|unak divjine Ameriški roman * 11 Erik je prispel v široko, travnato kotlino. Pot se je vila ob žuborečem potoku. Med zadnjimi skalami, ki so bile precej oddaljene drtfga od druge, so rasle breze in vrbe. Mladenič že ni bil tako miren in brezbrižen, kakor se je hlinil pred Rogerjem. Nenehoma ga je mučilo vprašanje: kaj je privedlo Aspleta v Hill? Čemu je prišel? Zaradi njega? Spet hoče začeti prepir? Ali morda namerava kaj drugega? To je gotovo, da ni zaman prijezdk tako daleč. Mladenič je prijezdil do prvih hiš. Pred njimi so stali možje. Oči so si senčili z dlanmi, ker jih je zahajajoče sonce slepilo. Nervozno so si pošepetavali. Nekateri so ga pozdravili, drugi pa so se vedli, ko da ga sploh ne bi opazili. Ta in oni pa je oogledal vstran, ko se je približal. Erik se je začudil. Toda ker teh mož ni poznal, je molče jezdil dalje. Pred Lincolnovo gostilno se je prizor ponovil. Covboji in mali farmerji (posestniki), ki so postajali pred gostilno, so ga pogledali, skrivnostno šepetali in nato izginili. Samo neki fant, ki se je svoj čas smukal okrog Erikove sestre, je ostal na mestu in molče strmel vanj. Erik je ustavil konja. »Rihard, kaj pomeni to?« je začudeno vprašal. »Z kaj se me možje izogibajo, kakor da bi imel garje?« »Ne brez vzroka,« je odvrnil fant. »Gotovo! Če veš za vzrok, ga povej! Zelo ti boci hvaležen.« Fant se je obotavljal. Previ&ao je pogledal po ulicd gor in dol, potem pa je polglasno zašepetal: »Nard je v mestu!« »No, in ...?« je skomignil Erik. »Na svetu je mnogo Nardov.« »Toda samo en Nard Filip! Prijatelj, ti ga ne poznaš!« »Res ga ne poznam. Dolgo nisem bil od doma. Zdaj pa sem imel čudno doživetje in v tem je tudi neki Nard ifral vlogo. Če je to tvoj Nard Filip, potem bo prišlo do veselega plesa, to ti rečem.« »Nard Filip se že kakih devet mesecev potika prj okolici.« Naglo je pogledal okrog sebe, potem pa skoraj šepetaje nadaljeval: »Devet mesecev! In povem ti, da smo ga v tem 5asu dodobra spoznali.« »Konjski tat je, kajne?« je mrzlo vprašal Erik. Rihard je vzdrhtel. »Tega mu nihče ne more dokazati. In tudi jaz ne vem o nj.m, da bi bil konjski tat. Obdajajo ga raznovrstni Ijudje. Pravijo, da je tudi Orloga v njegovi družbi.« »A tako!« se je nasmehnil mladenič. »Zdaj mi je vse jasno. To je Orlogova razbojniška tolpa! Zdaj tudi vem, kaj je privedlo sem dičnega Rogerja. In praviš, da je Nard!...« »Erik, izgini iz mesta!« ga je prekinil Rihard, ki ni hotel, da bi ga kateri Nurdovih tovarišev videl v mladeničevi družbi. »Tla so prevroča zate! Sicer sem se tonogo jezil zaradi tvoje sestre, ki me je bila zavrnila, a vendar ne bi rad videl, la bi te mrtvega pobrali iz kakega jarka. škoda bi te bilo!« »Rihard, ne boš me videl mrtvega v jarku,« je mirno odvrnil Erik in je obrnil konja proti Garnettovi gostilni. A še enkrat se je ustavil. »Povej, Rihard, ali je kak pravi sodnik v tej deželi ?« »Sodnik ne stanuje tu, ampak v Courts-Districtu. Toda tudi on ne more do živega Nardu, ker ga nihče ne upa prijaviti. Nard je rekel, da si ga bil ti napadel in se je zaklel, da se bo ob prvi priliki maščeval.« »Glede napada ti moram povedati, da se Nard laže. Napadalec je bil on. Sicer pa je lažnivost že v krvi takih lopovov. Z Bogom, Rihard! Hvala lepa za pojaanila!« »Ali boš vkljub vsemu šel v Garnettovo gostilno?« je nekam negotovo vprašal fant. »Seveda! Naravnost tja grem.« Rihard je skomignil • in izginil v Lincolnovi gostilni. Možem, ki so se prej poskrili, je povedal, da Erik vkljub opozorilu ostane v mestu. .. Mnenja glede Erikovega vedenja so bila različna. Vedeti je namreč treba, da je Nard v mestu vedno imel nekaj pristašev in da je Orlogova tolpa mestece držala v strahu; mirni, pošteni ljudje niso bili kos tem lopovom. Erik je medtem mirno jezdil dalje. Vsako hišo si je dobro ogledal. Med hišami so se razprostirali pašniki in travniki; nekatere so obdajale ograje, druge pa so stale na prostem. Veter je zibal zlatorumeno žito. Mladenič je počasi jezdil proti Garnettovi gostilni, ki je stala na oglu glavne ulice. Hiše, ki so se vrstile na obeh straneh ulice, so bile skromne in so pričale o revščini svojih prebivalcev. Samo gostilna je bila izjema. Bila je dolga in široka stavba, svetlorumene barve. Pred gostilno je bil večji prostor. Ob steni so bili v tla zabiti koli, za katere je bilo zdaj privezanih nekaj konj. Pred vhodom v gostilno je stalo nekaj mož. Med njimi je bil tudi gostilničar Garnett, ki se je bil vojskoval v osvobodilnih bojih zoper Mehikance. Možje so že bili zvedeli, da prihaja Erik in so ga zdaj radovedno ogledovali. Ti možje se niso tresli za svoje življenje. Bili so covboji, živinorejci, zlatokopj. Erika so navdušeno sprejeli. Ko je skočil s konja, so ga v hipu obstopili in mu stiskali roko. Erik je zaman iskal med njimi kak prijateljski obraz, a vedel je tudi, da tudi sovražnika nima med temi ljudmi. Slučaj jih je nanesel skupaj in slučaj jih bo tudi ločil. Vsak je imel svoje zadeve, a vsi so si bili enaki v tem, da so spoštovali zakone. S prijaznim sprejemom so hoteli Eriku pokazati svojo naklonjenost. »Tovariš, ali si že slišal?« je vprašal eden izmed njih Erika. »Kaj?« je smehljaje vprašal mladenič. Covbojeva zaupljivost mu je bila všeč. »Nard te hoče izzvati.« »Da, sem že slišal.« Medtem je odpel sedlo in ga snel. Priskočil je Garnettov hlapec in mu ga odvzel. Erik mu je izročil tudi konja. Garnett je pristopil k mladeniču in ga udaril po rami. Udarec je bil tako močen, da bi se kak slabič zrušil pod njim. »Erik, vstopi!« je dejal bivši narednik. Nato je šepetaje dodal: »Vem, da se ti ne bojiš kakih Nardov. Jaz pa moram biti zelo previden, drugače je moja streha v nevarnosti. Pa tudi še kaj drugega.« Prijel je mladeniča za roko in ga potegnil za seboj v sobo. Tam sta sedla za prazno mizo. Soba je bila skoraj prazna; le nekaj Mehikancev je sedelo za eno mizo. Tako so bili zatopljeni v kvartanje, da se za drugo niso zmenili. »Erik, redek gost si,« je začel Garnett. »Ali si spet prišel s svojimi krasnimi konji? Bo dobra kupčija?« »Dobra!« Garnett je vstal in šel k točilni mizi. Napolnil jo dva kozarca in se vrnil k Eriku. Moža sta pila. Nato se je Garnett sklonil k mladeniču in zašepetal: »Stavim, da so tile Mehikanci člani Orlogove tolpeU »Tako?« je polglasno odvrnil Erik. »Ali tudi po mestu straši ta zalega?« »Da. Toda govori bolj tiho! Po mili volji gospodarijo. Jedo, pijejo, pa ne plačajo. če ne bi bilo popotnikov in covbojev, ki se ustavljajo, bi že zdavnaj moral zapreti.« »Zakaj pa se ne postavite po robu tem banditom? Zakaj se ne zberete vsi zoper nje in jih ne spravite tja, kamor spadajo? Pravi lov bi morali uprizoriti in jih postreliti ko zajce, ali jih pregnati. Zakaj ne storite tega?« Garnett je skomignil in odvrnil: »Stvar je težavna. Prvič nikdar ne vemo natančno, kje so. Drugič jim nič ne moremo dokazati. Tretjič bi jihi vsakokrat le nekaj ujeli, ker nikdar niso vsi zbrani. Ko bi se mi s svojim plenom vračali, bi nas ostali iz zasede postreljali.« »Lepe razmere!« je zagodel Erik. Nard, ki je njihov kolovodja?« >In kje je ta ljubi Garnett je skrivaj poškilil na Mehikance. Ti so na videz še vedno b:li zatopljeni v igro. Med igranjem so se prerekali in zdelo se je, da Erika sploh še opazili niso. Toda mladeniča ni bilo mogoče preslepiti. Pri vstopu je bil opazil, da so začeli stikati glave pod svojimi širokokrajnimi klobuki. »Nard je opoldne jezdil mimo,« je tiho dejal Garnett. »Tebe je iskal.« »To ni verjetno!« je glasno odgovoril Erik. »Saj je dobro vedel, da sem jaz s konji za njim, ker je on po bližnjici presekal pot. Zdi se mi, da je ta vaš Nard širokoustež. Kriči'in kriči, nazadnje pa iz vsega nič ne bo. Zdi se mi, da je tak ko pes, ki mnogo laja.« Izpraznil je kozarec in ga potisnil Garnettu. Ta je Sel in mu ga spet napolnil. Ko se je vrnil, je resno dejal: »Erik, ne podcenjuj Narda! On in Orloga ... Ta dva eta prokletstvo Nevade. Vse trepeče pred njima.« »Potem se čudim, da imaš sploh še goste!« je odvrnil mladenič. »Saj jih nimam mnogo. Samo avtobus, ki vzdržuje zvezo med mesti in postajo, pripelje od časa do časa popotnika, ki pošteno plača.« »Avtobus sem prej videl,« je pripomnil mladenič. »Vsak čas se bo vrnil iz sosednega mesta.« Kmalu nato se je slišalo hupanje. »Je že tu!« je dodal. Vstal je in hitel k vratom. Erik ni bil radoveden na popotnike. Odšel je v drugo, manjšo sobo, in se vlegel na zofo. Pogosto je bil Garnettov gost in se je čutil popolnoma domačega. Medtem so se pred gostilno zbrali pivci in meščani. Prihod avtobusa je bil za mestece dogodek in kdor je le mogel, je hitel pred gostilno. Garnett je v pozoru stal in je po vojaško pozdravil, ko se je vozilo ustavilo. Ljudje so radovedno motrili maloštevilne popotnike. Izstopila je samo neka dama, ki je seveda takoj vzbudila radovednost zbranih mož. Dama je bila mlada in lepa. Ko ji je Garnett pomagal pri izstopu, se je tako očarljivo nasmehnila, da je stari vojak zardel. Takoj ji je obljubil najlepšo sobo in je tako navdušeno hvalil svoj hotel, kakor še nikdar. »Mislite, da bi lahko večerjala v gostilniški sobi?« je nekam zaskrbljeno vprašala popotnica. »Ali lahko?...« je na pol začudeno in na pol užaljeno vpraša! Gamett ter je zmedenc pogledal po možeh, ki niso imeli ravno preveč priporočljive zunanjosti. (Dalje sledi)