Leposloven in znanstYert list: Izdajatelji: Jos. Jurčič, Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. Leto I. V Ljubljani, 1. aprila 1881. Štev. 4. Tri lipe. tNa vrini zelene gore ^ Tri lipe ponosne stoje, Zvečer so še stale na gövi, Kdo ve. če pa bodo ob zori? . . . Tesarji trije Se pred dnem Napr&vljajo k lipam se trem, In vsak teh tesarjev na rame Sekiro na brušen o vzame. Cnj! Gl«4si vže mali se na mali In lipe se zvrnejo v prah, Mej delom tes&r pa tesarja Zaupno tako nagovarja: De prvi, mladenič ves6l: „Te dni bom nevesto si vzel. Za se in nevesto mi zorno Zdaj pösteljo st.ešem prostorno.4 De drugi: KPrinesle liocöj So tri rojenice s seboj Mi hčerko v naročji cvetočem — Zibelko stesati jej hočem!" A tretji: -Jaz nčmam žene, Otrok ne, ne ljube zveste, Ni treba mi postelje pirne. Ni treba zibelke nemirne. Umrlo je meni sreč, Umrle so n«4de sladkč. Umrla ljubezen goreča. Umrla življenja je sreča. Zdaj rakev bom stesal temno In ložil bom nil dej e v lijö. K njim kmalu še mene denite, Pa v črno zemljö zakopljite!* Dekletce po gori grede Pogovore čuje le-te. Pri delavcih mladih se vstavi, Tesarju pa tretjemu pravi: -Kaj pravim ti. mladi drvar, Ne teši si rak ve ni k Ar, Cemu-li bi hotel umreti, Ko lice ti v prvem je cveti? O, škoda teh lepih očij, Če smrt jih prerano vgasi. In krasnega škoda života. Cc grobna obda ga temota! Oj mladi, oj lepi tes&r, Na rakev ne misli nikar! Ko tebi flares bi zvonilo. Se meni oko bi rosilo!" Izgine deklfc za gorö, TesÄr se ozira za njö, Po glavi pa misli rojč mu, Iz mislij dekletce ne grč mu. Ko teše pa tretji tes;ir, Primeri se čudna mu stvar: Glej, rakev se širi in širi, In — noge jej vzrastejo štiri! In trske od debel letč — Dva prva sta delo končala, Kar mislila, to sta stesäla. Sekire tesarske zvene To rakev mrtvaška pač ni, To postelja pirna se zdi . . Ko dvajseti dan je nap6čil, Tes&r se je tretji — poröCil. Ob letu spet pojde v gorö, A tesal — zibelko tam bö, O rakvah mu sodba je taka: Za rakev naj lipa še čaka! j brčznov sneg, oj breznov snžg, » Toplote mehke trdi beg! Prigrevalo je n6kaj dnij, A denes m&te in praši. Oj brčznov sneg, oj br&znov sneg, Toplöte mehke trdi b6g! Oj breznov sneg, oj breznov sn6g, Vijölic slädkih grčnki beg! DiSäle po vrtßh so vže, A zdaj pod snegom mraz trpfc. Oj brčznov sn6g, oj breznov sneg, Vijölic slädkih grenki bčg! Oj brčznov sn6g, oj breznov sneg, Ljubčzni vr0če hladni b£g! Zvijäti z rčpom brčzen jel, A ■dččlo mi predpüst je vz61. Oj breznov snčg, oj breznov snčg, Ljubezni vr0če hlädni bčg! Bojan. Breznova pesen. Molčfslav. L-;;J•«£• Rokovnjaei. Historičen roman. Spisal Josip Jurčič. (Dalje.) Deveto poglavje. ZdolO, zdelo |>0t prejčlo. N»r. isto nedeljo popoludne rekel je Blaž hlapcu: „Pojdi z menoj, France, greva na Kolovec, tam .je novi gospod grofov pristavnik Poljak; njemu povem, da sem dva Rokovnjača našel, 011 naj potlej naznani ali na Brdo, ali v Mekine, v Kamnik ali v. Ljubljano, da jih bodo iskali ali naši biriči, ali tisti francoski kusje (Blaž je tako slišal huissier), ali kdor hoče." „Jaz uže ne grem," odgovori hlapec. „Zakaj ne? Jaz stavim, da dobiva kaj za to; vse ono, kar so ob semnji v Kamniku razklicali; potlej pojdeva pa pit. Nisi žejen?" „Pil bi uže, pil. Ali kaj, ko bi Rokovnjaei zvedeli, da sva jih midva tožit šla, strijc? Kaj pa potlej?" „Ti se jih bojiš? Sram te bodi! Jaz pa nič. Lc pomisli, da je novi gospod Kolovški, grofov gospodar Poljak, obljubil trideset goldinarjev tistemu, ki le sled pokaže do Ilokovnjačev. Gavrič pa trideset. Jaz ga imam, sled. In torej imam tudi trideset in trideset goldinarjev. Na Brdu bode doktor tudi še kaj dodal. Potlej se pa vsi zbero, francoski „kusje" pridejo, kmetje od vseh krajev pritisnejo, jaz ž njimi, pa jih bomo gonili kakor zajke. Pojdi z menoj! Za vino je denar gotov, pa ga bova pila še denes na upanje lepo kakor Odam in Eva, ko sta pod figovim drevesom sedela in sladko vince iz okrogle buče gölcala; mene uže po grlu praska. Pojdi!" In oba se počasi napotita. „Ali, strijc," nadaljuje hlapec govor počasno, morda da bi strah odvrnil, „kaj ste vi rekli, da sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela pa vino pila iz buče? Saj ga nista." „Kdo pravi, da ga. nista," prepira se Blaž, ki ni rad udal se, da bi kdo več vedel kot on, zlasti pa tak neokreten hlapce ne. Zato se vname mej njima po potu ta-le prepir. „Nista ga ne pila," reče hlapec. „Kako da ne?" „Zato, ko ne!" „Ka jima ga ne privoščiš? Nevošfcljivec! Odam je vendar tvoj oče, Eva tvoja mati. In moja sta tudi, in še fajmoštrova oče in mati. če malo črez hrbet nazaj pogledamo, kaj pak! Pa jima ne privoščiš buče vina?" prigovarja Blaž in svitlo gleda. „Za to ga nista pila, ker ga je še le Noe znašel, veste? Jaz dobro vem, da sem takisto slišal 'vengčlj brati. Noe je pa vino znašel kasneje, ker njega je dosti kasneje mati rodila kot Odama, da boste vedeli, strijc. Jaz tudi nekaj vem. Kar vem, pa vem. Nisem tako neumen ne, ne treba misliti tisto, strijc!" Z odločnostjo in s pogumom je hlapec France govoril ta govor, jeden najdaljših in najbistroumnejših v svojem življenji. Ker to se mu ni vsak dan primerilo, da bi bil znal Blažu ugovarjati, kateri je imel po mnenji tega okraja jezik nad vse doktorje. In res pri tej priliki je bil hlapec Blaža popolnem podrl. Ta ni vedel en hi]) ničesa odgovoriti. Da je Noe vino znašel, to je bilo res. „Kako, da sem to pozabil bil?" jezi se Blaž in zarudi, kajti, da bi gä France bil v kozji rog ugnal v takej učenej stvari, to se mu je zdela izguba na svojej slavi in časti. Nekaj hipov je torej Blaž moral misliti, kako bi se izrezal, kar mu na misel pride: „Pa vendar ni res! Veš ti to, ko sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela in vino pila, bilo je še pred grehom, predno jih je Bog osuval in v reso ven zapodil, tačas, ko sta bila še v raji. In če se sliši brati in pridigovati, kako grozno dobro jima je v tistem raji bilo, pa da bi buče vina ne bila imela? Imela sta ga, tako ti pravim; ker pojdi se solit z dobroto, če vina ni za pijačo, in morda ni žganega ne! Kako si moreš misliti dobroto in raj brez vina?" To je bil pa spet za hlapca Franca tako prepričalen in silen dokaz, da ni znal nobednega ugovora nasproti privesti; zato je udal se in ponižno rekel: „Saj menda je res tako." — Da bi pa svoje razgovorno pobit je pokril in izročil hitrej pozabljenosti, vrne se hlapčeva misel k njiju prvotnemu pogovoru o Bokovnjačih in on vpraša: „Kaj ste vi res taki, da pojdete Rokovnjače tožit V Kaj pa če kdo od njih pride gori k nam in prinese uroke v hlev? Oni znajo zagovaijati in uroke delati, saj veste. Potlej jih pa tudi gospoda dobili ne bodo." „Naj jih dobodo ali ne dobodo, samo da meni denar dajo, ko jim povem, da je ta naš Nande, ki je Paleževino kupil, jeden poglavarjev. Urokov se nisem nikoli* bal in vsega copranja ne. Kadar pa kam pojdem, ne pojdem brez noža in ne brez palice. In še psa bom s soboj jemal, kakor jemlje Kolovški svojega. ('e ni drugače, dam si pa še en pas požegnati od Odromanove Jere; potlej nie v uho piši Rokovnjaška copernija, veš?" „Nu, ne rečem; ali kaj vam pomaga nož. če ti Rokovnjači streljajo z zagovorjenimi kuglami, ki človeka gotovo zadenejo?" „Vidiš, ki nič ne veš!" živahno v besedo seže Blaž. „Tiste kugle, ki so zagovorjene. da človeka gotovo zadenejo, zveri nikoli ne .zadenejo: tiste, ki so za zveri zagovorjene. pa se človeka ogibljcjo. Kaj še tega ne veš? To so meni še ranjca mati pripovedovali in vsi stari ljudje vedo. No in vidiš, če ima Rokovnjač tako ali inako kuglo, ne more ni psa ni mene zadeti, kadar skupaj hodiva. Zato sem rekel, da bom psa s soboj jemal." Franc je bil zopet prepričan in ni znal ugovora. Za to je spet nekaj druzega začel, kar je bilo, po njegovej misli, tudi učeno: „To se ve da, ko bi mogla midva praprotovega semena dobiti, potlej bi se jaz uže nič ne bal. ko bi praprotovo seme, o kresu natreseno, pri sebi nosil. Potlej mi živa duša nič ne more, pravijo. A vrag ti ga vedi. ali Rokovnjači nemajo tega praprotovega semena uže sami, oni, ki vedo uže od nekdaj od roda do roda stare copre in vse stare Tmž-besede." „Nič ne znajo: krasti pa jesti, druzega nič!" jezi se Blaž. „Ivo bi bil oni Boječ kaj znal, meniš, da bi ga bil jaz ob tla vrgel, kakor otep slame? In Boječ je vendar Rokovnjač, ker se mi je sam udal, da je V Ko bi bili kaj več znali, kakor tist svoj tatinski jezik, ki ga mej soboj govore, kakor gospoda nemški mej soboj, misliš, da ne bi bili tudi Bojca naučili V" „To je pa spet res; čudno!" In v tretje je bil hlapec France prepričan od duševno nadzmožnejšega Blaža. V četvrtem slučaji, ki zdaj pride, pak je bila stvar preočitna, da bi se bil dal veliki eudoverec Franc strijcu Blažu preveriti. Prišla sta bila namreč z gorskega polja in preko senožeti po stezi v gozd, kjer so rasli mladi borovci in različna mlada bosta, po nekaterih mestih prav gosta. Na jednem kraji je bil neobrasten prostor ob potu širji, in lepa zelena trava je rasla tam, ker je bilo včasi mokrotno. Ob severnej strani je bilo gosto grmovje. Na malem grmu jelševem tik pri potu pak je visela umazana prazna beraška torba, ali vsaj mnogo ni bilo v njej, ker je bila videti zelo lačna. r f „Stojte, strijc Blaž, glejte zddlo, zdelo, zdčlo!" kliče hlapec Franc, ki je bil strahoma obstal in tudi Blaža Mozola za roko zadržal. Oba sta gledala nekaj hipov na grmu visečo beraško torbo tik pota. Ob grmu je slonela palica gorjača, črno ožgana in uglajena. Torej se je obema gotovo videlo, da je to res „zdelo", narejeno od zlega človeka njima ali Bog ve komu. kdor bi tod mimo šel, da boifc^ imel nesrečo ta dan; če tod mimo in po tem potu gre, še večjo, nego li da bi bil petek, ali da mu bi bila stara baba pot/pretekla. „Jaz uže ne grem dalje. Zdelo naju nazaj goni. Tu bode nesreča. Glejte, Rokovnjači so uže prej vedeli, da jih mislite na Kolovec tožit iti in izdati, zato so vam pot zacoprali in zdelo napravili. Ne hodite, strijc, lepo vas prosim," reče hlapec. „Če je res zdelo, ne sme se ga človek dotakniti, pa tako ne sme mimo iti, da bi nad njim viselo. Zato ga bom z grma sklatil pa je," reče Blaž in začne od suhih vej pod potom polena odlamati in bombardira visečo malho tako dolgo, da jo sklati z grma na tla. „Na, zdaj pa lehko mimo greva. Samo prijeti spaka nikar, gotovo so uši notri in še kaj druzega zlodja," deje Blaž in pogumno po druge j strani mimo korači, nekako tako, kakor se otroci ognö kače, katero so s kamenjem ubili. Ali hlapec France je bil dej<11 roke v žep in je od te strani gledal Blaža na ono stran zdela, pa se ni dal pregovoriti, da bi prestopil tudi on Rubikon. Prosil in prosil je Blaža, naj pusti Rokov-njače rokovnjačit, pa naj se vrne, ker vse nesrečo kaže. Blaž je nazadnje sam odšel, hlapec se je z glavo maje domov vračal. Ko sta bila oba z mesta in vida proč, Iger sta videla obpotno „zdelo", zašumi v grmovji, in iz gostega zelenja prileze na piano mršava postava Rokovnjača Velmonje, ki se ozre na desno po potu za hlapcem, na levo za Blažem, a potem popravlja svojo obleko, katere pa ni bilo mnogo popraviti mogoče. Iz Velikonjevega'opravka bi bilo opazovalcu razvidno, da je njegova obešena torba bila čisto iz naravnega nagiba puščena, a nikako „zdelo". Rokovnjač se glasno zasmeje, ko torbo s tal pobira in palico zopet obeša ter sam pred se reče: „Na Kolovec misli iti Rokovnjače tožit! Aj, aj, aj! Čakaj, čakaj, , pa ti utegne moja torba res biti zdelo, da ga še na onem svetu ne pozabiš." Rekši oprta malho in ubere pot za Blažem brzo, kakor bi njegovim petam ne prisojal, a tiho in varno stopinje pobirajoč. „Mi ti bomo uže pokazali, kaj je to, Rokovnjače izdajati!" Deseto poglavje. ,,In dem ich mir die Freyheit erlaubte, dem hohen Landospräsidium mit 31. July 1. J«, eine möglichst umstündliche Geschichte hinsichtlich der bekannten Landstreicher, die gegenwärtig den doppelten Namen Plaifharje oder Ro-kounazhen führen, die besonders den Kreis Laibach bettelnd, schniepfead, stehlend und raubend durchstreichen, vorzulegen,, und wie es aus den hiorortigen pfarräintlichen Tanf- und Sterb-registerien ersichtlich ist, 'so erhält sich der gedachte wilde Gaunerstamm schon mehr als Beit y. '200 Jahren-, der sich durch den nathUrh'cheu Nachwuchs wie auch durch den Uibertritt sonstiger arbeitscheueu Leute, gewöhnlich aber durch Militär-pflichtigc, Militärdeserteurs, durch das mit Laufpässen entlassene Militär, wie auch durch die aus den Strafhäusern entlassenen Individien, und sonstigen Kriminalisten sehr reichlich vermehrt." Iz poročila Vodiškega duhovna Valentina kranjskim stanovom. Nekako v sredi mej Kamnikom in Brdom stoji grad Kolovec. Njegovo lego oznanjuje uže staroslovenske ime, ker Bkolou pomeni prvotno nekaj globocega, „kolija" je jama, kotanja. Kolovec t. j. stari grad stoji v tacem kraji, mej višinami, kakor v kotanji, da mu je narod po kolesu ime dal, kakor je rad po legi krajevna imena delil. Pa tudi ime novemu, v konci doline v zakotji postavljenemu gradu to ime dobro pristuje. Naš povestničarski starina Valvazor modruje sicer, da ima grad ime od kol (voza), in citira tudi necega patra Martina Bavčarja, kateri izvaja slovenski naziv grajski celo iz latinskega collis. holmec. Prepirati se pač nečemo z nobednim, ni z Valvazorjem ni s patrom, tem menj, ker dandenes v tacih rečeh ni jednega ni druzega več za avtoriteto ne priznavamo. Nemško ime Gerlachstein ne znamo od kod je. Valvazor sodi, da je morda ime prvega posestnika, o katerem pa ne ve niti on ničesa povedati, kajti kar se pomni, bil je grad lastnina grofov Hohen-w a rtov, kateri se pač še dandenašnji imenujejo tudi s pridevkom „zu Gerlachstein", da si grad ni več v njih lasti. Tega leta, ko se naša povest vrši, bil je grof Franc H oben \v art lastnik Kolovcu, a ob času francoske vlade ga ni bilo v deželi. Kot staro-Avstrijec in revolucijo sovražeč aristokrat umaknil se je bil Francozom, a svoja posestva na Kranjskem popolnem prepustil oskrbnikom, ki so tako gospodarili samostalneje nego li kedaj prej. Hohenwartov oskrbnik na Kolovci je bil Štefan Poljak; mlad mož, komaj 28 let star. On je bil stoprav pred dvema letoma pri Francu grofu Hohenwartu v službo stopil, ko je bil tudi ta. po očetu grad dobil. Ker Kolovec ni imel vseh patrimonijalnih pravic, ni imel oskrbnik druzega posla nego gospodarski, nad ljudmi ne druge oblasti, nego graščinsko. A tudi ta sama graščinska oblast je bila. kljubu upravnim reformam Marije Terezije in cesarja Jožefa, še dovolj močna in vplivna na ljudstvo. Odločen in pogumen graščak ali njegov na-mestovalec sezal je lehko drzno v pravosodne in policijske reči, a niti državni okrožni načelnik, niti ne apelacijsko sodišče o tem ni niti slišalo. Kmet je bil tlačan. Tak odločen in pogumen Človek je bil tudi mladi Kolovški oskrbnik Štefan Poljak. Pregovor, da nove metlje dobro pometajo, čutili so vsi na graščini, posli in robote dolžni kmetje, ko je Poljak nastopil svojo službo. Mladi gospod oskrbnik je bil tenek, slok in na prvi videz šibek, ali v istini žilav in močan. Ko mu je jeden hlapcev, težak hlod, sprva nekaj nedostojno ugovarjal, vrgel ga je z lastno roko tako lahko, brez truda in naglo iz hleva na dvorišče, da so vsa družina od črednika do gozdnika dobili na enkrat veliko spoštovanje do Ljubljančana. o katerem so do tistih dob mislili, da ne bi dveh mernikov pšenice prevzdignil. In tacim ljudem fizična moč imponira ne menj nego duševna, če ne bolj. Natančen je bil novi oskrbnik do sitnosti. Ni snopa ni odpustil na desetini, ni ure od tlake. Družina je morala delati kakor sama za se. Gorje, če je kdo v grajski gozd šel brez odkazänja. Ves nov red je bil na Kolovci. „Grofa bode obogatil," rekli so jedni. A drugi, večina jih, niso opustili pristaviti: „Sebe, sebe ne bode pozabil, in kadar bode kaj sam imel. potlej bode še le glavo po konci nosil, ker starci uže pravijo: „gospodski hlapec bogat., bik rogat." A hud kakor „bik rogat" — da pri narodnem pregovoru ostanemo — bil je Štefan Poljak uže brez osobnega bogatstva vzlasti tafias vselej, kadar je zopet slišal, da je to in to ukradeno, ali v gradu, ali v vaseh. Tatvine so bile pa redne, skoro tako redne, kakor noči. Enkrat tukaj, enkrat tam, enkrat blizu, enkrat daleč. Tam je zmanjkalo špeha s šinj ali z dimnjaka, tam žita iz prevrtane ali utrte kašče, tam junca iz hleva. In z vseh cest se je slišalo, kako so neznani v obrazu počrneni možje gorjačarji tega ali tega ustavili in mu iz žepov pobrali, ce je kaj v njih imel. Zrairom pa seje odgovarjalo na vprašanje, kdo je to storil: ^Rokovnjači." Brez dvombe, da niso Rokovnjači vsega delali, kar se je — zlega godilo, a na njihov račun je šlo vse. I/ohko si je torej misliti, kakov strah je vladal zlasti po vsem Gorenjskem, da, po vsem Kranjskem in tudi v Primorji pred groznim imenom Rokovnjač. Ta sovražnik vsacega. ki je kaj imel, bil je tem strašnejši, ker se je znal skrivati, in pa ker se ga je vse balo, ne le posameznik, tudi občine, mesta, vsa gosposka. „Ali se res ne da tej kači glava streti?" Mej tistimi, ki so tako vpraševali, bil je oskrbnik Štefan Poljak na Kolovci. Vpraševal je tako pri vseh sosedih^ po gradovih in po vaseh, v Ljubljani in Kamniku, na Brdu in v Volčjem Potoku. Povsod je videl, da bi vsi radi Rokovnjače uničili, ali nobeden se ni ničesa upal, ' nobeden ni vedel, kako stvar prijeti, večina celo ni hotela ničesa slišati o udeležitvi kaccga velicega lova na Rokovnjače. Zlasti kmetje so rekli: „Kadar bi jih šli mi v gozd iskat in gonit, pridejo oni z druge strani na naše dome in nam jih zapalijo, potlej pa imamo! Ker dosti jih je, tako, da nihče ne ve koliko. Po dnevi za plugom hodi, kmet je kakor smo drugi, po noči je pa Rokovnjač Od hiše do hiše hodi kakor drugi berači, ali je Rokovnjač, in pazi kaj ljudje imajo in kje. Vse polno jih je in hudi so.u Tako so kmetje govorili in nihče ni hotel pomoči javnej oblasti proti strašnej tatovskej zadrugi. Ko je bilo na Kolovci zaporedom več rečij ukradenih in se je spet reklo: to so vzeli Rokovnjači, — dal je Štefan Poljak razglasiti ono, kar smo na semnji v Kamniku slišali. Razglasilo se je to daleč okolo, ali nihče se ni oglasil za nagrado. Pač pa je zmanjkalo, kakor odgovor na oni razglas, še precej tisto noč po Kamniškem semnji. najlepšega jezdnega konja oskrbni-kovega iz zaprtega hleva na Kolovci in živa duša ga ni več videla. Na hlevnih durih pa je bila s črnim ogljem surovo narisana Človeška roka, tako, da ni nihče dvomil, kdo je konja ukradel, temuč so tatovje še sami pobotnico pustili. „On se je šel z bikom bost," rekli so kmetje, rekli so gospoda v okolici in imeli so tem večji strah pred lloko.njači. Vsak berač, sosebno tisti, ki je bil še močan in bolj drzen, dobil je pri njih gotovo obilen dar, ker bali so se, da je jeden iz strahovite stare zadruge. (Dalje prihodnjič.) Estetična načela pri obleki in stanovanji. Spisal Ivan Franke. VI. rvi, vsikdar veljavni zakon za formo obleki ima biti le ta: ^^^ Obleka ravnaj se po formah života, narejena bodi po životu, 'sfelsiil Obleka pomagaj lepim formam života do veljave in bodi krasba ali ornament. Ker vsak krojač in vsaka krojačica, isto črevljar in klobučar vzame mero osobi, katerej ima delati, mislilo bi se, da se ta prvi ob sebi razumljivi in najvažnejši zakon vedno izj>olnjuje in se nikdar ne prezira; vendar bo lahko dokazati, da nekoliko dela vsaka moda kolikor toliko pregreškov in časi celo zločinov zoper tako naraven zakon. Znano je, da se je obleka po narodih in časih preminjävala in se še vedno preminja časi polagano. časi hitreje. Pri vsej tej pre-minjavi se (lade oblačilne stvari vseh časov, izimši obuvalo in pokrivalo, privesti na tri glavne oblike, te so: o pašnik, (Schurz) srajca ali spodnja obleka in zgornje oblačilo ali ogrinjalo (Uebenvurf). Opasnik, bil je pri starih Egipčanih sveti kostum in je dobil tam najvišjo formalno dovršenost, katere je bil zmožen. Podaljšanega doli držal je pas okolo života, tako ga nosijo zdaj Afričani, Azijati in amerikanski Indijani toplih krajev; podaljšanega gori nosil je trak črez ramo in tudi dva črez obedve rami. Mesto teh trakov nosili so Egipčani potem večje kose blaga, katerih konci nad prsmi zavozljani so nosili opasnik. V tej požlaht^jenej obliki vidi se egipčanski opasnik na podobah boginje Izis; tudi pri grških in rimskih kipih se kaže. Uže Egipčani so ga nosili v obliki vreče z luknjami za noge; turške hlače niso nič druzega, le obilo blaga je v njih in oblika sedanjim našim hlačam izšla je tudi iz te oblike. Srajca bila je pri Egipčanih iz prožnega (elastičnega), krepu podobnega blaga, ki se je tesno prijemala života, kakor triko. Ta motiv, pri Egipčanih nerazvit, dosegel je pri Asircih veliko krasoto. Njih oblačila izšla so posebno iz te glavne oblike; nosili so po več srajc ali tunik jedno črez drugo, spodnjo iz platna, zgornjo iz volne, krasno barvane in s težkimi resami (franžami) olepšane. Vendar je bil pri Asircih ta hiton ozek, brez svobodnega razvitka guba, zdaj kratek, zdaj dolg, da se je vlekel po tleh. Ko se je pri nialoazijatskih Joncih razširil, udobil je tu in v Atiki dovršeno umetniško obliko, posebno kot del ženske noše. Italska tunika je bila le malo različna od grškega hitona. Pod to glavno obliko spada tudi duhovniški talar in meniška kuta, ki se le malo ločita od kaftana. Tega nosijo še zdaj v Perziji, Indiji in v Turkestanu, od kodar je našel pot v Rusijo. V zapadna mesta ga prinese največ kakšen poljsk Žid še prav originalnega. Naša ponočna suknja (Schlafrock) obdržala je precej prvotno obliko, ne tako površnjak (Ueberzieher) in zimska suknja, katera so krojači skrajšali, in iz katerih nekako boječe poskušajo snovati nove mode. Tretji glavni motiv, ogrinjalo, Egipčanom ni bil v rabi, pri Asircih našel je le nedopolnjen razvitek, ostal je vedno ovitek, t. j. ovijali so dolg, ozek kos iz tankega, mnogobojno tkanega ali vezenega blaga iz volne večkrat trdo okolo života. Ni bila poteza in lega guba glavna reč, ampak barvni efekt in bogati, večkrat zlati obrobek iz res bila je odločilna krasba Orijentalci nosijo tako svoje šale in sine se verjeti, da oni, ki so to oblačilo iznašli, znajo je tudi rabiti pravilno. Turban je tudi tako ovijalo, dolg ožji šal, ovit večkrat okolo gole glave, ali pa okoli štule, ki je pletena iz slame ali iz volnatega blaga. Le Grki, ki so vdahnili najmanjšemu proizvodu svoje delavnosti umetniški duh, dali so tudi zgornjemu oblačilu popolnem svoboden razvitek, ko so iznašli himation in klamis. Ta prehod k svobodnemu gubovanju bil je nasledek spoznanja, kaj je lepo v umetnosti. Italci, naslanjajoči se v umetniških stvareh na Grke, oblačili so se po istem načelu. Moderna oblika tega motiva je plašč, ravno sedaj malo v rabi, pa bo morda zopet prišel kmalu v veljavo. Po teh kratkih zgodovinskih opazkah, ki kažejo, kako so nastala denašnja oblačila, ozrimo se v sedanjost. O moškej obleki je malo govoriti, ker je sestavljena le z ozirom na praktično stran in skoro nema momenta, da bi umetnost nanj vplivala O boji je bilo uže govorjeno, svobodnega gubovanja ni nikjer, na modnih podobicah za krojače, katere so jim vzor. ne nahaja se skoro gubice in vse mora biti zglajeno in zravnano, kakor bi ne bilo iz volne, mehke tvarine. Element, glavno načelo za našo moško obleko je cev ali troba (Rohr). Te cevi krojač sešije ali se pa z gumhami skupaj stikajo, da postanejo cele: tudi srajce, ovratnik in zapestnik so sestavljeni po principu cilindra in popolnem dosledno je še pokrivalo, krona vse sisteme, tudi cilinder. Dokler se ta sistema ne bo bistveno premenila, ostati mora cilinder, kar je, namreč najelegantnejše pokrivalo. Fantazija krojaška tej sistemi nikakor ne more do živega, in mučijo se pri novostih v malih, nc bistvenih premembah. Naredili so iz nje. kar je bilo možno in boljši mej njimi prišli so do tega, da znajo krojiti obleko popolnem životu priležno, da se lepo života prijema in lahko nosi. To je vse hvale vredno. Glede dekoracije pa niso bili srečni. Tako n. pr. pre-rezavajo zgornjo suknjo zadaj od spodaj gori jedno leto malo več, drugo menj; jeden pot je spredaj vsa zapeta, drugikrat za jedno samo gumbo; enkrat sta dve gumbi na hrbtu potrebni k eleganci, drugikrat zopet ne. Zaradi teh nesrečnih gumb doživel sem anekdoto, v katerej sem bil jaz s svojim tovarišem smešna stranka. Nekaj časa potujoča skupaj po Kitajskem gledala sva prav na deželi, mej seljaki kako strežejo svilnim črvičem. Tovariš, zmožen pekinškega jezika, izpraševal je ljudi, katerih se je bilo zbralo v precejšnem številu in moral jim tudi odgovarjati na različna vprašanja. Na drobno so naju ogledovali, preiskuje tipali volnato, njim neznano blago najinih sukenj in naposled vprašali tovariša, kaj pomeniti gumbi zadaj na najinih suknjah. Ker ni vedel kaj odgovoriti in je malo osupneno gledal, nastane občen smeh in majanje z glavami; najino dostojanstvo bilo je uničeno in hitela sva čim prej tem bolje umaknit se v najin popotni čoln. Smijati sva se morala sama pozneje temu prizoru, ki je jasno pokazal nelogiko in nepravilnost te male stvari na obleki. Jednakih neprimernost i j nahaja so lahko več, ker moda se preminja tudi tako, da mesto jedne bedastoče drugo postavlja. Noga, n. pr. je v stegnu najdebelejša, niže je drobnejša in nad členom najmanjšega obsega. Naravno bi se ^ mislilo, da imajo tudi hlače biti urezane v tem zinislu. Pa kaj še! Moderne hlačnice morajo biti spodaj široke, kakor bi visel zvon pod kolenom! Ko bi nosili visoke črevlje, ki bi jih hlače imele zakrivati, bila bi ta oblika vsaj opravičena; da bi bila praktična, tudi ne more nihče trditi, ki misli na deževno vreme in blatnaste ceste. Spominam se moža, ki je bil doma v Češnjevku blizu Velesovega in je pred kakimi desetimi leti v visokej starosti tam umrl. Nosil je o velikih praznikih tisto obleko, v katerej je delal pred petdesetimi leti juridične izpite. Itujavi frak, temno plave hlače in filcasti cilinder bili so sedanjim jako podobni, le bolj neukretno ukrojeni v primeri k modernim, samo bela ruta za vratom je dandenes nadomeščena s kravatami. V resnici je moška noša v glavnih stvareh nepremakljiva uže dolgo časa in pričakovati je, da v našem času, ko se je toliko rečij bistveno premenilo, pride vrsta tudi na njo. Ženskam se zdaj napenja in premišljuje mnogo glav in glavic; resultate teh premišljevanj dobivamo v modnih žumalih, ki so razširili mnogo dobrih nazorov in vzgledov po svetu. Posebno odkar je ob veljavo prišla krinolina, katere grozne noše se še vsi spominamo, ženskej obleki ne moremo odrekati okusa. Sicer nismo zavarovani, tla se ta pošast zopet ne prikaže tretji pot; kajti uže pred Evgenijo ženo. Napoleona III., bila je poprej enkrat moderna. Za Ludo-vika XIV. blizu do francoske revolucije je namreč občno kraljevala pri damah. Bila je pod vrhom jako široka in nekaj časa tako obsežna, da je moral kavalir, poljubujoč dami roko, paziti, da ni izgubil ravnotežja. Tudi niso zdaj izginili popolnem njeni nasledki, zašli so v nižje kroge in kmetska dekleta nosijo namestu nje „garnirko", v katero gre do 30 vatlov kotonine. Kaka potrata! In vrhu tega še prav nič lepega! Povzdiga umetniške industrije in umetniškega rokodelstva po delovanji izobraženih močij in po preiskavanji vzglednih proizvodov prejšnjih časov vplivala je tudi na omenjene modne žurnale, da se v njih posebno za domače žensko delo, za vezenje in druge podrobnosti, dobiva mnogo dobrih vzgledov. Vendar je moda premenljiva, preveč hrepeneča po novih stvareh: moderno in novo je skoro jeden pojem; kar je jedno sezono lepo in elegantno, zavrže druga in neizpremenjeno ali malo popravljeno pobere spet to, kar je zavrgla pred nekaj leti. Tako moda ne utegne svojih motivov prebavljati in doganjati jih vselej do pravilnosti in do zadnjih konsekvencij v formalnosti, postavljati kaj dovršenega in harmoničnega in to je kostum, zlog ali stil v noši. Zdaj imamo mode, minulih časov noše imenujemo kostume. K temu hitremu preminjanju pomorejo tudi špekulativni fahrikantje, delajo večinoma prav lahko hlago, ki je v kratkem obnošeno, in skušajo za vsako sezono nove barve nov desen vvesti z. odločnim namenom, prejšne obleke spraviti iz mode in tako spečati več blaga. Jezikoslovne razprave. Spisal Fr. Levstik. (Dalje.) SK^rfajprvo je dostaviti, da imajo tudi koroški Sloveni besedo: pl^ipeter, tra, m., der Dachboden in der Scheune. A zdaj si äääi ogledimo še nekoliko tacih besed, kakeršne so: peta, p a to, plönt, petro itd. a) Krop -. Novoslov.: k r ö p, m., heisses Wasser; ruski: kropü, 111., Dill, anethum; semkaj pnstoji tudi: Kräpina, f., ime hrtvatskim toplicam, ter „Krdpina" znači isto, kar „toplice"; novoslov.: krop-fva, f., Brennessel; skr op et i, pi'm, v. impf., brennend jucken: roka me skropf, po vsej koži me je skropČlo. V Laščah. V tej besedi se „s" drži' korenfkc, kakor v staroslov.: -sina d-s mad i ti, poleg: -s ved-, -ved-: -v en «a ti, v., weaken, in kakor v novoslov.: sk repen 6 ti, ni'm, v. impf., erstarren, gefrieren: vse sk repe ni, vse je skrepenčlo od mraza, v Laščah, a v Miklošičevem slovniki 319. bode pogrošno: s k rep en i ti; tak „s" je tudi v novoslov.: škropiti, pfm, poleg: škroflti, fini, v. impf., bespritzen, namesto: škropiti, kajti češki je: sk rape ti, v. impf., bespritzen, Jungm. — Staroslov.: koprii, m., anethum; novoslov.: k 6 per, pra, m., srbski: k o par, pra, m., ruski: kop er ü, pra, m., anethum, poleg rus.: kropu, in., anethum; češki: kopr, pru, m., poljski: kopr, m., koper, pru, m., anethum; novoslov.: kopr-i'va, f., ])oleg: krop-i v a, f., srb.: kopriva, f., rus.: kropiva, krapiva, kopriva, f., češki: ko-p f i v a, f., Brennessel. Te besede liemajo predevka (metathesis) navadne vrste, negohohnikov odcepek „r" ali ostajc v debli ali odskäkuje na konec debla. —Novoslov.: k ö p e li, p na, o, adj., frei vom geschmolzenen Schnee: warm; srbski: k o p a n, p n a, o, adj., isto; novoslov.: k o p n i t i, n i m, v. impf., schmelzeil, vom Schnee: warm werden, a ne: k o p n 61 i. nem, kakor je v Miki. lex. 303.; srbski: köpnjeti, köpntm, v. impf., isto; novoslov.: preko p no, adj., n., prekop, m., pre-köpnja, f., vse to znači ono mesto na polji, kder sneg vzpomlädi najprvo skopni; lit.: prakapinč (-ne) f., isto, Nesselm. 178., kar zopet kaže, da rabi jedrnemu Slovanu beseda: preköpnja, namesto: p rok o ji inj a, do konca ustrezajoča litovskej, ker slövniki ostalih slovanskih jezikov je nemajo. V besedah: ko pen, adj., kopnöti, v. itd. vidimo v hohnfkovem odcepki ohranjen prvotni glas „n", ter ob enem lehko umejemo, da je, ter zakäj je „köpna zemlja" po resnici le „vom Schnee frei gewordenes Land", a ne „Kontinent", kakor so nekateri pisali (uže Gundulič) ter še zdaj pišo; narod ne verujem da bi kde res tako govoril. — Novoslov.: ko p er nŽ ti, nfm, v. impf., po čem, sich heiss sehnen, schmachten. Ta beseda ima na konci debla sugub (doppelt) odc£pek: „r" poleg: „n". — Novoslov.: o k o p ž t i, p i m, v. pf.: v kozlec zloženo mokro snopje okopi, rekše segreje se in potlej oprhne ali splČsnčje, v Laščah; ruskoslov.: kopütinü, adj.: kopotna pešči, xaaivt« ai&a)^, Op. 2. 2. 96. v Miklošičevem slövniki; ruski: ko p o ti, f., feiner Russ, k op tč ti, v., vom Rauch schwarz werden, koptiti, v., mit Rauch schwärzen; češki: kopet, ptu, m., Dampf, Rauch, Russ; v starejšej češčini: k o petna niestiege (nčstčje), clibanus fumans, Jagičev Archiv, V. 103.; poljski: ko peč, pcia, m., Dampf, Dunst, kopcič, v., mit Rauch beizen, kopcieč, v., räucherig werden. Besöde: okopžti, ko poti, kopütinü itd. uže nemajo hohnikovega odcepka ni v debli ni na konci debla, ter primeriti je k njim staroslov.: pečati. Zgoraj smo dejali, da Laščan govori: snopje oprhne ali spi žs-nčje (izreči: splČsnuje), a tukaj se mi zdi treba dostaviti, da sta meni vrhu glagolov: štčti, imčti znana 'samö še dva, katera se okolo moje domovine sprezata časi po III. vrste 1. razredu (III. 1.); ta dva sta: um Ž ti, u nižjem, v. impf., verstehen, kar se mej narodom uže redko sliši, in potem: plŽsneti, plČsnčjem (reci: , > , plčsnfijem), poleg plČsnčti, plčsnim, v. impf., schimmeln. — Krelj posebno glagol: želčti, begehren, še često spreza po III. "l.: jast želejem I. 19»; želejoč I. 91 h; želije inu hoče (reci: ž e 1 ü j e, ter primeri: p 1Ž s n üj e m) II. 37 a; ako kateri episkoplje službe želi, ta počteniga dela želeje II. 3.9»; želee imeti (reci: želeje, 3. pers. sing.) II. 158»; k tem, ker ga želejo II. 179h; kadar želiete (reci: žalujete) te priduče reči znati II. 210 a; a poleg tega vender tudi: ne želim I. 44 a; ako kateri episkoplje službe želi II. 39 — Po Goriškem sveti je tako staroličnejše sprezanje* obilo navadnejše, posebno pod goro Krnom: 1> ü t ^ t i, bütijem, v. impf., glimmen; /d übt ž ti, duhtŽjem, v. impf., stark athmen; gomlžti, gomlžjem, v. impf., izgomlžti, izgomlčjem, v. pf.: „da bi ti ušesa izgomlčla," govori mati otroku, ako je nehče poslušati; gomolčti, gomolžjem, v. impf., Hackern; lühniti, luhnžjem, v. impf., leichter werden, namesto: lugnčti: staroslov. lfg-ü-kü, adj., leicht; močnčti, močneje m, v. impf., stärker werden. Erjavec v letopisi slovenske Matice 1879. teta. Dalje: obudovžti, obudo-vžjem, in: ob ud o v im, v. pf., Witwer oder Witwe werden; prebuditi, prehudČjem, in: prehudim, v. pf., durchfaulen; 'zmehnžti, zmehnijem, v. pf., weich werden, namesto: zmek-niti: staroslov. mek-ü-kü, adj., weich; primeri zgoraj: luhnčti. Erjavec v letopisi slovenske Matice 1880. leta. Glagola: mehnčti (namesto: mekn-), lühniti (namesto: lugn-), kaže da imata v pod-stavo nenavadne pridevnike: mčkiin, kna, o, weich, lügun, gnä, ö. leicht; primeri: lühno prijeti, sanft anfassen, v Gorenjcih. Naštejmo zdaj še nekaj glagolov, po resnici spadajočih pod III. glagolsko vrsto, katere glagole Sloveni vender po samopašnej razvadi napačno pišo, in to tako, kakor da bi spadali pod IV. glagolsko vrsto. Ti glagoli so: vid Ö ti, vidim, v. impf., sehen: staroslov. vidčti; v i d Ö ti, v č m, v. impf., wissen: staroslov. včdčti; p ö m n Č t i, pomnim, v. impf., sich erinnern: staroslov. pominčti, pominja, poimniši; v f s č t i, visim (mej Dolenjci), poleg: v i s e ometajoča ter osnovana po slabem vkusu; 4) da je Linne zakonodavec samo drugim, a da sebe od svojih zakonov osvobaja, kakor kacega kneza ali kralja. Milo se stvori človeku premišljajočemu, da Linneja še zdaj obseva nesmrtna slava, a Popoviča da navadni ljudje nikder ne imenujo mej prirodoslovci. Vender se temu m' čuditi, ker je Linne novo sistemo ustvaril, a Popovič te sisteme nedovršenost samo grajal, zaman iskaje prilike, svoje znanje sestaviti v celoto učenega dela. Mej nemškimi jeziki je tega učenjaka mikalo osobito avstrijsko in štirsko narečje, ter poleg Popovičevih natisnenih knjig, v katerih se on ali o samem jezikoslovstvu bavi ali ga mej različne uke vpleta, nam lepoznanska zgodovina, razveu drugih rokopisnih ostalm, tudi imenuje njega avstrijski idijotikon, ki ga hrani c. kr. dunajska dvorna knjižnica. Težko je razumeti, zakaj še do zdaj m' prišel na svitlo. Koliko izvrstnega bi ta neutrudni, bistroumni mož bil vsega vkupe spisal, da ga m tako zelo trla življenja tčža! Nikdar se mu nf vedlo, kakor je sam hotel. Kadar je utegnol delati, nf bilo telesne potrebščine, a kadar je imel. česar je potreboval, pa mu je v službi nestajalo časa. Vredno je poslušati, kako sam o tem govori. Nemški profesor v Altdorfu, Ivan Heu mann, ki se je bil pomudil tudi na Dunaji, dal je namreč pozneje v tesk nekoliko tacih avstrijskih besed, katerih visoka nemščina ali ndma ali jih drugače izreka. (Untersuchungen vom Meere, na 295. str.) O tej stvari Popovič tako vzdihuje: ,,izvestno bi me gospod profesor Heumann ne bil prehitel v nabiranji avstrijskih besed, ker bi moje delo podobnejše bilo glosarju, ne li prostemu slovniku. le da mi je naklonil kdo samo toliko pospešila, kolikor se ga nepreštetim obednim šiitcem (Tischnarren) daje po teh deželah, v katerih sem hotel pisati. Uže mnogo let je minolo, kar sem razumel jezikoslovno korist, katero bi vsa nemška zemlja dobila od štirskega in avstrijskega slovnika. Izrekel sem bil, da svoje male kreposti pretehtavši čutim v sebi dovolj kremena, te vrste delo zvršiti. Gottsched je to iz Saške dežele zvedel po nečem velicem gospodu, mojem blagovoljnem račftelji, ter menil, da hočem pisati nemško slovnico; zategadelj me je v svojem odpisu rekel ozbiljno posvariti, ,naj bi se ne poprijemal praznega posla, ker je uže davno z veliko pridnostjo okončano vse, kar jaz mislim stoprav začenjati. Pazim naj, da se pred učenim svetom ne osmešim, kakor se je Dunajski gospod A—sperger in gospod M—ks v Legnici, katerima je njiju domače narečje bilo v toliko zapreko, da nista mogla ničesar spretnega spisati v visokej nemščini.4 — Ako so bili učenjaki željni, uže poprej zvedeti te moje misli o svojstvu gomjezemskih jezikov nemških in o drugih jednakih stvareh, katere bi jim bile morda pomogle, raziskavati še dalje, bodi jim o tej priliki povedano, kdo je kriv, da 111' tega nič prišlo na svitlo. Poprej sem bil še boječ: a zdaj smo učakali srečno dobo, v katerej gospod Gottsched javno razreka sam svoje napačne misli, ki so ga še pred devetimi leti motile, kar se dostaje gorenjih nemških jezikov. To razrekanje čitamo 11a predzadnjej in zadnjej strani predgovora v prvem natisku njegove knjige: ,Grundlegung einer deutschen Sprachkunst4. Vse to me hrabri nemški pisati, če tudi sem se porodil na izkrajnjem južnem konci nemške zemlje mej planinami, katere gospod Gottsched sovraži, kar more. A čisto se mi je izpovedati in reči, (ta mi 111 samo njegovo odvračanje branilo delati, nego da je bila tudi še druga zapreka: nestajalo mi je neke zelo potrebne stvari, ki se imenuje hrana. Nikder je 111 bilo najti, ako tudi sem iskal male pomoči samo dveh let. Množim bogatim in mogotnim gospodom sem zaman pripovedoval, kaj namerjam, ter se tudi ponujal v drugačne, jako potrebne posle, na pr. lekarnicam dajati pravega bilja in pravih korenin. Povsod je bil jednak izgovor; povsod so mi veleli, ako hočem kruha, naj se priiuem take službe, ki je uže ustanovljena, ker nihče ne more postavljati novega redu samo zaradi mene; a po lekarnicah da ostani tudi v prihodnje vse tako, kakor je do zdaj bilo prav. Nespametno se je zdelo vsem, dve leti rediti človeka, kateri bi ne bil ni v glumača mej obedom, ni otrokom v učitelja, ni v pisarja, ni v kakšno drugačno rabo navadne vrste. Zato je bilo treba i to delo pehnoti od sebe, kakor sem tudi obilo drugih, deželi še koristnejših. Sam ob svojem nisem ničesar mogel, a lakoto umreti sjiet nisem hotel. Prinujen sem bil, naposled vender poslušati glasu, ki mi je uže dolgo zvenčal po ušesih: heir, fuge--terras, fuge Ii t us a v ar um!" (Untersuchungen vom Meere, 11a 312. str.) Malo ne vsak človek ima svojega sovražnika, ki se ga ne more nikakor otresti: a našemu rojaku je zaradi knjižnih prepirov Gottsched stopal dolgo na peto, o čemer nemška zgodovina lepoznanska malo ne molči, a to le zategadelj, ker oholemu Nemcu nič m' do Slovena, ' bodi si kakor koli učen ter bistroumen. A vender neko stvar pripoveduj o tudi Nemci zdaj po vseh svojih večjih sldvnikih, namreč, da je Tevtonu besedo „Sternwarte" poklonil Sloven Popovič, ki o tem v svojej knjigi: „Untersuchungen vom Meere" na 89. strani tako piše: „einen Thurm, daraus jemand den T^auf der Sterne beobachtet, heisse ich eine Sternwarte". Ta beseda je res vrlo dobro umišljena, in zato so se je ljudje p» vseh nemških deželah naglo poprijeti, ter znana je zdaj uže tudi vsacemu rokodelcu in prosjäku, a pozabila se je nekdanja latinska „Observatorium". (Dalje prihodnjič.) Rak. Spisal Fr. Erjavec. (Dalje.) čuki svet ima pojma kri in rude če tako tesno zvezana, da si ne more misliti krvi, ki ne bi bila rudeča. Taki ljudje so J uverjcni, da polž ali räk nema nič krvi. Zato priprosti šaljivci pošiljajo nevedno deco kupovat polževe ali rakove krvi in potem se ne morejo dosti načuditi otroškej lehkovernosti, zraven pa tudi svojej dozdevnej bistroumnosti in dovtipnosti. Ali kraj vsega tega je ta vera povsem kriva Kakor sploh nobena žival ni mogoča brez krvi. to je brez hranečega soka, tako tudi raku brez nje ni obstanka. Tudi njemu pripravlja želodec v zvezi z drugimi prebavili neko mezgo, katera se, iz črevesa vsrkana, potem v telesu izpremina v kri. Samo ka je račja kri bela, rekši. brez barve. Kri je tist^vrelec, iz katerega žival zajema vse, česar potrebuje v vzdržavanje in službovanje vsa-cega posamičnega uda, in po njih vse celote. Da pa more kri ustrezati toli različnim zahtevani, ne zadostuje samo, da se vedno obnavlja po novej mezgi, prihajajočej iz prebavil, nego mora biti v neprestanej dotiki z zrakom. Iz njega vzprijema kisle«* in v zameno oddaja ogljen-čevo kislino. Ta presnova se vrši vse /Vdilj, dokler jp žival živa, in sicer dihanjem. Pri najnižjih, večinoma v vodi živečih živalih opravlja ta posel telesna koža, vse popolneje ustrojene živali imajo pa za to opravilo posebna dihala. Suhozemske živali — in tudi človek — dihajo s pluči ali pa z /(hišnicami, povodne pa — tudi naš rak je mej njimi — večinoma sč škrgami. • Ako hočeš razgledati rakova dihala, vzemi škarjice in odstrizi od Sklopa (koša) ob straneh spodnje krilo, ki seza malo ne do nog. Odstranivši odstrižene okrajke, ugledaš dosti prostorno duplino, v katero pa voda spredaj, zadaj in zdolaj lehko prihaja. V tej duplini je vse polno belih nitij, ki so v kosmiče zbrane in konci rakovih nog prirasle. Vseh pet parov pravih nog, in tudi zadnja dva para čeljustnih nožfc nosita take kosmiče. To so škrge, rakova dihala. Tudi tebi, račji prijatelj, znani so ti kosmiči. Kadar razdevaš raka, potegneš jih z nogami vred izpod koša in vedoč, da na njih ni kaj ugrizniti, posesaš samo sok iz njih, ter jih odložiš na stran z nožnim spletom vred. Kaj je to, in čemu je to, zarad tega te ni nikdar glava zabolela; zvest svojim načelom, ne brigaš se za kaj tacega. In vendar so ti pusti kosmiči jako umetna, pred vsem pa raku preimenitna naprava. Vanje pritaka rakova onemogla in iztrošena za dalnjo hranitev nesposobna kri, ter se tu sestaja in spaja s kislcceni iz zraka, katerega ima vsaka voda kolikor toliko v sebi. Pred vsem je torej potrebno, da voda obliva škrge in da se ta voda kar najhitreje obnavlja. V ta namen ima räk blizu ust neko posebno pripravo, ki skrbi, da redno pritaka nova voda k škrgam Drugi par čeljustnih nožfc ma namreč neko lopatičasto krpo, ki neprenehoma giblje sem ter tam ter polje proti škrgam vodo, ki potem navzdol in navzad zopet odteka. Tako nastane v skržnej duplini voden tok, ki je v tesnej zvezi z dihanjem. Ker imaš škarjice pri rokah, skušaj ž njimi polagoma odločiti še hrbtni kos prsnega oklopa. Ako si pri tem delu nekoliko oprezen, odlušči se tudi ta lupina in hipoma se ti odkrije rakovo drobovje, kolikor ga ima, in po volji pregleduješ vse njega podrobnosti in tajnosti. Vrečica spredaj v sredi tikoma nad usti je želodec, o katerem smo uže preje dovolj govorili. Vsebina te vrečice ni po tem, da bi nas mogla posebno zanimati, najbolje storimo, ako ne drezamo dalje vanjo spominajoe se pesnikovih besed: Človek naj gledati nikdar ne sili, Kar so s temö mu bogovi pokrili! Izlasti onemu, ki je nakanil privoščiti si kuhanega raka, svetujemo, da želodec pusti lepo na miru in ga odloži, kakor je, ker drugače bi mu podrobno raziskovanje utegnilo za zmirom pokvariti slast do rakov. V tem moramo pohvaliti našega račjega prijatelja, ki iz odprtega koša izvleče malopridno vrečico ter jo hladnokrvno odvrže, ne da bi dalje pregledaval ali tudi pozvedoval, kaj je v njej, ostalo vsebino pa slastno posreblje in do zadnje mrve z nožem postrže. S tem svojim umenjem se tudi ponoša in sicer ne malo, tako da človek ne ve, ali gleda z večjim pomilovanjem ali z večjim preziranjem na soseda, ki se poleg njega sedeč muči z rakom in ne ve, kaj se more in sme jesti in kaj ne, a naposled ostavi morebiti najslastnejše kosce. Pa da vidimo, kaj ima rak poleg želodca še v svojem drobovji. Pred vsem nam pada v oči neka zele.ikasto-rujava žlezasta tvarina, ki navadno velja za jetra. Ta žleza zaslanja želodec od obeli stranij in izpolnjuje večji del te dupline, prostirajoč se daleč navzad pod druge organe. Kakor pri višjih živalih jetra, pripravlja tudi ta žleza neki sok, ki se odceja v črevo, kjer pospešuje prebavo. Da so rakova jetra užitna, razumno je samo ob sebi. Od želodca prek jeter navzad gredoč ustavi nam se oko malo ne v sredi telesne dupline pri treh belih krpicah. To so rakova plodila, ki pa niso pri vseh rakih enaka, kakor nam je kot žrtev našega raziskovanja prišel v roke rak ali račica; kajti tudi te živali so po spolu ločene in treba je njega in nje, samca in samice, da ne izmrje rod in koleno. Pri samci se iz treh belih zrnastih pločic izmatati dve dolgi beli cevčici, ki sta izpreviti kakor nit v klopci ter se končati in na ven odpirati na prvem členu petega nožnega para. Po teh belih nitkah valje lehko ločiš samca od samice, ki ima na tem mestu trokrp jajčnjak brez onih belih koncev. Jajca iz jajčnjaka prihajajo na dan po kratkem odvddniku, ki se okončuje onde, kjer je vrasten tretji nožni par. Sicer ti pa tudi sam pogled na rakov zadek pove, ali imaš samca ali pa samico pred soboj. Pri samici so namreč vse noge na zadku plavutaste, pri samci sta pa prvi dve preobraženi v dva trda, proti koncu žlebasta čveka. Precej za plodili, uže konci telesne dupline leži neka belkasta, malo ne šesterokotna vrečica — rakovo srce. Krvnih žilj po katerih se steka kri iz skrg v srce in se iz tega zopet razvaja pö telesu k posamičnim udom, tukaj ne bodemo dalje zasledovali, ker se uže tako bojimo, da se je bralec pri zadnjih odstavkih dolgočasil. Z istega razloga nečemo govoriti o rakovih živcih in živčnih pletežih, izlasti ker jih ni tako lehko odkriti in osebiti, kakor zgoraj omenjene ustroje. I)a mora pa tudi ta del razmerno doberšno biti razvit, sodimo lehko uže po tem, ker so njegova čutila za čudo dovršena. O njih porečemo še pozneje katero. Izpod srca vleče se od želodca sem črevo ter gre posred mesnatega zadka tj«\ do zadnjega člena, rekše, do srednje repne plavute, kjer izpada blato. O tebi, račji prijatelj, vem, da vselej razkolješ zadek, ali kakor ti praviš.: vrat, ter mu izvlečeš tisto temno nit, predno ga založiš v usta. Pa ker poznam tvoje načelo, mislim, da ti ustreženi, ako ti odkrijem neko tajno. Rftk bode mnogo okusnejši — in tebi je največ stalo do tega —, ako mu z osrednjo repno plavuto vred iztržeš črevo, predno ga vržeš v lönec. Menil bi, da sem s tem zopet poravnal, ako ti prej sem ter tj<\ morebiti ni bilo vse po všeči. Vsemu svetu je znano, da je räk povodna žival. Po volji so 11111 sosebno polagoma tekoče vode strmih in mehkih bregov, ob katerih rasto na široko razkorenfnjena drevesa. Pod tacimi koreninami biva najrajši, a kjer teh ni, išče zavetja pod panji in v gostem vodnem homotu, ali pa si v mehkem bregu izdolbe rov, v katerem žedi ob dan in čaka prijaznejše noči. Mehke vode mu prijajo vse drugače nego trde, po zadnjih bivajo navadno samo malovredni koščaki. Deroče vode s kamenito strugo mu niso ljube, dasi tudi v njih ni brez njega. Večji kameni in skale so mu onde v skrivališča. Takisto mu ne ugajajo povsem stoječe vode, izlasti ne, ako so majhne. V kčblili in drugih vodnih posodah kmalu pogine, v vlažnih kleteh in v podzemeljskih hramih pa živi po več tednov, če ima primerne hrane. Radovoljen ne gre iz vode, samo po noči ga svetloba izvabi na suho, sosebno v zatöhlici pred nevihtami. Zato tudi zažigajo ribiči ognje na prikladnih krajih v toplih nočeh ter potem iz vode prilezle rake brez velicega truda pobirajo. Gotovo iiajlagodnejša lov! Po dnevi tedaj /čemi v svojem ždiči, držeč pred soboj klešče, ki so zmirom pripravljene pograbiti vse, kar bi užitnega prišlo v njihovo področje. Ako ga kaj vznemirja, povleče se kolikor mogoče nazaj ter se z nogami in z ostjo na čelu vpre takö čvrsto, da gaje ^ težko izvleči celega. Navadno pušča ene ali pa tudi oboje klešče napastniku v rokah, sam pa ostane v rovu. Do klešč mu ni stalo toliko, saj mu namesto izgubljenih v kratkem naraste druge, lies je sicer, da bodo nove nekoliko manjše in slabše, ali živelo se bode tudi ž njimi. Boljše tako, nego nikakor. — Stoprav pod večer napoti se po svojih opravilih. Na svojem potu ali lazi z nogami po tleh, in sicer lehko naprej in nazaj, kakor se mu zdi, ali pa plava, veslajoč s krepkim repom, a nikoli naprej, zmirom /fiazaj ritensko. Za to ima tudi tehtne razloge. Uzmikajoč rak ima svojega neprijatelja zmirom lehko na očeh in je vedno gotov na obrambo, ali pa tudi na napad. In ta hoja se mu vedno oponaša, zarad nje je prišel v zamero pri vseh prijateljih napredku, ona ga dela, da velja povsod za nazadnjaka in da je uže od nekdaj znak reakcije. No, on se za vse te obreke ne zmeni ni kratko ni malo, temveč hodi. kakor so hodili vsi raki od svojega prvega očaka počenši. In vendar so zmirom dobro izhajali. Pa kdo bi grajal raka zastran tega, ali ne videvamo tudrmej nami tega in onega, ki hodi kakor rak, a vendar pride daleč, morebiti dalje nego drug, ki ga vodi napredek! V hrani ni nič izbirčen, držeč se pregovora: bodi slama al' seno, da je le polno črevo, dobro je vse, na kar se nameri, bodi si rastlina ali žival, vendar mu gre zadnja bolj v slast od prve. Črvi, polži, školjke in majhne ribe so mu poglavitna /jedača. Mrtvečina pa mu je dražja od presnega mesa, in kjer leži v vodi kaka večja mrhovina, zbirajo se na njej raki z bliža in z daleka. Zato tudi ribiči nastavljajo rakom v /Vrše za vado kosce kake stare ribe ali sploh smradne mesnine. Ujetim rakom pa dajejo kopriv, korenja, otrobij, mleka in druzih vsakovrstnih odpadkov. Pri vsem dejanji in nedejanji, na vseh potih in podjetjih vodijo raka štiri sluge, ki mu hipoma poročajo o vsem, kar se gaja okolo njega. Štiri sluge so štiri čuti, namreč vid, sluh, vonj, in tip. Ob očesu smo uže povedali, da je zloženo iz velike množine predrobnih očesec in da je nasajeno na gibkem držalu. Tik očes kraj čelne osti so vrastene tipalnice, in sicer dvojne daljše vnanje in krajše notranje. Vnanje so dolge malo ne kakor rak in so nasajene na(tročlenem držalu, ki je spodaj podprto ali zakrito z neko lusko. V znožji je videti še neka kopičasta grbica in v njej se nahaja neka zelenkasta žleza, o katerej se pa ne ve, čemu je. Mej velikima dvema tipalnicama stoje notranje mnogo krajše, od katerih je pa vsaka na dve nitki razcepljena. Tudi te so postavljene na tročleno stalo. Na dnu notranjih tipalnic leži v nokej globelici majhen odprt mehurec, napolnjen z vodo. Znotraj je obrasten z dlačicami, ki plavajo v vodi. Čim se zaziblje voda v mehurci, zatrepečejo tudi dlačice in ti potresi se prenašajo na neki živec, ki je v zvezi s tem mehurcem. Ta naprava je rakovo uho. Da rak tudi vonja, je do konca dokazano. Kje pa ima to čutilo, ne moremo nič gotovega reči. Največ se misli, da vonj posredujejo niti notranjih tipalnic, ki so s pretencimi dlačicami porastene in prav te dlačice veljajo navadno kot čutilo vonja. (Konoc prihodnjič.) Nekoliko črtic iz polupreteklega časa. Spisal dr. V. Zamik. II. osebno željo in posebno hrepenenje gojili smo akademiki šenpeterske šole, da bi vendar enkrat doživeli to srečo ter ________prišli v šenkiavške šole, kjer „pretesarji" uče, ne pa „šomaštri", kakor pri sv. Petru. Naš gospod šenpeterski učitelj je sicer rekel, da bi bilo dobro in zame zelo koristno, ako bi še jedno leto pod njegovo komando srkal v sebe znanosti in umetnosti šenpeterske akademije, toda branil sem se proti takemu atentatu z vsemi štirimi. Ker je videl stari učitelj, da me na noben način več ne privabi pod svoje peruti, odpustil me je jezen osorno godrnjaje za slovo: du Esel du! Z velikim ponosom korakal sem po Poljanah proti šenklavškim šolam in z nekako sveto boječnostjo bližal se hramu vseh učenostij in krepostij. Ponos je pa še rasel s tem, da mi ni bilo treba mešati se mej prve začetnike ali kakor se je takrat rekalo, iti v „untere". Stopil sem precej v „obere", kjer so bile takrat paralelke. Na svoje veliko veselje prišel sem pod učitelja Praprotnika, pa ne pod Andreja, sedanjega tajnika „Slov. Matice". Naš tedanji prefesar Blaž Praprotnik uže zdavna počiva pri sv. Krištofu, želim mu vse dobro na onem svetu, ker je bil v resnici kaj dober in prijazen mož s svojimi učenci. Kar nam je pa najbolj ugajalo, bilo je to, da je z nami vedno 17 slovenski govoril, kar v tedanjih časih ravno ni bilo na dnevnem redu. Povsod je takrat vladalo trdno prepričanje, da je j e d i n i in glavni namen ljudske šole otrokom nemščino v glavo vtepati, da se fantič vsaj kolikor toliko „tajč pošprehen" nauči. Zaradi tega je bila pa stroga zapoved, da mora učitelj uže v „obere" s svojimi učenci izključno nemški govoriti, — ali ga kaj razumijo, ali ne, nič ne de. Tega pravila se je tudi držal učitelj v drugej paralelki, ki je bil rodom iz Kočevja. Pödenj priti se je vsak šolarček, nemškega neuk, bolj bal, nego peklenšček križa, kajti zijati je moral v svojega nemški govorečega „prefesarja", kakor tele v nova vrata, ne umeč niti jedne besede. Kar je pa še bolj Čudno, je pa to, da ta kočevski učitelj ni mogel umeti, kako je to, da njegova nemška govorica nikakor slovenskim paglavcem ni hotela iti v bučo! Glede nemščine bili so pa vsi „modri" ljudje, kar jih je bilo po spodnjih Poljanah, pod Golovcem in v Štepanjej vasi, te misli, da „obere" in tretji klas sta tako teška razreda, da ju ni mogoče brez „štruftarja" izdelati! „Štruftar" tedanjih časov za kmctske fante moral je imeti ravno navpično nasprotne nazore o pedagogiki od teh, ki so dandenes v običaji. Le taisti „štruftar" je kaj veljal, ki je znal dobro na öplati dajati, ali kakor je germanizem tedanjega časa veleval, ki je znal dobro „garbati"! O mehkočutnem štruftarji se je povsod le rekalo: saj ta ni za nič, še pobožati si ne upa! Pri nas doma zvedeli so za nekega Ižanca, uže precej starega petošolca, o čigar štruftarstvu se je glas razlegal, da je tako hud, da vsak teden nad svojimi gojenci najmenj po tri palice zlomi. Bil je zaradi tega v velikih čislih in ponujale so mu matere dan za dnem v odgojo pohlevne šolarčke, kakor branjevke tepke, kadar je dobro hruševo leto. Zahteval je honorara samo po dve stari dvajsetici na mesec za jednega učenca. Se ve, imel jih je pa nabranih cel pater-nošter tacih ukaželjnih in palic se boječih paglavcev okolo mize Temu glasovitemu štruftarju so me mati dali v dresuro, da bi bil iz mene slovenščino iztepel in mi nemščino vcepil. Bil je mož v resnici pravi uzor štruftarski tedanje dobe in bil je tako hud, da sem zmirom molil, da bi mi Bog izpremenil zadnje oplati v jeklene plošče, ali pa vsaj v borove deske, ušesi pav usnje in sicer v tržiški „funtleder!" Pa ko smo bili po šoli na spodnjih Poljanah zbrani, pozabili smo na prefesarje, štruftarje, nemške vaje in batine; veselili smo se iz srca, ko smo zvedeli, koliko pojä cev je šlo to in to popoludne v Suhi bajar. Takrat smo imeli leta in leta v šenpeterskej kosami zmirom v posadki jedino le domače vojake kranjskega pešpolka. O poletnih časih so hodili vojaki dan za dnem po spodnjih Poljanah v Suhi bajar, tjžt, kjer so svoje dni hudodelnike obešali, v tarčo streljat. Večjidel se je nekoliko veselih vojakov — najmenj po dva, včasih tudi po sedem ali celo po devet — maskovalo. Bili so po navadi oblečeni za harlekine ali pierote ter z raznimi barvami po lici namazani. Pri streljanji je bila njihova naloga na tarči kazati, kaj je kdo zadel, kadar je ustrelil. Znani so bili ti vojaški burkeži s splošnim imenom pojaci, — za nas šolarčke najbolj vzvišeni ideal vse zabave. Ko smo ob štirih iz šole pridirjali, bilo je naše prvo vprašanje, ko smo dospeli na spodnje Poljane: ali so denes pojaci in koliko jih je? Ako se nam je to vprašanje potrdilo, pozabili smo na južino, na učenje, na vse naloge, in naša soglasna parola je bila: kar naravnost v Suhi bajar pojacem naproti! Ko so se proti večeru vojaki domov vračali od streljanja, skakali so pojaci pred kompanijo, otroke lovili in raznovrstne burke uganjali, — jeden, dva ali pa tudi celo trije so pa na tarči stali, katero so vojaki od krogelj prevrtano na ramah nosili. Pojace smo zmirom s temi besedami dražili: Pojac, pojac, Ima tristo tac ! Ena je bezgova, Pa še tista ni njegova! S tem smo jih vabili, da so za nami tekali in nas lovili. Imeli smo jih za nekake „Kljukce" in pripovedavali si velika čuda o njihovej moči in gibčnosti. Ob sebi se umeva, da smo se po leti mej saboj najrajši pojace igrali. Vodja, reditelj in prvi pojäc je bil pri takih prilikah Prepeličarjev Matevž iz spodnjih Poljan, ki se je pisal za Mučenika, — nomen omen. Bil je tako genijalen reditelj igram, da je užival mej nami tak ugled, kakor kakšen general. V šolah so ga pa tako radi imeli, da so ga „prefesarji" na konci šolskega leta zmirom povabili, naj se gotovo še prihodnje leto v taisti razred spet povrne, ker sicer bi jim bilo preveč dolgčas po njem. Matevž je bil pa usmiljenega srca in ni mogel take velike ljubezni in nagnenosti napram njemu drugače vračati, nego na ta način, da je v vsakem razredu vsaj po tri leta klopi ribal. Kako pa bi bilo drugače mogoče, ker v jeseni in po zimi je ptiče lovil, spomladi in po leti se je pa pojace igral; vrhu 17* tega ga pa niso štruftarji nikoli nadlegovali, tudi mu je grda „nem-čizen" bolj smrdela nego „assa foetida". Ker ni nikoli imel poželjenja po latinskih šolah, zgrešil sem ga pozneje v življenji. Pred par leti sem zvedel, da je prav tragično smrt storil in da je bil v resnici pravi mučenik. Mladostno strast po pojaeih je zamenil, ko je mož postal, s strastjo po žganji Tako si ga je bil nekega večera v Kurjej vasi prav v.obilnej meri privoščil. Ko se je uže pozno po polunoči domov vračal poleg Cesarskega grabna, počije tam, noslonivši se na ograjo, ter zadremlje. Na enkrat izgubi v spanji ravnotežje in po strmem bregu se zvali kakor brzovlak v takrat jako globoko in deročo vodo. Na onej strani v Malejevej pristavi ga je slišal hlapec še na ves glas zavpiti besede: hudič, kam pa letim!? — in precej potem: štrbonk! v vodo in ni ga bilo več! Göthejeve zadnje besede na smrtnej postelji bile so: Licht, mehr Licht! Napoleone ve na otoku sv. Helene: ä la tete de V armee! Pre-peličarjevega Matevža pa: hudič, kam pa letim! Tako so „veliki" možje različni v svojih zadnjih trenutkih! Nič manjšega veselja kakor pojaci nam pa ni včasih napravljal berač, ki je bil samo znan pod imenom Pušelc, kadar nas je s svojo navzočnostjo na spodnjih Poljanah počastil. Dobil je svoj priimek od tega, da je imel vse leto na pustni vtorek kakor na pepeluično sredo, na cvetno nedeljo kakor na veliki petek brez izjeme velik šopek ali pušelc za klobukom, • kakor ga imajo po navadi kmetski ženini, kadar gredo k poroki. Tudi je bil sicer po drugej obleki ves pisan in nactfran, kajti imel je našitih polno papirnatih franž raznovrstnih barv po vsem životu od vrata do peta. Kadar se je v naših krajih prikazal, uvajal se je zmirom s tem, da je na vse pretege vriskal in ukal, po cesti samotež plesal, in vpil: Pušelc je tukaj! Pušelc je tukaj! Vedel se je še kakor mladenič, akoravno je imel uže precej nad 50 let, ker bil je v vojski še v francoskih časih pod Napoleonom. Pozneje je služil tudi v avstrijskej armadi, pri katerej ga pa niso nič obrajtali. Sam je z velikim veseljem pripovedoval, koliko stotin palic in koliko 3ibja je uže dobil na svoje zadnje oplati. Posledica tega je bila, da so mu bile tako utrjene, kakor da bi mu jih bil stvarnik iz granita napravil. Zategadelj je pa najrajši^ mešetaril s tem, da jih je držal za stari krajcar po pet ali pa celo po deset prav gorkih. Na enkrat precej časa preteče, da ni bilo Pušelea več na spregled in začeli so ljudje povpraševati, kam je vendar izginil? Ali kmalu je bila uganka rešena, Jcer raznesel se je glas, da so Pušelca zaprli, ker je ukradel sv. Janeza na Ižanskem mostu! Stvar je bila ta: Pušelc je stanoval s svojo hčerjo Nežo v malej hišici na Dolenjskej cesti blizu Rudnika. Nekega večera po zimi, ko je bil hud mraz in povsod polno snega, grel se je Pušelc veselo doma pri zakurjenej peči. Ko pride po šestej uri njegova hči Neža od dela domov, pogleda pred peč in vidi Še tam polovico sv. Janeza na tleh ležečega, pripravljenega ne na usodo, na katero ga je kralj Vacljav na Češkem obsodil, ampak za ogenj v peč. Vsa prestrašena zavoljo take strašanske brezbožnosti, vpraša Neža Pušelca: „Oče, odkod imate pa ta čudna drva?" Pušelc se lisičje namuzne in odgovori: „Vidiš, ljuba Neža, jaz sem tako usmiljenega srca, da kar nisem mogel v tej strašnej zimi sv. Janeza na mostu gledati, da bi bil razpostavljen vsem nevihtam in vsakemu mrazu brez zaštite in odeje. Denarja nisem imel, da bi mu kožuh kupil, sem ga pa pod pazduho vzel, domov prinesel in ga tukaj-le v peči pogrel. kakor vidiš. Tako je meni in sebi koristil!" Neža je na kolena padla pred očeta in prosila Pušelca, naj ne bo tak brezbožnež, ker za tako hudodelstvo ga bodo na tem svetu kaznovali, na onem se bo še huje pekel, nego zdaj leseni Janez v peči! Pa vse to ni Pušelca ganilo, za odgovor je še drugo polovico sv. Janeza v peč potisnil. Pa ni dolgo trajalo, da se je Nežino pro-rokovanje izpolnilo „ad verbum". Kmalu je gosposka zvedela, kam je sv. Janez z Ižanskega mosta prešel. Prijela je Pušelca, ki ni čisto nič tajil in posadila gaje, kakor je zaslužil, za precej časa v luknjo. Odrasteni in mali, stari in mladi so kar od strmenja križali se. ko so zvedeli to bogokletno Pušelčevo dejanje. Rekli so, da jim je žal, kolikor imajo las na glavi, da so mu katerikrat kak krajcar vbögajme dali. Posebno pa so bili ljudje zavoljo tega razjarjeni, ker so zvedeli, da je še s svojo pobožno hčerjo Nežo pri tem činu tako frivolne šale zbijal. Vse ženske na spodnjih Poljanah pa, ko so zvedele, kako je brezbožni Pušelc s sv. Janezom z Ižanskega mosta /„v caker hodil", bile so tako nanj razkačene, da bi ga bile gotovo raztrgale na drobne kosce, ako bi se bil še katerikrat upal prikazati na spodnjih Poljanah. Slišali smo potem, da je Pušelc, ko je iz uječe prišel, hirati začel in kmalu umrl. Sic transit gloria mundi! Še jeden epigram Preširnov. Spisal Fr. Wiesthaler. V drugem zvezku „Ljubljanskega Zvona" razglasil je g. Le. dva še nenatisnena napisa Preširnova. Bodi mi dovoljeno, objaviti tudi še četverovrstno kitico, katero je naš pesnik posvetil in lastnoročno v spominsko knjigo zapisal svojemu iskrenemu prijatelju F er d. Jos. Schmidtu. Glasi se tako-le: .Ni mi všečno Nemško im6, Srčno pa ljubim Kranjsko src6. Dr. PreSerin." Ferd. Jos. Schmidt je bil trgovec in posestnik sedanje Plavčeve hiše v Šiški. Rojen v Šopronji na Ogerskem, sin revnih nemških roditeljev, prišel je še jako mlad v Ljubljano, kjer si je s svojo delavnostjo in umnostjo v kratkem času precejšnje premoženje pridobil. Uže od mladih nog ga je priroda s svojo krasoto neizmerno zanimala in mikala. Tedaj sklene, še v moškej dobi svojega življenja stoječ, trgovstvu slovo dati ter na svojem tihem domu v Šiški živeti le prirodopisnej vedi, v katerej se je tako izobrazil, da je slovel za jednega prvih strokovnjakov v euto-mologiji. Kranjska s svojimi prirodnimi lepotami se mu je bila tako priljubila, da jo je svojo drugo domovino imenoval, pa tudi njej nasproti vse domovinske dolžnosti zvesteje izpolnjeval, kakor marsikak domačincc. Kajti ni ga bilo dobrodelnega društva ali zavoda v Ljubljani, kateremu bi on ne bil ali ustanovnik ali velikodušni podpornik, ali vsaj zvest ud. Zaradi njegovega neumornega in vspešnega delovanja v korist mestu iu deželi odlikoval ga je cesar z zlatim križcem s korono. To njegovo delovanje tedaj imenuje ona kitica „kranjsko srce". Preširen se je ves čas svojega bivanja v Ljubljani trudil Schmidta, katerega je zelo čislal in prijateljski ljubil, za slovenske ideje navdušiti, a zaman; kot učenjak hotel je Schmidt le kozmopolit biti in je temu načelu tudi do svoje smrti zvest ostal. Nasproti pa si je i Schmidt, kakor mi je sam pravil, mnogo trudil, Preširnu njegove „sanjarije" („Phantastereien" jih je imenoval), iz glave izbiti, se ve, da tudi brez vspeha. Tako sta se tedaj prijatelja vedno drug drugega preobračala, a ostal je vendar vsak, kar je bil: Preširen vnet, rodoljuben pesnik, Schmidt suhoparen učenjak. Schmidt je umrl v Ljubljani 26. februvarja 1878 1., 87 let star. On in ranjki Jos. Debevec sta izmej ožjega kroga Preširnovih prijateljev morda zadnja, katerima je bilo usojeno, doživeti našo dobo in radovati se pesnikove slave, katere mu sovremeniki niso hoteli brezpogojno priznavati. Omenjena, na rudečem papirji v osmerki pisana kitica, kojo sem pri ranjkem Scbmidtu sam videl in prepisal, je zdaj lastnina njegove na Dunaji bivajoče vnuke F. H. Kakor je Preširen sestavil prvi slovenski mrtvaški list 'Andreju Smoletu), tako so najbrž ti prijatelju po tedanjej navadi v „Stammbuch" pisani stihi prvi slovenski epigram te vrste. Mej pesnimi nemških klasikov, na pr. Schillerja, Goetheja in dr. nahaja se kakor znano mnogo takih prijateljem in prijateljicam v spomin zloženih in v spominsko knjigo zapisanih stihov. Glasbene vesti. Piše Vojtch Valenta. Slovenske skladbe. „Glasi s Primorja" I. del, uglasbil f Avgust Lcban, uredil Janko Lcban, natisnil in založil J. Krajec v Novem mestu, cena 1 gld. Obseg: 1. Molitev, besede Peršičeve; 2. Lahko noč, besede Iv. Županove; 3. Podoknica, besede Avgust Lebanove; 4. Mornar, besede Preširnove; 5. Dekličevo hrepenenje, besede Fr. Zakrajškove: 6. Dijaška, besede Peršičeve; 7. V tihi noči, besede Jenkove; 8. Domovini, besede Praprot-nikove; 9. Sirota, besede Razlagove; 10. V spomin Matiju Doljaku, besede Cegnarjeve. — Avgust Lebanove skladbe so sicer v goriških Slovencih nže dobro znane in priljubljene, a po druzih pokrajinah naše domovine bilo jih je dosedaj le redkokrat slišati. Hvalevredno je torej, da je brat prerano umrlega skladatelja začel uredovati njegovo muzikalno zapuščino, ter jej našel tudi založnika, kateri, po prvem zvezku sodeč, skrbi zato, da te skladbe prihajajo v jako ličnej vnanjej obliki na dan. Naj bodo priporočene te skladbe vsem slovenskim pevcem in prijateljem domače glasbe in naj se razlegajo po vsej Sloveniji, saj so nekatere mej njimi tako prijetne, da bodo gotovo razveseljevale pevce in poslušalce. Da se nahajajo v njih tu pa tam kake harmonične napake, nc smemo zakrivati, a temu je tudi krivo to, da se uredniku ni poslal prvi iztis v korekturo, kar naj se v prihodnjič ne zamuja, ker nekatere tiskovne pomote so take, da motijo zelo in škodujejo vsemu delu. Številka 3. „Podoknica" ni originalna, kakor nam sam gospod uredovatelj priznava, temveč le predelana nemška pesen. V Milčevej tiskarni v Ljubljani je ravnokar prišlo na svitlo 5 cerkvenih pesnij, za moški zbor uglasbil t Avgust Lcban. Uredil Janko Leb an. Cena po pošti 65 kr. Obseg: 1. Pred Bogom; 2. Veš, o Marija; 3. O devica pomočnica; 4. Vi oblaki; 5. Vesela duša moja. „Pri vpeljevanji" novega mestnega župnika preč. gosp. J a n e z a Rozmana pri sv. Jakobu v Ljubljani dne 6. februvarja 1881. 1. imenuje se cerkvena pesen A. P r a p ro t n i k o v a, katero je uglasbil L. B c 1 a r, natisnil in založil K. Milic v Ljubljani. V Temešvaru bivajoči pevovodja g. PJ..xjS. Vil h ar, sin znanega pesnika Miroslava Vilharja, poklonil je ljubljanskemu čitalničnemu pevskemu zboru novo lepo skladbo „Brodarsko", katero bodo pevci pri prihodnjej čitalniškej besedi popevali. V Milčevej tiskarni v Ljubljani tiska se nova, orgljavcem in vodjem cerkvene glasbe jako potrebna knjiga: „Nauk o harmoniji in gene-ralbasn, o modulaciji, kontrapunktu, imitaciji, kanonu in fug i," sestavil Anton Foe r ste r. Kdor želi knjigo prejeti, oglasi naj se kar najhitreje zänjo. Poljski glasbeni časnik. „Nowosci muzyczne" zove se nov glasbeni list poljski, ki bode prinašal odlomke iz raznih oper in operet, manjše skladbe za salon itd., izhajal bode v Varšavi. Češke skladbe. Znani češki skladatelj Bed rich Smetana dal je na svitlo dva dueta za gosli in klavir pod naslovom: „Z domov i ny". Cena jima je 2 gld. 40 kr. in dobivajo se pri A. Urbanku v Pragi. V londonskej kristalnej palači bodo v kratkem svirali simfonične Smetanove skladbe „Višehrad" in „Vltavo", kar znači, da so te skladbe veliko vredne. Istega skladatelja spevoigra: „Dve vdovy" provedena bode v Hamburgu. — Libreto nove češke spevoigre spisal je Koukl, katero bode uglasbil mladi skladatelj Vavfinca, naslov jej je „Svitavu". Slovenski glasnik. Slorensko slovstvo. .Matica Slovenska'" je za 1880. loto ravnokar razposlala te knjige: 1. Letopis -Matice Slovenske- za leto 1880. Vredil dr. Janez Bleiweis, 1880, 8°, 895 str. —2. Kopitarjeva Spomenica. Vredil Josip Mam, 1880. 8«, 188 str. — 3. Okö in vid. Spisal J. Žnidaršič, 1880, 8", 10G str. — 4. Vpliv vpij ančlj i vi h pijač na posamni človeški organizem in na človeško društvo v obče. Spisal dr. M. Samec, 1880. 8°, 42(!!) str. — Vse te knjige je založila in na svitlo dala .Matica Slovenska" ter natisnila tiskarna J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. Knjige so nam prepozno došle, da bi uže denes mogli o njih obširneje poročati, zatorej si dovoljujemo samo nekoliko kratkih opazk. Prvič ne umejemo. da si tako stara in Čestita firma, kakor je Blaznikova. upa knjige prvega literarnega zavoda slovenskega tiskati na tak slab papir in s takimi starimi, obrabljenimi črkami, kakeršno nahajamo po nekaterih polah matičinega letopisa in matičinih knjig v obče. Tiskarstvo je zadnjih 30 let toliko napredovalo, da je možno tudi lepo natisnene knjige z elegantnim papirjem v ceno dajati na svitlo. Osobito pri Kopitarjevej Spomenici bi se bilo spodobilo, da bi bili izdavatelji in tiskarji pokazali nekoliko več — okusa. Drugič ne umejemo, zakaj je »Matica- zadnja leta začela dajati na svitlo — brošure. Lani -Germanstvo in njega vpliv na Slovanstvo", letos spet -Vpliv vpijančljivih pijač.8 Oba ta dva spisa bi se bila nekoliko bolje mogla uvrstiti v letopis in „Matica* bi si bila prav lehko prihranila čisto nepotrebne stroške za zavitek, naslovni list in za vezanje. Saj vendar . Matica * menda ni nobeden -.Volksverein", ki izdaje kakšno .5-Kreuzer-Bibliothek!" Vemo. da pravijo nekateri: -Vpliv vpijančljivih pijač- tiskal se je v brošurnej obliki, da ga bode možno lože mej narodom razširiti. A tu moremo pograjati našega vrlega prijatelja dr. Samca, ki se jc odpošiljajo svoj rokopis gotovo v — adresi zmotil. Ako bi bil ta svoj lepi, popularni, koristni in potrebni sestavek poslal Mohorjevemu društvu, razširil bi se bil v 25.000 do 30.000 iztisih. a .Matica" niti 2.000 iztisov ne bode razpečala. In kar je glavna stvar: matičini družabniki so največ omikani ljudje, a Mohorjevi društveniki največ pri prost i kmetje, tacega pouka gotovo potreb-nejši nego matičarji. Tretjič ne umejemo. kako je to, da se v matičine knjige še vedno sprejemajo spisi, ki nosijo na čelu tisto sumnjive napise: po raznih virih -spisal", po raznih pisateljih „posnčl", po tem in onem „poslovenil* ali naravnost iz nemškega rokopisa (!) -podomačil" itd. RMatica Slovenska* bi morala bit i pravo narodno svet išče, v katero bödi dovoljeno zahajati samo tistemu pisatelju, ki ros kaj lepega, dovršenega, izbornega svojega nosi s seboj. Zategadelj moramo očitno grajati, da se tiskajo v letopisu slabi (in še poslovenjeni) feuillotoni, kakeršen jo n. pr. -Življenje na morji in potovanje okolo svetA* ali v Kopitarjevej Spomenici razprava .Slovnice slovenske* in še nekoliko druzega. Kakšni spisi ugajajo -Matici*, to so uže mnogii slovenski pisatelji prejšnja leta in spet letos Rutar, Žnidaršič, Hubad, dr. Pajek. Navratil, Marn, Hrovat in Erjavec jasno dokazali. Osobito prof. Erjavec priobčujc s svojim prijateljem zadnja leta v letopisu tako zanimive stvari, da se jih mora veselit vsäk. kdor se briga kaj za slovniški in leksikalni razvoj našega jezika. Tudi letos je natresel iz svoje potne torbe toliko, tako lepih in tako trdih orehov, da jih bodo vse leto dovolj imeli vsi slovenski jezikoslovci in da si bodo z njimi zlomili marsikateri zob. A spet obeta, da jih drago leto „oprtiv* prinese blagovoljnemu občinstvu. — Župnija in božja pot Device Marije v Puščav i. Krajcpisno-zgodovinske črtice. Ponatis iz rSlov. Gospodarja". Založil župnijski urad v Puščavi. Tiskal Janez Leon v Mariboru 1881. 16°. 20 str. — Zgodovinsko opisovanje slovenskih far». mest in trgov, kakeršno se zadnje čase nahaja tu in tam v kakšnem slovenskem listu, vredno je vse pohvale, ker se s tem širi najprej lokalni patriotizem in z njim domoljubna in domovinska zavednost. Čim natančneje bode Slovenec poznal svojo domovino, tem zvesteje jo bode ljubil. A ker so take knjižice kolikor toliko namenjene priprostemu narodu, želeti bi bilo, da bi se pisale brez vseh nepotrebnih in neumljivih nemških in latinskih citatov. -— Tisoč in ena noč. Pravljice iz jutrovih dežel. Za slovensko ljudstvo priredil L. Hader lap. Tiskal in založil J. Krajec v Novomestu (sic!) Te knjige je prišel uže 11. snopič na svitlo. Cena 20 kr. — Nebeški kruh imenuje se pobožna knjiga, namenjena udom bratovščine vednega češčenja presv. Rcšnjega Telesa. Dobiva se po 70 kr. po ljubljanskih knjigarnah. — Pastirski list Andreja, nadškofa Goriškega. Založila nadškofija. Hilarijanska tiskarnica, v Gorici 1881, 4°, 4 str. — Pastirski list knezoškofa ljubljanskega Janeza Krizo-stoma. Tisk .Narodne tiskarne". Samozaložba. V Ljubljani 1881, 4°. 5 str. — Pastirski list Jurija, Škofa tržaško-koperskoga. Tisk sinov K. Amati v Trstu. 1881, 4°, 4 str. — Pastirski list Jakoba Maksimiljana. kneza in škofa lavantinskega. Tisk J. Leona, v Mariboru 1881. 4°, 7 str. — .Novice" pišejo, da je prof. Krek v posebnej knjižici dal na svitlo svojo v 3. snopiči Kresovom" natisneno razpravo o novoslovenskem rokopisu zgodovinskega društva koroškega. — Neumorni pisatelj ljudskošolskih knjig slovenskih g. vodja J. Lapa j ne na Krškem vabi vse svoje učiteljske tovariše in šolske prijatelje na naročbo svoje najnovejše knjige: Navod za poučevanje prvencev. Cena knjigi bode 60 kr. — Tajnik „Matice Slovenske". Matičin odbor ukrenil je v svojej zadnjej seji razpisati službo stalno plačanega in stalno nameščenega tajnika. Tandem aliquando! Kdor pozna notranjo zgodovino naše .Matice", ta dobro vč, daje bila .Matica" samo tedaj v pravem redu, dokler jej je tajnikoval prvi stalno nameščeni tajnik. A ko so nekateri gospodje iz napačne štedljivosti tega odpravili, začela seje pri .Matici" babilonska zmešnjava, doba tistih čudnih domoljubnih tajnikov, ki so svojo službo .zastonju prevzemali, a poleg tega vsaj toliko, ako ne še več nagrade dobivali, kolikor poprej stalni tajnik, samo s tem razločkom, da so v društveno delovanje in v društvene knjige pripravili tak strašanski nered, da je bilo treba — likvidacije! Ta likvidacija je res pravi unicum in najostrejša obsodba Lesarjeveg^in Tuškovega tajnikovanja in Costovega predsednikovanja, in vsak mora priznavati dobro voljo in pošteni trud sedanjega odbora, da bi matičino delavnost, spet oživil in obudil. A ker je tajnik duša vsakemu literarnemu društvu, moral se bode odbor pobriniti. da dobi za ta posel pravega moža. Kakšen mora biti. to bodo gg. odborniki lehkö posneli iz zanimive razprave, katero je prof. Stare priobčil v 2. št. našega Usta o „Matici Hrvatskej". Sploh priporočamo to razpravo vsem domoljubom; morebiti se vendar iz nje uverijo, da naša .Matica" ne potrebuje samo stalnega tajnika, nego v obče tudi bistvene-preosnove, Fran Svetličič f. Dnč 22. februvarija 1.1. umrl je v Ljubljani v velikem uboštvu ljubeznjivi pesnik slovenski Fr. Svetličič. Porojen 2. aprila 1814. 1. v Spodnjej Idriji, v duhovna posvečen 5. avgusta 1839. 1., bil je pokojni najprej kaplan na Vrhniki, župnik v Sorici, v Godoviči in naposled upokojeni duhovnik na Razdrtem. Zadnje mesece prebil je v Ljubljani, kjer so ga podpirali usmiljeni duhovni tovariši njegovi. Svetličič je prejšnja leta pridno in lepo pčl v ..Novicah* in Janežičevem „Glasniku". Osobito njegove pripovedne, po narodnih pravljicah zložene pesni vredne so častne pohvale in še dandenes jih dijaki v nižjih srednješolskih razredih poleg Valjavčevih in Vilharjevih najrajši dckla-mnjejo. Res. da v tehniškem oziru niso dovršene, a pomišljati nam je: kateri pesnik slovenski je pred Levstikom in Stritarjem pel v obliki dovršene pesni? Njegove nesreče in njegovega uboštva bila je največ' kriva nesrečna — banka .Slovenija*. Bodi mu časten spomin ! Zur Frage Uber die Gleichberechtigung der Slovenen von L. Pomladinovic. Untersteiermark, 1881. 8°. Druck der Buchdruckerci der .Politik" in Prag. Selbstverlag. Vsebina: 1. der Volksstamm der Slovencu. 2. die politische Lage der Slovenen, 3. die Sprache der Slovencu. 4. die Volksschnle der Slovenen, 5. die Unterrichtssprache in den Mittelschulen und Lehrerbildungsanstalten. 6. die Amtssprache, 7. .Liberalismus" und _Klerikalismus". — Tako se imenuje v lepej nemščini pisana, v clegantnej obliki natisnena brošura, katerej jo namen sploh vse omikane sodržavljane avstrijske seznaniti s slovenskim narodom, z njegovimi težnjami in zahtevami, ter razjasniti jim ne samo, kaj zahtevamo Slovenci, nego tudi v kolike j meri in zakaj zahtevamo. Vseh važnejših slovenskih vprašanj, o katerih so pisale razne slovenske novine zadnjih trideset let. katera so naši domači in nam Slovencem sovražni poslanci obravnavali po raznih deželnih in državnih zborih in o katerih je ukrepal slovenski narod sam na svojih mnogoštevilnih taborih, dotika se gospod pisatelj, ter jih razpravlja tako mirno, stvarno in objektivno, da moramo, prečitavši takoj prve stranice priznavati: pisatelj dobro znä naše potrebe in bolečine, znana so mu vsa važnejša dnevna politična vprašanja, korenito je poučen v slovanskej zgodovini in slovanskem jezikoslovji ter sploh stoji na vrhunci občne svetovne omike. S kratka: to je prava beseda pravega moža o pravem času! Kar najtopleje priporočamo to knjigo vsem slovenskim domoljubom, da naj jo kolikor moči širijo mej nemški mislečimi tržani in meščani po Slovenskem. Dobiva se po 80 kr. zvezek v .Narodnej tiskarni", a želeti bi bilo, da bi se prodajala tudi po knjigarnah, kajti samo tedaj bi jo bilo možno tako razširiti, kakor po vsej pravici zasluži. Konečno obžalujemo, da se g. pisatelj ni podpisal s svojim pravim imenom, kar bi bilo knjigi samej in dobrej stvari, katero zagovarja, gotovo koristilo. Slovenski slikarji. Nedavno smo čitali v dunajskej .N. Fr. Presse" to vest: .Dr. Schümann hat sich in Athen ein im antiken Styl ausgestattetes Palais gebaut. Die Räumlichkeiten desselben sind im pompejanischen Style dccorirt. In einem der Salons sind Porträts des gegenwärtigen und des verstorbenen Herrscherpaares als Wandgemälde angebracht. Der Speise- und der Tanzsaal sind auch im pompejanischen Style, aber mit Beimengung von Rena isance-Moti ven decorirt und die Wände mit Citaten aus Homer geschmückt. Die Decke des Tanzsaales zeigt die allegorische Darstellung der Alterthumsforschung. Das Bild ist das gelungene Werk eines jungen O est err ei che rs. des Herrn Georg Šubic. «ines Schülers des Professoi-s Griepenkerl". Iz privatnega pisma posnemamo. da je Jurij Šubic. katerega, sta Schlimannu priporočila dunajski «arhitekt Hansen in prof. Griepenkerl. vse zgoraj navedene podobe in Ornamente naslikal „al fresco* ali pa -a tempera". Nekaj teh slik so kopije po starih pompejanskih podobah, nekaj pa po slikah Bitterlichovih. Nekoliko manjših podob in orna-mentov je g. Šubic sani komponiral. tudi zgoraj hvaljena alegorična podoba je Šubičevo izvirno delo. Zdaj biva g. Jurij Šubic uže nad tri mesece v Parizu (Paris. Place Pigalle 11). kjer s svojim prijateljem, češkim slikarjem Vojtehom Hynaisom slika tri letne čase za kraljevo ložo novega češkega narodnega gledališča v Pragi. — Dunajski magistrat je izdal znano .Prachtausgabe des historischen Festzuges der Stadt Wien". To delo ima 37 podob predstavljajoči h glavna društva, ki so se udeležila slavnostnega sprevoda. Slikali so jih različni umetniki dunajski. Jeden karton, „die Handelsgruppe", narisal je s tušem naš rojak g. Janez Šubic in presojevalcema prof. Maka rtu in arhitektu Streitu je bil ta karton tako po godu. da sta ga razstavila v umetniškem muzeji; poleg Šu-bičevega bili so razstavljeni samo še trije drugi kartoni. Občno se jo priznavalo, da je Šubicev karton najboljši in tudi večji dunajski listi, kakor .Presse" .N. Fr. Presse" in „Wiener Allg. Zeitung" so njegovo ime častno omenjali. Stem stopil jo naš rojak na Dunaji prvič pred občinstvo in z lepim vspehom. Zdaj g. Janez Subic biva v Pragi, kamor je bil poklican, da slika v novem narodnem gledališči, katero se ima uže sredi maja odpreti. G. dr. Ign. Kleni enčič, asistent na c. kr. prirodoslovneni institutu v Gradci in sodelavec našega lista, izročil je, kakor čitamo v dunajskih listih, c. kr. zna-nostnej akademiji na Dunaji svojo razpravo: -Zur Bestimmung des Verhältnisses zwischen der elektro-magnetischen und mechanischen Einheit der Strom-Intensität." da jo natisne v akademijskih poročilih. „Sun(t in kanarčekDne 27. sušca t. 1. umrla je v ljubljanskem nunskem samostanu v svojem 71. letu prečestita mati Marija Ignacija'grofica K n g e 1 s h a u s. rojenja iz Ljubljane, prebivši v samostanu celih 63 let. Grofica Engelshaus prišla je namreč sirota s sedmim letom v samostan. Dr. Chrobat je bil njf varuh. In tako je tudi Chrobatov koncipijent, dr. P reši r en večkrat po uradnih svojih poslih prišel z mlado, lepo in ljubeznjivo grofico v dotiko, ter zložil je njej v čast in spomin pesen: „Nuna in kanarček", ki je jeden najlepših liričnih cvetov divne poezije Preširnove. Stritarjevega „Zorina" v svojem feuilletonu zdaj prinaša tudi „Agramer Zeitung".. Pri J. Giontiniji, znanem knjigarji ljubljanskem, videli smo te dni nekoliko jako okusno vezanih knjig slovenskih. Vodnikove, Preširnove, Valjavčeve. Jenkovo. Orožnove pesni. Slomškove spisi in Levstikov Kraljedvorski rokopis dobivajo se pri Giontiniji tako lepo in elegantno vezani, da morejo vsakemu salonu biti v krasbo. Profesor V. Jagič v Peterburgu izdal bode, kakor smo čitali v privatnem njegovem, v Ljubljano poslanem pismu, staroslovensko krestomatijo, obsezajočo najlepše odlomke vseh do sedaj znanih staroslovenskih spomenikov. Ker je izmej vseh dosedanjih staroslovenskih krestomatij najboljša in s posebno dobrim okusom in srečno roko zbrana Miklošičeva pošla uže pred več nego desetimi leti do zadnjega iztisa, pozdravljal bode gotovo veselo vsak prijatelj staro-slovenskemu jeziku zanimivo knjigo profesorja Jagiča, najmarljivejšega slavista poleg Miklošiča. Stomnim svečenikom jw Dalmaciji imenuje se okrožnica, katero razpošilja z oz i 10 m na zadnjo okrožnico papeža Leona XIII. o slovanskih blagovestnikih dvanajst duhovnikov dalmatinskih, na čelu jim gimn. profesor Fr. Bulič — in v katerej pozivijejo vse duhovništvo po Dalmaciji, da „1. občenito prigrli u božjoj službi jezik sv. Cirila i Metoda (t. j. staroslovenščino, z glagolico pisano); 2. da ga počme dojdučim dnevom 5. Srpnja na blagdan sv. Brače rabiti v crkvi*. „SlovinacOmikanim Slovencem, ki se žele naučiti hrvatskega jezika in navaditi tudi cirilice, toplo priporočamo „Slovinca", list s podobami, ki po dvakrat na mesec izhaja v Dubrovniku (Ragusa) ter prinaša leposlovno članke tiskane z latinico in cirilico. .Slovinac" vse leto stane 5 gld. Mej druzimi članki katere letos objavlja „Slov.", posebnega spomina vreden je lepo pisani životopis Vuka Stef. Karadžiča, v katerem se Častno in obširneje omenjata tudi naša rojaka Kopitar in Miklošič. Nove knjige hrvatske. Slike iz života hrvatskega naroda po Slavoniji i Sriemu. Napisav Mijat Stojanovič. Nagradila „Matica Hrvatska14 iz zaklade grofa Draškoviča. Vlastita naklada piščeva. Knjiga obsezajoča 17 tiskanih pol, stane 1 gld. 20 kr. — Hajka na vuka. Izvorna pripoviedka. Napisav Ivan Z ah ar. V Zagrebu 1881, 8°, 50 str. „Vienac", priporočuje to Zaharjevo povest., piše: rPrava je to žica hrvatska, pravi karakteristički život." — -Misli o hrvatskej literaturi" zove se predavanje pravnika Paje Žutiča, katero je nedavno čital v r Hrvatskem domu", znanem akademičnem društvu zagrebških vseučiliških dijakov, in v katerem trdi, da je razven jedne knjige Starčevičeve iu Folnegovičeve .smet in blatna para" vse, kar so do denašnjego dn6 napisali najodličnejši literati hrvatski (!!). Po vsej pravici ljuti se vrli „Vienac" na tega starčevičevskega fanatika ter pravi: „A hrvatska mladež je to slušala mirno? Prije 10—15 godina ne bi takov prodavalac čitav izišo bio izmedj hrvatskih mladiča. Nigdje na sviet.u neima primjera tolikoj drzovitosti." Pri zadnjih odborovih volitvah v „Hrvatski dom" zmogli so sami starčevičevci. In novi odbor izvršil je takoj junašk čin, o katerem bode še poznim rodovom vestno in točno poročala svetovna zgodovina. Snčl je namreč se st.6n ter vrgel iz društvene sobe podobi dveh največjih izdajalcev jugoslovanskih, podobo — biskupa Stross-majerja in našega Bleiweissa! Kal udje r. Istina i poezija od dra Jovana Subotiča. To knjigo zaradi nje zanimivega in pikantnega obsega srbski listi jako hvalijo. Prodaje se v knjigarni Luke Jociča v Novem Sadu po 1 gld. 20 kr. zvezek. Boleslav Jahlonsky f. Slavni češki pesnik Karl Evgen Tupy, bolje znan pod svojim pesniškim imenom „Boleslav Jablonsky", porojen 14. prosinca 1814.1. v Kardašovej Rečici na Češkem, umrl je 27. svečana t.1. opat v premon-stratenskem samostanu na Zvierzinci v gališkem Krakovem, ter bil je z veliko slavnostjo 11. sušca pokopan v svojej domovini na praškem Višegradu. V češkem slovstvu pred letom 1848. ima Jablonsky jako častno mesto in njegove r Pisne milostni" in „Rftže Sionskila obsezajo mnogo najkrasnejših in najpopularnejših pesnij čeških. Ostavil je tudi rokopisni zvezek liričnih pesnij v poljskem jeziku. Mnogo njegovih pesniških spisov preložil je Wenzig na nemški jezik. Češki listi. V „Svetozoru- podava Brandl korenito pisano razpravo o življenji in delovanji Safari ko vem, poleg tega pa hudo maha po našem Kopitarji, imenuje ga brezznačajnoga Mefistofela ter nazivlje ga še z druzimi — ljubeznjivimi priimki. Kopitar se proti Palackemu, Šafatiku, Hanki in proti vsemu češkemu narodu res ni lepo vedel, vendar mislimo, da tak učenjak kakor je g. Brandl, mogel bi ob epohalnem delovanji Kopitarjevem nekoliko mirneje in objektivneje soditi. — „Kvety- prinesli so v zadnjem zvezku životopis P rešimo v, največ posnet po znanem spisu Levčevem. V ta životopis je vpletenih več sonetov Preširnovih v češkem prevodu. Razprava je jako ljubeznjivo in stvarno pisana in Slovenci so hvalo dolžni zanjo vrlemu g. Penižku na Dunaji. Takih spisov Slovani potrebujemo v mejsobno poznavanje! — Tudi v Cehih vzbudila je Pypinova >Istorija slavjanskih literatur" veliko senzacijo. _Lumira prinesel je o njej ostro kritiko, v katerej jo hudo graja, da dela Čehom krivico, da prezira imenitne pisatelje češke, a hvali ničvredne, da navaja dosti virov, katerih Pvpin gotovo niti pregledal ni itd. Zoper to „Lumirovo" kritiko oglasil se je g. KalaŠ s posebno brošuro, v katerej brani Pypina ter mej drugim trdi, da poleg bolgarske je češka literatura v njegovej knjigi najbolje opisana. Iz Prage se nam poroča, da so ti spisi za Pipyna in zoper njega mej vsem omikanim češkim svetom vzbudili živo zanimanje; osobito dijaki po vseučilišči pričkali so se ves mesec pro in contra, a da naposled je obveljalo to, kar je pisal g. KalaŠ. V jwljskem Poznanji začel je izhajati od prvega januvarja „Przeglad S low i an ski". Urednik in založnik mu je J. Ohociscewski. Važen je ta list posebno radi tega, ker nam kaže, da se širi zavednost slovanska tudi mej Poljaki. Za Avstrijo stane «.Przeglad* za četvrt leta samo 1 gld. „Krakov-Zagreb". Umetniško-književno kolo v Krakovem, katero mej svojimi članovi šteje najimenitnejše umetnike in pisatelje poljske iz vseh delov nekdanje kraljevine poljske, izdal je dragocen album -Krakov-Zagreb", katerega čisti dohodek je namenjen unesrečenim prebivalcem zagrebškega mesta. Na albumu nahaja se prekrasna vinjeta poljskega slikarja Julija Kosaka, v albumu je natisnenih do petdeset narisov najodličnejših poljskih umetnikov n. pr. Matcjka. Lipinskega, Pruszkowskcga, Buchbinderja, Alb. Kosaka in dr. Mnogobrojne književne sestavke spisali so najodličnejši pisatelji poljski. Fedor Mihajlovič Dostojevski f poleg J. S. Turgenjeva najslavnejši sodobni ruski pisatelj in romanopisec umrl je po kratkej dvodnevnej bolezni 9. februvarija t, 1. v Peterburgu. Izguba tega, 1822. leta porojenega umetnika segla je globoko v srce res rusko mislečemu narodu. Vseobče obžalovanje pokazalo seje posebno pri njegovem sprevodu na pokopališče Aleksandro-Ncvskega samostana, h kateremu se je zbralo nad trideset tisoč Ijudij. — Dostojevski ostal v vsem življenji, v vseh delih zvest, svojim nazorom, zvest samemu sebi. Pisatelj -Bednih ljudij* pozna se v pisatelji .Mrtvega doma", pisatelj „Mrtvega doma" v pisatelji „Prestopljenja in nakazanja"; on je vedno isti v „Besih*, v „Idiotu" in v „Bratih Karamazovih*. Očividna naloga vse njegove delavnosti pokazala se je uže v prvej njegovej pisateljskcj poskušnji, ljubav k trpečemu človeku, iskanje in netenje božestvene iskre sredi mraka, nečednosti in popačenja, strastno hrepenenje po resnici in luči — to bili so elementi sile, katera se je hranila v njem. On poznal in občutil je trpljenje, težnje naroda, poznal njegov poklic in imel trdno vero v veliko njegovo bodočnost. Imel je v početku dokaj prebiti. Bil je preganjan od vlade, kritika izražala se je nepovoljno o njegovih dolih, občinstvo ni ga umelo, prijatelji so ga zapuščali, živel je v revščini in na zadnje objavili so ga po časnikih za — neumnega. A 011 ni se dal premotiti, stal je trdno, bil je prepričan popolnem o svojem pravu in — premagal je. Ljudstvo, posebno mlado pokolenje jelo ga je razumevati in imenovati s časom svojim učiteljem. Kritika spravila je svojo grajo in roganja, ter jela ploskati konči vsakej njegovej besedi. A užival ni dolgo svoje zmage, splošnega priznanja svojega častnega, slavnega delovanja, — neizprosljiva smrt odvzela ga je skoraj nenadoma njegovemu velikemu narodu. Ruski slikar. Rimski in ruski listi jako hvalijo ruskega slikarja Koše leva veliko sliko, predstavljajočo sprevod z Golgate. Slika ima do dvajset figur v naravnej velikosti. Kritika posebno poudarja točnost v risanji in iz ve den je brez vsake afektacije. „Majaku, ilustrovani ruski list, ki izhaja v Odesi, prinaša v svojej 3. Številki podobo in životopis našega rojaka Josifa Gottardoviča Nollija, iz katerega posnemamo, da *se je Nolli s svojim lepim simpatičnim baritonom posebno priljubil ruskemu občinstvu. Zdaj poje v Kijevu. Načrtanie slavjansJcoj akceiUologii. Sočinenie Romana Bran d t a. Sankt-peterburg, tipografija imperatorskoj akademii nauk, 1880, 4°, 338 str. G. pisatelj razpravlja v tej knjigi naglas v vseh slovanskih jezikih in od 85.—112. strani osobito tolmači jako težavni naglas novoslovenski. Naštovši natanko vse spise in pisatelje, ki so poleg mnogih slovničarjev naših, govorili do sedaj o našem naglasu (Svetec, Žepič, Škrabec, Valjavec in Baudouin de Courtenay), pravi na 89. strani, da slovenska akcentuacija še ni ustanovljena, da pa osobno odobrava teorijo Škrabčevo in Valjavčevo, t. j. teorijo o trojnem naglasu. Vendar dostavlja, da svojega mnenja ni osnoval na preiskavanje narodnega govora, ker je premalo časa bival po Slovenskem, in da je bil s početka odločno zoper trditve Svetčeve, Skrabčeve in Valjavčeve, a da je po daljših razgovorih o tej stvari g. Levstik sebe in njega uveril, da je teorija Škrabčeva in Valjavčeva ist.i-nita („v7> poli>zu trojakoga udarenija"). Znano je, da se s tem imenitnim predmetom osobito vestno peča uže dalje časa g. prof. M. Valjavec v Zagrebu, ki je uže več korenito pisanih razprav priobčil v „Radu"; in v hrvatskih listih beremo, da je baŠ te dni spet v seji filologiško-historiškega razreda jugoslavenske akademije čital razpravo: .prinos k novoslovenskom naglasu. Naglas v substan-tivu ženskoga spola." Tudi v našem listu je obljubil .g. L. Svetec o priliki izpre-govoriti o tej zanimivej stvari. Na Ruskem izhaja, kakor „Molva" poroča, 485 časopisov, 376 v ruskem, 54 v poljskem. 81 v nemškem, 10 v letiškem, 8 v francoskem, po ß v estonskem in jermenskem, po 4 v židovskem i tatarskem, 4 v gruzinskem, 2 v finskem in 1 v latinskem jeziku. Največ jih je v St. Peterburgu (129) in v Moskvi (40). Ilustrovanilisti so: „Vsemimaja illjustracija'- (16 r.), „Illjustrovannyj mir" (10 r.), ,Niva" (8 r.), najbolj razširjeni ilustovani list, ima nad 55.000 naročnikov; ,Igrušečka" (6 r.), „Ogonek* (6 r.), „Hudožestvennvj žnr-nal" (6 r.), „Život.opisnoe obozrenie" (7 r.), .Neva" (6 r.), „Illjustro-vannyj včstnik", mesečnik (3 r. 50 k., z „Nevo" in premijami vred 9 r. 50 k.), „Zodčij", list za arhitekturo (17. r.). »Luč8 (3 r.) prinaša uvodne članke, povesti, humoristične prizore, polit, vesti itd. Vsi ti listi se izdavajo v Peterburgu. V Moskvi izhaja: „Gazeta A. Gatsika (6 r.), „Svčt i Sčni" (12 r.) Dalje izhaja: „Russkaja my si", leposloven mesečnik, v Moški c. izven Rusije 19 r za pol 1. 10 r., „Mysl", literaturnonaučen, kritičen mesečnik. Spb. c. 6 r. „Novoe obozrenie", znanstven leposloven in kritičen mesečnik. Izdajatelj: Žukovsky. Spb. c. 13 r. 50 k., „Poljaniaja zvčzda", literaturno-zgodovinski mesečnik. Spb. c. 10 r. „Slavjansky Ežegodnik. Almanah i sbornik statčj po slavjanovčdčniju". izd. N. P. Zaderackij. V tem letniku, ki je po številu uže četvrti, priobčuje Zaderackij prevode iz slavjanskih literatur in životopisne članke, ter tako seznanja Ruse s slavjansko nerusko literaturo, katere, kakor sami priznavajo, prav malo poznajo. (C. pr. Mosk. včdom. 1880. 327.), „Russkoe bogatstvo", leposloven mesečnik. Spb. c. 8 r., Slovo", leposloven mesečnik. Spb. c. (izven Rusije) 19 r., „()tečcstvennye zapiski", leposloven mesečnik. Spb. c. (izv. R.) 19 r., Russkij arhiv" (prinaša zgodovinske članke in izvirnike.) Spb. c. 8 r., „Priroda i ohota", mesečnik za prirodopis, etnografijo, potopis, lov etc. Moskva, c. 14 r., „Istoričcskij včstnik", mesečnik za zgodovino. Spb. c. 10 r. -Russkaja starina", histor. mesečnik s podobami zaslužnik Rusov. Spb. c. 8 r., „Juridičeskij vrstnik", mesečnik, v Moskvi c. 8 r., Russkij filologičesk ij vestnik v Varšavi (7 r.), „Medicinskoe obozrčnie", mesečnik, v Moskvi, c. 10 r. „Nuvellist", muzikalno-teatralnyj žurnal, mesečnik, prinaša skladbe za glasovir in poročila o gledališčnih novostih. Spb. (7 r.), „Semj a i škola", Spb. (ilustr. del za deco 10 r. in pedag.-didaktični del 5 r., oba dela skupaj 12 r.), „Zemskaja škola", pedag. list. Spb. c. 6 r., „Ženskoe obrazovanie", pedag. list. Spb. c. 3 r. 50 kr. „Bhtgarska Ittuvtracija". Tako je imč prvemu illustrovanemu bolgarskemu listu, ki je začel izhajati v Srcdci ter hodi na svitlo vsakega meseca 15. dan. Prva številka prinaša podobo ruskega carja Aleksandra II. in bolgarskega kneza Aleksandra I., prizore iz hreegovinskega vstanka, slap pod Radomirom, tipe iz Pirota, staro cerkev sv. Jurija v Kistendži in sliko Izgorigrada. Književni del razven tolmačenja naštetih slik donaša članke o bolgarskej osvobodivnej vojni 1876. in 1877. leta, več pesnij in povestij. „LJUBLJANSKI ZVON" stane vso leto 4 gld., pol leta 2 gld., četvrt leta 1 gld. Naročnina pošilja se upravništvu v „Narodnej tiskarni" v Ljubljani. Založniki: J. Jurčič in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: dr. I. Tavčar. Tiska ,Närodna tiskarna" v Ljubljani. Vabilo na iiarocbo. Z denasnjo 4. številko pričenja „Ljubljanski Zvon" drugo četrt leta svojega izhajanja. Vabimo zategadelj naj-uljuc'npje vse četrtletne naročnike, da naj taköj illgtfvoljno ponovč svojo naročnino, ako hotč naš list še na dalje prejemati; kajti vsak, kdor „Ljubljanski Zvon" v roke vzame, ter ga primerja z našimi dosedanjimi leposlovnimi listi, Tora videti in priznavati, da imajo njegovi izdajatelji in založ-z njim obile stroške in da ga zategadelj nikomur ne o samo — „na ogled" pošiljati. Kakor dozdaj, tako bode tudi odslej „Ljubljanski Zvon" Jojej obliki in vsebini vestno izvrševal, kar je v programu ßvbjem obljubil. Cena našemu listu naznanjena je spredaj. V Ljubljani 1. aprila 1881. „Ljubljanskega Zvona44 izdajatelji in založniki. Popravek: V 3. štev. „Ljub. Zvona" na 166. strani v 6. bajki namestu: „To je bil težek greh, katerega31 Čitaj: „To je bil težek greh, za kateregaa itd. itd.