vsej verjetnosti moral posluževati notarskih uslug lastnega notarja ali vsaj diktata. Lahko paje šlo samo za naključno podobnost. V kostanjeviški cisterci se je takšen publikacij pojavil v skriptorski L 115, ko se je z njim naznanjalo tisti (sedanji in bodoči) publiki, ki bo videla listino. Kamniški notar Salomon je goj il posebno obliko s karakteristično besedo annotacione (L 119), ki se je v zbranem materialu pojavila le še v eni od listin ljubljanskega križevniškega pisarja (L 208). Tudi stiška L 176 in kostanjeviška L 254 sta imeli podobni naznanili, kar pa ni pomenilo še več drugih diktatnih podobnosti. 6 6 Publikacij se začne v novem stavku šele po invokaciju in arengi. 6 7 Publikacij se začne v novem stavku šele po invokaciju in arengi. 116 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Tudi večja podobnost v prvem delu publikacijev z notum facio (facimus) ni avtomatično pomenila, da bi lahko šlo za podobnost vseh diktatov, kaj šele za iste sestavljalce. Zlasti, ker so ti publikaciji v drugem delu pri obračanju na ciljno skupino ogledovalcev listin bolj subjektivni. Šlo je za posamezni listini iz Kamnika (L 59) in iz freisinške pisarne (L 290), medtem ko so imele L 163,261,291,309 iz kostanjeviške cisterce, zlasti zadnji dve, verjetno podobno predlogo. Bolj zanesljivo sta imeli skupen, čeprav ne povsem enak diktat kostanjeviški L 240 in L 267, ki ju je povezovala redka zveza notum fieri cupio universis. Zanimivo je, d a je imela podobno sintagmo tudi L 321, k ije nastala v Ljubljani v komendi Nemškega viteškega reda, vendar je bila namenjena kostanjeviški cisterci. Zdi se, kot da bi imel pri njenem nastanku večjo vlogo kostanjeviški kot križniški notar/pisar. Morda je šlo celo za mešan diktat dveh, izstaviteljevega in prejemnikovega notarja. Kako zelo je pri istem sestavljalcu diktata lahko variiral latinski publikacij, je moč opaziti s primerjavo pomensko sicer podobnih L 207 in L 222, ki sta obe delo kamniškega kleriškega notarja, morda kar župnika in arhidiakona Peregrina, ki je bil izstavitelj obeh listin. Posebno obliko je imel publikacij v listini Majnclina Hmeljniškega (Turjaškega) iz leta 1295 (L 278), ki jo je koncipiral in spisal goriški notar. Redek publikacij ima listina arhidiakona Janeza Ferentina L 311 (gl. spodaj pri salutaciju), kije deloma spominjal celo naHilprandovega v L 191, obe listini paje umeščal v ljubljansko komendo. Naslednja skupina »nos« publikacijev je bila pomensko podobna tisti, ki je predvidevala gledajočo publiko. Takšni publikaciji so sodobnikom in prihodnjim rodovom enostavno »naznanjali listino«, brez pogoja, d a jo tudi vidijo. Smiselna podobnost je razvidna tudi s primerjavo začetkov - obe skupini sta se pojavili v skoraj istem času. Gotovo je bila oblika med najbolj univerzalnimi glede naključnih podobnosti v listinah različnih notarjev v daljših časovnih obdobjih. Ego sub huius scripti testimonio: L 72 (1248). Ego per presens scriptum declarare cupio universis tam presentibus quam futuris: L 95, L 96 (1252), L 117 (1259). Ego notum esse cupio universis ad quos perveneritpresens scriptum: L 195 (1273). Nos presentibusprofitemur et scire volumus universospresencium noticiam habituros: L 186 (1270). Ego igitur profiteor et notum esse cupio universis presencium noticiam habituris: L 225 (1283). Ego profiteor, recognosco et confiteor in hiis scriptis: L 258 (1288). Nos universis presenti littera declaramus: L 191 (1273). Ego coram singulis et universis profiteor presentium serie liter arum: L 233 (1284). Nos scire cupimus universos presentes pariter etfuturos ad quorum noticiam presens littera deducetur: L 325 (1301). Ego super fidem et animam meam confiteor harum serie litterarum: L 212, L 213 (1278). Nos tenore presentium profitemur et ad notitiam singulorum volumus pervenire: L 185 (1269). Ego igitur tenore presentium universorum cupio notitie declarare: L 303 (1299). Ego tenore presencium ad universorum cupio noticiam pervenire: L 331 Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 117 (1301). Wir . Bekennen mit dem brieff: L 256 (1288). Ich tvn chunt an disemprieve: L 289 (1297). Freisinški loški pisar Viljem je uporabljal posebno kratko naznanilno obliko (L 72), ki se je razlikovala od one v listinah magistra Henrika (L 95,96,117), kije listino namenjala »vsem sedanjim in prihodnjim« (rodovom). Henrik je kasneje uporabil še drugačno formulo, k ije naznanjala dejanje vsem, ki bi prišli do listine (L 195). Pomensko podobnost je vseboval publikacij notarja/pisarja tirolskega grofa Majnharda (L 225), čigar publikacij je bil neverjetno podoben onemu v starejši freisinški L 186 magistra Henrika. Magister Rudolf iz Meißna, vodja pisarne Majnharda Tirolskega, je v leta 1287 v Ljubljani napisani L 258 uporabil značilno obliko, kije poudarjala naznanilo in priznavo zapisanega kot resničnega. Kratko naznanilnost je v svoji predzadnji listini uporabil bivši notar Ulrika Spanheimskega Hilprand (L 191). Pomensko enostavnejši, a formalno različni sta naznanili kostanjeviškega meniha Wernerja v eni od njegovih (?) starejših listin (L 233) in v kamniški L 325, delu arhidiakona Witiga Limberškega. Magister Herman, ki je v službi freisinškega škofa Konrada II. napisal skoraj identični L 212 in L 213, je zaradi značaja obeh listin (t.i. odpoved maščevanju - »Urfehde«) v naznanilo vključil tudi izstaviteljevo »zvestobo« oz. »čast« in »dušo« v smislu jamstva zapisanega oz. naznanjenega. Neki ljubljanski pisarje bil prvi, kije leta 1269 uporabil sintagmo »tenore presentium« (L 185). Zanimivo je, d a je bil njegov publikacij zelo podobno ponovljen v dveh kamniških listinah, od katerih je bila vsaj L 331 delo že omenjenega arhidiakona Witiga. Med obema je šlo za prenos dela formularja. Vprašanje je, kakšen naj bi bil originalni latinski publikacij v falsificirani kostanjeviški L 256, ki je naznanilo strogo povezoval z listino. Ohranjeni prevod je za nemške publikacije izjemno kratek, morda prav zaradi nenaravno togega prevajanja. Sploh pa med nemškimi iz tega obdobja nima paralel, saj je prevajalec ali/in falsifikator uporabil glagolsko obliko, kije bila značilna za publikacije iz 14. stoletja. Bolj »normalen« je kratek nemški publikacij v L 289, kije najbolj izstopajoča posebnost med vsemi iz delavnice gorjanskega pisarja in župnika Ulrika, vendar pa kratkost ni bila posledica vsebine in obsega listine, ki sta bila običajna. Najohlapnejša naznanila so pravzaprav še najbolj ohranjala elemente konservativnih publikacijev izpred leta 1200, ki listin niso omenjali. Zato je razumljivo, da so se pojavljala od začetka 13. stoletja v posameznih »nos« listinah, pojenjavala pa proti koncu 13. stoletja, ko so se obdržala le še v tradicionalnih, dokaj konservativnih diktatih. Igitur ego notum volo tam presentibus quam futuris: L 2168 (ok. 1207). ideo ego notum esse cupio universis Christi fidelibus tam presentibus quam futuris: L 236 9 (1209). Ego notificio universis qui Christiana professione censentur tam presentibus quam futuris: L 26 (1217). Nos igitur notum cupimus fieri universis: L 131, L 132 (1262). Ego notum do omnibus posteris et futuris: L 198 (1274). Ego notum facio tam presentibus quam futuris: L 116 (1259). Nos notum facimus presentibus et posteris volumus declarari: L 199 (1275). Nos notum facimus universis tam presentibus quam futuris: L 188 (1271). 6 8 Publikacij se začne v novem stavku šele po invokaciju in arengi. 6 5 Publikacij se začne po kratki arengi še v istem stavku. 118 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Ego testimonio presentium notum facio universis tam presentibus quam futuris: L 118(1259). Ego clare profiteor per presentes: L 246 (1287). Nos ... scire volumus universos: L 139 (1262). Ego scire cupio universospraesentespariter et futuros: L 202 (1275). Ego scire volumus universis: L 204 (1276). Nos tenore presencium protestamur: L 197 (1274). Ego tenore presencium confiteor et protestor: L 250 (1288). Ego confiteor per presentes cunctis fidelibus presentibus et futuris: L 219 (1280). Ego insinuatione presentium scire cupio singulos ac unversos tam modernorum tempore quamque fiuturorum: L 276 (1295). Nos ad universorum noticiam harum serie litterarum cupimus pervenire: L 214 (1279). Ich tvn chunt allen den, di nu sint und hernach chunftich werdent: L 324 (1301). Ich vergich an disem p rie f und tun chunt allen den, di nu sint und her nach chunftich werdent: L 327 (1301). Takšni publikaciji so se prvič pojavili v andeških listinah; L 21 in L 23 je sestavil notar Henrik iz Amrasa, L 26 pa je prejemniška vetrinjska izgotovitev meniha Ortolfa. Samo ta je tudi čista »ego« listina z osebnim zaimkom in intitulacijem na začetku publikacija. Omenjanje »Kristusu zvestih« ipd. je bila ena od vetrinjskih značilnosti, kasneje je bila znana tudi Henriku iz Cerkelj inje v privatne listine prišla iz visokosrednjeveških cesarskih pisarn (gl. zgoraj). V falsificiranih prepisih L 131 in L 132 in v stiski L 198 je opazna racionalna naznanitev po starejših predlogah, vendar brez enakih paralel, če izvzamem glagolsko drugačno in prejemniško kostanjeviško L 116. V Stični seje v 70. letih 13. stoletja razvil poseben publikacij, kije bil v bistvu univerzalen, saj se je v malenkost drugačnih oblikah pojavljal že prej tudi npr. v listinah freisinškega notarja magistra Henrika (L 118, 188), še prej pa je bil prevladujoč v nekoliko daljši izvedbi pri vodji pisarne Bernarda Spanheimskega magistru Bertoldu.70 V istem času so se univerzalni ohlapni latinski publikaciji tudi že krajšali in poenostavljali. Prvič že v eni od sodnih listin arhidiakona Ludvika in freisinškega notarja magistra Henrika (L 139), nato pa v stiških L 197 in L 202, kostanjeviški (?) L 204, goriški L 246 in tirolski L 250 (notarja Rudolfa iz Meißna). Zanimivo je, da sta si publikacija v L 197 in L 250 izjemno podobna, vendar med obema listinama ni drugih stičnih točk, ki bi opravičevale uporabo podobnega formularja.7 1 Posebne publikacijske forme so v križniških L 219 in L 276, ki sta bili izgotovljeni celo v skriptorski obliki in sta bili zato daljši in bolj svečani, ter v avtografski kostanjeviški L 214. V dveh nemških listinah ljubljanskega pisarja Lienharda, ki se v detajlih razlikujeta, je kot izjemnost med nemškimi publikaciji naznanilo obrnjeno le k »sedanjim in bodočim« (L 324, 327). Zadevnega notarja znotraj publikacija (druge podobnosti so opisane v drugih poglavjih) zanesljivo identificira drugi del z značilno sintagmo »die nun sind und hernach künftig werden«, medtem ko imatata prva dela drugačna naznanilna glagola. Zanimivo je, da seje skoraj identičen publikacij pojavil tudi v prvih nemških listinah goriških grofov od leta 1287 naprej,72 kar bi 7 0 HÖFLECHNER, Kärnten, 74. 7 1 Tak publikacij seje v približno istem času znašel tudi v listini iz pisarne goriških grofov (STARZACHER, Görz, 22). 7 2 STARZACHER, Görz, 23. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 119 lahko pomenilo Lienhardov primorsko-koroški izvor ali lokacijo šolanja in delovanja, če že ne nekdanje pripadnosti pisarni goriških grofov. *** Zanimivo vprašanje, ki se pojavlja pri publikacij sko-intitulacijskih zvezah je povezano z uporabo (in )titu lacijsk eg a p lo ra la im sin g u lara, predvsem v osebnih zaimkih pred izstaviteljevim imenom. Problem sodi bolj v okvir zgodovine mentalitet, samozavedanja izstavitelja in socialne zgodovine kot pa čiste diplomatike. Vendar je dovolj zanimivo in pomembna tudi za védenje o kranjskih listinah. Nedvomno je bilo inje še vedno naslavljanje posamezne osebe z »vi« oz. samoizjavljanje v prvi osebi plurala z »mi« trdno povezano s tisto stopnjo priznanega javnega ugleda in moči, kije ločeval posameznika od množice. Večji ugled in ločevanje je moral priznati tudi sestavljalec diktata. Če je šlo za notarja, ki je bil v službi izstavitelja, to ni bilo problematično. Določeni družbeni popust v merjenju ugleda so nedvomno dajali prejemnikovi, zlasti pa samostanski notarji, ki so imeli listinske predloge in formularje še iz časov, ko so bili darovalci zgolj iz vrst svobodnega visokega plemstva. Poleg tega je bilo naslavljanje laikov v uglednejšem pluralu določena prijaznost in gesta dobre volje, ki notarja in prejemnika navsezadnje nista nič stala. Težje je bilo prepričati in dokazati se pred profesionalnim notarjem, t.j. nevtralno in samostojno delujočo osebo. Gotovo je (bil) vsakomur ugled izmerjen že s poreklom - rodom (»s krvjo«), ki pa se g aje deloma le dalo povečati z očitnim kopičenjem premoženja ali z opravljanjem pomembnih služb pri velikih gospodih. Drugače kot danes. Kje so bile meje, od katerih so se očitno začeli že v publikacijih oz. intitulacijih vrstiti zaimki »mi« in »vi«? Ali so to lahko dosegli tudi nižji kleriki, plemiči in celo meščanih ter kdaj? Razmišljanje in ugotovitve lahko z navedbo in tehtanjem določenih omejitev strnemo v nekaj točk: 1) Listin, kjer je več izstaviteljev, ne upoštevam, saj sta osebni zaimek in pripadajoči glagol morala biti in sta večinoma tudi bila v pluralnih oblikah. Pri tem je zanimivo, da je bil (razumljivo) uporabljen plural, kadar je več izstaviteljev enakopravno nastopalo v tej vlogi, npr. mož in poimensko navedena žena. Če pa je bil za moževim imenom omenjen le njen konsenz, je bil začetni zaimek v singularu in seje nanašal na moža. Vsa imena v protokolu j e zato potrebno preverjati glede na dejanske vloge, ki so jih imela v dejanju listine. Tak primer je uvodni »jaz« v ustanovni listini velesovskega samostana (L 53), ki jo je v bistvu izstavil le Gerloh Kamniški, navedena imena sorodnikov in prijateljev pa so se nanašala na njihov konsenz. Možne so bile tudi težko razložljive napake v intitulacijah, npr. leta 1304 v L 337, ko sta bila enakopravna izstavitelja brata Heuz in Wülfing Podkrnoška; samo začetni, ne pa tudi nadaljnjevalni osebni zaimek je bil »jaz«. Vloga ženskih oseb je največkrat lahko določljiva, težje je z moškimi (bratje, sorodniki itd.). Zgodilo seje, daje bilo žensko ime v intitulaciju navedeno pred moškim, npr. v L 325, koje imela tik po moževi smrti vodstvo številne družine Elizabeta Gallenberška. Sele za njo je bil naveden že odrasli sin z ženo, ki pa je kmalu nato prevzel vodstvo rodbine. 2) Do posebnosti je prihajalo zaradi stilističnih zahtev in običajev: v L 204 se protokol začenja z več enakovrednimi izstavitelji, vendar z »jaz«. Prvi je naveden najuglednejši med njimi, Ofo Kostanjeviški, na katerega se nanaša zaimek, vendar njegov rang še ni zadostoval za »mi«. Ker je bilo navedenih preveč oseb, pred vsakim imenom ni bilo smiselno dodajati zaimka, pač pa je bila skupna izstavitev jasno nakazana s pluralno obliko publikacijskega glagola. 3) Nenamerna pisarjeva napaka, ki je ni mogel popraviti, je bila vedno možna. Na to je potrebno v posameznih primerih posebej opozoriti. Kot očitno napako naj navedem listino 120 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Diepolda in Hansa Črnomaljskih za Friderika Ortenburškega iz oddaljenega leta 1398, ki sta v koroboraciju poleg pečatov dveh sorodnikov napovedala tudi (pečat) meines gnaden Tywolz.1 3 Očitno je grofov pisar, ki je spisal listino, mislil, da bo, kot navadno (v njegovih listinah!), pečatil grof Friderik in je zato že zapisal polovico njegove titulacije. Tedaj seje spomnil, da grof ni izstavitelj, pač pa prejemnik listine (destinatar) in kot tak ni primeren za sopečatnika. Zato je brez popravka zapisal Diepoldovo ime, ki je zares tudi pečatil, saj je bil kot izstavitelj listine za to najbolj poklican. Z nehoteno napako smemo razložiti tudi edninsko obravnavo grofa Alberta Goriškega leta 1283 (L 224), kjer je grešil notar tirolskega grofa Majnharda Viljem, ki si namerno gotovo ne bi drznil tako ponižati nečaka svojega gospoda. Možna je bila tudi napaka, kije bila posledica preveč vestnega zgledovanja po formularju ali podobni predhodni listini: več enakopravnim izstaviteljem L 184 je ustrezal zaimek »mi«. Toda v nekaj tednov mlajši L 185 istega notarja je imel edini izstavitelj Friderik Falkenberški zaimek »mi«, čeprav je bil po ugledu itd. kvečjemu enakovreden onim v predhodni listini. Ker je šlo za enako dejanje v istem kontekstu (obljuba zvestobe patriarhu Filipu Spanheimskemu), je verjetno, daje isti diktator iz starejše predloge nevede ohranil zaimek in glagol v pluralu. 4) Pri analizi imen se je potrebno omejiti na določitev družbenih, pravnih, subjektivnih ipd. okvirov, npr. vloge funkcionalne aktivnosti posameznika. Tako je povsem normalno, da so se želeli najvišji deželni funkcionarji, npr. patriarhov vicedom Weriand (L 91) in kranjski glavar Ulrik Diirrenholški, naslavlj ati z »mi« (L 188,191 ), ne glede na nj ihovo socialno uvrstitev. 5) Upoštevati moramo osnovno dejstvo, čigar izpovednost je zanimivejša le pri odstopanjih: v 12. in 13. stoletju seje le najvišje svobodno (le deloma grofovsko oz. dinastično) plemstvo, deželni knez in kralj ter visoki cerkveni kler (in)tituliralo v majestetnem pluralu, tudi čeje šlo za eno samo osebo. Kot rečeno, pa temu ni bilo vedno tako. Se posebej pa ne že v 12. stoletju, ko so se tudi grolje še (in)titulirali z »jaz«: vetrinjski pisarje leta 1171 pred ime grofa Alberta Bogenskega zapisal zaimek »jaz«7 3 a (gl. tudi L 5 grofice Heme Trebanjske, sestre kvaziustano- viteljev stiškega samostana). Singularnost je bila ohranjena vse do prvih desetletij 13. stoletja celo pri najvišjem kranjskem in okoliškem dinastičnem plemstvu ne glede na dejansko izgotovitev listine oz. notarja: npr. v listinah andeškega grofa Henrika tik ob njegovi smrti leta 1228 in žene Sofije Višnjegorske (L 19, 20, 21, 21a, 23, 26, 32), čeprav sta se oba istočasno legitimirala z »dei gratia«. Sele leta 1228 seje Henrik sam nekajkrat intituliral z »mi« (L 34b, 34c), njegova vdova pa nikoli (L 35,51, 52), nenazadnje zato, ker je bila nuna v Admontu. Zdi se, daje prišlo do sprememb pri diktatu andeških listin zaradi večje vloge notarja Henrika iz Cerkelj, ki se je razlikoval po modernejših prijemih od svojega dolgoletnega predstojnika Henrika iz Amrasa. Tudi koroški vojvoda Bernard Spanheimski je bil do približno leta 1220 zgolj »jaz« (L 29), po odpovedi pisarskim uslugam vetrinjskega in drugih koroških samostanov pa le »mi«. Pri negrofovskem, a svobodnem plemstvu so bila vsaj do srede 13. stoletja opazna nihanja. Gebhard Žovneški je imel v svoji, toda prejemniško izgotovljeni listini za gornjegrajski samostan iz leta 1235 zaimek »jaz« (L 48), leta 1241 p aje bil njegov sin ali brat Konrad »mi« (L 59). Svobodni gospod Engelbert Turjaški je bil v svoji edini listini leta 1220 že »mi« (L 28). Posamično sredi 13. stoletja (arhidiakon Ludvik v L 139) in še enkrat leta 1300 (arhidiakon Janez Ferentino v L 311) so se naslavljali z »mi« tudi redki najuglednejši kranjski cerkveni funkcionarji. Opatje in priorji se niso, kar je zaradi predpisane skromnosti cistercijanov in kartuzijanov logično. Resnici na ljubo je vključevala velika večina intitulacijev listin, ki so jih izstavili opatje in priorji tudi pristavek »ves konvent«, kar je avtomatično pogojevalo »mi«. Nekatere, predvsem nekaj kostanjeviških listin opata Rudolfa kot edinega izstavitelja (L 115, 116), pa je kljub temu nominiranih z »mi«. 7 3 HHStA, 1398 XI 22. 7 3 ‘ MDCIII, št. 1143 (str. 430) Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 121 Devotio in salutatio Občasno spremljajoči element intitulacijevje bil v listinah dinastov, predvsem pa visokih cerkvenih gospodov in vedno v papeških in cesarskih listinah devotio, kije pomenil, da seje imel izstavitelj za (službeni in statusni) položaj zahvaliti božji milosti. Enake formule so v papeških listinah pomenile nekaj povsem drugega kot v vladarskih ali celo privatnih (dinastičnih, škofovskih itd.). Formula »dei gratia« je bila doma v cerkvenih listinah inje imela korenine že v 6 . stoletju, ko so se je posluževali škofje, kadar so utemeljevali svojo legitimiteto v teoloških sporih. Že v zgodnjem srednjem veku seje hitro razširila v kraljevske, nekaj kasneje tudi v knežje listine in celo zapise nižje rangiranih oseb. Zaradi prekomerne rabe takšnih izstaviteljev so se kralji in cesarji odpovedali tej obliki in jo zamenjali s samosvojimi in značilnimi besedami »clementia«, »providenti«, »misericordia« .74 dei grafia1 *: L 7 (ok. 1156-1163), L 21, L 21a (ok. 1207), L 22 (1207), L 23 (1209), L 26 (1217), L 32 (1223), L 34b, L 34c, L 35 (1228), L 37b (1229), L 138 (1262). permissione divina: L 136 (1262). Glede upravičenosti javnega legitimiranja in statusa legitimirancev ni presenečenje, daje bila večina izstaviteljev kranjskih listin z devocijem iz vrst mogočnih dinastov, le v treh primerih pa so bili to višji kleriki: enkrat med letoma 1163 in 1184 se je v lastnoročno formuliranih listinah v zvezi s cerkvenim procesom legitimiral stiški opat Adelprand (L 7), dvakrat pa kranjski arhidiakon Ludvik. Očitno seje počutil Ludvik vzvišenega, ker je bil delegirani papeški razsodnik. V lastnoročnem konceptu je zato svoje arhidiakonstvo, ki ga je pravzaprav kvalificiralo kot sodnika, celo legitimiral »po milosti božji« (L 138), le enkrat pa seje streznil in pristal na devocijsko obliko, ki je govorila o »božanskem dovoljenju« (L 136). Mišljeno je bil konkretno sojenje, ne pa arhidiakonstvo. Opatje in priorji kranjskih samostanov se, v nasprotju z npr. gornjegrajskimi opati, ki so v svojih listinah k imenu mirno dostavljali devocij »dei gratia«, niso javno legitimirali.76 To je bil že opazen premik v mentaliteti od meniške skromnosti, ki je redovnike iz tega samostana v 15. stoletju, torej še pred reformacijo, privedla v take pregrehe, d aje bilo potrebno samostan razpustiti. V večini drugih kranjskih listin je bil izstavitelj karizmatični andeški grof Henrik IV., ki so mu takšno legitimiranje brez oporekanja priznavali v vsem cesarstvu. Po njegovi smrti sta se tako legitimirala tudi vdova Sofija Višnjegorska in brat Oto VII. Meranski; vsaj Sofija gotovo zato, ker je bil v obeh njenih kranjskih listinah (L 3 5 ,37b) diktator in pisar bivši možev notar Henrik iz Cerkelj.77 Pripomniti velja, da so se na Kranjskem v skoraj vseh listinah z enakim devocijem legitimirali še oba Spanheima, tirolski grofje, ki so bili njihovi koroški in kranjski nasledniki, oglejski patriarhi, freisinški inbriksenški škofje. Torej vsi najvišji cerkveni in posvetni gospodje (dinasti, knezi), ki pa na Kranjskem niso imeli stalnega bivališča. Niso pa se legitimirali vovbrški in goriški grofje. S publikacijskim inskripcijem seje nujno povezoval pozdrav naslovniku (salutatio), kije bil standardni del naslova v papeških listinah in je imel začetke v antičnih kristjaniziranih pisnih blagoslovih. Papeške listine so bile namreč brez pravega publikacija, zato so se papeži 7 4 Formulo nekateri modemejši_ diplomatiki imenujejo tudi »legitimacijska« (za vladarske listine), »avtoritatska« ali kar »dei gratia - formula« (FICHTENAU, Urkundenformeln, 296-300). 7 5 V L 32 in L 13 8 se orig. devocij glasi dei grada. 7 6 Npr. URBKr II, št. 119 (str. 92). 7 7 O legitimacijah v listinah zadnjih meranskih vojvod iz hiše grofov And^jEhj&l Jji>RST, Meranien, 113. & 0 122 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin - J f5L * v naslavljanju posluževali le inskripcija in logično tudi salutacija. Kmalu se je pozdrav v papeških listinah spremenil v papeški blagoslov. Namesto salutacija seje v privatnih listinah pred 15. stoletjem pogosteje pojavljala večnostna formula (in perpetuum), ki je poudarjala trajnost zapisanega dejanja oz. zapisa (gl. poglavje Arenga).78 Pravi salutacij seje na Kranjskem najprej znašel v listinah izobraženih klerikov italijanskega porekla ali pojavil vsaj z navadami pisarjev, ki so bili seznanjeni s papeškimi listinami in so jih iz neznanih razlogov tu pa tam posnemali. Toda salutacij je bil le v tistih redkih listinah, ki so se začenjale z inskripcijem ali objektivnim intitulacijem. V standardnih privatnih listinah se salutacij ni »prijel«, pač pa seje začel širiti v listinah nemških cerkvenih gospodov od začetka poznega srednjega veka naprej. Okoli leta 1500 so ga humanistično izobraženi notarji zanesli tudi v pisarne posvetnih knezov in kraljev, kjer je prevladal v krajših mandatih in pismih, ki so imela tudi na zunaj obliko papeških »breve« .7 9 omnibus Christifìdelibus salutem in perpetuum: L 39 (1230). Universi Christi fìdelibus hane litteram inspeeturis salutem: L 47 (1235). cunctis hane paginam inspeeturis salutem in perpetuum: L 50 (1237). salutem in omnium salvatore: L 87 (1251), L 138, L 138a (1262). salutem in Domino: L 136 (1262), L 311 (1300). salutem eum affectu semper benevolo et sincero: L 329 (1301). V kranjskih listinah do leta 1300 seje salutacij pojavil v nekaj listinah, ki sojih sestavili in napisali kleriški oz. samostanski pisarji. Prva avtohtona L 39 je nastala v Stični, čeprav je bil izstavitelj vovbrški grof, diktat in zunanje oblike pa omogočajo identičnost notarja/pisarja z onim v L 34a, to pa je bil bivši andeški notar Henrik iz Cerkelj. Njegovo bivanje v Stični si lahko razlagamo z umikom v samostan, saj je po krajši epizodi v službi bratov umrlega gospoda patriarha Bertolda in Ota VII. Meranskega ostal brez stalnega delodajalca in rente. V samostan (Admont) je namreč stopila potomka stiških ustanoviteljev Sofija Višnjegorsko-Andeška, ki mu je utegnila omogočiti bivanje v Stični. Zato je do skorajšnje smrti pisal le še za stiške menihe. Tudi druga vovbrška listina, nekaj let starejša L 50, ki jo je najbrž napisal neki notranjski župnik, po rodu iz Furlanije, seje samo z besedo »salutem« navezovala na podobno uvodno objektivno intitulacijsko obliko, ki seje tako kot ona v vetrinjski L 47 povezovala s publikacijem v maniri arhaičnih pečatenih notic. Zastarela objektivna publikacijska oblika s salutacijem se je do srede 13. stoletja umaknila modernejšim publikacijskim oblikam brez salutacija. T aje tedaj obsegal »pozdrav z Odrešenikom/Gospodom«, medtem koje bil prej Kristus omenjen v publikaciju, salutacij pa je bil zožen na besedo »salutem« po zgledu papeških »littera«. Tak je bil že daljši salutacij v eni sami listini Ulrika Spanheimskega, kije imela objektivni intitulacij brez osebnega zaimka, torej tako kot mandati (L 87). Nekaj kasneje seje znašel še v treh listinah, ki jih je najbrž sestavil kranjski arhidiakon Ludvik, L 138 pa je bila njegov lastnoročni, kasneje overovljeni koncept. Pisarje bil iz freisinškega okolja (magister Henrik), ki pa ni vplival na diktat. L 136 se začenja z inskripcijem v dativu, naslovnikovo ime je nadomeščeno z referenčnimi točkami. Nato sledi Ludvikov intitulacij z devocijsko formulo in salutacij, kije bil občasno uporabljen v drugih freisinških listinah iz prve polovice 13. stoletja.8 0 Popolnoma enak salutacij, vendar v običajni »nos« listini, ima listina arhidiakona Janeza Ferentina iz leta 1300 (L 311). L 138 in 138a pa se začenjata z objektivnim okrajšanim intitulacijem, ki mu sledi inskripcij s salutacijem. Zanimivo je, da imata skoraj enak diktat in formo ter enak salutacij kot L 138 in L 138a še dve listini freisinškega škofa iz istega časa in 7 8 FICHTENAU, Urkundenformeln, 304-305. 7 0 ERBEN, Kaiserurkunden, 345^46^ * ° RUF, Freising, 53. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 123 glede iste zadeve, ki ju je prav tako napisal magister H(enrik), vendar ne v Ljubljani, pač pa na Dunaju.8 1 Večina drugih, standardno formuliranih freisinških listin, tudi tistih, ki jih je napisal Henrik, je bila brez salutacijske formule. S tem se potrjuje domneva, da diktat vseh teh Ludvikovih listin ni mogel biti Henrikov, čeprav je bila prisotnost salutacija, kot sem že omenil, neposredna posledica posebne eshatokolne forme, ki sojo imeli predvsem mandati, enostavna pisma ipd. Takšno je tudi osebno pismo freisinškega škofa Emiha innichenskemu kapitlju in dekanu iz leta 1301, ki seje začenjalo z objektivnim intitulacijem, inskripcijem in salutacijem (L 329). Drugačna j e bila značajsko podobna listina grofa Henrika Andeškega v formi osebnega pisma salzburškemu nadškofu iz leta 1207, ki seje začenjala z inskripcijem, a brez salutacija. Sledil je intitulacij in dispozicijski del pisma (L 22). Mnogo pestrejši salutacijski konstrukti so bili v 13. stoletju znani v listinah briksenških škofov.82 Poglavje sklepam z mislijo, daje bila pojavitev salutacija v nekaterih kranjskih listinah v 13. stoletju v zvezi z italijanskimi vplivi oz. sestavljalci diktata, predvsem pa s posebnimi, enostavnimi in v 13. stoletju še redkimi mandatnimi in osebnimi zapisi, ki so imeli pravi inskripcij in navadno uvodni objektivni intitulacij brez osebnega zaimka. Takih zapisov, čeprav večinoma brez salutacija, je nastalo največ v pisarni patriarha Bertolda od 30. let 13. stoletja naprej. Nekatere so bile po značaju pravi mandati, druge pa običajne pečatne listine s standardnimi publikaciji (npr. L 40, 44, 55, 57, 58, 64, 83 itd.). Narratio in dispositio Po definiciji, ki temelji na vladarskih listinah, je naracij skupaj z dispozicijem prvi važni del vsebine listine inzačenja kontekst. Je opis konkretnih okoliščin, ki so botrovale pravnemu dejanju in olistninjenju. Dispozicij je pravno bistvo listine, ki vsebuje opis dejanja, zadevne subjekte in objekte ter z novim pravnim stanjem povezane destinatarjeve pravice. Za privatne listine tako splošna oznaka ne zadostuje, saj včasih naracij govori o nekem prejšnjem (pravnem) dejanju, kije bilo povod za izstavitev nove listine. Kot naracij je lahko formulirana npr. pripoved o izvoru posesti, ki je objekt transakcije in zavoljo katere je bila izstavljena listina. V takem primeru govorimo o legitimiranju avktorjevih pravic in dejanja.83 Tako smo pred dejstvom, da je pojem naracija od listine do listine izjemno raztegljiv. Naracijska in dispozicijska kontekstualnost je v njih navadno kratka in zaobjeta v istem stavku, celo samo z dvema glagoloma, s katerima je opisano bistveno - konkretne želje, postopek in dejanje. Klasični (samostojni) naracij je redek in ga v avtohtonih kranjskih listinah do leta 1300 pravzaprav ni. Večinoma gre za uvodne zložene stavke, ki v prvem delu na kratko povedo, zakaj je avktor nekaj ukrenil, nato pa besedilo tekoče preide v kratek dispozicij s konsenzualno izjavo in ima pri transakcijah z nepremičninami podredni ali priredni zaključek ter pertinenčni dostavek. Od dispozicija je naracij v privatnih listinah zato težko ločiti, še posebej, ker je dispozicij pogosto omejen le na glagol razpolaganja, predaje, darovanja itd. in objekt dejanja s pripadajočo pertinenčno formulo.84 Naracij pa se v obravnavanih listinah največkrat osredotoča samo na izjavo o namenu dejanja, o poprejšnji odpovedi nekim pravicam, o prošnji za podelitev itd., včasih dopolnjeno še s kratko peticijsko izjavo sorodnikov ali destinatala. (Posredni) podatki o vseh teh dejanjih so tudi v nekaterih drugih formulah, predvsem v koroboraciju, vendar v teh 8 1 FRA 31, št. 216 (str. 225), št. 217 (str. 225). 8 2 Po navedbah G. Pfeiferja, ki pa meša inskripcij s salutacijem (Eppan, 67). 8 3 BRESSLAU, Urkundenlehre, 48; O. Redlich v splošnem uvodu v ERBEN, Kaiserurkunden, 24; FICHTENAU, Urkundenformeln, 312. 8 4 H. Fichtenau pa pravi, d a je dispozicij le redko kratek (Urkundenformeln, 315). Toda njegov prikaz temelji predvsem na vladarskih in škofovskih listinah do 13. stoletja, medtem ko so se privatne listine vedno precej razlikovale. 124 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin primerih ne gre za prave narativne elemente, pač pa za zaščito in prepovedne določbe, ki se navezujejo na dispozicij na eni in že koroboracij na drugi strani.8 5 Drugačen je lahko odnos med naracijem in morebitno arengo. Ta po svoje tudi prinaša konkretni motiv, zlasti pri darovanju cerkveni ustanovi: izstavitev listine je bila nenazadnje dejansko lahko posledica resničnega strahu pred pozabo, o čemer govori večina (spominskih) areng. Konkretna skrb za dušni blagor pa je z religiozno arengo v dodatnem naracijskem pojasnilu samo še utrjevala motiv dejanje. Pridružene naracijsko-dispozitivne (konsenzualne in pertinenčne) formule bom upošteval v sklopu tega poglavja. Naracij je bil po dolžini in namenu zelo različen.8 6 Na tem mestu se omejujem na prikaz najznačilnejših primerov iz kranjskih listin, listine zunanjih izstaviteljev (po »Seznamu listin«) izpuščam. Darovanje v dušni blagor ali/in božjo čast: L 12 (1175-1181), L 19,21a(ok. 1207), L 23 (1209), L 26 (1217), L 32 (1223), L 34b, L 34c, L 35 (1228), L 53 (1238), L 91 (1252), L 115 (1258), L 123 (1260), L 150 (1264), L 163 (1266), L 176 (1268), L 219 (1280), L 221 (1282), L 237 (1285), L 240 (1286), L 254, L 256 (1288), L 267 (1291), L 291 (1297), L 297 (1299), L 313 (1300), L 327, L 330 (1301). Zgodovinske osnove potrditvenega dejanja: L 15 (1177), L 16 (1178), L 20 (1207), L 21 (ok. 1207), L 36a (1228), L 37a, L 37b (1229), L 50 (1237), L 188 (1271), L 191 (1273), L 197 (1274), L 202 (1275), L 207 (1277), L 225 (1283), L 262 (1290), L 325 (1301). Zgodovinske osnove za dejanje: L 7 (ok. 1156-1163), lla (o k . 1173), L 246 (1287). Najpogostejša oblika je navajala kot razlog dejanja skrb za blagor duše (avktorjeve in sorodnikov) ali božjo (Marijino itd.) čast. H. Fichtenau ima to obliko za uvod dispozicija kot »spominsko formulo« (nem. »Gedenkformel« ) .87 Toda konkreten namen v pravnem smislu nima zveze z dejanjem. Je le (navadno kratko) pojasnilo, ki destinatarja/prejemnika ali celo sodišča v materialnem oziru sploh ni zanimalo. Ta oblika ni bila enotna - čaščenje Boga in svetnikov, cerkvenih ustanov itd. je bilo lahko podrobno razloženo, še posebej pri začetnih dejanjih novih pomembnih cerkvenih ustanov. Takoje daljši naracij v L 53 in 54, ki sta zadevali ustanovitev velesovskega samostana. Se daljši duhovni program pa je imela ustanovna listina za mekinjski samostan, ki se je po daljši spominski »geruntur« arengi in publikaciju nadaljevala z daljšim, biblijsko podkrepljenim naracijem, ki je duhovno utemeljeval naklonjenost ustanoviteljev Gallenbergov do Cerkve (L 313). Menim, d aje te formule bolje uvrstiti med (še) naracijske ali vsaj med vmesne.8 8 Drugi najpogostejši naracij je bil povezan z naknadnimi potrjevanji že podeljenih privilegijev in pravic. V njih je bilo zapisano, d aje neko pravico podelila pred časom že druga oseba, zdaj pa to potrjuje izstavitelj, kije bil največkrat naslednik podelitelja ali njegov namestnik (npr. deželni glavar v L 188). V tem so bile posebnosti, npr. L 246, s katero se je Henrik Svibenski obvezal, da bo porok grofu Albertu Goriškemu za dva duhovnika, ki jim a je grof prej podelil v najem šentruperško župnijo. Daljši naracij listine omenja podelilno dejanje, nato pa sledi dispozicij s Henrikovo obljubo. Sodniško preiskovanje: L 30 (1221), L 39 (1230), L 119 (1258), L 136, L 137 (1262), L 8 5 Tako je npr. G. Pfeifer, ki je pri listinah briksenškega škofa Egna našel le dva prava naracija, v obravnavi narativnih elementov posegel celo v koroboracij (Eppan, 73-75). 86Do enake ugotovitve je prišel tudi J. P. Ruf za freisinške listine v 13. stoletju (Freising, 55). 8 7 FICHTENAU, Urkundenformeln, 316. 8 8 Takšne oblike ima W. Erben kot nadomestek za naracij (Kaiserurkunden, 354). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 125 138, L 138a, L 139 (1262), L 158 (1265), L 222 (ok. 1283), L 270 (1293), L 276 (1295). Poseben sklop naracijev so predstavljali natančni zapiski sodnih preiskav, ki pa so bili posebnost korpusa procesnih listin ljubljanskega župnika in arhidiakona Ludvika, ki je kot delegirani papeški razsodnik v 50. in 60. letih 13. stoletja izstavil več listin v zvezi z nekimi spori med cerkvenimi strankami. V listinah so izčrpno opisani postopek, argumenti vseh strank in Ludvikove odločitve oz. mandati. Poleg Ludvikovih je šlo še za listine drugih cerkvenih razsodnikov, čeprav ni šlo le za cerkvene zadeve, marveč tudi za spore z laiki zaradi posvetnih stvari (L 30, 39, 222, 270, 276). Ta skupina listin je po značaju odstopala od drugih, razen L 39, 270 in 276. Poravnava (zgodovina): L 290 (1297). Podobno je s freisinško L 290: poravnava starega dolga, ki je kot naracijska pripoved natančneje opisan v tej listini, s katero je prošt Emiho Ruxingenški naznanil svojo poravnavo s škofom Emihom, je zadevala neizplačano doto njegovega umrlega brata. V dolgem naraciju je obširno opisan zaplet, zahteve in način poravnave, vmes pa so vpleteni dispozicijski (poravnalni) sklepi: Škoda (zgodovina): L 70, L 71 (1248), L 80 (1250), L 186 (1270), L 212, L 213 (1278), L 235 (1285), L 281 (1295). Poseben primer je navedba škode, ki jo je izstavitelj/avktor prejemniku/destinatarju povzročil v preteklosti in se zaradi povrnitve odškodnine ali odpovedi maščevanju odločil za novo dejanje. Tak naracijski uvod so imele zlasti freisinške listine. Vititacija in prošnja: L 199 (1275). Investitura (ukaz): L 311 (1300). Omeniti je potrebno še nekaj značilnih naracijev v cerkvenih listinah. Vizitacija in prošnja cerkvenih uglednikov je omenjena v L 199, s katero je prišlo do predaje pravic materne hiše opustelega cistercijanskega samostana pri Zagrebu na vetrinjski samostan. V L 311 pa kot naracij služi citirani ukaz oglejskega patriarha kranjskemu arhidiakonu in župniku, naj investira nekega križnika na črnomaljsko faro. Poleg tega ima naracijski značaj tudi arhidiakonov dostavek o pravilnosti tega postopka, saj »ima ljubljanska komenda patronat od časa koroškega vojvode Ulrika« (Spanheimskega). To je bilo res (gl. podelilno L 175). *** Pri dispoziciju se velja omejiti na troje problemov: a) na forme dispozitivnih glagolov in njihovo izpovednost za pravno-diplomatično problematiko v smislu porasta dokazilnosti in dispozitivnosti listin; b) na primerjavo konsenzualnih in konsiliarnih dodatkov k dispoziciju; c) na obravnavo dispozicijskih pertinenčnih dodatkov. Konkretnim besedilom v celoti, največkrat natančnim seznamom posesti, sem se izognil, saj za diplomatično raziskavo niti niso pomembni, prav tako pravnim in zgodovinskim raziskavam konkretnih dispozicijskih dejanj. a) Velika večina dispozicijskih glagolov, ki so bistveni del na splošno kratkih in neenotnih dispozicijev, je bila v kranjskih listinah do leta 1300 v pretekliku (gl. seznam v nadaljevanju). 126 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Dokazilnost ni bila odvisna od glagolskega časa, od približno srede 12. stoletja je bila pogojena predvsem z obstojem avtentičnega pečata, k ije imel popolno dokazilno moč tudi v pečatenju v tujih zadevah.8 9 Nekoliko drugače je bilo z dispozitivnostjo listin, ki na Kranjskem vsaj od druge polovice 13. stoletja ni bila več odvisna le od glagolskega časa. Prevlada preteklika je bila posledica starejših običajev, ki so vplivali na kranjske pečatne listine še v 14. stoletju. Redke listine z glagoli v sedanjiku pa so bile do leta 1300 skoraj brez izjeme prave (»poslovne«) dispozitivne listine, katerih izstavitev, pečatenje in predaja so šele končali pravno dejanje.9 0 Preteklik ednine: L 7 (ok. 1156-1163), L lia (ok. 1173), L 12 (1175-1181), 21a (ok. 1207), L 21 (ok. 1207), L 23 (1209), L 26 (1217), L 32 (1223), L 35, L 37a (1228), L 47 (1235), L 69 (1247), L 80 (1250), L 95, L 96 (1252), L 99 (ok. 1254), L 117, L 118 (1259), L 121, L 123 (1260), L 150 (1264), L 189 (1271), L 191, L 195(1273), L 198 (1274), L 200, L 202 (1275), L 208 (1277), L 211 (1278), L 219 (1280), L 221 (1282), L 222 (ok. 1283), L 225 (1283), L 233, L 234 (1284), L 240 (1286), L 244 (1287), L 250, L 254, L 258 (1288), L 259 (1289), L 260, L 261, L 262 (1290), L 266, L 267 (1291), L 273 (1294), L 276, L 278, L 280, L 282 (1295), L 284, L 285 (1296), L 287, L 291, L 293 (1297), L 295 (1298), L 298, L 299, L 300, L 301, L 303 (1299), L 307, L 308, L 309, L 310 (1300), L 317, 318, L 320, L 322, L 324, L 327, L 328, L 331, L 332 (1301). Preteklik množine: L 10 (1163), L 19 (ok. 1207), L 20 (1207), L 28 (1220), L 30 (1221), L 34b, 34c, 36a (1228), L 39 (1230), L 46 (1235), L 50 (1237), L 53 (1238), L 59 (1241), L 65 (1244), L 70, L 71 (1248), L 91 (1252), L 115 (1258), L 116 (1259), L 131, L 132, L 137, L 139 (1262), L 152 (ok. 1265), L 158 (1265), L 184 (1269), L 186 (1270), L 188 (1271), L 197 (1274), L 199 (1275), L 204 (1276), L 207 (1277), L 214 (1279), L 237 (1285), L 245 (1287), L 255, L 256 (1288), L 2709 1 (1293), L 277 (1295), L 286, L 289, L 290 (1297), L 296 (1298), L 311 (1300), L 319, L 321, L 325, L 330 (1301). Sedanjik ednine: L 6 92 (1191-1197), L 72 (1248), L 136 (1262), L 163 (1266), L 212, L 213 (1278), L 235 (1285), L 246 (1287), L 275, L 281 (1295), L 292 (1297), L 297 (1299). Sedanjik množine: L 37b (1229), L 119 (1258), L 134, L 138 (1262), L 185 (1269), L 302 (1299), L 313 (1300) Sedanjik, vedno v subjektivni obliki, seje posamično pojavil v dispozicijih že do začetka 13. stoletja. Prvi primer je v listini grofa Bertolda IV. Andeškega iz konca 12. stoletja (L 6 ), s katero je kot izstavitelj potrdil več poprejšnjih daritev svojih ministerialov in sorodnikov vetrinjskemu samostanu. Dispozicijsko bistvo je v uvodnem stavku, kije pravzaprav začetek »Ego« listine in na kratko pojasnjuje, da grof daritve, »ki jih je videl in slišal« (starejše notice), potrjuje z obešenjem pečata. Potem so naštete vse daritve. Gre za netipično konceptno listino, kije za kranjsko-koroške razmere primer zgodnje rabe naprednejše »Ego« listine. Zatem seje sedanjik spet pojavil šele leta 1229 v listini Ota VII. Meranskega, ki jo je sestavil in napisal bivši andeški notar Henrik iz Cerkelj (L 37b). Freisinška L 72 je delo freisinškega pisarja Viljema iz Škofje Loke, ki je dispozicijski glagol postavil v sedanjik. Šele v 50. letih 13. stoletja so začeli tudi domači notarji tujega porekla tu pa tam uporabljati sedanjiške glagolske 8 5 REDLICH, Privaturkunden, 119. 9 0 REDLICH, Privaturkunden, 122. 9 1 V tej listini se izmenjujejo dispozitivni glagoli v pretekliku in sedanjiku. Gre za vmesni tip. 9 2 Pogojna uvrstitev! Gre namreč za potrditveno listino, kjer so glagoli izstaviteljevega potrditvenega teksta, ki se nanašajo le na potrditev preteklih dejanj in listin, v sedanjiku. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 127 oblike, prvič leta 1258 kamniški notar Salomon (L 119). Nov pogled na dispozitivnost listine se je uveljavljal s spremembami v dispozicijih počasneje kot v drugih elementih. Če ne upoštevamo tujih notarjev, ki so pisarili po Kranjskem (freisinške: L 134 magistra Henrika; 235 notarja Henrika Dingerja; magistra Hermana L 212 in 213; dvornega pisarja Henrika L 275, 281, 292), so se sedanjiške oblike najprej uveljavile pri nekaterih klerikih italijanskega porekla, npr. pri ljubljanskem župniku Ludviku, kije tako lastnoročno spisal L 13 8 kot koncept za L 138a in ga kasneje pečatil, oz. pri freisinškemu pisarju (»notar Henrik«, ki se omenja v pripadajoči L 137), k ije leta 1262 pisal po njegovem dikatu ali vsaj naročilu (L 136), od leta 1266 posamično tudi v Kostanjevici (L 163), od leta 1269 pri ljubljanskih pisarjih (L 185; 297 pisarja Lienharda - po izvoru ali prejšnjemu delovanju morda iz bližine goriških grofov; še posebej pa javnonotarska L 302), v 80. letih 13. stoletja v pisarni goriških grofov in pri mestnih pisarjih za pečatne listine (L 246) ter šele od leta 1300 tudi v Kamniku (L 313). Nedvomno so imeli v tem pogledu pionirsko vlogo italijanski in freisinški notarji. Vprašanje glagolske pluralnosti je bilo povezano z intitulacijskimi oz. publikacijskimi navadami in pravicami posameznikov kot izstaviteljev, ali p a je bilo posledica izstavljanja večih avktorjev. V diplomatičnem smislu ni imelo večjega pomena. Pri visokem (dinastičnem, grofovskem) plemstvu in kleru so skoraj izključno prevladovale pluralne oblike (»pluralis maiestatis«), ki so statusno ločevale te izstavitelje od nižjerangiranih, razen do začetka 13. stoletja, ko seje pri tem družbenem segmentu in v njegovih intitulacijih še vedno pojavljala ednina (več o tej problematiki gl. v poglavju Publicatio in inscriptio). Prav tako nista bili pomembnejši subjektivnost ali objektivnost glagolov. Mislim na glagole v prvi ali tretji osebi. Prve so uporabljali predvsem izstavitelji, ki so bili obenem tudi avktorji, druge pa tisti izstavitelji, ki so izdali listino namesto avktorja.93 Pa tudi v teh primerih je bil dispozitivni glagol lahko v subjektivni formi, če postavimo v ospredje glagol npr. potrditve nekega dejanja. V takem primeru postaneta prvotno dejanje in njegov glagol sekundarni dispozicijski glagol oz. v bistvu samo obsežnejši naracij. b) »Consensus« in/ali »comsiJium« ,94 soglasje in nasvet, sta imela v dispoziciju zanimivo vlogo. Običajno sta stala takoj za intitulacijem, pred ali za morebitnimi standardnimi naracijskimi besedami ter pred dispozicijskim glagolom. Formalno soglasje je destinatarju načelno zagotavljalo, daje avktor za dejanje dosegel verbalno soglasje od vseh sorodnikov in dednih upravičencev. S tem so se upravičenci odpovedali morebitnim kasnejšim izpodbijanjem pogodbe in listine, češ da o dejanju poprej niso bili obveščeni ali da se niso strinjali z njim (klasičen termin takih odpovedih je bil »renuntiatio«, velikokrat uporabljen tudi za poimenovanje konkretne listine) .95 Nestrinjanje bi lahko povzročilo sodni spor, destinatarju pa bi prineslo dolgotrajno pravdanje in stroške. Poudariti velja, da se teh konsenzualnih izjav ne sme zamenjevati z onimi, ki so destinatarju zagotavljale jamstvo dedičev predvsem pri dolžniških razmerjih.96 Pojav konsenzaje bil povezan tako z osvobajanjem ministerialitete na Kranjskem v 13. stoletju in s širitvijo dedovanjskih pravic med člane družine in rodbine tudi na ženske,97 kot tudi s povsem subjektivnimi momenti, predvsem s spoštovanjem konsenza, ki se sam po sebi zaradi neponovljivega verbalnega značaja, kasneje materialno ni mogel dokazati. Le ideologizirana in mitizirana viteška čast gaje ohranjala vse do začetka 13. stoletja v ustni obliki. Nato p a je zaradi varnosti prejemnika in destinatala konsenz moral preiti v listine. Nasprotno pa nasvet ni imel tako daljnosežnega pravnega pomena, saj je le naznanjal, daje do g : i Podobno G. Pfeifer glede listin brikscnskega škofa Egna Eppanskega (Eppan, 76). 9 4 BRESSLAU, Urkundenlehre, 693-704. 9 5 O tem več v SCHLOSSER, Renuntiationes. Sam se odpiranju globljih pravnih vprašanj na tem mestu zaradi preglednosti odpovedujem. %Te formule, ki jih določa izraz »zase in za svoje dediče« gl. EBEL, »Erben«, 237 sl. 9 7 O tem več v KOS, Dediščine, 35 sl. 128 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin dejanja prišlo po predhodnem posvetovanju destinatala s sorodniki ali/in prijatelji. Nasvet in soglasje sta bila dispozicijska vstavka, vendar ju je njuna predhodnost glede na dispozicijsko dejanje približevala tudi k naraciju. Čeprav so si bile konsenzualne in konsiliame oblike podobne in kratke ter so za diktatne raziskave zato načelno manj pomembne, si moramo ogledati nekaj najznačilnejših formul. Soglasje in pristanek sta bila opisana z različnimi besedami, ki pa so imele v bistvu isti pomen, t.j. brezpogojni pristanek: »accedere« (pristati), »assensio« (odobravanje, pritrjevanje), »annuere« (potrditi, odobriti, obljubiti), »consensus« (soglasje), »favor« (odobravanje, priznanje), »licentio« (dovoljenje), »voluntas« (dovoljenje, volja). manum coniugis meç: L 80 (1250). communicata manu ... uxoris mee et omnium heredum meorum: L 163 (1266). brüder hant: L 282 (1295). erben: L 324 (1301). aidem hant: L 327 (1301). h(aws)vrawen ... hant u n d ... hant: L 328 (1301). Kratka oblika pristankaje navajala le sorodnikovo oz. dedičevo »roko«, kar je pomenilo trdnost njegove kvazi prisege - z (iztegnjeno) roko se simbolno prisega zlasti v krščanskem svetu ponekod še danes, tudi v posvetnih zadevah. Ta pisna forma soglasja je bila redkejša in bolj priljubljena v nemških listinah. L 80 je prejemniška kostanjeviška listina in konsenz navaja šele tik pred koroboracijem. Zanesljivo prejemniška kostanjeviška je tudi L 163, v kateri so dali soglasje za dejanje izstaviteljava žena in dediči. Druge tri listine so nastale v Ljubljani (Lienhardovi L 327 in 324; Rutlibova L 328), L 282 pa je napisal ortenburški pisar Nikolaj. Očitno je bila kratka oblika zasidrana zlasti v kostanjeviški in ljubljanski praksi, drugod pa več šele po letu 1301. Daljše konsenzualne formule so bile še bolj raznolike, skorajda ni bilo popolnoma enakih, tudi če je šlo za istega notarja in podobno dejanje. accedente pleno consensu: L 276 (1295). assenssu: L 198 (1274). assensu et consensu: L 221 (1282). accedente et annuente ad hoc omnium haeredum nostrorum consensu et optima voluntate: L 313 (1300). annuente consensu et voluntate: L 284 (1296). communi voluntate conventus nostripariter et assensu: L 255 (1288). voluntate nostri capituli et assensu: L 116 (1259). To skupino zaznamujejo besede »accedere«, »annuere« in »assensio«. Samostojno ali v kombinacijah z bolj običajnima »consensus« in »voluntas«. Pojavljale so se od 60. let 13. stoletja v posameznih (prejemniških) kostanjeviških (L 116,255), stiških (L 198), križevniških (L 221, 276) in kamniških (L 284, 313) listinah. Jasna je njihova kleriška provenienca. omnium maiorum et minorum ad quos hereditas nostra spectabat pleno consensu: L 53 (1238). consensu: L 176 (1268), L 273 (1294), L 317 (1301). consensu spontaneo: L 331 (1301). consensu ... et spontanea voluntate: L 244 (1287). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 129 Tudi samostojni »consensus« je bil redek. Zanimiv je bil oni v L 53, izstavitelja Gerloha Kamniškega in oglejskega (javnega) notarja, kije govoril o pristanku »vseh večjih in manjših«, kar je pomenilo verjetno njegove (številne) otroke. Tako kot prva konsenzualna skupina, je bil »consensus« značilen za stiške (L 176,273) in sestrske kostanjeviške (L 317 notarja Wernerja) listine. Dodatna beseda »spontaneus« je bila značilna za listini dveh pisarjev, ki sta delovala v Kamniku (arhidiakon Peregrin z L 244 ter moravški župnik Witig Limberški z L 331), čeprav si obe formuli v podrobnostih nista bili podobni. licentiae et favore: L 260 (1290). communi consensu ac favore unamini: L 296 (1298). voluntate ... consensu et favore: L 310 (1300). consensu et optima voluntate ac etiam manualiporrectione: L 301 (1299). consensu et obtima voluntate ... necnon manuali porrectione: L 320 (1301). consensu ac voluntate ... qui tune erant: L 199 (1275). consensu et voluntate: L 200 (1275). uxoris m e e ... arbitrio et consensu ... m am ini voluntate: L 259 (1289). consensu ac unaminj voluntate: L 285 (1296). »Consensus« skupaj z izrazi »voluntas«, »manuali porrectione« ali »favore« daje otipljivejše namige o diktatnih filiacijah. Beseda »favore«, ki se pojavlja le v L 260 in 310, je bila posebnost istega stiškega meniha - pisarja, ki je po drugačnem diktatu napisal tudi L 285. L 296 p aje imela skupen stiško-kostanjeviški izvor. Po drugem in tretjem stiškem diktatu sta bila tudi skoraj enaka para konsenzov v L 199 in 200 ter par v L 259 in 285, ki ju zaznamuje značilna beseda »unamini« (poleg teh samo še v drugi stiški L 296). Vse zgoraj navedene listine (poleg L 205) so kljub razlikam v drugih formulah rezultat istega diktata. L 301 in 320 sta delo gorjanskega župnika Ulrika. Poleg nekaterih drugih formul imata skoraj enaki tudi konsenzualni izjavi, ki potrjujeta zgornje mnenje o priseganju. Izprožena roka (nad križem, biblijo) je namreč pomenila simbolno kretnjo, ki je bila nujna pri svečanem obljubljanju in priseganju. voluntate: L 21 (ok. 1207), L 36a (1228). uxoris mee ... benivola et optima voluntate: L 208 (1277). bona voluntate nostra... puro corde et bona voluntate: L 309 (1300). bona voluntate mea: L 291 (1297). güten willen: L 262 (1290), L 286 (1297). Nekatera, le pogojno rečena soglasja, so izražala samo (dobro) voljo. To je razumljivo, če vzamemo v ozir, da andeški ministerial Henrik Gutenberški okrog leta 1207 še ni mogel prosto razpolagati s svojo posestjo in so njegovi sorodniki lahko izrazili zgolj »voljo«, grof Henrik Andeški p aje potrdil prodajo vetrinjskemu samostanu, kar je dalo dejanju veljavnost (L 21). Z listino L 36a pa sta oglejski patriarh Bertold in njegov brat Oton VII. Meranski potrdila medsebojno transakcijo dveh samostanov, ki njunega obveznega pristanka pravzaprav sploh nista potrebovala. Ker paje bil prodajalec samostan Diessen, zadevna posest pa nekoč andeška, sta kot pripadnika ustanoviteljske rodbine za ta posel izrazila dobro voljo. Posebnost je konsenz v ljubljanski križevniški L 208. L 309 kostanjeviškega pisarja Bertolda ima podoben, resda nekoliko daljši konsenz kot L 291, zato pa imata skupnih še nekaj (samosvojih) formul in del diktata. Enostavnejšo in po letu 1300 običajnejšo nemško »dobro voljo« sta naznanjali L 262 in 286 - prva freisinška, druga od pisarja Bertolda. licentia: L 121 (1260). 130 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Tak konsenz je bil posebnost (kamniškega) notarja in duhovnika Leonarda, ki je bil italijanskega porekla. consilio ... per omnia accedente consensu ac voluntate: L 37a (1228). pro nostrorum consilio, tum etiam de consensu capitulipraefatae ecclesiae: L 39 (1230). consilio et deliberato animo data fide manus nostras in formam iuramenti porreximus ad sancta sanctorum: L 184 (1269). amicis meis diligenti ad informaccionem et consilium... super premissis talit er concordavi: L 250 (1288). bona deliberacione consilio et consensu... nec non voluntate: L 267 (1291). consilio et consensu: L 321 (1301). gunst und rat: L 256 (1288). Obračanje po nasvet je bilo redkejše in vedno povezano s soglasjem, kar je nasvet postavljalo v sekundarno vlogo. Razlog je bil ta, da se redni posvetovalni organi pri dinastih, ki so imeli kaj opraviti s Kranjsko, v 13. stoletju še niso povsem oblikovali. Posameznim cerkvenim izstaviteljem so dajali nasvet ugledni posvetni in cerkveni knezi (L 37a), čeprav so bili slednji udeleženi v sporu z njimi (L 39). Kdor je vodil zadeve podrejene ustanove, je nujno potreboval soglasje, ki pa gaje dobil šele po posvetu: provincialni komtur Nemškega viteškega reda, kije menjal posest ljubljanske komende, je to lahko storil šele po izrecno navedenem posvetu in pristanku ljubljanskega komturja s konventom (L 321). Če je šlo za važno politično dejanje, se je po skupnem posvetu za dejanje odločilo več nesorodnih oseb, ki so to podkrepili s prisego : leta 1269 so spanheimski ministeriali tako prisegali Filipu Spanheimskemu (L 184); leta 1288 je Ofo Emmerberški po nasvetu prijateljev odstopil od svojih pravic do gradu Trušnje v korist grofa Majnharda II. Tirolskega (L 250). Nasvet in soglasje avktorjevega in izstaviteljevega brata sta kostanjeviškemu samostanu pripomogla pridobiti nekega podložnika (v falsificirani L 256). Tudi nižjerangirani plemiči so se pred skromnimi dejanji včasih posvetovali in šele nato dobili pristanek sorodnikov (L 267). c) »Pertinentio«9 7 “ je dispoziciju podrejena formula o dodatkih, ki pripadajo transakcij­ skemu objektu. Načelno sploh ni bila potrebna - kdor (pre)daja neki objekt, ga preda v celoti. Toda z drobitvijo prvotno enotnih posestnih in lastninskih pravic je prišlo sčasoma do stanja, ko določene pravice niso bile avtomatično del konkretne posesti, saj so lahko imele drugačen izvor. Strah pred pozabo nekega takega dodatka in možni zapleti so do visokega srednjega veka pertinenco iz prvotno kratke in preproste razširili v dolg seznam vseh mogočih pravic h konkretni posesti.98 Formule so razmeroma precej izpovedne, tako za razvid obsega posesti kot tudi za diktat, saj so bile bolj toge in konservativne. Pestrost je bila manjša predvsem pri nemških oblikah,99 večinoma navezanih na glagol »gehören«. Skromnost je bila tudi posledica težav s prevajanjem natančnih latinskih pojmov. Latinskih oblik je bilo več, a jih lahko vse razdelimo na nekaj osnovnih skupin, znotraj katerih je prihajalo do variant. Pertinence niso bile posebno stabilen del diktata, marveč so njihove oblike nihale tudi pri istih diktatorjih in so bile odvisne tudi od konkretnih značilnosti posesti - vinogradi so bili omenjani pač le v pertinencah tistih listin, ki so omenjala posest na vinorodnih območjih ne glede ali je imela konkretna posestna enota tudi zares vinograd. Pertinenčna formula je bila ena najbolj univerzalnih, saj je lahko pristala v enaki obliki pri najrazličnejših diktatih med seboj nepovezanih notarjev. Slo je torej za neindividualen dispozicijski dostavek. Pri pregledu ,7a Večina formul se začenja z besedama »cum« ali »mit«, ki pa sta zaradi boljše primerljivosti formul izpuščeni 9 8 Strinjamo se lahko z mnenjem, daje bilo »napihovanje« pertinenc tudi posledica birokratiziranja v pozni antiki, ko so listine že poznale pertinencij (FICHTENAU, Urkundenformeln, 318). 9 9 FICHTENAU, Urkundenformeln, 319 (s pregledom literature). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 131 posameznih oblik sem v citatih izpustil dolga naštevanja in pravne pomene naštetih pertinenčnih pravic ter se omejil le na uvodne in zaključne (pravno pomembnejše) besede. allem dem daz dazu gehöret: L 286, 293 (1297). allem dem reht daz zu den ... gehöret: L 266 (1291). allem dem reht daz da zu gehöret: L 307 (1300). alle deu und zu ... gehorent: L 327 (1301). allen dem rechte und nuze der darzu gehöret: L 318 (1301). To skupino v nemških listinah zaznamuje velika podobnost, deloma tudi enakost v diktatu in pisarju ter pojavitev šele leta 1291. Medtem ko so L 266, 286, 293 in 307 delo istega kostanjeviškega pisarja Bertolda, je L 327 nastala v Ljubljani izpod rok pisarja Lienharda. Pri prvih štirih sta pertinencija v tretji in četrti listini, ki omenjata »pravice«, nekoliko odstopala od podobnih v prvih dveh. L 318, ki je morda delo meniha in pisarja Rudolfa, je nastala v Stični. Očitno so vse te oblike izhajale od ene osebe - omenjenega misterioznega pisarja slabih navad - in se kasneje pojavile še pri nekaterih redkih pisarjih. omnibus iuribus et attinentiis: L 189 (1271). omni iure et attinenciis suis: L 116 (1259). omnibus attinenti]s ad habendos possidendosfìrm iter et tenendos: L 260 (1290). omnibus attinentijs: L 198 (1274). omnibus atinenciis: L 291 (1297). omnibus atinenciis ... et omni iure ac liberiate: L 36a (1228). omnibus earum attinentiis: L 118 (1259). omnibus attinenciis suis: L 321 (1301). omnibus atinenciis eorum: L 131, L 132 (1262). omnibus suis adtinentiis: L 99 (ok. 1254). omnibus suis attinentijs: L 240 (1286), L 317 (1301). omnibus suis adtinentijs et juribus: L 313 (1300). quibuslibet suis attinentiis: L 276 (1295). omnibus attinentijs suis ... cum om niprorsum utilitate quae ibidem habetur inpraesenti, vel exinde poterit elici in futurum: L 202 (1275). omnibus suis attinentijs ...et cum omni prorsus utilitate quae ex ipsis nunc habet et haberi poterit in futurum: L 273 (1294). Te, večinoma kratke oblike brez daljših naštevanj so bile značilne za različne diktate listin ljubljanskih kri že vni kov (L 189,276,321), kostanjeviških (L 116,240,291, 317) in stiških (L 99, 198, 202, 260, 273) cistercijanov. Omeniti pa velja še falsifikata L 131 in 132, ki sta nastala po prav tako falsificirani L 140 (iz konca 13. stoletja) in originalni L 240 za samostan Kostanjevica. V posameznih primerih pa tudi po enkrat pri cerkljanskem župniku Henriku (L 36a), notarju freisinškega škofa Henriku (L 118) in gorjanskem župniku Ulriku (L 313). Beseda »attinentio« je bila popularnejša od srede 13. stoletja, in sicer predvsem v cistercijanskih diktatih, ki so hitro prehajali med samostani. Zdi se, da so tovrstne formule nastale v diktatih stiških sestavljalcev. Posebna stiška formula v L 202'in 273 seje od skoraj identičnih razlikovala le z besedo »pertinentio« namesto »attinentio« (gl. spodaj pri L 200 in 285) in se jasno uvrščala med one z različnimi stiškimi diktati, a delo enega notarja. omnibus attinencijs suis ... et alijs quibuscunque nominibus censeantur: L 332 (1301). omnibus suis cultoribus rebus et juribus qucunque nomine censentur: L 233 (1284). 132 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin quocunque nomine censeantur et cum praedicto saltu: L 259 (1289). omnibus iuribus et utilitatibus et usibus ...e t aliis quocunque nomine censeantur: L 28 (1220). eorundempertinenciis quocumque nomine censeanturpropriis: L 258 (1288). Te samosvoje pertinencije sta zaznamovali beseda »censeantur« in daljša forma. Šlo je za različne provenience. Turjaška L 28 je delo neznanega javnega notarja, L 233 in 332 (notarja meniha Wemerja) sta bili kostanjeviški, L 259 stiška, L 258 pa listina tirolske grofovske pisarne (notar Rudolf iz Meißna). Zdi se, da so dobile takšne formule vzor prijavnih notarjih, kar sta pisarja L 28 in 258 bila. Druge tri listine pa kažejo na osebe, ki so bile vsaj dojemljive za zahodne vplive, če že niso prišle z zahoda. aliisque pertinentiis: L 20 (1207). omnibus ... pertinentibus: L 267 (1291). omnibus ipsius pertinenciis: L 331 (1301). omnibus suis pertinenciis: L 95, L 96 (1252), L 296 (1298), L 308 (1300). omnibus suis pertinenciis ... cum omni iuris plenitudine perpetuo possidendos: L 301 (1299). omnibus suis pertinentiis et omni iure quo nos usi fuimus ab antiquo: L 255 (1288). omnibus suis pertinenciis, iuribus et honoribus: L 290 (1297). omnibus iuribus et pertinenciis suis: L 302 (1299). omnibus iuribus et pertinentijs suis ... et cum omni prorsus utilitate quae ad praesens ibidem habetur vel exinde elicipoterit infuturum: L 200 (1275). suis pertinencijs ... cum omni prorsus iure et utilitate que nunc illis inesse noscitur et ex ipsis elici poterit in futurum: L 285 (1296). To pertinenčno skupino združuje samo beseda »pertinentio«, sicer pa so po obliki in provenienci formule precej različne in so se uporabljale predvsem od konca 13. stoletja. Krajše oz. samosvoje so uporabljali vetrinjski (L 20 - Ortolf), kostanjeviški samostanski (L 255 - opatov avtograf?, L 267 meniha Wernerja), freisinški (L 290 - dvorni pisar Henrik) in različna kamniška pisarja (L 301, 331). Freisinški notar magister Henrik je v leta 1252 napisanih, skoraj identičnih L 95 in 96 uporabil enaki kratki formuli kot pol stoletja pozneje notar v L 296 in že omenjeni priljubljeni gorjanski župnik Ulrik (L 308). Kratkost in omejenost na pertinencij ne omogočata tehtnejših diktatnih povezav, saj so bili ostali elementi v L 296 in 308 drugačni. Par, čeprav ne povsem identičnih pertinenc (»prorsus«, »utilitate, »elici«, »poterit in futurum«) in diktatov, tvorita tudi stiški L 200 in 285, kot je ugotovljeno po konsenzualnih formulah. V teh skupnih besedah je podobnost tudi z nekoliko drugačnim diktatom in pertinencijem v L 202 in 273 (gl. zgoraj). Posebno obliko je imela še ljubljanska L 302, kije zelo spominjala na notarski instrument inje bila delo j avnono tarsko izobražene osebe. omni iure: L 34b (1228), L 310 (1300). omnibus iuribus: L 237 (1285). iuribus universis: L 250 (1288). omni iure, qu o d ... dignoscitur pertinere: L 221 (1282). omnipertinencia et iure, quas... quoquomodo dinoscunturpertinere et quibuspossedimus nos idem: L 214 (1279). omni iuris plenitudine: L 303 (1299). omnibus appendiciis suis: L 12 (1175-1181). allen dinsten, nutzen undzwgehorung als wir es inngehabt habenn: L 256 (1288). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 133 Zadnjo skupino sem sestavil iz vseh preostalih pertinencijev, ki vsaj na prvi pogled ne kažejo povezav z drugimi. Enako kratko formulo sta imeli tako andeška L 34b kot stiska L 310. Slednja pa je imela enak konsenz in pisarja/notarja kot L 260 in nekatere druge stične točke (diktator/pisar je bila ista oseba). Nezahtevne formule sta uporabila tudi različna križevniško-ljubljanska pisarja v L 221 in 237, ki sta drugačni, ter notar grofa Majnharda II. Tirolskega Rudolf iz Meißna. Tudi kostanjeviški opat Jakob je uporabil posebno, od dragih kostanjeviških drugačno formulo (L 214 - avtograf?). Izstopajoče formule sta imeli še vetrinjska L 12 in kamniška L 303. Kostanjeviška L 256 v nemškem jeziku pa ima z vsemi dragimi nekompatibilno pertinenčno formulo, kar spet potrjuje domnevo o falsifikatu iz 14. stoletja. Sanctio in cautio Pravih sankcijskih formul je bilo v kranjskih listinah malo. Za to je bilo več razlogov. Najprej velja omeniti neobičajnost sankcionalnih formul v nemških kraljevskih listinah vse do prve tretjine 12. stoletja (pisarna cesarja Lotarja III.). Ne glede na splošno uporabo sankcija v cesarskih listinah za italijanske prejemnike1 00 je imelo to dejstvo zaviralni učinek, saj se je praksa nemške pisarne zelo posnemala tudi v listinah oglejskih patriarhov iz 1 2 . in začetka 13. stoletja. Tipični sankciji so se uporabljali predvsem v dveh sferah: v najvišji cerkveni, kjer je papeška avtoriteta razpolagala z mogočnimi duhovnimi (izobčenje ipd.), pa tudi posvetnimi sankciji, ki jih je papeška pisarna redno vključevala v privilegije. Po njeni praksi so se radi zgledovali škofovski notarji, saj so imeli (nad)škofje pravzaprav edini subordinirano ekskomunikacijsko pravico, ki je bila do 13. stoletja najpomembnejša in naj učinkovitejša duhovna zaščita, čeprav pogosto že brez stvarne moči. Na Kranjskem do 15. stoletja ni bilo posebne škofije, pač pa so oglejski patriarhi s svojo, glede na Kranjsko eksterno pisarno, kvečjemu vplivali na domače samostanske in posvetne kleriške notarje. Celo notarji škofov, ki so imeli določene pravice na Kranjskem in so tam tudi izstavljali listine, so se do začetka 13. stoletja odpovedali pravim sankcijem.1 0 1 Kranjska posvetna oblast je bila neenotna, saj seje dežela z vsemi centralnimi uradi prisile, ki so jamčili za uresničitev posvetnih sankcionalnih mehanizmov (materialnih kazni) ne glede na osebno pripadnost posameznika določenemu gospodu, formirala šele v zadnji tretjini 13. stoletja. 1 0 2 Po drugi strani je Interregnum povzročil blokado vplivov iz cesarske pisarne in neposrednega prevzemanja njenega diktata v pisarne šele utrjujočih se deželnih gospodov. Zato je bila prava sankcijska formula sprejemana na Kranjskem skoraj kot nestvaren dodatek, ki v privatnih pečatnih listinah ni imel večjega odmeva. Ko paje Kranjska postala v drugi polovici 13. stoletja dežela, je bil sankcij v vseh nekraljevskih, nepapeških in neškofovskih listinah že preživeta diplomatična formula, kije bila nadomeščena z deželnemu pravu običajnejšemi garancijskimi klavzulami, ki so bile za nove dispozitivne listinske forme pravzaprav nujne; pravno dejanje seje sicer končalo z izgotovitvijo in predajo listine, njegove posledice pa so bile daljnosežnejše. Kljub temu so sev 12. in 13. stoletju v nekaterih listinah uglednejših cerkvenih izstaviteljev pojavile prave sankcijske formule, ki kot rečeno, niso bile pravilo in standard, pač pa so bile vključene glede na svečanost in pomembnost dejanja in listine. Po definiciji je šlo za grožnjo s kaznijo ob kršitvi pravnega dejanja. Z njo se ni ščitila listina, pač pa dejanje. 1 0 3 V zadevnih listinah je razvidna samo duhovna, spiritualna kazen, katere izrek in včasih tudi uresničitev sta 1 0 0 ERBEN, Kaiserurkunden, 358. 1 0 1 Freisinške listine so bile v 13. stoletju že brez teh formul (RUF, Freising, 55); zelo malo jih je bilo tudi v listinah briksenških škofov (PFEIFER, Eppan, 77-78). 1 0 2 KOS, Imago, 43-64. 1 0 3 FICHTENAU, Urkundenformeln, 321-323. 134 Pism o, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin bila domena cerkvenih izstaviteljev/avktorjev. Toda zunaj Kranjske, se je posvetni sankcij pojavljal v listinah cerkvenih izstaviteljev, zlasti če je šlo za povsem posvetne, materialne zadeve. 1 04 Duhovne sankcije, največkrat izrecno poudarjeno izobčenje in anatema, ki so jih poznali svečani diktati patriarhovih notarjev sredi 12. stoletja (npr. v L 1, 2, 5), so bile zunaj škofovskih listin dopuščene le, če je šlo za ohlapne grožnje, brez poseganja samozvanih zastopnikov. Ni smelo iti ne za izobčenja, anateme in interdikte ne za grožnje s cerkvenimi sodišči. Zato so se morali tu pa tam posluževati praznih in ohlapnih groženj tudi redki samostanski pisarji, vendar samo do srede 13. stoletja, ko so nastajajoče deželno pravo, dežela in njeni centralni uradi omogočili primernejšo zaščito za pridobljene pravice kot mistične in z a plemstvo večidel neizvedljive ter konec 13. stoletja zvodenele kazni. Razen, če bi se duhovna kazen dopolnjevala s posvetno, ki paje bila smiselna šele, koje deželni gospod dobil določeno moč nad vsem plemstvom in se pomiril z oglejskimi patriarhi, pod katerimi sta bila cerkvena uprava in jurisdikcija južno od Drave. Teh nekaj duhovnih sankcijev si velja ogledati. Si vero istam donationem infregerit, indignationem Dei et divinam ulrionem incurrat et vinculo anathematis innodetur: L 34c (1228). Qui vero suprascripta servicia ausus fuerit infringere, confundat illum dominus in etemum: L 91 (1252). ut quieunque ipsas violare temptaverit, omnipotens Dei, beate virginis Marie, et omnium sanctorum indignacionem hic et in futuro, incurrat, et cum Anania et Saphyra, qui de predo defraudarunt, et Judaproditore mercedem iniquitatis recipiat: L 115 (1258). Quod si quis contumax et iniquus facere praesumpserit, excommunicationi subjaceat, et nisi resipuerit, aeterna maledictione mulctatus cum Dathan et Abiron permaneat: L 1 (1136). Sub poena perpetuae maledictionis, omnibus interdicentes, ut nullus eos laedere, aut in bonis suis aliquomodo offendere, aut molestare praesumat; quod si quis temerario ausu facere praesumpserit, anathematis vinculo se innodatum esse cognoscat, et cum Dathan et Abiron, nisi resipuerit, aeterna damnatione damnatum: L 2 (1145). Si quis autem hanc nostram donationem infregerit, aut eidem contradixerit, cum Dathan et Abyron aeterne subjacet maledictioni: L 52 (1238). Siquis itaque huius nostri mandati violator exstiterit, sciat se nisi resipuerit, perpetuo anathematis vinculo innodatum: L 5 (1152). Sankcij v L 34c za stiški samostan, ki ga je uporabil andeški notar Henrik iz Amrasa, je za kršitelja predvideval anatemo, ne le božjo nejevoljo. V drugih njegovih listinah takšnega sankcija ni bilo, kakor tudi ne v stiških listinah. To pa namiguje na aktivnejšo udeležbo stiškega samostana pri sestavi listine. Stiški pisarje v L 91 uporabil bolj splošno grožnjo tik pred aprekacijem, da bo kršitelja za večno kaznoval Kristus. Sankcij v kostanjeviški L 115 je grozil z Bogom, Marijo in vsemi svetniki, če bi prišlo do kršitve dejanja. Poleg tega je opozarjal na usodo Ananija in Safire, ki sta hotela prevarati apostola Petra in cerkveno občino in zase obdržati del kupnine za prodano posest (Apd 5,1 -11) ter »izdajalca Jude« (Iškarijota). Takšna sankcionalna oblika, kije bila v variantah precej popularna naNemškem, predvsem pa seje v zelo podobni obliki kot v L 115 pojavila v potrditveni listini patriarha Peregrina za gornjegrajski samostan leta 1140,1 0 5 je izkazovala diktatorjevo teološko podkovanost, vendar je pom enila za potencialnega kršitelja zgolj papirnato grožnjo. Ker je bil notar listine iz leta 1140 nemškega porekla (Kono), ki je pisal za patriarha po prevladujočih severnjaških (cesarskih) zgledih, je takšna formula razumljiva. Očitno je prav omenjena biblijska zgodba zelo vplivala na nekatere 1 0 4 Vetrinjska listina iz leta 1244 ima sankcij z navedeno denarno kaznijo (MDC IV/1, št. 2287, str. 317). 1 0 5 UBSt I, št. 180 (str. 188-190). ERBEN, Kaiserurkunden, 361. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 135 svečanejše diktate samostanskih listin (v L 115!). Toda takšne duhovne kazni so bile za brezbožnika, ki bi si upal v 13. stoletju nadlegovati menihe, že brezpredmetne. Še zanimivejšo skupno usodo in časovno sosledje imajo sankciji v oglejskih listinah L 1,2 in 52. Prva je ustanovna za Stično in je nastala v režiji notarja oglejskega patriarha, morda celo Kona, kije zanesljivo diktiral in napisal L 2, kije po vsebini obnovitev prvič po ustanovni listini istega izstavitelja. Obe sta nastali po istem diktatu, ki seje v taki obliki kazal le v teh dveh patriarhovih listinah. Se posebej podobni so si intitulacij, invokacij, datacij. Praktično v istih besedah je v L 2 ponovljen sankcij, ki je v obeh primerih poleg grožnje kršilcem z anatemo, opozarjal tudi na usodo biblijskih nesrečnežev Datana in Abirona, ki sta se upirala Mojzesu v puščavi (4 Mz 16,1). Ker sta bili obe listini nato v stiškem arhivu, ni presenetljivo, d aje po njunem vzoru okrog leta 123 8 nastal falsifikat v imenu Sofije Andeško-višnjegorske (L 52), ki je le natančneje opredeljeval bistvo pristne L 51 iste izstaviteljice in verjetno Henrika iz Cerkelj kot sestavljalca diktata in pisarja. Nedvomno seje falsifikator L 52 opiral na obe ali celo vse tri predloge (o tem gl. v uvodnem poglavju o značaju in vsebini listin). Biblijske usode konkretnih grešnikov kot sankcij sko poučna zgodba, so bile torej značilnost nekaterih svečanih patriarhovih listin sredi 12. stoletja, konkretno vodilnega notarja Kona. Le izjemoma so z zavestno naslonitvijo na te listine nastale še nekatere v 13. stoletju, ki so imele takšne sankcije, medtem ko so bili drugi elementi večinoma modernizirani. contradictione qualibet non obstante: L 260 (1290), L 273 (1294), L 310 (1300). Značilna sintagma »non obstante«, ki je bila običajna v papeški pisarni za kratke »littera« in je govorila o nenasprotovanju dejanja siceršnjim pravicam, ni bila klasičen sankcij. Je pa imela vlogo preprečevanja nesporazumov, čeprav brez trdnih inštrumentov. Pojavila se je v treh listinah, ki jih je sestavila in napisala ena oseba v stiškem samostanu (L 260, 273, 310). Njihov avtor se je v tem zgledoval po papeških listinah, morda prav tistih, ki so bile takrat že v samostanu. Adicio etiam quod si non attenderò bona et sincera fide sine qualibet captione omnia premissa et promissa superius, sim ipso facto ex tunc infìdelis, exlex pariter et periurus: L 212, L 213 (1278). Qui vero laudamenti, quod absit, transgressor extiterit, illius res proprie ac feudales ad sepedictum dominum nostrum libere devolvantur: L 184 (1269). Quod, si non fecerimus, fevdis nostris atque omnibus bonis propriis esse volumus et vindicamus per omnia condempnatos pariter et privatos: L 185 (1269). Quod, si ratum non teneremus, omnia iura nostra amisisse profitemur: L 204 (1276). Posvetni sankcij seje do leta 1300 pojavil v dveh identičnih prejemniških listinah iz istega dne, delo freisinškega notarja magistra Hermana. Obe sta govorili o odpovedi maščevanju v korist freisinškega škofa Emiha (L 212, 213). Za zavarovanje sta predvidevala posvetno izobčenje (nem. »Acht«), če se izstavitelja ne bi držala obljube. 1 0 6 Posvetno sankcioniranje je predvidevalo tudi ohlapno določilo v priseganju ministerialne zvestobe, da naj bodo v primeru, če se izstavitelji ne bodo držali obljubljenega, vse njihove pravice ali posest izgubljene. Sloje za pomembne listine nekaterih spanheimskih ministerialov (L 184) in Friderika Falkenberškega za Filipa Spanheimskega (L 185) ter listino več vzhodnodolenjskih bivših spanheimskih ministerialov, ki so leta 1276 obljubljali pokorščino grofu Majnhardu II. Tirolskemu za grad Žumberk (L 204). 1 0 6 KOS, Imago, 109-110. 136 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Prava sankcijska formula je bila v kranjski listinski praksi pogosto nadomeščena z daljšim koroboracijem, ki je za zaščito dejanja in prejemnika/avktorja pred kršitvami navajal izstavitelj evo željo in ukaz po vključitvi prič in/ali pečata v listino.1 0 7 Na tem mestu navajam le nekaj primerov, več pa v poglavju o overovitveni problematiki (Corroboratio): »da ne bi kasneje izstavitelj in dediči kršili sklenjenega, se postavljajo priče«: L 19 (ok. 1207). »da ne bi kasneje izstavitelj in dediči kršili sklenjenega, se postavljajo priče in ukazujemo overavljenje listine s pečatom«: L 36, L 36a, L 37a (1228), L 37b (1229). »da ne bi kasneje izstavitelj in dediči kršili sklenjenega, naj se listina overovi s pečatom«: L 46 (1235), L 188, L 189 (1271), L 195 (1273), L 199 (1275), L 208 (1277), L 211 (1278), L 219 (1280), L 237 (1285), L 254 (1288), L 266, L 267 (1291). Takšno zavarovanje je bilo standardno od začetka 13. stoletja do 70./80. let istega stoletja. Starejši primeri so izjemni, saj je v 12. stoletju listina s pomočjo pečata šele postajala popolno dokazilno sredstvo. Tedaj so za zavarovanje in dokazilo dejanja še prevladovale priče, kot je to logično nakazoval najstarejši primer v L 19. V prvi tretjini 13. stoletja se pričam še ni bilo mogoče odpovedati, a jim je bil ob bok že postavljen pečat. Evolutivnost je lepo razvidna iz prakse andeških notarjev (L 36, 36a, 37a, 37b). Od 30. let p a je vendarle prevladal pečat, vendar se je kot edino zavarovalno sredstvo izmenjeval in umikal razvitejšim garancijskim klavzulam. Kot arhaična ali vsaj posebno značilna oblikaje takšna formula bolj slučajno ostajala v nekaterih listinah ljubljansko-križevniških (L 189, 208, 219, 237), freisinških (magistra Henrika L 188,195), stiških (L 199), kostanjeviških samostanskih (L 211,254,267) in mestnih (L 266) notarjev. Samo ljubljanskim križevnikom je šlo za trdnejšo tradicijo, ki je novi običaji še niso premagali. To je bila nedvomno posledica večje navezanosti reda na severne dežele in njihovih pisarjev na listinsko prakso nemških komend. *** Od srede 13. stoletja so bile pogostejše standardizirane in modernejše, a raznolike kavcionalne ali garancijske formule, ki so obljubljale zaščito destinatarjevih pravic, pridobljenih s konkretnim dejanjem, proti avktorju in dedičem ali proti tretjim osebam. Takšna garancija oz. dodatna varnost za destinatala (evikcija) je temeljila na odškodnini iz dela nedoločenega (= vsega) avktorjevega premoženja, predvsem iz posesti, ali paje bila že izražena v denarju. Odškodnino je bilo mogoče prevaliti na postavljene poroke in določiti prisilno bivališče zanje ali dolžnika. 108 S to formulo je bilo v vseh inačicah pravo, teoretično sankcioniranje že preseženo s predvidenimi konkretnimi ukrepi. To je bila razvitejša stopnja zaščite pred kršitvami. Na Kranjskem seje razširila z italijanskimi vplivi, kjer so se garancije utrdile že do 12. stoletja. Zato ne preseneča, da so takšne formule na Kranjskem prevladale v dobi tirolskega deželnega gospostva, kije bilo upravno in pravno zelo blizu italijanskim vzorom. Do leta 1300 se na Kranjskem še ni uveljavil inštitut deželne obveze za škodo, kije ob predložitvi listine s to klavzulo omogočal takojšnjo izvršbo sodišča na račun premoženj a bivšega avktorja, ki bi kršil ali neuspešno varoval destinatarjeve pravice pred tretjimi osebami. 1 0 9 Njen pojav od začetka 14. stoletja je bil posledica poznega formiranja dežele, pa tudi širitve pravnih trendov, ki so v reševanju sporov dajali glavno vlogo (deželnemu) sodišču. O tem priča tudi prva 1 0 7 Gl. tudi MELL, Privaturkunde, 63-67. 1 0 8 VILFAN, Zgodovina, 241-242; KOS, Grad, 143. 1 0 9 VILFAN, Landschadenbund, 451 sl. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 137 eksplicitno izrečena avktorjeva podpora za spor pred sodiščem v listini ljubljanskega pisarja Lienharda šele leta 1301 (L 324). Sane praedictum censum non solum ipsi verum et omnis posteritas eorum ad testimonium libertatis suqprefatus ecclesìa nostrq advocatus etemaliterpersolvendum statuit, ne forte aliqua spiritualis secularis(q)ue persona per potentiam eos ulla servitute subiciat aut opprimât: L 7 (ok. 1156-1163). garancija s posestjo: L 99 (ok. 1254), L 198 (1274), L 285 (1296), L 293 (1297), L 296 (1298), L 310, L 314 (1300). garancija z denarjem: L 234 (1284), L 258 (1288), L 278 (1295), L 286 (1297), L 303 (1299), L 307, L 314 (1300), L 317, L 318, L 328, L 332 (1301). garancija s poroki: L 71 (1248), L 200 (1275), L 244 (1287), L 275, L 280 (1295), L 299, L 301, L 302 (1299), L 307 (1300), L 319, L 328, L 331 (1301). V 12. stoletju je bila varnost zagotavljana predvsem z institucionalizianimi sredstvi, ki so bili odvisni od stanu in statusa destinatarja/prejemnika. Trdnost in neokrjenost dejanja v L 7 iz okoli let 1156-1163 stiškega opata Adelpranda naj bi zagotovil samostanski odvetnik {advocatus), grof Albreht Višnjegorski. To določilo je značilno za obdobje, ko stiški samostan še ni imel vseh zaščitnih in sodnih privilegijev posvetnih gospodov, kaj šele deželnih gospodov, ki bi realno zaščitili samostan. Takšne privilegije so kranjski samostani prejeli šele v 13. stoletju, predvsem od Spanheimov. Višnjegorčan v resnici ni bil pravi odvetnik, pač pa zelo omejen »branitelj« (»defensor«), saj cistercijani niso smeli imeti pravih odvetnikov. Zaščita pravnega dejanja v korist samostanskega gradbenika M ihaela je bila tako prepuščena potomcu ustanoviteljev samostana in najmočnejšemu okoliškemu gospodu. Garancija s premoženjem in poroki je postala popularnejša od zadnje četrtine 13. stoletja, torej v času, ko je Kranjska postala dežela in je tudi nižje plemstvo dokončno dobilo pravico samostojnega razpolaganja s fevdi in lastnino. Takšna odvisnost od dežele in deželnega prava in njegovega izvajanja je nazorno prikazana tudi na primeru štajerskih listin. 1 1 0 V pojavljanju različnih garancijskih objektov in subjektov ni bilo večjih kronoloških razlik. Pri tem ni šlo toliko za diplomatični problem, povezan z diktatnimi osnovami, pač pa za gospodarski in individualni fenomen. Odločitev za posest, denar ali poroke je bila deloma posledica evolutivnega razvoja blagovno-denarnega gospodarstva, ki je dajal prednost denarnemu kapitalu, manj pa nepremičninam v naravi. Deloma je bila odločitev individualna - odvisna je bila od zahtev, običajev in potreb prejemnika oz. destinatala. Denarni vsoti ekvivalentna posest, ki ni poznala inflacije, je prišla v poštev pri odpovedih, predajah in prodajah posesti v korist vetrinjskega samostana (L 99 - stiška izgotovitev) in, kar je posebej zanimivo, vedno pri stiškem samostanu do leta 1300 (L 198, 285, 310 vse delo iste osebe) in enkrat pri kostanjeviškem pisarju Bertoldu (L 293). Očitno se ta konvent do takrat še ni sprijaznil z novimi gospodarskimi in pravnimi težnjami, diktator pa jih še ni mogel vključiti v formular. Poleg tega je bila posest kot garancija poznana še pri nižjem - predvsem dolenjskem, tradicionalno konservativnejšem plemstvu, ki mu je bila zemlja sveta (L 296, 314); svetejša kot plemstvu in meščanstvu v patricijski Ljubljani in na Gorenjskem. D enarje postajal prevladujoče garantno sredstvo od 80. let 13. stoletja. Hitrejši vdor v prakso je bil gotovo posledica krepitve denarnega gospodarstva, ne le zaradi splošnih evropskih gospodarskih gibanj, marveč tudi zavoljo naprednejših prijemov tirolskih in goriških uradnikov, ki so tedaj prišli na Kranjsko. Nemški viteški red je bil med prvimi, ki je začel uporabljati denar za garancije v pošlih, kjer je bil avktor oz. prodajalec (L 234). Razumljivo so bili tudi tirolski (L 258) in goriški grolje (L 278) bolj privrženi tej obliki varstva, saj so bili od davnine "°MELL, Privaturkunde, 60-61. 138 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin navezani na poslovanje z naprednejšim romanskim svetom. Njihova praksa je hitro vplivala na domače srednje in nižje plemstvo, pa tudi na notarje, ki jih ni bilo več potrebno posebej opozarjati na nove zahteve. Še posebej, če je šlo za avktorje, ki so bili navezani na življenje v mestih, ali so poslovali z meščani in sklepali posle v mestih, predvsem v Ljubljani (L 286, 307, 314, 328) in Kamniku (L 303). Okoli leta 1300 je denar osvojil tudi pisarje v kostanjeviškem (L 317,332, obe delo samostanskega notarja Wernerja) in končno tudi tiste v zadnji trdnjavi konservatizma, v stiškem samostanu (L 318). V približno istem času, skupaj z uveljavitvijo in splošnim priznanjem novega deželnega prava na Kranjskem, so se v poslovanju in listninjenju uveljavili poroki.1 " Pri tem moramo pozabiti na L 71 iz leta 1248, kije prva na Kranjskem napisana listina s poroki, saj je bila delo freisinškega notarja Konrada. Poroki so navadno jamčili za navedene vsote, porazdeljene med posameznike ali (solidarnostno) obravnavane skupno. Avktor/izstavitelj jim je ob morebitni zapadlosti poroštva lahko obljubil kasnejšo poravnavo iz njegove posesti. Tako so od leta 1275 poroki prevzemali garancije za transakcijska (kupoprodajna) dejanja, oz. dejanja, ki so kakorkoli zadevala nepremičnine: v stiških (L 200), kamniških (L 331 - delo W itiga Limberškega), kamniških (L 244,301), freisinško-loških (L 275,280,319 - vse delo dvornega pisarja Henrika) in ljubljanskih (L 299 in 328 pisarja Rutliba; javnonotarska L 302; L 307 kostanjeviškega pisarja Bertolda) listinah. Z izjemo stiške raritete je, tako kot pri denarnih garancijah sploh, spet prednjačila naprednejša severna polovica Kranjske. Glede na poreklo ali vsaj izobrazbo notarjev omenjenih listin je moč dopustiti večji vpliv italijanskega poslovnega in listininskega praktikuma, ki g aje vsak, v italijanskem listninstvu izobražen notar moral poznati. Z Bertoldovo L 307, freisinško L 319 in kamniško L 331 se je v letih 1300/1301 pojavilo določanje prisilnega bivališča za poroke, ki ne bi izpolnili obvez do destinatala. Obe kavcionalni obliki torej nista bili pravi sankcijski formuli, marveč le nadomestka oz. v osnovi drugačni formuli, katerih prevladujoča uporaba na Kranjskem je bila v 13. stoletju posledica širših pravnih in političnih okoliščin. Imeti pa ju moremo za nadomestilo posvetne kazni, t.j. pravega sankcija. Corroboratio Termin »corroboratio«, ki pomeni »dati moč«, »okrepiti« ipd. izhaja iz latinskega glagola »roboro«, ki seje v formuli največkrat uporabljal. Pravzaprav se koroboracijska formula nanaša tako na dejanje kot na listino. Okrepitev dejanja in overovitev zapisa nista v nasprotju, marveč dve osnovni možnosti, med katerima je bil širok prehodni pas. Overovitev dokumenta je bila vedno racionalno dejanje, ki seje zgodilo s pomočjo podpisa, pečata ali prič. Obenem je bilo to najbolj svečano dejanje znotraj poteka dejanja in izdelave listine. S porastom posedovanja pečatnikov je večina simbolnosti prešla na akt pečatenja, medtem koje bila v prejšnjih obdobjih v privatnih listinah predvsem v dotikanju listine, ki so jo priče ena za drugo jemale v roke. " 2 Sele s prevlado pečatenja seje okrepitev identificirala s pritiskom pečatnika v vosek. To seje v večji meri zgodilo v 13. stoletju v srednji Evropi inje imelo praktične razloge: prič dejanja ob izdelavi čistopisa pogosto ni bilo več zraven - navsezadnje je bilo ogromno listin napravljeno kasneje kot prejemniških izgotovitev - kar je staro simbolno okrepitev naredilo nemogočo. Tako so okrepitev najlažje prevzeli manjštevilni (so)pečatniki. Toda v 13. stoletju je še veljala delitev na avtentične in privatne pečate. Prvi so imeli javno moč (tudi v tujih zadevah), drugi le privatnoomejeno na pečatenje v lastnih zadevah. Zatoješe leta 1275 ziiriški teoretik Konrad 1 1 1 Na tem mestu se inštitutu poroštva ne morem natančneje posvetiti. O tem več v OGRIS, Sicherheiten, 143 sl. 1 1 2 FICHTENAU, Urkundenformeln, 324-325; BRANDT, Werkzeug, 87-90; BRESSLAU, Urkundenlehre, 535-536. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 139 von Mure izjavljal, d a je celotna verodostojnost listine odvisna le od avtentičnega pečata. Kljub različnim tolmačenjem, kdo je lahko že po funkciji nosilec avtentičnega pečata, je veljalo, da so to vsaj papež, (nad)škofje, višji cerkveni oficiali, cesar, kralji in knezi. Se v 13. stoletju so se jim priključila mesta in grofje.m V praksi pa so se razlike vsaj do konca 13. stoletja razblinile. Tudi na Kranjskem je praktično vsak plemiški, kleriški ali institucionalni pečat okoli leta 1300 imel javno moč. Koroboracijska formula, ki je bila gotovo najpomembnejša med vsemi, je bila v privatnih listinah v najtesnejši zvezi z vsakokratno spremembo zapisa v listino ter z daljšim razvojem listinske dokazilnosti. Poleg naznanitve ukaza o napisanju listine in načina overovitve listine je opozarjala na splošne razloge izstavitve, pečatenja ali pričanja in s tem na način pravnega varovanja dejanja. Običajno je šlo za prejemnikovo oz. destinatarjevo zaščito pred morebitnimi izpodbijanji ali protipravnimi oškodovanji, za trajnost védenja, spominjanja na dejanje itd. Sčasoma je koroboracij govoril le še, da dejanje ostane z izdelavo zapisa »večno« ter da dobi zapis šele s pečatom (vedno redkeje tudi s pričami) značaj prave »listine« in potrebno pravno dokazilno moč. Šlo je za prehod od omejenega zavarovanje listine do popolne dokazilnosti. Takšna je bila večina koroboracijev iz druge polovice 13. stoletja, medtem ko so imele v prvem obdobju kranjskih listin ( 1 2 . stoletje) javno dokazilnost še tudi ali celo predvsem priče. Vodilni motiv pri izgotovitvi listine je konec 13. stoletja poudarjal, d a je listina vidnejši, otipljivejši dokaz pravnega dejanja kot pa ne več dosegljive in slej ko prej umrljive priče, kar je bilo enako kot pri arengah. V nemških listinah je postajalo odveč poudarjanje overovitve in njenih razlogov, saj je bila dokazilnost pečatnih listin konec 13. stoletja splošno priznana. Od začetka 14. stoletja seje spremenilo razmerje med daljšimi in enostavnimi listinami v korist slednjih. 1 1 4 Te listine, običajno v formi fevdnih pisem, celo niso več imele overovitvenih naznanil, saj je imela vsaka listina tedaj tako ali tako neizpodbitno pravno moč. Koroboraciji so se tedaj ne le skrajšali, kar je bil trend 13. stoletja, pač pa seje dokončno spremenilo tudi gledanje na pomen listine. Na ta račun so dobile večji pomen posebne zaščitne klavzule (gl. poglavje »Sanctio in cautio«), Koroboracij ni bil ena najtrdnejših formul, saj se je vsaj v detajlih, če že ne pomensko, vedno spreminjal znotraj listinske prakse istega diktatorja. 1 1 5 Kakšna gledanja na listino in kakšne oblike so bile priljubljene pri posameznikih, pričajo spodaj navedene formule. Vsi koroboraciji v kranjskih listinah v duhu časa navajajo kot razlog okrepitve oz. overovitve željo po ohranitvi, okrepitvi dokazovanja, neokrjenosti ali zaščiti dejanja pred dvomi in kršitvami, nekateri pa o večnem spominu oz. trajanju sklenjenega. V bistvu gre za stilistične posebnosti, pomen je isti. Bistvene razlike med koroboraciji so predvsem v napovedanem načinu okrepitve zapisa, ki govori o diktatorjevem teoretičnem pogledu na listino, o njegovi (ne)konservativnosti in prodoru pečatne listine. Razlike so tudi med nemškimi in latinskimi koroboraciji, saj imajo prvi navadno natančneje opisano vrsto pečata (gl. tudi poglavje o zunanjih značilnostih listin). Včasih izstavitelj (slučajno) s seboj ni imel pečata ali pa njegov pečat še ni imel dovolj velike moči, zato so pečatile nekatere izmed prič dejanja, navadno sorodniki, uglednejši plemiči itd. Prošnja za pečatenje je bila prvotno ustna, od 13. stoletja pa se je začela zapisovati v koroboracij. Običaj je na Kranjskem dosegel zenit šele v obdobju dokončne prevlade pečata, ko med plemstvom in meščanstvom skorajda ni bilo več opravilno sposobne osebe, ki bi bila trajno brez pečata, s katerim ne bi mogla pečatiti tudi v tuji zadevi (gl. poglavje o zunanjih značilnostih listin oz. podpoglavje o pečatenju). V listinah do leta 1300 so prošnje zaradi ln BRESSLAU, Urkundenlehre, 540 sl. O pravni moči pečatenja gl. tudi REDLICH, Privaturkunden, 108-124. 1 1 4 Slo je za splošen razvoj, npr. tudi v kraljevskih in cesarskih listinah, katerih koroboraciji so bili skoraj enaki tistim v privatnih listinah (ERBEN, Kaiserurkunden, 368-369). 1 1 5 FICHTENAU, Urkundenformeln, 323, 140 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin neposedovanja pečata bolj ali manj neposredno izražene v listinah nižjega plemstva (L 134 in 277 bratov Puštalsko-Loških; L 310 Henrika Gabrskega), ljubljanskega meščana (L 198 Janeza Waizmana) in plemkinj, katerih pečatenje je bilo v 13. stoletju še zelo redko (L 72 Wilburge Blejsko-Kamniške; L 318 Gertrude Falkenberške). V nekaterih drugih listinah neposedovanje pečata ni posebej omenjeno in ni bilo nujno razlog naprošenja (L 47 Henrika Svibenskega; L 270 bratov Loških; L 200 Friderika Mirenskega; L 297 Wulfmga WernberSkega). Zelo redko je bila zapisana izstaviteljeva prošnja o izgotovitvi listini, tako kot npr. v prejemniški kostanjeviški L 80 {presentem litteram conscribipetii). Tu pa tam je bil v koroboraciju zapisan konsenz izstaviteljevih sorodnikov za njegovo pečatenje. Sam po sebi je bil nepotreben, vendar seje očitno nanašal bolj na skupno izpeljavo pravnega dejanja in izrecno soizstavitev listine kot pa samo na overovitev oz. okrepitev listine. Glavni razlog je bil neposedovanje pravega lastnega pečata pri večini soizstaviteljev. Tako je listina Seifrida II. Gallenberškega, izstavljena kmalu po smrti njegovega očeta, omenjala v koroboraciju konsenz bratov in sestra, ki so bili tudi soizstavitelji listine (L 330). Prav tako redko je bila zapisana izstaviteljeva oz. avktorjeva prisega o trajnosti zapisanega dejanja, k ije bila v ustni obliki ob pogajanjih seveda običajna (L 134, 270, 285). Izrecni predmet overovitve sta bila dejanje ali zapis o njem. Med obema variantama je šlo le za stilistične oz. formularne razlike, saj je okrepitev listine pomenila tudi okrepitev zapisanega dejanja. Zato se tudi v primerih, ko se koroboracij začenja z podredno formuliranim namenom o okrepitvi (ohranitvi, trajanju) dejanja, v glavnem stavku omenjata zapis ali listina in način overovitve. Če pa je zapis na prvem mestu, koroboracij ne navaja več potrebe o trajanju in ohranitvi dejanja, pač pa zapisa. Postavljanje izdelave listine v ospredje se je v kranjskih koroboracijih začelo v večji meri dogajati v drugi polovici 13. stoletja, ko je listina dobila v pojmovanju notarjev in avktorjev oz. destinatarjev absolutno dokazilni in tudi že dispozitivni značaj. Zato ni presenetljivo, da ogromna večina listin iz tega časa govori le še o okrepitvi listine oz. dejanja s pomočjo pečata. V latinskih listinah je overavljanje največkrat pečatenje in je opisano v glavnem skopo in precizno. Bistvo pečatenja se zelo jasno razkriva v nemških listinah. Splošni razlogi so lahko opisani bolj podrobno, uporabljene so različne besede oz. več za eno dejanje, kar je bila posledica slabše razvite terminologije in pravne neustreznosti iz latinščine enostavno prevedenih terminov. Najpomembnejša in zelo pogosta nemška posebnost je bila »pečatenje pisma (Brief), da to postane (večno veljavna) listina (Urkunde)«; najpogosteje v obliki, kot se pojavlja v L 319: geben wir disen brief ze ainem urchunde versigelten mit unsern hangenden insigeln. Slovenski prevod ni najustreznejši, smisel pa je jasen: razlikovanje neoverovljenega oz. nepečatenega zapisa (»pisma«) in overovljenega, ki se šele tak imenuje »listina«. Pri tem moramo razlikovati to pismo od tistega v diplomatičnem smislu. Prvo je pomenilo zapis ne glede na vsebino in pravni značaj, ki je postal »prava listina« z javno močjo, ki so jo v 13. stoletju seveda šele z overovitvijo imele tudi že pravilno izgotovljene pečatne listine nižjih plemičev in meščanov - ne le oseb z javno močjo po definiciji. Starovisokonemški urchundo je pomenil živeče priče (dejanja), urchundi pa zapisan, zgolj izgovorjen ali celo simboličen dokaz. " 6 O listini kot dokazu, vendar ne izrecno, govorijo tudi nekateri latinski koroboraciji (gl. spodaj). Potemtakem je izraz (pečatna, overovljena) »listina« v nemških listinah, pa tudi testimonium v latinskih, dejansko govoril o overovljenem, torej sodno in javno ustreznem dokazu, ki seje od drugih zapisov razlikoval po dokazilnosti in trajni pravni vrednosti. Pečatna »listina« je torej sinonim za pisni dokaz. Posebna koroboracijska oblika je vključevala tako uporabo pečata kot tudi ukaz o »zapisanju« dejanja, največkrat v formi »(con)scribi feci(mus)«. To je opazno v latinskih L 80, 134, 176, 185, 186, 188,225,276, 284,285,298, 308,320 in nemški L 314. Značilno za "‘ ■'BRESSLAU, Urkundenlehre, 1-2. Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 141 vse je, da so nastale po sredi 13. stoletja in če odmislimo L 80, kjer je pravzaprav govora o izstaviteljevi prošnji za izdelavo listine, gre za obdobje po letu 1260, ko so se pisarji dokončno zavedli dokazilne samostojnosti overovljenega zapisa, saj so deželne sodne instance in deželno pravo dajali prednost predvsem temu, čedalje manj pa pričam. Zato je koroborativno združevanje ukaza oz. prošnje zapisanja in pečatenja pomensko le redkejša in po obsegu daljša oblika pečatnega overavljanja. Nekatere formule so vsebovale izraz, »da ne bi bilo nič kršeno, izstavitelj »daje listino, pečateno s ... pečatom, prejemniku«. To je nesporen dokaz, d aje šlo za dokazilno, ne pa še dispozitivno listino. Toda obenem je to tudi omemba zadnjega elementa pisnega pravnega poslovanja - predaje listine, kot dokazila prejemniku. Formula je bila v tej obliki pomensko blizu italijanskim komplecijskim formulam. V nekaterih koroboracijih so se znašli skupaj pečat(i), priče in poroki (L 301). Če so bile navedene priče priredno in stilistično ustrezno priključene koroboraciju, niso bile nujno le sredstvo overavljanja, pač pa priče overovitve oz. pečatenja. To je bila novost, ki seje pojavila pri nekem stiškem pisarju (L 259), kostanjeviškem mestnem pisarju Bertoldu (L 286, 307) in dveh freisinških notarjih (L 72,118,270). Poudariti velja, da se ti avtorji niso oprli na ustrezne formularje, pač pa svobodneje na lastno videnje zapisa in postopka njegove izdelave. Se bolj nedvoumne so bile najave, ki so pri overovitvi v isti sapi navajale tudi priče. Smiselno so bile navedene osebe istočasno priče dejanja in overovitve, še posebej zaradi (večinoma) takojšnjega napisanja listine po sklenitvi pravnega dejanja. To dokazuje koroboracij v L 188, ki sicer ni predvideval posebnih prič za overovitev, pač p aje izstavitelj najavil pečatenje »tistih, ki so bili tedaj (= ob dejanju) z njim« (qui nobiscum tune interfuerunt). Zato je pečatenje in pričanje v L 184, 185, 189, 208, 261, 266, 275, 282, 287 in 317 formalno med seboj težko ločiti. Zanimivo je, da so bile v dveh listinah sredstvo overovitve le priče. Gre za L 281 freisinškega dvornega pisarja Henrika in L 138, ki je lastnoročen koncept arhidiakona Ludvika. Obe listini sta pečateni, kar pomeni, d aje šlo za diktatorjevo nepazljivost, ker ni izrecno poudaril tudi obešenja pečatov. *** Glede na zgornje ugotovitve o bistvenih koroborativnih zadevah se v podrobnejši analizi formul omejujem na stilizem in iskanje stičnih točk v formularju. : L 12 (1175-1181), L 20 (1207), L 21a(ok. 1207), L 28 (1220), L 30 (1221), L 59 (1241), L 71 (1248), L 139 (1262), L 158 (1265), L 240 (1286). Listine brez koroboracijev so bile v pečatnih listinah od konca 12. stoletja redke. Najprej velja opozoriti na samostanske prejemniške izgotovitve do začetka 13. stoletja (L 12,20,30), ko se pečat v listinsko najtradicionalnejših okoljih še ni popolnoma uveljavil in so sestavljalcu diktata zadoščale navedene priče. Zaradi pozabljivosti ali pozne uporabe zastarelega formularja je lahko tudi izurjeni notar izpustil koroboracij (freisinški notar Konrad v L 71). Javni notarji, ki so pisali po Kranjskem, so vedeli, da morajo v listino vključiti koroboracij s pečatenjem, vendar so včasih nanj pozabili (L 28,59). Izpuščen paje bil tudi v mandatih, ki sojih sestavljale osebe romanskega porekla v kranjskih cerkvenih službah (arhidiakon Ludvik v L 139, 158). Le pozabljivost p aje bila razlog izpustitve te formule v kostanjeviški L 240. Quod ratum et ineolvulsum permaneat, sigilli mei impressione feci corroborari: L 23 (1209). 142 Pismo, pisava, pisar ~ Diktat in notranje značilnosti listin Quod ut ratum et stabile et inconvulsum in perpetuum permaneat, sigilli nostri munimine fecimus confirmari: L 34b (1228). Quod ut ratum et stabile consistât, nostro sigillo iussimus muniri: L 34c (1228). A d confirmandam itaque huius facti donationempresentempaginam sigilli nostri roborari fecimus impressionepresentibus ministerialibus meis: L 32 (1223). Andeški notar Henrik iz Amrasa je uporabljal dva tipa koroboracijskih formul. Prvega, navedenega v treh listinah, je določala kratkost, začetek s »quod« in »ratum« ter overovitev s pečatom (L 23, 34b, 34c). Drug koroboracij (L 32) je bil drugačen inje po naznanitvi pečata v isti sapi uvajal priče dejanja in pečatenja, ki pa niso bile mišljene tudi za overovitev. Verum ne quis huic contractui fabricato ad utilitatem ecclesie utriusque aliqua sinistra machinacione atemptet ausu temerario contraire, fulcientes eam testium amininculo ydoneorum, sigilli nostri inpressione ac sigillo fratris nostri harum tenorem decrevimus communire: L 36a (1228). et ne huic contractui adprofectum nostrum facto sinistra machinatione vel dolo in posterum studeat adversari, has litteras scrupulum dubietatis elidentes, prestantes ei subsidium testium, quas luce clariores sigillo domini et magistri nostri ac vniversitatis communis consilio ac voluntate fecimus communiri: L 37a (1228). Sed ne quis huic confirmationi sinistra machinatione audeat contraire, presentem cartam sigilli nostri munimine iussimus muniri testium amminiculo fulcientes: L 37b (1229). Mlajši andeški notar Henrik iz Cerkelj pri koroboracijih ni bil tako konsistenten kot predhodnik. V treh listinah je naznanil overovitev na tri načine, ki pa so imeli nekaj le zanj značilnih lastnosti: daljšo obrazložitev razloga overovitve, ekskluzivno pečatenje, začetek s finalnim veznikom ter sintagma »sinistra machinatione«. Dejstvo je, da sta bila oba znana andeška notarja zvesta izpričevalca overavljanja edino s pečatom. Več formalnih, a tudi pomenskih raznolikosti je moč zaznati v koroboracijih samostanskih listin. inpressione sigilli mei et scripto confirmo, que audivi et vidi: L 6 ( 1191 -1197). Hec autem facta sunt per manum meam et (ego)"7 ero tutor et defensor predictorum bonorum: L21 (ok. 1207). Unde, ne vendicionem istam aliqua calumpnia subsequatur aut obscuret oblivio et ut venditio firm ior et stabilior permaneat, presentem cartam feci sigilli mei munimine roborari, ne aliquis coheredum meorum prefatam emptionem ausu temerario inposterum valeat inmutare: L 46 (1235). Ut igitur hec in perpetuum permaneat inconvulsa iuxta peticionem manu fratrum meorum sigilli nostri munimine roboravimus: L 47 (1235). Tri vetrinjske listine so imele tri različne koroboracije, od katerih sta mlajša napovedovala le pečatenje. Zanimivaje L 6, kjer je izstavitelj izrecno poudaril, daje (prebrano) listino slišal in videl. To seje nanašalo na čas tik pred overovitvijo, koje izstavitelj preveril besedilo in šele nato pečatil. V dveh mlajših listinah je v ospredju sintagma »in perpetuum permaneat inconlvulsa«, ki seje hitro razširila v listine kostanjeviške cisterce, kije bila filiacijsko podrejena Vetrinju (gl. spodaj). Obe listini, ki sta delo iste osebe, imata formularno drugačen koroboracij. 1 1 7 Dopolnjeno po drugi kopiji listine (gl. URBKr II, št. 14, str. 11). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 143 et super hocpraesentem dedi literam sigilli mei munimine roboratam: L 202 (1275). A d cuius rei memoriam et stabile firmamentum praesens scriptum fecerunt sigillorum suorum meoque apposito munimine roborari: L 260 (1290). A d huius rei testimonium evidens et cautellam praesentem literam meique sigilli munimine duxi utiliter roborandam: L 273 (1294). Et ut hoc factumfirmius perduraret, abbatis ac nostri sigillorumfecimus munimine roborari: L 91 (1252). Et ut hoc nostrum testamentum sine lite in posterum perseveret, domini mei ducis iunioris et meo sigillo hanc cartam fecimus roborari: L 99 (1254) Et ne huiusmodi conmutacio in posterum a quoquam valeat in suo robore infirmari, presentempaginam exinde conscribi feci et sigilli atque mei munimine roboravi: L 285 (1296). Et quia sigillum proprium non habui, presentem paginam in testimonium firmitatis cum sigillis domini volui communire: L 310 (1300). hanc vero conditionem dico post deccennium minime valituram, ut autem haec maneat omnino incolvulsapraesentes sibi dedi domini sigillorum munimine roboratas, quia sigillo proprio non utebar: L 198 (1274). Igitur neforsitan quisquam successorum nostrorum se asserat in predictis possessionibus quicquam iuris sev proprietatis debere aliquatenus obtinere ad tollendam omnem calumpniam, que mater est licium, presentem paginam ad perpetuam rei memoriam confecimus et ipsam tradidimus memoratis domino abbati et suo conventui sigilli nostri munimine roboratam: L 199 (1275). Quod ut veris credatur et a successoribus nostris inconvulsum servetur, idem advocatus noster sigilli nostri impressione: L 7 (1156-1163). Ne igitur super hac conventione aliqua imposterum calumnia valeat subor iri, quia proprio sigillo carni nobiles viri litteram hanc adpetitionem meam sigillorum suorum pendentium robore munierunt: L 200 (1275). Za koroboracije v listinah dveh ali treh različnih stiskih samostanskih pisarjev sta značilna velika variabilnost in naslonitev na pečatenje. Omeniti velja, daje koroboracij v L 260 podoben koroboracijem v staufovskih listinah, ki so se tako pogosto začenjali.1 1 8 L 198 in 198 pa sta poudarjala predajo listine prejemniku. eiusdem facti certitudinem nostri sigilli munimine roborantes: L 116 (1259). A d cuius rei duraturam memoriam presentem cedulam sigillo fecimus communiri: L 204 (1276). et ne aliquis consanguineorum vel heredum meorum hanc donationem in posterum possit in irritum revocare sed ut potius robur teneat firmitatis, presentem cartam contuli et sigilli mei ac sigillorum nobilis viri et sigilli civitatis in Landestrost munimine duxi roborandam: L 254 (1288). E tuthec scripta rata et firm a permaneant, in huius rei testimonio dedimus predicto domino et omnibus heredibus suis litteram istam sigilli nostri munimine roboratam: L 131, L 132(1262). Et ut hec ratum permaneat, et incolvulsum, presentem paginam ipsis prestiti mei sigilli munimine roboratam: L 150 (1264). Et ut hec collatio iuste facta permaneat inconvulsa nec valeat imposterum per quempiam irritari ego ad maiorem ipsius firmitatem predicte domui fontis sancte Marie et eiusdem fratribus annuentibus filio meo et fratre meo supradictis et ad instrumentum eiusdem 1 1 8 ERBEN, Kaiserurkunden, 368. 144 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin donationis porrectis suam manibus demonstrantibus voluntatem presentem ad eorumdem petitionem contuli litteram sigillorum mei videlicet et fratris mei munimine roboratam: L 211 (1278). Et ut hec gesta robur habeant firmitatis, cartam hanc muniri procuramus sigillo fratris mei domini et sigillo civium de Landestrost testibus hiis subnotatis videlicet: L 261 (1290). Et ut hec rata permaneant et firm a cartam hanc predicto domino abbati et conventui suo dedimus sigilli nostri munimine roboratam: L 291 (1297). Et ut hec rata firm a et incolvulsa permaneant, hanc cartam tradidi sepedicto abbati et conventui sigilli videlicet domini ac civium de Landstrost munimine roboratam: L 332 (1301). Et ut hec vendicio robur habeatperpetue firmitatis nos ad huius facti certitudinempleniorem eisdem presentes contulimus litteras nostri sigilli munimine roboratas: L 214 (1279). Tudi zakoroboracije kostanjeviških samostanskih pisarjev lahko trdimo, da so zelo variirali. Razen tistega v L 261, ki je v istem času navajal tudi priče, so bili vsi drugi stavčno in smiselno ločeni od prič overovitve in dejanja. V cisterco je prišel v 50. letih 13. stoletja s Koroškega, neposredno pa iz matičnega samostana Vetrinj koroboracij, ki je tu dobil precej enotno začetno formo »et ut hec ... inconvulsa permaneat« in zaključek »munimine roboratam«. Zanimivo je, da so bile variacije lahko znotraj te oblike zgolj v detajlih, lahko pa so bile večje.1 1 9 Večina kostanjeviških koroboracijev je imela tudi glagol predaje pečatene listine. Et in huius nostre expurgationis, innocentie etpromissionis evidentiam et in confirmationem treugarum quas ad preces et mandatum vestrum officiali vestro de Lok usque ad proximum ad nos adventum vestrum dedimus, non solum nostro sigillo verum etiam sigillispetivimus roborari: L 134 (1262). ut predictum est inpetere inperhennem memoriam rogati aptibus, presentem paginam conscribi fecimus et eandem nostri et illorum qui nobiscum tunc interfuerunt hui renunciationi sigillorum munimine iussimus roborari. A d maiorem autem fidem et cautelam sigillum etiam ipsorum fratrum domus Theutonicorum videlicet in Laybaco huic presenti pagine placuit apponi: L 188 (1271). Posebnost med sicer dokaj enotnimi koroboraciji v freisinških listinah sta dva od notarja Henrika (L 134) in dvornega notarja Henrika (L 188); prvi zaradi sodnega značaja listine natančneje našteva razloge pečatenja in predajo listine, drugi pa kot element zavarovanja dejanja navaja izstavitev listine, šele nato sledi določitev oseb, ki so (so)pečatile. A d predictorum autem omnium perpetuam firmitater ego predictus de voluntate et assensu aliorum heredum supradictorum presentes litteras sigilli mei et sigilli munimine feci roborari: L 330 (1301). et continuis perpetuisque orationibus commandantes ad perpetuam itaque memoriam omnium predictorum, presentes litteras sigillo meo scilicet et sigillo roborari placuit et muniri: L 325 (1301). Moravški župnik Witig Limberški je bil pri koroboracij ih sicer zelo svoboden, vendar je Koroboracij i s temi besedami in v podobnih oblikah so bili še posebej priljubljeni v šenpavelskem samostanu na Koroškem, nato tudi v poznih spanheimskih listinah Bertoldovih naslednikov (HÖFLECHNER, Kärnten, 98- 99). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 145 ohranjal nekaj prepoznavnih sintagem; zelo rad je imel besedo »perpetuum« ter izraz »presentes litteras sigillo meo«. Konsenz v L 330 je bil vključen zaradi večjega števila soizstaviteljev, a le ene osebe, kije bila sposobna pečatiti (gl. zgoraj v uvodu). Quid autem super huiusmodi citatione facta per vos procuratum fuerit, me per vestras paten(tes lit) ter as sigillo vestro munitas certificare velitis ut omne dubium de tali citatione facta valeat in prefixo termino amputari, ne utraque pars in vanum fatigetur laboribus et expensis: L 136 (1262). Ljubljanski župnik Ludvik se je v svojih diktatih posluževal različnih koroboracij skih oblik, le v omenjeni listini pa je bil jasno razviden Ludvikov pravniški in sodniški položaj, zaradi katerega vsebuje npr. koroboracij v L 136 nekaj procesnih pojmov, ki jih sicer tedanje listine ne. Et ne quis huic largicioni mee heres vel non heres per fa s vel nefas debite vel indebite audeat obviare per quod domus dicta et fratres sui a possesione dictorum agrorum cederent vel tenuta sedperpetuo eosdem agrospropriospossideant et conseruent et de ipsis agant secundum quod ipsis videbitur expedire, presentes mei sigilli munimine roboratus dedi eidem domui et fratribus pro testimonio ostendendas cum testibus subnotatis : L 208 (1277). Eden od ljubljanskih ali križevniških notarjev je leta 1277 uporabil izjemno dolg koroboracij, ker je vseboval še prepovedne klavzule in glagol predaje listine in na koncu uvedel priče dejanja, izstavitve in pečatenja. V svojih ostalih listinah je bil krajši. Et ut hec nostra donatio semper ecclesie predicte maneat inconvvlsa, presentem cartam memorate ecclesie sigillo fratris nostri senioris et sigillo donavimus consignatam pro cautela et testimonio evidenti: L 237 (1285). Bivši spanheimski protonotar Hilprandjev svoji zadnji znani listini uporabil koroboracijsko formulo, kije precej spominjala na modernejše vetrinjske in kostanjeviške (gl. zgoraj). presentem kartam sigilli nostri munimine roborantes: L 70 (1248). Et ut hoc ratum et incolvulsum aput heredes et posteros meos habeatur presentem cartulam mei sigilli munimine roboravi: L 121 (1260). in quorum omnium robur et testimonium nos predicti venditores huic carte nostrum appendimus sigillum: L 302 (1299). Javni notarji so v pečatnih listinah uporabljali na konkretnem prostoru uveljavljene koroboracije (gl. L 121 in primere v nadaljevanju). Lahko so jih zaradi ne dovolj dobrega poznavanjapomenapečata izpuščali (gl. začetne primere) ali pajih nekoliko prikrojili posebnim diktatom (L 70, 302). Bistveno zahtevo - naznaniti sredstvo overavljanja - pa so večinoma le dosegli. Številna in v bistvu enotna je bila skupina koroboracij ev, ki seje začenjala z »in cuius rei« ali »in huius rei«. Ta enostavna oblika je po M. Vanesi morda nastala kot nastavek za priče. 1 2 0 Tak začetek je bil v navadi npr. tudi v cesarski pisarni po Interregnumu, na Kranjskem in v jugovzhodnih Alpah pa seje večinoma zasidral v 80. letih 13. stoletja, nemara pod vplivom Habsburžanov in njihovih alemanskih in švabskih uradnikov. Zato je razumljivo, da so takšne 1 2 0 V A N C SA , Sprache, 94. 146 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin formule poznali freisinški notarji alemansko-švabskega in bavarskega porekla že sredi 13. stoletja, vendar se zdi, da na domače pisarje tedaj še niso imeli opaznega vpliva. In horum evidentiam presens scriptum nostri sigilli munimine et prefati fecimus consignari: L 137 (1262). In cuius rei evidenciam domino meo predicto presentem litteram dedi meo sigillo proprio sigillatam: L 246 (1287). In cuius rei evidens testimonium et stabilem firmitatem presentem litteram prefato eiusque heredibus dedi meipendentis sigilli karactere consignatam: L 278 (1295). In cuius rei evidenciam et testimonium presentem litteram scribi feci et sigillorum meorum dominorum ac mei sigilli munimine roborari: L 225 (1283). In cuius rei evidentiam presentes litteras scribi feci et sigillis domini necnon sigilli mei proprii ac mei generis sigilli munimine iussi firmissime roborari: L 276 (1295). To podskupino koroboracijev združuje beseda »evidentia«, čeprav so se po uvodni sintagmi koroboraciji v nadaljevanju lahko precej razlikovali. Tista v L 225 (tirolski notar Viljem) in L 276 (križniški pisar?) sta za ustrezno dokazovanje in javnost dejanja izrecno navajala ukaz o napisanju listine in pečatenje. Za obe goriški listini (L 246, 278) je bila značilna raba besede »dedi«, ki je govoril o predaji listine. Pisar se je po romanski tradiciji naslonil na del stare komplecijske formule, ki so jih poznale langobardske listine, v visokem veku pa tudi že izumirajoča »charta«.1 2 1 In cuius rei testimonium hanc paginam cum patris et dieti mei mariti sigillis, quia proprium non habui, testibus adnotatis volui roborari: L 72 (1248). In cuius rei testimonium presentem paginam meo sigillo volui roborari: L 95, L 96 (1252), L 117(1259). In cuius rei testimonium presentem paginam tam testibus qui huic tractatui interfuerant, quam mei sigilli pendentis munimine roboravi: L 118 (1259). In cuius rei testimonium presentem cedulam mei sigilli munimine volui roborari: L 195 (1273). In cuius rei testimonium easdem presentes litteras mei duxi sigilli munimine roborandas: L 212, L 213 (1278). In cuius rei testimonium presentes litteras iam diete ecclesie tradidi mei pendentis sigilli munimine roboratas: L 235 (1285). In cuius rei testimonium literam hanc ipsis concessimus sigilli nostri munimine roboratam: L 197(1274). In cuius rei testimonium et cautelam presens scriptum cum sigillo domìni mei ae sigillo meo cum sigillo cum testibus subnotatis volui communire: L 259 (1289). In cuius rei testimonium presentem cedulam venerabilis patris nostri et visitatoris nostri abbatis de Victoria sigilli et nostri munimine duximus roborandam: L255(1288). In cuius rei testimonium sigillum nostrum duximus apponendum: L 309 (1300). In cuius rei testimonium presentes litteras feci mei sigilli pendentis munimine roborari: L 222 (ok. 1283). In cuius rei testimonium presentes litteras feci scribi sigilli mei pendentis munimine roboratas: L 284 (1296). In cuius rei testimonium et evidenciam pleniorem presentes litteras scribi feci et sigillis 1 2 1 KOS, Istrien, 56-59. O tej obliki koroboracijev v listinah goriških grofov gl, STARZACHER, Görz, 29. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 147 domini testis predicti, meo et fratris mei memorati roborari: L 320 (1301). In cuius rei testimonium litteras nostri sigilli presentes fecimus conmuniri: L 311 (1300). In cuius rei testimonium presentem cartam sigillorum nostrorum munimine fecim us roborari: L 152 (ok. 1265). Največ je bilo kratkih koroboracijev z začetkom »in cuius rei testimonium«, ki so se najprej pojavili v listinah notarjev Ulrika Spanheimskega, 1 22 v freisinških L 72 (pisar Viljem), treh identičnih L 95, 96,117 terše L 118 (vse od notarja Henrika), L 212,213 (magister Herman), L 235 (Henrik Dinger). V tem času pa enkrat še v listini romanskega notarja (L 152), v 70. letih tudi že v Stični (L 197, 259) in Kostanjevici (L 255, 309), v 80. letih pa še v Kamniku v L 222 (arhidiakon Peregrin) ter L 284 in 320 - obe sta delo gorjanskega župnika Ulrika. Večinoma so bile tako začete formule kratke in omejene na enostavno najavo pečatenja. V dveh starejših, eni freisinški (L 72) iz srede 13. stoletja in stiški L 259 iz 80. let, je še prišlo do enostavnejše priključitve napovedi prič. V listini L 72 je izstaviteljica nadomestila svoje nepečatenje s pričami pečatenja naprošenih oseb. Se zanimivejša je bila v tem času zaščita dejanja z izdelavo listine in pričami ter pečatom, kar je predvidel notar Henrik v L 118. Navedene priče so bile prisotne tudi pri pečatenju. Ukaz o izdelavi listine se pojavlja še L 284 in 320 gorjanskega župnika Ulrika. In huius rei testimonium presentem paginam cum appensione sigillorum nostrorum curavimus roborare testium quoque, qui predicti laudamentis nostris intererant, nominibus subnotatis, qui sunt hii: L 184 (1269). In huius rei testimonium presentem pagynam scribi et dari curabimus nostri sigilli munimine roboratam cum testibus subnotatis, qui sunt hii: L 185 (1269). In huius renunciacionis testimonium et cautelam presentes dedimus litteras nostri sigilli roboratas munimine: L 191 (1273). In huius rei memoriam presentes sigillo civitatis Laybacensis procuravi fideliter roborari, dictis fratribus in testimonium et cautelam: L 219 (1280). In huius rei perenne memoriam presentes conscribi fecimus et nostri sigilli munimine roborari: L 186 (1270). In huius rei testimonium evidens domino abbati et conventui presentem dedi literam sigilli mei munimine roboratam: L 233 (1284). In huius rei testimonium etplenam firmitatem presentes meo sigillo roboravi: L258 (1288). V podvarianti je genitiv »cuius« zamenjal sinonim »huius«. Že omenjeni ljubljanski in križniški pisarje skoraj ob istem času napisanih L 184 in 185 v koroboracij vključil tudi priče, ki so bile prisotne ob pečatenju (in seveda dejanju). V obeh primerih je identičnost formularja dokazljiva, prav tako pa stilistične variacije (gl. še analizo drugih formul) . 123 L 185 ima tudi glagol predaje listine. Dve drugi križevniški listini, ki sta po nastanku le nekaj mlajši (L 191, 219) poleg uvoda združuje sintagma »testimonium et cautelam«, vendar identičnost pisarja (v L 191 je to zanesljivo Hilprand) ni dokazljiva. Neki Hilprand, morda isti kot v L 191, je napisal tudi L 186, vendar s povsem drugačnim koroboracijem, ki je vključeval tudi ukaz o izdelavi listine. Po enkrat sta s »huius« začenjala koroboracij tudi kostanjeviški samostanski pisar (L 233 z glagolom predaje listine) in notar M ajnhardall. Tirolskega Rudolf iz Meißna (L 258). Začetek koroboracijâ z »ut autem haec« je bila starejša možnost, kije izhajala iz staufovske 1 2 2 HÖFLECHNER, Kärnten, 99. 1 2 3 Zelo podoben korobaracij je bil v nekaterih listinah tirolskega notarja Viljema (KÖFLER, Tirol, 113-114). 148 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin cesarske pisarne, a je izginila kmalu po Interregnums ko stajo zamenjali koroboracijski formuli »in cuius rei« in »ad cuius«.1 2 4 V bistvu je šlo za bolj svečano formulo, ki so jo posamezniki občasno še uporabljali vzporedno z modernejšimi in krajšimi koroboraciji. Ut autem rata hec et invulsa perpetuo perseverarent, supra dietum mansum ... et hoc litteris meis et sigillo ac testibus subscriptis roboravi et in eternum memorabile feci: L 26(1217). Ut autem haec inconvulsa et illibata omni aevo permaneant sigilli nostri impressione feci praesentempaginam roborari: L 35 (1228). Ut autem haec inconvulsa permaneant, sigilli nostri impressione praesentem paginam feeimus roborari: L 39 (1230). Ut autem haec ipsius donatio inviolabile robur obtineat firmitatis, hanc litteram describi feci, ac sigilli mei munimine roboravi: L 176 (1268). Ut autem hec rata et inconvulsa permaneant presencium paginam sigillorum nostrorum inpensione feeimus insigniri: L 50 (1237). Ut autem empeio supradicta robur teneat indefessum, presentes sigillo domus nostre in Laybaco roboratas ipsi dedimus pro testimonio ostendendas: L 234 (1284). Ut autem mandatum nostrum debitum possit sortiri effectum, auctoritate nobis commissa plenam vobis damus facultatem testes qui fuerint nominati, si se grada odio vel timore subtraxerint, compellendi per censuram ecclesiasticam et omnia alia faciendi tam circa testes quam alias etiam personas que qualitas huius negotii vobis commissi exigit et requerit: L 138 (1262). Ut autem presentes littere maioris firmitatis presidio fulciantur, feeimus illas nostris sigillis pendentibus communiri: L 207 (1277). Ut autem presens scriptum maioris firmitatis presidio fuleiatur, ego feci ipsum sigillis pendentibus roborari: L 248 (1287). Ut autem hec donatio nulli in dubium proveniat, presentem litteram conscribipetii, huius sigilli mei munimine confirmatam: L 80 (1250). Ut autem hec inviolabiliter observentur, presentes litteras quas de consilio et assensu , abbatis de Victoria, et nostri conventus voluntate mediante ac procurante , confecimus, ipsorum sigillis et nostro duximus communire: L 115 (1258). Ut autem hec magis robur obtineant perpetue firmitatis, presentes duxi sigilli mei formula communiri: L 1631 2 5 (1266). Ut autem hic tractatus permaneat incolvulsus, domino abbati et conventui antedicti monasterii presentem litteram in evidens testimonium dedi sigillo sepedicti domini mei ac edam sigillo communitatis civium de Landestrost munimine roboratam: L 267 (1291). Ut autem hec rata et inviolabiliterpermaneant, sigillorum videlicetpredicti domini et civium eiusdem opidi feci roborari, cum testibus subnotatis: L 317 (1301). Ut autem hec predicto domino nostro episcopo per nos rata inviolabiliter observentur, presentes damus nostri et dilectorum nostrorum dominorum qui carens proprio sigillo, consensit et consentit in sigillum filii sui sigillorum robore consignatas: L 290 (1297). Ut autem hec rata et incolvulsa permaneant, omni evo presentem sibi cartam dedimus sigillorum nostrorum munimine roboratam: L 296 (1298). Ut autem presens scriptum perpetuo permaneat inconfulsum feci ipsum scribi et mei sigilli pendentis munimine roborari: L 298 (1299). 1 2 4 ERBEN, Kaiserurkunden, 368. 1 2 5 Koroboracij siedi naštetim pričam. Diktat in notranje značilnosti listin ~ Pismo, pisava, pisar 149 Ut autem presens scriptum perpetuo permaneat inconvulsum feci ipsum sigillis testium et fideiussorem predictorum et meo munimine roborari: L 301 (1299). Ut autem presens scriptum perpetuo maneat in vigore feci ipsum et meo sigillis pendentibus consignari: L 303 (1299). Ut autem presens scriptum perpetuo permaneat inconvulsum feci ipsum scribi et sigillo meo pendenti roborari: L 308 (1300). Ut autem praesens scriptum permaneat inconvulsum fecimus ipsum nostro et generi nostri praedicti sigillis pendentibus roborari: L 313 (1300). Ut autem presens scriptum perpetuo permaneat inconvulsum feci ipsum ac meo sigillis pendentibus roborari: L 331 (1301). Vetrinjski pisar Ortolf je dejanje v prejemniški L 26 okrepil s pričami in listino. Zato pa je Henrik iz Cerkelj zelo nakratko končal modemi »staufovski« koroboracij le z najavo pečatenja (L 35, 39). Spanheimski protonotar Hilprand je pred menjavo koroboracija (gl. zgoraj) tu pa tam zapisal svečano daljšo obliko z ukazom o izdelavi listine (L 176). Dejstvo je, da so takšno formulo zelo radi uporabljali javni notarji in iz Italije prihajajoči kleriki pri pečatnih listinah, npr. notranjski notar v vovbrški L 50, arhidiakon Ludvik v svoji L 138, arhidiakon Peregrin v skoraj identičnih L 207 in 248. Tudi ljubljanski križniški pisar, kije imel določene izobrazbene vezi z Italijo, je koroboracij v svoji zadnji znani listini naredil svečanejši in vanj vključil glagol predaje listine (L 234). Začetek z »ut autem haec« je bil znan in priljubljen v kostanjeviški cisterci predvsem do poznih 60. let 13. stoletja, nato pa se je umikal enostavnejšim. Toda dvakrat g aje uporabil notar Werner še ob koncu stoletja, ki je v prvi poudaril tudi predajo listine, v drugi pa navedel priče dejanja, morda tudi olistninjenja pečatenja (L 267, 317). Pri svečanih listinah je bil koroboracij primerno daljši z vključenim konsenzom (L 115) ali paje vseboval izstavitelj evo prošnjo za napisanje listine (L 80). Freisinški dvorni pisar Henrik je tu pa tam koroboracij »raztegnil« z natančnejšim opisom pečatnikov in overavljanja in predaje listine (L 290); v skoraj enakih oblikah, ki so bile posledica prenašanj a (vsaj delov) formularjev, pa še kamniška pisarja s preloma stoletja - gorjanski župnik Ulrik (L 298,301,303, 308, 313) in župnik Witig Limberški (L 331). Ulrik je tudi v teh koroboracij skih oblikah poudarjal ukaz napisanja listine za trajnost dejanja (L 298, 308; gl. tudi zgoraj). Ta koroboracijska forma kljub relativni pogostnosti ni bila več standardni del formularjev v 13. stoletju, marveč je bila vključevana v diktat po potrebi, t.j. stopnji svečanosti. Zaradi neorganske zveze z tedanjimi formularji in diktati je razumljivo, d a je izginjal s prevlado enostavnih, racionalnih listin, še bolj pa zaradi prevlade nemških listin ob začetku 14. stoletja. Koroboraciji v nemških listinah, ki so se pojavile v 80. letih 13. stoletja, so bili navadno bolj opisni. Ker je bil koroboracij v pravnem smislu najpomembnejši del listine, so se morali bistveni izrazi v nemškem jeziku hitro poenotiti in utrditi v oblikah, ki naj bi bile čimvernejše latinskim. 1 26 Pač p a je tudi pri istih diktatorjih zelo variiral vezni (mašilni) tekst tako kot v latinskih koroboracijih. Tudi v nemških koroboracijih še zasledimo pogosto prepletenost »pravega« koroboracija in prič v istem stavku. Iz primerjave drugih formul, predvsem areng in publikacijev, takšni koroboraciji številčno niso izstopajoči. Zaradi precejšnje variabilnosti in razlikovanja od latinskih si kaže tudi nemške koroboracijske formule natančneje ogledati po notarjih in stilističnih podobnostih. gib ze einem urchunde und ewiger staetigung dar über disen brief mit minem und des 1 2 6 VANCSA, Sprache, 95-96. ISO Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin selben hern insigeln versigelten, mit den geziugen die her nach stent: L 275 (1295). geil dis en brief mit sinem insigel ze ainer urchunde dar über. dar über gib ich min insigel an dis en brief nach des vorgeschriben ze ainem urchunde: L 280 (1295). Darüber ze solher stetegunge geben wier disen briefmit insigel und hantveste unser lieben Herren, die wier sein gebeten haben , vur den wir gelobt und gesworn habn stetegunge in allem disem gewerft als er uns gewalt gegeben hetund mit und haben darüber gebeten an zescriben erberiger geziuge : L 270 (1293). Dar über daz wir daz staet behalten und daran dhain zweinel muge a u f gesten, geben wir disen brief ze ainem urchunde versigelten mit unsern hangenden insigeln: L 319 (1301). Und dar über ze einem urchunde, wan wir aigens insigels nicht habn, gebn wir disen brief mit unsers liben und besundern herren , der daz nach unser bet getan hat, insigel versigelten: L 277 (1295). Und daz ich daz also stät behalte, gib ich disem brief ze ainem urchunde dar über mit den geziugen, die da bi gewesen sint: L 281 (1295). Und daz diu vor genant gab und verzeichnüzze stät sei, dez gib ich meinem herren dem und allen seinen nach chomen disen brief verinsigelt mit meinem insigel: L 292 (1297). Und dar über, daz mein vorgenanter herre der bischof und sein nachchomen von mir des gewis sei, gib ich im disen ofen brief versigelten mit meinem hangenden insigel: L 322 (1301). Und daz in daz staet von miner vrowen und von mir und von meinen erben und ir nach chomenden und unverprochen beleih, dar über han ich in a u f disen p rie f mein insigel geben zu einem staeten und ewigem urchund der warhait: L 326 (1301). Freisinški dvorni pisar Henrik je v svojih nemških listinah diktatno zelo nihal, zato ne presenečajo različni koroboraciji, ki jim v celoti pravzaprav ni bilo nič skupnega. To je verjetno posledica odlične Henrikove izurjenosti, ker pri pisanju ni potreboval predlog in se je z lahkoto prilagajal posebnostim pravnih dejanj in značajev listin. dar uber zìi ainem urchunde disen p rie f gib mit meinem hangentem insigel versigelt: L 295 (1298). dar über in geben disen prief mit unserem hangentem insigel und versigelt ze ainer staete: L 337 (1304). Senčurski župnik Ulrik je uporabljal enak koroboracij, le vrstni red nekaterih besedje bil lahko drugačen. Koroboracij, ki je za overovitev predvideval le pečat, je naslonil na predhodno formulo. Und dar über geb wir im disen brieve ze gezeug mit unseren hangenten insigelen: L 245 (1287). daz dem also sei unt unverbrochen beleihe von mir, dez gib ich in dizen offen brieve cze urchuende mit meim hangenten insidel und mit den geczewgen, di hie geschribent sint: L 287 (1297). Daz dem also sei, da von hab wir die vorgenanten disen brieve versigelt mit unseren insigeln: L 289 (1297). 1 2 7 Od tu porokova najava pečatenja v prvi osebi, čeprav ni bil (so)izstavitelj. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 151 Unt daz disev gifte ewichlich beleih unverbrochen, dez gib ich dem vorgenantem gotteshouz diesen brieve versigelten mit den insideln meim unt unt : L 300 (1299). Gorjanski župnik Ulrik je v nemških listinah uporabljal stilistično različne, a vsebinsko enostavne in kratke koroboracije. Razen v L 287 je pozornost posvetil le pečatu. daz ez also stat belibet als an disem brieve mit schrift bezeiget ist und ez furbaz nieman f erbrechen muge, des gib ich ze geziug über mich unde disen brief mit meines prueders hangendem insygel ze Landestrost gefestent unde gestaetiget: L266(1291). Unde daz es also staete belibe als an disem brieve mit schrift unde mit uzgenomen Worten bezeiget ist und ez furbaz nieman ferbrechen muge noch sul, des geben wir ze gezwg über uns den unde disen brief mit des hangenden insygel und mit unserm hangenden insygel ze einem urchunde: L 286 (1297). Unde daz es also staete belibe als an disem brieve mit schrift unde mit uzgenomen Worten bezeiget ist und ez furbaz nieman ferbrechen muge noch sul, des gib ich der oben genant ze gezeug über mich und über min erben ob ich niht si unde disen briefmit hangendem insygel ze einem staetem urchunde: L 293 ( 1297). Unde daz es also staete belibe als an disem brieve mit schrift unde mit uzgenomen Worten bezeiget ist und ez furbaz nieman ferbrechen muge noch sul, des geben wir die forgenanten unde disen brief mit hangendem insygel ze einem sihtigen urchunde: L 307 (1300). Unde daz ez also staete belibe und unferbrochen als an disem brieve mit schrift unde mit uzgenomen Worten bezeiget ist, des gib ich geziug über mich unde disen brief mit minem hangenden insygel ze einem sihtigen urchunde: L 340 (1304). Kostanjeviški mestni pisar Bertold je v vseh listinah uporabljal le eno obliko koroboracija, k ije bila od formul v listinah drugih nemško pišočih pisarjev precej drugačna, predvsem pa vedno dolga in skoraj enaka. Značilni so začetek z »unde«, želja po ohranitvi vsega, »kar je zapisano v pismu z besedami« ter izrecna dokazilnost pečatene listine. Nekatere besede so bile včasih zamenjane s sinonimi, vendar je šlo za manjše razlike. Und das diser kauff und dis gelübde stete sey und ewig bleibe alss hie geschriben ist mit ausgenomen Worten, darüber gib ich deü vorgenante disen brüeff dem erbarn abbt und seinen gotthausse verinsiglt mit meines brüders insigel ze ainer vesten stettigkheit und ze ainem ewigen urkhunde, wand ich selber nicht insigels hete: L 318 (1301). Verjetno je stiški menih Rudolf leta 1301 v Stični v nekaterih elementih uporabil podoben koroboracij kot kostanjeviški pisar Bertold. To je bila morda posledica uporabe dela enakega formularja. Pomenljiva in redka sintagma »mit ausgenommen Worten« namreč v obravnavanem času ne odlikuje nobene druge kranjske listine. Vendar pa drugih podobnosti, kaj šele enakosti, med L 318 in vsemi Bertoldovimi listinami ni. Und das disev hantvest hin phur immer mer staete sey und auch nieman das versprechen muge, das dar an mit den Worten gescrien staet, dar umbe han ich sey vervestent mit minem hangetem insigel und han sey geben und ir erben zo ainem ewigem und sichtigem urchunde: L 299 (1299). Und das disev hantvest furbaz staete sey und auch nieman das muge verprechen noch verspehen, das dar an mit den Worten stat geschriben, dar umb han ich sey 152 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin vervestent mit minem hangetem insigel und auch mit insygel und mit insygel und han sey geben zo aynem ewigem und sichtigem urchunde: L 328 (1301). Ljubljanski pisar Rutlib je razen ortografskih detajlov ostajal pri isti koroboracij ski formuli, ki so jo določali začetek z »und«, značilne in tedaj manj pogoste besede »Handveste«, »versprechen«, »verfesten«, »ewige und sichtige Urkunde« ter podobna sintaksa. Unt ze einer staeticheit ditze dings han ich , der vorgenant, an disen offen prive glegt mein hangentez insigel, owch habent irev hangentev insigel glegt o u f disen offen prive ze einem sichtigem urchunde von meiner bet: L 297 (1299). Und daz in daz von mir und von meinen erwen staet und unverbrochen beleih, dar über han ich in den vorgenanten brudern meinn brieff geben, der vers igelt ist mit meinem insigel tze ainem staetem urchunde der warhait: L 324 (1301). Und daz in daz staet von miner vrowen und unverprochen beleih, dar über han ich in a u f disen p rie f mein insigel geben zu einem staetem und ewigem urchund der warhait: L 327 (1301). Pomensko enake, vendar drugače formulirane koroboracije je zapisoval Rutlibov ljubljanski sodobnik, pisar Lienhard. Edini skupni značilnosti stabili začetek z »und« in sintagma »sichtige (ali ewige) Urkunde«. Manjše variacije so bile posledica različnih upravičencev pečatenja. Dar zu, daz der gew erf beleihe unverbrochen, han ich im disen p rie f ze ainem urchunde mit meinem hangentem insigel geben unt haizen schreiben: L 314 (1300). Tretji tedanji (neidentificirani) pisar v Ljubljani je uporabljal posebno obliko, ki je vsebovala tudi »napisanje«. Mit urchundt ditz brieff besiglt mit unserm anhangunden insigel: L 256 (1288). Da gre pri L 256 za mnogo kasnejši falsifikat, kvečjemu neposrečen prevod iz 14. stoletja, kot sem domneval pri analizi drugih formul, dokazuje še nenavaden koroboracij, ki nima paralele med obravnavanimi listinami. Taka oblika je bila značilna šele za 14. stoletje. Testes Pred zadnjo listinsko formulo datacijem in največkrat takoj za zadnjo kontekstualno formulo (koroboracijem) je imela kot prvo eshatokolno večina kranjskih in skoraj vse tedanje privatne listine navedene priče. Pečat, naveden v koroboraciju, pa je (včasih še skupaj s pričami) nosil glavno težo overovitve zapisa (listine), le izjemoma so ga nadomeščale priče. 1 2 8 Največ takih primerov je razvidno iz neposrednih stavčnih zvez s koroboracijem (gl. zgoraj pri koroboracij ih). V prvem obdobju pojava prič v privatnih listinah, predvsem pa v noticah, dokazilnost zapisov še ni obstajala. V listinah navedene priče dejanja same po sebi niso imele dokazilne moči, pač pa so šele omogočale njihov ponovni nastop in dokazovanje v morebitnih sporih. 1 29 Gledanja na listino in priče so se spremenila deloma šele v 12., predvsem p av 13. in 14. stoletju. 1 2 8 REDLICH, Privaturkunden, 115 sl., 121 sl. Nasprotno pa so prišle priče v listine nemške cesarske pisarne od 11. stoletja naprej, redno zapisovanje pa je postalo pravilo šele sredi 12. stoletja. Odslej pa so bile manj pomembne vladarske listine navadno brez prič (ERBEN, Kaiserurkunden, 349-351); MELL, Privaturkunde, 78-79. 1 2 9 BRESSLAU, Urkundenlehre, 799 sl. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 153 Zanesljivo zgolj o pričanju pravnih dejanj govorijo zelo različni izrazi v samostojnih uvodnih formulah, npr.: (»huius«) »rei«, »tractatui«, »renunciacioni«, »obligacioni«, »gesti«, »cause«, »ordinationis«, »donacionis«, »translationis«, »abdicationis« itd.; v nemških pa največkrat samo »des« v pomenu »te zadeve«. W. Köfler navaja kot kronski dokaz funkcijske dvodelnosti prič neko listino koroških vojvod iz 90. let 13. stoletja, ki govori o pričah kot sredstvu za zavarovanje dejanja, o pečatu pa kot o overovitvenemu in zavarovalnemu načinu. 1 3 0 Priče so bile pomembne v obdobju, ko zapis oz. listina kljub pečatu še ni imela (popolne) dokazilne vrednosti. Le pričevanje oseb, ki so bile prisotne ob dejanju, je bilo verodostojen dokaz, zapis paje imel več ali manj memorialni značaj, ki je ohranjal vednost o dejanju, predvsem pa je imel nalogo vedno znova sklicevati konkretne priče. Toda zavedanje o umrljivosti prič, njihovi pozabljivosti in trajnejši dokazilni moči zapisa (listine), česar so bile polne tedanje arenge, je priče v 13. stoletju postavljalo v stran. Le večstoletnim listinskim in pravnim običajem, relativno počasnemu prehodu k novim gledanjem in diktatnim oblikam, ki so bile odvisne tudi od pravnih, političnih in družbenih razmer, predvsem pa dokaj razširjenemu običaju, da so priče v združenih koroboracijsko-testatnih formulah v 13. stoletju lahko pomenile tudi priče pečatenja in izstavljanja, seje zahvaliti, da so priče ostale v listinah vse do 40. let 14. stoletja, čeprav vsaj od konca 13. stoletja niso več imele prav(n)e vrednosti. Njihovo vlogo je tudi na Kranjskem v 13. stoletju prevzemala pečatna listina, kar seje kazalo v stalnem zmanjševanju števila prič. V kranjskih privatnih listinah navedene priče so bile običajno osebe, ki so bile prisotne ob dejanju, ki so ga potrjevale, lahko pa so postale še priče izstavitve in pečatenja, vendar le, če je bil takoj nato izgotovljen čistopis listine; 1 3 1 v kolikšni meri, če presojamo glede na celotni korpus obravnavanih listin, ne vemo, saj je bistveni problem tehnične narave - določitev časa izdelave listine po sklenitvi dejanja. Pri tem si lahko pomagamo z natančnim preučevanjem tistih koroboracijev, ki so vsebovali v istem stavku tudi priče. V takih primerih lahko v precejšnji meri domnevamo, da so imele navedene priče večjo vlogo tudi pri nadzora izdelave listine, predvsem pa pečatenja. Prav na pečatenje se namreč sintaktično nanašajo tovrstne koroboracijske in testatne zveze (gl. poglavje »Corroboratio«). Nekatere izjemne primere, kjer so bile nedvomno navedene dvojne priče, torej tudi priče izstavitve listine, 1 32 si velja natančneje ogledati. Prvi primer je andeška L 20 iz leta 1207. To je listina, s katero je grof Henrik IV. potrdil dve prodaji svojih ministerialov vetrinjskemu samostanu, kar seje v prvem primera zgodilo na kamniškem gradu, v drugem pa v vasi Breg. Navedene so priče obeh dejanj posebej. Datacij na končuje tipično vetrinjski (Facta), kar zanesljivo pomeni, d a je bila listina napisana v Vetrinju na osnovi krajših zapisov o dveh dejanjih (pisar menih Ortolf). Drugi primer je listina grofa Viljema Vovbrškega glede poravnavanja sporov s stiškim samostanom leta 1230 (L 39). Prva skupina prič (Huius rei testes sunt) se nanaša na dejanje, ki se je zgodilo v Ložu ali celo Stični - našteti so sami notranjski (loški) kleriki ter vovbrški in turjaški ministeriali. Nato pa z Acta sunt hec sub sledi seznam nekaterih stiških menihov, na čelu z opatom in priorjem ter datacij brez navedbe kraja. Druga skupina in datum pa potrjujeta na prejemniško izgotovitev listine, kjer so bili prisotni le stiški menihi in klerik iz Lašč (»Lasiz«?). V tem primera so te osebe priče izstavitve in overovitve listine. Tretji primer (L 6 8 ) je bolj kompliciran: aprila 1247 je briksenški škofEgno v Bistrici (pri Tržiču ali Kamniku) Wersu Blejskemu (Kamniškemu) podelil fevde, ki mu jih je Werso s sorodniki 18. aprila istega leta predal in takoj prejel v fevd. Navedene so priče tega dejanja (Huius rei sunt testes in quorum presentia Werso nobis supranominata delegavi!). Dva dni kasneje je predala to posest formalno tudi njegova mati Munza, vendar v Kamniku. Listina ima navedene tudi priče njenega dejanja (Item alii testes in quorumpresencia domina Mvnza 1 3 0 KÖFLER, Tirol, 115. 1 3 1 BRESSLAU, Urkundenlehre, 807; MELL, Privaturkunde, 77 sl. I32BRESSLAU, Urkundenlehre, 811-812. 154 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin hubas et predictos homines nobis ut supra delegavit). Zaključna datacijska formula vsebuje datuma obeh dejanj.1 3 3 Briksenški duhovnik Mihael, ki je sestavil in napisal listino, je združil obe dejanji v eni listini, ki je lahko nastala šele po izvršitvi obeh dejanj; glede na obešen Wersov pečat najbrž takoj ali kmalu po drugem dejanju (20. aprila). In še četrti primer: L 51 za stiški samostan formalne izstavitelj ice Sofije Višnjegorske iz leta 1238 v Admontu, kjer je kot nuna preživljala jesen življenja, ima navedene priče izstavitve, saj so vse z Dolenjske, dejanje pa seje res zgodilo v Admontu, o čemer govori datacij: Acta sunt haec Admundae. L 52 je falsifikat po vzoru predhodne L 51. Vrstni red prič je navadno ustrezal splošnim hierarhičnim običajem v družbi: vedno so bili najprej navedeni kleriki, nato plemstvo in v zadnjih desetletjih - seveda le v listinah, ki so opisovale dejanja v mestih - tudi meščani. Znotraj teh skupin je naštevanje potekalo od najuglednjejše, statusno najvišje, do najnižje osebe. Precejšnjo težo je imela starost, saj so bile pogosto navedene starejše osebe pred mlajšimi, tudi če so bile te statusno nekoliko višje. Vsa subjektivna odstopanja od modela so šla na račun mladosti ali starosti, ugleda - neugleda, premoženja - revnosti, posedovanja viteškega naziva ali izvajanja pomembne službe itd. Število prič je variiralo glede na pomen dejanja in izstaviteljev rang: največ prič so imele listine dinastov in velikih cerkvenih gospodov, ki so imeli številno spremstvo, izmed katerega so lahko izbrali in navedli precej več uglednih prič kot drugi. Tudi pri poslovanju v samostanih in mestih ali blizu njih je lahko pričalo več menihov ali najuglednejših meščanov ne glede na izstaviteljev rang. Tako so imele listine lahko dva, tri ali pa več kot deset prič. Poleg naštetih so bile prisotne tudi druge, manj pomembne priče, ki pa so bile sumarno omenjene z variabilnimi izrazi kot npr. »in mnogi drugi«. Izbor prič se v bistvu ni razlikoval od izbora sopečatnikov, le da ni bil omejen z materialnimi zadržki (posedovanje pečata), pač pa le z minimalnim potrebnim ugledom, osebnim interesom posameznika pri nekem dejanju ter z (običajno) resnično prisotnostjo ob dejanju in ne nujno ob listninjenju. 1 3 4 Nedvomno so bili izstavitelj evi sorodniki ob dejanju pogosto prisotni, da ne bi bile kršene njihove pravice; priče velikih gospodov so izhajale izmed njihovega ministerialnega spremstva, uradništva ali dvornega klera; pri sodniških dejanjih so bile prisotne ugledne osebe, ki so aktivno sodelovale pri sojenju. Nenazadnje pa so pisarji pogosto pripisali še sebe, saj so se imeli za zelo pomembne pri zaključitvi dejanja, z izstavitvijo in predajo listine, kar ni bilo daleč od resnice. Nasploh je bilo v 13. stoletju pri izboru odločilno le še kleriško in plemiško poreklo potencialnih prič, znotraj tega pa čim višji položaj in ugled. Konkreten izbor je bil odvisen tudi od izstaviteljevega statusa: le redko so pričali gospodje npr. za svoje ministeriale, razen, če ni šlo za dejanja, ki so zadevala njihove pravice. *** Priče so bile naštete v form ulah, ki jim je bila večinoma dodana fraza, ki je zajemala vse druge nenavedene priče. Standardne uvodne formule pred navedenimi pričami so poznale tudi zgodnje in visokosrednjeveške notice, kjer so bile priče eden najpomebnejših elementov dejanja. 1 3 5 Vendar tudi pri takih stavčnih zvezah, kjer so tvorile uvodne besede formul s pričami 1 3 3 F. Schumi je listino napačno datiral pod 23. oz. 25. april 1247. Pred intitulacijo briksenškega škofa ima njegova objava še datacijo Actum apud Feistritz et Stein, mense aprili 1247, ki pa je v originalu ni (URBKr li, str. 107). G. Pfeifer ima dober opis in analizo listine (Eppan, 48-49). 1 3 4 O možnih diskrepancah glede prisotnih prič in dejanja oz. zapisa sem nekaj zapisal v poglavjih »Prostor in čas« ter »Datatio«. O tej problematiki več v FICKER, Beiträge, 21 s l, kjer je celo izražena domneva o skoraj desetih odstotkih listin, kjer od vseh navedenih prič vsaj nekatere niso ustrezale resnični prisotnosti (str. 45). 1 3 5 Številni (različni) primeri od 10. do začetka 14. stoletja so npr. v briksenških (REDLICH, Brixen, 1 sl.) in v freisinških tradicijah (BITTERAUF, Freising, 1 sl.). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 155 le priredni dodatek h koroboraciju, ni šlo za pričanje pečatenja, kot za nekaj andeško-meranskih listin meni H. Horst, 136 pač pa za pričanje dejanja. Oboje, pečatenje in pričanje, paje v prehodni koeksistenci zagotavljalo resničnost dejanja, dokler listina ni prevzela glavne naloge - dokazilnosti. O tem se prepričamo z natančnim branjem stavčnih zvez, ki največkrat govore o »zadevi«, ne pa o listini ali pečatu (takšni primeri se ne začenjajo z velikimi črkami - gl. primere spodaj). V podrednih zvezah s koroboracijem so priče navadno pomenile dodatne ali v starejših listinah celo edino overovitveno možnost in so bile bistveni del koroboracija (o tem gl. poglavje Corroboratio). Kako dobro sredstvo pri iskanju podobnosti in porekla diktatorjev oz. njihovih formularjev so formule? Iz navedenih primerov se lahko prepričamo o izjemnem variiranju rabe včasih zelo različnih oblik pri istih osebah. Formule so precej pomembne za preučitev sprememb gledanja na dokazilnost listine in potrjevanje zapisanega pravnega dejanja, vendar mnogo manj kot koroboracijske in publikacijske formule. : L lla(o k . 1173), L 22 (1207), L 116 (1259), L 136, L 138, L 139 (1262), L 152 (ok. 1265), L 158 (1265), L 204 (1276), L 207 (1277), L 211, L 212, L 213 (1278), L 222 (ok. 1283), L 245, L 246 (1287), L 256 (1288), L 265 (1291), L 277, L 278, L 280 (1295), L 284 (1296), L 289, L 290, L 291 (1297), L 303 (1299), L 309, L 311 (1300), L 319, L 322 (1301). Že v 13. stoletju je nastalo veliko listin, ki niso imele napovedi niti imen prič. S loje za listine z zelo različno namembnostjo, izstavitelji in notarji. Do 70. let 13. stoletja je šlo v takih primerih večinoma za kratke zapise v formi osebnega pisma brez trajne pravne veljave (L 22), vmesne zapise z omejenim trajanjem (pozivi, mandati, poročila ipd.), povezane s pisnim sodnim procesom v cerkvenem sodstvu, ki so imeli prav tako omejeno vrednost - predvsem pa so nastajali po posameznikovih odločitvah brez prisotnih prič in drugih oseb (L 136, 138, 139, 15 8); šlo je za kratke avtografske listine (L 116) in overovljene vizitacijske zapisnike (L 152), kasneje pa tudi za kratke reverzirane obljube (L 204,246,278,319,322). Vsi ti zapisi so imeli večinoma omejeno pravno vrednost ali pa so bili osebnega značaja, zato pričanje v dejanju, ki v konkretnem poslovanju največkrat še ni bilo dokončno, ni bilo potrebno. Če je bilo izstaviteljev več, so v tej vlogi lahko nadomestili priče sami (L 204) ali pa s svojimi pečati (L 207). Ker pri večini takšnih zapisov ni bilo potrebe po popolni overovitvi s tedaj še običajnimi pričami, teh pri tovrstnih dejanjih najbrž sploh ni bilo zraven. Ko so se od konca 13. stoletja pomnožile končne listine o razsodbah in poravnavah, ki jih je navadno izstavljalo več razsodnikov/ poravnalcev, je s samim načinom izstavitve prišlo do spremembe v navajanju prič v takih listinah: sami izstavitelji so nadomeščali priče dejanja s svojim pečatom (L 222,245,280), ki je dal listini pravno varnost. V zadnji četrtini 13. stoletja so po končanih pravnih dejanjih že nastajale listine brez prič in napovedi, ki so imele polno pravno moč in značaj običajnih dokazilnih pečatnih listin. Pri nekaterih je šlo nedvomno za izstaviteljevo odločitev, da morebitnih statusno manjvrednih prič iz kroga svoje služinčadi ne bo poimensko omenil, pač paje namesto takšnega zavarovanja pravnega dejanja raje dodatno overovil listino s še enim ali več sopečatniki (L 211). Tako sta pečat in listina, morda vedno niti ne namerno, prevzela klasično vlogo in pomen navedenih prič dejanja, t.j. morebitno klicanje in pričanje pred sodiščem. Podobno je bilo z nekaterimi listinami visokih gospodov, ki enostavno niso omenjale (manj uglednih) prič dejanja, če so sploh bile prisotne, saj so že avktorjev/izstaviteljev rang, ugled in pečat zagotavljali resničnost dejanja (L 256, 265, 290, 303, 309). Ali je neomenjanje prič v odpovedih maščevanju v freisinških in identičnih L 212 in L 213 ter pri obljubah pokornosti (L 277) posledica formulamih 1 3 6 HORST, Meranien, 123. 156 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin omejitev, težko presojam, saj so takšna dejanja vedno predvidevala prisotnost številnih prič. Podoben razlog za odsotnost prič je bil v kratkih potrditvah prepisov starejših listin iz konca 13. stoletja, predvsem, če je bilo več potrjevalcev, ki so bili istočasno izstavitelji in pečatniki (L 289). Pri običajnih darovnicah priče niso bile navedene, če je bil tekst omejen z izjemno majhnim kosom pergamenta, ki je imel za posledico že tako ali tako močno okleščenje standardnih formul (L 284); podobno je bilo pri darovnicah s specifičnim diktatom (L 291). Tudi v nekaterih listinah o upravnih zadevah, npr. o investiturah, ki so samo uresničevale predhodni ukaz, ni pa šlo za novo in povsem samostojno pravno dejanje, se je izstavitelj izognil navedbi prič, saj jih ob njegovi odločitvi za izdelavo listine in ob naročilu pisarju sploh ni bilo zraven. Dejanje seje zgodilo že prej in pred pričami, kijih izstavitelj ni poznal ali pa so bile tako ali tako del inserirane starejše listine nadrejene instance. Takšna je bila L 311, v kateri je kranjski arhidiakon naznanil investituro duhovnika po prejetem mandatu oglejskega patriarha, ki gaje v celoti vključil v svojo listino. Eden naglavnih razlogov izpuščanja prič v drugi polovici 13. stoletja pa je splošno krajšanje koroboracijev in kot posledica gledanje na pečateno listino kot na zadovoljivo sredstvo zaščite pravnega dejanja. Zanimivo je, daje večina listin brez najave in navedbe prič delo freisinških, deloma goriških in okoli leta 1300 celo redkih domačih notarjev, ki so imeli že v 13. stoletju dobro tipološko klasifikacijo listin za različna pravna dejanja, predvsem pa so imeli naprednejše predstave o pomenu listine. Vendar so celo isti notarji včasih še navajali priče ali jih zamolčali (gl. spodaj, npr. pri nemških freisinških listinah). Čas pred letom 1300 je bil nekakšno prehodno obdobje, ko so priče izgubile prednostni pomen pred sodišči na račun pečatenih listin ter hitreje izginjale iz zavesti notarjev in njihovih listinskih diktatov. Večja pozornost se je odslej dajala npr. nevarnosti izpodbijanja pečata na listini, kar so preprečevale nove klavzule. Aderant autem huic renunciacioni et alii quam plures: L 72 (1248). Aderant autem huic obligacioni et alii quam plures: L 95 (1252). Aderant autem huic tractatui et alii quam plures: L 96 (1252). Aderant autem huic tractatui : L 117 (1259). Štiri skoraj enake napovedi odlikujeta redek začetek z glagolom v pretekliku »(prisotni) so bili« in natančnejša vsebinska oznaka dejanja. Že izbira preteklika nedvomno govori o pričah dejanja. V vseh primerih gre za diktat, ki gaje morda razvil freisinški pisar Viljem (v Škofji Loki) , 137 ki seje tako imenoval v lastnoročno napisani L 72. Štiri leta kasneje je že bil prošt na Vrbskem jezeru in kasneje funkcionar češkega kralja Otokarja. Mlajše L 95,96,117 je deloma po njegovem diktatu napisal freisinški notar magister Henrik. Diktat je zaradi podobne vsebine in skoraj istočasnega nastanka identičen v L 95 in L 96, manj pa v L 117, kar se odraža tudi v nekoliko poenostavljeni najavi prič. Vendar so bila odstopanja v drugih formulah v mejah dopustnosti. Med pričami v vseh štirih listinah so bili predvsem freisinški kleriki in vitezi. isti interferunt vocati et testes sunt et alii qui interfuerunt pro homines: L 28 (1220). In presencia : L 50 (1237). ubi vocati sunt testes et alii multi testes autem vocatis ad consensum domine ut ita fierent supradicta sunt isti : L 302 (1299). Sicer različne najave združuje enako romansko poreklo oz. izobrazba javnih notarjev, ki so sestavili in napisali te listine. Na jasne in prevladujoče notariatske elemente turjaške L 28 sem pokazal tudi pri drugih formulah, v tem primeru pa gre za besedi »interfuerunt« in »vocati«, '” RUF, Freising, 56. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 157 ki govorita o »pritegnitvi« tretjih oseb kot prič k samemu dejanju. Vovbrški privilegij za ministeriale v Ložu iz leta 1237 (L 50) ima posebno, le pri notarskih instrumentih in javnih notarjih običajno najavo. 1 3 8 Tudi v tej listini je več drugih elementov notariatskih (deloma pisava, invokacij itd.), čeprav je diktat v formi pečatne listine in ne instrumenta. Očitno je notar L 50 že bolje obvladal severnjaško pečatno listino kot notar L 28, verjetno p aje šlo za nekega oglejskega klerika, morda okoliškega (starotrškega, cerkniškega) župnika. Zanimivo je, da so v L 50 priče naštete šele po dataciju: najavna formula se je začela za datacijem, vendar tik ob desnem robu. Verjetno je notar pozabil na priče, ali pa je imel na razpolago premajhen kos pergamenta in je priče namerno prihranil za konec, saj je lahko po potrebi zmanjšal njihovo število. Tudi L 302 je napisal javni notar v formi, ki je bila po njegovem prepričanju pečatna listina. Toda listina ima še več instrumentskih elementov, najbolj vidni pa so datacij na začetku, celo pred protokolom, romanska ortografija osebnih imen, nekateri izrazi, ki jih je poznala samo romanska listinska praksa (tipični »condam« pred očetovim imenom v intitulaciju) itd. Zanimivo je, da so glavne priče dejanja (predvsem ljubljanski križevniki) navedeni ločeno od poudarjeno označenih prič žene glavnega izstavitelja, ki je imela določene pravice na prodano posest. coram hiis testibus et aliis quampluribus fide dignis: L 250, L 258 (1288). eoram viris ydoneis huius cause testibus et aliis quam pluribus fide dignis: L 214 (1279). Prvo formulo je uporabil v dveh v Ljubljani napisanih listinah notar grofa Majnharda II. Tirolskega Rudolf iz Meißna. Beseda »coram« (»javno«, »osebno«, »v prisotnosti«) je bila značilna za severnoitalijanske javne notarje, zato ne presenečajo podobne formule tudi v nekaterih listinah goriških grofov. 1 3 9 Tudi v kostanjeviški L 214, ki je morda avtograf opata Jakoba, se kaže v najavi prič italijanski vpliv (Jakobovo oz. diktatorjevo poreklo?) z besedama »coram« in »ydoneis«. Zadnja je namigovala na stare, a že pozabljene predpise v langobardskem pravu, ki so zahtevali »idonei« priče. Nekateri langobardski koroborativni običaji so se deloma ohranili, resda v drugih pomenih, predvsem v italijanskih chartah in nato posredno tudi v notarskih instrumentih.140 Huius rei testes sunt : L 12 (1175-1181), L 21, L 21a (ok. 1207), L 34c, L 35 (1228), L 37b (1229), L 51, L 52 (1238), L 237 (1285), L 240 (1286), L 273 (1294). Huius rei testes sunt et alii multi: L 32 (1223), L 39 (1230). Huius rei testes sunt et alii fide digni: L 244 ( 1287), L 298 ( 1299), L 303 ( 1299), L 308 (1300), L 320 (1301). Huius rei testes sunt et alii quam plures fide digni: L 296 (1298), L 301 (1299). Huius rei testes sunt et alii quam plures: L 34b (1228), L 115 (1258), L 121 (1260), L 200, L 202 (1275), L 276 (1295), L 285 (1296), L 332 (1301). Huius rei testes et alii quam plures: L 176 (1268). Huius rei testes sunt et alii plures: L 26 (1217). Huius rei testes sunt et alii quorum erat ibi copia: L 23 (1209). Huius rei testes sunt et alii plures tam nobiles, quam ignobiles: L 6 (1191- 1197). Huius rei testes sunt et alii quam plures sacerdotes etfratres illius domus: L 91 (1252). 1 3 8 PFEIFER, Eppan, 83; STARZACHER, Görz, 33. 1 3 9 STARZACHER, Görz, 33. 1 4 0 BRESSLAU, Urkundenlehre, 799. 158 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Huius rei testes sunt et alii quorum copia interfuit, generaliter : L 37a (1228). Huius autem gesti testes sunt et alii quorum copia interfuit: L 36a (1228). Huius autem confirmationis testes pro habudanti cautela decrevimus inscribendos videlicet : L 47 (1235). Huius autem rei testes sunt et alii quam plures, quorum in libro vite nomina conscribantur: L 99 (ok. 1254). Huius rei testes sunt et alii layci approbati, quorum nomina in instrumentis sepedictorum nobilis et civisplenius continentur: L 199 (1275). Hi autem sunt testes, quorum nomina subsequuntur cum aliis pluribus fide dignis: L 259 (1289). Cuius rei testes fuerunt et alii quam plures: L 119 (1258). Najštevilnejša skupina najav v kranjskih listinah je v znamenju enostavnih form, ki se začenjajo z besedo »Huius«. V njih je govor le o pričah konkretnega dejanja (»rei«). Najkrajša in najstarejša oblika brez pristavka »in drugi« ipd. je imela korenine v 1 0 ./1 1. stoletju, ko seje zelo pogosto pojavljala v tradicijskih noticah.1 4 1 V pečatnih listinah iz 12. in 13. stoletja, ki so nastale na Kranjskem, je bila takšna najava standardna v diktatu vodje pisarne Bernarda Spanheimskega kanonika Bertolda, kije začetno besedo kasneje zamenjal z »cuius«, v čemer pa ga kranjski notarji niso posnemali. Eden njegovih naslednikov Konrad iz Hrušice je podobno najavljal priče, le daje pristavil »et alii quam plures«, včasih pa »fide digni« . 1 4 2 Na Tirolskem, npr. v listinah briksenških škofov je bila ta kratka oblika najpogostejša v 13. stoletju, 1 4 3 pogosta je bila tudi v goriških144 in freisinških1 4 5 listinah. Na Kranjskem seje uporabljala v 13. stoletju relativno redko, zlasti pa v nekaterih andeških listinah obeh znanih notarjev (L 21a, 34c, 35, 37b). Amraški Henrik je po enkrat uporabil frazi »in mnogi drugi« (L 32) oz. »in še več drugih« (L 34b). Prvo je uporabil tudi stiški samostanski pisar - bivši andeški pisar Henrik iz Cerkelj - v L 39. Tudi v njegovi stiški prejemniški L 51 (in v falsificirani L 52) seje v uvedbi prič naslonil na uveljavljen način. Brez takšnega dostavka so bile celo v 80. letih še posamezne listine bivšega spanheimskega notarja Hilbranda (L 237) ter kostanjeviška L 240 in stiška L 273. Slednja je bila sicer napisana po istem formularju kot vetrinjska L 46. Gorjanski župnik Ulrik, k ije bil med letoma 1287 in 1312 pisarsko dejaven na območju med Kranjem in Kamnikom, je v latinskih listinah navadno uporabljal obliko »huius«, ki ji je pritaknil »et alii fide digni« (L 298, 303, 308, 320). Zdi se, d aje bila taka oblika doma na vzhodnem Gorenjskem. Enkrat je tak pristavek razširil še z »quam plures« (L 301), tako kot pisar, ki je napisal stiško-kamniško L 296 (arhidiakon Peregrin?) in večino stiških listin med približno letoma 1275 in 1300. Razmeroma številne, a diktatno neodvisne najave, so se končevale s pristavkom »in še več drugih« (»et alii quam plures« ipd.). Tako so uvajali priče na skoraj enak način vetrinjski pisar Ortolf (L 26), dva kostanjeviška samostanska pisarja (L 115,332), (kamniški) duhovnik Leonard in notar (L 121), stiški samostanski pisar (L 176, 200, 202, 285) in križniški ali ljubljanski notar (L 276). Starejše listine so imele nasploh bolj pestre dostavke, npr. andeški L 6 in 23 ter tudi prejemniška stiška L 91, ki je kot priče očitno upoštevala le neimenovane stiške menihe. Zelo podobni najavi v L 36a in 37a je od ostalih razlikovala nenavadna uporaba glagola »interfuit«. Obe sta bili delo bivšega andeškega notarja Henrika iz Cerkelj, ki je kot pisar »te 1 4 1 Gl. številne primere v REDLICH, Brixen in BITTERAUF, Freising. 1 4 2 HÖFLECHNER, Kärnten, 75, 106. 1 4 3 PFEIFER, Eppan, 82. 1 4 4 STARZACHER, Görz, 32. 1 4 5 RUF, Freising, 56. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 159 listine« omenjen v obeh listinah, ki sta se v bistvu nanašali predvsem na posest andeškega samostana Diessen. Možno je, daje L 37a falsifikat po zgledu L 36a, saj je v edinem ohranjenem prepisu toliko napak, da jih skoraj ne moremo pripisati le slabemu branju danes izgubljenega originala. Cerkljanski Henrik se je po smrti svojega gospoda grofa Henrika Andeškega za kratko podal v oglejsko službo, vendar je deloval predvsem na Kranjskem. Zanimive so najave v vetrinjski L 47 ter v stiških L 99 in 199. Zadnji dve se razlikujeta le v drugem delu, kjer so priče naštete po funkcijah. Takšna gradacija je značilna v samostanskih izgotovitvah, kar v prvem primeru dopolnjuje značilna poduhovljena sintagma »katerih imena so zapisana v knjigi življenja«, v drugem pa »laiki..., katerih im ena... so v listini«. Izraz »laik« je bil tuj nesamostanskim listinam. Oblika v L 47 z nekaterimi značilnimi termini (»zaščita«) zelo spominja na najavo v prav tako vetrinjski L 46 iz istega leta in morda celo od istega pisarja. Za najavi v L 47 in 199 je tudi značilna vstavljena in nepotrebna beseda »tudi« (»autem«). Daljša je še najava v stiški prejemniški L 259. V to skupino smemo uvrstiti še najavo v listini kamniškega notarja Salomona (L 119), ki je namesto »huius« uporabil besedo »cuius«, kot so se pogosto začenjali koroboraciji ali mlajše najave prič spanheimskega notarja Bertolda (gl. zgoraj in poglavje Corroboratio), vendar v istem pomenu. Uporabil je celo obliko glagola »biti« v perfektu, kar je bila rariteta, ki je jasno govorila o pričah dejanja, k ijih očitno ob sestavi listine ni bilo več zraven. testes qui huic diffìnitioni intererant hic annotari fecimus et alìi quam plures nobiles et mediocres: L 19 (ok. 1207). Testes qui facto eidem intererant propter habundantem cautelam iussi etiam propriis nominibus declarari : L 46 (1235). Testes et alii quam plures: L 71 (1248). Testes autem sunt isti videlicet : L 118 (1259). Testes autem huius facti sunt hii et alii quam plures: L 80 (1250). Testes autem sunt et plurimi fide digni: L 260 (1290). Testes qui presentes fuerunt et alii quam plures: L 255 (1288). Testes vero sunt et alii quam plures: L 69 (1247), L 225 (1283). Testes vero sunt et totus conventus: L 197 (1274). Testes vero aderant et plures alii fide digni: L 321 (1301). Testes huius rei sunt et alii quam plures: L 163 (1266). Testes huius rei sunt et alii fide digni: L 331 (1301). Testes huius (rei) sunt et alii fide digni: L 131, L 132 (1262), L 219 (1280). Testes sunt et alii probi viri: L 234 (1284). Testes hujus nostrae ordinationis sunt et alij complures: L 313 (1300). Pluralni in glede na priče nominativni začetek naštevanja prič je bil priljubljen predvsem v drugi polovici 13. stoletja, nato je hitro izginil. Tak začetek je bil v alpskih deželah uporabljan npr. v briksenški škofovski in grofovski goriški pisarni.1 4 6 Prav pri takšnih najavah je bila poljubnost v variacijah celo pri istih diktatorjih zelo izrazita. V L 19 in L 46, ki sta vetrinjski prejemniški listini, je najava prič daljša, identificira pa ju tudi redek glagol »intererant«. Najava v L 46 je vsebinsko in v nekaterih detajlih enaka oni v L 47 (gl. zgoraj pri »Huius rei«). V freisinški praksi, natančneje pri notarjih Konradu (L 71 ) in magistru Henriku (L 118) sta se po enkrat pojavili različni najavi z začetnim »testes«. Po enkrat se je v zelo podobnih oblikah, kar najbrž ni naključje, takšna napoved pojavila v prejemniških kostanjeviški L 80 in stiški L 260. Drugačna je bila napoved v kostanjeviški L 255. Oba cistercijanska samostana sta bila dokazano v tesnejših zvezah tudi na listinskem 1 4 6 PFEIFER, Eppan, 82; STARZACHER, 32-33. 160 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin področju. Štiri listine združuje značilna beseda »vero«, ne pa tudi provenienca. Zanimivo je, da sta napovedi v L 69 (oglejska) in skoraj 40 let mlajši L 225 (tirolska) enaki, kar je bila v drugem primeru lahko posledica zgledovanja po starejših predlogah. Podobni sta še najavi v stiški L 197 in ljubljanski križniški z elementi kostanjeviškega diktata - L 321 (gl. poglavje »Publicatio«). Enotnejšo podskupino sestavljajo listine z napovedmi, ki so bile pravzaprav reverzibilne oblike formule »huius rei testes sunt«. Značilne so bile za posamezne listine kostanjeviškega samostana (L 163), ljubljanske komende (L 219, falsificirani L 131, 132; L 234), listina kranjskega arhidiakona Witiga Limberškega (L 331) in L 313 gorjanskega župnika. testibus qui huic diffinitioni presentes aderant corroborari monuit et alii quas plures nobiles et mediocres: L 7 (ok. 1156-1163). sub hiis testibus et alii multi: L 30 (1221). testibus hiis subnotatis et aliis fide dignis: L 254 (1288). testibus hijs subnotatis et ceteris civibus oppidi supradicti: L 261 (1290). Testibus subnotatis et alij quam plures fide digni: L 310 (1300). testibus subnotatis. Testes autem huius sunt et alii quam plures fide digni: L 317 (1301). testibuspresentibus subnotatis et aliis quampluribus fide dignis: L 186 (1270). Testibus subnotatis, qui sunt et alii quam plures fide digni quorum nomina non sunt presenti pagine commendata: L 188 (1271). testibus qui aderant subnotatis qui sunt et alii quam plures: L 191 (1273). testium quoque, qui predicti laudamentis nostris intererant, nominibus subnotatis, qui sunt hii et alii quam plures: L 184 (1269). testibus subnotatis, qui sunt hii et alii quam plures: L 185 (1269). testibus subnotatis, qui sunt : L 189 (1271). Testibus subnotatis, qui sunt et alii fide digni: L 221 (1282). testibus subnotatis et aliis fide dignis: L 208 (1277). Ablativne substantivne pluralne oblike »testibus subnotatis«, ki so bile med pogostejšimi npr. v freisinških1 47 in goriških148 listinah ob koncu 13. stoletja, so obstajale še v nekaterih variantah (gl. spodaj). Zanje je značilno, da so se brez ločila priredno navezovale (navadno) na datacij ali celo koroboracij. Pluralni ablativ je opazen že v najstarejši stiški listini (L 7), ki j e posebnost, saj j e del koroboracij a, ki j e še po stari noticij ski navadi predvideval kot sredstvo overovitve listine pečat in priče. V vetrinjski L 30 iz leta 1221 je naznanilo prič dejanja sintaktično že podrejeno koroboraciju listine oz. pečatu. Velika podobnost v naznanilih L 254 in 261 je razumljiva, saj sta obe po provenienci kostanjeviški z istim diktatorjem in najbrž (L 261 je ohranjena le v prepisu) z istim pisarjem. Leta 1301 seje samosvoje najave poslužil še samostanski notar Werner (L 317). Tudi v Stični je samostanski pisar leta 1300 enkrat uporabil podobno naznanilo (L 310), drugače pa ne. Tak začetek je bil značilen še zatri notarje. Prvi je bil magister Henrik, kije bil v freisinški službi inje tako uvedel priče v dveh škotjeloških listinah (L 186,188), drugače paje uporabljal način, ki je priče uvajal s »presentibus« (L 201). Zanj je bila značilna beseda »subnotatis«. Zanimivo je, da sta uporabljala zelo podobno formulo dva notarja, ki sta od poznih 70. do 80. let 13. stoletja delovala v Ljubljani. Prvi je bil nekdanji notar Ulrika Spanheimskega Hilprand, kije po gospodovi smrti ostal v Ljubljani, najbrž v križniški komendi (L 191 ). Njegova formula seje z glagolom »aderant« približevala nekdanjim freisinškim (gl. zgoraj pri L 72,95,96,117 1 4 7 RUF, Freising, 56. 1 4 8 STARZACHER, Görz, 33. Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 161 in še pri L 175). V drugih svojih listinah, ki jih je napisal še v spanheimski službi, so bile najavne formule vedno nekoliko drugačne (L 175, 177, 179). Tudi drugi ljubljanski notarje bržkone živel v komendi inje pisal listine predvsem za križnike in njihove poslovne partnerje (L 189,208,221), oz. je to počel v komendi za tretje osebe (L 184,185). Nedvomno je bil pod romanskimi listinskimi vplivi. Presentibus et pluribus aliis: L 10 (1163). Presentibus et aliis famulis liberisque quam plures: L 53 (1238). Presentibus et alii quam plures: L 70 (1248). presentibus et aliis quam plurimis: L 134 (1262). Presentibus et aliis virisprovidis et honestis: L 137 (1262). Presentibus subnotatis et aliis plurimis fide dignis: L 233 (1284). Presentibus testibus subnotatis et multis aliis fide dignis: L 267 (1291). Presentibus subnotatis et aliis fide dignis: L 235 (1285). Presentibus testibus subnotatis et aliis quam pluribus testibus fid e dignis: L 195 (1273). presentibus testibus subnotatis, et aliis quam pluribus fide dignis: L 201 (1275). Presentibus testibus infrascriptis et aliis probis et honestis: L 325 (1301). Skupina formul, ki je uvajala priče z ablativnim adjektivom »presentibus« v pomenu (običajno) izpuščenega substantiva »testibus« in z različno dolgimi dodatki, je bila v privatnih listinah v južnih in zahodnih Alpah pogosta, vplivana tudi od severnoitalijanskega javnega notariata.1 49 To je deloma potrjeno s prvimi kranjskimi primeri: L 10 patriarhovega notarja Romulusa, L 53, ki je tudi delo patriarhovega notarja, in L 70 (kamniškega) duhovnika in notarja Leonarda. Oblika je sčasoma prišla v diktat nekaterih kranjskih freisinških listin, ki so bile pravzaprav zapisi procesnega značaja (L 134) in z diktatorjem romanskega porekla v pisnem sodnem postopku (L 137). V 80. letih 13. stoletja seje verjetno istočasno z varianto »testibus subnotatis« udomačila v diktatih nekaterih notarjev, celo v kostanjeviškem samostanu, v prepoznavnem diktatu meniha Wernerja prav tam (morda L 233 ; najbrž pa ni bila njegova L 267), ki je uporabljal tudi drugačne najave (gl. zgoraj pri L 317), samo enkrat v L 325 kamniškega pisarja (arhidiakona Witiga Limberškega), predvsem pa v freisinških listinah vrbskega prošta magistra Henrika (L 201), Henrika Dingerja (L 235) in magistra Hermana (L 195). Vsi ti so očitno imeli določene kulturne stike, če že ne direktno z italijansko listinsko prakso, pa vsaj preko kanonskih določil in pisnih form, ki so bile predpisane v pisnem sodnem procesu. Potemtakem je bilo ablativno pluralno uvajanje prič najbolj priljubljeno v zadnji četrtini 13. stoletja, koje postajal diktat listin bolj prožen, variabilen in tekoč. Oblike, ki so se pojavljale zlasti pri nekaterih ljubljanskih, freisinških, še redkeje pa pri kamniških, kostanjeviški h in stiških notarjih/pisarjih, pa niso bile trdne - ne v formah ne v konsistentnosti pojavljanja. Adfuerunt illie testes presentes et alii quam plures fide digni: L 59 (1241). cum testimonio dictorum dominorum acplurium fide dignorum: L 198 (1274). Porto testes huius donacionis, translationis et abdicationis sunt isti et alii quam plures: L 330^1301). Samosvoje formule v kamniški L 59, stiški L 198 in kamniški L 330 (taje delo arhidiakona Witiga Limberškega) nimajo paralel med kranjskimi listinami. 1 4 9 Tudi G. Pfeifer navaja veliko razširjenost v briksenški škofovski pisarni (Eppan, 83). 162 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Zaradi prevajalskih in jezikovnih problemov, t.j. manjše stabilnosti, je nemških variant v najavah prič veliko tako kot pri koroboracijih. Kljub možnosti prevajanja in primerjave z latinskimi formulami je bolje, če si ogledamo nemške oblike v skupnem korpusu po posameznih notarjih. Vsem sta bila skupna izredna variabilnost in postopno poenostavljanje k kratki obliki »des sind gezeug« ipd., če so priče sploh bile navedene, kar je postalo najpogostejša praksa v 14. stoletju do izginotja prič iz listin. Variabilnost je bila tudi posledica bolj ali manj posrečenega prevajanja latinskih izrazov, kar je bilo prepuščeno notarju. Oblika najave ni imela večje pravne vrednosti znotraj listinskega diktata in ni bila nikoli predpisana, pač pa odvisna od pisarjevega srečnega dne. Medtem ko so se latinske oblike utrjevale od zgodnjega srednjega veka, prek 'charte' in (tradicijske) notice ter imele v 13. stoletju relativno trdne oblike (vsaj pri posameznih notarjih in diktatih), je jezikovni preobrat konec 13. stoletja povzročil iskanje najustreznejših prevodnih oblik, ki pa se niso mogle utrditi, saj je poenostavljanje koroborativnih in listinskih varovalnih klavzul, predvsem pa popolna dokazilnost pečatne listine, ki pred sodiščem ni več potrebovala pričanja o zapisanem dejanju, odpihnila priče, koje istočasno s pridobljeno popolno dokazilnostjo, (so)pečatenje do okoli leta 1300 dokončno prevzelo popolno overavljanje listin. Končno so okoli leta 1340 priče za vedno izginile iz kranjskih in tudi privatnih listin v Srednji Evropi. Do tedaj pa se pripadajoče formule v hitro rastočem listninjenju še niso mogle poenotiti. des ist gezeüge : L 318 (1301). Des sint gezewch : L 297 (1299). Auch sint des gezeugen und ander piderwe leute: L 327 (1301). Dar über sint auch des getzeugen und andere piderwe leut: L 324 (1301). Le redke najave so bile v nemščini tako kratke kot npr. v L 318, ki jo je v Stični verjetno napisal stiški menih Konrad. Podobne listine s tako ortografijo in nekaterimi titulacijskimi napakami v obravnavanem času ne poznam, to pa priča o osebi nevešči nemščine. Kako zelo so formule najave prič variirale pri istem notarju/pisarju je razvidno iz listin ljubljanskega pisarja Lienharda. Oblika v L 297 je prva izjemno kratka med nemškimi sploh (pred L 318) in se povsem (zelo tudi v drugih formulah) razlikuje od dveh Lienhardovih daljših in mlajših (L 324, 327), ki sta si v bistvu zelo podobni, razen v besednem vrstnem redu. Združuje ju značilno ortografirana beseda piderwe namesto pravilnejše »biderbe« ipd. Pripomniti velja, da seje pri vseh diktat opazno razlikoval, zlasti koroboraciji in publikaciji. dar über mit den geziugen, die hernach geschriben sint und ander piderb laeute: L 262 (1290). mit den geziugen, die her nach stent und ander biderbe laeute: L 275 (1295). dar über mit den geziugen, die da bi gewesen sint under ander biderbe laeute: L 281 (1295). Dez ist geziuch und ander biderb leut ein michel tail, di da bei seint gewesen und ez gehört haben: L 292 (1297). Diser taidinge sint geziuge und ander biderbe leut genüg: L 326 (1301). und haben darüber gebeten an zescriben erberiger geziuge und ander biderbe leute genuege, die da bei waren genuege und sint gewesen: L 270 (1293). Kot rečeno, so bili freisinški notarji med prvimi, ki so opuščali priče in imeli za zadovoljivo pravno zavarovanje in dokazilnost dejanja le listino, ki jo je overavljal pečat, ne pa več prič. Okoli leta 1300 so jih posamezni notarji občasno še navajali, če ni bilo na razpolago dovolj Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 163 I uglednih sopečatnikov. Tudi vodilni freisinški notar magister Henrik, kije na Kranjskem tedaj napisal ducat listin, seje izmenično odločal za ali proti navedbi prič. Tiste listine, kjer je priče navedel, so bile uvedene s precej različnimi formulami in celo z drugačno ortografijo nekaterih ponavljajočih se besed. Zanimiva je njegova najava v L 292, kjer je poudarjeno, daje navedenih »večina« (ein michel taiï) tistih, »ki so bili zraven in so slišali« (dejanje oz. izjave strank). Ta oblika paje glede obravnavanja prič še dokaj konservativna. mit den geczewgen, di hie geshribent sint und ander biderb leut: L 287 (1297). Dez sint getzeugen unt ander biderp leut, die der warhaeit gestent, so dez not ist: L 300 (1299). Zelo različnih najav (in drugih formul) v nemških listinah seje posluževal gorjanski župnik in pisar Ulrik. Njegova praksa govori o še neutrjenem klasičnem diktatu oz. nihajočih posameznih formulah v nemščini. Zanimiva je daljša najava v L 300, kjer je poudarjeno »pričevanje po pravici, če bi bila potreba«, torej pred sodiščem. V tem se kaže še vedno močno pisarjevo prepričanje o potrebnosti pričevanja prič pred sodiščem in ne še popolnoma zaupanja vredne pečatne listine kot sodnega dokazilnega sredstva o pravnem dejanju. dizez gelubdes mit sampt den gezeugen als sev an disem brief stent mit namen. Dizez gelubdez sint gezeugen und ander biderbe leute: L 282 (1295). Zanimiva je dvodelna in ponovljena najava prič v L 282, delo ortenburškega pisarja Nikolaja, k ije za pravno dejanje tedaj edini uporabljal besedo »obljuba«. des gib ich ze geziug über mich und ander getriwe lute: L 266 (1291). des geben wir ze gezwg über uns den : L 286 (1297). des gib ich ze gezeug über mich und über min erben : L293 (1297). des gib ich geziug über mich : L 340 (1304). geben wir : L 307 (1300). Kostanjeviški mestni pisar Bertold je v napovedih prič manj nihal. Z izjemo najave v L 307, kije iz neznanega razloga izjemno kratka, so si druge napovedi bolj podobne, značilne pa so skoraj enake uvodne besede, s katerimi izstavitelj (i) pravi(jo), da daje(jo) priče »tej stvari« (dejanju), ter sintagma o pričanju »za mene« (= za izstavitelja). Des sint geziuge dise und ander erber liut, di da bey auch waren: L 328 (1301). Ljubljanski pisar Rutlib je gojil posebno obliko, ki je izrecno poudarjala priče dejanja (»des«), »ki so bile prisotne«. V obeh njegovih L 299 in L 328 je nekaj drobnih razlik, ki govore o že znanem sindromu neenotnosti znotraj istega diktata. Des sint geczeugen und ander leute mere: L 314 (1300). Gib im auch ze gezeuge und ander frum e leute, die dapei waren: L 295 (1298). geben in auch ze gezeuge und ander frum e leute di da pei waren: L 337 (1304) Posebneža v najavljanju prič sta bila še četrti ljubljanski pisar z elegantno, a že zastarelo pisavo (L 314), in šenčur-ski župnik Ulrik, kije dvakrat (L 295, 337) zapisal priče na povsem samosvoj način, ki ni imel paralele pri nobenem drugem sodobnem pisarju. Z zadnjim delom kvečjemu pri omenjenemu Rutlibu. 164 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Datatio Datacij ske formule Posebna obravnava običajno zadnje izmed listinskih formul - datacijske - je potrebna in po teoriji diplomatike zelo izpovedna pri iskanju paralelnosti diktatov, porekla pisarjev, zunanjih vplivov, pri problematiki dokazilnosti in dispozitivnosti ter datacijskih računskih načinov. KRATICE V FORMULAH: DČ - dominikalna črka; DR - štetje dni po rimskem načinu; EP - epakta; IN - indikcija; KO - konkurenta; KR - kraj; LA - leto, zapisano z arabskimi številkami; LB - leto, zapisano z besedami; LR - leto, zapisano z rimskimi številkami; MB - bolonjski način štetja dni v mesecu (»mos bononiensis«); ME - mesec; SV - štetje dni po svetniških in premičnih cerkvenih praznikih; * - listina, ohranjena le v kasnejšem prepisu (upoštevano le pri listinah brez datacijske formule in pri pisanju arabskih številk). O listinah brez datacijske formule sem govoril že v poglavju »Prostor in čas«, a kljub temu v obrisih podajam splošne nekatere tudi na tem mestu. Brez datacijske formule so nekatere listine, ki so ohranjene le v kopijalnih prepisih (L 7,12,21 a), originalne pečatne listine, vendar v bistvu v formi starih notic ali vsaj pod njenim vplivom, kar velja še posebej za vetrinjski samostan (L Ila , 19,47,99), listine v formi reverza ali mandata (L 139,158,204); redkejše so listine z naključno izpuščenimi dataciji (L 222). Acta sunt haec sub . Incarnationis domìnice LR anno: L 39 (1230). Acta sunt hec ab incarnatione domini LR, DR, KR: L 150 (1264). Acta sunì hec ab incarnatione domini LR, DR, IN: L 80 (1250), L 121 (1260). Acta sunt hec anno incarnationis dominice LR, DR: L 36, 36a, 37a (1228). Acta sunt hec anno incarnationis dominice LR: L 37b (1229). Acta sunt autem hec KR . Anno ab incarnatione domini LR, KO, EP, IN: L 46 (1235). acta sunt haec KR, anno dominicae incarnationis LR, IN: L 35* (1228). Acta sunt haec anno domini LR, DR: L 259 (1289), L 273 (1294). Acta sunt hec anno domini LR, DR, KR: L 195 (1273). Acta sunt hec anno domini LR: L 70 (1248), L 131, L 132 (1262). Acta sunt hec anno domini LR, SV: L 163 (1266), L 240 (1286), L 285 (1296), L 296 (1298). Acta sunt hec KR, SV anno ab incarnatione domini LB, LR, IN, regnante Friderico Romanorum imperatore semper augusto, sub Honorio papa: L 32 (1223). Acta sunt hec KR, existente tune in Stain domino Frederico illustri duce Austrie, anno domini LB, MB, IN: L 59 (1241). Acta sunt autem hec KR, anno domini LR, SV: L 115. Acta sunt hec KR, anno domini LR, DR: L 202 (1275). Acta sunt hec KR, anno domini LR, DR, SV: L 188 (1271). Acta sunt hec KR, anno domini LR, IN, DR: L 117 (1259). Acta sunt hec KR, anno domini LR, SV: L 134 (1262). Acta sunt hec KR, anno domini LR, IN, SV: L 118 (1259). Acta sunt hec KR, anno domini LR, MB: L 119 (1259), L 225 (1283). Acta sunt hec anno gracie LR: L 301 5 0 (1221), L 53 (1238). Acta sunt hec anno gracie LB, KR: L 71 (1248). 1 5 0 Orig.: gratie. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 165 Acta sunt hec KR, anno gracie LB, DR: L 95, L 96 (1252). Acta sunt hec KR, anno gracie domini LR: L 50 (1237). Acta sunt haec . Acta sunt haec anno LR: L 198 (1274). Acta sunt hec anno LR: L 34a, 34b (1228). Acta sunt hec omnia anno domini LR, SV: L 255 (1288). Osnovna oblika tega datacija je bila z mlajšimi variantami »actum«, brez poudarjanja izstavitve listine inje celo prevladovala do približno 60. let 13. stoletja.1 5 1 Zadnji tak datacij j e bil v stiško-kamniški L 296 iz leta 1298. Slo je za poenostavljeno varianto svečanega oz. popolnega datacija, k ije bil od leta 1159 standarden v nekoliko daljši (dvodelni) obliki že v zgodnji staufovski pisarni, kamor je prišel iz mainške nadškofovske pisarne. 1 5 2 Datacij seje hitro razširil po nemškem delu cesarstva. V nekaj primerih je formalno sicer ločeval med dejanjem in izstavitvijo, vendar ne z besedo »datum«, kot je bilo običajno, pač pa s formo, ki je kraj navajala takoj po »Acta sunt hec«, čas pa šele po »anno domini« (»gratie«). Diplomatika cesarskih in kraljevskih listin razlikuje v takih primerih med obema, vendar je to pri ogromni večini privatnih listinah v 13. stoletju, razen pri prejemniških, vprašljivo. N a Kranjskem seje ta datacij uveljavil v 20. letih 13. stoletja z andeškimi notarji, pa tudi z drugimi izstavitelji. Listine L 34a, 34b in 34c iz leta 1228 (tik pred smrtjo grofa Henrika IV.) je sodeč po pisavi napisal isti pisar - cerkljanski župnik Henrik, ki seje v obeh listinah omenjal med pričami. V njih se je omenjal tudi »notar/pisar Henrik iz Amrasa« na Tirolskem. V obdobju pred smrtjo grofa Henrika IV. (1228) je bil amraški Henrik vodja njegovega listinskega poslovanja, vendar je navadno sestavil le diktat, mlajši notar, cerkljanski Henrik, pa je listini napisal. »Amraški« in »cerkljanski« datacij in diktat sta se opazno razlikovala (gl. spodaj) . 1 5 3 L 21 iz ok. leta 1207, ki je ohranjena v vetrinjski kopijalni knjigi, ni datirana. Henrik se je v njej omenjal kot scriptor. V nedatirani L 19 iz istega časa je bil med pričami kot »kaplan Henrik«. Diktat te originalne listine govori za vetrinjsko izstavitev. Tradicija andeških diktatov (tudi datacijev) seje ohranila po letu 1228 v Kamniku. Novi kleriški notarji, ki so prihajali z zahoda (iz furlanskih patriarhovih področij) in severa (Freisinga) z modernejšimi in enostavnejšimi dataciji in diktati nasploh, sojo do zadnje četrtine stoletja izpodrinili. L 70 za Velesovo je nastala v Kamniku izpod rok duhovnika italijanskega porekla Leonarda, navedenega med pričami. Leta 1260 (L 121) v bližnjih Goričanah (manj verjetno v Gorici) tako datiral listino Henrika III. Svibenskega za velesovske dominikanke »notar Leonard«, ki je tedaj verjetno spremljal dva čedajska dominikanca na vizitaciji v Velesovem. Seveda ne gre nujno za isto osebo, toda Leonard je bilo na Kranjskem takrat zelo redko ime, bližina obeh krajev (Kamnik, Goričane) pa dopušča hipotetično enačenje. Tudi kamniška L 119 iz leta 1258 (notar Salomon) in stiška L 202 iz leta 1275 sta imeli tako datiranje. Predvsem za nekatere samostanske diktate in listine je približno do srede 13. stoletja značilna beseda »incarnatio« v datacijski formuli, ki pa je kasneje izginila. Ta varianta je bila starejša od »anno domini« in prevladujoča do konca 12. stoletja. 1 54 Na Kranjskem je bila uveljavljena še v zadnjih letih grofa Henrika IV. Andeškega, saj je bila značilna za diktat cerkljanskega župnika Henrika, ki je po smrti svojega gospoda Henrika IV. Andeškega sestavil in nekatere listine tudi lastnoročno napisal (L 36, 36a, 37a, 37b), vendar že v službi patriarha Bertolda in Ota VII. Meranskega, bratov in dedičev grofa Henrika IV. Tedaj se ni več omenjal skupaj s amraškim Henrikom, v čigar senci je bil dolgo časa. V Stični je cerkljanski Henrik spisal tako datirano in diktirano L 35 Sofije Višnjegorske (Andeške) za samostan Stična, saj je kmalu po letu 1230 stopil v samostan. V večini teh listin seje tudi omenjal kot priča dejanja z nazivom 1 5 1 To ustreza ugotovitvam za večji del Nemčije v tem času (BOOR, Actum, 53-54). 152ERBEN, Kaiserurkunden, 337. 1 5 3 HORST, Meranien, 34-35. 1 5 4 BOOR, Actum, 59. 166 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin cerkljanskega župnika ali pisarja (scriba).1 5 5 L 37a je ohranjena v slabem prepisu. Zato je prepisovalec pri eni od prič pozabil prepisati še njeno izvorno ime (ali pa je bil original preveč poškodovan), kakor tudi naslednje Henrikovo ime tako, da zveni ta del povsem napačno: Ortolfus scolaris et pater (frater?) eius Fridericus de sancta Maria qui conscripsit instrumentum. Po diktatu in vsebini je jasno, daje mišljen cerkljanski Henrik. Kostanjeviški smostanski pisarje datiral z »acta sunt« v prvih letih obstoja: L 80 je bila prejemniška izstavitev samostana, saj seje dejanje odvijalo na gradu Mvnparis ... in capello eiusdem castri super altari stabilivi. Diktat, pisava, zunanji videz in nekateri detajli dopuščajo le kasnejšo izstavitev, medtem koje bil pri dejanju na Planini od menihov navzoč le subprior Kuno. Zato pa je bila L 150 istega izstavitelja (Henrik III. Svibenski) za samostan Studenice iz leta 1264 datirana in izstavljena na Planini - v tem primeru je to držalo. Pisar, ki je bil najverjetneje profesionalec, ni znan, obstaja pa tudi možnost, d aje šlo za nekega ptujskega dominikanca. Zanesljivo kostanjeviške in skriptorske so bile (svečana) L 115, L 163, k ije imela enak datacij kot L 240 ter L 255. Zadnjo je najbrž napisal opat sam. V vetrinjskem (L 46) in v stiškem samostanu (L 39 - delo Henrika iz Cerkelj) sestavljeni in napisani listini, sta bili datirani še z »incarnatio«. Nasploh je novi vetrinjski listinski formular okrog leta 1230 prinesel datiranje z »Acta«, namesto starega »Facta« . 1 5 6 L 46 je ena tistih redkih listin, pri katerih je »Acta sunt autem hec« evidentno pomenila kraj dejanja, priče (skoraj sami Vipavčani) pa so to formulo ločevale od nadaljevanja »Anno...«, ki je pomenila izstavitev v Vetrinju. Podobno formulo je uporabljal tudi stiški menih - pisar, ki je napisal L 285 in 310 kot stiški prejemniški. Identičnost pisarja, ne pa celega diktata, izkazujejo tudi pisava ter nekateri specifični izrazi v garancijskih klavzulah. Njegove, vendar ohranjene le v prepisih, so tudi L 198, 259 in 273. Slednja po nekaterih drugih značilnostih spominja na L 202. Pri prvi je formula deljena na dvoje, kar pomeni prejemniško izstavitev oz. različno poslovanje in izstavljanje (kot npr. vetrinjska L 46). Freisinški notarji so sredi 13. stoletja še datirali nata način, ki pa je s spremembami škofov Konrada I. in Konrada II. v freisinški pisarni izginjal in se umikal krajšim načinom.1 5 7 L 95 in 96 bratov Henrika III. in Leopolda I. Svibenskih, izdani v Gutenwerdu leta 1252 sta po diktatu, ki je praktično identičen, delo notarja škofa Konrada II. magistra Henrika (tudi L 117), ki seje v obeh omenjal med pričami. Tudi L 195 je bila delo magistra Henrika Posebnost je bila formula v njegovi L 117, ki je imela z L 72 (notar Viljem), 95 in 96 tudi zelo redko napoved prič(»Aderant...«). Tak datacij so imele tudi L 71 (notar Konrad), L 118 in 134 (obe je sestavil in napisal magister Henrik). Vsekakor pa sta se L 117 in 118, ki sta bili izdani v Škoiji Loki v distanci dveh dni, razlikovali v drugačnih elementih in pisarjih. Dataciji »Acta sunt hec«, ki imajo namesto »domini« besedo »gratie«, so v naših, kakor tudi v listinah na vzhodnoalpskem območju, redki. Pojavljali so se v listinah nekaterih že omenjenih freisinških notarjev (L 71,95,96), nekega patriarhovega notarja (L 53) in v vovbrški, t.j. listini nekega italijanskega notariatsko izurjenega, morda starotrškega ali cerkniškega župnika (L 50). Poseben problem je L 30, kije odločba sodišča. Nastala je v samostanu Vetrinj. Diktat, še posebej datacij pa ne ustrezata v celoti vetrinjskemu (»Facta«), Tak datacij je uporabljal od leta 1245 tudi vodja spanheimske pisarne pod vojvodo Bernardom magister Bertold.1 5 8 Pri premiku od enostavnejšega »Acta sunt hec anno domini« je imel določeno vlogo vpliv oglejske pisarne in tedanjega notarja Bonencontrusa, saj je datacij z »gratie« nastal najbrž prav v Furlaniji, nato pa prišel tudi na Koroško in Kranjsko. Posebnost sta še datacija v L 32 in 59, ki imata kot edini pomožno datiranje s pomočjo 1 5 5 HORST, Meranien, 36, 39-41. 1 5 6 HÖFLECHNER, Kärnten, 78 (op. 60), 108. 157RUF, Freising, 57-58. 1 5 8 HÖFLECHNER, Kärnten, 78-79. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 167 navedbe o takratnem vladanju cesarja (Friderika II.) in papeža Honorija III. (L 32), oz. vojvode Friderika Babenberškega (L 59), vendar brez navedenih let. V zadnjem primeruje bil vojvoda prav tedaj v Kamniku in seje notarju zdelo tako redek dogodek vredno ovekovečiti. Dataciji oglejskih pečatnih listin so se začenjali v obdobju nemških patriarhov večinoma z »actum« ali »acta« ter »datum«, pri čemer je bila prva oblika starejša, drugi dve pa pogostejši od začetka 13. stoletja. Oblika »Acta sunt hec« je bila uporabljana predvsem v času patriarha Bertolda, vendar ne prav pogosto. 1 59 Actum anno anno domini LR, DR, KR: L 200* (1275). Actum anno domini LR: L 199 (1275). Actum anno domini LR, SV: L 310 (1300). Actum anno domini LR, DR: L 234 (1284). Ta datacij je bil značilen za nekaj listin stiškega samostana in njegove listinske tradicije. L 199 je izstavil stiški opat Konrad za samostan Rein leta 1275. Priče so bile izbrane izključno izmed stiških menihov. L 200, katere vsebina se nanaša na L 199, je bila izstavljena nekaj prej (1275 april 9.) inje ohranjena v prepisu. Diktat je zaradi različnega namena različen, še več - listina naj bi bila izstavljena na Turjaku - in le datacijski uvod je, z izjemo nepotrebno podvojenega »anno« (morda sploh prepisovalčeva napaka), enak kot pri L 199. Indici kažejo, daje bil pisar obeh listin isti stiški menih: npr. uvajanje posvetnih prič z laici vero, neobičajen koroboracij in prisotnost številnih menihov. Očitno je, daje šlo pri originalu za prejemniško izgotovitev listine o dejanju, ki seje res zgodilo na Turjaku. L 310 iz leta 1300 (prepis) je bila zanesljivo prejemniška izstavitev. Izstaviti jo je dal Henrik iz Gabra, ki je opatu Henriku prodajal neko posest. Poleg klasične kleriške arenge (delo istega stiškega pisarja) izdaja prejemniškost imenovanje priče (Valterja) Biela kot officialis noster. Biel je bil resnično laiški »uradnik« stiske posesti, vendar ne od Henrika iz Gabra, pač pa stiške cisterce. V javnosti se je omenjal med leti 1289 in 1301, vedno kot priča (L 259,260,273,285,293, 318). Ta datacij je bil torej del enega od več sočasno uporabljanih stiških diktatov istega pisarja. Tako so imele npr. stiške L 259,260, 310 zelo podobne konsenze, a drugačne datacije, pač pa istega (enega) pisarja in sestavljalca diktata, kot L 198, 199, 200, 205. Manjše so verjetno delo meniha Rudolfa (gl. L 318, 357). Omenim naj še, d aje L 234 križevniška listina (1284) in v drugih elementih odstopa od stiških listin, deloma pa tudi od ljubljanskih (predvsem križevniških) L 184, 185, 189, 208, 221, ki jih je sestavila in napisala ista oseba (gl. spodaj). Actum KR, anno domini LR, SV: L 325 (1301). Actum KR, anno domini LR, IN, SV: L 219 (1280). Actum KR, anno domini LR, DR, SV: L 208 (1277). Actum KR, anno domini LR, DR, IN: L 69 (1247). Actum KR. Anno domini LR, DR: L 197 (1274). Actum KR , anno domini LR, IN, MB: L 258 (1288). Actum KR, anno domìni LR, IN, DR: L 211 (1278). V teh primerih je datacij z besedama »anno domini« formalno ločeval dejanje in njegovo geografsko lokacijo od časa oz. izstavitve. Toda v vseh primerih je pravnemu dejanju najverjetneje takoj sledila izstavitev. Resnično razlikovanje obeh elementov pri tem sklopu listin ni verjetna. Oblika je provenienčno sila raznolika in redka. Gre za listine stiških (L 197) in kostanjeviških pisarjev‘(L 211 ) ter ljubljanskih križevnikov (L 208,219 - v drugem primeru 159Npr. le v L 36, 54, 56, URBKr II, št. 60 (str. 45). PUSCHNIG, Aquileia, 113. 168 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin gre za skriptorsko izgotovitev). L 208 je napisal isti pisar kot L 221, a po drugačnem diktatu. Ta datacij se je pojavljal tudi v listinah arhidiakona Witiga Limberškega (L 325) tirolsko- goriškega notarja Rudolfa iz Meißna (L 258) in nekega oglejskega notarja (L 69). L 325 je napisala ista oseba kot L 330, 331 in 334, ki pa so imele drugačen diktat, sploh pa datacij. Toda avtor vsehje bil moravški župnik in kranjski arhidiakon Witig Limberški, ki seje pogosto zadrževal v Kamniku. Edina podobnost med vsemi temi listinami je pojavljanje na Kranjskem v zadnji četrtini 13. stoletja, razen L 69, k ije nastala v Furlaniji. actum est KR, anno ab incarnatione domini LR, IN: L 10 (1163). Actum anno incarnacionis domini LR, DR, IN: L 221 (1282). Actum coram viris ydoneis huius causae testibus . Anno domini LR, ME: L 214 (1279). Takšni dataciji so redki. L 10, ki je tipična oglejska listina svojega časa, je sestavil in napisal patriarhov (javni) notar Romulus. L 214 je listina iz kostanjeviškega samostana in po pisavi zelo podobna dve desetletji starejši L 116. Glede na slab duktus je možno, da gre pri mlajši za avtograf opata Jakoba kot izstavitelja, starejšo pa je lahko napisal tudi on, seveda še ne kot opat, pač pa kot menih in (slab) pisar. L 221 je najverjetneje nastala v ljubljanski križevniški komendi po precej konservativnem diktatu in z datacijem, kije še vedno vseboval tedaj že zastarelo inkamacijsko sintagmo. Ista oseba je po drugačnih diktatih in dataciji napisala še L 184, 185, 189, 208, 221 in 234. Ambe vero iste emptiones facte sunt pariter uno anno incarnationis dominice LB: L 20 (1207). facta sunt anno ab incarnatione domini LB, KR: L 6 (1191-1197). Facta sunt hec anno incarnationis dominice LB: L 26 (1217). Hec autem facta sunt per manum meam: L 21* (ok. 1207). predicti locis abbas cuius temporibus facta: L 12* (1175-1181). Pri teh datacijih velja, da gre zanesljivo za prejemniške izstavitve vetrinjskega samostana, saj je bila beseda »facta« za Vetrinj značilna, vendar ne tudi edina datacijska glagolska oblika. Nasploh je imel vetrinjski skriptorij, k ije bil v 12. in 13. stoletju eden najvplivnejših na Koroškem, od ok. leta 1190 do 1225 dokaj standardne formule. Datacij »Facta« je izginil nekaj pred letom 1230, ko seje diktat vetrinjskih pisarjev temeljito spremenil, novi datacij pa je odgovarjal splošno uporabljanemu »Acta sunt hec«. Vetrinjski skriptorij je bil zelo dejaven pri nekaterih prejemniško izgotovljenih listinah bogenskih grofov za ta samostan, 1 6 0 pri podobnih darovnicah raznih ministerialov (npr. L 12), a tudi pri prvih listinah vojvode Bernarda Spanheinskega (npr. L 25)1 6 1 , še posebej pa pri listinah grofov Andeških, ki so se tikale samostana. Tako je vetrinjska in prejemniška L 6 , sicer koncept, za kar govori dejstvo, da so na nekaterih mestih besede izstavitelja Bertolda IV. Andeškega postavljene v 3. osebo ter daje menda Bertold IV. Andeško-Meranski šele po zaslišanju večih prič potrdil vse navedene daritve samostanu. 162 To pa daje misliti, da Bertold IV. ni bil čisto prepričan v resničnost dedovega dejanja. Skoraj enak je datacij v listini Henrika IV. Andeškega za Vetrinj iz leta 1217 (L 26), ki jo je gotovo diktiral in napisal vetrinjski menih Ortolf, ki se omenja v listini kot priča dejanja skupaj s še nekaterimi vetrinjskimi menihi na čelu z opatom. Od teh variant nekoliko 1 6 0 V listini grofa Alberta III. Bogenskega (MDC III, št. 1143, str. 431), ki je skoraj enaka kot datacij v L 6: Facta sunt hec ab incarnacione domini anno , sub abbate. 161HÖFLECHNER, Kärnten, 65, 78 (op. 60), 108. 1 6 2 URBKr I, opomba F. Schumija na str. 108. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 169 odstopa daljša izpeljanka v L 20 Henrika Andeškega za Vetrinj iz leta 1207, katere dejanje je moč locirati na grad Kamnik. Toda zahtevnost večplastne listine (podobno kot L 6 ), ki vključuje potrditev dveh prodaj posesti od Henrikovih ministerialov - vsaka zadeva je tudi datirana (Facta sunt hec per manum meam in castro meo in Stein; Facta sunt hec in villa ipsa que dicitur Rain) ter neomenjanje andeških notarjev - kažeta na vetrinjsko izgotovitev, kije povzela oba, če upoštevamo Henrikovo potrditev pa tri dogodke (in zapise?) v eno listino po svojem diktatu, a v prisotnosti grofa Henrika IV. Pri listinah, ki so ohranjene le v prepisih v vetrinjskih kopijalnih knjigah, p a je treba biti previden, saj so bili ti lahko prirejeni ali celo izmišljeni (falsifikati). Tako naj bi bila neka listina patriarha Bertolda za vetrinjski samostan iz leta 1243 izstavljena v Vidmu (Udine). Ohranjen j e le kopialni prepis, ki pa ima povsem vetrinjski datacij facta sunt hec aput Utinum'a itd. Najbolj verjetno se zdi, d aje manjša sprememba diktata (datacija) nastala ob samem prepisu v kopijalno knjigo. Hoc actum est KR , hoc est actum KR, anno domini LR, MB: L 28 (1220). Dvodelnost datacija (dejanje in izstavitev) v tej turjaški listini, poleg značilne pisave, invokacija, bolonjskega datiranja ter izraza et isti interfuerunt vocali et testes sunt, nedvomno govori o aktivni udeležbi javnega notarjapri poslovanju na Turjaku leta 1220. Datacij sicer ne odgovarja standardnim notariatskim vzorom, kar razlagam s kompromisom, saj je vsaj prejemnik zahteval običajno pečatno listino ne pa instrument. Actum et datym anno domini LR, SV: L 254 (1288), L 291 (1297). Actum et datum KR. Anno domini LR, MB, IN: L 303 (1299). Actum et datum KR, anno domini LR, MB, IN: L 284 (1296), L 331 (1301). Actum et datum KR. Anno domini LR, DR, IN: L 189 (1271). Actum et datum KR, anno domini LB, DR: L 290 (1297). Actum et datum KR, anno domini LB, MB, IN: L 278 (1295). Actum et datum KR, anno domini LR, SV: L 207 (1277), L 235 (1285), L 301 (1299). Actum et datum KR, anno domini LR, SV, IN: L 320 (1301). Actum et datum KR, anno domini LR, DR, SV: L 313 (1300). Actum et datum KR, anno domini LR, DR: L 191 (1273). Actum et datum KR, anno domini LR: L 248 (1287). Actum et datum KR, SV, anno domini LR, IN: L 308 (1300). Actum et datum KR, SV, anno domini LR: L 298 (1299). Actum et datum KR, DR, anno domini LR: L 330 (1301). Actum et datum KR, anno verae gratiae LR, DR, ME: L 184 (1269). Actum et datum KR. Sub anno gratie domini LR, DR: L 185 (1269). Actum et datum KR, anno ab incarnatione domini LR, SV, DR, IN: L 321 (1301). Tudi ta oblika, ki je kot prehodna formalno razlikovala med pravnim dejanjem (actum) in predajo oz. izstavitvijo listine (datum), je postala popularna na Kranjskem šele od 70. let 13. stoletja. Nesmiselnost realnega ločevanja obeh elementov je pri teh datacijah jasna, ker bi po standardnih naukih nekaterih diplomatikov morali navedbi časa po izrazu »anno domini« pripisati morebiti različen čas izstavitve listine. Toda izstavitev je omenjena že skupaj z dejanjem, obema pa sledi navedba kraja, kjer seje oboje zgodilo. Nedvomno je bilo stopenjsko uvajanje besede »datum« (in »gegeben« v nemških listinah) povezano z večjo dokazilnostjo pečatne listine in že izrazitejše dispozitivnosti ter zmanjševanjem vloge prič pravnega dejanja na račun listine. 1 6 4 Zunanji vplivi so prišli predvsem z enostavnejšim datiranjem nove pisarne 1 5 3 URBKr II, št. 121 (str. 94). 170 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin italijanskih patriarhov od srede 13. stoletja dalje1 6 5 ter freisinških škofov (gl. spodaj pri nemških oblikah). Največjo popularnost je doživela v Ljubljani, predvsem pa v Kamniku in okolici, kjer je bila tako datirana listina arhidiakona Peregrina iz leta 1277 (L 207). Takšnega latinskega datiranja seje posluževal tudi gorjanski župnik Ulrik v najmanj sedmih listinah (L 284, 298, 301, 303, 308, 313, 320), ki pa imajo druge listinske dele nekoliko drugačne. Kamniška L 325,330,331 in 334 so delo že omenjenega arhidiakona Witiga Limberškega. Nenazadnje pa je tako datiral tudi kamniški župnik Manfred Della Torre oz. njegov pisar v Čedadu leta 1287 (L 248), medtem ko je bila njegova druga listina (L 253) za izstavitelja grofa Manfreda II. Tirolskega, kjer je Manfred (ali njegov pisar) očitno nastopil tudi kot notar/pisar, sestavljena in datirana drugače. L 321 je nastala v zastarelem diktatu v Ljubljani, najverjetneje v ljubljanski križevniški komendi. Potemtakem je imela ta varianta datiranja glavno oporišče v Kamniku oz. na vzhodnem Gorenjskem in pri tamkajšnih pisarjih. Posebna varianta takšnega datacija brez navedenega kraja se pojavlja v L 254 in 291, ki sta nastali v režiji kostanjeviških cistercijanov. Osnovne formule so večinoma nekoliko drugačne, nekaj konsenzualnih in dispozitivnih sintagm pa je enakih. Zanimivo je, da imata L 291 in prav tako kostanjeviška L 309 skorajda enak diktat (in pisarja?), a nekoliko drugačen datacij. Svojo podskupino tvorita tudi L 184 in 185, ki sta bili napisani v ljubljanski križevniški komendi in sta se odlikovali po besedi »gratia« v dataciju. Po še drugih elementih sodeč, je šlo za istega pisarja, ki pa je uporabil nekoliko drugačne različice osnovnega diktata, drugi elementi pa so bili enaki. L 184, ki je nastala nekaj dni pred L 185 v isti zadevi in je služila za vzorec drugi listini. Sloje za osebo romanskega porekla, kar kažejo določeni elementi. Isti je napisal tudi L 189 na Falkenbergu ali celo v Ljubljani. V zadnjem primeru lahko bi šlo za prejemniško izstavitev, saj datacij govori o poslovanju in izstavljanju na gradu Falkenberg, razen če pisar ni prišel na grad. Leta 1273 je bila v običajni obliki datirana ljubljanska L 191, ki jo je za glavarja Ulrika Diirrenholza napisal bivši spanheimski protonotar Hilprand (napisal je npr. UlrikoveL 168, 172, 173, 175, 177, 179 in še L 237). Tako lahko približno istočasnim L 208, 221 in 234, ki jih je pisala (in sestavila) ista oseba, geografsko in časovno postavimo ob bok tudi tri zgoraj omenjene. Freisinški listini sta L 23 5 iz Gutenwerda (notar Henrik Dinger), in od standardnega obrazca odstopajoča L 290 iz Skolje Loke. Goriški notar paje s tem, za goriške listine redkim datacijem, sestavil in napisal L 278. Datum et actum SV, LA*: L 332 (1301). Datum et actum anno domini LB, IN, DR: L 267 (1291). Datum et actum anno domini LR, SV: L 317 (1301). Datum et actum KR, anno domini LR, MB: L l 'i l (1285). Datum et actum KR, anno domini LB, DR, IN: L 276 (1295). Datum et actum KR, anno domini LA*: L 261 (1290). Ta oblikaje inverzija datacija »actum et datum«, vendar zaradi primarnosti besede »datum« daje večji poudarek izstavitvi listine kot pa pričam dejanja. Gre za nekaj listin, ki so nastale pretežno v cerkvenih ustanovah. Tu bi se dalo dvodelnost še opravičevati z morebitno kasnejšo prejemniško izstavitvijo, ki bi jo ustanova izdelala zase, vendar pa bi si bilo precej kasnejše pečatenje avktorjev in prič dejanja pravzaprav težko razložiti. V kostanjeviški cisterci sta zanesljivo nastali L 317 in 332, ki imata zelo podoben diktat, z nekaj koroborativnimi spremembami, žal pa sta obe ohranjeni le v prepisih. Obe je sestavil in napisalfrater Wernerus huius rei notarius, ki seje omenjal med pričami v L 317. Werner je najbrž napisal tudi L 233. l64BOOR, Actum, 52-53. 1 6 5 PUSCHNIG, Aquileia, 86. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 171 Izpovedna je pisava, pa tudi zahtevnejša spominska arenga - čeprav je pečatilo mesto in med pričami ni bilo omenjenega niti enega meniha. Nedoločljivo kostanjeviškaje bila še L 261. Če je bil datacij kostanjeviškega samostana dvodelen, je bila uporabljena ta oblika, ne pa »actum et datum«. Takšen datacij je bil poznan tudi v Ljubljani v 80. in 90. letih 13. stoletja, predvsem v cerkvenih krogih: L 237 iz leta 1285 je bila izstavljena za križevnike in po pisavi ustreza na L 191 (obe delo bivšega spanheimskega protonotarj a Hilpranda), ki j e bila prav tako namenj ena križevnikom inje imela inverzen datacij. To pa pomeni, daje bil vrstni red uvodnih datacijskih besed lahko prepuščen pisarju, najbrž niti ne sestavljalcu diktata. L 276 paje bila namenjena samostanu Bistra inje morebiti nastala v križevniški komendi v Ljubljani. Po pisavi in obliki je skriptorski izdelek, podoben kot v L 219. Anno domini LR, MB, IN '6 6 : L 250 (1288). Anno domini LR, SV: L 116 (1259). Anno domini LR, DR. 1 6 7 Acta sunt hec assidentibus nobis et presentibus... : L 137 (1262). Zelo preprost datacij seje brez pravil pojavljal v listinah različnih izstaviteljev in obdobij. Slab (prim. mnogo boljšo in nekaj mesecev starejšo L 115!) skriptorski inprejemniški izdelek kostanjeviškega samostana je v kratki L 116, ki jo je formalno izstavil stiški opat Janez kostanjeviški cisterci. Prejemniškost izkazuje predvsem stavek tik pred datacijo: Tempore venerabilis domini Rvdolfi abbatis. Rudolf je bil kostanjeviški opat, zato je nelogično, da bi stiški pisar svojo »stiško« listino pomožno datiral po službovanju opata druge cisterce. Morebiti gre za avtograf kasnejšega opata Jakoba (prim. L 214). L 137 je pravzaprav dolg zapisnik sodnega procesa pod vodstvom arhidiakona Ludvika. Dvodelnost datacija in druge značilnosti (uporaba pravnih terminov iz kanonskega prava idr.) nakazujejo, daje šlo pri diktatu za klerika, istega kot pri L 136', 138 in 13 8a -k a r samega Ludvika, medtem koje bil pisar freisinški notar Henrik, saj je bil freisinški kanonik ena od strank v procesu. Tretja listina (L 250) z deljeno navedbo kraja in datuma je izdelek enega glavnih notarjev grofa Majnharda II. Tirolskega Rudolfa iz Meißna. Sklepati smemo, da so bile te zelo kratke datacijske formule v navadi pri severnoitalijanskih notarjih, ki pa jih niso vedno uporabljali. Anno domini LR, IN coram testibus infra s criptis.m Acta sunt hec KR: L 302 (1299). Anno domini LR.'6 9 Actum anno gratie LRm : L 152 (1265). Datacij in L 302 sploh, sta delo italijanskega notarja, kar se kaže v dvodelnem dataciju, ki spominja na modificiran notarski instrument (prvi del je na začetku listine). Tudi pisanje Gorradus oz. Gueylsiberti namesto npr. Conradus oz. Geiselberti, sintagmi »Wulfmg, sin nekega (pokojnega) Geiselbrehta« (filius condam) ter okoli leta 1300 povsem neobičajna terra Lebacense in druge posebnosti zanesljivo kažejo na romansko osebo, ki ni stalno živela na Kranjskem. Listinaje bila izstavljena v križevniški komendi v Ljubljani, notar paje v Ljubljani kratko bival in diktata nemške pečatne listine ni najbolje obvladal. Listino L 152 sta izstavila kartuzijanska vizitatorja v Bistri. Po verbalnem invokaciju stoji Anno domini MCC°LX° quarto. Koroboraciju sledi še en datacij - Actum anno gratie M°CC0 LX° quinto. Verjetno se prva letnica nanaša na dejanje (vizitiranje v Bistri), druga pa na izstavitev listine, ki se je zaradi dolgotrajnega dela zavlekla prek Božiča (= Novega leta). 1 6 6 Priče so poprej uvedene z Actum et datum coram hiis testibus Laybaci. 1 6 1 Do tu na začetku listine. Ostalo na koncu, a pred pričami in koroboracijem. 1 6 8 Do tu vse na začetku listine. 1 6 9 Do tu vse na začetku listine, takoj za invokacijem. Letnica je 1264. 1 7 0 Ta del je na koncu listine, zapisana letnica je 1265. 172 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Anno grafie LR: L 91 (1252). L 91 je darovnica za stiški samostan s pričami iz kroga stiških menihov. Nekatere formule listine vicedoma oglejskega patriarha Werianda in beseda »gratie« kažejo, daje bil pisar poučen z nauki notarskega instrumenta (invokacij). Na listini visi le opatov pečat, najavljeni Weriandov pa ni bil nikoli obešen. To, arenga, duhovna sankcija in aprekacij, govorijo za kasnejšo prejemniško izstavitev stiškega samostana po posebnem diktatu, pri katerem je morda imel določeno vlogo tudi Weriand sam. nach Christi geburdt LR, SV: L 256 (1288). Kratka datacijska formula v listini, ki je v stvarnem smislu kvečjemu kasnejši nemški prevod latinske listine za kostanjeviško cisterco. Originalna listina s takšnim tekstom ni mogla nastati v prejemnikovi režiji - malomarnosti pisanja neobičajnega sant Bernnhartz ordenn namesto »cistercijanski red« si ni privoščil noben meniški pisar. Napako je napravil kasnejši prepisovalec in »prevajalec«, še bolje - falsifikator. Ob potencialno tako površnem prevajalcu je tudi originalen latinski datacij vprašljiv, verjetno pa bi se moral glasiti »anno domini« ipd. Data sunt autem hec anno LB, KR presentibus meis ministerialibus: L 23* (1209). Listino z za to leto nenavadno formulo, namenjeno gornjegrajskemu samostanu, je po lastnih besedah diktiral in napisal notar grofa Henrika IV. Andeškega amraški Henrik. Med pričami seje omenjal tudi Friderik scriptor, čigar vloga v andeškem listninjenju ni jasna, bolj verjetno je bil prejemnikov pisar, ki je kontroliral listino. Kasnejše Henrikove standardne formule, sploh pa dataciji, so bili drugačni. To je tudi najstarejša listina, zanesljivo nastala na Kranjskem, ki v dataciju poudarja izstavitev (listine) in s tem njeno dokazilnost. Datum anno domini LR, SV: L 233 (1284), L 309 (1300). Datum anno domini LR, DR: L 176 (1268). Datum anno domini LR, IN, DČ: L 260 (1290). Tak datacij seje pojavil le v listinah z udeleženim stiškim (L 176,260) in kostanj eviškim samostanom (L 233,309) in njihovimi pisarji. Vse druge formule so različne, ne pa nujno tudi pisarji/notarji (npr. L 176 - L 273). Gre v bistvu za dispozitivnejšo listinsko varianto datacija »actum anno domini« in znak večjega javnonotarskega vpliva. Tako ali pa z »actum« je bila datirana tudi večina listin vojvode Ulrika III. Spanheimskega ter pečatnih listin oglejskih patriarhov v 13. stoletju (instrumenti so se začenjali z »anno domini«). Samostojni »datum« je bil najpopularnejši datacijski uvod tudi v listinah nemških kraljev po Interregnumu, kar kaže na univerzalen proces. 1 7 1 Datum KR, anno domini LB, MB: L 246 (1287). Datum KR, anno domini LR: L 136 (1262). Datum KR, anno domini LR, SV: L 186 (1270), L 212, L 213 (1278). Datum KR, anno domìni LR, MB, IN: L 311 (1300). Datum KR, anno domini LR, IN: L 138, 138a (1262). Datum KR, anno gracie LR, DR: L 72 (1248). 171HÖFLECHNER, Kärnten, 100. Za spanheimske in oglejske listine je precej primerov v URBKr II; za cesarske datacije gl. ERBEN, Kaiserurkunden, 338. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 1 73 Ti dataciji, za katere velja glede pravnega dejanja in izstavitve podobno kot pri »datum et actum«, so se pojavljali v 60. in 70. letih 13. stoletja (prej in kasneje izjemoma) ter so še bolj poudarili pomen listine in zmanjšano vlogo prič dejanja. Niso pa zares, marveč le stilistično oddvajalo kraj dejanja (»Datum«) od časa izstavitve (»anno domini«, »gracie«). Te formule so bile značilne za listine kranjskega arhidiakona in ljubljanskega župnika Ludvika (L 136,138, 138a; L 137 ima nekoliko drugačno obliko zaradi narave listine), ki jih je lahko tudi sam diktiral; še posebej zato, ker so imele te listine (razen L 137) določeno vlogo le znotraj procesa (sodnega postopka), ki ga je vodil Ludvik kot delegirani papeški sodnik. Te tri listine so si podobne v vseh elementih, tudi v pisavi, z izjemo L 138, k ije overovljen Ludvikov avtograf oz. koncept. Druge listine, ki imajo takšno formulo - gre za verzijo datacija, ki sojo uporabili nekateri pisarji po izvoru zunaj Kranjske (L 186 in identični L 212, 213); prvo sta napisala Hilbrand ali Engelbert, ki sta bila notarja škofa Konrada II. in sta pričala ob samem dejanju, sestavil pa nemara magister Henrik, notar in prošt ob Vrbskem jezeru. Drugi dve s povsem enakim diktatom, vendar manjšimi ortografskimi posebnostmi, je sestavil in napisal drugi freisinški notar, magister Herman (tudi L 160, 180 in 223). L 72 ima značilno in v tej obliki zelo redko naznanitev prič, tako kot tudi freisinški (identični) L 95 in 96. Pisava L 95 kaže za Kranjsko nenavaden (freisinški) duktus. Pri L 72 je šlo za notarja Viljema iz Loke (omenjen med pričami). To posebnost ima tudi L 117 iz leta 1259, torej že v času novega škofa Konrada II. in njegovega novega notarja magistra Henrika. Drugačen izvor imata L 246, ki je nastala v Gorici leta 1287terL 311, ki jo je morda napisal ljubljanski župnik Janez Ferentino leta 1300. V obeh primerih gre nedvomno za romanski, severnoitalijanski vpliv. Tudi v nemških listinah je razvidno prehajanje od formul s poudarjanjem pravnega dejanja, do vmesnih in končno formul z glagolom izstavljanja, v nekaj primerih tudi z glagolom pisanja listine. Ker so začeli freisinški notarji prvi v večji meri pisati v nemščini, so prav njihove datacijske formule najštevilčnejše in najbolj izpovedne. Zanimivo je, daje v 80. in 90. letih 13. stoletja pri posameznikih še nihala raba posameznih načinov med glagoli dejanja, dejanja in izstavitve ter na koncu samo izstavitve. Diu taeidinch sint geschechen und diser brief gegebn KR, da von Christes gepurt waren LB, SV: L 281 (1295). diu teidinch geschehen und diser brief darüber geben KR, do von unsers herren geburte vergangen waren LB, SV: L 270 (1293). der brief gegebn und diu taedinch geschehen KR, do von Christes geburt warn LB, SV: L 275 (1295). Daz ist beschehen dacz KR, do von Christes geburte waren LB, SV: L 292 (1297). (und ist daz geshehen) geshehen dacz KR, do von unsers herren geburt waren LB, SV: L 245 (1287). Prvi trije primeri so že po izstaviteljih zanesljivo (redkejše) variante freisinškega datiranja in temeljijo na zastarelem »actum et datum«. Posebej primerni so bili pri poravnavanju sporov, nakar opozarjatudi beseda»taiding« (zasedanje ipd.). Sintagma »po Kristusovem rojstvu«je bila v alemanski praksi navadno zamenjana s »po Gospodovem (božjem) rojstvu« (L 245a; freisinška L 270). Za bavarsko prakso je značilna beseda »vergangen« (L 270). Prvi dve listini je napisal dvorni notar freisinškega škofa Emiha, pa tudi L 275, ki jo je spisala ista roka in sestavil isti notar kot bolj dispozitivne L 277,280 in 281. Četrti datacij v L 292 zaradi besede »beschehen« alemanskega izvora nekoliko odstopa od drugih. Pri vseh je šlo za izdelek freisinškega dvornega pisarja Henrika. Nefreisinška, vendar pod vplivom tamkajšnjih notarjev je L 245, ki jo je v Kamniku napisal gorjanski župnik in kamniški učitelj Ulrik. Vse freisinške 174 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin listine kažejo zelo podoben diktat, obrazec in duktus, ki so se jih držali vsi, ki so pisali v interesu in službi freisinških škofov in njegovih zastopnikov. Der brief ist geben do nach unsers herren gotes geburt sint furchomen LB, SV: L 293 (1297), L 307 (1300), L 340 (1304). Dirre brief ist geben do nach unsers herren gotes geburt sint fo r chomen LB, SV: L 266 (1291). Ditz ist geschehen und ist dirre brief geben da nach unsers herrn gote [s geburt] 172 sint furchomen LB, SV: L 286 (1297). Za to varianto so značilni poudarki na izstavitvi listine (»geben«), na besedi »Vorkommen« in popolnoma enakem datumskem računanju. Gre za vsaj 11 listin, kijih odlikuje skoraj enak diktat z značilnim in posebnim koroboracijem, predvsem pa z enako ortografijo in duktusom: striktno zamenjevanje črke »v« s »f« (v fonetičnem pomenu »f«) in »negotovo« (tremomo) pisavo. Čeprav je L 266 iz leta 1291 ohranjena le v prepisu, le-ta s sekundarno ortografijo potrjuje pripadnost ostalim iz let 1297-1308. Pri vseh listinah je šlo za kostanj eviškega mestnega pisarja Bertolda. Na njegovem primeru je jasno dokazana hipoteza o variiranju formul pri istem pisarju v zelo kratkem obdobju, saj sta datacija v L 286 in 293 iz istega leta, a sta zelo različna. Izpričan je tudi obstoj nezavezujočih formularjev in relativno velika pisarska svoboda. Sintagma »nach unsers herrn gottes geburt« je bila predvsem alemanskega izvora in uporabe, prav tako pa tudi oblika uvodne besede »dirre« (L 266).1 7 3 Pripomnim naj še, d aje L 266 iz leta 1291 tudi prva prava (avtohtona) kranjska listina v nemškem jeziku z absolutnim glagolom izročanja listine, starejša celo od freisinških, nastalih na Kranjskem. Der brief ist geben du von Christez gebürte waren LB, SV: L 282 (1295). Der brief ist geben KR, da von Christes geburt waren LB, SV: L 280 (1295). Der brief ist gegebn KR, da von Christes geburt waren LB, SV: L 2771 7 4 (1295), L 262 (1300). Der ist gegeben KR, da von Christes geburt waren LB, SV: L 319 (1301), L 3221 7 5 (1301). Tovrstne datacijske formule je moč načelno označiti za zanesljivo freisinške. V rabi so bile odzadnjega desetletja 13. stoletja naprej. Označujejojih (izključni) glagol izstavljanja listine, kije lahko tudi v sedanjiku in ustreza latinskemu »datum«, povsem enoten način računanja ter za bavarsko-avstrijsko listinsko prakso značilna inkarnacijska sintagma »po Kristusovem rojstvu«, kije zamenjala »anno domini« iz latinskih formul in »ist gegeben (geben) « . 1 7 6 Vse te listine imajo skoraj enak diktat. L 262 (v dveh originalih), 277, 280, 281 je napisal notar freisinškega škofa Emiha Henrik, tedaj že freisinški dvorni pisar (gl. še L 265,270, 275,292, 319, 322, 326 in 333). L 282 je na Waldenbergu leta 1295 napisal ortenburški pisar Nikolaj, čigar nekatere formule so bile podobne freisinškim, druge pa ne. Zato ta listina pravzaprav le v datacijski formuli sodi v to skupino. Der brive ist auch geben nach Khristes geburt LB, SV: L 324 (1301). 1 7 2 Na tem mestu je pergament poškodovan; rekonstrukcija je mogoča zaradi ustaljenosti tega tipa datacijskih formul. 1 7 3 BOOR, Actum, 4, 79. l74Orig.: do, geburt. l750rig.: der ist. 1 7 6 BOOR, Actum, 4, 37, 79. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 175 Ljubljanska L 324 ima okrogel duktus. Šlo je za ljubljanskega pisarja Lienharda, ki pa je drugače datiral svoji L 297 in 327. Lienhardje morda izhajal iz pisarne goriških grofov ali je njegove listine vsaj poznal. Diser briieffist geschriben und geben nach irnsers herrnJesu Christi gebürt nach LB, SV: L 318 (1301). Der p rie f ist geschriben KR, seit Christ gebürt LB, SV: L 314 (1300). Datacij iz L 318 je v listini za stiški samostan. Avtor te, nenavadno ortografirane listine je bil nemara stiški menih in opatov pisar Rudolf. Novost v obeh listinah je, daje bilo poudarjeno tudi »pisanje« in ne le izstavljanje listine. Očitno pa pisar ni bil najbolj vešč nemških pisarskih običajev in terminologije - kaj naj si pravzaprav lahko mislimo pod pričo herr Peter sein (Konradov) untertharii Podoben je datacij v ljubljanski, od drugih precej drugačni listini L 314, ki ima drugačne formule, pa tudi izstopajoč duktus in pisavo z razcepi na hastah. Der p rie f ist geben du nach Christes geburt ergangen waren LB, SV: L 327 (1301). Dirre prieve ist geben KR, da von Christes geburt waren ergangen LB, SV: L 289 (1297). Diseu lehenschafft ist gessehen daze KR, du von Christes geburt ergangen waren LB, SV: L 295 (1298). du von Christes geburt ergangen waren LB, SV: L 337 (1304). Ditz ist geschehen KR, du von Christez geburt ergangen waren LB, SV: L 300 (1299). Das geschach KR, do von Christes geburd waren ergangen LB, SV: L 299 (1299), L 328 (1301). Daz ist geschehen do seit C-hrists gbttrde waren ergangen LB, SV, KR: L 297 (1299). Daz ist geshehen KR, MB, du von Christes geburt ergangen waren LB: L 287 (1297). Posebne podvariante datacijskih formul, temelječih predvsem na »actum«, v prvih dveh primerih pa tudi na »datum«, navajam na koncu. Detajlno jih karakterizira in združuje tipična avstrijsko-bavarska inkarnacijska sintagma »leta po Kristusovem rojstvu ergangen«.1 1 1 Kljub dovoljeni svobodi notarjev pri podrobnostih v formulah in enakem računanju, pa je šlo v teh primerih za različne notarje, ki pa so okoli leta 1300 črpali inspiracijo predvsem iz koroških pisarskih središč, kar je glede na politične vezi obeh dežel razumljivo. L 295 in 337 je v Kranju sestavil in napisal šenčurski župnik Ulrik, ki je na Kranjskem prvi uporabil koroško modno označevanje svetnika (-ce) s pridevnikom »dober« (dobra), pa tudi nekatere posebne diktatne forme (predvsem publikacij). L 327 je nastala v Ljubljani, morda celo v križevniški komendi, a jo je sestavil in napisal ljubljanski pisar Lienhard (kot L 297 in 324, a po nekoliko drugačnem diktatu). L 287 in 300 je napisal v Velesovem, L 289 pa v Ljubljani - tako kot še npr. L 245,300,301,303,308,313 in 320 na Gorenjskem, a z drugačnim datacijem-gorjanski župnik Ulrik, ki je živel v Kamniku. Bi! je izurjen v bavarsko-avstrijski listinski praksi in bil tudi pod vplivom alemanske (»dirre« in »geben«). Ljubljanska L 327 spada v to skupino morebiti po koroškem ovinku, kar bi morebiti nakazovalo Lienhardovo poreklo. Datacija v L 297 oz. v L 299 in 328, ki sta si skoraj identični, sta delo dveh identificiranih profesionalnih ljubljanskih pisarjev: Lienhart von Leybach der disen prive geschribn hat (L 297) in Rutlibader schreyber, ki je tudi pričal v obeh drugih listinah. Diktat zadnjih dveh listin je drugačen od tistega v L 297. Kaže, da so imele variante tega datacija korenine v krogu pisarjev, ki so živeli v Kaniniku, neposredno vplivali na ljubljanske pisarje in sprejemali koroške listinske predloge. 1,7 BOOR, Actum, 74-75. 176 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Izrazito variiranje v izbiranju dataeijskih formul celo pri istih pisarjev in notarjev pomeni predvsem to, da datacijske formule niso bile najbolj standardni in nespremenljiv del diktata nekega notarja. Tudi, če je ohranil večino formul enakih, je nekaj malenkosti v dataciju formuliral po svoje. Bolj pomembna sta bila pravilno računanje in datum. Uvodne besede so se spreminjale v okviru njegovega poznavanja formul, mode in prodora dispozitivnejših pogledov na listino, čeprav popolne svobode pri tem, predvsem v nemških listinah, ni bilo. Vsebina zapisa in njen formalni pomen pri izbiri formul nista bila pomembna. To je očitno npr. pri pisarju Bertoldu L 266, 286, 293, 307 in 340, ki je sicer ostajal trdno pri navadah, čeprav je bilo jasno, da njegovo pisarjenje precej odstopa od uveljavljenega, vendar je prihajalo znotraj njegovih prepoznavnih formul do stalnih sprememb. Kaj lahko ugotovimo, oz. kakšen pomen imajo uvodne besede dataeijskih formul? Problem je v diplomatiki star in eden zapletenejših. O tem sem nekaj napisal v poglavju »Prostor in čas« pri vprašanju ne- ali istočasnosti pravnega dejanja in izstavljanja listin. Na tem mestu le nekaj besed o samih uvodnih formulah. Beseda »actum« (»aeta«, kasneje tudi v ustreznih nemških oblikah, npr. »geschehen«) je prišla iz rimskih privatnih listin in se v zgodnjem srednjem veku udomačila v navadnih dokazilnih listinah, katerih bistvo dokazovanja so bile priče (notice). S tem v zvezi se je »actum« vedno formalno nanašala na pravno dejanje, če pa mu je takoj sledila izstavitev listine, se to avktorja ni tikalo. Bolj zapletene korenine in pomen imajo formule z uvodno besedo »datum« (»data«) oz. kasneje nemške »gegeben« (»geben«). V osnovi je šlo za formulo v dispozitivnih listinah, ki so v Nemčiji zaživele v 12., predvsem pa 13. stoletju. Sele pečat in predaja listin, ki so se navadno začenjale z osebnima zaimkoma »ego« (»ich«) ali »nos« (»wir«), sta dokončala pravni posel. Pri tem so (so)pečatniki in listine same zamenjevali priče.1 78 »Dano« naj bi tako kot v pozni antiki in naslednjih stoletjih spet pomenilo izstavitev listine in (ne vedno!) predajo prejemniku - če prejemnik ali njegov zastopnik ob dejanju nista bila fizično prisotna. 1 7 9 V nekaterih predelih rimsko-nemškega cesarstva v 12., na Kranjskem pa v 13. stoletju, so se začele pojavljati take dispozitivne listine z ustreznimi glagoli v sedanjiku. Toda tudi običajne dokazilne listine so v bistvu že dobivale dispozitivni značaj. To seje pokazalo predvsem v formulah »actum et datum«, v njeni inverzni obliki »datum et actum« ter v vseh tistih z uvodno besedo »datum« ipd. (tudi v nemških variantah), ki so se v tem kronološkem redu pojavljale in zamirale. Vendar tudi listine, ki so bile še v prvi polovici 13. stoletja uvedene le z izpeljankami besede »actum«, skoraj nikoli zares ne namigujejo na izrazito, časovno in celo krajevno ločenost obeh dejanj oz. datumov. Beseda »datum« ipd. je prišla v kranjske datacijske formule, ne oziraje se na nekaj izjem, istočasno z zmago drugih glavnih dispozitivnih novosti (gl. zgoraj) približno v 60. letih 13. stoletja, le nekaj let za prvimi pojavi v vzhodnoalpskih deželah.180 Najprej pri freisinških notarjih alemanskega in bavarskega porekla, ki so prihajali iz listinsko naprednejših okolij, pri nekaterih posvetnih klerikih (ljubljanski župnik Ludvik), deloma pa tudi v obeh kranjskih cistercah, ki sta dobivali impulze z zahoda in severa. V samostanih je bila listinska praksa sicer konservativna inje bil prehod daljši. Potem so se formule in značaj listin hitreje spreminjali tudi pri drugih notarjih, npr. na Gorenjskem in v Ljubljani. Ta sprememba v dataeijskih formulah je od tedaj tudi javno in formalno poudarila pomembnost izstavitve (in predaje listine) na račun prič dejanja mišljenih v »actum«, čeprav so se pred letom 1300 vse časovno še prepletale. D aje šlo zares vedno za priče dejanja naj navedem za primer L 214, kjer so priče uvedene takole: Actum coram viris ydoneis huius 1 7 8 O tem REDLICH, Privaturkunden, 121-124. 175BRESSLAU, Urkundenlehre, 845-850. is» p0 q R e ic h u od okoli leta 1250 v listinah posvetnih in cerkvenih knezov, npr. Spanheimov, goriških in tirolskih grofov, salzburških nadškofov in oglejskih patriarhov itd. (Privaturkunden, 122-123). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 177 cause testibus videlicet . Anno dom ini... Beseda »cause« zanesljivo pomeni pravno dejanje. Velika večina prič je seveda brez tako natančnih pojasnil (gl. poglavje »Testes«), Četudi so bili v večini listin do leta 1300 glagoli še vedno v pretekliku, je iz dogajanja in vsebine jasno, da je tu pa tam v bistvu že šlo za dispozitivne listine, ki so same na sebi vzpostavljale novo stanje. Zato je pravnemu dejanju največkrat takoj sledila izstavitev in predaja listine. Razen pri tistih prejemniških izgotovitvah, ki so nastale npr. v samostanih, dejanje pa seje zgodilo na nekem drugem kraju (npr. L 46: Vipava - Vetrinj; L 189: Falkenberg - Ljubljana?; L 200: Turjak - Stična itd.). Večina privatnih prejemniških listin je nastala takoj po dejanju na istem mestu, še posebej v samostanih, kar potrjujejo tudi originalno obešeni pečati avktorjev (izstaviteljev) na teh listinah (izjema je L 91, na katero napovedani izstaviteljev pečat nikoli ni bil obešen). Pri vsem tem pa niti ni bilo pomembno, čeprav H. Bresslau na primeru kraljevskih listin meni drugače, ali je šlo pri besedi »datum« (»geben« itd.) za čas ukaza o izdelavi listine ali za izdelavo listine (nedoločen stadij!). Ukaz je postal zares pomemben šele v 14. in 15. stoletju, pa še to le v kraljevskih in knežjih pisarnah, kjer je postopek odločanja v listninjenju potekal na več stopnjah. Tedaj naj bi se datiralo glede na ta ukaz. V kranjskih privatnih listinah do leta 1300 s formulo »datum« (»data«, »geben«) sta bila dispozitivnost oz. pomen listine potrjena z besedo samo, ne glede na druge glagole v kontekstualnih formulah. Prvotna vsebinska razlika med »actum« in »datum« je izginjala, čeprav ni bila nikoli povsem pozabljena. 1 8 1 Formalna distinkcija seje obdržala nekaj dlje, predvsem zaradi ustaljenih vzorcev datacijskih formul v latinskem jeziku. Od okoli leta 1300, koje v kranjskih privatnih listinah dokončno prevladal nemški jezik, je dobil običajni formular za privatne poslovne listine zaradi jezika in uveljavitve posebnih določb deželnega prava povsem nove oblike. Nemške formule so bile svobodnejše in niso bile odvisne od latinskih vzorov. 182 Formalno sklicevanje na »dejanje« je tudi zato hitreje izginjalo. Vendar je v datacijskih formulah šele po letu 1300 prevladala beseda »dano« (ne glede na fazo izstavitve), ki je dokončno postala bistven element pravnega listinskega poslovanja. Po vsem tem zaključujem to problematiko s hipotezo, da uvodne datacijske formule v kranjskih privatnih listinah vsaj od približno prve tretjine 13. stoletja naprej niso več pomenile le pravnega dejanja. Nekaj izjem je bilo pri sestavljenih naknadnih in prejemniških izgotovitvah (gl. poglavje »Prostor in čas« in analizo posameznih formul). Ne glede na formule, ki so se od srede 13. stoletja večinoma spremenile v smislu enakopravnejšega in kmalu prevladujočega poudarjanja izstavljanja listin (»Datum«), so že nekaj desetletij prej v besedi »actum« itd. pravzaprav pomenile oboje. To je razvidno tudi pri starejših formulah, ki so se ohranile v konservativnejših diktatih vse do konca 13. stoletja. Sloje za enotno dejanje, ki je bilo posledica uveljavitve dispozitivne listine z vsemi spremljajočimi (novimi) elementi. Drug diplomatični problem so prave izstaviteljske listine iz 12. stoletja, ki pa jih je za Kranjsko za podrobnejšo razpravo premalo. Dataciji so se z diktatom približno v istem času kot severno od Alp bistveno spremenili. Spremembe so prihajale od zunaj, s pečatnimi listinami freisinških in koroških notarjev, predvsem pa tudi z zahoda z notarji v službi oglejskih patriarhov. V 13. stoletju je prišlo na Kranjskem do konfrontacije vsaj treh sistemov datacijskih formul: freisinškega z alemanskimi in bavarsko-avstrijskimi notarji, oglejskega z javnimi notarji in italijanskimi navadami ter vzhodnoalpskega v ožjem smislu. Rezultat ni bil le prodiranje posameznih sestavnih delov v formule domačih notarjev in ustvarjanje številnih podvariant, marveč tudi hitrejše izginotje zastarelih (predvsem samostanskih) načinov iz 1 2 . stoletja ter ustvaritev zanimivih datacijskih, in skupaj z drugimi formulami, diktatnih mešanic pri domačih pisarjih in notarjih, kakršnih drugod ni bilo. Predvsem pri laiških in kleriških pisarjih v mestih, farah itd., ki so začeli pisati tudi nemške listine, manj papri konservativnejših samostanskih. Freisinško 1 8 1 BRESSLAU, Urkundenlehre, 857, 865-866; BOOR, Actum, 55-56. 1 8 2 BOOR, Actum, 3, 31-32. 178 Pismo, pisava, pisar _ Diktat in notranje značilnosti listin datiranje in diktat sta dobila do leta 1300 posnemovalce predvsem na Gorenjskem, koroško in oglejsko pa v mestih in pri pišočih klerikih na Gorenjskem oz. Dolenjskem, ki so bili večinoma tudi čedajski kanoniki in bili zaradi upravnih nalog trdneje vpeti v patriarhovo listninsko prakso. Do pomembnejših datacijskih novosti, ki bi povratno močneje vplivale zunaj dežele, pa na Kranjskem do leta 1300 ni prišlo. Sistematika računanja in zapisovanja datuma Natančnejša analiza posameznih elementov datiranja je zanimiva, vendar za iskanje podobnosti diktata ne tako izpovedna, kot so drugi deli datacijskih formul, predvsem njihove uvodne besede. Toliko bolj pa so računski načini zanimivi za razlage listninjenja, za ugotavljanj e vplivov v datiranju itd. Letnice so bile pisane v 12. in 13. stoletju večinoma z rimskimi številkami v celoti ali pa je bila tisočica zapisana z besedo, ostalo pa z rimskimi številkami. Samo z besedami so se leta pisala že v posamičnih listinah 12. stoletja (L 6 ), o večji spremembi pa smemo govoriti šele od 80. in 90. let 13. stoletja, ko seje predvsem v nemških listinah začelo pisati letnice z besedami, razstavljenimi na tisočice, stotice, desetice in enice ali pa od stotič navzdol. 1 8 3 Zgodnejše izjeme so bile tri listine iz pisarne freisinškega škofa Konrada I., ki so bile izstavljene v Škofji Loki leta 1248 (L 71) oz. v Gutenwerdu leta 1252 (L 95, 96). Nato seje zapisovanje z besedami spet pojavilo leta 1287 v neki kamniški (L 245) in goriški listini (L 246). Prva je bila nemška, druga latinska. Moda se je bliskovito razširila v glavne kranjske centre izstavljanja: od leta 1290 v pisarno freisinškega škofa Emiha (L 262, 270, 275, 277, 280, 281, 290, 322); od leta 1291 v kostanjeviški samostan (L 267) in k mestnemu pisarju (L 266,286,293,340); od 1295. leta v Ljubljano (L 276, 297, 299, 314, 324, 327, 328); od leta 1297 v Kranj in Kamnik (L 287,289, 295, 337); šele v začetku 14. stoletja tudi v stiški samostan. Novi običaji niso takoj prevladali, pač pa so v kranjskih privatnih listinah postali standardni šele po letu 1300. Arabske številke se na Kranjskem in v sosednjih deželah v obravnavanem času še niso uporabljale. V nekaterih listinah, ki so ohranjene v novoveških prepisih, so prepisovalci samovoljno spremenili rimske številke ali celo besede v arabske številke, npr. v L 261 (anno domini 1290) in L 332 (anno domini 1301). Glavno pomagalo štetja let je bila indikcija - položaj posameznega leta znotraj 15-letnega ciklusa, ki se je začel tri leta pred Kristusovim rojstvom, pri čemer število ciklusov ni bilo nikoli navedeno. Od vseh štirih v srednjem veku uporabljenih indikcij je bila na Kranjskem, tako kot v večini nemških dežel, največkrat v rabi Bedina indikcija, ki se je spreminjala 24. septembra. V nekaterih datacijah je nekaj posrednih podatkov, ki kažejo na rabo Bedine indikcije: L 32 z dne 25. januarja 1223 ima 10. indikcijo, kije veljala od 24. septembra 1222 in ne 11., ki bi napočila, če bi bila mišljena »rimska« (25. december ali 1. januar). L 56 iz septembra 1239 ima 13. indikcijo, kar pomeni, d aje morala biti izstavljena med 24. in 30. septembrom, saj bi morala biti med 1. in 23. septembrom še 12. indikcija. Vse listine seveda niso imele indikcije. Trdnejšega pravila pri (ne)navajanju ni bilo. Izstaviteljev (avktorjev) stan in status nista bila pomembna, saj je bilo veliko samostanskih in drugih cerkvenih listin brez ali z indikcijo. Omeniti velja vsaj nekaj listin z indikcijo: L 10,32, 35, 46, 56, 59, 69, 80, 87, 92, 104a, 113, 117, 118, 121, 138, 189, 211, 221, 250, 260, 267, 276,284,303,308,311,321,331 idr. Indikcije so zaradi drugačnega začetka kot Novo leto (v 13. stoletju na Kranjskem 25. december) pogosto povzročale težave. Ker pa je bila večina obravnavanih in datiranih listin opremljena z letnico, te napake niso pretirano moteče in ne pomenijo nujno, da gre za falsifikat. 1 8 3 BOOR, Actum, 10-17. Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 179 Najenostavnejše napake so tiste, ki imajo indikcijo preprosto napačno izračunano: L 59 iz maja 1241 ima 11. indikcijo namesto 14. Pri izračunu je potrebno leta pred deljenjem s 15 prišteti tri leta (začetek prvega ciklusa je bil tri leta pred Kristusovim rojstvom!). Ostanek je indikcija. Ker je sestavljalec diktata pozabil prišteti tri leta, je dobil ostanek 11. Enak primer j e L 80 (5. namesto 8 . indikcija). Druga napaka je slab premislek o dnevu menjave indikcije ali matematična napaka pri deljenju: L 87 iz aprila 1251 ima 8 . namesto 9. indikcije; L 89 iz junija 1251 ima 10. namesto pravilne 9. indikcije; L 92 iz februarja 1252 ima 11. namesto 10. indikcije. Pri napakah, kjer je indikcija za eno enoto višja od dejanske, je možno, da je do menjave prišlo še ob Novem letu - po 24. septembru prejšnjega leta, torej še 25. decembra. Taka razlaga napake je mogoča tudi pri L 104a iz marca 1256 (14. indikcija), ki ima napačno izračunano 3. indikcijo, torej za štiri enote manjšo glede na ciklus. Kljub izurjenosti v pisanju in diktatu so bile matematične zadrege kot posledica nuje, nezbranosti in slabše računske podkovanosti, vedno mogoče. Samo enkrat sta bili uporabljeni epakta (mesečeva faza na dan 22. marca) in konkurenta (dan v tednu, ki pride na 24. marec), in sicer v vetrinjski listini Henrika Greifenfelškega iz leta 1235 (L 46). Uporaba obeh pomagal je bila pogostejša v starejših obdobjih, od katerih je na Kranjskem ohranjenih zelo malo listin. V 13. stoletju stabili pomagali že arhaizem. Po običaju je bila epakta v omenjeni listini napačno izračunana (30. namesto pravilno 0.). Takšna epakta je sploh nemogoča (najvišja je 28). Tudi nedeljska črka (littera dominicalia) seje pojavila le v stiški listini iz leta 1290 (L 260), ko je bila pravilno izračunana črka A. Pri navedbi dneva, če g aje datacij sploh vseboval, je na Kranjskem dolgo prevladoval rimski način, ki se je od antičnega razlikoval v nekaterih stilističnih, a ne bistvenih podrobnostih.184 Datiranje po premičnih (glede na velikonočni ciklus) in nepremičnih (svetniških) praznikih se je, če mi ni ušla kakšna listina, najprej sporadično pojavilo v spanheimskih1 8 5 in oglejskih listinah, ki pa niso bile avtohtone kranjske še pred sredo 13. stoletja.1 86 Oglejski notarji niti niso bili pionirji prazničnega datiranja na Kranjskem, čeprav so ga tu pa tam uporabljali že v prvi polovici 13. stoletja.1 87 V listinah goriških grofov seje nov običaj širil od leta 1261 dalje, 1 8 8 mnogo redkejši paje bil v briksenški listinski praksi sredi 13. stoletja. 1 8 9 Od avtohtonih izstavitelj skih mest je bil kostanjeviški samostan očitno prvi, k ije začel s takim datiranjem, prvič v listinah iz leta 1258 (L 115) in 1259 (L 116), redno pa od leta 1266 naprej (L 163,233,256). Freisinški notarji so uvedli običaj približno v istem času (L 111 in 112 iz leta 1257, 118 iz leta 1259 in L 134 iz leta 1262), bolj redno pa od leta 1270 naprej (L 186,212, 213, 235, 262,270, 275, 277, 280, 281, 292 itd.). V mestih seje novotarija, ki to pravzaprav sploh ni bila več - drugod se je tako datiralo že prej - razširila konec 70. let v Kamniku (L 207, 245), v Ljubljani pa nemara še nekaj let pozneje (L 289 iz leta 1297). Kostanjeviški pisar Bertold je tako začel datirati leta 1291 (L 266). Nedvomno je imelo največje zasluge dejstvo, da vedno številčnejše nemške listine niso uporabljale rimskega štetja, ki je bilo samo po sebi neprevedljivo. 1 9 0 Večji vpliv na širitev mode sta imela freisinška pisarna in cistercijanski red. Prva je prinašala bavarske in alemanske vplive, še posebej po nastopu škofa Konrada II. leta 1258. Kranjski cisterci sta imeli vzore predvsem na Štajerskem, Koroškem in 1 8 4 Prim. BRESSLAU, Urkundenlehre, 825-826. 1 8 5 Samo štiri od skupaj 51 datiranih listin vojvode Bernarda so bile datirane po svetnikih (HÖFLECHNER, Kärnten, 100). Tudi listine sina Ulrika so bile večinoma datirane po rimsko, razen npr. listine iz leta 1254 (URBKr II, št. 207, str. 167), L 135, 174 za Stično, ter neka listina iz leta 1256 za Ortenburžane (URBKr II, št. 225, str. 181) itd. iss y (em je razvoj na Kranjskem približno istočasen, morebiti celo nekaj hitrejši kot v Nemčiji (BRESSLAU, Urkundenlehre, 827-828). . 1 8 7 Npr. v listini z dne 17. julija 1242. Oglej (URBKr II, št. 118, str. 91-92). 1 8 8 STARZACHER, Görz, 34. 1 8 9 PFEIFER, Eppan, 87. 1 9 0 BOOR, Actum, 87. 180 Pismo, pisava, pisar — Diktat in notranje značilnosti listin Avstrijskem, ki so bile v tem pogledu naprednejše dežele, pa tudi v osrednjih cistercijanskih francoskih in centralnih evropskih deželah, saj sta bili obe cisterci v stalnih stikih z matičnim samostanom. Določen vpliv je bil posledica mobilnosti menihov. Cistercijanski red je bil tudi velik častilec božje matere Marije. Ker je imela Marija veliko prazničnih dni, ni presenetljivo hitro širjenje redovnih, cerkvenih in ljudskih slavljenj v diplomatične elemente listin. Nenazadnje je tudi prva kostanjeviška listina, ki je bila datirana po prazničnem koledarju, nastala na praznik Marijinega rojstva, kar seje pisarju zdelo tako pomembno, daje Marijino ime poudaril z verzalkami. Po drugi strani sta obe kranjski cisterci vplivali na mlajše na Hrvaškem, npr. na Topusko in Zagreb. Tudi tam je bilo praznično datiranje v poznem srednjem veku običajno, ne pa npr. v romanski Dalmaciji. To pa pomeni, da zahodni (italijanski) običaji niso imeli večjega vpliva, saj sta bila tam mnogo popularnejša rimski in nato bolonjski (notarski) način. Čeprav je praznično štetje dni v zadnjih desetletjih 13. stoletja prevladalo, pa so se istočasno in pri vseh notarjih v latinskih listinah še pojavljala rimska datiranja ter končno večinoma izginila v 14. stoletju, ko je na Kranjskem v listinah prevladala nemščina. Popularnost posameznih praznikov je bila od notarja do pisarja, od izstavitelja do prejemnika, kraja itd. različna (subjektivna) in za listninjenje pravzaprav nevažna (več o tem gl. v poglavju »Prostor in čas«). Opozoriti moram na previdnost pri nekaterih lokalnih posebnostih, ki so veljale npr. le v oglejskem patriarhatu in salzburški diocezi itd.: kot primer navajam praznik sv. Jurija, ki seje v metropolijah oz. diocezah Oglej, Salzburg, Augsburg, Praga in Gnesen praznoval 24., drugod pa 23. aprila. Omeniti velja še posebno modo, ki je konec 13. stoletja iz Velikovca in Koroške prišla v Kamnik in se hitro razširila po Gorenjskem, vendar predvsem po tistem delu, ki so ga obvladovali kamniški in kranjski pisarji. Ta običaj seje na Gorenjskem obdržal približno do srede 14. stoletja: gre za vstavljanje pridevka »dobri«, »dobra« (svetnik, svetnica). Do leta 1300 mi je poznan le primer iz Kranja iz leta 1298 - »na večer pred dobro sv. Katarino« v L 295, ki jo je napisal šenčurski župnik Ulrik; po letu 1300 pa tudi v L 346, 347, 348 itd., ki so bile delo večih kamniških pisarjev. Neverjetno hitra širitev tega, samega po sebi običaja z minornim pomenom, kaže, kako zelo hitro so se s porastom listninjenja od druge polovice 13. stoletja tudi pri nas širili novi listinski običaji. Po drugi strani pa omejenost navade predvsem na Koroško in Kranjsko (predvsem Gorenjsko) kaže kulturno in gospodarsko povezanost geografsko ločenega koroškega in kranjskega teritorija prek večgeneracijske politične enotnosti pod grofi Tirolskimi ter s prometnimi vezmi med jugovzhodno Koroško in Gorenjsko. 1 9 1 Štetje dni po bolonjskem običaju (mos bononiensis), ki šteje prvo polovico dni v mesecu progresivno (mense intrante, ingendem monat), drugo polovico pa odšteva od konca meseca nazaj (mense exeunte, ausgentem monat), je bilo relativno redko, vendar prisotno že od prvih desetletij 13. stoletja. 192 Povezano je bilo s kompleksnejšimi vplivi severnoitalijanskih notariatskih običajev na vzhodnoalpske pečatne listine ter lokalne notarje in pisarje. Ne preseneča, d a je bila tako datirana L 28, ki jo je leta 1220 napisal na Turjaku pisar severnoitalijanske notarske šole. Poleg tega so bile včasih tako datirane tudi nekatere listine, pri katerih identitete pisarja ni lahko ugotoviti, npr. L 59 iz leta 1241, ki je bila izstavljena v Perovem pri Kamniku. Drugi uporabniki bolonjskega običaja so bili: 1. Notarji tirolskih grofov ali nekateri slučajni pisarji njihovih listin (npr. L 224, 250, 251, 252, 257, 258; najbrž je sem sodila tudi L 227) in goriških grofov od leta 1246 dalje (npr. »kranjska« L 246), ki so vsi izhajali iz furlanske in romanske tirolske notarske tradicije, a so večinoma izstavljali zahtevane pečatne listine. '93 2. Kleriki italijanskega porekla oz. izobrazbe, ki so (vsaj) občasno živeli na svojih župnijah na Kranjskem in občasno izstavili listino, dve. Tak je bil ljubljanski župnik in kranjski arhidiakon Janez Ferentino, ki je leta 1300 izstavil in morda celo sam napisal listino 1 ,1 HÄRTEL, Heilige, 220-236, 254-259. Diktat in notranje značilnosti listin — Pismo, pisava, pisar 181 za ljubljansko komendo Nemškega viteškega reda (L 311). Na Gorenjskem velja omeniti listine L 284,287 in 303, ki jih je leta 1296 in 1297 napisal gorjanski župnik Ulrik, po rojstvu najbrž domačin. Tudi kamniški župnik Manfred Della Torre je leta 1288 v Ljubljani sestavil in napisal listino za grofa Majnharda II. Tirolskega s tem računskim načinom (L 253). 3. Nekateri mestni pisarji, večidel tujci, ki so očitno imeli za seboj notarsko šolo, čeprav so pisali običajne pečatne listine. Večinoma so bili nižjega kleriškega stanu. Tak je bil Salomon notarius de Stain, ki je leta 1258 napisal listino kranjskega arhidiakona Ludvika (L 119). Nenazadnje namiguje na njegov izvor tudi netipično ime za Kranjsko. Vsekakor je bil Kamnik tisto kranjsko mesto, kjer je bila v 13. stoletju javna pisarska praksa najbolj razširjena. To je bilo v zvezi z izjemno vlogo, ki gaje mesto imelo v oglejski politiki po letih 1228 in 1246, saj seje patriarh Bertold pogosto zadrževal v njem, tam so imeli za kranjsko posest večidel sedež njegovi vicedomi in ob koncu stoletja kranjski arhidiakoni. Patriarhovi notarji so izjemno vplivali na listinsko prakso kamniških pisarjev še dolga desetletja, kar seje kazalo tudi v drugih elementih, npr. v komplecijski formuli, k ije v spremenjeni in nemški obliki živela še daleč v 14. stoletje (der b rief ist geschriben und geben ipd.), čeprav se kontinentalni pisarji v 14. stoletju tega niti niso več zavedali. 1 94 4. Nekateri (javni) notarji v oglejski pisarni od začetka 13., predvsem pa od zadnjih let patriarha Bertolda, npr. Bonencontrus leta 1242 v Ogleju itd. Notarji Bertoldovih naslednikov so se takšnih datiranj posluževali še pogosteje (predvsem v instrumentih) tako, da sta bolonjski in praznični način v patriarhovi pisarni relativno hitro zamenjala zastarelega rimskega. 1 9 5 Predvsem zato, ker so bili vsi patriarhi po Bertoldu, z izjemo Filipa Spanheimskega (1269-1279), Italijani. Ti patriarhi so postavili javne notarje v svojo pisarno, ali pa so jim zaupali posamične naloge. Javni notarj i so seveda bolje poznali notarske, manj srednjeevropske pečatne listine. Z njihovim delovanjem se je listinska tradicija nemških patriarhov končala. Nova pisarna je za prejemnike iz nemškega listinskega območja še izstavljala pečatne listine, večinoma pa instrumente (za italijanske prejemnike) . 1 96 5. Freisinški notarji od 60. let 13. stoletja, vendar redko: npr. leta 1261 je običaj uporabil kaplan in notar škofa Konrada II. Oto (L 128). 6 . Nekateri briksenški pisarji, ki so bili pod močnim vplivom južnotirolskega javnega notariata. 1 9 7 Obroben in posreden vpliv je imela cesarska pisarna Friderika II., kije tudi nekatere listine za kranjske prejemnike datirala po bolonjsko. Zanimivo je, da spanheimski notarji niso bili naklonjeni bolonjskemu in prazničnemu datiranju. Srednjeveško datiranje je bilo v prvi vrsti umetnost računanja, ki pa se je v 12. in 13. stoletju po dolgih stoletjih spet postavljalo na znanstvene noge. Stavčne formule so bile priučene in (verjetno) zapisane na vzorcih ali celo samo v spominu, računanje datuma pa je bilo prepuščeno pisarju. Že pri indikcijah sem opozoril na subjektivne in enostavne napake, ki so bile pogoste tudi pri drugih elementih datiranja.1 9 8 Takšna je bila npr. nepotrebna ponovitev non (po rimskem štetju 5. ali 7. dan v mesecu) z rimsko številko - nonis VII martias - leta 1253 (L 98). Skoraj enako posebnost (ne napako!) je zagrešil tirolski pisar Viljem v L 224, ko je prazničnemu datiranju dodal še dan po bolonjskem načinu: des svnntages vor sanct Veitstage des dreizehenden tages ingendes manenjunio.m Zgolj površnost notarja Hilprandaje listino 1 9 2 Kljub temu pa nekaj pogosteje kot v rimsko-nemškem cesarstvu severno od Alp (BRESSLAU, Urkundenlehre, 824-825). Nekaj (precej poznih) primerov za Kranjsko tudi v REDLICH, Siegelurkunde, 30. 1 5 3 STARZACHER, Görz, 34 sl. 1 5 4 HÄRTEL, Heilige, 233. 1 9 5 URB Kr II, št. 116 (str. 90). Gl. še št. 128 (str. 97), št. 129 (str. 98), št. 134 (str. 102) itd. Prim. PUSCHNIG, Aquieleia, 114-115, 124. 1.6 PUSCHNIG, Aquileia, 64, 90-91. 1.7 PFEIFER, Eppan, 86-87. 1 .8 Nekaj tipičnih primerov računskih napak iz cesarske pisarne ima BRESSLAU, Urkundenlehre, 842-843. 1,9Podvajanje dnevnega datiranja je bilo v 80. letih 13. stoletja značilno pri nekaterih goriških pisarjih (STARZACHER, Görz, 34.). 182 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin Ulrika III. Spanheimskega z dne 24. septembra 1267 (L 173) postarala kar za dvajset let: v zapisani letnici MCCXLVII je notar Konrad zamenjal LX (60) z XL (40) in rezultat je bilo usodno 1247. namesto 1267. leto. Lapsus calami je razviden iz L 171, s katero je freisinški škof Konrad II. dne 23. septembra 1267 naznanil poravnavo z bratoma s Slepšeka zaradi spornega gradu Štrlek. To je naslednji dan potrdil Ulrik III. Spanheimski z nesrečno datirano listino, katere napačno datiranje je spregledal tudi J. Zahn v FRA 31. Nekaj napak, nedoslednosti in posebnosti je težje razumljivih. L 152, ki stajo izstavila kartuzijanska vizitatorja po določitvi meja ozemlja, ki ga bistrški kartuzijam niso smeli prestopiti, se po verbalnem invokaciju nadaljuje s kratkim datacijem^nno domini M 'CC’ LX" quarto. Sledi intitulacij z dostavkom o nalogi obeh vizitatorjev in nato opis meja. Na koncu koroboraciju sledi še en datacij -Actum anno gratie M°CC°LX° quinto. Verjetno se prva letnica nanaša na samo vizitatorsko delo v Bistri, druga pa navaja čas oz. leto končanja preiskave in izstavitve listine. Se posebej zaradi besede »actum«. Morebiti je vizitacija trajala le nekaj dni, vendar v mesecu decembru 1264, ko seje zamenjalo koledarsko leto, dokončna listina p aje bila sestavljena in napisana že po menjavi leta. Posebnost, ki včasih povzroča neverjetne težave, je pa legitimna, je razbitje z besedo napisane letnice na posebej stoječe in v stavčno zvezo vpete tisočice, stotice itd., vendar tako, da se je celo stotica razdelila na dva dela: tvsent iar zweihvndert iar nivntzich iar vnde da nach in dem zehenden iar= 1300. leto! (L 307). Podobna posebnost seje pojavila na škofjeloškem, kjer je bilo več listin datirano na tak način. Sloje za alemanski način pri nekaterih freisinških notarjev.200 Daljši razmislek zahteva L 262, ki bi po seštevku let lahko sodila v leto 1300, lahko pa tudi v leto 1290: zw elf hundert iar vnd in dem zehen vnd nevnzigistem iar. Glede na nekaj podobnih freisinških listin in pojav izstavitelja Ota I. Planinskega večinoma šele tik pred letom 1297 menim, d aje prva možnost verjetnejša (v »Seznamu listin« sem jo zaradi pustil pod 1290. leto). Nekaj težav dela tudi L 80, ki je datirana M0 CC°L° septimo kalendis junii indictione quinta. F. Schumi je pravilno ugotovil, da niti leto 1250 niti 1257, če vzamemo, d a je »septimo« še del leta, nimata pete indikcije.2 0 1 Rešitev tega problema sem omenil pri problematičnih indikcijah, na tem mestu naj le opozorim na možno dvojno interpretiranje rimskih letnic v zvezi z naslednjo besedo ali številko. Opisane napake pri datiranju so bile bistveno pogostejše kot falsifikati, ki jih kot take določimo tudi ali samo zaradi napačnega datiranja. Najpogostejši način tovrstnih falsifikatov je bil, poleg vseh drugih sumljivih elementov, napačna letnica, ki absolutno ne dopušča omenjenega dejanja v tistem letu. Takšna je L 42, ki naj bi jo izstavil leta 1232 vojvoda Bernard za samostan v Kostanjevici. Toda Bernard je samostan ustanovil šele leta 1234, v listini paje nedvomno zapisano 1232. leto. Motijo tudi Bernardov intitulacij »gospod Kranjske in Marke«, ki se gaje posluževal mnogo kasneje šele njegov sin Ulrik, nenavaden koroboracij, skriptorska izdelava in za spanheimske notarje neobičajno pisanje aprekacija. Neposrečen falsifikat je zato moral nastati mnogo po letu 1232, verjetno pa šele v 15. stoletju, gotovo pa ne že leta 1235, kamor je datiral listino F. Schumi,202 medtem ko ima A. v. Jaksch v MDC IV/1 listino bolj smiselno uvrščeno v leto 1252.2 0 3 Drugi primer »kronološkega« falsifikata je L 140, ki naj bi jo izstavil Ulrik Spanheimski leta 1263 pri Kostanjevici in s katero naj bi potrdil predajo manjše posesti iz leta 1262 v roke Turjačanov (L 131,132). Original je ohranjen v (danes dobro skrivanem) turjaškem arhivu in je datiran z M" ducentesimo septuagesimo tercio, torej 1273. leto. Toda Ulrik je umrl že leta 1269. Tudi tu, kot pri L 42, najbrž ne gre za vsebinski falsifikat, marveč le za naknadno 2 0 0 BOOR, Actum, 14-15. 2 0 1 URBKr II, št. 168 (str. 132, v op. 1). 202A H I, št. 52 (str. 175-176). 2 0 3 MDC IV/1, št. 2475 (str. 401-402). Diktat in notranje značilnosti listin - Pismo, pisava, pisar 183 legitimiranje dejanskega stanja iz konca 13. stoletja. Takšni falsifikati pa so bili v srednjem veku zelo pogosti in v bistvu obravnavani kot nujni in nedolžni. Apprecatio Je bila zadnja, najredkeje pojavljajoča se ter najmanj pomembna in potrebna listinska formula. V kraljevskih in papeških listinah je bil aprekacij običajen, v privatnih pa ne. Se največ so ga uporabljali notarji v pisarnah v visokega klera do začetka 13. stoletja bolj ali manj po papeških ali kraljevskih vzorih.204 Pravzaprav to niti ni bila samostojna formula v pravem pomenu - šlo je za zaključni pozdrav, ki je zaželel srečo in zdravje ob koncu pravnega dejanja inje bil pogosto vezan na datacij.205 Amen: L 12 (1175-1181), L 91 (1252). Feliciter AMEN: L 115 (1258). Valeant nune et semper f: L 116 (1259). V avtohtonih kranjskih listinah se aprekacij pojavlja le v štirih listinah, ki večinoma nimajo pomembnejše vsebine. Skromen »amen«, ki je zaključeval vetrinjsko L 12, je bil posledica zgledovanja po krških škofovskih listinah. Enak aprekacij je bil v leta 1252 izdani listini patriarhovega vicedoma Werianda za stiški samostan (L 91), ki jo je sestavil in napisal stiški pisar. SestavljalecinpisarvL 115,kijebilanapisanavkostanjeviškicisterci, se je v nekaterih elementih (aprekacij, duhovni sankcij) očitno zgledoval po najstarejših patriarhovih listinah za Stično (gl. uvodno poglavje o značaju in vsebini listin in dejanj ter poglavje Diktat - Sanctio), pa tudi po starih običajih iz nemške cesarske pisarne, saj je v dataciju dvakrat uporabil verzalke, med drugim tudi za besedo »amen«, medtem koje besedo »feliciter« napisal skladno z ostalim tekstom. V Kostanjevici napisana L 116, ki jo je formalno izstavil stiški opat, a je najbrž avtograf kasnejšega kostanjeviškega opata Jakoba, ima morda prav zato zelo individualen aprekacij v pomenu zaželjenja zdravja »zdaj in vedno«. 2 0 4 Tako so npr. listine briksenškega škofa Egna Eppanskega med letoma 1250 in 1260 že brez aprekacija (PFEIFER, Eppan, 87). 2 0 5 FICHTENAU, Urkundenformeln, 337-339. 184 Pismo, pisava, pisar - Diktat in notranje značilnosti listin PISARNE, PISARJI, NOTARJI Definicije, vzori, prejemniškost, falsifikati Na vprašanje o delovanju pisarn, tj. v diplomatiki termina za relativno organizirano skupino oseb, pisarjev, notarjev, ki sestavljajo in pišejo listine za nekega izstavitelja v lastnem stilu, 1 je pri avtohtonih kranjskih listinah in pisarjih do leta 1300 v celoti moč odgovoriti nikalno. Neobstoj značilnih upravno in listinsko naprednih institucij, zlasti deželnega kneza in škofije s sedežem na Kranjskem, je imel za posledico ohlapno organiziranost listinske prakse v smislu avtohtonih pisarn vse do 14. stoletja in še dlje. Tudi veliki izstavitelji, ki so pogosto izstavljali listine na Kranjskem, niso imeli sedeža na Kranjskem, pač pa so se več ali manj stalno gibali med svojimi gospostvi med Bavarsko in Jadranom, kot npr. freisinški škofje ali koroški vojvode Spanheimi. Izjemaje bil v začetku 13. stoletja morda le zadnji pripadnik kranjsko-istrske veje andeških grofov Henrik IV., ki je imel očitno sedež v Kamniku, čeprav ni živel, posloval in izstavljal listin samo tam. Obstoj, delovanje in stil pisarne ali posameznega pisarja so glavna vprašanja klasične diplomatike, ki pa niso tako enostavno rešljiva, kot bi si lahko predstavljali po osnovni definiciji. Obravnavati je potrebno listine vsakega izstavitelja v celoti in se šele nato odločiti, ali jim lahko pripišemo nastanek in stil. Pred natančnejšim pregledom kranjskih listin je potrebno opozoriti na meje in splošne značilnosti pisarskih mest. Imena notarjev in pisarjevje do konca 13. stoletja mogoče zaslediti v seznamih prič, vendar praviloma predvsem v listinah izstaviteljev z dobro organizirano listinsko prakso oz. pisarno. Osebe zunaj pisarn so se navajale redno v notarskih instrumentih v »datum per manus« vrsticah - šlo je za javne notarje, ki pa na Kranjskem do druge polovice 14. stoletja še niso stalno prebivali. V obravnavanem času pisarne velikih izstaviteljev, razen papeške in kraljevske, še niso bile trdno organizirani uradi v novoveškem smislu, pač pa je pisarno lahko predstavljala ena sama oseba, k ije sestavila tekst ali/in izgotovila čistopis ter je obenem vodila dvorno kapelo. Šlo je za izobražene klerike, od 13. stoletja tudi za laike, ki so se izšolali zlasti na italijanskih univerzah. Taka oseba je imela lahko tudi podrejene pisarje, ki so opravili del posla, ali pa je g a je zaupala prejemnikovemu pisarju. Člani pisarne ali posamezni notarji/pisarji so imeli različno pomembno vlogo tudi v gospodovi upravi in politiki. Zato so imeli določeno vlogo v konkretnem pravnem dejanju, večinoma kot svétniki, vodje protokola, člani pogajalskih ekip, režiserji kasnejšega simbolnega dejanja in listinjenja. Določitev teh oseb, predvsem pa njihovo celotno vlogo je ena težjih nalog v diplomatiki. S tem v zvezi je pri formalnem označevanju notarjev/pisarjev potrebno opozoriti na (ne)izpovednost terminologije. Službeni nazivi do leta 1300 na Kranjskem še niso nujno precizirali delitve dela posameznikov in formalne izobrazbe oz. uradnega imenovanja: »notar« avtomatično ni pomenil vodilnega mesta (v freisinški pisarni je bilo istočasno več »notarjev« - gl. spodaj), niti univerzitetne izobrazbe (to zunaj Italije zanesljivo potrjuje naziv »magister«) ali javnonotarske izobrazbe, pač pa je bila njegova raba odvisna tudi od mode in starih navad. Po drugi strani »pisar« (»scriba«, »scriptor«, »schreiber«) ni pomenil le pisca listine, pač pa lahko vodjo pisarne ali celo upravnika zunanjih gospostev (npr. v freisinški upravi) oz. vodjo vseh gospodovih pisarjev (npr. pri andeških grofih). Le pri nazivu »protonotar« lahko zanesljivo trdimo, daje šlo za vodjo pisarne in pisarjev (gl. spodaj pri freisinški in spanheimski pisarni). Poseben problem je (ne)enačenje kapele s pisarno, vendar v ta, le za razvite dvore značilni 1 BRANDT, Werkzeug, 93. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 185 urad, moje razmišljanje ne bo zašlo.2 Zato je potrebno vse te nazive obravnavati glede na okolico, pisarno in na dejansko vlogo posameznika. Generalno smem trditi, da službeni naziv vsaj do konca 13. stoletja na Kranjskem pri določanju stopnje organiziranja listninjenja pri konkretnem izstavitelju in formalne izobrazbe ni v veliko pomoč. Zdi se, d aje do približno srede 13. stoletja pri neitalijanskih pisarjih prevladoval skromnejši naziv (»scriba«, »scriptor«), ki je lahko pomenil celo vodjo nekega skriptorija ali razvijajoče se pisarne. Sele po sredi stoletja je pod italijanskimi vplivi, deloma pa celo srednje- in visokosrednjeveških običajev, ki so temeljili na karolinških odredbah o notarjih, prevladal naziv »notar«, vendar le v latinskih listinah, v nemških pa je bil običajno prevajan v »pisar«. To je zaradi slabega poznavanja notariata zunaj Italije in neposluževanja njegovih izdelkov ter zamrtja institucije frankovskih notarjev, razumljivo. V Italiji se je razumelo pod terminom »notar« že dolgo pred tem imenovano, izobraženo, po natančno določenih pravilih pišočo osebo, ki so službovale v mestih. V slovenskem zaledju je tisti del prebivalcev, ki je javnopravno lahko posloval, živel po drugačnih, severnjaških pravno-kultumih običajih, ki instituta notarjev niso (več) predvidevali. Zato so se vsi (ne)identificirani pisarji italijanskega porekla, ki so delovali na Kranjskem, vedno imenovali »notar«, tako kot doma. Konec koncev so bili vešči le latinskega jezika, nemškega, v katerem bi morali prevesti svoj naziv v skromnejši »pisar«, pa ne dovolj za solidno pravno pisanje. Pisarji zunaj italijanskih izstaviteljev so se začeli pod modernejšimi vplivi začeli v 13. stoletju vedno rajše imenovati »notarji«, še posebej, ker so bili pogosto temeljito seznanjeni z italijanskimi notarskimi razmerami (npr. magister Bertold). Naziv »notar« je pač dajal veliko večji ugled ne glede na dejansko izobrazbo. Tako je bil leta 1301 »notar« celo kostanjeviški menih Werner, za katerega sploh ni nujno, da bi imel kakšne posebne izkušnje z Italijo. Prevzem notarskega naziva na Kranjskem je bil v določeni zvezi tudi z priznavanjem neke osebe za pisarsko zanesljivo, kar ni bilo toliko posledica direktnega vplivanja institucije notariata, kot praktična in univerzalna potreba: v pisno slabo razviti družbi je bilo potrebno določiti zanesljive in izurjene osebe, ki so zanesljivo pravilno izgotavljale pravno nedvomljive zapise (ne glede na vsebino) za naročnike. Čeprav javni notariat kot institucionaliziran način javnega pisanj a na Kranjskem do 14. stoletja ni zaživel, so se predvsem v mestih hitro uveljavile osebe, ki so bile na dobrem glasu glede poštenosti in izurjenosti v pisanju listin. V primerjavi s severnoitalijanskemi javnimi notarjije bilo njihovo delo končano z izročitvijo pregledane in pečatene listine prejemniku; registriranje, »javna vera« itd. nista bila predvidena. Ali so bili v kranjskih mestih stalno bivajoči pisarji do leta 1300 tudi nekakšni uradni mestni pisarji, ni znano, zagotovo pa so bili priporočeni. Dejstvo je, da so se lahko imenovali »notarji«, kar je sicer govorilo o profesionalnosti ter italijanskih tradicijah, in jih je kot profesionalce priznavala okolica. Nedvomno je bilo njihovo število v neki sredini odvisno od gospodarske pomembnosti kraja in intenzivnega javnega poslovanja: vsaj v Ljubljani in Kamniku je delovalo istočasno in približno enako pogosto več (pol)profesionalnih pisarjev, ki so bili enako zanesljivi in politično- upravno drugače neaktivni. So pa uživali velik ugled, saj so bili skupaj z mestnim in podeželskim plemstvom velikokrat priče dejanj. S poklicnim pisanjem za tuje naročnike pa se niso ukvarjali visoki uradniki mestnega ali deželnega gospoda, ki so se imenovali »notarji« (v Ljubljani) in »pisarji« (v Skolji Loki). Zaradi vedno možne delitve dela v celotni monografiji tu pa tam eksplicitno govorim o notarjih in/ali pisarjih, pri čemer imam v mislih izdelovalca diktata oz. teksta in čistopisca v eni osebi (notar) ali le pisca po tujem diktatu (pisar). V praktičnem oziru ta delitev pri kranjskih privatnih listinah do leta 1300 ni pomembna, saj so bili notarji večinoma vedno tudi pisarji in obratno. Subjektivnost v procesu izdelave listin je imela izjemno velik pomen, tudi pri istih notarjih 2 Gl. FICHTENAU, Babenberger, 246 sl. (za babenberške razmere v 13. stoletju). 186 Pismo, pisava, pisar — Pisarne, pisarji, notarji in pisarjih ter celo v istih pisarnah. Odstopanje od idealnih vzorcev, celo formularjev, ki bi po statični obravnavi pomenilo nepisamiško izdelavo listine in celo neobstoj pisarne, je bilo veliko. Toda povsem dokazljivo je, da so se notarske navade močno spreminjale ne le zaradi različnih zahtev udeleženih strank, mnogovrstnih vsebin in značaja pravnih dejanj, pač pa so bile posledica organskega razvoja posameznikovih pogledov na zapis, listino in dejanje, njegovega dozorevanja, okolja, mode in pretoka idej. Pri izjemno fleksibilni in raznovrstni praksi privatnih listin - tistih, ki niso bile javne v klasičnem smislu (vladarske, papeške) - težko govorimo o ustaljenih in popolnih formularjih, ki jih je v številnih zbirkah poznala že pozna antika.3 Njihova uporaba je bila v visokem srednjem veku v idealni obliki mnogo manjša kot bi pričakovali - ne le zaradi večje pestrosti dejanj in razvitejših pravnih norm, pač pa tudi zaradi razlik v kulturnih krogih. To je deloma dokaz o splošni prevladi subjektivnega - ne glede na formalne družbene razlike, kot edini globalni skupni točki pri nastajanju kakršnihkoli zapisov. Uporaba istih predlog, delov formularja in navad predvsem v pravih pisarnah se je kazala v delitvi dela: sestavljalec (diktator) teksta (diktata) listine pogosto ni bil identičen s pisarjem. To je prišlo do izraza predvsem v bolj organiziranih in produktivnih pisarnah. V 13. stoletju je isti sestavljalec običajno uporabljal vsaj malenkostno variirajoče diktate, zlasti če ni šlo za osebo iz pisarne. Le če je v kratkem obdobju sestavil več listin za podobna dejanja, je bil tekst skoraj identičen. Zunaj pisarn pišoči notarji pa so navadno opravili celotno delo - sestavili in na čisto napisali listino - sami. Pri tem so najbrž imeli obvezne formule, zapisane v ključnih besedah, na kar namiguje izjemna variabilnost v detajlih pri istih osebah. Ker pa so bili (pol)profesionalci so natanko vedeli, česa ne smejo izpustiti, kakšne formule mora vsebovati listina o določenem pravnem dejanju in v kakšnem zaporedju morajo biti. Naučenost, enostavnost in praksa so imeli za posledico, da je bilo predhodno izdelanih pravih (popolnih) konceptov kranjskih privatnih listin do leta 1300 zelo malo, ne glede na majhno ohranjenost nasploh (L 6,138). To je potrjeno tudi z neredkimi napakami v računanju datuma, ki bi ob pregledu morebitnega koncepta morale biti odpravljene (gl. poglavje Diktat - Datatio). Za enostavne listine, kakršnih je bila večina kranjskih, ni bilo potrebno predhodno koncipirati celotnega teksta, pač pa le ključne stvari, povezane z vsebino (konkretna posest, imena, prepovedi itd.). Celo bibličnih izrekov si ni bilo potrebno predhodno zapisati, saj jih je navadno izobraženi kleriški notar znal napamet ali pa so že bili del njegovega standardnega diktata. Konceptualni zapisi so se uničevali takoj po izdelavi listine, saj zaradi individualnosti niso bili primerni za vzorec ali predlogo novih listin. V pisarnah in ustanovah so kot formularji služile predvsem starejše prispele listine (»predlistine«, nem. »Vorurkunden« ),4 zlasti od istih izstaviteljev, kar je bilo še posebej primemo za falsificiranje (npr. L 42, 103c, 131, 132). Pri nastanku listin vse do konca 13. stoletja ali še dlje izstaviteljevi notarji in pisarji sploh niso bili nujno udeleženi, zlasti, če je bil prejemnik cerkvena ustanova, ki je premogla vsaj enega lastnega pisarja. Govorimo o prejemniškem listninjenju,5 kjer je opravil samostanski pisar celotno delo v izstaviteljevem imenu po svojem ali mešanem stilu. Izstaviteljeva naloga je bila samo še mehanska overovitev zapisa s pečatom po predhodni in zahtevani kontroli teksta, ki jo je izstaviteljev notar/pisar opravil ali pa tudi ne. Na Kranjskem je bilo število prejemniških izstavitev do 14. stoletja zelo veliko. Pravzaprav vse listine, z izjemno dinastičnih po letu okoli 1220 (Spanheimov, andeških, goriških, tirolskih grofov itd.) ter cerkvenih gospodov (freisinških, briksenških škofov, oglejskih patriarhov), ki so bile namenjene moškim samostanom Stični, Kostanjevici, deloma Bistri in Vetrinju, so nastale vsaj v delni prejemnikovi režiji, kar je jasno kazalo, v kako majhni meri so laiški (plemiški) izstavitelji razpolagali z lastnimi pisarji. Število prejemniških listin je bilo na Kranjskem v 13. stoletju povezano tudi z družbenimi 3 BRESSLAU, Urkundenlehre, 608-645. ‘ BRESSLAU, Urkundenlehre, 646-651. 5 Več o prejemniških izstavitvah REDLICH, Privaturkunden, 124-140. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 187 in pravnimi problemi: dokler je bilo edino kolikor toliko svobodno pravno dejanje darovanje cerkvenim ustanovam, pa čeprav šele s privolitvijo gospoda, se nižje plemstvo ni moglo posluževati drugih oblik javnega poslovanja. Tudi zato na Kranjskem vse do druge polovice 13. stoletja niso mogle nastati listine v necerkvenih plemiških zadevah, ki bi jih izstavili ministeriali. V prejemniških izstavitvah se običajno ni izoblikoval karakteristični stil, ki bi pravzaprav pomenil bistveni del organizirane pisarne, tokrat kar samostanske. Prejemniške izstavitve so morale namreč ustrezati ne toliko destinatarjevim/prejemnikovim, pač pa avktorjevim/izstaviteljevim formalnim zahtevam. Prihajalo je do kompromisov v diktatih, manj v zunanjih formah. Zato prejemniških listin navadno ne gre enostavno uvrščati ne med druge izstavitelj eve ne med tiste prejemnikove, kjer je bil npr. samostan tudi formalno izstavitelj. Na prejemniške značilnosti in subjektivna odstopanja v posameznih segmentih sem pokazal že pri analizi diktata in posameznih formul. Od problematike prejemniških listin je potrebno ločiti falsifikate. Njihov pojav ni nujno povezan z protipravnimi dejanji, pač pa pogosto z legitimiranjem prejšnjih resničnih dejanj, ki pa niso bila pismeno dovolj precizirana (npr. stiška L 52), ali pa so se listine izgubile. Odstopanje značilnosti neke listine od stila drugih istega (velikega) izstavitelja še ne pomeni, da gre za falsifikat, pač pa bolj verjetno za prejemniško izstavitev. Mnogokrat je razlikovanje prepuščeno subjektivni oceni diplomatika, kar seje pokazalo pri nekaterih kranjskih listinah, predvsem glede njihove vsebine, manj pa glede razlik v formulah, ki so bile lahko posledica slučajnih napak ali subjektivnih diktatorjevih odklonov. Falsifikator se je trudil posneti stil listin izstavitelja, v čigar imenu je počel, kar pač je, a ga je motiv velikokrat zanesel v napačne pravne sintagme (npr. v grožnje s cerkvenimi kaznimi), postavljanje izstavitelja v tretjo osebo, samostana in njegovih predstavnikov pa v prvo, napačne (in)titulacije izstavitelja (L 18) itd. Pri tem si je pomagal z njegovimi originalnimi listinami (npr. falsificirana stiška L 52 Sofije Višnjegorske po njeni originalni L 51). Zal je večina kranjskih sumljivih listin ohranjenih lev kasnejših »prepisih«, zato zelo pomembna sodba o originalnosti pisave ni mogoča. To v konkretnem primeru izjemno otežuje izrek mnenja o falsifikatu, saj so bile večje napake možne tudi zaradi slabega branja prepisovalca morda celo pristne listine (prim. poglavja o vsebini listin ter o diktatu in analizi formul). Pisarne, pisarniška mesta, pisarji in notarji Kateri izstavitelji so v obravnavanem času že imeli pisarne, kakšen usus so imele, kdo jih je sestavljal in kako so bile organizirane, je pisarna potovala z izstaviteljem ali pa so jo nadomeščale posamezne osebe iz njenega jedra? Odgovore na ta vprašanja bom iskal le z ozirom na kranjske listine, ki so nastale v pravih pisarnah velikih izstaviteljev in glede na kranjske prejemnike. Najprej je potrebno opredeliti splošne pogoje, ki sojih morali izpolnjevati tisti izstavitelji, pri katerih je sploh mogoče iskati pisarne ali vsaj njene zametke. Prva predpostavka v določanju je, da so si najbolj zgodaj omislili pisarne veliki gospodje, ki so izstavljali mnogo listin in so imeli ekonomske pogoje za njihovo osnovanje. Vzdrževanje pisarne je bilo drago in bi delovanje njenih članov samo v listinskih zadevah nujno pomenilo finančno izgubo za gospoda. To še posebej velja za posvetne izstavitelje, katerih listine so bile do srede 13. stoletja redkejše kot od velikih cerkvenih gospodov. Pri slednjih je bila listinska praksa povezana s tekočo cerkveno upravo, zato je bilo potrebno izstaviti mnogo več listin v enaki obliki, kot če bi poslovali le v posvetnih (materialnih) zadevah. Ker pa so bili notarji in pisarji mnogostransko izobraženi, je bila njihova naloga pri posvetnih izstaviteljih večplastna. Poleg pisanja so navadno skrbeli še za vodenje in upravo dvora, dvorne ekonomije in seveda dvorne kapele, torej kleriške 188 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji organizacije na dvoru (ne pa cerkvenih opravil, ki jih je izvajal le dvomi kaplan). Pri cerkvenih gospodih, kjer je bila uprava hierarhična in detajlirana, je bilo delo v pisarni omejeno na pisanje, tudi za upravne in gospodarske namene, pri čemer so morali dvorni notarji/pisarji sodelovati z drugim personalom. Najsijajnejšo in najzgodneje organizirano pisarno so imeli na prostoru med severno Italijo in Dravo oglejski patriarhi. Njihova listninska praksaje imela vse do konca 13. stoletja največji neposredni in posredni vpliv na kranjske listine. Kljub razvitemu listninstvu v severovzhodni Italiji6 se zametki oglejske pisarne niso pojavili pred sredo 12. stoletja.7 Pred tem so listine izdelovali posamezni notarji, po poreklu predvsem iz Nemčije, od koder je od 11. do 13. stoletja prišla večina patriarhov. Skoraj celo stoletje po ustanovitvi pisarne j e bila večina pisarjev še vedno iz vrst oglejskih in čedajskih kanonikov, okoli leta 1 2 0 0 pa so jih začeli zamenjevati javni notarji, ki so v prvi polovici 13. stoletja dokončno prevzeli njeno vodenje, jo na novo organizirali ter uvedli kanclerske protokole (od leta 1260 dalje), predvsem pa so več uporabljali instrument. Ker je vse do patriarha Bertolda (1218-1251) prevladovala pisarniška navada, da se notarji izrecno navedejo v listini, so znani skoraj vsi avtorji patriarhovih listin. Njihov uradni naziv je variiral od (patriarhov) »notarius (curiae)« do »scriptor«, »scriba«, »capellanus«, »magister scholarum« in »cancellarius curiae«. Le zadnja dva termina, deloma tudi »capellanus«, sta jasno nakazovala vodenje prave dvorne pisarne. Vodenje kapele in pisarne namreč ni bilo vedno združeno v eni osebi (prim. L 56). Načeloma vsi drugi nazivi niso jasno govorili o hierarhični stopnji in natančni organizaciji pisarne. Vendar predpostavljam, da so se od konca 1 2 . stoletja v listinah omenjali predvsem vodilni člani, ki so bili dejansko udeleženi pri nastanku konkretne listine, podrejeni in anonimni pisarniški personal pa je bil pri nastanku listine zaposlen z manj zahtevnimi zapisi ali dejanji. Zal njegovo število ni znano. Trajanje delovanja posameznikov je bilo zelo različno: nekateri so se pojavili le s po eno listino, kaplan Stefan pa je služil konec 1 2 . stoletja kar trem patriarhom in izdelal več listin. Prvi notar, kije imel zanesljivo opraviti tudi s kranjskimi listinami, je bil morda že Pagan, zagotovo pa »scriptor« Kono. Velja za utemeljitelja enostavnega pisarniškega mesta, ki gaje najbrž tvoril sam. Deloval je vsaj med leti 1145-1154 v službi patriarha Peregrina I. (1132- -—ï 7 1161). Prav Kono je bil najbrž avtor ustanovne listine stiškega samostana (L 1 ) in še naslednjih dveh, ohranjenih v originalih (L 2, 5). Vse tri so svečane, sestavljene in napisane po vzoru papeške pisarne in po podobnem diktatu. Kono je bil verjetno avtor tudi drugih Peregrinovih listin za Stično, ki so danes ohranjene le v prepisih ali regestih (L ia, Ib, 3,4). Bilje nemškega porekla - vsaj njegove listine kažejo nadaljevanje tradicije nemških pečatnih listin. Pisarno naslednjega patriarha Ulrika II. (1161 -1182) je vodil javni notar (»notarius domini patriarche«) in dvorni kaplan (»capellanus«) Romulus (1161-1177), k ije med drugim napisal tudi L 10 in 13 (morda tudi L 14 in 15). Vse te starejše patriarhove listine, ki so jih izdelali notarji v 12. stoletju, še niso bile v formi instrumenta, pač pa so imele značaj pečatnih listin, celo pečatenih tradicijskih notic, ki so bolj ustrezale nemškim prejemnikom. Zaradi prevlade nemških klerikov v spremstvu patriarhov v 12. stoletjuje bil v severni Italiji že prevladujoč notarski instrument med patriarhovimi listinami tedaj še redek. Izobraženi Romulus se je v večini svojih listin podpisal v vrstici »datum per manus«, včasih tudi v tradiciji stare italijanske »charte« s komplecijsko formulo vred, kar poleg osebnega imena potrjuje, daje bil romanskega porekla in izobrazbe. Leta 1177 gaje v Ulrikovi, še vedno slabo organizirani pisarni zamenjal kaplan in notar Konrad, ki je v diktat vključil več elementov papeških listin. Naslednik Alderik (»scriba«), k ije pisal za časa patriarha Gotfrida (1182-1194) med letoma 1184 in 1188, je ‘ Najnovejši pregled severnoitalijanskega listninjenja z literaturo podaja HÄRTEL, Wolfger, 142-146. 7 Pregled notarjev in pisarne je napravljen po: PUSCHNIG, Aquileia, 37-92; HÄRTEL, Aquileia; IONA, Diplomatica; po »kranjskih« listinah oglejskih patriarhov. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 189 diktat kompiliral iz papeških listin, »predlistin« in instrumentov. Pomen in ugled teh notarjev pisarne je bil v patriarhatu tako velik, da so npr. Kono, Romulus ter še Gervvik in Jonatan, vsi aktivni v drugi polovici 1 2 . stoletja kot patriarhovi kaplani in notarji, kasneje postali škofje v Concordii. Takšno nagrajevanje je bilo za patriarhe ugodno, saj so pri listinskih zadevah vedno lahko računali na škofovo pomoč, kar se je tudi dogajalo. Po besedah R. Härtla naj bi bila Concordia do približno leta 1200 nekakšno odlagališče zaslužnih članov oglejske pisarne, nato pa je bilo konec s takšno nagrajevalno politiko. Od leta 1184 pa do leta 1228 ni znana nobena patriarhova listina, ki bi imela zvezo s Kranjsko. V tem času je delovalo v pisarni posameznih patriarhov več zelo pomembnih in izobraženih notarjev, npr. kaplan Štefan (menda zadnji, k ije sam tvoril in pomenil pisarno), Artvik, kaplan Bertold, magister Albert, magister Ulrik, javni notar Nikolaj in kanonik Konrad. Vsi so bili vsaj seznanjeni z novejšimi severnoitalijanskimi listinskimi formami (instrumenti), če že niso bili javni notarji po izobrazbi in prvotni dejavnosti. Okoli leta 1200 je dejavnost javnih notarjev v patriarhovi pisarni privedla do številnejših izstavitev instrumentov, čeprav je bila pečatna listina še vedno trdno na prvem mestu, potem ko je izpodrinila staro italijansko »charto« že v začetku 12. stoletja. Tedaj je pisarna začela izgubljati primat na račun javnih notarjev, ki so za patriarhe pisarili občasno in se niso nujno gibali z njimi. Prvi izrazitejši ljubitelj instrumentov je bil patriarh Wolfger (1204-1218),8 prej passauski škof, kije po obdobju pečatnih listin in mešanih oblik prešel na notarske instrumente, še posebej, ko seje kot prošt čedajskega kapitlja začel stalneje zadrževati v posvetnem središču oglejskega patriarhata Čedadu, kjer je bil instrument že v 12. stoletju glavna oblika pravnega zapisa. Izraziteje seje takšna praksa kazala že v listinah predhodnika Peregrina II. (1195-1204), seveda le za italijanske prejemnike. Čedajska (tudi kapiteljska) tradicija pa je vplivala še naprej, tudi na patriarha Bertolda, prav tako čedajskega prošta.9 Toda zaradi njegovih političnih vezi in pretenzij, ki so bile vezane na sever, seje trend začasno umiril. Pod patriarhom Bertoldom Andeškim (1218-1251) se je uveljavil običaj, da listine niso več vsebovale imen notarjev, kar je bilo nedvomno v skladu z večjimi spremembami v Bertoldovi oglejski pisarni ter v listinski praksi sploh. Okoli leta 1220 je v patriarhovo pisarno vdrla kurzivna pisava (L 44, 53, 54, 56, 57, 58, 64, 69, 73 itd.), ki staji botrovala predvsem notarja Krafto in Bonencontrus. Format listin se je spremenil v podolgovatega - najprej za krajše (mandatne) listine, ki so se izjemno razširile, nato pa tudi za svečane. Leta 1228 je za patriarha Bertolda sestavil in napisal dve listini tudi bivši notar njegovega pokojnega brata Henrika IV. župnik iz Cerkelj Henrik (L 36, 36a), ki se je v drugi tudi izrecno omenjal v formuli »datum per manus«, vendar ne na način, ki bi izpričeval Henrikov službeni odnos do patriarha. Očitno je Henrik deloval po gospodovi smrti kot nekakšen prokurator njegovih dedičev za kranjsko dediščino in občasno pisal tudi za vojvodo Ota VII. (L 35a, 37b, 38) ter vdovo Sofijo Višnjegorsko (L 35). Kmalu, verjetno pa leta 1230, je vstopil v stiški samostan in tam za novega »gospoda« napisal svojo predzadnjo znano listino (L 39; zadnja je bila najbrž L 51 ). Vse Henrikove listine iz zadnjih let so bile obsežne, svečane in drugačne od zastarelih andeških ter sočasnih patriarhovih. V njih je Henrik pokazal visoko stopnjo izobraženosti in izkušenj. V 30. in 40. letih 13. stoletja sta bila z Bertoldom na Kranjskem večkrat notarja Krafto (zanesljivo L 43, 54, 74) in Bonencontrus (L 56, 64), s katerima so se v patriarhovi pisarni utrdile nove navade. Večina patriarhovih pečatnih listin od tedaj ni več posebej poudarjala imen notarjev konkretnih listin v formulah »datum per manus«, pač pa so se njihove omembe prenesle v sezname prič, če sojih listine sploh še vsebovale - modernejše mandatne in krajše listine so bile vedno brez prič. Pač pa so notarski instrumenti, če so že bili izstavljeni na 8 Za Wolfgerjeve listine iz obdobja njegovega patriarhovanja gl. HÄRTEL, Wolfger, 152 sl. 9 Krajši pregled listinske prakse čedajskega kapitlja ima HÄRTEL, Wolfger, 150-152. 190 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji Kranjskem, seveda imeli notarjev podpis (npr. L 85 javnega notarja Wezella, izstavljena v Kamniku). Oglejskega patriarha je na njihovih potovanjih na Kranjskem in Koroškem do srede 13. stoletja večinoma spremljal vsaj predstojnik pisarne, če že ne tudi drugi njeni člani. Zato so imele oglejske listine do tedaj enake značilnosti, seveda v okviru delovanja istih notarjev kjerkoli na Kranjskem in za kogarkoli so bile izstavljene. Drugače je bilo na njihovih potovanjih po severni Italiji in Istri, kjer so se posluževali uslug domačih notarjev, kar je bilo glede na prejemnikove zahteve in razvitejšo listinsko prakso razumljivo. V tem obdobju so bile oglejske listine v primerjavi z okoliškimi severnoitalijanskimi škofovskimi centri kvalitetno v podrejenem položaju, saj so izhajale iz nemških škofovskih pečatnih listin, ki se z italijanskimi nikoli niso mogle primerjati. V nasprotju z nedosegljivim tekmecem, oz. bolje vzorom, papeško pisarno, oglejska ni bila ne trdna ne napredna, v veliki meri odvisna od slučajnosti, priročnosti itd. To se je odražalo v podrejenem položaju pri izstavljanju listin za sufragane, saj so se patriarhi pogosto posluževali prav pisarskih uslug notarjev podrejenih škofov. Določena nekonsistentnost pisarne je bila torej razvidna v »servilnosti« do prejemnikov, saj je bila forma zapisa odvisna prav od njegovih zahtev in navad in ni bila - tako kot papeška - univerzalna. Navade pisarne se niso mogle utrditi tudi zaradi dokaj izrazitega potovalnega značaja vladanja določenih patriarhov, zlasti Peregrina II., Wolfgerja in Bertolda. Zadnji udarec pa je pisarni zadala konkurenca množice javnih notarjev, ki niso potrebovali oskrbe, stalnega plačila in prebende kot stalno nastavljeni notarji. Medtem ko so do tedaj še prevladovale severnjaške pečatne listine, seje po smrti zadnjega močnega in nemškega patriarha Bertolda Andeškega (1251) praksa temeljito spremenila. Novi patriarhi iz vrst italijanskih družin so se naslonili na javne notarje in njihovo prakso (instrumente), kar je pečatno listino potisnilo iz oglejske pisarne. Le ob posebnih dejanjih in samo na željo nemških prejemnikov so nastajale pečatne listine, pa tudi zanje ne vedno. Tudi te listine so se predvsem pod papeškimi vzori in navadami javnih notarjev močno spremenile in niso več spominjale ne na starejše patriarhove ne na listine, ki so nastajale zunaj Italije. Na spremembe v patriarhovi pisarni je imel določeno vlogo Interregnum, k ije odpravil vsakršne vplive cesarske pisarne in njenih listin. Ker novi patriarhi niso bili osebno (družinsko) povezani s kranjskimi razmerami, so upravo vzhodnih cerkvenih enot povsem prepustili arhidiakonom in pomožnemu (pićenskemu) škofu, sami pa so izjemno redko prišli na Kranjsko in tam izstavljali listine. Temu so botrovali tudi hudi politični problemi, ki so jih jim povzročali goriški grofje in drugi v Furlaniji in Istri. Tako je v obdobju po letu 1251 zelo težko, če že ne nemogoče razlikovati med notarji, ki so bili zanesljivo v patriarhovi službi, in javnimi, ki so zanj le občasno pisali. Med najpomembnejšimi do leta 1300 so bili javni notarji Janez de Lupico (1252-1297), Nikolaj de Lupico (1252-1265), Morandus de Remanzacco (1253), Friderik iz Dobrle vasi (1264), Herman de Pertica (1267), Peter de Cesaria (1297); iz Čedada pa Valter (1282-1288), Antonij (1300), Nikolaj (1293) itd. Iz časa njihovega delovanjaje jasno razvidno, da so se patriarhi istočasno posluževali uslug več javnih notarjev, bodisi na dvor in pisarno trdneje navezanih ali pa sicer samostojnih. Gotovo so imeli patriarhi v vseh pomembnejših furlanskih mestih določene ljudi, ki so pisali zanje, kadar je bilo to potrebno. Zato mobilnost ni bila več tako velika, »celotna pisarna« pa ni več nujno spremljala patriarha. Ker patriarhi, kot sem že opozoril, po letu 1251 niso več tako pogosto potovali, je postala partikularno organizirana »pisarna« najprimernejša oblika, še posebej, ker je življenje in delovanje patriarhov v 14. stoletju iz političnih razlogov postalo statično, omejeno na novo rezidenco v Vidmu in Čedad. Odpoved notarskim uslugam kanonikov in klerikov na račun j uri stično bolj izobraženih javnih notarjev je imela torej širše razloge in posledice. Ena od teh je bila nedvomno odhod klerikov v druga mesta, tudi na Kranjsko, kamor so prinašali italijanske listinske navade, seveda ne v klasični formi, pač pa v mešani pečatno-instrumentski. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 191 Izjemno aktivni so bili na Kranjskem notarji in pisarji freisinških škofov,™ vendar šele od 40. let 13. stoletja naprej. Do tedaj j e bilo na Kranjskem izstavljenih malo listin v režiji škofov, kar ni bilo le odraz slabše strukturirane pisarne ali celo njenega neobstoja, pač pa tudi specifičnega (konservativnega) pravnega poslovanja in uprave, ki sta bili do okoli leta 1240 še povsem suvereni z ozirom na domače ministeriale in vazale, in nista potrebovali listin. Freisinška pisarna seje pravzaprav formirala šele v 13. stoletju, pred tem pa trdnejših pravil škofovska listinska praksa ni poznala. Zato ni presenetljivo, d a je leta 1160 v Škofji Loki izstavljeno listino škofa Alberta (1158-1183) za dva Furlana sestavil in napisal najbrž kar njun zastopnik »sodnik Jakob«, po izvoru Furlan, in sicer v severnoitalijanski formi »breve recordationis« (L 8). Hipotetično smemo predpostavljati, da so se skoraj do srede 13. stoletja freisinški škofje posluževali uslug širšega kroga pismenih oseb, v Freisingu predvsem tamkajšnjih kanonikov, drugod pa tudi domačinov. Pisarna se je v 13. stoletju izenačevala z dvorno kapelo. V njenem okviru je postal v 40. letih 13. stoletja znan »kaplan« in kasneje »notar« Konrad, ki je postavil trdnejša pravila in leta 1248 napisal kranjsko L 71 po zastarelem noticijskem diktatu, vendar že v sodobnejši, kurzivnejši pisavi. V tem času je bilo v dvorni kapeli škofa Konrada 1 . (1231-1258) več freisinških kanonikov, njen član je bil tudi Konrad, ki je postal kanonik po letu 1249, in se nato umaknil mlajšim notarjem. Kapelo torej lahko izenačimo s pisarno, saj je bil njen član leta 1248 tudi magister Henrik, ki je kmalu prevzel vodilno vlogo pri izdelavi škofovih listin. Konrad je kasneje vodil pravne zadeve kapitlja in kanonikov in se leta 1263 omenjal kot »magister« (L 141, 142), kar je pomenilo univerzitetno izobraženo osebo. Vendar pa zadnjih listin ni napisal on pač pa magister Henrik. Istočasno je bil v Škoiji Loki aktiven »notar Viljem iz Škofje Loke«, ki je napisal L 72 v formi modernejše »ego« listine. Bil paje škofov uradnik v Škofji Loki, tako kot kasneje pisar Janez (gl. spodaj), in ne prvenstveno pravi pisar. »Loški pisar« je namreč pomenil najvišjo upravno funkcijo v loškem gospostvu. Na njegovi funkciji so ga nasledili neki Hallegg, Werner (Loški), nato je spet sam postal loški pisar okrog leta 1269 in ostal na funkciji vsaj do leta 1273 (L 182, 188, 195, 196)." Tudi »loški pisar« Janez, ki seje omenjal v nekaterih listinah dvornega pisarja Henrika (npr. v L 292 itd.) med letoma 1297 in 1321, je bil po nazivu in funkciji najvišji gospodarski upravnik oz. škofov namestnik za celo gospostvo. Kljub majhni verjetnosti, daje bil on avtor loških freisinških listin, dopuščam tudi to zelo majhno možnost. Kot rečeno, je bil daleč najpomembnejši freisinški notar druge polovice 13. stoletja magister Henrik. Seveda je bil član kapele, in sicer že leta 1244, še pred letom 1248 pa kanonik v Freisingu. Skoraj vedno je potoval v škofovem spremstvu po Kranjskem in sestavil, če ne tudi napisal, večino škofovih listin. B ilje prvi, ki je v freisinške listine v 60. letih uvedel datiranje po svetniških praznikih, zelo kurzivno pisavo pa že leta 1252. Standardiziral je podolgovat format in diktat »ego« listin, čeprav je tudi sam variiral pri njegovih formah. Povsem njegove so L 95, 96, 98, 112, 117, 118, 127, 141, 142, 188, 201 in 203. B ilje neposredno udeležen v sporu z lavantinskim škofom glede župnij e St. Peter na Kammersbergu, ki si j o j e uspel priboriti šele leta 1265. V tem sporu je kot papeški delegirani sodnik odločal ljubljanski župnik in kranjski arhidiakon Ludvik, ki je sestavil zadevne sodne listine, zdi pa se, da jih je napisal Henrik ali vsaj nekdo, k ije izhajal iz freisinške pisarne, kot to dokazuje pisava (L 134, 136, 137, 138,138a, 139). Med čakanjem razsodbeje imel župnijo Berbling. Po letu 1265 je prišel še do župnije Waidhofen na Ybbsu (1269), bil je rektor freisinške kapele na Dunaju (1274), postal pred letom 1267 kanonik v Freisingu in končno tudi prošt na Vrbskem jezeru (1272). Henrikje bil nedvomno značajsko in intelektualno ter pisarsko izjemno markantna, inovativna in pomembna osebnost, ki staji brezpogojno zaupala škofa Konrad I. in Konrad II. (1258- 1 0 Pregled notarjev in pisarne je napravljen po listinah v »Seznamu« in s pomočjo RUF, Freising, 81-84. " BLAZNIK, Škofja Loka, 450. Prim. tudi listine v FRA 3 1 in 35. 192 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji 1279) vse do leta 1275, ko seje umaknil iz aktivnega življenja v freisinški kapeli in pisarni. Ponašal seje celo z nazivom »protonotar«, kar je pomenilo absolutno vodenje pisarne (1262). Do leta 1272 se je omenjal kar v 35 freisinških listinah med pričami in je nekajkrat celo sopečatil škofove listine. Od začetka 60. let, ko se je Henrik prepiral za župnijo na Kammersbergu, g aje občasno zamenjeval »dvorni notar« magister Herman, kijepo njegovem umiku leta 1275 postal vodilni notar vse do leta 1283. Njegove kranjske listine šobile L 180, 182,183, 195,212,213 in 223. B ilje freisinški kanonik in od leta 1267 župnik v Hollensteinu. Celo v zadnjih letih Henrikovega delovanja, predvsem pa po letu 1275, se je imenoval »protonotar« in kot vodja freisinške pisarne tudi končal aktivno življenje. Odlikovala gaje bolj umirjena, kaligrafska pisava, k ije izkazovala manj odločno, bolj umirjeno in po svoje bolj zanesljivo, zvesto osebo, na katero sta se oprla škofa Konrad II. (po Henrikovi abdikaciji) in Friderik (1279-1282), škof Emiho (1283-1311) pa seje njegovim uslugam odpovedal. Leta 1270 je neko listino škofa Konrada II. napisal bivši protonotar leta 1269 umrlega Ulrika Spanheimskega Hilprand (L 186), ki je sicer živel v Ljubljani, in pisal v glavnem le še za komendo Nemškega viteškega reda. Freisinški notarje bil tudi neki Henrik Dinger, k ije leta 1285 izgotovil L 235 Viljema Svibenskega v Gutenwerdu. Ni pa izključeno, daje bil po nazivu pravzaprav vodilni freisinški uradnik za dolenjsko posest, tako kot že omenjena Viljem in Janez za loško. Okoli leta 1290 je freisinško pisarno prevzel »dvorni pisar« Henrik, k ije do leta 1301 na Kranjskem napisal približno ducat listin (L 262,265, 270, 275, 277,280, 281,292, 319, 322, 326, 333). Od vseh sodobnih freisinških notarjev je najbolje obvladoval nemški diktat. B ilje alemanskega in bavarskega porekla oz. izobrazbe, kar kažejo nekateri tipični dataciji. Nekatere listine je s sedanjiškimi dispozicijami jasno postavil na višji rang poslovne (dispozitivne) listine. Višji kulturni nivoje izkazoval tudi s publikaciji, ki so poudarjali gledanje in poslušanje listin. B ilje edini, kije ukazal (manj verjetno, daje to počel sam) pričvrstiti pečat na poseben način (t.i. »abgehängt«). Na Kranjsko je prihajal tudi brez škofa Emiha in pisaril za druge freisinške dostojanstvenike in domačine v važnejših zadevah. O konkretnem delu vseh teh pisarjev oz. notarjev ne vemo skoraj nič. Dejstvo je, dajim je bilo pri izdelavi listin podrejeno vsaj nekaj oseb. Nekatere so bile še vedno zaposlene z vpisi v tradicijsko knjigo freisinške škofije in kapitlja. Bistveno opravilo - sestavitev teksta in pisanje - je bilo vedno pridržano vodji pisarne, ki se je od 60. let imenoval »protonotar« ali pa še vedno samo »notar«, le v odsotnosti tudi njegovemu namestniku. Zdi se, daje bila freisinška pisarna vsaj do konca 13. stoletja izenačena z dvorno kapelo z več fresinškimi kanoniki, magistri, ki so imeli tudi upravne oz. svetovalne naloge. Samo eden od njih pa je vodil listinske zadeve in zato skoraj vedno spremljal škofa na njegovih poteh. Freisinška listinska praksa je bila od druge tretjine 13. stoletja deloma drugačna od oglejske in briksenške; škofje se skoraj nikoli niso več posluževali uslug zunanjih notarjev/pisarjev, pač pa samo še svojih - ne glede na kraj poslovanja in izstavljanja, listinske običaje in prejemnikove želje. Še več, celo listine, ki so na Kranjskem nastale po sporazumih z dinasti, npr. s koroškimi vojvodami, so redno zapisovali freisinški notarji, čeprav so tudi dinasti imeli s seboj izurjene notarje. Freisinška listinska praksa je imela določen učinek na kranjske pisarje le na Gorenjskem; nedvomno zaradi geografske in socialne omejenosti kroga prejemnikov, ki so bili zvečine laiki, in na prenos diktata, zunanjih značilnosti itd. niso mogli vplivati zaradi večje odvisnosti od domačih pisarjev. N ikjer drugje ni razmejitev v listinskih praksah po posameznih gospostvenih območjih tako razvidna kot prav na relaciji listin loškega in gutenwerškega freisinškega gospostva nasproti okoliškim, mnogo manj zaprtim mestnim in gospostvenim centrom drugih gospodov. Določene freisinške značilnosti, npr. praznično datiranje, enostavnost diktata, nekatere formule itd. pa so se prijele večine kranjskih pisarjev, je pa vprašanje, ali Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 193 direktno ali po koroškem ovinku. Morda pa je šlo sploh za splošni srednjeevropski trend, katerega droben del so bile freisinške listine. Mnogo manj vplivni in dejavni so bili na Kranjskem pisarji briksenških škofov.'2 To je razumljivo, saj je bilo njihovo delovno območje bistveno manjše kot freisinško in seveda oglejsko. Enostavno strukturirana briksenška pisarna je prišla po letu okoli 1230 pod močnejše vplive severnoitalijanskih notarjev. Deloma zaradi geografske, gospodarske in političnoupravne povezanosti, deloma zaradi prihajanja furlanskih in beneških notarjev v škofovsko pisarno in južnotirolska mesta. Tako je bila v zadnjih letih škofa Henrika (1224-1239) najpomembnejša oseba javni notar Oto iz Ogleja, ki je prišel na Henrikovo posebno željo v Brixen okrog leta 1233. Henrik je bil namreč prej dejaven v Ogleju. Do leta 1241 je Oto izstavil kar 15 listin, med njimi je bilo celo nekaj notarskih instrumentov. Njegov naslednik je bil duhovnik, (sub)diakon in sholar Mihael, k ije med letoma ok. 1232 in 1250 služil škofoma Henriku kot eden od pisarjev, Egnu (1240-1250) pa kmalu kot vodja pisarne. Napisal je kar 26 listin oz. tradicijskih notic, med njimi na Kranjskem dve pečatni listini (L 6 6 , 6 8 ). Obe sta bili namenjeni kranjskim plemičem, zato forma, ki ni ustrezala drugim tedanjim kranjskim, ni presenečenje. Nekaj Mihaelovih listin je v formi instrumenta, kar poleg naziva sholar kaže na (univerzitetno) izobrazbo. Toda sam je vodil tudi vpisovanje v obe tradicijski knjigi briksenške škofije, kar je bil pravzaprav nekakšen antipol notariatu. Tretja omembe vredna oseba pisarne je bil Ulrik iz Ulma (1241-1249) z osmimi listinami. V času škofa Egnaje deloval skupaj z Mihaelom inje po letu 1250, koje Egno zamenjal briksenško škofijo za tridentinsko, prenehal pisati. Med približno letoma 1230 in 1250 je za omenjena briksenška škofa pisalo kar 18pisarjev, vendar vsi niso bili člani njegove pisarne. Med njimi so bili npr. tudi nekateri samostanski pisarji (in pisarka?), dvabozenskajavna notarja, bozenski kanonik itd. Skoije so se posluževali uslug zunanjih notarjev predvsem na južnem Tirolskem, v briksenški okolici, ne pa na svojih potovanjih na Bled oz. Kranjsko. Tedaj je z njimi odhajal notar, ki je npr. leta 1269 napisal listino svojega gospoda celo v Ljubljani (L 181). Briksenška pisarna sredi 13. stoletja še ni bila popolnoma razvita, pač p aje bilo škofovskih listin v primerjavi z drugimi škofi izjemno veliko - v letih 1240-1250 vsaj 50 listin. Razmerje med hiperprodukcijo in organizacijo ni bilo vzajemno. Posluževanje uslug okoliških, predvsem javnih notarjev, je govorilo za še vedno fleksibilno organizacijo in upoštevanje prejemnikovih zahtev tako kot v Ogleju. Pisarniški nameščenci so se imenovali »scriba« ali scriptor«, le javni notarji »notarius«. Sicer pa o pisarniškem personalu, razen, da je šlo za klerike, in o delitvi nalog v delno strukturirani pisarni briksenških škofov ni vesti. V drugi polovici 13. stoletja, v času Egnovega naslednika škofa Bruna (1250-1288), so v škofovsko službo vstopili tudi laiški pisarji ministerialnega izvora. V Brunovem času so na Kranjskem nastale štiri listine, vse v zadnjih letih vladanja. Dve sta nastali na Bledu septembra 1283 ob redni vizitaciji blejskega gospostva, vendar po drugačnih diktatih, čeprav je šlo pri obeh za fevdno podelitev: prva listinaje kratka (L 228), druga pa daljša (L 229). Avtor obehje najbrž v njej omenjani »notar« Henrik (skupaj z Bernardom), ki je čez natanko štiri leta na Bledu napisal tudi nemško L 247 in latinsko L 249. Le v nemški seje spet navajal med pričami, tokrat kot edini »pisar«. Henrik je bil v zadnjih letih Brunove vladavine vodilna oseba briksenške škofovske pisarne. Pisarne posvetnih gospodov, ki so imeli karkoli opraviti s Kranjsko, so bile (logično) mlajše, skromnejše in do druge polovice 13. stoletja konservativnejše. Najprej velja omeniti sestavljalce in pisce listin andeških grofov,® in sicer le tistih, ki so 1 2 Pregled notarjev in pisarne je napravljen po listinah v »Seznamu« in s pomočjo PFEIFER, Eppan, 90-105. 1 3 Pomoč pri pregledu omogoča zastarelo in na mnogih mestih netočno delo H. Horsta, ki pa se je v največji meri posvetil nekranjskim listinam andeških grofov in meranskih vojvod (Meranien, za kranjske listine, str. 32-41). 194 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji nastale na Kranjskem ali v najbližji okolici (predvsem na Koroškem). Toda teh je bilo v celotnem korpusu andeško-meranskih listin zanemarljivo malo. 1 4 V 12. in prvih letih 13. stoletja, ko so andeški groije pridobivali in utrjevali svoje gospostvo na Kranjskem s središčem v Kamniku, so bili tu odvisni od prejemniških pisarjev, brez izjeme vetrinjskih menihov (L 6 , 19), v enem primeru pa tudi žičkega samostanskega pisarja, kije falsificiral L 18. Tedaj Andeški očitno še niso imeli lastnih pisarjev, ki bi bili sposobni in primerni za izdelavo enostavnih (večinoma) darovnic. To je v sozvočju z drugimi njihovimi listinami, ki so nastajale npr. po Bavarskem za tamkajšnje prejemnike (samostane). Na dvoru zadnjega predstavnika kranjsko-istrske veje grofa Henrika IV. in njegovega brata Ota VII. se je situacija spremenila v prvih letih 13. stoletja. Henrik se je dlje zadrževal na Kranjskem in v Istri, sedež p a je imel verjetno na kamniškem gradu. Povečanje pravnega poslovanja oz. potreba po solidnem listinjenju je okoli leta 1 2 0 0 končala popolno odvisnost od prejemnikovih pisarjev. Istočasno se je na Bavarskem in južnonemškem pojavilo nekaj andeških listin, ki so bile izstaviteljske, kot priče pa so se v njih navajali notarji, ki so bili istočasno v službi obeh bratov. Henrikove listine so vse do 20. let 13. stoletja še vedno nastajale v prejemniških pisarnah, npr. v Vetrinju, kjer jih je sestavljal in pisal znani menih Ortolf (L 20, 26 - Ortolfus scriptor). Toda v tem času je bilo delo pri izdelavi lahko že deljeno: v L 21, ki je sicer prejemniška, se omenja Heinricus scriptor, k ije najbrž vsaj kontroliral čistopis teksta, če že ni sodeloval pri njegovem čistopisu. Omenjeni »pisar« je bil Henrik, župnik v Amrasu na Tirolskem, ki je bil vodilni andeško- meranski notar vse do smrti grofa Henrika IV. leta 1228. Uporabljal je specifičen diktat, k ije postal svečan in obsežnejši šele v zadnjih letih. Obenem je bil precej konservativen, saj seje v zelo podobnih oblikah ponavljal v skoraj vseh listinah. Posebej značilna je bila njegova spominska arenga, ki se jo je držal vsaj 19 let (enaki npr. v L 23 in 34b iz let 1209 oz. 1228). Kljub temu smem trditi, daje bil Henrik dobro izobražen in vešč notar. Prvič seje omenjal že v vetrinjski L 19 kotcapellanus Heinricus, kar pomeni, daje bil tudi andeški dvomi kaplan. V letih 1 2 1 0 - 1 2 2 0 seje namreč formiral tudi pravi andeški dvorz dvornimi službami, ki sojih izvajali najsposobnejši ministeriali. Običajno delo Amraškegaje bilo samostojno diktiranje in pisanje listin, kar je izrecno poudaril v L 23 leta 1209 (Ego Heinricus marchionis notarius scripsi et dictavi). V tej listini se omenja med pričami tu Fridericus scriptor, ki p aje bil najbrž andeški pisar (= gospodarski upravitelj?) v Kamniku, kjer seje dejanje zgodilo. Očitno je bil Henrik tedaj edina oseba, kije bila zadolžena za vodenje andeških listinskih zadev in ni imela podrejenih ljudi. Njegove kranjske listine so: 21a, 23, 32, 34a, 34b, 34c, delno še L 19 in 21. Tik pred smrtjo grofa Henrika se je leta 1228 prvič omenjal učenec in designirani naslednik Amraškega cerkljanski župnik Henrik; najprej v L 34b skupaj s predstojnikom: Heinricus scriba de Ampans, Heinricus scriba de ecclesia sancte Marie (podobno še v L 34c). Obe listini je napisal on, a po diktatu Amraškega. Samostojno p aje začel delovati šele po smrti grofa Henrika, ko je sestavil in napisal L 35 za vdovo Sofijo Višnjegorsko, a se v njej ni omenj al kot priča. Zatem j e približno leto dni kot nekakšen prokurator upravlj al skupno andeško posest na Kranjskem, ko so se zanjo prepirali brata umrlega, patriarh Bertold in meranski vojvoda Oto VII. ter štajersko-avstrijski vojvoda Friderik Babenberški. Henrikov sedež je bil tedaj nemara kar v Kamniku. Najprej je bil politično bližje patriarhu: oktobra 1228 je pisal v patriarhovi službi, ko je šlo za višnjegorsko-andeško dediščino v Beli krajini (L 36) in za patriarhovo dovoljenje za menjavo posesti med dvema samostanoma (L 36a - Hein(ri)cus de sancta Maria qui conscribsit instrumentum). Glagol »conscribere« nedvomno namiguje tudi na njegovo diktiranje in ne le na pisanje po nekem patriarhovem diktatu. S tem v zvezi je sam sestavil in napisal L 37 v imenu diessenskega samostana, ki je ohranjena v tako slabem prepisu, 1 4 Gl. popis andeških listin v OEFELE, Andechs. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 195 da bi lahko pomislili celo na falsificiran prejemnikov (Gornji Grad) original. V njej se omenja kot »Friderik iz Cerkelj, ki je napisal listino«, torej podobno kot v L 36a, pri čemer je vsaj prepisovalec, če že ne falsifikator, očitno izpustil besede »(Friderikov izvorni kraj), Henrik pisar«. Ko seje leta 1229 tehtnica politične prevlade nekoliko nagnila v korist vojvode Ota, se je Henrik nagnil k njemu in zanj v Kamniku napisal L 37b in 38. V slednji je med pričami razvidna struktura meranskega dvora (kapela, pisarna, komora). Henrikovo opletanje med različnimi stranmi ni ostalo brez posledic. Že pred zmago Friderika Babenberškega leta 1232 gaje morda zaradi nezanesljivosti odstavil vojvoda Oto. Biskreditacija je imela za posledico tudi izgubo glavne prebende, ki jo je imel Henrik v rezervi za starost - cerkljanske župnije. Razočaran seje najbrž obrnil na gospodovo vdovo Sofijo Višnjegorsko, k ije imela kot potomka kvaziustanoviteljev stiškega samostana moralni ugled pri menihih. Najbrž po njenem posredovanju je vstopil v samostan in leta 1230 napisal prejemniško stisko L 39, ki jo je formalno izstavil vovbrški grofViljem. Po letu 1238 (L 51) je umrl. Čeprav ne Amraški ne Cerkljanski Henrik nista predstavljala pisarne v pravem pomenu besede, je bil vpliv njune, predvsem pa Cerkljanove prakse daljnosežen. Pečatne listine mlajšega Henrika so bile neprimerno boljše od vseh drugih sočasnih med Dravo in Jadranom, primerljive celo z listinami cerkvenih knezov. Nenazadnje to potrjujejo patriarhova naročila iz leta 1228 in Merančana leta 1229, čeprav sta oba razpolagala z lastnimi notarji. Henrik je uporabljal obsežnejši, svečanejši diktat z biblijskimi citati v arengah, nekatere formule je posebej priredil in so se v isti obliki pojavljale še daleč po letu 1230 predvsem v svečanih listinah patriarha Bertolda oz. njegovih notarjev (npr. značilen prehod med arengo in intitulacijem z »hinc est, quod«). Izmed vseh pisarn posvetnih gospodov je imela največ opraviti s Kranjsko pisarna koroških vojvodSpanheimov,1 5 ki so bili tam prisotni od konca 11. stoletja. Sredi 13. stoletja so postajali kranjski deželni gospodje, kar je njihovi pisarni dajalo avreolo osrednjega pisarskega mesta deželnega kneza. Spanheimi prave prestolnice niso imeli niti na Koroškem, kjer so bili omejeni na nekaj glavnih gradov, tako kot na Kranjskem. Zadnji vojvode so bili v 13. stoletju pravzaprav stalno na poti, z njimi pa tudi notarji in pisarji. Pred vojvodo Bernardom Spanheimi niso imeli lastne pisarne. Njihove listine so brez izjeme izdelovali prejemniški (samostanski) pisarji, sami sojih le overovili s pečatom. Sele leta 1211 seje omenjal v Bernardovi listini magister Poncij, njegov »pisar in zdravnik«, k ije bil v L 29 iz leta 1220 im enovan »kaplan«. K B ernardu je verjetno prišel iz K rke, a je bil severnoitalijanskega porekla in izobrazbe, kar je razvidno iz nekaterih diktatnih posebnosti (formula »datum per manum«) in seveda osebnega imena. V času Poncijevega službovanja so Bernardove listine nastajale tudi še pri prejemnikih (npr. L 25 v Vetrinju od meniha Ortolfa) ali pri neodvisnem profesionalcu (L 27, 29), ki je pisal tudi za avstrijskega vojvodo Leopolda VI. in salzburškega nadškofa Eberharda II. To pomeni, da niti s Poncijem niti z njegovim kolegom, notarjem Henrikom (1220-1225) pisarna še ni bila formirana in stajo zamenjevala le imenovana notarja. Z lastnoročno napisano L 34 je Poncij skoraj istočasno s Henrikom (L 33) okoli leta 1225 izginil iz Bernardove okolice, za njim pa vse do leta 1240 ni znan noben spanheimski notar. Henrik je bil pomemben in inovativen, saj je npr. zamenjal zaimek »ego« z »nos« in s tem poknežil formalni intitulacij Spanheimov. Prvi Bernardov poskus vzpostaviti lastno pisarno je propadel, vojvoda pa se je spet naslonil na neodvisne profesionalce in prejemniške pisarske usluge. Kmalu po letu 1240 j e vstopil v Bernardovo službo župnik v St. Radegundi (pri Velikovcu) Bertold, ki je bil prej v ortenburški službi. Po mnenju W. Höflechnerja je bil po poreklu Kranjec, kar navsezadnje izkazuje tudi dobro poznavanje severnoitalijanskih listin, to pa je 1 5 O spanheimskili listinah, pisarni in pisarjih gl. uvod A. v. Jakscha v MDC IV/2, X1-XXII ter HÖFLECHNER, Kärnten, 59-110. 196 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji bila lastnost predvsem kranjskih notarjev. Vodilno vlogo v novokonstituirani spanheimski pisarni je obdržal vse do Bernardove smrti leta 1256, saj je v tem času sestavil in napisal več deset oz. skoraj vse spanheimske listine. Vojvoda Bernard je od sina Filipa takoj po njegovi izvolitvi za salzburškega nadškofa (1247) dosegel, d a je Bertolda imenoval za breškega kanonika. Bertoldove listine so bile napisane v konstantnem diktatu, z dobro pisavo, kije bila v pomembnih listinah lahko svečana (npr. v drugi kostanjeviški ustanovitveni L 77 in 78), format listin je postajal podolžen, pergament liniran, formule so le malenkostno variirale. Njegova posebnost je bila na levo rotirajoče sonce na koncu teksta. Po W. Höflechnerju bi bila to lahko zamenjava za notariatski signet, kar naj bi dokazovalo Bertoldovo italijansko izobrazbo, še posebej, ker so njegove ortenburške listine pred prihodom na spanheimski dvor imele še več podobnosti z instrumentom; notarska izobrazba naj bi se navezovala na ortenburške politične vezi z Oglejem. Nasploh so bile Bertoldove listine v dobršni meri kompromis med instrumentom in severnjaško pečatno listino, v celoti seveda v korist druge. V taki obliki so imele izjemen vpliv na kranjsko listinsko prakso. Prva ustanovna kostanjeviška listina vojvode Bernarda iz leta 1234 ni ohranjena. Po besedah druge ustanovne iz leta 1249, ki je ohranjena v dveh originalih (za Kostanjevico in Vetrinj), je bila preveč površna. To je razumljivo, saj leta 1234 spanheimska pisarna in ustrezen stil nista obstajala. Poleg tega seje povečala ustanovna posest, Bernard pa je vmes kar dvakrat spremenil pečat, zadnjič leta 1248, kar vse je zahtevalo novo zaščito. Do leta 1243 seje tako za Kostanjevico ohranila le potrditev privilegija (L 61). V novo ustanovno listino je Bertold vključil večino elementov prve listine. Glede na poreklo prič sta bili obe listini leta 1249 izdani v Kostanjevici. Vetrinjski samostan je dobil en izvod, ker je bil matični samostan. Kolikšen je bil prispevek drugih omenjenih spanheimskih pisarjev (Oto, Vranco, Henrik, Friderik) pri obeh originalih, ni jasno, verjetno pa ni bil velik. Od kranjskih listin so njegove še L 61, 63a, 90, 94 (latinski original). Bertold je pisal po letu 1247 in do leta 1251 tudi za Filipa Spanheimskega, ko gaje spremljal v Prago na posvetitev v diakona, potem ko je bil že leta 1247 izvoljen za salzburškega nadškofa.1 6 Bertoldova zasluga je bila ustanovitev pisarske šole v okviru spanheimske pisarne. Eden od pomembnejših Bertoldovih učencev je bil župnik Oto (od 1243), ki je v zelo kurzivni pisavi napisal L 93 in 129 še v času nespornega Bertoldovega voditeljstva. Določeno vlogo je imel pri izdelavi L 62 in 90, kjer seje omenjal skupaj s predstojnikom. V stiluje zelo posnemal Bertolda (interpunkcija, iniciala v invokaciju, format pergamenta). Toda drugi člani Bertoldove pisarne, notarji župnik Liutold iz Kraiga (1244), Ofo in Bertold (1244), Wiglin in Henrik (1251), Konrad iz Hrušice (1252), ki so bili obenem dvorni kaplani, so imeli v Bertoldovem času pri izdelavi vojvodovih listin zelo omejen delokrog. Očitno je bila njihova poglavitna vloga predvsem v kapeli in na dvoru, v pisarni pa zgolj simbolična oz. le pri manj zahtevnih opravilih. Njihov naziv je nihal med »scriba« in »notarius«. Vojvoda Ulrik III. se je po očetovi smrti kmalu otresel ostarelega Bertolda in s tem povzročil večje spremembe v pisarni. Bertold je sicer napisal še nekaj Ulrikovih listin, celo še leta 1261. Druge tako ugledne in notarsko močne osebnosti pa Ulrik ni mogel dobiti. Njegova pisarna, ki pa ni bila več izključni izstaviteljski spanheimski center, je bila v znamenju dveh vodilnih notarjev, ki sta bila oba Bertoldova učenca: notar Konrad s Hrušice, ki seje omenjal že od leta 1252 naprej in je imel že pod Bertoldom zelo visok položaj v pisarni in na dvoru (vojvodov svetovalec?), je sestavil in napisal L 103b, 103d, 109, 129, 156, 157, 166 itd. »Protonotar« (tako v L 172) Hilprand gaje sredi 60. let 13. stoletja zamenjal v pisarni in napisal L 106 (po predlogi L 105), 145,168,172,173,175,177,179. Konrad j e obdržal politični vpliv na dvoru in v najvažnejših primerih spet sam napisal listino ali dve. Njune značilnosti so bile ostro pero, kurzivna pisava in v diktatu delno zgledovanje po Bertoldu. Po Ulrikovi smrti leta 1269 je Hilprand prišel v Ljubljano, če ni že prej kot vodja oddelka Ulrikove pisarne za Kranjsko oz. 1 6 MARTIN, Urkundenwesen, 279, Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 197 visok funkcionar več živel v Ljubljani. Naselil seje v križniški komendi, kije bila spanheimska ustanova in najpomembnejši spanheimski zaveznik, ter v njej oz. v njeni službi napisal še L 191 in 237, a po precej drugačnih diktatih kot pri Spanheimu. V novi Ulrikovi pisarni je bilo dejavnih veliko notarjev, omenim naj le tri, ki so pisali tudi na Kranjskem: Leutold (1261), Ulrik (1265) in Predwor Bohemus (1267). Koliko je imel opraviti s spanheimskimi listinami Fridericus scriba noster de Landestrost, kot gaje imenoval vojvoda Ulrik leta 1249,1 7 ni znano. Bilje sin šentviškega meščana Gerloha, v Kostanjevici paje bil skoraj gotovo spanheimski uradnik, zadolžen za gospodarsko upravo vzhodnokranj skih spanheimskih posesti (»pisar«). Tak termin se je za visokega uradnika v 13. stoletju razširil po vzhodnoalpskih in podonavskih dežalah pod vplivom babenberške in Otokarjeve uprave v Avstriji in na Štajerskem (gl. zgoraj pri Freisingu). Podobno najbrž velja za Leo scriba, kije leta 1265 sodeloval pri upravi spanheimske ljubljanske posesti in se omenja v tamkajšnji L 153. Naslednik Ulrika Spanheimskega na Kranjskem in Koroškem, češki kralj Otokar II. ,1 8 ki je konec leta 1269 in v začetku leta 1270 zasedel Koroško in Kranjsko kljub nasprotovanju domačih političnih akterjev (križnikov, ministerialov in vazalov Ulrikovega brata Filipa), je na Kranjskem izstavil le dve listini: novembra 1270 je v razdobju dveh dni na poti iz Kostanjevice v Ljubljano izstavil listini za kostanjeviški samostan (L 187, 187a) - prvo v Kostanjevici, drugo v Stični. 1 9 Avtor obeh je bil njegov notar magister Filip; diktat in zunanji izgled listin sta svečana in seveda skoraj enaka, avtorstvo tega tipa diktata pa je pripadalo predpostavljenemu protonotarju in kanclerju Petru. Filip je prišel v njegovo pisarno po letu 1263 in ni bil njen vodilni član. Leta 1270 naj bi postal šef novega oddelka Otokarjeve pisarne, ki naj bi pokrival Koroško in Kranjsko, vendar oddelek ni zaživel, saj je Filip izstavljal le dvakrat (po J. Šebaneku in S. Duškovi celo samo enkrat), pa še to ne samostojno, pač pa v kraljevem spremstvu. Poseben oddelek ni zaživel predvsem zaradi prevzema vodilne vloge v Otokarjevi upravi s strani deželnega glavarja Ulrika Diirrenholškega, ki je izstavljal listine s pomočjo uslug ljubljanskih in školjeloških pisarjev - zdi se, da sam nikoli ni imel notarja, ki bi mu bilo prepuščeno tudi izstavljanje listin. Glavarju Ulriku pa so bili nedvomno podrejeni pisarji, ki so imeli najbrž opraviti le z zapisi upravnega značaja. Otokarjevi politični nasledniki na Koroškem in Kranjskem, grofje Tirolski20 iz goriške grofovske hiše, so prišli v stik s Kranjsko leta 1275, koje Majnhard II. Tirolski postal začasni upravitelj Koroške in Kranjske po porazu češkega kralja Otokarja. Toda Majnhard je začel na Kranjskem poslovati in izstavljati listine šele po letu 1282, koje bilo njegovo kranjsko zastavno gospostvo utrjeno in je postalo jasno, da se Habsburžani še ne bodo tako kmalu polastili zastavljene Kranjske. Zaradi utrjevanja oblasti je prišel Majnhard v naslednjem letu dvakrat na Kranjsko, prvič junija, nato pa še konec avgusta (do septembra). Vedno g aje spremljalo več članov tirolskega knežjega dvora (enega najbolj bleščečih v tem delu Evrope) in pisarne, ki je bila skupaj z upravo pod Majnhardom II. na novo in skoraj genialno organizirana ter povsem ločena od goriške (po delitvi rodbine leta 1271). Majnhardov ugled in razvit upravni sistem nista predvidevala uslug tujih notarjev. Junija 1283 je dolgoletni Majnhardov notar Viljem sestavil in napisal tri listine, vendar niti v eni ni bil izstavitelj Majnhard: diktatno enaki nemški L 224 (formalnega izstavitelja grofa Alberta II. Goriškega) in L 226 (freisinškega škofa Emiha) ter latinsko L 225 (Konrada s Hohenburga). Majnhardov ugled je bil nesporen, zato je v svoji prisotnosti zlahka vsilil svojega l7MDC IV/2, št. 2427 (str. 379). 1 8 Odlično delo o listinah kralja Otokarja II. je razprava ŠEBANEK-DUŠKOVA, Ottokar. Za nas je pomembnejši drugi del, ki zajema obdobje med leti 1264-1278. 1 5 MLINARIČ, Kostanjevica, 165. 2 0 Dober pregled pisarne grofa Majnharda II. Tirolskega (1271 -1295) je v KÖFLER, Tirol, 1 sl. ter v HEUBERGER, Tirol, kjer je predstavljena tudi uprava, povezana s pisarno. 198 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji notarja komurkoli, tudi freisinškemu škofu, pred čigar notarji so se npr. še notarji Ulrika Spanheimskega vedno umaknili. Kdo je izdelal L 227 avgusta istega leta v Ljubljani, ni znano, šlo pa je za svečanejši diktat, brez navedenih prič, kar je bilo zaradi značaja privilegija razumljivo. Septembra istega leta pa so se tudi Majhardovi notarji uklonili briksenškim na Bledu, vendar samo zato, ker je šlo za kratko fevdno podelilno listino, kjer škof iz varnostnih (pravnih) razlogov ni mogel dopustiti, da bi jo izgotovil nek vazalov (Majnhardov) notar. Nato je Majnhard na Kranjskem spet izstavljal šele konec leta 1287 in dvakrat leta 1288 (februarja in avgusta). Diktata prvih dveh listin (L 250, 258) sta bila nedvomno delo Majnhardovega kaplana in enega vodilnih notarjev magistra Rudolfa iz Meißna. Med pričami v L 258 je omenjen cel zbor notarjev tirolske pisarne; poleg Rudolfa še Viljem, ki je bil najbrž čistopisec te listine, Uschalk (iz Halla) in Konrad Mulser, morda j e bil član pisarne tudi Rudolf iz Pušje vasi (Venzone); poleg njih pa še kranjski notar Friderik, ki paje bil po funkciji tirolski upravni namestnik v deželi (1287-1291). Čeprav sta naslednji listini iz istega časa ohrajeni le v prepisih (L 251, 252), je kot njunega diktatorja mogoče določiti magistra Rudolfa. Toda diktator in pisec L 253, ki tudi spada v sklop Majnhardovega ljubljanskega izstavljanja februarja 1288, je bil kamniški župnik Manfred Della Torre. Razlog ni jasen. Avgusta 1288 izstavljeno L 257 p a je v nemščini sestavil in napisal nek drug neidentificiran tirolski notar. Čistopisec vseh teh listin je bil morda prav Viljem oz. kateri od drugih navedenih notarjev. Diktat notarja magistra Rudolfa je jasno izkazoval izobraženo osebo, ki mu notarski instrument in papeške listine niso bile nepoznane. Tik pred smrtjo leta 1295 je Majnhard decembra 1294 izstavil še listino v Pšati, ki paje ohranjena le v prepisu (L 273a). Nedvomno je bila tirolsko-goriška pisarna najuglednejša, najrazvitejša in odlično organizirana. Bistveno bolje od stare tirolske pisarne pred letom 1253, k o je šlo za ohlapno organizirano združbo več notarjev s konservativnimi nazivi »scriba«, »scriptor« ipd. Število vodilnih notarjev naj bi se po R. Heubergerju in W. Köflerju pod Majnhardom II. vsakokrat gibalo okoli številke 8 , vendar je šlo število podrejenih pisarjev, zadolženih za najrazličnejše zvrsti zapisov iz uprave, v nekaj desetin. K temu občasno naprošeni javni notarji sploh niso všteti! To je bilo veliko celo za tedanje kraljevske in cesarsko pisarno. Način delovanja pisarne je znan, manj le glede poslovanja zunaj sedeža pisarne in dvora. Na Kranjsko in drugam je Majnhard vodil s seboj vsaj nekaj članov pisarne, očitno pa ne tudi tudi njenega predstojnika, ki je bil v tem času Rudolf iz Isnyja. Voditelj na odpravi je bil eden vodilnih notarjev (Viljem, Rudolf iz Meißna), kije bil zadolžen za diktat, medtem koje čistopis prišel izpod rok podrejene osebe. Le izjemoma je bila izstavljena grofova listina delo s pisarno nepovezane osebe. Listine goriških grofov2 ' so redno pisali njihovi pisarji, ki so bili sredi 13. stoletja že organizirani v enostavno strukturirani pisarni. Nedvomno so na zgodnejše organiziranje listinskih zadev vplivali zgledi iz Furlanije, Koroške in Tirolske, kjer je bilo težišče njihovega delovanja od 11. oz. 12. stoletja. Prvič sta se med pričami imenovala kot pisarja grofa Majnharda IV. dobrlovaški župnik Henrik leta 1243 in leta 1249 Antonij.22 Tedaj so grofovsko pisarno vodili kleriki, njeni člani pa so bili tudi laiki. Z dedovanjem po tirolskih grofih leta 1253 je Majnhard IV. prevzel tudi tirolske pisarje, kar je bilo mogoče tudi zaradi enake razvitosti obeh pisarn. Do delitve rodbine na tirolsko in goriško vejo leta 1271 so se grolje posluževali uslug notarjev obeh provenienc, med katerimi so imeli vodilno mesto notarji/pisarji iz menda profesionalnopisarsko usmerjene družine, ki so bili doma v Dobrli vasi (Eberstein) - Henrik, Konrad, Friderik. Tedaj so se po načelu izvora oz. pripadnosti goriškemu ali tirolskemu gospostvu delili tudi pisarji.23 Z dvigom majnhardinske veje v knežji rang se je temu primerno na višjem nivoju kot pisarna albertinske, t.j. goriške veje, razvijala tudi njihova pisarna. Toda 2 1 Dober pregled pisarjev goriških grofov do srede 14. stoletja je v STARZACHER, Görz, 36-58. 22URBKr II, št. 161 (str. 123). STARZACHER, Görz, 36. 2 3 HEUBERGER, Tirol, 61, 116; STARZACHER, Görz, 37-39. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 199 tudi ta je bila v primerjavi z drugimi posvetnimi v vzhodnih Alpah konec 13. stoletja zelo razvita in številna s pisarji. To ni presenetljivo, saj seje v tem času formiral goriški dvor, kije potreboval dobro organizirano pisarsko službo. Zato se j e vodja goriških pisarjev od leta 1277 velikokrat imenoval »dvorni pisar«. Na Kranjskem so začeli grolje izstavljati listine šele v 80. letih 13. stoletja, ko so se po letu 1276 zasidrali na nekdanji višnjegorski posesti na Dolenjskem. Tudi pri njih je opazen sindrom umika lastnih pisarjev v poslih z cerkvenim ali uglednejšim posvetnim gospodom ne glede na lastno vlogo v dejanju in listini: L 224 je formalno izstavil grof Albert II. v Vižmarjih leta 1283, toda njen avtorje bil notar Albertovega brata tirolskega grofa in kranjskega gospoda Majnharda II., ki je prisoten ob dejanju (gl. zgoraj pri Tirolskih). Kateri od goriških pisarjev je bil avtor leta 1286 v Ljubljani (L 238), Črnomlju (L 242) in leta 1287 v Gorici (L 246) izdanih listin, ni povsem jasno. Morda Gebhard iz Dobrle vasi, ki je nekaj let pred tem postal vodilni goriški dvorni pisar. Diktat prvih dveh listin je drugačen, pisava pa zelo podobna. Toda L 242 in 246 imata podoben diktat in istega avtorj a. Tudi L 271, izstavljena leta 1293 na Mehovem, je imela podoben duktus pisave, zaradi specifične vsebine paje bil diktat bistveno drugačen (enostaven in kratek). Glede na prevladujoče poreklo goriških pisarjev tega časa iz Dobrle vasi podobna pisava ne pomeni nujno tudi iste osebe, saj je prav pri njih mogoče govoriti o posebno (enotni) šoli pisanja. Zato je bil najverjetneje avtor L 271, 278, 279 (obe iz leta 1295) in 288 (1297) dvorni notar Konrad skupaj s še enim Konradom prav tako član goriške dvorne pisarne in pisarske družine iz Dobrle vasi. Konrad seje namreč imenoval v L 279 med pričami skupaj z Rudolfom kot »notar«. Glede na samo en dan razlike v nastanku med L 278 in 279 je bil verjetno avtor tudi prve listine. Rudolfova vloga je bila omejena na manj zahtevne naloge, najbrž niti ne na čistopis. Vsi ti pisarji so spremljali grofa Alberta II. na vseh poteh, a ne vedno v popolni zasedbi. Okoli leta 1301 so se v pisarni zamenjali notarji, ki so s seboj prinesli nov diktat: Peter, Oto in Rupreht. Toda pri izdelavi L 335 v Žužemberku leta 1303, tik pred smrtjo grofa Alberta II. (1304), je bil po mnenju K. Starzacherja glavni še vedno eden od obeh Konradov iz Dobrle vasi.24 Sinovi pokojnega grofa Alberta II. so vse stare pisarje obdržali v službi. Zelo malo vemo o kranjskih listinah ortenburških grofov. To je po svoje presenetljivo, saj so imeli grofje lastne notarje vsaj že v prvi tretjini 13. stoletja, koje v njihovi službi krajši čas deloval bodoči vodja spanheimske pisarne magister Bertold. Glede na njegovo kranjsko poreklo (gl. zgoraj pri spanheimski pisarni) ni nemogoče, daje bil v zvezi z ortenburškimi posestmi na Kranjskem. Prvič so Ortenburžani kot izpričani avktorji na Kranjskem nastopali leta 1256, ki so darovali posest stiškemu samostanu. Žal je ohranjen le regest listine, kije bila morebiti prejemniška (L 104). V naslednjih letih so izstavljali listine gospodom sosednjih gospostev, npr. freisinškemu škofu, vendar je bil notar freisinški ( L i l i - magister Henrik; L 146,243; L 326 in 333 - dvorni pisar Henrik). Tudi leta 1263 »na Kranjskem« izstavljeni identični vzajemni listini glede delitve rodbinske posesti med bratoma Friderikom in Henrikom Ortenburškima (L 144,144a) je sestavil in napisal notar vojvode Ulrika Spanheimskega, ki je posredoval pri dejanju. V političnem sporazumu iz leta 1256 med Spanheimom in Ortenburškimi seje med pričami omenjal tudi »notar Jakob« ,2 5 ki s Spanheimi navzlic Jakschevem mnenju ni imel nič skupnega. Bolj verjetno je bil ortenburški pisar. Po odhodu magistra Bertolda so imeli grofje nesrečno roko pri organizaciji svojega pisarskega mesta, kaj šele pisarne in so se pri izdelavi (pomembnejših) listin raje obračali na prejemniške in priložnostno prisotne (dinastične) notarje. Celo v 80. letih 13. stoletja so se ob poslovanju na svojem gradu Waldenberg še vedno raje posluževali uslug notarja tirolskega grofa (L 225). Šele leta 1295 je na Waldenbergu in v prisotnosti grofov 2 4 Za identifikacijo (ne vseh) goriških listin gl. STARZACHER, Görz, 62-84. 2 5 MDC IV/1, št. 2632 (str. 497) in Jakschev uvod v MDC IV/2, XIX. 200 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji Majnharda in Hermana, a v tuji zadevi, napisal listino Ota Turjaškega za njegovo ženo Ničla der schreiber, v katerem je moč identificirati ortenburškega notarja (L 282). Pisava in diktat ne dopuščata identifikacije z nobenim drugim tedaj na Kranjskem delujočim notarjem/pisarjem. Pač paje v (zelo kurzivni) pisavi in nekaterih formulah (publikacij) enaka oni v L 351, ki jo je leta 1311 v Kranju grofu Majnhardu izstavil Oton Jeterbenški. Očitno je šlo za istega ortenburškega pisarjaNikolaja. Zdi se, da so Ortenburžani šele ob koncu 13. stoletja v spremstvo pri obiskih vključili pisarja, kije bil prej najbrž dejaven le na koroškem, trdneje v svoje redne listinske zadeve. Vendar so se v prisotnosti uglednejših gospodov še vedno umikali njihovim, bolj izurjenim notarjem. Na Kranjskem, natančneje v L ožuje v obravnavanem času nastala samo ena izstaviteljska listina vovbrških grofov - L 50 - privilegij ministerialom v Ložu leta 1237. L 39 za stiški samostan je namreč stiška prejemniška (gl. zgoraj pri Andeških). L 50 imajasne poteze notarja z italijansko notarsko izobrazbo, najverjetneje starotrškega ali cerkniškega klerika (župnika?) oz. gospodarskega upravitelja vovbrških notranjskih posesti, vendar drugega kot pri turjaški L 28, k ije tudi imela zveze z loškimi plemiči (gl. spodaj). Diktat in oblika sta sicer v glavnem severnjaška, vendar so invokacij, intitulacij, večnostna formula, uvedba prič in manjša pozornost pečatnemu koroboraciju (na samem koncu) poleg neobičajne pisave dokaz za opredelitev izvora notarjevega porekla. Od drugih velikih gospodov velja najprej omeniti nekaj listin Svibenskih, pri katerih je moč slutiti naslonitev na posebne, morda niti ne lastne pisarje, pač pa na osebe, ki so pisale tudi za druge izstavitelje, a so jih Svibenski v določenem času pritegnili k izdelavi svojih listin. Gre za L 123 (1260) in L 150 (1264) za studeniški samostan, ki imata drugačen diktat, čeprav sta dejanji podobni. Nekaj detajlov pa je skoraj enakih (npr. publikacij). Po pričah sodeč, je prva najbrž nastala na Ptuju, morda v dominikanskem samostanu, druga pa eksplicitno na Planini. Pisavi sta si zelo podobni. Notar/pisarje bil morda isti, njegov pisarski status pa bi bil lahko (pol)profesionalen. Verjetno je bil neki klerik, ki je za laiške naročnike pisal po južnem Štajerskem. Manj verjetno je, daje bil stalni član svibenske uprave, saj bi moral v tem primeru napisati tudi druge svibenske listine. Leta 1301 je najbržstiški menih Rudolf v Stični napisal nemško listino Gertrude Falkenberške za stiški samostan, s katero se je določenim pravicam odpovedal Henrik Svibenski. Diktat in (slaba) ortografija, sploh pa zgodnja raba nemškega jezika za ta čas v Stični govore o slabši podkovanosti pisarja v nemškem diktatu. Isti je leta 1324 spisal podobno listino s skoraj identičnimi posebnostmi (L 357). Leta 1260 je Henrik Svibenski na svojem gradu Goričane izstavil listino za velesovske dominikanke (L 121). Duktus pisave in nekatere diktatne posebnosti kažejo, d aje bil avtor listine italijanskega porekla, a je zaradi zahtev izstavitelja in prejemnika napisal pečatno listino. Slo je za »notarja Leonharda«, ki se je omenjal med pričami in je bil nemara identičen z »duhovnikom Leonhardom« v nekoliko drugače formulirani in starejši L 70 istega izstavitelja in prejemnika. Potemtakem je bil Leonhard občasno pritegnjen k olistninjenju dejanj Svibenskih na Gorenjskem. Bivališče duhovnika in notarja Leonharda je bilo v Kamniku, vsekakor pa na Gorenjskem. Od svobodnih Turjaških, ki so izumrli sredi 13. stoletja, seje ohranila le ena listina, ki je nastala leta 1220 na Turjaku (L 28). Že na prvi pogled (pisava, format, oblika, ortografija imen) je jasno, daje delo javnega notarja, ki svojega znanja in porekla sploh ni skrival. Tudi diktat, k ije mešanica med instrumentom in pečatno listino, vsebuje nekaj značilnosti, ki so bile značilne le za severnoitalijanske oz. istrske listine (npr. invokacij, uvedba prič, datacij in bolonjsko datiranje). Avtor je bil morda neki loški ali cerkniški klerik (župnik?), ki je na Turjak prišel v spremstvu prejemnikov, bratov iz Loža, a ne isti, kot oni, kije napisal vovbrško L 50. Pisarne, pisarji, notarji — Pismo, pisava, pisar 201 Bistveno pomembnejše je bilo v tem času listninjenje v kranjskih samostanih, do konca 13. stoletja predvsem v Stični, Kostanjevici in ljubljanski komendi Nemškega viteškega reda, medtem ko v Bistri, Velesovem in pri ljubljanskih minoritih ni bilo zaznati lastne pisarske prakse. Večinomaje šlo za izdelavo prejemniških listin, kjer je zadevni samostan nastopal kot destinatar, avktor pani imel svoj ega pisarja. To seveda ni veljalo za dinastične gospode (zadnje Spanheime), deželne kneze (grofe Tirolske) in cerkvene gospode (škofe, nadškofe, patriarhe), ki so imeli v 13. stoletju lastne notarje oz. pisarne. Najstarejše (bolj ali manj ohranjene) listine, ki sojih formalno izstavili kranjski avktorji, so prihajale iz vetrinjskega samostana.2 6 Vse do 20. let 13. stoletja so celo Spanheimi in Andeški prepuščali izdelavo listin v poslih z samostanom vedno zelo sposobnim vetrinjskim pisarjem. V samostanu je na prelomu 12. v 13. stoletje delovala pisarska šola, ki je imela na koroške listine izjemen vpliv.27 Tako so nedvomno prejemniške L 12 (Henrika iz Sore), L 19, 20,26, deloma L 21 (Henrika IV. Andeškega), L 25 (Bernarda Spanheimskega), najbrž tudi L 30 (dveh kranjskih kleriških razsodnikov). Konceptna L 6 Bertolda IV. Andeškega je celo temeljila na vetrinjskih tradicijah iz let 1147-1156. Vetrinjski pisarji iz 12. stoletja niso poznani, pač pa vemo, da je bil avtor L 20, 25, 26 zanesljivo menih in pisar Ortolf, ki se je v L 26 omenjal med pričami (Ortolfus scriptor). Njegov diktat je bil tipično vetrinjski (npr. značilen datacij, arenge), pisava pa še zelo konservativna, pravzaprav kar knjižna. Nasploh so tedanje vetrinjske prejemniške listine nihale med arhaično notico na pokončnem formatu (L 19) in razvitejšimi dispozitivnimi diktati v stilu »nos« listin na kvadratnem formatu (Ortolf). Pri L 21 je bil morda udeležen s kontrolo zapisa andeški notar Henrik iz Amrasa. Okoli leta 1220 so vetrinjski menihi izgubili dotedanjo izjemno vlogo pri izdelavi listin za zunanje izstavitelje. Vojvoda Bernard je zaposlil svoje notarje, že leta 1220 kaplana Poncija in Henrika. Tudi grof Henrik Andeški je odtlej na Kranjskem zaupal samo še svojim pisarjem. Tedaj so vetrinjski pisarji, ki so še obdržali nekaj manj pomembnih strank, zamenjali diktat in zunanji izgled listin, ali z današnjimi besedami - v tržnem boju so morali posodobiti proizvodnjo in trženje svojih proizvodov. Istočasno seje močno zmanjšalo število pravnih dejanj in listin kranjskih avktorjev/izstaviteljev za Vetrinj, zato delovanje samostanskih pisarjev ni bilo več pomembno za kranjsko listninjenje, pač pa je ostalo omejeno na južno Koroško. Zadnji listini dveh kranjskih izstaviteljev, ki sta nastali kot prejemniški v vetrinjskem samostanu, sta po dejanjih, ki so bila sklenjena na Kranjskem L 46 (patriarhovega vipavskega gradiščana Henrika Greifenfelškega) in L 47 (Henrika Svibenskega) iz leta 1235. Obe sta napisani po podobnem diktatu in najbrž izpod roke istega pisarja. Zunanji obliki (izrazito podolgovat format, enak način pričvrstitve pečatov) in pisavi sta praktično enaki. L 47 ni datirana, kar je nedvomno znak pozabljivosti pisarja - meniha, ki ni bil navajen vseh novih in zahtevanih listinskih običajev. Pisar listin sicer ni znan. Vetrinjsko listninjenje pa je zelo vplivalo na listine stiskega samostana, deloma pa tudi v kostanj eviškega, kar je zaradi stalnih fizičnih stikov med menihi istega reda in duhovnih preko izmenjave knjig, listinskih formularjev in dopisovanja, logično. Da so bili v stiškem samostanu vedno menihi, ki so bili vešči pisanja listin, dokazuje že L 7, ki je nastala v letih 1156-1163. Kdo je bil pisar in diktator ni znano, listina, ki z nekaterimi sintagmami zanesljivo kaže na stiškega meniha, pa je žal ohranjena le v kasnejšem prepisu. Maloštevilnost stiških listin do srede 13. stoletja je razumljiva: ustne tradicije niso nujno zahtevale listin; oglejski patriarhi, ki so izstavljali listine samostanu (privilegiji, potrditve) celo v sami Stični, so se posluževali uslug lastnih notarjev. Tako je naslednjo listino, ki je nastala v režiji samostanskega pisarja, moč zaslediti šele leta 1230. Pri tem ne upoštevam Pucljevih regest, ki niso nujno temeljile na 2 6 O vetrinjskih listinah, pisarni in arhivu gl. uvod A. v. Jakscha v MDC III, XL-L. 2 7 HÖFLECHNER, Kärnten, 65. 202 Pismo, pisava, pisar — Pisarne, pisarji, notarji pravih listinah.28 Sloje za prejemniško izstavitev, katere avtorje bil bivši andeški notar Henrik iz Cerkelj (gl. zgoraj pri andeških listinah). Nedvomno pa je bil v samostanu od ustanovitve naprej vedno vsaj en pisar, ki je bil sposoben ne le izstaviti prejemniško listino, pač pa tudi napraviti falsifikat (L 52). Stanje seje pričelo spreminjati sredi 13. stoletja, ko seje povečalo samostojno poslovanje okoliškega in kranjskega plemstva. Vedno več dejanj je zahtevalo organizirano listninjenje, ki si ga laiki vsaj brezplačno niso mogli zagotoviti. Od tedaj lahko sledimo razvoju stila stiških pisarjev, ki so bili morda obenem člani skriptorija, na kar namiguje uporaba skriptorske pisave vse do zadnjih desetletij 13. stoletja. V tem obdobju so se stiški pisarji deloma posluževali vetrinjskih formularjev (L 99), deloma pa so vanj vključevali na Kranjskem običajnejše diktatne oblike (L 91). Koliko pisarjev listin je bilo tedaj aktivnih v Stični, ni mogoče presoditi, gotovo pa ne več kot dva. Stanje seje bistveno spremenilo sredi 70. let 13. stoletja, ko so ministeriali zaradi finančnih težav še močneje pritisnili na (pravne) osebe, ki so bile sposobne odkupovati posest, meščani pa so postali sposobni podarjati večja darila v dušni blagor. Listinaje postala bistveno dokazilno sredstvo, ki ob dejanju ni smelo manjkati. Od tedaj se je število v Stični izdanih listin zelo povečalo, večinoma pa je šlo za prejemniške izstavitve. V samostanu jih je pisal en sam pisar, ki pa ni uporabljal enotnega formularja, pač paje pri posameznih formulah ali v celem diktatu nenehno variiral. Sloje za relativno dobrega pisarja, ki pa seje držal že preživelih form, npr. objektivnega publikacija in knjižnega, skriptorskega duktusa. Njegove so bile L 197, 198, 199, 200, 202, 205. Konec 80. let 13. stoletja gaje zamenjal menih s sodobnejšimi navadami (L 259,260,273, 285,310); uvedel je običajno kurzivo s široko prirezanim peresom, diktat »nos« listin, nekatere romanske značilnosti (konsenz), a je seje tu pa tam še zgledoval po starih vetrinjskih vzorih (npr. enak publikacij v njegovi L 259 kot v vetrinjski L 46; arenge) in celo po diktatu pokojnega Henrika iz Cerkelj (v L 285, 310). L 296, ki p aje sicer nastala v Kamniku, je morebiti stiška po diktatu, ne papo pisavi (arhidiakon Peregrin). Samostanski značaj je ohranjal z ohranjanjem značilnih spominskih »geruntur« areng, ki so bile razširjene med Donavo in Kranjsko. Vse zanesljive stiške listine so latinske, razen nemške L 318 (gl. zgoraj). Ta pisar je bil v listinski praksi dobro izobražen, vsekakor ni bil samouk. Morda je prišel v Stično iz Vetrinja in njegove pisarske šole. Najbrž gaje mogoče identificirati v menihu in opatovem pisarju Rudolfu, k ije napisal L 357 (nemško). Ta p a je v večini značilnostih enaka L 317. Mnogo boljše so bile njegove latinske listine. Stiški opati so se na obiskih v sosednjih cistercah ob morebitnem izstavljanju listin posluževali gostiteljevih pisarskih uslug; L 116 stiškega opata Janeza Gallaje očitno prejemniška kostanjeviška izgotovitev. Drugače je bilo pri izstavljanju zunaj samostanov, kjer je navadno pisal pisar, s katerim je imel samostan trdnejši dogovor (gl. spodaj pri Ljubljani). Stiške listine in pisarji so bili v korelaciji tudi z listinami in pisarji v kostanjeviškem samostanu. O organizaciji njegovega listninjenja vemo prav tako malo kot o stiški. Razvoj listinske prakse je imel v obeh dolenjskih cistercah enako družbeno, in pravno ozadje, enake kulturne vezi so ju povezovale z istimi cistercami in izstavitelji. Od srede 13. stoletja je v samostanu nastalo več bolj ali manj uspešnih falsifikatov, ki so večinoma legitimirali dejanja ustanovitelja Bernarda in naslednika Ulrika Spanheimskih (L 42 iz 15. stoletja, 102, 103c, 140). Morda sta prav v Kostanjevici nastali tudi ponarejeni L 131, 132 po vzoru L 140, ki je bila falsificirana tik pred letom 1300. Falsificiranju se konvent ni odpovedal niti v 14. stoletju, ko je nastala falsificirana L 256 Radoslava Babonića. Do izumrtja Spanheimov, ki so bili glavni donatorji in izstavitelji, je znano malo listin, ki so bile delo več samostanskih pisarjev. Nedvomno pa so bili člani skriptorija, kar razodeva 2 8 G î^egeste v GREBENC, 11 sl. oz. ARS 1P . Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 203 tipična skriptorska pisava (L 80,115,163). Istočasno je bilo pisarsko aktivnih več oseb. Tako je L 116 morda delo kasnejšega opata Jakoba, prav tako kot L 214 (avtograf). Obe sta po pisavi in diktatu namreč nestandardni, podpovprečni. Situacija se je spremenila, tako kot v Stični./v 70. letih 13. stoletja, le daje bilo pisarjev morda celo več kot samo dva. Nekateri so tedapže pisali bolj kurzivno (L 211, 267), drugi pa še ne (L 240). Diktatov in formularjev je bilo v uporabi istočasno več - od zastarelih vetrinjskih, posredno iz stiških L 91, 99 (L 211, 255) do modernejših »nos« listin (L 115, 233, 240, 254, 267). V 90. letih je listinske zadeve prevzel menih Werner, ki se je v L 317 imenoval celo »notar«. B ilje dobro izurjen notar, z modernimi nazori in diktatom, saj je za zavarovanje spomina priznaval le zapis. Glede na njegov naziv bi smeli domnevati, daje bil bodisi šolan na univerzi bodisi je prišel v Kostanjevico iz neke (laiške) pisarske prakse. Zanesljivo njegovi sta L 317 in 332, morda pa tudi L 240,267 ter zelo podobni L 291 in 309. Obstaja seveda tudi možnost, d a je šlo za več pisarjev, žal zaradi ohranjenosti teh listin le v prepisih pisave ni mogoče preveriti. Omeniti velja še delovanje pisarjev gornjegrajskega samostana, predvsem zaradi njegovih zvez s Kamnikom, kjer je imel od začetka 13. stoletja upravno postojanko. Gre za L 147, ki jo je samostanu leta 1263 v Kamniku izstavil Ulrik Spanheimski, njen izgled in diktat pa ne omogočata paralel z nobenim od tedanjih Ulrikovih notarjev. Le v treh kranjskih mestih je moč identificirati več profesionalnih notarjev/pisarjev do leta 1300 - v Ljubljani, Kamniku in Kostanjevici, medtem ko je v drugih meščanskih naseljih obstoj profesionalnih pisarjev vprašljiv. Najprej je potrebno omeniti prestolnico nove dežele Ljubljano, od koder so znani notarji/ pisarji od 60. let 13. stoletja naprej. Torej od časa, koje postajalo pisno pravno poslovanje na Kranjskem ne le zaželeno, pač pa nujno. Prvi znani aktivni udeleženec z bivališčem v Ljubljani je bil bivši kaplan patriarha Bertolda ljubljanski župnik in kranjski arhidiakon magister Ludvik (1248-1265), kije leta 1262 in 1265 kot delegirani papeški sodnik sestavil (v šentpetrskem župnišču) diktat več sodnih (procesnih) listin, a jih sam ni napisal. Pisec je bil najbrž magister Henrik, freisinški notar, ki je bil celo udeležen v sporu (L 136, 137, 138a, 139). Pač pa sta bili Ludvikov avtograf L 138 (koncept) in L 158. Ludvik je bil silno ugledna osebnost daleč naokrog, ne le zaradi zvez, cerkvenoupravnih nalog, pač pa tudi zaradi izobraženosti in osebnega stila. Tega seje zavedal, saj si je v nekaterih svojih listinah mirno pridajal devocijsko formulo, sicer rezervirano za kneze in škofe. Na italijanskih univerzah seje seznanil z italijanskimi in papeškimi listinami, kar je razvidno iz diktatov, ki so sicer bližji formi mandatov kot dispozitivnih listin. Da je patriarh Bertold poslal osebnega zaupnika za župnika v Ljubljano, je razumljivo: nadzirati je bilo potrebno upravo in ljudi glavnih patriarhovih konkurentov Spanheimov ter učinkovito zavarovati (vsaj) cerkvene pravice Ogleja v času, ko so Spanheimi posegali v preostale oglejske pravice na Kranjskem in v ljubljanskem gospostvu. Ludvikovo pisanje v tujih zadevah ni izpričano, a je možno. Žal pa ravno iz 50. in zgodnjih 60. let 13. stoletja ni (ohranjenih) ljubljanskih listin, ki niso bile delo dinastičnih (spanheimskih) notarjev. Vsaj od konca 60. in do srede 80. let 13. stoletja je bil dejaven notar, ki bi bil lahko po funkciji klerik oz. župnik v Ljubljani ali pa celo član ljubljanske komende Nemškega viteškega reda. Večina njegovih listin je namreč nastala v komendi, tudi v tujih zadevah, kar pa je bila lahko le posledica izbire kraja poslovanja v najuglednejši ljubljanski ustanovi. Glede na okoliščine nastanka posameznih listin se nagibljem h komendski varianti, vendar s pristavkom, da ni šlo za pravega križniškega viteza - duhovnika, pač pa za »pridruženega člana«; glede na njegov pojav v Ljubljani tik po smrti Ulrika Spanheimskega, je bil morda v zvezi z njegovo pisarno, nato pa je našel novega delodajalca in zaščitnika v politično najvplivnejši ustanovi na Kranjskem. Njegove so bile latinske L 184, 185, 189, 208, 221 in 234. V njih se kažejo 204 Pismo, pisava, pisar — Pisarne, pisarji, notarji močnejši italijanski (javnonotarski) vplivi (invokacij), tudi v pisavi, ki seje vseskozi kvalitetno razvijala. Uporabljal je več diktatnih mešanic, znotraj katerih so bile možne še dodatne razlike (L 184 + 185; L 189 + 221 + 234; L 189 + 234). Predloge pa so bile tudi konservativnejše (objektivni publikaciji, arenge). V istem času in najbrž zaradi istega razloga seje v Ljubljani in v komendi ustavil in naselil tudi bivši spanheimski protonotar Hilprand, kije tam za križnike napisal L 191 in 237. Hilprand se je deloma naslanjal na diktat svojega učitelja magistra Bertolda, pisal p aje v modernejši kurzivi in z ostrim peresom. Vsaj od 90. let 13. pa vse do drugega desetletja 14. stoletja sta v Ljubljani delovala dva laiška profesionalna pisarja. Prvi je začel pisati (pomembnejši) »pisar Ruti ib«, ki seje večkrat navajal med pričami. Njegovi sta bili latinski L 263 in 264 (Rutlibus scriptor de Laybaco) ter nemški L 299 in 328 (v obeh: Riitlib der schreyber). Tako kot konkurent Lienhard je pisal listine predvsem za laike - za meščane in plemiče - kot izstavitelje, ne pa za cerkvene ustanove. Diktat in pisava sta izkazovala pisarsko dobro podkovano osebnost. Ortografsko je lahko prepoznaven po značilni besedi »dirrer«, pisarsko pa po daljših poševnih zaključnih potezah na koncu besed. Rutlib seje med pričami omenjal še v L 348c (1306) in 350c (1309), ki sta prav tako njegovo delo, nato p aje najbrž umrl, saj je izginil tudi iz seznamov prič. Drugi pisarje bil Lienhard, kije do leta 1301 napisal nemške L 297,324 in 327. V Ljubljano je morda prišel s Koroškega ali Goriškega, saj se v njegovih diktatih kažejo nekatere značilnosti iz pisarne goriških grofov. Lienhard je bil polnokrven profesionalec, kar dokazujejo dober jezik, napredna in celo stilizirana pisava, spogledovanje z dispozitivnostjo in priznavanje avtorstva listine: Lienhart von Leybach, der disen prive geschribn hat (v L 297). Po letu 1301 je napisal še krajšo L 349 (1307), L 350a (1308) in L 350d (1309). Njegova diktatna prepoznavnost je v značilnem publikaciju in dataciju. Lienhard je pričal tudi v listinah, ki jih sam sicer ni napisal, kar govori o izjemnem ugledu znotraj meščanske komune. Pri Lem pa ga ne gre zamenjevati z tedanjim drugim uglednim ljubljanskim Lienhardom, ki je pričal v listinah in je pripadal družini ljubljanskih patricijev Porgerjev. Zdi se, daje Lienhard prenehal pisati po letu 1309, vendar je živel še leta 1314, ko mu je novigrajski škof Gerold testamentarno zapuščal del premoženja. Listina (pravi instrument) je bila izstavljena v Smarjeti na Dolenjskem.29 Leta 1299 je v Ljubljani nastala listina, ki po obliki zelo spominja na notarski instrument (L 302). Glede nastanka je ta primer potrebno posebej izpostaviti, saj je šlo v osnovi za prvi bistveno drugačen primer kot občasno pisanje instrumentov patriarhovih notarjev po Kranjskem za tuje prejemnike (npr. L 85) in drugod zunaj Furlanije. Avtor L 302, ki je bil zanesljivo izšolan v javnem notariatu, seje v Ljubljani le kratko zadržal in ni bil član patriarhove pisarne. Listina za bistrški samostan je sicer formalno pečatna, brez notarjevega podpisa in signeta, toda začetek z datumom, ki se ponovi na koncu, povsem italijanska ortografija (npr. osebnih imen) in nekatere formule, značilne za instrumente, samosvoje terminološke formulacije, ki so izhajale iz nerazumevanja pravnih razmer itd., so jasno določale poreklo in znanje notarja. Kaj je javni notar počel v Ljubljani in zakaj je napisal listino v obliki, ki je bila nenavadna na Kranjskem? Odgovor najbrž tiči v prejemniku, s katerim je bil notar povezan. Bistrška kartuzija je bila vedno hierarhično (upravno), kadrovsko, kulturno in gospodarsko (s posestjo oz. donatorji) bistveno bolj povezana z italijanskimi deželami oz. kartuzijami, kot oba kranjska, sicer starejša in uglednejša cistercijanska samostana. Že večkrat omenjena L 152, ki stajo najbrž sestavila in napisala samostanska vizitatorja iz Italije konec leta 1264, je imela podobno obliko. Notar L 302je najbrž prišel v Ljubljano v spremstvu bistrškega priorja in v prejemniški maniri napisal listino. Njegovo bivanje v Bistri in na Kranjskem, ki je bilo verjetno v zvezi s poslovanjem samostana z njegovimi istrskimi posestmi oz. donatorji, seje najbrž kmalu končalo. 2 5 GZL 1/21. Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 205 Prvi pravi in »neoglejski« - torej javni - instrument notarja zunaj razvite pisarne in za kranjske prejemnike, je nastal na Kranjskem šele leta 1314, ko je novigrajski škofG eroldv Šmarjeti na Dolenjskem napravil oporoko. Listina ima vse potrebne elemente instrumenta, napisal pa jo je notar in duhovnik Friderik, kije tedaj spremljal škofa na (daljši službeni) poti po Kranjskem in je bil zato najbolj pri roki, ko je prav v hiši dolenjskega arhidiakona smrt potipala njegovo škofovsko visokost. Daljše zadrževanje obeh Istranov je razvidno tudi iz kroga obdarovancev, ki so pripadali kranjskim duhovnikom, ljubljanskim meščanom itd. Očitno so bili njegovi stari znanci. V Kam niku so bili javni pisarji zgodnejši, kar je razumljivo zaradi primata naselja med vsemi kranjskimi do začetka 13. stoletja, živahne trgovine med Štajersko, Koroško in Kranjsko preko tega prometnega vozlišča, sedeža veje andeških grofov in kasnejše babenberške ter oglejske uprave kranjskih gospostev. Oglejsko podpiranje Kamnika proti spanheimski Ljubljani je imelo za posledico naseljevanje več izobraženih in pismenih klerikov iz severne Italije in sodelovanje pri upravi ali cerkveni službi. Eden takih je bil že omenjeni duhovnik in notar Leonhard, ki je napisal L 70 in 121 za Henrika Svibenskega (gl. zgoraj pri Svibenskih). V istem času je deloval tudi profesionalni kamniški »notar Salomon«, k ije zanesljivo napisal sodno L 119 ljubljanskega župnika in arhidiakona Ludvika leta 1258. Diktat te listine je bil naprednejši (»nos« listina, glagoli v sedanjiku, »gledanje listine« v publikaciju, salutacij, bolonjsko datiranje), vse značilnosti pa jasno govore o Salomonovem romanskem poreklu in dobri izobrazbi, naziv pa še o poklicu. Tak status je imel najbrž tudi neznani notar iz leta 1241, ki je v bližnjem Perovem napisal L 59 Konrada Žovneškega za Herbarda Turjaškega. O izjemnem pomenu mesta v prvi polovici 13. stoletja priča tudi bivanje vdove Friderika Babenberškega Agnes Meranske (med 1248-1259 žene Ulrika Spanheimskega), kije leta 1258 v njem izdala krajšo listino velesovskim nunam (L 113). Njen pisarje bil tujec, verjetno iz njenega »dvora«, ki ni najbolje obvladoval lokalnih razmer, pisal paje v zelo kurzivni pisavi, kakršne tedaj na Kranjskem ni uporabljal še nihče. Nedvomno p a je v pisanju listin Kamnik obdržal vodilno mesto vse do prve četrtine 14. stoletja ali celo nekoliko dlje. Razlogov je več. Na vzhodnem Gorenjskem se je v tem času osamosvojilo in obdržalo številno nižje plemstvo, kije živahno poslovalo med seboj, še posebej pa z obema ženskima samostanoma Mekinje in Velesovo, kamor so odhajale plemkinje. Vsaka paje morala prinesti nekaj premoženja za oskrba, kar je moralo biti določeno v listini. Mesto je ostajalo važna prometna in trgovska točka, kjer seje konec 13. stoletja celo razvil patriciat - tako kot v Ljubljani - poleg stalneje naseljenega lokalnega plemstva.30 Kamniški župniki so bili še več desetletij kasneje največkrat istočasno kranjski ali savinjski arhidiakoni, župnija pa ena najbolj zaželenih na Kranjskem. To je razumljivo saj je bilo mesto še vedno zelo pomembno in primerno za sedež oglejske cerkveno uprave na Kranjskem. Poleg tega seje Ljubljana po letu 1269 dokončno izmuznila iz rok patriarhov, v njej so imeli sedež funkcionarji deželnega gospoda. Visoko izobraženi in pisarsko dejavno so bili vsi tedanje kamniški arhidiakoni in župniki, eksplicitno pa so bili v zadnji četrtini 13. in v prvih letih 14. stoletja aktivni vsaj trije, ki jih poznamo po imenu. Vse to je vplivalo na bistveno intenzivnejše pisno poslovanje v Kamniku, kot kjerkoli drugod na Kranjskem, več kot v Ljubljani v obravnavanem času, kjer so istočasno delovali kvečjemu trije pisarji. Če je bila Ljubljana družbena, družabna in politična »Meka« Kranjske, je bil Kamnik kulturno središče z bistveno boljšo prakso pisarstva. Kamniški pisarji so bili od približno leta 1300 naprej pod močnimi koroškimi vplivi, kar se ni odslikavalo le z bivanjem koroških plemičev in meščanov v mestu, marveč predvsem s prevzemanjem nekaterih formul in običajev. Omenim naj le pisanje pridevka »dober« pred imenom svetnika. Ta navada je prevladala najprej na vzhodnem Gorenjskem okoli leta 1302, nato pa seje širila na zahod, manj pa na jug. “ KOS, Grad, 180-182. 206 Pismo, pisava, pisar — Pisarne, pisarji, notarji Prvi notar/pisar med župniki oz. arhidiakoni od zadnje četrtine 13. stoletjaje bil Peregrin, kije po različnih diktatih (zaradi drugačnega značaja dejanj) napisal L 207 (1277), L 222 (ok. 1283), 244 (1287), zelo verjetno pa še L 296 (1298). Zadnja, kije po izstaviteljstvu stiška, je vprašljiva, saj s e je Peregrin omenjal med letoma 1277 in 1295, nato p a je odstopil od arhidiakonata, medtem ko vsaj med letoma 1287 in 1295 ni bil kamniški župnik. Njegove listine so vsebovale tako moderne elemente (»nos« publikacij v L 207), kot konservativne severnjaške (»aguntur« arenga in objektivni publikacij v L 244) in tipično javnonotarske prijeme (invokacij v L 296). Drugi je bil Manfred Della Torre, ki je bil le kamniški župnik, ne pa arhidiakon (1287- 1293) inje napisal L 248 (1287 v Čedadu) in L 253 (1288 v Ljubljani). Slednja je zanimiva, ker njen avtor ni bil nobeden od notarjev izstavitelja tirolskega grofa Majnharda II., ki so tedaj sestavili in napisali še nekaj Majnhardovih listin v Ljubljani. Manfred in Peregrin sta bila sposobna notarja. Najobsežnejši, atudi najpomembnejši kamniški in gorenjski problem je identifikacija avtorja L 245, 284, 287, 289, 298, 300, 301, 303, 308, 313 in 320 (po letu 1301 pa še L 334a, 343, 348a, 348b, 348e, 350 in 352b). Njegov delokrog je bil med Velesovim in Kamnikom, kjer je imel med letoma 1287 in 1300 skorajda monopol v pisanju listin za lokalne plemiče in meščane. Pisal je tako latinske kot nemške listine in oboje zelo dobro. To pomeni, da gotovo ni bil romanskega porekla, pač pa pripadnik neke okoliške plemiške družine in izobražen klerik. Morda nisem daleč od resnice, če ga izenačim z gorjanskim župnikom Ulrikom, ki je stalno bival v Kamniku in seje omenjal kot priča v nekaterih svojih listinah (L 289,303,334a, 348a, 348b, 348e, 35 0 ,352b). V Kamnikuje bil istočasno sholastik (učitelj), kot je to razvidno iz L 289 in 348e. Ulrik je postal leta 1312, tik predenje izginil iz virov in najbrž umrl, kamniški župnik in kranjski arhidiakon, vendar to ni bilo odločilno za njegovo dejavnost. Nedvomno je bil v stiku s koroškimi pisarskimi kolegi. Kakorkoli že, zagotovo je bil najbolj profesionalen in produktiven notar/pisar na Kranjskem ob prelomu stoletja. Pisal je kurzivno, a z arhaično široko prirezanim peresom in še na kvadraten alicelo pokončen format. V diktatu do leta 1301 ni zelo variiral - le kolikor je zahtevala specifika dejanja. Do tedaj je v latinskih listinah skoraj vedno zapisal tudi značilno in redko »ab humana« spominsko arengo, k ije s poudarjanjem listine in prič kazala na zrelo, teološko odlično izobraženo, a konservativno osebnost. Nekaj elementov njegovih listin priča tudi o inovativni osebi za kranjske razmere (npr. izviren publikacij). Po letu 1301 je v detajlih nekoliko zamenjal diktat, uporabil novo arengo (L 348e), a npr. še leta 1306 spet pisal po starem latinskem formularju (L 348a). Zanimivo je, da ni močneje vplival na sodobne (mlajše) kamniške pisarje, kar za slednje pomeni, da so bili ob seznanitvi z njim že trdno vkoreninjeni v svojih pisarskih navadah. V nemških listinah je lahko prepoznaven po občasno rabi besedne oblike »dirre« (L 334a, 343, 348b, 352b), datacija z glagolsko sintagmo »ergangen waren«, pisanja »retter« namesto »ritter« (L 348b, 352b); v latinskih pa po dataciju »actum et datum« in uvedbah prič »testes huius rei sunt« (»huius rei testes sunt«). Po letu 1300je bil v Kamniku notarsko aktiven tudi moravški župnik in savinjski arhidiakon (1290-1305) Witig Limberški, v katerem identificiram edino pisarsko in teološko (arenge!) ustrezno osebo v L 325, 330, 331, 334, 335, 346). Witig se je namreč večino časa svojega bivanja na Kranjskem zadrževal v imenitnejšem Kamniku, manj pa v Moravčah. Le v obdobju 1283-ok. 1290, koje bil župnik v Mošnjah, seje zadrževal predvsem na zgornjem Gorenjskem (Waldenberg, Bled). Pisal je latinske in nemške listine v značilni okrogli in kurzivni pisavi. Vendar Witig ni bil najpomembnejši kamniški pisar. Po letu 1301 sta začela v Kamniku pisati še dva pisarja. Prvi je napisal L 336, 338, 339, 342, 344,348, kijih odlikujejo tedaj že redki razcepi nahastah podaljšanih črk in pa skorajda skriptorska pisava. Zunanje značilnosti ga umeščajo v neki samostanski, verjetno mekinjski Pisarne, pisarji, notarji - Pismo, pisava, pisar 207 skriptorij. Navsezadnje je bil samostan tudi izključni prejemnik teh listin. M ordaje šlo celo za pisarsko izšolano nuno, vprašanje paje, ali je sama obvladala tudi diktat, še posebej, ker je bil mekinjski samostan tipično preskrbovalni za lokalne plemkinje. Vse listine so bile nemške, pisane v skoraj enakem diktatu z značilno izjavo o prisebnosti izstavitelja (mit verdachten Mut), publikacij sko sintagmo »künftig werden«, z skoraj enakimi napovedmi prič (»dez (des) sind gezeugen... und ander biderbe leute«) in tipično kamniško datacij sko formo »diz (das) ist geschehen do nach Christes geburt (ergangen) waren«. Drugi je pričel pisati okoli leta 1312 inje v nekaterih posebnostih posnemal gorjanskega župnika Ulrika oz. njegov diktat (»retter« namesto »ritter«; napoved prič; datacij, a z drugačnimi uvodnimi besedami »der brief ist geschrieben und geben«). Prepoznaven paje po pisavi, kije pravilna, lepa, okrogla, celo stilizirana z mehkimi prelomi spodnjih podaljškov ter po ortografiji, ki je opazna v pisanju imena Gregor (»Grogor« z nadpisanimi črkami e nad o). Vse njegove listine so nemške, kar je glede na čas nastanka razumljivo (L 352, 352a, 354, 355). Do začetka 14. stoletja je znan le en pisar, ki je pisal v nekdanji prestolnici kranjskih mejnih grofov Kranju. Mesto je v 13. stoletju hitro izgubljalo nekdanjo vlogo na račun Ljubljane in Kamnika ter Škoije Loke. Zato ne čudi, daje bilo v Kranju opravljenih pravnih dejanj in izstavljenih listin do začetka 14. stoletja izjemno malo, če ne upoštevamo več kot 40 briksenških tradicij iz konca 11. stoletja, ki so bile storjene »in Chreina«, kar p aje tedaj lahko pomenilo Kranj, kjer je imela škofija postojanko vse do 12. in 13. stoletja, ali pa kar Gorenjsko.3 1 Konec 13. stoletja, seveda pa tudi prej, je v K ranju in okolici deloval en sam (polprofesionalni) pisar, čigar uslug pa se okoliško plemstvo in domače meščanstvo ni kaj rado posluževalo. Meščani predvsem zaradi pomanjkanja stvarnih razlogov za izstavljanje listin (manjša sposobnost darovanja in kupovanja posesti), oboji pa zaradi njegove slabe prakse, ki je izpričana v diktatno in pisarsko identičnih L 295, 336b in L 337, podpovprečne pisave (tudi zaradi slabo vzdrževanega peresa!) in nesolidnega, od vseh gorenjskih listin razlikujočega se diktata. Zdi se, daje šlo za globalno malomarno osebo, kar potrjuje tudi izpustitev večjega dela publikacija v L 295.Po poreklu paje nemara šlo za Korošca, saj je že leta 1298 uporabljal s Koroške izvirajoč način datacija z vstavkom »dober, dobra« (svetnik, svetnica). Natančnejša identifikacija pa se približuje tedanjemu šenčurskemu župniku Ulriku, ki se je v vseh teh listinah tudi omenjal in umrl okoli leta 1304. Kot priča seje omenjal še v nekaterih listinah, ki jih je sicer napisal gorjanski župnik Ulrik na območju med Kranjskem in Kamnikom, večinoma v Velesovem in celo v Smledniku (L 298, 301). Sam je izstavil, a ne tudi napisal, L 287 za velesovski samostan. Ulrikovo pisanje v Kranju je razumljivo, saj seje tam dlje časa zadrževal in živel. Toda njegovo slabo pisanje govori še o nečem: Kranj (vsaj) na prelomu stoletja ni premogel boljšega profesionalnega pisarja, kar pomeni tudi izjemno majhen pomen mesta in meščanov v primerjavi z Ljubljano, Kamnikom, Skoljo Loko in Kostanjevico. Glede na pomen mesta Kostanjevica v 13. stoletju bi bilo že v osnovi napak domnevati, da tam v 13. stoletju zaradi konkurence samostana ni deloval laiški (mestni) pisar. Pri tem moramo »pozabiti« na »Friderika pisarja iz Kostanjevice«, kateremu je vojvoda Ulrik Spanheimski leta 1249 dovolil darovati manjšo posest vetrinjskemu samostanu.32 Slo je za koroškega (šentviškega) meščanskega sina, ki je v Kostanjevici deloval omejeno obdobje v službi mestnega gospoda vojvode Ulrika kot najvišji gospoščinski uradnik (scriba) za vzhodno Dolenjsko (gl. zgoraj pri Spanheimih), ne pa kot pravi pisar. Njegova nenavezanost na Kostanjevico je očitna, saj ni daroval tamkajšnjemu samostanu, pač pa vetrinjskemu. Tudi kostanjeviški župnik Ortolf, ki se je omenjal med letoma 1259 in 12633 3 kot Ulrikov kaplan in notar, ni imel zveze s pisarjenjem v Kostanjevici, pač pa le na spanheimskem dvoru in v pisarni. 3 1 Gl. REDLICH, Brixen. 3 2 MDC IV/1, št. 2427 (str. 379). 3 3 MDC IV/2, št. 2703 (str. 543), št. 2761 (str. 571), št. 2809 (str. 598). 208 Pismo, pisava, pisar - Pisarne, pisarji, notarji Okoli leta 1291 je začel delovati tedaj edini nesamostanski pisar s specifično umetno tresočo pisavo in napačno, a strogo ortografijo, zaradi katere je zamenjeval črko v po fonetičnem principu s črko f. Tudi nekatere druge formule (koroboracij, datacij itd.) so bile njegova posebnost, čeprav je tu pa tam uporabljal tudi različne oblike (npr. publikacije po letu 1302). Po letu 1305 je ortografijo močno izboljšal, nekoliko je spremenil posamezne formule, vendar nikoli v takšni meri, da ne bi bil prepoznaven. Zanimivo je, da so bile vse njegove listine nemške (L 266, 286, 293, 307, 333a, 333b, 336a, 340, 345a, 348d, 350b). Šele v zadnji svoji listini iz leta 1308 je odkril identiteto, saj je jasno zapisal, daje sam napisal listino (Perhtolt, den schribaer der disen brief geschriben hat). Slabo izvajanje nemške ortografije Bertolda morda določa za Slovenca ali Slovana nasploh, ki se je priučil nemškega jezika in pisanja. Morda je celo prišel s Hrvaškega. Vseskozi je bil aktiven in živel v Kostanjevici, vendar edino njegovo pričanje pomeni, da ni spadal v krog najuglednejših Kostanjevičanov. To je zaradi izjemnega družbenega in gospodarskega pomena mesta v 13. in 14. stoletju razumljivo. Dve listini (L 286,293) je napisal v Ljubljani. Zanimivo je, da sta obe v zvezi s stiškim samostanom, vendar nek trdnejši službeni odnos s samostanom ni verjeten. Zdi se, d aje šlo za slučajno, kvečjemu posebej naprošeno prisotnost s strani stiškega opata, s katerim sta se najbrž osebno poznala. Pisarne, pisarji, notarji — Pismo, pisava, pisar 209 Ü SEZNAM LISTIN a 2 K ratice * s I * - Ohranjeno v poznejšem prepisu ali kopij alni knjigi. F - falsifikat. R - ohranjeno samo kot regest, arhd. - arhidiakon. br. - briksenški. dat. - datirano. ^ dek. - dekan. duh. - duhovnik, fr. - freisinški. gg - gornjegrajski, gl. - glavar, idr. - »in drugi« (če je poimensko naštetih več izstaviteljev). izg. 1' izgubljeno, kan. - kanonik, km. - kranjski, kr. - krški. ks. - kostanjeviški. lat - latinski, mag. - magister, meš. - meščan(i). minist. - ministerial(ka). nem. - nemški. N N . - neznano osebno ime. nšk - nadškof N VR - Nemški viteški red. patr. -patriarh, p n -pičenski. sam. - samostan, st. - stiški. sv. - savinjski. ^ sz. - salzburški, šk. - škofija, trž. - tržan(i). vic. - vicedom. žup. - župnik. (Stična) - domnevna (verjetna) lokalizacija dejanja in izstavitve listine. g Upoštevane so le najdostopnejše in najpomembnejše objave listin. V nekaterih primerih, zlasti pri prepisih p a objava ne ustreza originalu ali prepisu, Ü še posebej, če je ohranjenih več variant. V tem primeru je »pomembnejša objava« le naj dostopnejša in najbližja uporabljanemu originalu ali najboljšemu prepisu. V nekaterih primerih si listine ne slede v čistem kronološkem sosledju. To je posledica mojih naknadnih natančnejših datiranj. Ker pa bi naknadna preureditev precej spremenila vrstni red in zahtevala številne popravke v tekstu monografije, bi to lahko privedlo do številnih neželenih zamenjav in hudih napak. Ker bo še nekaj listin slej ko prej dobilo natančnejše datacije, popravki vrstnega reda in zaporednih številk zaenkrat še niso nujni. Št. Nahajališče Datum Pomembnejše objave Izstavitelj Prejemnik 1 ARS IP* 1136. Oglej (pg. 9-10) URBKr I, št. 79; GREBENC, 218 patr. Peregrin I. sam. Stična la ARS IP* ok. 1136. (pg. 4) URB Kr I, št. 83 patr. Peregrin I. sam. Stična lb ARS IP* R ok. 1140. (pg. 4) URBKr I, št. 8 6 ; GREBENC, št. 2 patr. Peregrin I. sam. Stična 2 ARS IP* 1145. (pg. 7) URBKr I, št. 97; GREBENC, št. 4 patr. Peregrin I. sam. Stična 3 ARS IP* R1145. (pg. 6-7) URBKr I, št. 98 patr. Peregrin I. sam. Stična 4 ARS IP* 1145. (pg. 7) URBKr I, št. 99 patr. Peregrin I. sam. Stična 5 ASCH 1152. URBKr I, št. 106; UBSt I, št. 350 patr. Peregrin I. sam. Stična 6 KLA ok. 1191-1197. Novi grad URBKr I, št. 113 (pod 1154-156); Bertold IV. Andeški sam. Vetrinj MDC III, št. 1377 7 ÖNB cd.* ok. 1156-1163. (Stična) GREBENC, št. 6 st. opat Adelprand gradbenik Mihael (6 8 8 , f. 183) 8 BHStA cd.2* 1160 III 7. Šk. Loka (f. 121) FRA 31, št. 110; URBKr I, št. 120 fr. škof Albert Ezelin in Janez 9 ARS IP* R1162.jpg. 11- 1 2) URBKr I, št. 124; GREBENC, št. 7 patr. Ulrik II. sam. Stična 10 ARS VE 1163. Šentrupert URBKr I, št. 128 patr. Ulrik II. Gerloh Velesovski 11 ARS IP* R1169. (pg. 12) URBKr I, št. 131 ; MDC III, št. 1124 patr. Ulrik II. sam. Stična 11a HHStA ok. 1173. GZS 4, št. 542; URBKr I, št. 133 (pod ok. 1170) duh. Nantwin br. škof Henrik II. 12 K LA V K p* 1175-1181. (Vetrinj) MDC III, št. 1197; URBKr I, št. 145 Henrik iz Sore sam. Vetrinj (IV, f. 95'-96) (pod 1181) 13 AST* 1177 V I2. »Kranjska« URBKr I, št. 173a (pod VII 6 .); GREBENC, št. 9 patr. Ulrik II. sam. Stična 14 ARS IP* R1177 pred XI 6 . (pg. 12-13) URBKr I, št. 139 patr. Ulrik II. sam. Stična 15 ARS IP* R1177 XI 6 . (pg. 12-13) URBKr I, št. 140 patr. Ulrik II. sam. Stična 16 ARS IP* R1178. (pg. 13) URBKr I, št. 141; GREBENC, št. 10 patr. Ulrik II. sam. Stična 17 AST* 1184. Tolmin URBKr I, št. 147; GREBENC, št. 11 patr. Gotfrid sam. Stična 18 StLA F1188-1204. URBKr I, št. 155; UBSt I, št. 718; Bertold IV. Andeški sam. Žiče 19 KLA ok. 1207. (Kamnik) URBKr II, št. 12 (pod ok. 1205); Henrik IV. Andeški sam. Vetrinj MDC IV/1, št. 1597 • 1 3 Û 20 KLA 1207. Kamnik URBKr II, št. 13; MDC IV/1, št. 1596 Henrik IV. Andeški sam. Vetrinj 3 21 KLAVKp.* ok. 1207. (Kamnik) (I, f. 116) URBKr II, št. 14 Henrik IV. Andeški sam. Vetrinj S' 21a ARS SCH* ok. 1207. (Stična) URBKr II, št. 15 Sofija Andeška sam. Stična 1 22 KLA 1207. MDC IV/1, št. 1598 Henrik IV. Andeški sz. nadškof 1 NŠAL K* Eberhard II. 23 1209. Kamnik URBKr II, št. 18; UBSt II, št. 100 Henrik IV. Andeški sam. Gornji Grad 5 5 * » 24 KLA 1211 V ili 24. Slovenj Gradec URBKr II, št. 21; MDC I, št. 430 Henrik IV. Andeški šk. Krka ■ ’ S » V , 25 HHStA 1213 III 18. Šentvid MDC IV/1, št. 1682 Bernard II. Spanheimski sam. Vetrinj . 5 5 * % 26 ARS 1217 pred IV 15. (Vetrinj) URBKr II, št. 32; MDC IV/1, št. 1740 Henrik IV. Andeški sam. Vetrinj 27 KLA 1220-1224. MDC IV/1, št. 1810 Bernard II. Spanheimski sam. Vetrinj 28 ARS W 1220 IV 7. Turjak URBKr II, št. 34 Engelbreht Turjaški Karl z Loža idr. 29 HHStA 1220 VI 24. Ljubljana URBKr II, št. 35; MDC IV/1, št. 1816 Bernard II. Spanheimski sam. Vetrinj 2 1 2 Pismo, pisava, pisar - Seznam listin Seznam listin - Pismo, pisava, pisar 213 30 KLA 1221. (Kranj) URBKr II, št. 42; MDC IV/1, št. 1829 st. opat Pero, km sam. Vetrinj. dek. Bertold 31 ARS IP* R1223. (pg. 20) URBKr II, št. 44; GREBENC, št. 16 minist. Willa sam. Stična 32 BHStA 1223 I 25. Reifenstein MB VIII, št. 8 ; URBKr II, št. 43 Henrik IV. Andeški sam. Diessen 33 KLA 1224. MDC IV/1, št. 1859 Bernard II. Spanheimski sam. Vetrinj 34 HHStA ok. 1225. MDC IV/1, št. 1882 Bernard II. Spanheimski sam. Vetrinj 34a BHStA 1228 pred VII 18. MB VII, 115; URBKr II, št. 55 Henrik IV. Andeški sam. Benediktbeuern 34b BHStA 1228 pred VII 18. URBKr II, št. 54; OEFELE, Andechs, št. 14 Henrik IV. Andeški sam. Benediktbeuern 34c BHStA* 1228 pred VII 18. URBKr II, št. 56 Henrik IV. Andeški sam. Stična 34d ARS ST* 1228 po VII 18. GREBENC, št. 18 Sofija Andeška sam. Stična (Višnjegorska) 35 ARS SCH* 1228 po VII 18. Lebek URBKr II, št. 57; GREBENC, št. 19 Sofija Andeška sam. Stična (Višnjegorska) 35a BHStA 1228 VII 28. URBKr II, št. 58 Oto VII. Meranski sam. Benediktbeuern 36 DOZA 1228 X 18. (Črnomelj) URBKr II, št. 59; PETTENEGG, št. 125 patr. Bertold župnija Črnomelj 36a StLA 1228 X 29. URBKr II, št. 60 patr. Bertold sam. Gornji Grad 37 KLA 1228X1 3. URBKr II, št. 61 ; MDC I, št. 520 kr. škof Ulrik I. Bernard II. Spanheimski 37a NŠAL* 1228 XI 5. (izg.) URBKr II, št. 62 sam Diessen sam. Gornji Grad 37b KLA* 1229. URBKr II, št. 6 6 Oto VII. Meranski spital Kozji hrbet 38 BHStA 1229 1 13. Kamnik MB VIII, št. 10; URBKr II, št. 63 Oto VII. Meranski sam. Diessen 39 ARS DA* 1230. (Lož/Stična) (pl. Ila) URBKr II, št. 70 Viljem III. Vovbrški sam. Stična 39a BHStA cd. 1* 1231 X - 1232 V 30. (f. 8 6 ') FRA 31, št. 130 (pod 1230); URBKr II, št. 71 Bernard II. Spanheimski in fr. škof Konrad I. 40 NŠAL G 1231 IX 18. Rečica UBSt II, št. 285 patr. Bertold sam. Gornji Grad 41 HHStA ok. 1232. FRA 31, št. 133 fr. škof Konrad I. Bernard II. Spanheimski 41a NŠAL* F1232. (C: arhiv fare Kamnik) OTOREPEC, Listina, 28-29; URBKr II, št. 78 patr. Bertold kamniški špital 42 ARS F1232. Kostanjevica MDC IV/1, št. 2475 (pod 1252); AH I, 175 (pod 1235.) Bernard II. Spanheimski sam. Kostanjevica 43 ARS IP* R1232. (pg. 21) URBKr II, št. 77; GREBENC, št. 23 Majnhalm I. Turjaški sam. Stična 44 NŠAL 1232 X II2. Kamnik URBKr II, št. 76; UBSt II, št. 297 patr. Bertold km. arhd. Konrad 45 ARS IP* R1233. (pg. 21) URBKr II, št. 83; GREBENC, št. 24 Friderik IV. Ptujski sam. Stična 46 KLA 1235. Vipava URBKr II, št. 8 6 ; MDC IV/1, št. 2100 Henrik II. Greifenfelški sam. Vetrinj 47 KLA ok. 1235. URBKr II, št. 89; MDC IV/1, št. 2099 Henrik III. Svibenski sam. Vetrinj 48 NŠAL G 1235. UBSt II, št. 334; URBKr II, št. 90 Gebhard II.(III.?) Žovneški sam. Gornji Grad 49 NŠAL G 1236. UBSt II, št. 344 sv. dek. Konrad in duh. Henrik sam. Gornji Grad 50 ARS W 1237. Lož URBKr II, št. 96 Ulrik II. in Viljem IV. Sternberška (Vovbrška) minist, v Ložu 51 ARS SCH* 1238 pred II 17. Admont URBKr II, št. 99; GREBENC, št. 25 Sofija Andeška (Višnjegorska) sam. Stična 52 ARS SCH* F1238 II 17. Admont URBKr II, št. 100; GREBENC, št. 26 Sofija Andeška (Višnjegorska) sam. Stična 53 ARS VE 1238 (XII 11. Velesovo) URBKr II, št. 102 Gerloh III. Kamniški idr. sam. Velesovo 54 ARS VE 1238X11 11. Velesovo URBKr II, št. 103 patr. Bertold sam. Velesovo 55 ARS VE 1239. Kamnik URBKr II, št. 105 patr. Bertold sam. Velesovo 56 ARS VE 1239 IX. Kamnik URBKr II, št. 104 patr. Bertold sam. Velesovo 57 HHStA 1239 XI 2. Stična MDC IV/1, št. 2184 patr. Bertold sam. Vetrinj 58 ARS VE 1240 I 31. Kamnik URBKr II, št. 106 patr. Bertold sam. Velesovo 59 AT 1241 V 8 . Perovo URBKr II, št. 113 Konrad I. Žovneški Herbard I. R1242. Miltenberg (pg. 22) Turjaški 60 ARS IP* URBKr II, št. 120; GREBENC, št. 29 Elizabeta Miltenberška sam. Stična 61 ARS DA* 1243. Bernard II. Spanheimski sam. Kostanjevica 62 ASB* 1243. (f. 342) GZL VII/1; HÖFLECHNER, Kärnten, 115 Bernard II. Spanheimski sam. Stična 63 ARS IP* R1243. (pg. 22) URBKr II, št. 126; GREBENC, št. 30 st. opat Konrad I. Adelhajda Schwamberska 63a HHStA Wed.* 1243 IV 13. (Ljubljana) (f. 28) GZL 1/1; HÖFLECHNER, Kärnten, 115 Bernard II. Spanheimski sam. Jurklošter 64 NŠALG 1243 V 17. Gornji Grad URBKr II, št. 123; UBSt II, št. 420 patr. Bertold sam. Gornji Grad 65 HHStA 1244 IX 25. Maribor UBSzIII, št. 1054 Henrik III. Svibenski Hartnid I. Ptujski 2 1 4 Pismo, pisava, pisar - Seznam listin Seznam listin - Pismo, pisava, pisar 215 66 HHStA 67 PAM 67a HHStA 68 BHB 69 ARS VE 69a ARS SCH* 70 ARS VE 71 BHStA 72 BHStA cd. 1 * 73 NŠAL 74 ARS VE 75 StLA 76 ARS IP* 77 ARS 78 ARS 79 ARE 80 ARS 81 ARS 82 ARS IP* 83 ARS IP* 84 ARS IP* 85 MCU* 86 N ŠA LG 87 HHStA 8 cd.* 1245 IV 11. Ribno 1246 VIII 8 . Kamnik (št. 578) 1246 IX 22. Brežice 1247 IV 18./20. Bistrica/Kamnik 1247 XI 3. Sofumbergo 1247-1269 (nem. prevod) 1248. 1248 1 3. Šk. Loka 1248 I 10. Gallenberg (f. 14') 1248 II 18. Čedad 1248 IV 16. Sofumbergo 1248 IX 14. (št. 626) R1249. (pg. 23) 1249 V 8 . (Kostanjevica) (A) 1249 V 8 . (Kostanjevica) (B) ok. 1250. URBKr II, št. 131 UBSt III, št. 3; URBKr II, št. 136 URBKr II, št. 138; UBSt III, št. 56 URBKr II, št. 141 (pod. 23./25. IV); U B H I, št. 116br. URBKr II, št. 145 A H I, 11 URBKr II, št. 160 FRA 31, št. 153; URBKr II, št.149 FRA 31, št. 152 (pod 110); URBKr II, št. 151 URBKr II, št. 154; UBSt III, št. 23 URBKr II, št. 155 MDC IV /1, št. 2386 URBKr II, št. 167; GREBENC, št. 33 URBKr II, št. 162 URBKr II, št. 175 1250 V 26. (Planina) 1250 VIII 12. Stična URBKr II, št. 168 ____ ________ URBKr II, št. 169; GZL XI/16 R1250 VIII 13. Stična (pg. 23-26) URBKr II, št. 170; GREBENC, št. 34 1250 VIII 13. (Stična) (pg. 26-27)URBKr II, št. 171 R1250 VIII 14. Stična (pg. 26) URBKr II, št. 172; GREBENC, št. 35 1250 IX 3. Kamnik URBKr II, št. 174; MDC IV/1, št. 2441 1250 IX 12. Mengeš URBKr II, št. 173; UBSt III, št. 76 1251. Kostanjevica (pg. 245) URBKr II, št. 184; HÖFLECHNER, Kärnten, br. škof Egno patr. Bertold sz. nadškof Eberhard II. škof Egno Agnes Babenberška (Meranska) Ulrik III. Spanheimski Henrik III. Svibenski km. vic. Weriand idr. Wilburga Kamniško- Blejska (Gali) patr. Bertold Agnes Babenberška (Meranska) Bernard II. Spanheimski Friderik IV. Ptujski Bernard II. Spanheimski Bernard II. Spanheimski st. opat Janez Gali in ks. opat Rudolf Henrik III. Svibenski patr. Bertold patr. Bertold patr. Bertold patr. Bertold patr. Bertold in Ulrik III. Spanheimski patr. Bertold sam. Gornji Grad 116 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična Herman II. Ortenburški sam. Studenice minist, v Krškem Werso Kamniški (Blejski) sam. Velesovo N V Rna Koroškem, Marki sam. Velesovo fr. škof Konrad I. šk. Freising Wulfmg z Luč sam. Velesovo sam. Göss sam. Stična sam. Kostanjevica sam. Kostanjevica sam. Rein sam. Kostanjevica sam. Kostanjevic sam. Stična sam. Stična sam. Stična 88 ARS* 1251 III 12. Stična Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 89 BHStA cd. 1* 1251 V II 5. Šk. Loka (f. 7) FRA 31, št. 157; URBKr 11, št. 180 Ulrik III. Spanheimski šk. Freising 90 ARS 1252. Kostanjevica URBKr II, št. 198 Bernard II. Spanheimski sam. Kostanjevica 91 ARS W 1252. (Stična) URBKr II, št. 199; GREBENC, št. 38 km. vic. Weriand sam. Stična 92 ASB* 1252 II 6 . (Ljubljana) (pg. 340) MDC IV/1, št. 2479 Bernard II. Spanheimski sam. Stična 93 ARS 1252 V I . Ljubljana URBKr II, št. 185 Bernard II. Spanheimski sam. Kostanjevica 94 ARS DA* 1252 V 16. (prevod) Bernard II. Spanheimski sam. Kostanjevica 95 BHSTA 1252 VII 12. Gutenwerd FRA 31, št. 162; URBKr II, št. 189 Leopold I. Svibenski šk. Freising 96 BHStA cd. 1* 1252 VII 13. Gutenwerd (f. 13) FRA 31, št. 163; URBKr II, št. 190 Viljem I. Svibenski šk. Freising 97 BHStA cd. 1* 1252 V ili 4. Šk. Loka (f. 8 ) FRA 31, št. 165; URBKr II, št. 192 fr. škof Konrad I. Gerloh I. Jeterbenški 98 BHSTA 1253 III 7. Kranj FRA 31, št. 168; URBKr II, št. 200 Ulrik III. Spanheimski fr. škof Konrad I. 99 KLA ok. 1254. URBKr II, št. 217 (pod 1256 pred I 6 .); Konrad I. Gali sam. Vetrinj MDC IV/1, št. 2557 100 ARS IP* 1254 VII 1. (Stična) (pg. 28-29) URBKr II, št. 207; GREBENC, št. 39 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 101 HHStA 1255 I 3. Radenthein MDC IV/1, št. 2587 Ulrik III. Spanheimski Filip Spanheimski 102 ARS DA* b 1256-1269. Stična (pl. la) prevod Ulrik III. Spanheimski sam. Kostanjevica 102a ok. 1256 (prevod) URBKr II, št. 232; TOT, št. 180 Ulrik III. Spanheimski NVR Ljubljana 103 KLA VKp.* 1256. (Mengeš) URBKr II, št. 230; MDC IV/1, št. 2619 Ulrik III. Spanheimski sam. Vetrinj (I, f. 275; II, f. 366) 103a HHStA cd.l 15 1256 I 6 . Topusko (f. 242) AH I, 25-26 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 103b ARS ST* 1256 I. 10. Šentpavel URBKr II, št. 220; MDC IV/1, št. 2617 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična (nem. prevod) 103c ARS DA* F1256 I. 10. Šentpavel Ulrik III. Spanheimski sam. Kostanjevica (insert v L 252) 103d KLA 1256 I. 10. Šentpavel URBKr II, št. 219; MDC IV/1, št. 2618 Ulrik III. Spanheimski sam. Vetrinj 104 ARS IP* R1256 pred V 19. (pg. 32) URBKr II, št. 233 Herman II. Ortenburški sam. Stična 104a ARS* 1256 III 22. Stična URBKr II, št. 221 pn. šk. Oto sam. Stična 105 ARE* 1256 IV 6 . Litija UBSt III, št. 196; MDC IV/1, št. 2628 Ulrik III. Spanheimski sam. Rein 106 ARE* 1256 IV 6 . Litija UBSt III, št. 197; MDC IV/1, št. 2629 Ulrik III. Spanheimski sam. Rein 2 1 6 Pismo, pisava, pisar - Seznam listin Seznam listin - Pismo, pisava, pisar 217 107 AT 1256 1X 5.(11.?) (Stična) - izg. URBKr II, št. 226; KOMATAR 18, št. 4 sam. Stična Herbard I. Turjaški idr. 108 N ŠA LG 1257. Gornji Grad UBSt III, št. 240 gg. opat Henrik Oto III. Kunšperški 109 BHStA 1257 IV 24. Jablanica MDC IV/1, št. 2650; OEFELE, Andechs, 248 Ulrik III. Spanheimski Rapot idr. Essenbaški 110 AST* 1257 VII 10. Kostanjevica MDC IV/1, št. 2654; URBKr II, št. 245 Agnes Spanheimska (Meranska) sam. Stična 111 BHStA cd. 1* 1257 X1 25. Šk. Loka (f. 13') FRA 31, št. 189; URBKr II, št. 247 Henrik III. in Friderik I. fr. škof Konrad I. Ortenburška 112 BHStA cd. 1* 1257X1 29. Šk. Loka(f. 127) FRA 31, št. 190; URBKr II, št. 248 fr. škof Konrad I. sz. nadškof Ulrik 113 ARS VE 1258. Kamnik URBKr II, št. 255 Agnes Spanheimska (Meranska) sam. Velesovo 114 ARS IP* R1258. Kravjek (pg. 33) URBKr II, št. 254 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 115 ARS 1258 IX 8 . Kostanjevica URBKr II, št. 252; MDC IV/1, št. 2690 ks. opat Rudolf Gertruda z Roža 116 ARS 1259 I 2. (Kostanjevica) URBKr II, št. 257; GREBENC, št. 48 st. opat Janez Gali sam. Kostanjevica 117 BHStA cd. 1 * 1259 IV 22. Šk. Loka(f. 91 ) FRA 31, št. 199; URBKr II, št. 260 Henrik III. Svibenski fr. škof Konrad II. 118 BHStA 1259 IV 24. Šk. Loka FRA 31, št. 200; URBKr II, št. 261 Viljem I. Svibenski fr. škof Konrad II. 119 KLA* 1258 (1259?) XII 29. Kamnik URBKr 11, št. 265 (pod 1259 XII 31.) km. arhd. Ludvik sam. Vetrinj 120 AT R1260. KOMATAR 18, št. 6 Herbard I. Turjaški župnija Škocjan 121 ARS VE 1260. Goričane URBKr II, št. 273 Henrik III. Svibenski sam. Velesovo 122 ARS IP* 1260 VI 30. (pg. 34) URBKr II, št. 269 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 123 StLA 1260 X 10. (št. 781) URBKr II, št. 271 ; UBSt IV, št. 4 Leopold I. in Diemut sam. Studenice Svibenska 124 ARS BI 1260 XI 1. URBKr II, št. 272 Ulrik III. Spanheimski sam. Bistra 125 ARS IP* R1261. (pg. 34) URBKr II, št. 297 Ulrik III. Spanheimski km. vic. Weriand 126 ARS SCH* 1261 III 12. Stična URBKr II, št. 278; GREBENC, št. 50 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 127 BHStA cd. 1* 1261 IV 17. Gutenwerd (f. 14) FRA 31, št. 207; URBKr II, št. 282 fr. škof Konrad II. Albert iz Gutenwerda 128 BHStA cd. 1* 1261 V 8 . Šk. Loka (f. 130') FRA 31, št. 208; URBKr II, št. 284 fr. škof Konrad II. carinik Rajnhard 129 ARS BI 1261 VI 17. Ljubljana URBKr II, št. 286 Ulrik III. Spanheimski sam. Bistra 130 AT R1262. KOMATAR 18, št. 10 Friderik Falkenberški Herbard I. Turjaški 131 AT* F1262. (orig. 1272; v 1478.) URBKr II, št. 311 Friderik Falkenberški Herbard I. Turjaški 132 AT* F1262. (v 1478.) URBKr II, št. 312 Friderik Falkenberški Herbard I. Turjaški 133 ARS BI* 1262 II 23. Ljubljana (v 1349X1 13.) URBKr II, št. 298; AH II, 235-236; G Z L IX/3 Ulrik III. Spanheimski sam. Bistra 134 BHStA* 1262 I V 16. Šk. Loka (v 1269 IX 13.) FRA 31, št. 212; URBKr II, št. 299 Wernher I. Loški idr. fr. škof Konrad II. 135 ARS SCH* 1262 VIII 17. Jablanica URBKr II, št. 301 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 136 BHStA 1262 zač. IX. (Ljubljana) FRA 31, št. 215; URBKr II, št. 303 km. arhd. Ludvik opat sam. St Lambrecht 137 BHStA 1262 X 6.-7. (Ljubljana) FRA 31, št. 222; URBKr II, št. 306 km. arhd. Ludvik kan. mag. Henrik 138 BHStA 1262 X 7. Ljubljana FRA 31, št. 223; URBKr II, št. 307 km. arhd. Ludvik welški žup. Wernher 138a BHStA 1262 X 7. Ljubljana km. arhd. Ludvik vvelški žup. Wernher 139 BHStA cd. 1* 1262 X 7. Ljubljana (f. 126’ ) FRA 31, št. 224; URBKr II, št. 308 km. arhd. Ludvik prokurator kan. Konrad 140 AT F1263. Kostanjevica URBKr II, št. 324 Ulrik III. Spanheimski Herbard I. 141 BHStA cd. 1* 1263. (Šk. Loka) (f. 130) FRA 31, št. 231; URBKr II, št. 325 fr. škof Konrad II. loški trž. 142 BHStA cd. 1* 1263. (Šk. Loka) (f. 130') FRA 31, št. 232; URBKr II, št. 326 fr. škof Konrad II. loški trž. 143 ARS SCH* 1263 II 24. Ljubljana GZL X/5; MDC IV/2, št. 2801 Ulrik III. Spanheimski sam. Vetrinj 144 HHStA 1263 IV 25. »Kranjska" URBKr 1 1 , št. 317; MDC IV/2, št. 2805 Friderik I. Ortenburški Henrik III. Ortenburški 144a HHStA 1263 IV 25. »Kranjska" Henrik III. Ortenburški Friderik I. Ortenburški 145 DOZA 1263 V 3. Kostanjevica URBKr II, št. 318; PETTENEGG, št. 407 Ulrik III. Spanheimski NVR Ljubljana 146 BHStA cd. 1* 1263 V I2. Šk. Loka (f. 14) FRA 31, št. 236; URBKr II, št. 320 Friderik I. Ortenburški fr. škof Konrad II. 146a HHStA 8 cd.* 1263 VI 14. Šentvid HÖFLECHNER, Kärnten, 117 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 147 N ŠA LG 1263 VI 29. Kamnik URBKr II, št. 322; MDC IV/2, št. 2818 Ulrik III. Spanheimski sam. Gornji Grad 148 HHStA 8 cd.* 1263 VII 9. Ljubljana (pg. 230) HÖFLECHNER, Kärnten, 118 Ulrik III. Spanheimski 149 ARS IP* R1264. (pg. 36) URBKr II, št. 339 Ulrik Prežeški sam. Stična 21S Pismo, pisava, pisar - Seznam listin \ Seznam listin - Pismo, pisava, pisar 219 150 StLA 1264 II 19. Planina (št. 828) 151 ARS DA* 1265. Kostanjevica (pl. 16) 152 ARS BI 1265. (Bistra) 153 AT 1265 IV 30. Ljubljana 154 BHStA* 1265 VI 14. Mirna (v 1274 IV 7.) 155 B H StA cd.l* 1265 VI 22. Ljubljana (f. 5') 156 HHStA 1265 VI 22. Ljubljana 157 ARS BI 1265 VI 22. Ljubljana 158 BHSTA 1265 pred IX. (Ljubljana) 159 BHStA cd. 1 * 1265 IX 20. Šk. Loka (f. 6 ') 160 BHStA 1265 IX 20. (Šk. Loka) 161 ARS IP* R1266. (pg. 36) 162 ARS IP* R1266. (pg. 36) 163 ARS 1266 V 19. (Kostanjevica) 164 BHStA 1266 VIII 22. Kranj 165 ARS IP* R1267. (pg. 36) 166 DOZA* 1267 II 20. Šk. Loka (v 1497 XI 9.) 167 AST* 1267 III 20. Kostanjevica 168 StLA 1267 V 22. Šujica (št. 877) 169 AT 1267 VI 1. Ljubljana 170 ARS* 1267 VII 23. »Chirpach« (v 1541 VII 6 .) 171 BHStA cd.l* 1267 IX 23. Dolenja vas pri Šmarjeti (f. 1 1) URBKr II, št. 331; UBSt IV, št. 129 URBKr II, št. 355 URBKr II, št. 358; AH I, 110 URBKr II, št. 344; GZL X /6 FRA 31, št. 244; URBKr II, št. 346 FRA 31, št. 245; URBKr II, št. 347 URBKr II, št. 348 URBKr II, št. 349; GZL X/7 FRA 31, št. 246; URBKr II, št. 340 (p o d ili 18.) FRA 31, št. 247; URBKr II, št. 352 FRA 31, št. 248; URBKr II, št. 353 URBKr II, št. 364 URBKr II, št. 365; GREBENC, št. 58 URBKr II, št. 363 FRA 31, št. 258; URBKr II, 363 (2.!) URBKr II, št. 380 URBKr II, št. 370; MDC IV/2, št. 292 URBKr II, št. 371 URBKr II, št. 372; MDC IV/2, št. 2930 URBKr II, št. 373 URBKr II, št. 377; FRA 31, št. 272 (pod IX 20.) Henrik III. Svibenski sam. Studenice Ulrik III. Spanheimski sam. Kostanjevica vizitatorja Gerard in Janez sam. Bistra sz. nšk. Filip Spanheimski Herbard I. Turjaški idr. Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski fr. škof Konrad II. Ulrik III. Spanheimski km. arhd. Ludvik Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Friderik s Kravjeka Kunigunda s Kravjeka Wolfger z Rake Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski Ulrik III. Spanheimski fr. škof Konrad II. šk. Freising fr. škof Konrad II. Ulrik III. Spanheimski sam. Bistra mag. Henrik fr. škof Konrad II. fr. škof Konrad II. sam. Stična sam. Stična sam. Kostanjevica šk. Freising sam. Stična N V R na Kranjs­ kem in Koroškem sam. Stična sam. Žiče Herbard I. Turjaški idr. NVR Ljubljana Rudolf in Friderik s Slepška 172 AT 1267 IX 24. URBKr II, št. 378; MDC IV/2, št. 2949 Ulrik III. Spanheimski Herbard I. Turjaški 173 BHStA 1267 IX 24. Ljubljana FRA 31, št. 150 (pod 1247 1X24.) Ulrik III. Spanheimski fr. škof Konrad II. 174 ARS* 1267 XII 27. Stična URBKr II, št. 379 Ulrik III. Spanheimski sam. Stična 175 DOZA 1268 I 16. (Ljubljana) AH I, 27; PETTENEGG, št. 451 ; GZL X/9 Ulrik III. Spanheimski NVR Ljubljana 176 ARS IP* 1268 III 16. (pg. 37) URBKr II, št. 382 Konrad II. Gali sam. Stična 177 ARS BI 1268 III 18. Kostanjevica URBKr II, št. 383 Ulrik III. Spanheimski sam. Bistra 178 B H StA cd.l* 1268 V 8 . Šk. Loka (f. 3') FRA 31, št. 273 ; URBKr II, št. 3 84 fr. škof Konrad II. Konrad I. Lošk 179 StLA 1268 VII 17. Ljubljana URBKr II, št. 387; MDC IV/2, št. 2982 Ulrik III. Spanheimski sam. Gornji Grad 180 BHStA 1269 V 11. FRA 31, št. 275; URBKr II, št. 393 fr. škof Konrad II. dediči Wernherja I. Loškega 181 HHStA 1269 VIII 6 . Ljubljana URBKr II, št. 397; MDC IV/2, št. 3007 br. škof Bruno Gerloh II. 1269 X 10. (Šk. Loka) (f. 2') Jeterbenški 182 B H StA cd.l* FRA 31, št. 279; URBKr II, št. 399 fr. škof Konrad II. dediči Wernherja 1269 X 13. (Šk. Loka) (f. 4) I. Loškega 183 BH StA cd.l* FRA 31, št. 280; URBKr II, št. 400 fr. škof Konrad II. dediči Wernherja I. Loškega 184 MC 1269 XI 2. Ljubljana MDC V, št. 1 kaštelan Rudelin idr. Filip Spanheimski 185 BMV 1269 XI 28. Ljubljana MDC V, št. 3; GZL VII/2 Friderik Falkenberški Filip Spanheimski 186 B H StA cd.l* 1270 VII 27. Šk. Loka (f. 10) FRA 31, št. 290 Gerloh II. in Friderik Jeterbenška šk. Freising 187 ARS DA* 1270 XI 22. Kostanjevica kralj Otokar II. Češki sam. Kostanjevica 187a ARS 1270 XI 24. Stična MDC V, št. 49; AH I, 235 (po B) kralj Otokar II. Češki sam. Kostanjevica 188 HHStA 1271 X 27. Šk. Loka GZL IX/4; MDC V, št. 82 gl. Ulrik Dürrenholz NVR Ljubljana 189 ARS 1271 XI 17. Falkenberg GZL 1/2 Friderik Falkenberški NVR Ljubljana 190 ARS IP* r1272. (pg. 37) GREBENC, št. 64 minist. Erchinger (Leopold?) sam. Stična 191 DOZA 1273 V 15. Ljubljana PETTENEGG, št. 485; GZL IX/5 gl. Ulrik Dürrenholz NVR Ljubljana 192 ARS W 1273 V II21. Bled br. škof Bruno Lampreht in Truta 193 B H StA cd.l* 1273 X 25. Ljubljana (f. 14) FRA 31, št. 297 (pod. 397!) gl. Ulrik Hasbaški fr. škof Konrad II. 194 B H StA cd.l* 1273 XI 13. Šk. Loka (f. 11) FRA 31, št. 298 fr. škof Konrad II. uradnik Rüdiger 195 BHStA 1273 XI 14. Šk. Loka FRA 31, št. 299 (pod 1263 XI 14.) Henrik III. Svibenski fr. škof Konrad II. 196 BHStA cd.l* 1273 XI 20. Šk. Loka (f. 130) FRA 31, št. 300 fr. škof Konrad II. duh. Gotfrid 197 ARS 1274 II 16. Stična GREBENC, št. 6 6 st. opat Konrad II. Viljem I. in Ulrik I. Svibenska 198 AST* 1275. (Ljubljana) GZL VII/4; GREBENC, št. 71 Janez Waizman sam. Stična 198a KLA ok. 1275. MDC V, št. 239 (pod 1277-1290) opat Velike ks. opat Henrik Cisterce Janez 199 ARE 1275 po IV 9. (Stična) GREBENC, št. 69; GZL VII/3 st. opat Konrad II. sam. Rein 200 AST* 1275 IV 9. Turjak GREBENC, št. 68 Friderik Mirenski sam. Stična 201 BHSÌA 1275 VII 14. Šk. Loka FRA 31, št. 308 Wernher II. Loški fr. škof Konrad II. 202 AST* 1275 XII 15. Kamnik GREBENC, št. 70 Friderik Slovenjegraški sam. Stična 203 BHStA 1275 XII 16. Šk. Loka FRA 31, št. 309; MDC V, št. 192 fr. škof Konrad II. Ditmar II. Greifenfelški 204 HHStA 1276. (Kostanjevica) (konec leta) MDC V, št. 233 Ofo I. Kostanjeviški idr. Majnhard II. Tirolski 205 ARE 1277. (Stična) GREBENC, št. 75 st. opat Konrad II. sam. Rein 206 ARS IP* R1277. (pg. 39) GREBENC, št. 76 Henrik Falkenberški sam. Stična 207 ARS 1277 IV 26. Kamnik OTOREPEC, Kamnik, 73 km. arhd. Peregrin 208 DOZA 1277 IX 17. Ljubljana PETTENEGG, št. 538; GZL 1/3 Friderik Falkenberški NVR Ljubljana 209 AST* 1278. Stična GREBENC, št. 77 Hartvik Falkenberški sam. Stična 210 ARS IP* R1278. (pg. 39-40) GREBENC, št. 78 Majnhalm II. Turjaški sam. Stična 211 ARS 1278 II 2. Kostanjevica Ortolf I. Kostanjeviški sam. Kostanjevica 212 BHStA 1278 X II21. Šk. Loka FRA 31, št. 361 (pod XII 29.) Gerloh II. Jeterbenški fr. minist. 213 BHStA 1278 XII 21. Šk. Loka FRA 31, št. 362 (pod XII 29.) Volker Rihemberški fr. minist. 214 ARS 1279 IV. (Kostanjevica) ks. opat Jakob Tomaž s Kravjeka 215 ARS IP* R1280. (pg. 40) GREBENC, št. 79 Werso z Rake sam. Stična 216 ARS IP* R1280. (pg. 40) GREBENC, št. 80 Wülfing Reichensteinski sam. Stična 217 ARS IP* R1280. (pg. 40) GREBENC, št. 81 Ditrik I. Šumberški sam. Stična 218 ARS IP* R1280. (pg. 40) GREBENC, št. 82 Majnhalm II. Turjaški sam. Stična 219 ARS 1280 VII 22. Ljubljana GZL 1/4 Nikolaj Porger NVR Ljubljana 220 BHStA* 1280 VII 26. Šk. Loka (f. 10') FRA 31, št. 367; MDC V, št. 551 fr. škof Friderik Diemut Šumberška 221 DOZA 1282 V 20. (Ljubljana) PETTENEGG, št. 606; GZL VII/5 Friderik s Kraiga NVR Ljubljana 222 ARS VE ok. 1283. km. arhd. Peregrin sam. Velesovo 223 BHStA 1283 V 12. Šk. Loka FRA 31, št. 373 prošt Henrik idr. fr. škofEmiho? 224 BHStA 1283 VI 13. Vižmarje FRA 31, št. 374 Albert II. Goriški fr. škofEmiho 225 HHStA 1283 VI 19. Waldenberg MDC V, št. 560 Konrad s Hohenburga Friderik I. Ortenburški 226 HHStA 1283 V I 21. Tacen FRA 31, št. 376 fr. škofEmiho Majnhard II. Tirolski 227 HHStA 1283 VIII 28. Ljubljana Majnhard II. Tirolski sam. Velesovo 228 BHB 1283 IX 8 . Bled (št. 1375) UBH I, št. 236; MDC V, št. 566 br. škof Bruno Majnhard II. Tirolski 229 HHStA 1283 IX 13. Bled MDC V, št. 567 br. škof Bruno Friderik I Ortenburški 229a ARS DA* 1283 X 10. Dunaj MLINARIČ, Kostanjevica, 170 Albreht I. Habsburški ks. opat Hartman 230 ARS IP* R1284. (pg. 41) GREBENC, št. 85 Albert Turjaški sam. Stična 231 ARS IP* R1284. (pg. 41) GREBENC, št. 8 6 Friderik s Slepšeka sam. Stična f? 232 ARS IP* R1284. (pg. 41) GREBENC, št. 87 Viljem Višnjegorski sam. Stična O 233 ARS DA* 1284 III 25. (Kostanjevica) (pl. 2a-3a) Ofo II. Kostanjeviški sam. Kostanjevica S 234 ARS MK 1284 XI 8 . (Ljubljana) GZL 1/5 komtur NVR Ortwin Eberhard S' Mekinjski 1 1 (Gallenberški) 235 BHStA cd.l* 1285 I 22. Gutenwerd (f. 94) FRA 31, št. 387 Viljem I. Svibenski šk. Freising 236 NŠAL 1285 II 11. Čedad patr. Rajmund sam. Gornji Grad S i 237 DOZA 1285 III 6 . Ljubljana PETTENEGG, št. 633; GZL IX/6 Stetwald z Rake idr. NVR Ljubljana r : 238 ARS BI 1286 I 3. Ljubljana Albert II. Goriški sam. Bistra ?' 239 ARS W 1286 III 8 . Waldenberg MDC VI, št. 7 Friderik I. Ortenburški Wulfmg -t 240 ARS 1286 V 1. (Kostanjevica) ks. sodnik Oto sam. Kostanjevica K ) 241 BHStA cd.l* 1286 VI 18. Šk. Loka (f. 132') FRA 31, št. 395 fr. škofEmiho žup. Viljem K j 242 BHStA 1286 VII 18. Črnomelj FRA 31, št. 396 (pod VII 11.) Albert II. Goriški fr. škofEmiho Ki 243 BHStA cd.l* 1286 VII 24. Stražišče (f. 133) FRA 31, št. 397 (pod VII 24. Drašiči) Friderik I. Ortenburški in fr. škof Emiho 244 ARS BI 1287. (Kamnik) Geut Wergand Strmolski $ 1 245 TLA 1287 1 20. Kamnik (št. 1803) KOVAČ 4, 173 Hartvik Falkenberški idr. Albert II. Goriški 246 HHStA 1287 II 27. Gorica Henrik IV. Svibenski Si 247 ARS 1287 1X28. Bled U B H I, št. 95 (lat. listina pod 1287 X 6 .) br. škof Bruno Ernest I. Ritters- berški (Reynman) » d 248 ARS MK 1287 X 3. Čedad žup. Manfred Della Torre Seifrid I. Mekinj­ ski (Gallenberški) 249 BHB 1287 X 6 . Bled UBH I, št. 246 br. škof Bruno Ernest I. Ritters- 1 o» berški (Reynman) & S 250 HHStA 1288 II 4. Ljubljana MDC VI, št. 76 Ofo Emmerberški Majnhard II. C ) 3 Tirolski 251 ARS SCH* 1288 II 4. Ljubljana (v 1338 VIII 7.) Majnhard II. Tirolski žup. Peregrin S 252 ARS DA* 1288 II 7. Ljubljana Majnhard II. Tirolski sam. Kostanjevica 253 ARS BI 1288 II 8 . Ljubljana Majnhard II. Tirolski sam. Bistra 254 ARS DA* 1288 III 25. (Kostanjevica) (pl. 12) Stetwald z Rake sam. Kostanjevica 255 AT 1288 IV 24. (Kostanjevica) KOMATAR 18, št. 15 ks. opat Nikolaj II. Majnhard II. Turjaški 256 ARS DA* F1288 V 1. (Kostanjevica) (pl. la, nem. prevod) Radoslav I. Babonić sam. Kostanjevica 257 HHStA 1288 VIII 15. Ljubljana G Z L IX/7 Majnhard II. Tirolski Ulrik IV. Vovbrški 258 HHStA 1288 (1287?) XII 28. Ljubljana MDC VI, št. 115 Viljem Schattenberški Majnhard II Tirolski 259 ARS* 1289 III 13. (Stična) GREBENC, št. 89 Ditrik I. Šumberški sam. Stična 260 AST* 1290. (Stična) GREBENC, št. 92 Markvard iz Gutenwerda sam. Stična 261 ARS DA* 1290. Kostanjevica (pl. 8a-9a) Gertruda Kostanjeviška sam. Kostanjevica 262 BHStA (1290) 1300 VI 8 . Šk. Loka (2 A) FRA 35, št. 433 Oto I. Planinski (Svibenski) Nikolaj Rebtz 263 ÖNB ed.* 1291 III 25. (548, f. 47'-48') GZL XI/31; KOMATAR 13, 45-46 Merchlin in Herbard Iška sam. Bistra 264 ÖNB ed.* 1291 11125.(548, f. 48') GZL XI/30; KOMATAR 13, 46 Merchlin in Herbard Iška sam. Bistra 265 BHStA 1291 V 24. Šk. Loka FRA 31, št. 402 fr. škof Emiho idr. 266 ARS DA* 1291 V 25. Kostanjevica (pl. 29-30) Weriand z Rake Ditmar Stechaer 267 ARS 1291 X 6 . (Kostanjevica) Peter Eilende Kostanjeviški sam. Kostanjevica 268 ARS IP* R1293. (pg. 43) GREBENC, št. 93 269 ARS IP* r1293. (pg. 43) GREBENC, št. 94 270 BHStA cd. 1* 1293 IV 3. Šk. Loka (f. 136) FRA 31, št. 403 271 BHStA 1293 VII 2. Mehovo FRA 31, št. 405 272 ARS IP* R1294. (pg. 43) GREBENC, št. 96 273 AST* 1294 V 19. (Stična) GREBENC, št. 95 273a TLA cd. 1294 XII 10. Pšata(f. 6 6 ) GZL 1/104; WIESFLECKER, Regesten I, št. 901 274 ARS 1295 I 13. Zrinj AH 1,25; CD VII, št. 177 275 BHStA 1295 III 11. Šk. Loka FRA 31, št. 409 276 ARS BI 1295 III 20. Ljubljana GZL 1/6 277 BHStA 1295 IV 1. Šk. Loka FRA 31, št. 410 278 HHStA 1295 VI 24. Mehovo 279 AT R1295 V I25. Mehovo KOMATAR 18, št. 17 k3 s 280 BHStA 1295 VII 22. Šk. Loka FRA 31, št. 412 (pod VII 15.) 1 1 a S 281 BHStA 1295 V ili 14. Šk. Loka FRA 31, št. 413 3 282 ARS W 1295 XII 28. Waldenberg MDC VI, št. 365 (pod 1296 XII S' 283 ARS IP* R1296. (pg. 44) GREBENC, št. 98 1 284 StLA 1296 V 22. Cerklje (št. 1505) MDC VI, št. 351 3 285 ARS 1296 X I 24. (Stična) GREBENC, št. 97 286 ARS MK 12971 5. t ; s a 287 ARS VE 1297 V 16. Velesovo 5’ a 288 AST* 1297 VI 5. Ljubljana GREBENC, št. 99 289 N ŠA LG 1297 VII 4. Ljubljana GZL IX /8 K » 290 HHStA 1297 IX 10. Šk. Loka FRA 31, št. 419 K » U » 291 ARS DA* 1297 XI 25. (Kostanjevica) Geut Mirenska Wülfing (?) Gali Wernher III. Loški idr. Albert II. Goriški Maj nel in II. Turjaški Majnclin I. Hmeljniški (II. Turjaški) Majnhard II. Tirolski Stefan III. Babonić Konrad Oglej ec ml. Friderik s Kraiga Winther in Konrad Puštalska (Loška) Majnclin I. Hmeljniški (II. Turjaški) Albert II. Goriški Ulrik Vellacher Gerloh Polhograjski Oto II. Turjaški Tomaž s Kravjeka Wülfing Podkrnoški Majnclin I. Hmeljniški (II. Turjaški) Haug III. Devinski ml. žup. Ulrik Albert II. Goriški km. vic. Henrik Lavan idr. prošt Emiho Ruxingenski Oto II. Kostanj eviški sam. Stična sam. Stična fr. škof Emiho Wernher III. Loški sam. Stična sam. Stična Ulrik Latin in Frankut sam. Kostanjevica šk. Freising sam. Bistra fr. škof Emiho A lbertll. Goriški Gerloh Hmeljniš­ ki (Turjaški) fr. škof Emiho fr. škof Emiho Eufemija Turjaška sam. Stična sam. Gornji Grad sam. Stična Viljem Črnelski sam. Velesovo sam. Stična sam. Gornji Grad fr. škof Emiho sam. Kostanjevica 2 2 4 Pismo, pisava, pisar — Seznam listin Seznam listin Pismo, pisava, pisar 225 292 BHStA 1297X11 7. Smlednik FRA 31, št. 422 Oto I. Planinski (Svibenski) šk. Freising 293 ARS 1297 XII 24. (Ljubljana) GZL 1/7; GREBENC, št. 100 meš. Markvard st. opat Henrik 294 HHStA 1298X 24. Šentvid GZL IX/9 Oto Tirolski Lavan 295 ARS VE 1298 XI 24. Kranj Nikolaj Kamniški Peter Silbersach 296 ARS W 1298 XI 25. MDC VI, št. 419 Henrik in Wulfmg Podkmoška Henrik z Gabra 297 HHStA 1299 I 30. Ljubljana GZL 1/8 Wülfing Wernberški Albreht Sommerecker 298 ARS VE 1299 V 9. Smlednik MDC VI, št. 437 Oto I. Planinski (Svibenski) Peter Silbersach 299 HHStA 1299 VII 25. Ljubljana GZL II/l Oto I. Planinski (Svibenski) Marsa Porger 300 ARS VE 1299 XII 8 . Velesovo Konrad III. Gali Henrik Polan 301 ARS VE 1299 XII 8 . Velesovo Konrad Loški sam. Velesovo 302 ARS BI 1299 XII 21. Ljubljana GZL X/12 Wulfmg Podkrnoški sam. Bistra 303 HHStA 1299 XII 24. Kamnik MDC VI, št. 452 Henrik Podkrnoški Eppo Wytz 304 ARS IP* R1300. (pg. 45) GREBENC, št. 102 Majnclin II. Turjaški sam. Stična 305 ARS IP* R1300. (pg. 45) GREBENC, št. 103 Haug II. Devinski sam. Stična 306 ARS IP* R1300. (pg. 45) GREBENC, št. 104 Oto II. Turjaški sam. Stična 307 ARS W 1300 I 1. (Ljubljana) GZL II/2; AH II, 242 Markvard Ižanski Tomaž iz Ljubljane 308 ARS VE 1300 I 14. Šenčur MDC VII, št. 16; AH II, 243 Wulfmg Podkrnoški Bertold Silbersach 309 ARS 1300 (1290.?) II 9. AH II, 47-48; CD VI, št. 579 Štefan III. Babonić Frišo Starograjski (Čreteški) 310 AST* 1300 IV 17. (Stična) GREBENC, št. 101 Henrik z Gabra st. opat Henrik 311 DOZA 1300 IV 20. Ljubljana PETTENEGG, št. 798; GZL X/11 km. arhd. Janez Ferentino žup. Frančišek 312 DOZA 1300 VI 13. Črnomelj PETTENEGG, št. 801; AH II, 244-245 Henrik II. Goriški Agnes Chouz 313 ARS MK* 1300 X 9. Gallenberg (prepis 1750 VII 16. Ljubljana AH II, 246-247 Seifrid I. in Elizabeta Gallenberška sam. Mekinje 314 ARS W 1300 XI 11. Ljubljana AH II, 247-248 Konrad III. Gali Oto Podgoriški 315 ARS BI 1300 XI 22. Gries AH II, 248; MDC VII, št. 64 Oto Tirolski idr. sam. Bistra 316 ARS IP* R1301. (pg. 45) GREBENC, št. 106 st. opat Henrik Oto Kozjanski 317 A R SDA* 1301 I 13. (pl. 28) 318 AST 1301 125. (Stična) GREBENC, št. 105 319 BHStA 1301 III 5. Šk. Loka FRA 35, št. 439 320 ARS VE 1301 III 12. Velesovo MDC VII, št. 78 321 ARS 1301 IV 20. Ljubljana GZL IX/10; AH 11,253 322 BHStA 1301 IV 22. Šk. Loka FRA 35, št. 443 323 AST* 1301 V 8 . GREBENC, št. 107 324 ARS 1301 V 20. (Ljubljana) GZLI/11 325 ARS MK 1301 VI 15. Mekinje AH II, 254 326 BHStA 1301 VII 1. Šk. Loka FRA 35, št. 444 327 DOZA 1301 VIII 1. PETTENEGG, št. 811; GZL VII/7 328 HHStA 1301 VIII 10. Ljubljana GZL 1/12 329 GMN 1301 V III13. Šk. Loka FRA 35, št. 445; MDC VIII, št. 103 330 ARS MK 1301 V III20. Mekinje AH II, 257 331 NŠAL G 1301 VIII 30. Kamnik 332 ARS DA* 1301 X II3. (Kostanjevica) (pl. 7a-8a) 333 BHStA 1301X118. Sk. Loka FRA 35, št. 447 333a ARS (DA*) 1302 IV 8 . (Kostanjevica) AH II. 259 333b ARS DA* 1302 VI 2. (Kostanjevica) (pl. 30) 334 ARS VE 1302 X 11. Velesovo MDC VII, št. 153; AH II, 261 334a NŠAL G 1303 III 12. Kamnik AH II, 263 335 ARS VE 1303 V 11. Žužemberk 336 ARS MK 1303 V III4. AH II, 263 336a ARS DA* 1304. (Kostanjevica) (pl. 5a) 336b ARS W 1304 I 22. Velesovo MDC VII, št. 209 337 ARS VE 1304 II 23. MDC VII, št. 218 Dankvard z Rake Gertruda Falkenberška in (brat) Henrik V. Svibenski Markvard Polhograjski idr. Henrik Podkrnoški komtur Eberhard Sulzberški R udolfi. Svibenski Majnhalm II. Turjaški Nikolaj Limberški Elizabeta in Seifrid II. Gallenberška Majnhard I. Ortenburški Alhajda s Kraiga Konrad Goričanski (Loški) fr. škof Emiho Seifrid II. Gallenberški idr. Friderik Zapriški Viljem z Rake Herman IV. Ortenburški Medko iz Malene Medko iz Malene Ditmar II. in Ulrik Greifenfelška Leopold Maympacher Albert II. Goriški Henrik Vranjepeški Bernard Vukogoj Dietmar II. in Henrik III. brata Podkmoška sam. Kostanjevica sam. Stična fr. škof Emiho sam. Velesovo sam. Kostanjevica fr. škof Emiho sam. Stična NVR Ljubljana sam. Mekinje fr. škof Emiho NVR Ljubljana Pheo Hohensiener kapitelj Innichen sam. Mekinje sam. Gornji Grad sam. Kostanjevica fr. škof Emiho sam. Kostanjevica sam. Kostanjevica sam. Velesovo sam. Gornji Grad NN. Gali sam. Mekinje Herman Čreteški Greifenfelška žfip. Ulrik Bertold in Jans iz Šk. Loke Seznam listin ~ Pismo, pisava, pisar 227 K } b o 338 ARS MK 1304 I I I 20. (22.?) AH II, 265 Bertold Kolenc sam. Mekinje 339 ARS MK 1304 III 22. AH II, 267 Kunigunda in Helch sam. Mekinje 1 5 Wunscher Podgoriški & s ’ S 340 HHStA 1304 IV 24. KOMATAR 14, št. 1 Oto Sichersteinski Martin in Myk * 5 341 NŠAL 1304 V 4. Udine patr. Otobon duh. Alard 5 5 ' s r: 342 ARS MK 1304 V 20. AH II, 267-268 Hartvik Mengeški sam. Mekinje s s “ o 343 ARS MK 1304 VIII 4. AH II, 268 Seifrid II. Gallenberški sam. Mekinje 1 344 ARS MK 1304 VIII 28. AH II, 268-269 Wülfing iz Št. Vida sam. Mekinje i 345 ARS MK 1305. Friderik Hebenštrajt sam. Mekinje i & 345a ARS 1305 II 3. (Kostanjevica) AH II, 270 Ofo Kostanjeviški in Henrik Prežeški s s Oto Sichersteinski 1 346 ARS MK 1305 II 14. Kamnik AH II, 271 meš. Alber idr. sam. Mekinje K * 347 ARS MK 1305 VIII 1. AH II, 272-273 Herman Kykitzer sam. Mekinje 348 ARS MK 1305 X121. Viljem Gallenberški sam. Mekinje 348a NŠA LG 1306 II 8 . Kamnik meš. Gregor sam. Gornji Grad 348b NŠA LG 1306 IV 20. (Kamnik) Wernher III. Loški sam. Gornji Grad 348c HHStA 1306 V 13. Ljubljana GZL VII/10 Fric z Nieder Welza meš. Alber in Agnes 348d ARS DA* 1306 V 18. (Kostanjevica) (pl. 30) Oto Sichersteinski sam. Kostanjevica 348e N ŠA LG 1307 XII 15. Kamnik Nikolaj Čmelski idr. sam. Gornji Grad 349 KLA VKp.* 1307 X11 22. Ljubljana (II - izg.?) GZLXI/33; A H I, 80 km. vic. Henrik Gralant sam. Vetrinj 350 ARS W 1308 III 25. Kranj MDC VII, št. 462 Heidenrik iz Celovca Henrik Polan 350a ARS 1308 III 30. Ljubljana GZL 1/15 meš. Margareta NVR Ljubljana 350b ARS DA* 1308 IV 4. (Kostanjevica) (pl. 41-42) Oto Sichersteinski sam. Kostanjevica 350c HHStA 1309 II 8 . Ljubljana GZL 1/17 Merchel Iški Pendit iz Vrhnike 350d HHStA 1309 V 25. Ljubljana GZL 1/18 Henrik Iški idr. Lienhard Porger 351 HHStA 1311 II 18. Kranj MDC VII, št. 7; MDC VIII, št. 12 Oto Jeterbenški Majnhard I. Ortenburški 352 ARS MK 1312 III 12. Kamnik Mert Walch sam. Mekinje 352a N ŠA LG 1312 I I I 12. Kamnik AH II, 259; RHSt 1/1,377 Nikolaj iz Gornjega Grada sam. Gornji Grad 352b ARS W 1312 V 16. (Kamnik) 353 ARS VE 1313 IX 20. Ljubljana 354 ARS MK 1314 V III12. Kamnik 355 ARS MK 131518. Kamnik 356 ARS W 1317X1 16 (Kranj) 357 AST* 1324 III 18. Stična MDC VIII, št. 182 RHSt 1/1, št. 654 GREBENC, št. 148 duh. Majnhard Henrik Tirolski Heinzel in Elizabeta Vranjepeška Gundel s Hriba Herman Unverricht Wülfing Šumberški Rüdiger Polhograjski idr. sam. Velesovo sam. Mekinje Bernard in Agnes kapela v Kranju sam Stična i U PO R A B L JEN I V IR I IN KRATICE Abh. - Abhandlung (razprava). Abt. - Abteilung (razdelek). AD - Archiv für Diplomatik, Schriftsgeschichte, Siegel- und Wappenkunde. AH - F. Schumi, Archiv für Heimatkunde, I in II (Laibach 1882-1887). A RE - Arhiv samostana Rein na Štajerskem (orig, listine in prepisi za kostanjeviški samostan pod signaturo B XIV). ARS - Arhiv Republike Slovenije Ljubljana, kronološka vrsta listin. ARS* - ARS, prepisi listin v kronološki vrsti listin. ARS BÏ - ARS, listine samostana Bistra (prej v HHStA). ARS CE - ARS, listine grofov Celjskih (prej v HHStA). ARS DA - ARS, zbirka prepisov listin kostanjeviškega samostana (Gr A I - graščina Dol pri Ljubljani - Reigersfeld VII, fase. 179). Prepisi tudi v ARS Sam. A. II. (fase. II). ARS IP - P. Pucelj, Idiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis descriptio (1720); rokopis v ARS (Zbirka rokopisov, 148 r). ARS M K - ARS, listine samostana Mekinje (prej v HHStA). ARS SCH - ARS, zbirka prepisov listin F. Šumija (z dodatki F. Komatarja). ARS ST - ARS, Sam. A. I (fase. I) - prepisi stiških listin. ARS VE - ARS, listine samostana Velesovo (prej v HHStA). ARS W - ARS, listine prej v HHStA v nekdanjih repertorijih I, II, III, XIV, XXIV (brez listin samostanov Bistra, Mekinje, Velesovo in grofov Celjskih). ASB - Državni arhiv v Benetkah (Archivio di Statto Venezia) Cod. miscellaneae, nr. 647 (Secrete archivi propri G. Fontanini, n. 2). ASCH - Arhiv knezov Schwarzenberških do leta 1918 v Murau na Štajerskem, nato na Češkem: Česky Krumlov, Državni arhiv (Statai archiv), Velkostatek Murau, listine. AST- Arhiv samostana Stična, originalne listine in prepisi iz 17. in 18. stoletja. AT - Arhiv grofov Turjaških, listine (nepoznana lokacija, en faksimile po objavi pri Höflechner, Kärnten; prepisi večinoma po objavah in regestah v URBKr II in KOMATAR). AUF - Archiv fur Urkundenforschung. Bd. - Band (zvezek). BHStA - Bavarski državni arhiv München (Bayerisches Hauptstaatsarchiv München), zbirki listin v KU Dießen in HU Freising. BHStA cd l. - BHStA, HL Freising2 (v FRA 31, 35: 191). BHStA cd2. - BHStA, HL Freising 3 (v FRA 31, 35: 238). BHB - Škofijski arhiv B rixen, danes v D ržavnem arhivu v B oznu (B ischöfliches Hochstiftsarchiv Brixen, Oberes Archiv). BITTERAUF, Freising - T. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, II. Bd. (926- 1283) (Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte. N.F. 5. Bd.) München 1909. BMV - Nacionalna biblioteka Marciata Benetke (Cod. mss. latini, classe 14, num. 101, pag. 143, št. 116). Carimthia - Carinthia I, Zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärnten. C arniola - Carniola, nova vrsta. CD - T. Smičiklas, Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae. cd. - kodeks. DOZA - Arhiv Nemškega viteškega reda na Dunaju (Deutschordens-Zentralarchiv Wien), zbirka listin. Uporabljeni viri in kratice - Pismo, pisava, pisar 229 f. - folij, fase. - fascikel. FRA - J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisigensis (Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 31., 35.) Wien 1870, 1871. GMN - Germanski muzej v Niirnbergu (Germanisches Museum Nürnberg), arhivalije. GREBENC - J.M. Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135 (Stična 1973). GZL - B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, I-X (Ljubljana 1956- 1968). GZS - F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. 4. (1101-1200) in 5. knjiga (1201-1246) (Ljubljana 1915 in 1928). Hf. - Heft (snopič). HHStA - Državni arhiv Dunaj (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), splošna kronološka vrsta listin. HHStA cd. - HHStA, kodeksi. HHStA Bed. - HHStA, briksenški tradicijski kodeks, št. 515. HHStA Wcd. - HHStA, kodeks št. 983. HHStA 8cd. - HHStA, kodeks 115 (Rot 8/2). IÖG - Inštitut za raziskovanje avstrijske zgodovine na Dunaju (Institut für Österreichische Geschichtsforschung). Kl. - Klasse (razred). KLA - Koroški deželni arhiv Celovec (Kärtner Landesarchiv), zbirka listin. KLA VKp. - KLA, Vetrinjska kopijalna knjiga. KOMATAR 13 - F. Komatar, Ein Kopialbuch der Karthause Freudenthal. MMK 14/1901. KOMATAR 14 - F. Komatar, Ein Cartular der Karthause Pletriach. MMK 14/1901. KOMATAR 18 - F'Komatar, Das Schlossarchiv in Auersperg. MMK 18/1905. KOVAČ - K. Kovač, Beiträge zur Geschichte Krains. Carniola 2/1911, 4/1914. L - št. listine v seznamu. MB - Monumenta Boica. MC - Muzej Čedad (Museo Cividale), Arhiv stolnega kapitlja (Pergamene, tom VI, nr. 96) MCU - Mestni Muzej Videm (Museo civico Udine), zbirka grofa Frankopana de Castel-Porpetto v Bianchijevi zbirki, zv. 3). MDC - A. v. Jaksch, Monumenta historica dueatus Carinthiae I-IV (Klagenfurt 1896-1915); H. Wiessner, V in VI (Klagenfurt 1956, 1958). MGH - Monumenta Germaniae Historica. MIOG - Mitteilungen des Instituts fur Österreichische Geschichtsforschung. MMK - Mittheilungen des Musealvereines für Krain. nem. - nemški (-a). N .F. - Neue Folge (nova vrsta). NSAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana, zbirka listin. NSAL G - NŠAL, listine gornjegrajskega samostana (nekoč v StLA). NSAL K - Nadškofijski arhiv Ljubljana, kapiteljske listine. ÖAW - Avstrijska akademija znanosti (Österreichische Akademie der Wissenschaften). OEFELE, Andechs - E. von Oefele, Geschichte der Grafen von Andechs (Innsbruck 1877). ÖNB cd. - Avstrijska narodna knjižnica Dunaj (Östereichische Nationalbibliothek), kodeksi v zbirki rokopisov. PAM - Pokrajinski arhiv Maribor, vrsta listin. PETTENEGG - E.G. Pettenègg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien, I (Leipzig 1887). pg. - pagina (stran). 230 Pismo, pisava, pisar - Uporabljeni viri iii kratice pl. - pola. phil. Diss. - disertacija na filozofski fakulteti (Avstrija, Nemčija). REDLICH, Brixen - O. Redlich, Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen (Acta Tirolensia, Urkundliche Quellen zur Geschichte Tirols, 1. Bd.) Innsbruck 1886. RHM - Römische Historische Mitteilungen. RHSt - A. Redik, Regesten des Herzogtums Steiermark, I. Bd. (1308-1319), 1. Lieferung (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, VI. Bd.) Graz 1976. Sb. - Sitzungsberichte (poročilo o zasedanju). StLA - Štajerski deželni arhiv Gradec (Steiermärkisches Landesarchiv Graz), zbirka listin. Tl. - T(h)eil (del). TLA - Tirolski deželni arhiv Innsbruck (Tiroler Landesarchiv Innsbruck), Parteibriefe. TLA cd. - TLA, Tirolisches Raitbuch, kodeks št. 278 (objavil H. Wiesflecker - gl. spodaj). TOT - Tabulae ordinis theutonici. Ex tabularii regii Berlinensis codice potissimum (izd. E. Sthrelke) Berlin 1869. UBH - L. Santifaller, Die U rkunden der B rixner H ochstiftsarchive I (845-1295) (Schlernschriften. Veröffentlichungen zur Landeskunde von Südtirol 15,1929); skupaj z H. Appeltom II (1295-1336) (1941/43). UBSt - J. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, I-III (Graz 1875, 1879, 1903); G. Pferschy, IV (Wien 1975). UBSz - W. Hauthaler, F. Martin, Salzburger Urkundenbuch, I-IV (Salzburg 1910-1933). URBKr - F. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain, I. Bd. 777-1200 (Laibach 1882/3); II. Bd. 1200-1269 (Laibach 1884 u. 1887). VF - Vorträge und Forschungen. WIESFLECKER, Regesten - W. Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten (od 2. Bd.: Grafen von Tirol und Görz, Herzoge in Kärnten). Bd. I: 957-1271; Bd. 2, Lieferung 1 : Meinhard II (I) 1271 bis 1295 (Publikationen des IÖG, Reihe 4, Abt. 1, 1949-1952. ZC - Zgodovinski časopis. ZRG GA - Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte, Germanistische Abt. zv. - zvezek. SEZNAM LITERATURE * BLAZNIK, Školja Loka - P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Školja Loka 1973). BOOR, Actum - H. d. Boor, Actum et Datum. Eine Untersuchung zur Formelsprache der deutschen Urkunden im 13. Jahrhundert (Bayerische Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Kl., Sb. 1975, Hf. 4) München 1975. BRAND, Werkzeug - A. v. Brandt, Werkzeug des Historikers (Stuttgart, Berlin, Köln 19921 2 ). BRESSLAU, Urkundenlehre - H. Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre für Deutschalnd und Italien (1. Bd.) Leipzig 1889. EBEL, Erben - W. Ebel, Über die Formel »für mich und meine Erben« in mittelalterlichen Schuldurkunden. ZRG GA 84(97)/1967, 237-274. ERBEN, Kaiserurkunden - W. Erben, Die Kaiser- und Königsurkunden des Mittelalters in D eutschland, Frankreich und Italien (U rkundenlehre, I. Tl., H andbuch der mittelalterlichen und neueren Geschichte, Abt. IV: Hilfswissenschaften und Altertümer) München und Berlin 1907. Seznam literature - Pismo, pisava, pisar 231 EWALD, Siegelkunde - W. Ewald, Siegelkunde (Handbuch der mittelalterlichen und neueren Geschichte, Abt. IV: Hilfswissenschaften und Altertümer) München und Berlin 1914. FICHTENAU, Arenga - H. Fichtenau, Arenga. Spätantike und Mittelalter im Spiegel von Urkundenformeln. MIÖG Erg.bd. 18, 1957. FICHTENAU, Babenberger - H. Fichtenau, Die Kanzlei der letzten Babenberger. MIÖG 56/ 1948, 239-286. FICHTENAU, Urkundenformeln - H. Fichtenau, Forschungen über Urkundenformeln. MIÖG 94/1986, 285-339. FICHTENAU, Urkundenwesen - H. Fichtenau, Das Urkundenwesen in Österreich vom 8 . bis zum frühen 13. Jahrhundert. MIÖG Erg.bd. 23, 1971. FIC K ER , Beiträge - J. Ficker, Neue Beiträge zur Urkundenlehre I. (Zeugen und Datirung). MIÖG 1/1880. HÄRTEL, Aquileia - R. Härtel, Metropolit - Suffraganbischöfe - Kapitel. Die Urkunden im Umfeld der Patriarchen von Aquileia (še neobjavljen referat na kongresu diplomatikov, 28. septembra 1993 v Innsbrucku). HÄRTEL, Heilige - R. Härtel, Der gute Heilige. Ein Beitrag zum Privaturkundenwesen des Spätmittelalters. AD 19/1973, 211-286. HÄRTEL, Notariat - R. Härtel, Notariat und Romanisierung. Das Urkundenwesen in Venetien und Istrien im Rahmen der politischen und der Kulturgeschichte (11.-13. Jh.) (Notariado publico y documento privado de los origenes al siglo XIV. Actos del VII. Congreso Internacional de Diplomatica Valencia 1985) II. (Valencia 1989), 879-926. HÄRTEL, Wolfger - R. Härtel, Wolfger und das Schriftwesen in Oberitalien (Germanische Bibliothek, N.F., 3. Reihe: Untersuchungen, Bd. 20) Heidelberg 1994, 139-194. H EIN EM EY ER, Urkundenschrift - W. Heinemeyer, Studien zur Geschichte der gotischen Urkundenschrift. AD Beiheft 4 (Köln-Wien 1982). H EU BERG ER, Kanzleivermerke - R. Heuberger, Die ältesten Kanzleivermerke auf den Urkunden der Tiroler Landesfürsten. MIÖG 33/1912,432-467. HEUBERGER, Tirol - R. Heuberger, Das Urkunden- und Kanzleiwesen der Grafen von Tirol, Herzoge von Kärnten aus dem Hause Görz (bis 1335). MIÖG Erg.bd. 9,1915, 50-177, 265-394. H IR SC H , Sprache - H. Hirsch, Zur Frage des Auftretens der deutschen Sprache in den Urkunden und der Ausgabe deutscher Urkundentexte. MIÖG 52/1938, 227-242. H Ö FLECH N ER, Kärnten - W. Höflechner, Zum Urkundenwesen der Herzöge von Kärnten bis 1269. Carinthia 159/1969, 59-127. HORST, Meranien - H. Horst, Ueber das Urkundenwesen der Herzoge von Meranien Otto VII. und Otto VIII. aus dem Hause Andechs, (phil. Diss.) Wien 1923. IONA, Diplomatica - M.L. Iona, Note di diplomatica patriarcale. Gli scrittori dei documenti solenni da Pellegrino a Goffredo (Il Friuli dagli Ottoni agli Hohenstaufen, Atti del Convegno Internazionale di Studio »II Friuli dagli Ottoni agli Hohenstaufen«, 4-8 dicembre 1983) Udine 1984, 1-58. K ITTEL, Siegel - E. Kittel, Siegel (Bibliothek für Kunst- und Antiquitätenfreunde, Bd. XI) Braunschweig 1970. K Ö FLER , Tirol - W. Köfler, Studien zum Kanzlei- und Urkundenwesen Meinhards II. ( 1271 - 1295). Vorarbeiten zum Tiroler Urkundenbuch (Prüfungsarbeit am IÖG, 1968). KOS, Darovanja - D. Kos, Plemiška darovanja cerkvenimustanovam (s posebnim ozirom na 14. stoletje). ZČ 47/1993, 25-52. KOS, Dediščine - D. Kos, Dediščine, dedno pravo in plemstvo na Kranjskem in slovenskem Štajerskem (posebej v 14. stoletju) (Celjski zbornik 1994) 35-56. 232 Pismo, pisava, pisar - Seznam literature KOS, Denarništvo - P. Kos, Denarništvo na prostoru današnje Slovenije v času od 12. do 14. stoletja. ZČ 48 /1994, 307-317. KOS, Grad - D. Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in mest do začetka 15. stoletja (Zbirka ZRC SAZU 1) Ljubljana 1994. KOS, Imago - D. Kos, Imago Iustitiae. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plemstvu v poznem srednjem veku (Zbirka ZRC SAZU 3) Ljubljana 1994. KOS, Istrien - M. Kos, Aus der Geschichte der mittelalterlichen Urkunde Istriens (Studien zur älteren Geschichte Osteuropas. 1. Tl.: Festschrift für Heinrich Felix Schmid. Wiener Archiv fur Geschichte des Slawentums und Osteuropas, Veröffentlichungen des Instituts für osteuropäische Geschichte und Südostforschung der Universität Wien, Bd. II, 1956) 49-62. KOS, Komenda - D. Kos, Posest ljubljanske körnende Nemškega viteškega reda (od. 13. do srede 18. stoletja). ZČ 38/1984, 271-290. KOS, Ljubljana - M. Kos, Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice (Knjižnica Kronike 1) Ljubljana 1955. KOS, Plemstvo - D. Kos, Neagrano gospodarstvo in družba na Slovenskem v 14. stoletju (s posebnim ozirom na plemstvo in višje sloje meščanstva) (Disertacija na Univerzi v Ljubljani) Ljubljana 1993. MARTIN, Salzburg - F. Martin, Das Urkundenwesen der Erzbischöfe von Salzburg von 1106 bis 1246. MIÖG Erg.bd. 9, 1915, 559-765. MARTIN, Urkundenwesen - F. Martin, Zum spätmittelalterlichen Salzburger Urkundenwesen. MIÖG Erg.bd. 11, 1929, 278-287. MELL, Privaturkunde - R. Mell, Beiträge zur Geschichte der steirischen Privaturkunde (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, izd. historischen Landeskomission für Steiermark, VIII. Bd., 1. Hf.) Graz und Wien 1911. MLINARIČ, Kostanjevica - J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234-1786 (Kostanjevica 1987). MLINARIČ, Stična - J. Mlinarič, Stiska opatija 1136-1784 (Novo mesto 1995). OGRÏS, Sicherheiten - W. Ogris, Die persönlichen Sicherheiten im Spätmittelalter. ZRG GA 82(95)/l 965, 140-189. OTOREPEC, Listina - B. Otorepec, Listina iz 1232 in starejša zgodovina Kamnika (Kamnik 1229-1979. Zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta) Kamnik 1979, 23-32. OTOREPEC, Pečati - B. Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana 1988). PAGITZ, St. Paul - F. Pagitz, Die Urkundenschreiber der St. Pauler Klosterschule bis zum Jahre 1335. Carinthia 149/1959, 389 (77)-444 (132). PFEIFER, Eppan - G. Pfeifer, Die Urkunden des Brixner Elekten und Bischofs Egno von E ppan (1240-1250). E ine p aläo g rap h isch -d ip lo m atisch e U n tersuchung (Staatsprüfungsarbeit am IÖG, 1992). PUSCHNIG, Aquileia - R. Puschnig, Das Urkundenwesen der Patriarchen von Aquileia (Staatsprüfungsarbeit am IÖG, 1933). REDLICH, Privaturkunden - O. Redlich, Die Privaturkunden des Mittelalters (Urkundenlehre, III. Tl.: H andbuch der m ittelalterlichen und neueren G eschichte, A bt. IV: Hilfswissenschaften und Altertümer) München und Berlin 1911. REDLICH, Siegelurkunde - O. Redlich, Siegelurkunde und N otariatsurkunde in den südöstlichen Alpenländern. Carinthia 103/1913,23-33. REIFFENSTEIN, Arengen - 1 . Reiffenstein, Deutschsprachige Arengen des 13. Jahrhunderts (Festschrift für Max Špindler zum 75. Geburtstag, izd. D. Albrecht et alii) München 1969, 177-197. Seznam literature - Pismo, pisava, pisar 233 REIFFENSTEIN, Schriftlichkeit - I. Reiffenstein, Zur Begründung der Schriftlichkeit in deutschen Urkunden des 13. Jahrhunderts (Sprache und Recht 2. Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters. Festschrift für Ruth Schmidt-Wiegand zum 60. Geburtstag, izd. Karl Hauck et alii) Berlin-New York 1986, 659-669. RUF, Freising - J.R Ruf, Studien zum Urkundenwesen der Bischöfe von Freising im 12. und 13. Jahrhundert (München 1914). SANTIFALLER, Beschreibstoffe - L. Santifaller, Beiträge zur Geschichte der Beschreibstoffe im Mittelalter. M it besonderer Berücksichtigung der päpstlichen Kanzlei. 1 .Tl.: Untersuchungen. M lÖGErg.bd. 16/1, 1953. SANTIFALLER, Invokation - L. Santifaller, Über die Verbal-Invokation in Urkunden (ÖAW, phil.-hist. Kl., Sb., 237. Bd., 2. Abh.) Wien 1961. SANTIFALLER, Urkundenforschung - L. Santifaller, Urkundenforschung. Methoden, Ziele, Ergebnisse (Weimar 1937). SCHLOSSER, Renuntiationes - H. Schlosser, Die Rechts- und Einredeverzichtsformeln (renuntiationes) der deutschen Urkunden des Mittelalters vom 13. bis zum ausgehenden 15. Jahrhundert (Untersuchungen zur deutsche Staats- und Rechtsgeschichte, Neue Folge 2) Aalen 1963. STARZACHER, Görz - K. Starzacher, Beiträge zum Urkundenwesen der Grafen von Görz, besonders für die Zeit 1270-1350 (Prüfungsarbeit am IÖG, 1935). STOWASSER, Kanzleivermerke - O. H. Sto wasser,Die Kanzleivermerke auf den Urkunden der österreichischen Landesfürsten von ihrem Aufkomen bis zum Jahre 1437. (Die Kanzleivermerke der österreichischen Herzogsurkunden). M1ÖG 38/1920, 64-92. ŠEBANEK-DUŠKOVA, Ottokar - J. Šebanek - S. Duškova, Das Urkundenwesen König Ottokars II. von Böhmen. AD 14/1968, 302-422 (I.); 15/1969, 251-427 (II.). ŠTUKL, Inventar - F. Štuki, Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315. Loški razgledi 11/ 1964, 205-208. VANCSA, Sprache - M. Vancsa, Das erste Auftreten der deutschen Sprache in den Urkunden (Preisschriften gekrönt und hg. von der fürstlich Jablonski'schen Gesellschaft zu Leipzig 30) Leipzig 1895. VILFAN, Knjiga - S. Vilfan (s sodelovanjem B. Otorepca in V. Valenčiča), Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja (SAZU: Viri za zgodovino Slovencev, osma knjiga) Ljubljana 1986. VILFAN, Landschadenbund - S. Vilfan, Die Klausel des allgemeinen Landschadenbundes als rechtshistorisches Problem (Festschrift Berthold Sutter) Graz 1983, 445-458. VILFAN, Temelji - S. Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. ZČ 40/1986, 397-412. VILFAN, Zgodovina - S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije (Ljubljana 1961). WILHELM, Kanzleivermerke - F. Wilhelm, Deutung und Wertung der Kanzleivermerke auf den älteren Urkunden der österreichischen Landesfürsten. (Die Kanzleivermerke der österreichischen Herzogsurkunden). MIÖG 38/1920, 39-63. ZATSCHEK, Konzept - H. Zatschek, Studien zur mittelalterlichen Urkundenlehre. Konzept, Register und Briefsammlung (Schriften der Philosophischen Fakultät der Deutschen Universität in Prag 4) Brünn-Prag-Leipzig-Wien 1929. ZONTAR, Vicedom - J. Zontar, Kranjski deželni vicedom. Prispevek k zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem (Razprave SAZU V - Hauptmannov zbornik) Ljubljana 1966, 277-318. Ker je v opombah citirana literatura okrajšana, je na tem mestu seznam vseh uporabljenih del s polnim naslovom. Navedena je le resnično uporabljana (citirana) litaratura. 234 Pismo, pisava, pisar - Seznam literature SINOPSIS Pismo, pisava, pisar. Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300 Monografija je posvečena razvoju, strukturi in izvorom samostojnih privatnih listin, ki so nastajale na ozemlju modeme Kranjske od leta 1136 do leta 1300. Raziskava temelji na podlagi 405 listin do leta 1324, ohranjenih v originalih, prepisih ali regestah, ki se nahajajo v slovenskih, avstrijskih, nemških in italijanskih arhivih ter so povečini že publicirane. 41 listin iz časa med letoma 1302 in 1324 je odbranih zaradi primerjav. Natančneje so raziskane listine, ki so jih izstavile fizične in pravne osebe s sedežem na Kranjskem, listine tujih izstaviteljev pa so vzete v omej enem številu za primerjavo : listine oglej skih patriarhov, koroških vojvod, goriških grofov, vetrinjskega in gornjegrajskega samostana, briksenških in freisinških škofov. Prvi dve poglavji v monografiji sta posvečeni značaju in vsebini listin ter vplivu pravnega in političnega dogajanja, oz. nekaterim prostorskim in časovnim danostim pri odvijanju pravnih dejanj in nastajanju listin. Osrednji del monografije je analiza zunanjih in notranjih značilnosti (formul) ter diktata. Zaključni del je posvečen zgodovini in značilnostim pisarn in pisarjev na Kranjskem. Dušan KOS, dr., docent in znanstveni sodelavec, ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Gosposka 13 61000 Ljubljana SYNOPSIS Docum ent, W riting, Writer. A Contribution to thè History of the Carnioliaa Documents up to 1300 The monograph is dedicated to the development, structure and origins of the private documents originating from the territory of thè medieval Carniola from the year 1136 to 1300. The basis of the research are 405 documents (1136-1324), preserved in original, in later transcription or regestum, kept in Slovenian, Austrian, German and Italian archives and are mainly already published. Researched in detail are documents issued by natural and juridical subjects with their seat in Carniola; documents of foreign issuers are considered in a limited number for comparison, e.g. the documents of the patriarchs of Aquileia, the Carinthian dukes, the Counts o f Gorizia and Tyrol, the monastery of Viktring, the Brixen and Freising bishops. The first two chapters deal with the character and contents of the documents, with the influence of the juridical and politicai events, territorial and time facts within the development of legal action and the formation of the documents. The core part of the monograph is an analysis of the extemal and internai characteristics of the documents (formulas) and their order (dictation). The concluding part deals with the history of thè chancery and writers in Carniola till 1300. Dušan Kos, Ph.D., Lecturer and Scientific Collaborator, Scientific Research Centre o f thè Slovene Academy of Sciences and Arts, Institut of History, Gosposka 13, SI-61000 Ljubljana Sinopsis - Pismo, pisava, pisar 23S J » ^ ° ' 1" / ~ { ' ■ ***“ * v * P ~ £ - * - «*N*4y Ä A ,.i_ j ,J i ■ » » v u .C ^ v ii ÿ ffe v 'S 'v fM gt»T»i 0 . * • » A W O /^ttoÄ f • •;.}»< * f--^a^;.V*>wt«» < ■ -a a *-’ ^ w^ c» . ^«s«- a->**» * «*•• ■ ' .“û a :' £iVu< «?*7 A|»vS i i a v m ^ j p Ä^atfVvv , < - C î >  .jï.& Ç ' . < £ ^ šf dovuti ' ip'w v.xtX V i . . . S ■ < ^ > >7 t»a Vf^Sp.. ;jj2'p«-ci - v * o n êTn- , * r^CrvcCt: f p *> *»* «, v . k • • £ ' ' / ^ $ f c « « r ‘ 4l • x ?tU ì£ p f ^ > ; '’ ; ^ - “ i p - v / - î î > e b ' 'a  ‘ «n, g= x { V Ì ^ V . V \ilix«> 0 .. «~C~T .^a.-vv.CfcC ^ - v v ^ o r . C ^ . T ^ e -^ v o C ;,.tO^- ^ * w - r - ^ - c-U n... & c « -Cfc^C -Cv-r«? • ^ È à » ^ Ì . ^ Ì ^ r T Ä f ^ 4 ^ ^ .i s Ä j r - ^ ô ' W 5 ? * ' ^ , ? e i ' v'8 lt. -"a ^ -f _ ,' pc^V ~«A - -£w-T * “ 2*^.. ^ D < v rt'O " “ V ^ '^ 2= - w ^- - ^yrt.'f' otrco - c^, ^ c ^ & ^ .A - n r & v - r T t e - To4- W .- ^ ~ = r 'b“ > v;?:Vr y v ^ v Aluuo . i^r. ^ w ~ r ; '*■ ' f r ' î T ^ - ^ C 6 L 28 Pismo, pisava, pisar 2 37 ' n tw ttù ix c - e r tfu r m f- V »n »et4# vvi ftcfckLird f . /,. - r 1 ‘ M c Ittc w 'jw m ijv e « tt* » 5 ' O a m in tf t« « c ^ t5 ^ « y « jM * ~ ^ v v , Y .I^ M rttirn «i < p . ^ » J - c ic u m c - & { is n u n v { « \L a tr tj 7; ^ » tm ß im V i• & : ...c ^ e i^ x * tw u » c » ^ a * K * . w & p & tm . £ tri^ tn c n ^ iT j^ ju jo tc fc e t^ .' ^ * a*m e s i- < > ) J jt^ tiii# 7 w > n u o e ' r ^iig d io din W C J -T ^ 'ü tlrfc t- r,* ^ 5 ^ J U ttf ü ^ -w tâ ^ c ré ilc L i'f l 'r n * ! $ $ Ik t n l n < r r r m 4 _ ,< I e o d ctio « tm (n ( * ca(tr«M »^j“ ît« < 3 ^ ■ n w îÆ u -ô ç • V f^" n u x n in w fe -^yc^^aaicne-ne- •.^ o l) 4l» * tó ' a c eotwicw^(v n o tiz. «uh« m o n i \m j ï Û j c leci'cim u nU h'Jw iàœ .iiijdxcœ ^fcïvn ^« •(v trÆ l’c ic ijeilv k - v L 47 D W o m m e J ï i i c t r r p u m » - v m x i k (I) a i . m m w a iiflm irui L ù jtii.j'S ;-1 jacrr^T ioH tpcajir- T n c r a ^ C jvjfl£z. ^üv^jrr“ (9 V rV L 'B -^ L C ^Arj^pv^yßjLjc yw rvO TJ c| jè " c m .j r r n j' a ^ n r u - f i j ^ p c j- iž u ^ t fe ^ - ç a - ^ f n r n - Q 7 ' j , j^ n r i-P t> j ^ î m t > S > c o -rm {ïc w m -É '> rujzi-VvÇtpj,- ÆiiCTff|'fT3jrcr r r u ijn v y o r v m j . f i n i ? e r m i ccrfr£*'urçun\e~ inÆjtfw? agî-U' L$Trurp^| v rn r^ ù i üi/Lj ^i-uer^o«ff U V ^ f l ^ % o < K S c e - 7 c o C r r - T irs& ^ f' ^nT P X s^ rx- c^-v < : g / 9 T 2 T ^ C ._«T »,___ ___ * L - .r X ’S T _ -p*» 7 jUInfc-;? t . ^ . "nim-vrur jx-mip5 ’ txmjrjmA.r-i ■ y^ni)Ajà CvCcj-'Sj V yit i)A X m -p fl[2 L - V b ‘.Tn-]-te‘< t) tn .T l- jic • ‘ foajTct2 I s irS s Urnern - C % > in4).lji? S l— -ttajt*.;, irf L cÌA j^ C ^f^ • * ■ £ = fiv m«û? C a iîto V v iN » 4 fj^ •f< i> W J , , ; ' ' , „ , , -, , . . . - ^ L u r - 7 ^ Ì TM : Ö - Y ïa y i* y L y m Z -. *" *> ciin«o[ria5'' Ì J c L j «nn>A»»->/i(.£?.n' ^ | ’^|0 • n o l i / t i ^ n r i * ■ — .' wjl?» .^ Ilim tn ^ *m ^ pcn ^ n iir. rC T ^,r> ' ^«»lentirr:"v jC t ^î(iïcnT tnioi-y' liraž^- fu ln om rif-. j o d " «U n im j'ß e tttr r r ^ C j-ie n,n.u»n«rl,«rrtixCT» i j ^ A n o j ^awCuai l«il|ćc-. itó f aaij: y ' « r » « m f J un f JJ * - Tuttrer n^d ■renu^'.'^tflfif.iä'Tvtle .ocdJt^ - '^li^ritc^. q^trcclirafif^ , „ s a « ■ ^ n n V t g . f«f. llUm W .4 ..^ . < jV ^ V i>JrtT«f'î>«rw l»t> rurutSir' J ^ n n q o j-t. cejiïr- ç^ttaaom.-C'r^âïj; 9J trilm liw’iùt. iwert«^ -iS -rnator-î/’ -p«n«- os• CrirrincaultS jitkioajnj «n^tniÿ ^ I 4 s 4 ' Sï P - .i/* < t-,i i" î> c -» ftl> T fucceflçji w r & ,s . cô&ë n l u ^ »n(«iuffojt novliaSti j^turvr y\*>m.tT\'Çtriw.t’inn0nZ.Yjnïioiifc • ? _erj»î?.-iu»xc-.Jw .p(’-'>®,tIu»5-1’ no»u>r«» « * » « » /• F 4«M n V» « J - J n f . {mai 3m «»» «fcl |jeri«nV t,.? fltrorsf^5 > J m , 7 g jU y à rS y x ra Z rln rt*x J~u*£3; L 50 ‘ Tfj"Hpi S'" “ „„rXtfcÆ^^ C a.D = j , ^ „™ ji^ - ■ £ - J i ä . „-f ^jwu ^ J.J • ^ n c » ,^m~tS ž n r ^ nm) ^u»rr, i^C»*tax> .'5 5 5 u c t ^ . maC^rourr) ju^vvrr) % -T w n io A u d ^ o w ^ J jjU ^ ^ « jV r.^ ^v^^OCDxD^j;^'.^ . kr „X , ^jjur.'B.<™J^-- ^ '5 ™* -g-# ^™v 'ju^jji^-»- _ j^.. Ji. y-JX». 4 » - a ÿ -----= » * P — ; -™.L~. ■ fy f f t - : -Xâ^-, x p O a ^ . ^ - ^ 3 .» ..- £ & { ■ JE™, aj*~rnv -™ JW C -ÿ-J- ^ ® ” ï-= > ^e" jfe f” • 6 '''C 5 > u ’ "- ,tt~stf C ..J- ^ - r î j * v - 1 — > Af-^s-c - a ' Tc^ &3~ nr T »»~— j'm C rnm . . »». „(ij L 64 Pismo, pisava, pisar 239 ! f — » — » ç  m f d . « % # * * & £ & y - f f t - f* > r g ^ ' ^ T ^ e - " f f e Ä & £ *> js m ^ r . ^ < ^ p /'« W , ^ » s ^ Ä J - I fSsg§ «««ÜU «$*l : P A » fJ W ^ ^ ä ? - i f s ^ «»«ilL '«^>t: p r ' #'Æ : ^ p 5 - ’« CCsjp^» w ^ 04- Ä W 1 9 fW ^ x M S ^ *3U* «*£ » ”> ^ a!!a ^ 4fwJ* «sfe-r^ U v ^ î ü h ^ w s a ^ r ^ ^ 4» I V ^ * ? ( P ^ 'a£*sTji — -Ä » tfB ^ ^ J lfc p /ÿ « p ÿ r ^ W ‘ ~ ‘ > < r ^ ï- ^ '£ p ls s '% & ^ Ä f » 5 ' Y Ä ' » | » f e Ä r « S s . ^«U&»£|p^g£4|<- -» « Ç < X J^WMWr_«JSI!«J»®|lìSj-«P|«gr>ì « M |» » M * Ä n -«g)»Sî’ »«*. • * > « > « • SisJeSMSfl mt^M-c-^ctaar^jHp ■imM^ ' 'w^ " * Ä « sÄ - ÜtœsniS.Jjf^w?"* «Ict^î^A. A % jp ^XM ^^W s^r -m ju tf^i/fl-^n c ^ « ÿ S s a ^ î w i ' i ^ ' ^ a B C*^3S^tj>.' M ^ u n r '^ _ ’ _ _ ^M (j''T-’/^ -^ t o « w i^ /-«y* w w j^& ’&æ-'fe -OT^ÿ^e.-ÿwS fliL or/r > làrrp . S SS ' „j* v ^ -^ jX f ^ f - ^ïwU> OSE « ^ « Ä , 'ljL s-> . se, A ^ <«& % *® o-esW ^f _lf*> ~ ^ufehJ? U,* ***W » • 'i J > > “ ■st ^w »»»- «vet*»./ ® ^553 ’j» £ a r r > « _ ^3 c^V SìSS^^. r» < g | ^ y»Bf a n i|> ,1t> tw~ 0^ mLSa^SSii «WaIIä"'' lf«« «ütt^rs&ä «® 4aìJ.'i^ 's* 5 r e m ^ . ^ 4 U ■ « * ■ » < * * « * . W W W % a w J « W . m n u V f -rufw^^T[- c ^ ^ I m t , . ip , ? m «$*#■ f ^ / v t « ’'jjjpÿ*V^_ ^ J S f W V »fi***- » r J f i r « |ìU r- g [4 y Q—l j M ' 4 XjS?+- 7jfy / f~ J’^*ö'- _ _ j_ U y J 8- f f* • jtv .-O ^ fe 'Ä. ^rm.fct ©éfet-.f.U^-s^^^i,, ' , • L 75 2 4 0 Pismo, pisava, pisar I / O S W ^^ffùâ^S ^lk'ÿ'L m s f e ^awc/fawoym? vrm^ram^òircc, i^ia nJAg^S -'^^î^TÆ tiljâagnÄtpSsS^'-S^^V ^ Æ S ^ ' â t ;c|V«■gtaGàÿ^fcnj^gcaare/txttni«waj^m] ^ p n u im jij jm ^ « n j â m in cj ^ ^ 5 -ç c - ft s m a . 1« J tm o jtn T m m a ffe i ito ots& jr^rajÈ nt/'W ftA îS r n n ^ Æ jsm e iM M L ^ « « * v i&9 Slij ^ f e a if r r ÿ p j ^ » V u o ^ li^ tam jaiJ^ s^tn aiw p ai» « p i w t e s ^ g manfčj w m ar« Cerati^Lwsîraip a k n iw sm t % stón». wfcfsLottiB/fe d xa m ^léS ìj^fa a ^^ t a ^ u w ^ W ^ ótmmt) ^ittna®, m älLpan«/ v n t^ 3 ^ 5 "ì^Niàsaa.v w j o u n t-'v tu n ta tsradiante ac< y a i t 3 n s t\w ilj ^in«!^« iifex>f-vra ojacm ^.^ttj^giftij'rrifö ^59 K ì^ww;^: Y t' yu^. moWœmyaïii^«^^'^v.-f,tJ^vsl «T coaHS-'^cm rjjcòj m^gna^l)iffTmpiw masmr/'rcw) /plàaÆ fiiês m Jflrttt^ceaH e^lan^k^^tm o^-^.cc.Ltu^^niattU tttisuss «e.wf-.jđ»oto>^ < 1 < n 6 Jj' L 115 .^SfO ^ - J i j ^ g e ^ r4W»w^^ ^ 5B fK ^ O ^ S - S * 5 -ffrJU ) V^> ■ 'T^- ~“^ 1 ‘ «Ûa*« — ' ^ j s f r rsf(& e«ra "~ * } ’-''J j'* - d ^ ^ ' ‘ ; ’ ^ s' ežu j'^ . ^. ^ .ig ïîc „„«*-/&* »Js '■&■:$''fx a e '“s tS ä ? /"®"'"*- ^t*J~as) a^ ^ ^JÜxtaS -??'T ■ Sz**~y.rmd> i L » -J« -< « /«ÇS^Q ‘ 2? '* i ■ '““* " < £W ^ Ser, t e «ÜLs- 9lÄ . ^ fl'A f 8 * " u ^ fS v ^ T Qi^ ^-^S) ^ ^äsr xiSg^c^ ^s~s/',w ^ ^ ^ 3. ^ C tV T O j * çt‘ *'J v W ï k '* J ^ L 118 Pismo, pisava, pisar 241 - « 5 $ —'e f 'w w . e a f S » 1 ! * ) * & • < F » « f « W * ? " * * š * - r M * * t > % ^ r ' L / , f , ’ - «J* ^ ixcsntZA, ^ K ^ j * -r^C K T ^ «ig W t O"nr - «a- • f ' f / V 7 : ^ - _ , * , - r > n . ^ T f f i ' r ^ ^ « 4 » 7 «■*»!*’ f ^ - r * “ * n m * ' % « T . « s « A . - 1 W M U -V . j^ M A - p v TO^S « f l& S w * ; N & r « ï S « u s £ c l B W W B i H U . _ r t - . r ^ r a u ^ * W v . ■ ^ jS L s a r * SÇrU 'r- d A»$r»i ^ V j £ _ % - e è c ^ * e& ? & '* - % * '‘ ‘ e* ^ V r f : S — y „ - ■ ' ■ • ' • ■ ' • » * . * » ■ « > t -i- c e L 121 r j T l ^ e < r> L f> s t T ü w y ^ f c a . ■šeg»*- U J^ - œ = ^ _ s » * * £ " , - j ^ ^ [ ^ ^ C V f t J c ^ T a «sv. ^ ^ r 3 ^ ^uartuoa. vv'Â^5' J^*6“ l~ ^•L’ -'-^ ^.j^o '2i\*-^lw . < ■ r h .* v ô w a t L r t i t t Š ' “ . ^ ‘ n h k a - S^5 C nWUU* ^ _35r£_ 5 ^ ' 5+**p ^ ^ Jb^bAB>/' ' ^ tt^ f c |_ — ^ -^ r t ^, 2_ ^ -^eT^Cr- ^ ü L ; , \^»**KCIAwrt?y ^ 3 t f t £ t a £ 5 ^ ^V «iiLv5&~ . — 3 '-JD ,./••.. t ’ s -y * y y y * p v < m ~ aA IUn^ J^vusS*. ~ 9 'm -f*«'1 7 • ' V T V W- "7T _ f\ * * * '~ ~ — J OQ— g£-t ^* - CÔVWjnT'" ^ Â^ ’ T * ' -:x..>-.v..-at D*o , S^-SES- ^ ^ 3 ^ &fè>%Sc_ ,-r -tii« ^ A b ( r f s i j JT;vS- _ ^ £ Q , 7 or , -W 5 3 ^p 7 S»,«tj _ÿ?» f « « - - .-; QUltJip ^T±^fi vv?t 4^p|fv Y^-&ÄÄtä^- " " . 'l U ^ 't - ' i-bfuL} A?Cl-.T.:t ^fo >-.atztiy . ì a « -f^vt^- r Jà^sj^Ê - St a - ^ ç ti s^ c o ^ s ^ ^ , c^Jÿe? r^ r 1 ^ eiti, t& » s- &- i w & ü ^ j J U ^ ( 3 ^ - 3 ^ . ^ ^ * 0- c ^ c '^ N V ' iW v 7^''1 0 90 ce . • L oo^ ^ j ~^S\^ o~ìA 3 J | _ Q^JAJ L 191 2 4 2 Pismo, pisava, pisar p .* * _ F u t' cÇumvi^ Svm ^ 'r comwur ' M'3in\t- tttwu' -pr^Jïneiim « _yrejK ;nm i-' * ■ ^itòS « u u > " v tv i iw t'ilçî> Vtvî ^ ’A W ltn -S*šr& > C v'tu f^ f’W'rt n ot> t~ t ^ ii^W m L ^ J u n icj* if^ w i^ itl t i’iut.l w îï\jl*it4 uitulijfčnr tuifcvm infpiuux^r ■ riu iH .l jM ifttK i a n v i^ v a n — uoW i>• ÿwaÿ ?.nin}^. nSinuì.iu» [ìng, mìcce »im v^ifmtjw ' ^>et»Uujsomi> ” ^ 4 n y tw ü . -ytivinw ^«jTÄenää». J^oä- ^iwaï v al'üi? Ani- mflm.tt i-jiit^ aitt«> pmit- M 'u c -ip «ut- n a & uijKnx'^fiujuiiTÎr ita ^u5> u «ojn». -j kmtnnn? M troix-*^»‘ ,-'eta ^C vìur- jìy'mnr «hm Ö -i iy ì ^temt-^- '~rsjÄc.lno- ipiì* a>nc«l|Tvnsì nojV i-v imi ntmtne' *t>k.n«r.ut>* * 1 tjte* w jwttf ■fwtr jUvuntfe''’ ^iiot.* »rivUttun«^ rìf- ÇA -c^ d n in in è ''1 fitjip c-j_ -^n \W nywmaiO. U»u-ic-1 ' -v^ttta^. Wimnc-*'WtnjmrJ' ~t w ttts conivnif ^oiiA^Vw tieV utv» in itfS^tw Anno C^u\- o-»- • tc-^ sip ìim - ^im * < > 5vU xvj» L 197 ‘ -TKÌI .ć t '-š. £~~-fg2^3-r- 0 = & 1 Sv tr-^ ë r ^ ^'~V&V C * ' '>VV^ J °*‘^ ! ? Ò * Z - C ~ A 7**-«xx^\'^ ~ ~ .7 ^ r ^ * £ b c £ & ^ 7 i £ Ì ? r - 2 S ■ W g ; '"J 7 ( V ” " JL ^. = --« " ^ =~ Ç j c ^ ^ ~ s ^ iT .^ S S ^ S T *pc 4 ^ J a « .^ i"ìo-^3 w "~ ' / 1 ^ ~ ^ 5^ w '6 r s_„s.._-, s ^ s “™ ^Ù J S S s^ ^~sF~^Ê>ï^— ■ - ^™ ' v w g -X l.nr^». ,^ - ^ n ^ M L o i » tSÒ m "' 'č l-^ C »P", totS* ’ ^ V ' ■ - '. ! < ^’f " " * * ■ a ï''C '- T 3 * — .^7 fû^=^ -* ~ v ^ 3 TX*Ô _v.4?'-(m ^i-^ s^ rp . f û î « j£r-L^JZ^*£lì~e, •= a * J5 ~ -e > ^t£l - - ■ - acno r^^C i ^-v 'f ^'1 '" ^ p '- - " - - . QfL^-SL^Ê--< 3 -™ = " s C . ^ œ 7*^^ y 3 ^ L 203 Pismo, pisava, pisar 243 , h ; {, Y ?r H . i‘? 't > K ïu 1 j f'M L i t n Ç & - - \ T ~ y î~f f t LC’iH i'â i- v r -J "v— >• "\s-'v,'â & i > ^ 5 /"XL-. z” 'xa V - 1 i~” > ' c r 'Z 1 $ j . * , v r i E & f f r & i’ " | A H f f f o n - 1 - k & i X r H ^ «NS- v » fn-r-A« V T n i ---/ > . t > > ? . 1 ..s ^ ■ w4 'C1 T M fc ^ l - H r H » 7 ?.. î ^ j - r ■ & - P f t < v> \j -\£u,.i « A U / ( ? Ž 1 '’M *L 1 ' '' iT O I - i , T ^ i V \ M r ^ r î ** 'I ,h * fu ü V "f' ^ ' v _ j h n J J a jU Î-.fS £ f .N -d J -f-f b H , d ' ^ » 1 i'T^ ^ V '^ r v.r /> r K/J m *w- ^ & * -\i i^-Y1 {^ y ^ J r f ^ t£ f V ? ^ 'T" ^ I ■ ^ V < 4 A s F V ' i *-* i/T x F ^ ^ i v i ' \ ^ V£-v> V" ^ £ i î-^ V 7 j \ ^ v r ^ - t H V W tO oo o 0 * i ^ 2 f - W V f t K * | ± | ^ T a T = = * s 'in F îv3 Y 't i? H Î » î - r .A l ä ■ F ’- .? iîÆ*#U^ Sfe'ifiifr i J « jî* j Î g T I r ^ î i / r W i î i i J î f p : 4 * ^ bWi rLV? ^ " r * i i> s, f p X ^ 7 '^ ’ « ^ S 1 5 c B o r r?t*0w & a c M a n 'c ^ w g t ß c ? r*mv~ offen ütCçn te n &tc; SynGrgv- ( ' w i r _^Vìtr ■ * b r \ & e & ( ^ ^ w t r < " i> r l^w ® >ê$n S e s ä t t n . ^gns& gP'* ^ f_ £ jp a rc P y n « IéB © « ^ j a d w V & é ? * î^ à 'Y V < m I W r e s i d S jw g ^ ftjÊ w m rv rm v ftr» & $ & 0 £ h i$ s e đ f & t v u t n • t t i ù c v o v ' e ^ O A t^ rJ ^ O tt < -sn n i' c m ^ t f n ^ e c s Ô ^ ^ ru c - '* © = « fe îâ â M c « « w # j c w r - Ä w x ^ ä Ä c a m « ^ ^ t s r ^ ÿ r ^ l ~ - f & & 0 ß s n ^ f t n r v T W ^ g g j c f W - v » « ^ w « t M TD&Bf7 ' Ç $ Ç h '. -m .% ^ r rfve S 0 rotr- r Ç è « r v o ^ » m , - ^ â ? ^ I W û t f c ^ ê ? o c n * - v n / rv 4 * * ß v o ^ cn M o t& c^ c « m e g f è n ~ - - < K C \ «-_ - A -<« b n e j s c ^ ^ c m t — -------- -> w vr - m iV $ a r» d ï e g s c t f ^ o i $ 1 î j i o ï ^ ^ r c ^ v i & e > i > 5 t n T v’ ^ CVfn*4 e ? $ B V < E ^ g i^ r tk n -rn i W n .ô ttW û n T n T r ^ O ^ Ä tT C T “ < -* 3 0 ^ ^ < ^ 3 c < ^ ^ < y r r î « 5 $ fer- r-co ty * » & a * ~ , ' C & en j£ W o C t- r»gcm f> y n c~ SW tÂï*”- Ê * & r a C c ^ tr'^ £ m J b m e v ^ r * w # v r » t é r n Ç V n. S c m 6 ^ g œ n i j F t e m l a ^ r c ^ ^ c n « B ( T » o ^ e p a n <§® r u e n f ^ ß r j/te ö o ^ r r tii^ e « <^v*ye3i ^ « ž j ^ f p e n r ' ^ x (y c ' f v n g - ^ ^ f l đ ^ n g ^ i f t r 3' flta | k m £ fc & j3 itc m ■ ia r ,/ j t n 0 s e r ^ ^ _ L 287 2-*6 Pismo, pisava, pisar Û Ë - i -j.,roi Îïwcf U t« t«pn. >41'4 f«-®1 » -*»» fvlkrfi^^Hrgtîr^on É 4 .«A ^ 2 ^ Vjs i*r r«J{Uyn u « « # ] « » ^ gel)»4» - « ’à n x r 'l * ' a**f S’» * ’ , lcry 7 O T ,^.n> w > .\» - ik r *"'c”' « T x î,^ « > e " b ifrn -^"cf 3J' ” Lr »» * 5 Z f)»"««’ ,*î r , ' ^ W j P V - ^ - ^ f»;df‘ r A yn ^ m w r ^ a a y m 1 ,4 1 geijAM- Kn^tnn-ïno a„| Àdj'isÂ.W&lp^ ÿ » «o-C Jjcn (V.> .». Jm- ^5 4 < « m i «rt^unî« > t|% > t ^înef gj, ™ «nc^,., |V& fiWn.'f^nsn^n&krt * - ' • a w t ^ n ' h i ' 1)4'"w,t.'*’ »• f eU B - nic'iv •HrrîC«'. uAf«, nUr,.. „ ^ „,„ ‘ ^»" ^ l«“« ' ' ■ ' - ’ A -A t o , .^cu u V f# ^ s t^ : * r * * --*•—• t>S“f S « -,> « « «.««(h)« 5»l»xufC « { » « f lu V tn ,, -t-toßn»- -jai- ’\Y!u() ' „ , rp ^ ~ ^ u * ' I l /^ n o i C rtai fùm |= (îm T - A r i» *ÏX £ : -Jvfgj « t r ÿ l r t j ' t ^ïaxw- V y A w V f c iM " ! •^V -ÌS u(f- ^Q -rr.â-n Ç ic n 'ïw e ,» Æ ip JL w tu rc Ç vvM Æ^c^cW -» U a u[ > i i x tar- an >ev* gv««\ |ay\>c ^ ft.tcvîtr' f-jA^wt L 295 Ayx^vün j'.ln b c r ' m âi-ror. ^ + * 2 ? â!U ? ^s»? a^jV " Lâ^&vc^v^k9 , v ^> f*~^y Y& Cftcô & < £ & * '£ > S^&S + < ~ + + U * * + £ * • r\-^^ Y' \-xrs r * S f ^ / ^ : | ^ p : ' ^ e>N ^r a ^ f c Ç û j ^ ^ r»t^>v gtÇ o š r / j p “ Î&3 c -^ « ^ « 5 3 < * .. é * rW J- gs>^*~^2r crV^XV" /vw'- tr ^ ^ 'vs&dj*^ i & y r - ÿ S 'G ^ b ' ^ r^ * ' / ' ‘ pArffép /^angc« os«»»»}»/«®. g j î ^ l c**? “ ^ p P <^'wA^S p s y ^ M ^ s C -^xr- y f "Càrjtoj o»^S a-x^ < n o v , $ *yè 9 Ù > S^s '1 ? ^ <=^*>^3^ ^ P ' ' ^ ^ ■r*J»^>»> «9^ŽC ( 4 ' ^ ^ y y K r^ cttn r*-s> v rss& p /^ ' T ^ ^ ^ ^ ^ ^ e i ß ^ & ^ ^ > 4 1 7 ^ ***? $ » * * y * £ f ^ ■S^J /^v£*ß> /'SLvS'-f^È^ 'p ' p o ^ f r ^ v r - ' ; *7 i ' 6 « f r » 4 ^ 5 ’^ 5, "~*r^ s ' _ <3„ , # ____i ! w / ç s , e SSv- _____ *~A ”£ * ? » ^ ^ r- ------ r ^ ro^vy, c g ^ ' (à g ^ ^2^*^ ^ v w ^ t r - .^ W V 'V V & V O Ç ( V v \ .■ 7 p ....... r^ L . f \ . o v æ z ' ^ • • - f i h s £ z > - 0 L J ^ ,^ - > N > !A ^J / ^ S S ÿ ^ < S ^Cr y ^ S n i b - s " " ' ‘ ^ ~ - '■ ' *«.> !*« vy^ !■ " • ■ ■ , ■ . ■ _ . . . . . • ' ‘ â s S ^ 7 ■ ' ; * i * » 4 ® , i» * * » îS r* ^ 1 ' 1 ' r r^v, C ^ t ^ y c - ^ s c ^ lt^ > <^r*»® ^ ^ ■ c v ^ '- 'Î& à S «SS^vgcr^ ^ c^oßrf^ cs^?; ^ÇyC L 299 Pismo, pisava, pisar 247 1 4 atf; fr v n à r 'tc& l'i'Ò C*J^cnj nVjJtjS^-v^ tUit^ m Ctr ynmefa&j.■ ffi**»)’ 'W 5 {t>xon(kc^ /X S j- Ç ,j* c é t*  i| ''r i u a t l ć - C H o ijtr' p . ‘ Ci n u À ^ W f, 5 C*A»tW mmfcC ftot-ßri^&S-vif^U'tß élffia*-''\mrr t ó ? '>tai^, j * * ’) 'Sbcn tnHvfcn -\vyii"= 'èôt)'^o>e®x;>wc>iiS''"\}nr -viSnMibi 3 v iliïy tlc n i'w tc - AÜcm -w £ ~ f s ( /_ / j • l — - » . y.- frgy u d ; « u t r a ile^ècxjyyß v l f fïtllxtij (>v 6e>) J ^ o v c n t r ^ r w gvj>ax»&] à i ymÿo^AVüii/S t t f ^ t r - ^'g&PvAjttrfrriir~ fjo fcg iin t- \>)âjÏKr-^ttar"c O i>tRttâàA «tt' (Voc$A nu~(lâ»j/ m i*-'■'ïo^âjttv oäW " t>aÊ <)| ( J ’ o E '^ 'J S a»] rncJ] 1 » J utvtìutb ß\i% Èar ii&fyr">>o*J üirj j> fV H t~ Ttoättyfi&gnkitr) Ç o l< ~ l 'sm *z fa) in 2=^W> w inênj -t*S^{o fol fv^A^aag^Rnisi») W / £>] g&âldlcrj & ect«jößc^ -v*f fmftf$ t»«*'f(tmtrSsorj -nvçs‘û < ^ IU t» c  .a .ito j/^ ^ gtđ&J ±^J> ^ yai-J, ô jô -fe ^ -,;^ ioef pw-è^(«/ie»j £ v & s^ f« > f o ^ f t T ö » J Anf f c » a lfe un^-*§» ô»j gô,alieni ’ &asfûu ^ n a . j ^ 'V " ^ e ^ i s o f te r '•èa*--'^fcç3 ^ t ^ - m ^ â à i r r j < 2>W »( W ) 3^4 M 1 v p s & a r * » * tyxn & ß S * r ^ ^Sintft; lénftjj/'aYi ‘ ^ g tt^ /'w v r f&^tsi ft> ) 1pViS<^/'<^ ai) žs>gtćr/^3 faj •'^/‘àAs -om^'èaâ ''Ltvcçt&j nu«É»v"vvW 1 -vn ^n te^j kčlat /'S â * "W ^»1u j Auf-^ifc^-prt&p tncuj” ^ ir3ro ùm&rj ftetanj > S rj" iixvigttw j "sn^vr& ,^'toiu4)fl.iï?-/ cliic^ fî^'Saff'^g^sffiojcj] ^<&ctcr\icnj f ^ è - _ 3 " v JLayO a«^ r a ^ o n i đ s ^ .fe o fic n * ^ /ju le W â ^piu^ ftinç3 ^Vüüitß ^t^'Ov^aîe&jj/^ÿj' " t ó t t f a i r ta w b v f tv i ß z r - R v ^ a^S to ^ -feSgi^na^ T e t ^ j a ^ l f ' - t G g t č ^ L 327 24Ä Pismo, pisava, pisar