POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI 19» IO 19*2 VSEBINA IO. štev.: Ver-an: Pismo malemu bratcu (Pesem) — Ivan Albreht: Večer (Pesem) — Franjo Neubauer: Jutranjica (Pesem) — Ft. Loč-niškar: Bratu (Pesem) — Danilo Gorinšek: Vrabec hoče biti kralj (Pesem) — Xavier de Maistre: Mlada Sibirjanka — Maksimov: Radovedna miška (Pesem) — Lasbaeher Franc: Mamina solza — Junaško dekle — Vida G.: Srečka — Dr. An t. Slodnjak: Levstik in »Vrtec« — Pouk in zabava — Rešitve. Rešili so vse tri uganke: Gornjak Kunica. Lukman Vera iz Ruš; Šile Frau. in Edvard iz Ribnice; Vasle A. in Senica J. iz Žalca; Konjar Jaka iz št Vida n. Lj.; krošelj Zlata iz Cerknice; Zakrajšek Jože, Lah Feliks, Intihar Majda, Gorjup Amaliia iz Blok; Cucek Feliks iz Sv. Ruperta v Slov. Gor.; Jug Zlatica iz Studencev pri Mariboru; Dobrovoljc Anica iz Verda; Ramoveš Žaneta, Resman Anica iu Tinka, Fischer Milka, Prešeren Tončka, Scerbačič Boža, Torkar Dora, Debevc loža. Grilc Rado, Brce Vinko in Ravnik Mirko iz Radovljice; Tumšek Valerija, Cocej Pavla, Batek Adolfina, Flis Ana, Bavdek Vlasta, Golob Olga, Hubad Mira, Jazbec Marija, Kerschbaumer Frieda iz Celja; Erman Saga, Rožanee Jože, Mastnak Avg., Logar Fr.. Babnik St., Žitko Milan, Kavčič A.. Perat Anton. Curk Mojmir, Senegal nik Jurij, Bahovec Pepi, Parovel Milan. Vitek Milan. Moser Janko, škrjane Milan, Martinuč Pavel, Babnik Janez, Podgoršek Marjan iz Ljubljane. Izžrebana je Ramoveš žaneta iz Radovljice. Ker tako pridno rešujete uganke, sporočam, da bo v prihodnjem letu več nagrad. — Urednik. Samo t Din stane knjižica »Sprehod po Lj ibljani« pri upravi »Vrtca«, Ljubljana. Kolezijska ulica 1. — Priloži naročilu v pismu znamko za t Din' Uprava Vrtca (Ljubljana. Sv. Petra cesta SO) ima še nevezan Vrtec I929'30 in 1930/31 po Din 14. vezan Vrtec 1922, 1925/26, 1926/27, 1927/28. 192«'29. 1929/30. 1930/31 in nevezan Angelček 1930/31 po Din 8 ter vezan Angelček 1925/26. 1926/27, 192?'28. 1928/29, 1929/30 in 1930/31. — V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910. 1911. 1913—1917, 1921—1924; Angelček (vezan) 1R95. 1906. 1908. 1912—1916. 1921. 1922. 1924. Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) stane za leto 1931 32 Din 20, Angelček sam Din 5. Lastnik Pripravniški dom« v Ljubljani. Urednik in izdajatelj Vinko Lavrič, katehet v Ljubljani, Kolezijska ulica T. Rokopisi in rešitve nuj se pošiljajo nn »Uredništvo Vrtca in Angelčka v Ljubljani. Kolezijska ulica 1. — Naročnino sprejema nI prava Vrtca in Angelčka« (Vinko Lavrič) v Ljubljani, Kolezijska ulica 1. Čekovni račun uprave ima številko 10.470. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čet 19 11 V R T E t 10 12 Ver-an: Pismo malemu bratcu. Pišem ti, bratec, pismo veselo, pismo veselo z belo roko: Včeraj ljudje so ves svet očrnili, zakrili so sonce in zvezde ugasili. Poglej, moj bratec! Vidiš nebo? Tam zvezde zlate cveto. Poglej, moj bratec! Zapiraš oči? Na sinjem nebu sonce gori. Bratec moj! Zakrili so včeraj ti mlade oči s črno roko, s črno lažjo, da bi ne videl več belih dni. Bratec moj, svet je ves lep, svet je ves zlat. Bratec moj, ti si še mlad, vero v srce pa greva po zemlji domači sreče iskat! 0000000100310201020200020101020102000130010102010002020200010001 loan Albreht: Večer. Dna topola za vasjo strmo zreta pod nebo; o mraku se gubi dobrava. Izza gore mesec plava, potok lahno d noč šum I ja. nežno vabi glas zvona: Daj miru nam. dobri Bog varuj delo naših rok. zvestim srcem vero hrani, da za dne spet tebi vdani zdravi pojđemo na delo. zdravo delo in veselo ... Dva topola za vasjo potonila sta v temo. Staro, mlado v snu molči, dokler mirno zlata zora ne odpre spet dnevu d nora. F run jo Seubauer: Jutranjica. Preden dete se zbudi, v sobo cvetje mu dehti, davno prebujenrt, z vonjem napojéno. Komaj sine runi zor. ptičkov že zapoje zbor: fVzbudi se in vzdrami, dete, pevaj z nami!-. Zažari na nebu svit, pride detece budit: soba pozlati se. dete prebudi se. Fr. LoČniškar: Bratu. Ti orješ in režeš brazde v zemljo, kot delal pred tabo je oče: smehlja se obraz ti, čeravno z nišan ožiga te solnce pekoče. Življenje zarezalo tebi 4e ni na čelo s ledo v bolečine. a nam. ki po svetu blodili smo. . urezulo jili je v globine-... Danilo G or in še k: Vrabec hoče biti kralj . . . ! robec hoče biti kralj: krono si iz bilk napravi, žezlo mu je kos lesa. cunji beli — plašč se pravi. I es kraljevski švigne v log. da tam sprejme poklonilo, da ondukaj tisoč- rok ga pomoči bi prosilo. Pride tja — pred njim beži mlado, staro na vso sito. Kmet mu prani: Ilvala ti. dober boš mi — za strašilo. Xavier de Maistre: Mlada Sibirjanka. (Konec.) delo se ji je, kakor da bi hčerka ne bila več njena hčerka Praskovija. A na to ni bilo časa misliti. Njihova združitev ni mogla dolgo trajati. Kajti redovna pravila so obsodila starše, tako potrebne opore, da žive ločeni od ljubega otroka. Ta ločitev ju je toliko huje zadela, ker nista mogla imeti nobene nade, da bi še kdaj živeli skupaj kakor včasih. Bila je ta ločitev mnogo bolj kruta kakor tista, ko je hči odhajala iz Išiava v Petrograd. Toliko sredstev nista premogla, da bi si v Nižnjeni Novgorodu ustanovila lasten dom. Bila sta torej prisiljena, da sta sprejela ponudbo sorodnikov. Mati je bila doma iz mesta \ ladimira, in tja so vabili zdaj rešena pregnanca. Tako sta preživela v Nižnjem Novgorodu osem dni, zdaj neznansko srečna, zdaj zopet do smrti žalostna, če sta pomislila na bližnje slovo od ljubljene hčerkice. Mati je bila neutolažljiva. Čemu nama I ki zdaj ta toli zaželena prostost, čemu?« se je grenko vpraševala. Ves napor in tak uspeh šibke hčere ni torej drugega naredil, kot da me bo odtrgal od ljubljenega otroka. Oh, da nisem več v Sibiriji!« Če je človek še kolikor toliko mlad, se kajpada tudi težko loči za vedno od svojih bližnjih: vsaj lahko nekoliko upa, da se bo še sešel z njimi nekoč. A težje se je ločiti staremu človeku, ki ne pričakuje bogvekaj od prihodnosti in si misli: Nikoli več se ne vidiva! Ob slovesu v materini celici je Praskovija sveto obljubila staršem, da jih obišče še to leto v Vladimiru. \ spremstvu matere prednice in vseh redovnic je šla di užina v samostansko cerkev. Dasi je Praskovijo enako bolela ločitev, se je kazala močno in vdano v voljo božjo in skušala mater opogumiti. \ endar se je hotela umakniti, da bi ji ne bilo treba pretrpeti zadnjih trenutkov. Ko je nekaj časa molila pred oltarjem, se je potihoma odstranila in se vzpela na kor. kjer so molile redovnice in že se je pojavila za mrežo. Zbogom, dobri oče, zbogom, ljuba mati! Praskovija pripada Bogu in živi samo zanj, a vaju n€' bo nikoli pozabila, ne! Dragi oče, sprejmi žrtev. jo zahteva Bog. Ljuba mati. ne upiraj se božji volji in Bog naj te tisočkrat blagoslovi! Naslonila se je na mrežo in dolgo zadrževane solze so planile iz nje. \ sa iz sebe je hotela nesrečna mati k hčeri. Mati prednica pa je dala znamenje z roko in visok zastor je skril jokajočo hčer jokajoči materi. Redovnice so zapele psalm o nedolžnih ljudeh, ki hodijo po božjih potih. Pred cerkvenimi vrati je čakal voz. Kakor v sanjah sta sedla Lopulova na trdi sedež. Nikdar več nista videla Praskovije. — Mlada redovnica se je brez težave privadila strogim redovnim pravilom. \ršila je svoje dolžnosti tako vestno, da so jo tovarišice še bolj spoštovale in ljubile. Toda njeno zdravje se je slabšalo vedno bolj in ni moglo brez škode prenašati mučnega življenja. Bolezen se je vgnezdila v prsih. Nižnjenov-gorodski samostan je zgrajen na višini, izpostavljen vetrovom in tak pač m dobro vplival na zdravje mlade redovnice, ko je prebila tu eno celo leto samega bolehanja, so ji zdravniki nasvetovali, uaj premeni bivališče. »Kavno prav,« si je mislila mati prednica. imela je opravka v Petrogradu in se takoj odločila, da jo bo spremljala Praskovija. slo bo ugodno vplivalo na tvoje zdravje«, je zatrjevala Praskoviji. /raven pa si je mislila, da ne bo v škodo samostana, če Prasko v i jo zagledajo bivši varuhi in prijatelji kot novinko v nižnjenovgorodskem samostanu. Praskovija je na ta način postala priprošnjiea, vneta, kakršna je bila pri vsakem dobrem delu, in nesebična, loda v novem stanu se ni več spodobilo, da bi zahajala v tako številne družbe kakor tedaj, ko je bila v Petrogradu prvič. Obiskala je le tiste, ki jih je spoštovala, bodisi da jim je bila hvaležna bodisi da jih je ljubila. Praskovijo je med tem časom bolezen jako spremenila. Shujšala je do skrajnosti, saj je bolehala že več let. Kdaj že je pogoltnila večnost tisto nesrečno viharno noč! liho je grozila bolezen in Praskovija je počasi odmirala. loda v tem počasnem umiranju je bila tako ljubka, da bi težko našli obrazek, ki bi bil tako lep in tako nekaj posebnega. Bila je srednje, drobne postave, a lepo razvite. Prijetno okrogel obrazek je gledal iz črnega ogrinjala, ki je zakrival vse lase. Kot oglje črne oči pod visokim, odkritim čelom so gledale otožno mirno. Celo smehljala se je otožno mirno. Dobro je poznala naravo in pogledala je nevarni bolezni v obraz. Vedela je, da ne bo več dolgo. Vse njene misli so se obrnile na oni svet, ki ga je pričakovala brez strahu, še celo veselo in nepotrpežljivo kakor dobra delavka, ki je izpolnila dan in počiva čakaje na zasluženo plačilo. Ko je prednica uredila svoje zadeve v Petrogradu, sta se pripravili za odhod v iNižnij Novgorod. Praskovija je še enkrat obiskala prijatelje, ki so ji preskrbeli udoben voz, da se zahvali in poslovi. Na stopnicah je srečala drobno dekletce, zavito v cunje. Ko je videla mlado redovnico, ki jo je spremljal lakaj, se je ubožica dvignila, da izprosi miloščino. Od onemoglosti se je komaj obdržala na šibkih nogah. Iz nedrja je potegnila oru-menel listič in ga molila Praskoviji. »Oče je mrtvouden.i je zajecljala, »in živi od miloščine, ki jo naberem jaz. A tudi jaz sem zbolela in kmalu bo oče ob sleherno pomoč.« S tresočo roko je vzela Praskovija list, na katerem je župnik potrdil, da je dekle v resnici pomoči potrebna in da je dobro dekle. »Tudi jaz sem,« je prišlo na misel mladi redovnici, »nekoč takole čepela na stopnicah mestne hiše in zastonj prosila usmiljenja.« Usoda bolne deklice se ji je zdela tako podobna njeni. Skoro ji je šlo na jok, tako globoko jo je ganilo. Dala je dekletu ves denar, ki ga je imela pri sebi in ji obljubila, da bo poskrbela za njo. Obljubo je izpolnila. Tako ganljivo je naslikala dekletovo bedo svojim prijateljem, da so ti od srca radi oskrbeli mrtvoudnega očeta in jetično hčer z vsemi potrebščinami. Preden je odšla iz Petrograda, je Praskovija še prosila višje oblasti, da bi smela večno obljubo narediti takoj. Po postavah je bilo takrat določeno, da šele po štiridesetem letu. Te milosti pa ni izprosila. Vračajoč se v Nižnij Novgorod, sta se s prednico za nekaj dni ustavili v Novgorodu. Novgorodski samostan ni imel tako strogih pravil, imel pa je jako ugodno lego, kar je bilo za Praskovijino zdravje kakor nalašč. V Nižnjem Novgorodu je imela tovariŠieo, katere sestra je živela v nov-gorodskem samostanu. Praskovija jo je takoj poiskala, saj se je s sestro najbolje poznala. A tudi z novgorodsko sestro jo je zvezalo v kratkem času najožje prijateljstvo. Tu je zvedela, da pride nižnjenovgorodska prijateljica v kratkem v novgorodski samostan. In zdaj jo je bilo lahko pregovoriti, da tudi ona zapusti materni samostan. Prednica je videla, kako ji ljubi otrok sahne pred očmi in ji ni branila, dasi bi jo imela najrajši za zmerom pri sebi. Na veliko žalost vseh tovarišic v Nižnjem Novgorodu in celo meščanov, ki so jo spoznali, je Praskovija za vedno zapustila nižnjenovgorodski samostan. Prva dva meseca v Novgorodu je porabila v prav čuden namen. Postavila je sebi in prijateljici leseno kočico z dvema celicama, kajti v samostanu ni bilo prostora. \ novem pribežališču se je počutila izredno srečno. Nove tovarisice so smatrale Prasko vi jin prihod v samostan kot posebno milost iz nebes. Trudile so se na vse načine, da ji olajšajo trdo življenje, ji prevzemale dolžnosti, ki niso bile ravno v korist njenemu zdravju. Taka skrb in tako lep mir, ki ji je bil v resnično naslado, je podaljšal njeno življenje v leto 1809. Zdravniki so že davno obupali, a ona ni verjela, da bi bil konec že tako blizu. Brez dvoma je bilo njeno zaupanje v življenje posebna milost božje previdnosti. Neusmiljena bolezen, za katero ni bilo zdravnikov in ne zdravila. je Praskovijo še podpirala v upanju na življenje, ki ga je imela kmalu zapustiti. Ni okusila strašnega čakanja zadnjega ure. Na predvečer svoje smrti se je Praskovija zavita v gorko odejo sprehajala po samostanskem hodišču. Ni čutila tiste utrujenosti kakor po navadi, a vendar je sedla na klopico pred samostanskimi vrati. Zdelo se ji je, da jo zimsko solnce poživlja. \ njem se je bleščal zmrzli sneg in ji priklical pred oči daljno Sibirijo in pretekle dni. Sani s potniki, ki se niso videli iz ovčjih kožuhov, so zdrknile mimo nje in naglg izginile za oglom. In še je upanje vzvalovalo v srcu: »Še to pomlad,« se je obrnila k prijateljici, ki je prišla pogledat za njo, -še to pomlad bom obiskala očeta in mater v Vladimiru. li me boš spremila, dragica, kajne?« i Veselje je sijalo iz oči, a smrt je lepela na ustnicah. Prijateljica si je prizadevala, da bi se kazala veselo in zadržala solze. Naslednji dan, bilo je decembra na god svete Barbare, je bila še toliko pri moči, da je v cerkvi pristopila k obhajilni mizi. Sredi popoldneva pa ji je prišlo tako slabo, da je legla, ne da bi se slekla. V celici je stalo več tovarišic, ki niso mislile, da je že tako nevarno. Glasno so govorile in se smejale — druga drugi, da bi Praskovijo razveselile. A Praskovija je hotela počivati in jo je utrujala njihova navzočnost. Ko se je razlegel po samostanski hiši cerkveni zvonec, ki je klical k večernim molitvam, jih je prosila s komaj slišnim glasom: »Pojdite v cerkev in molite zame! Danes prosite Boga še za zdravje, saj čez nekaj tednov boste že molile za pokoj moje duše.« V celici je ostala samo prijateljica. Praskovija jo je prosila, naj ji bere večerne molitve, kakor je imela navado, da jih je sama molila. Hotela je svoje dolžnosti opraviti do konca. Redovnica je pokleknila in začela tiho peti, pa kmalu je Praskovija smehljaje dala znamenje z roko. Prijateljica je pristopila k postelji, pa je komaj razumela. ^Dragica, ne poj več! To me ovira v molitvi!« Redovnica je zopet pokleknila in odslej psalme samo brala. Umirajoča se je od časa do časa pokrižala. Stemnilo se je. Ko so prinesle redovnice luč, Praskovije ni bilo več. Desnica ji je obležala na prsih in njeni prsti so se mrtvi hoteli napraviti znamenje svetega križa. Muk si moo: Radovedna miška. »Strašna zver. poglejte muti, v meni srce trepeta! Vsa kosmata je in grozno o luknjo prav na me zijàU Beži. dete, ta razbojnik zviška skoči nate — liop iti v telesce zasadi ti celo vrsto ostrih zob!* Ali miška radovedna glavico ven pomoli, s šapo mačka jo poboža — miška mlada omedli. Lasbacher Franc: Mamina solza. ALi h ni sta še bili sestrici Milica in Elica. Milica je hodila že v prvi razred, Elica pa je še uživala veselo prostost. Le tu in tain sta si zaželeli šole in tedaj je iz Milice-učenke postala Milica-učiteljica. številili sta do pet, deklamirali kako pesmico — in pouka je bilo konec. Milica pa je bila svoji mlajši sestrici tudi sicer prava učiteljica. k.o sta včasi posedali sami doma, v senci za hišo. v travi za potom, pod bukvo v gozdu, sta brihtni glavici prerešetali to in ono, skušali prodreti tej in oni skrivnosti do dna. Pri tem se je morala Elica pogosto čuditi Miličini modrosti. Zgodilo pa se je tudi, da je vsa sestrina učenost ni zadovoljila. Tako ji Milica na primer ni znala razložiti, zakaj oblaki, tisti beli, ki so kakor zmečkan krompir«, ne padejo na zemljo. Ali zakaj ima bukev listje in ue igel, kakor bor. Zastonj ji je Milica dopovedovala, da bi bukev potem ne bila bukev, umpak bor. Navadno sta taka nerešljiva vprašanja konča vali že mora tako biti!«. Ena skrivnost pa je bila, katere nista mogli razumeti in pri kateri se tudi s tem sklepom »že mora tako biti!« nista mogli zadovoljiti, ker se jima je vedno vzbujalo še nadaljnje vprašanje: zakaj? Ta skrivnost je bila njuna mama. Neštetokrat sta govorili o njej. \eliko lepega in dobrega sta imeli o njej povedati. A kar jima je bilo skrivnost, je bilo to, da sta jo videli skoraj zmeraj le resno in otožno. Dočim sta videli druge matere smejati in veliko go- /j L^n L/ Iji \oriti, je bila ujuna molčeča, brez smeha. L/1 \yj ^ Zakaj ona ni vesela? lu zakaj ne postaja j J in se ne pogovarja z drugimi? Zakaj ne ' I poje, kadar pere? Nekega dne — mama je odšla v mesto — sta se deklici dolgočasili. Nobena igra ju ui mogla razvedriti. Tedaj je Elica zopet začela pogovor o mami. Milica, kaj misliš, ali nama bo mama kaj prinesla iz mesta?* Ne vem. Menda ne,« je odgovarjala Milica, ki je bila pač že vajena, da jima mama ni prinašala bogvečesa, kadar je prihajala iz mesta. Doričina maina pa zmeraj kaj prinese: igrače, bonbončke. ali pa vsaj kifelčke,« je skušala dokazovati Elica, da bi bilo vendar lepo, če bi tudi njima mama kaj prinesla. Milica pa je opravičevala mamo: »Veš, to stane denar, naša mama ga pa nima.« »A — samo tisti dobijo kaj takega, ki imajo denar?« se je čudila Elica, ki ni mogla razumeti, da dela denar tako razliko med njo in Dorico. Obe sta mali deklici, obe imata dobre mamice, toda Doričina mama ima denar, njena pa ne. Molčali sta nekaj časa, kakor da je obema težko, ker ne moreta pričakovati, da jima bo mamica kaj lepega prinesla. Elica je prva zopet pretrgala molk: : Milica, veš kaj sem oni dan videla?« »Kaj?« 5Lačna sem bila pa sem šla k mami in jo prosila, naj mi da kruha. Odprla je iniznico, pa ni našla ničesar. Nič mi ni rekla, samo pogladila me je po laseh. Čez nekaj časa sem ji zopet rekla: Mama, lačna. Zopet mi ni nič rekla, pa tudi kruha mi ni dala. In še enkrat sem jo hotela prositi. Ko pa sem jo pogledala, sem videla — veliko svetlo kapljo, ki se je pomikala od očesa dol po licu.« -Solza!« je šepnila Milica. »Čisto počasi je lezla in puščala za seboj mokro pot. Jaz sem jo kar gledala in ji nisem več upala reči, da bi rada kruha. Nič več nisem bila lačna in žal mi je bilo. da sem jo prej nadlegovala. Tedaj je zdrknila kaplja z lic na tla.« »Mamina solza!« je ponovila Milica. »Kaj misliš, Milica, zakaj se je mama takrat jokala? Saj sem bila pridna in sem jo lepo prosila kruha.« »Toda kruha ni bilo pri hiši!« »Ali je bila ona tudi lačna?« »Morda. Ampak tebi ga je hotela dati, pa ga ni imela.« »Pa bi lahko rekla, da ga ni. Zakaj ni tako rekla, zakaj je jokala?« »Elica, ti si še premajhna in še ne razumeš, kako te ima mama rada. Zato ji je bilo tako hudo, ko ti ni mogla dati kruha, da se je zjokala. »Pa saj je jaz nisem hotela žaliti,« se je izgovarjala Elica, ki ni hotela biti kriva, da bi se mati radi nje jokala. In Milica jo je tolažila: »Saj ne rečem, saj ni bila zato žalostna, ker si jo ti prosila, ampak zato, ker ti ni mogla dati.« »Bi le boljše bilo, če bi ji ne bila nič rekla. Pa sem bila lačna. Potem pa — sinoči, veš kaj se mi je sanjalo?« »Da si imela veliko kruha, kajne?« se je smehljala Milica. »Ne, ampak zopet sem bila lačna. Mami pa si nisem upala reči. ker sem se bala, da bo zopet jokala. Sama sem iskala kruh. Nikjer ga nisem našla. Pogledala sem še na lesen krožnik v shrambi, bil je tudi prazen. Ko pa sem ga vzela v roko, sem zagledala na njem — veš kaj? — mamino solzo, ravno tisto, ki sem jo videla oni dan na njenem licu. Hitro sem ga hotela dati iz rok, tedaj pa je solza začela postajati večja in večja in na- enkrat ni bila več solza, ampak — kos kruha. Pozabila sem na mamino solzo, vzela sem tisti kruh in ga jedla. Tako dober je bil kot najboljša potica, samo v časi je bilo nekaj grenkega vmes.« Elica se je ozrla na Milico, če posluša njeno čudno zgodbo. Ko sem pojedla tisti kruh, sem se pa zopet spomnila mamine solze m sem se ustrašila. Joj, mamino solzo sem snedla!« Milici je šlo na smeh ob tej čudni sestrini bojazni, vendar si ni upala motiti sveto resnost, s katero je Elica pripovedovala svoje sanje. ^ znamenje, da z zanimanjem sledi njenemu pripovedovanju, jo je vprašala: »In potem?« sin potem sem prestrašena hitela iskat mamo, da ji povem, kaj sem naredila in jo prosim odpuščenja. Zdelo se mi je, da sem naredila nekaj hudega. Ko sem jo našla na vrtu, sem jo poklicala: Mama! Ozrla se je in vprašala: Kaj želiš. Elica? Tedaj pa sem se vzbudila in sem videla, da sem res v spanju poklicala mamo, ki se mi je tudi odzvala.« »No, in si ji potem povedala, kaj si v sanjah naredila?« »Nisem. Vesela sem bila, da je bilo samo v sanjah. Sedaj se pa tako bojim mamine solze.« »Zakaj bi se je bala? Veš, vsaka mamina solza je biser. Ni iz vode. tudi ne iz svetlega kamna. V vsakem kruhu, ki nama ga mama da. je nekaj sladkega in nekaj grenkega.« »V vsakem kosu kruha je mamina solza? Potem ga pa sedaj ne bom več upala jesti.« »Zakaj ne?« Ker bi morala mama preveč jokati. To pa bi bilo še meni hudo.« »Že mora tako biti! Tudi mami je hudo, toda ljubi Bog ji bo to enkrat vse poplačal. Vsakokrat, kadar se mama joka, pridejo angelci iz nebes in poberejo solze v lep zlat kelih in jih poneso v nebesa. Tamkaj pa delajo angelci iz njih krone. Veš, ko bomo prišli v nebesa, bomo vsi imeli krone, najlepše pa bodo imele mamice, ker se bodo v njih svetili biseri, njihove solze.« Junaško dekle. Pred desetimi leti (1922) se je potopila ladja »Egipet«, ki je vozila velik zaklad zlata, a imela na krovu še več: zlato, neustrašno dekliško srce. Nesreča je hotela, da so prav tedaj, ko je Egipet treščila z neko drugo ladjo skupaj, nekateri uslužbenci stavkali. Ladja se je jako hitro potapljala, zato v tem kratkem času niso mogli niti vseh Čolnov spustiti v morje niti vsem potnikom dati rešilnih pasov. Reševali so torej najprej ženske. Ker je krov visel postrani, so jih privezali na vrv, pa jih drugo za drugo polagali v čoln. Radiotelegrafist si je snel rešilni pas in ga nataknil neki ženi. Junak je utonil. Tedaj zakliče častnik, ki je nadziral vkrcavanje v čoln: »Še tri!« Kot zadnja, ki bi jo še vzeli v čoln. je čakala mlada dekle Roda. Takoj za njo pa je bila žena srednjih let, ki je glasno vzdihnila: »Oh, moji otročiči! Kaj boste počeli brez mame!« Nemudoma — vsaka sekunda je odločala življenje — se obrne Roda k njej, rekoč: »Gospa, zamenjajva mesti!« in jo porine pre pomo i" zoper objestnega Brdavsa. Slutim, da ste bili zadovoljni s Krpanovim vedenjem na cesarskem dvoru, niste se bali, da bi bil premagan v boju ali pa da bi se preveč zameril cesarju, cesaričina jeza zaradi lipe se vam je zdela grda. saj je pač Krpan moral imeti les, ki je bil >nalašč za njegovo rabo«. In Krpanovo slovo od nehvaležnih dvorjanikov! Ali vam ni srce drhtelo v pravični zadovolj-nosti, da Krpan govori pO pravici, ko bere levite ošabni cesarici in skopemu ministru? Ali se vam ni zdel ta konec lepši kakor zaključki onih pravljic in pripovedk. v katerih se pastirček oženi s kraljično? Bog ve, ali ste pomislili, ko ste prebrali povest o Krpanu, nanj, ki jo je spisal. Najbrž ne. saj se vam je povest zdela tako naravna kakor pomladno cvetje, poletne počitnice, jesensko sadje in zimski led in sneg. Kakor domaČe gore ali polja ali vinogradi, kakor oče in inati, tako je bila tudi ta povest od vekomaj \ \ as. saj ste vedeli, odkar živite, in tega je gotovo mnogo več, kakor je zapisano v spričevalu, da je treba biti dober, toda da človekove dobrote nikdo ne sme žaliti z uehvaležnostjo in krivičnostjo. Ni pa vam prišlo najbrž na um, da je. zlasti kar se tiče materijalne moči. slovenski narod kakor otrok. Ni sicer otrok po duhu; kajti njegovo duhovno bogastvo, ki ga predstavljajo pesmi, povesti, slike, kipi, stavbe, skladbe, učene razprave, narodna zavest in jezik, je glede na naše število precej veliko, ni otrok po svojem delu /a vsakdanji kruh, čeprav je njegovo gospodarsko življenje še tu in tarn na otroški stopnji, niti po s\ojih hudih napakah, je pa kakor otrok po svoji številčni nemoči, ki je povzročila, da smo bili Slovenci skoraj vedno pod tujo oblastjo, ki je zavirala naš naravni razvoj. Vodniki naših očetov pa so bili dostikrat predobri«, s preveliko vnemo so učili ljudstvo, da mora vdano služiti gospodom, le redki so dvigali glas in roke za narodovo »staro pravdo«, kmetiško ljudstvo, ki ie ostalo do danes edini pravi predstavnik naroda, pa se je vedno zavedalo pravice, katero mu dajeta dobrota in delo. In šele, ko so se pojavljali na našem obzorju prvi znaki ustavnega življenja, ki je obetalo ljudstvu, da bo sčasoma moglo soodločevati pri vladanju, so naši narodni preporoditelji sprejeli vzor pravice od ljudstva in ga zapisali v slovensko knjigo kot narodno postavo, ki se glasi: zadostite žaljeni človeški dobroti, in vsakdanji kruh onemu, ki dela! In ta misel je tudi pravi pomen Levstikovega Martina Krpana, saj je po pesnikovi besedi: »resnica v prijetni šali«. Krpana ni napisal Levstik zato, da bi ga brala samo mladina, z njim je hotel dramiti zlasti one učene ljudi, ki se niso dovolj ozirali na to, kako čuti, misli, govori in dela Človek — kmet, steber naroda. Levstik je videl, da novi način gospodarskega in političnega življenja ruši tihoto zakotnih vasic, dremajočih trgov in mestec, v katerih so živeli naši predniki, slutil je, da bodo železnice, tovarne, rudniki, trgovska središča izvabljala ljudi od pluga, ki ne bo mogel izsiliti za naraščajoči zarod kruha iz prs zemlje, čeravno se t>o zvijal na njegovih ročicah orač, kakor bi hotel prodreti do zemeljskega osrčja! Bal se je, da bo tujstvo, ki je lezlo med nas po sredstvih novega gospodarskega življenja, pogoltnilo slovenskega človeka, ki se bo začel sramovati svojega jezika in rodu, ter bo postal odpadnik, ki bo izgubil vse dobre lastnosti svojega in si ne bo pridobil nobene dobre lastnosti tujega naroda. Vse Levstikovo pisanje izvira iz boja zoper odpadmštvo. Zato je s strastno ljubeznijo pisal pesmi, povesti, ocene slovstvenih del, članke o jeziku, sestavljal slovar, ki bi obsegal vse bogastvo slovenske besede, delal v narodnih društvih, urejal časnike, vse z namenom, dopovedati Slovencem, da se morajo sicer novemu načinu življenja prilagoditi, vendar ne smejo zatajiti dulia in jezika svojih očetov, temveč ga morajo povzdigniti v bogato književnost, odkoder bo poveličan v pesmih, povestih, učenih razpravah in člankih kakor rosa padal na presnavljajoče se življenje, ki se bo sicer razvijalo po zakonih novih časov, vendar bo rastlo v sklatili z vrednotami, katere si je ustvarilo ljudstvo v letih svojega tisočletnega trpljenja. Levstikova načela so zmagala. Z njimi je prekvasil najboljše izmed svojih sodobnikov, ki so nam ustvarili naše slovstvo, ki je dalo narodu nezlomljivo hrbtenico, da se je uspešno upiral tujstvu. Levstika pa so zlomile življenjske nesreče v najlepši dobi. Velik del svojega dela v zadnji dobi življenja je posvetil Levstik — mladini. In baš v »Vrtcu« je od pozne jeseni 1873. pa do 1886. 1. izšlo okoli 200 povestic, basni, pravljic, člankov in pesmi, katere je sicer le deloma napisal Levstik, vse pa pred natisom najpopolneje jezikovno predelal, to se pravi, na novo spisal, ker je sicer pri predelavah in prevodih obdržal vsebino prvotnega pisatelja, katero pa je izrazil s svojim prelepim jezikom in svojim načinom izražanja. Vendar ni v teh letih Levstikovo ime nikdar zapisano v »Vrtcu«. Razna imena resničnih pisateljev, izmišljena imena, začetne črke označujejo njegovo delo. Zakaj se je Levstik posvetil pisanju za mladino? Zato, ker je ljubil mladino. Zlasti je ljubil otroke svojih prijateljev in sorodnikov. \ ostalini so se ohranila pisma njegovega brata Janeza, v katerih mu je med drugim moral zvesto poročati, kako žive otroci brata Matije, ki je gospodaril v Pod-gori pri Novem mestu, kjer še zdaj živi rod Levstikov. Svojim nečakom in nečakinjam je bil do smrti radodaren striček. Kot primer Levstikove ljubezni do otrok prijateljev naj navedem nekaj, kar se tiče neke njegove pesmi, ki je izšla v Vrtcu«. To je pesem: Božič odpisuje Najdihojci. ki je izšla v našem listu 1881. 1. na 2. str. Ta pesem, ki vam je gotovo znana iz čitanke, dasi vam je mogoče ostala nekoliko temna, kakor je bila nekoč nejasna tudi meni, je nastala takole: Najdihojca1 je pisal Jezuščku pismo in ga prosil za božična darila. Njegovo pismo se je glasilo takole: >Lubi ježušček. ' Prinesi nošč tablo sablo bukve Pismo je prišlo po neki čudni poti Levstiku v roke, ki je drugi strani Ščitomirjevega pisma zapisal: Dolenc Ščitomirc. odgovor na Pečelčznik ljubi moj! ker prejel sem listek tvój, v roki imam zdaj pero, pišem tebi ž njim takó: Da si bolje se učil. ti bi letos bil dobil: črno piso. nožič zlat. sv i tlo sabljo, pečen grad: ali ker si malo znàl in po peči kobacal, iz nebes sem ti poslal trnov, kosmat aženpič* aženpič in k njemu nič! fiorii priden, iiči se. po pečeh ne smuči se. jia ti kaj za pirhe dam. ki jih 200 vóz imam.« S/' ■ , ,> c.".'^. ^. 1^1 fy ■ "S ■■ -/ Cy ' ' /Jm J a-p. % 'XZCpc, -v-Jja. -»«^r,. ■ 'yy- jr-^, --s ^ 1 Najdihojca je bil sinček Miro Levstikovega prijatelja dr. Dolenca. To ime mu je vzdel Levstik zato, ker ga je videl nekoč kot petletnega dečka, kako je vihtel na travniku smrekovo vejo in kričal: >Hojco sem našel, hojc-o sem našel!« Leveč, Levstikovi zbrani spisi II. str. 5, 372. J Sad šipka ali divje rože (babjaka). Na pisemskem zavitku pa je zapisal ta-le naslov: To pismo pojdi na zémìjo Ščitomirju Dolénjcku v roko. V Ljubljani živi.«- To je bila prva zasnova pesmi: Božič odpisuje Najdihojci. Ker v njej še ni imena Naj dih o j ca, temveč je Ščitomirju ime Peceléznik, je najbrž nastala pred dečkovo prekrstitvijo v Najdihojco. V Levstikovi pesniški ostalini imamo poleg te še štiri druge zasnove, ki so vse drugačne, kakor je ona. ki je natisnjena v V rte ur 1881. 1. in ki je znana vam. In glej čudo, v Vrtcu«, ki je last Licejske knjižnice v Ljubljani, je Levstik popravljal celo natisnjeno pesem. To priča, kako vestno je pilil svoje pesmi, kako večno nezadovoljen je bil s svojim delom, ker je hotel, da bi bilo popolno, kar se tiče jezika in oblike. Prvi Levstikov spis v Vrtcu je izšel 1873. 1. na str. 141. pod naslovom: Krojaštvo. To je temeljit opis krojaške obrti. L. 1874. je opisal Levstik v Vrtcu« še: tesarstvo, zidarstvo, kovaštvo in klobučarstvo. Tega leta je priobčil tudi vrsto učenih razprav: Jezikovne stvari. V njih je hranil čistoto slovenskega jezika in zagovarjal svoje pisanje zoper kritike, ki so se oglašali tudi iz vrst Vrtčevih čitatelje v Vendar je 1874. 1. Levstikov jezik v Vrtcu« zmagal. Vsi spisi tega letnika kažejo glede na jezik pečat njegove predelave. V prihodnjem letniku 1875. I. so vse pesmi in povesti, ki so podpisane z imenom: Lujiza Pesjakova. kakor tudi povesti in basni, ki so zaznamenovane z začetnicama \. —ž—., kar pomeni najbrž ime resničnega Vrtčevega* sotrudnika Viktorja Eržena, in odlomki prevoda iz Nestorje-vega ruskega Letopisa — deloma Levstikove popolne predelave tujih izdelkov deloma Levstikov prevod. To velja tudi za sestavke v l. 1876.—78„ ko so vse pesmi, ki so podpisane od Lujize Pesjakove v prvotni zasnovi, ki nam ni znana, res najbrž last te pisateljice, toda v tem jeziku in v tej obliki, kakršno imajo v i Vrtcu . pa nedvomno Levstikove. Isto trdim tudi o prevodili ruskih narodnih pravljic in basni, ki so izšle v \ rtcu« I. 1877.—78. Podpisane so največkrat z začetnicama A. K., kar gotovo pomeni: Anton koblar. (Ime poznejšega slovenskega zgodovinarja, dekana v Kranju, ki je bil takrat bogoslovec v Ljubljani; kajti ta pripoveduje sam na nekem lističu, ki ga hranijo v njegovi zapuščini v Licejski knjižnici, da je prišel Levstik nekoč k njemu v semenišče, potem ko je bil poslal nekaj prevodov iz ruščine uredniku - \ rtca- , ter mu izjavil, da bo on te prevode nadaljeval. To velja tudi za Črtice iz ruske zgodovine, ki so izhajale v »Vrtcu« 1879. L zaznamenovane z začetnicama A. K., katere je potem popolnoma samostojno brez slehernega Koblar-jevega sodelovanja nadaljeval Levstik v V rtcu^ 1880. 1. pod naslovom: Iz ruske zgodovine: ker jih je, kakor sem omenil, tudi sam začel prvi prevajati iz Nestorjevega Letopisa že 1875. I. in jih je nekaj tudi že takrat priobčil. Posebno bogato je Levstikovo delo za »Vrtec« v letu 1880. l ega leta. ki bi ga lahko imenovali pesemsko leto, je objavil v njem poleg samostojnih predelav tujih pesmi, ki so zaznamenovane s črkami: A. Šč—c. in z imenom A. Ščinkovec, svoje prekrasne: Otročje igre v pesemcah. pristno-narodno: kmetsko znamenje, ki tako živo spominja na njegovo mladostno pesem: Na vseh svetnikov dan. ki je izšla v Pesmih 1854. I., v onostranstvo zamišljenega: Puščavnika in pretresljivo: GreŠnikovo molitev. Razen tega je Levstikovih tudi nekoliko drobnejših člankov in stihov tega letnika. Otročje igre v pesemeah pomenijo vrh Levstikove mladinske pesmi, kajti v njih je ustvaril slovenskemu otroku prelep svet igre in dela, šale in pouka, sanj in resničnosti, živali in človeka. Žal, da slovenski starši in učitelji niso imeli časa in zmožnosti, da bi otrokom pravilno razlagali in p red naša li te igre, ki že z naslovom in z vsem svojim načinom in vsebino hočejo, da spremljajo otroka pri igri, ne pa, da se jih otroci brez razumevanja uče na pamet. V prihodnjih letnikih (1881.—8b.) je napisal Levstik za Vrtec« še nekaj pristnih otroških pesmi. n. pr. Božič odpisuje Najdi-hojci, Živopisec- in Marija, ki je izšla v dveh različnih izdelavah. Naša vas (1881). Mačka miš in miška. Rimska cesta (otročja igra) (1882), prevod Biirgerjevega L jetega vrabca (1883). Kakó je v Korotanu (1886). Predelaval je še tudi zdaj pesmi in sestavke drugih pesnikov, 1883. 1. pa tudi 1883. 1. pesmi, ki so podpisane z imenom: Fr. Krek. s črkami: \. Š„ J. St.. in druge, vendar vedno manj, zadrževan pač najbolj od težke bolezni, katera je uničevala ne samo njegovo telo. temveč tudi njegovega duha. Pesem: Kakó je v Korotàni. ki obnavlja staro dolenjsko reklo o čudnem svetu, ki se imenuje Korotan. je zadnje Levstikovo delo pri Vrtcu \ katerega je nesebično podpiral več kot deset let. Marsikatero Levstikovo delo. kateremu je posvečal več skrbi in dela, kakor pa Krpanu in Otročjim igram, ki so se mu rodile iz nesebične ljubezni do naroda in mladine, je danes pozabljeno, leh dvoje pa bo živelo, dokler bo poganjal zarod slovenske Inadine in izpodraščal v dobre ljudi iu vnete Slovence. POUK IN ZABAVA Boj kob il ie a in. Dolgo so že iskali ko-tišča kobilic, tiste grozne kraje, kjer se zaplodijo in razmnožijo milijarde živalc, ki so pravcata šiba božia. Dve taki legli so zclaj odkrili: eno je porečje veletoka Niger, zlasti dežela Senegal v Zap. Afriki. dru»o pa Čadsko jezero v osrčju Afrike. Zlo bodo skušali zatreti v korenini. Koristna sleparija. L. 1&63 je neki slepar ponaredil angleški cekin za 300 Din. Ko ga je lastnik nedavno prinesel zlatarju, mu je ta povedal:» Saj to sploh ni zlato!« Lastnik se je prestrašil, a debelo pogledal, ko je zlatar nadaljeval: Vreden je dvakrat toliko kot cekin iz zlata: je namreč iz platine iu pozlačen, platina je pa dvakrat tako «Iraga ko zlato. L. 1861 je bila platina vredna komaj tretjino toliko kot zlato in se je ponarejanje izplačalo. Divje brzine. Železnice morajo v prometu tekmovati z avtobusi in letali. Zato celo najurnejše proee postavljajo na tir vse urnejše vlake. Sloveči Leteči Škot«, železnica med Londonom in Edinburgom, je doslej 631 km dolgo pot prevozil v 8 urah 15 min., torej vkljtih čakanju na postajah na uro predirkal 64 km (Ljubljana-Ribnica); odslej bo za isto pot porabil samo 7 ur 50 min., skoraj pol ure manj. Junak, kdor kljubuje viharjem! Meri Buri v Južni Afriki je nedavno razsajal vihar s točo. 1 rije fantiči so bili na polju. Toč« je bila debela kot kurja jajca in je treskala na zemljo kakor kamenje. Severin lahko eno samo tako zrno ali bolje ledena kepa ubije človeka ali žival. Najstarejši med dečki je imel deset let. Zavetja ni bilo daleč naokoli nikjer. Kaj storiti? Desetletnik je bil iznamjiv, pogumen in požrtvovalen. Tovarišema veli. naj se uležeta edeu na drugega, sam pa se zlekne vrh obeli in taki» čakajo, ila se nima spreleti. Ljudje so prišli dečke iskat boječ se, da jih je najbrž ubilo, a oba mlajša sta bila nepoškodovana, njun pogumni rešitelj je bil pa tako obtolčen. da so ga morau peljati v bolnišnico. Bujno stvarstvo. Strmimo nad božjo iznajdljivostjo. ki zna ustvariti milijarde človeških obrazov tako, du si niti dva nista enaka. A nič manj čudna je resnica, ila si tudi med bilijoni snežink niti dve nista docela enaki! Neki prijatelj narave v Ameriki, piše se Bentlev. je več let zaporedoma fotografiral najlepše snežinke in slike poveča val, pa prišel do spoznanj a. da je lepota in oblika snežink odvisna o I višine oblakov, iz katerih je priletela, a tndi dognal, da si niti dve nista popolnoma enaki. Kajne, kako zelo prav so imeli trije mladeniči v ognjeni oeči, ki so prepevali :>SIavita Gospodu led iu sneg: slavita in poveličujta ga na veke!« Svetovna žetev pšenice. Gotovo bo zanimalo tudi našo mladino, koliko pšenice