Očetu in mami ob njunih 70-letnicah
O starosti konjeniškega groba št. 16 z latenskega grobišča na beograjski Karaburmi
Dragan Božič
Najdiščni podatki in opis pridatkov
v letih 1958-1963 je bilo na Karaburmi v Beogradu pod vodstvom Jovana Todoroviča izkopano eno najpomembnejših latenskodobnih grobišč v Jugoslaviji.' Od vseh drugih grobov odstopa po izjemnosti pridatkov grob številka 16, v katerem sta bila pokopana konjenik in njegov konj.^ Žal je bil prekopan že pred izkopavanjem. V njem so našh le še dele človeškega in konjskega okostja, železno brzdo' in bronasto ovratnico (si. 1:5).''
Brzda je sestavljena iz dveh stranic, podbradnice in dvodelnih žval. Zgornja konca stranic sta zavihana nazaj in se končujeta s polkroglastima gumboma. Stranici imata v spodnjem delu pravokotni razširitvi, v katerih so po tri luknjice. V srednjih dveh tiči masivna pod-bradnica, ki se oži od sredine proti stranicama, ki se spodaj končujeta z obročkoma. Vanju so vtaknjene dvodelne žvale, na katerih so nanizani: ob stranicah dva obeska, ki sta imela prvotno najverjetneje obliko črke omega (danes imata odlomljene konce), proti sredini žval pa izmenoma bronasti valjčki in bronasti obročki s po štirimi gobastimi izrastki. Na podlagi navedenih značilnosti lahko to brzdo z gotovostjo uvrstimo med hrzde s podbradnico tračanske vrste.^-^
Ovratnica je masivna in gladka. En konec se končuje s tulčkom, drugi z zobom. Oba sta preluknjana. Ko so konca spojili, so se luknjice ujele in skoznje so vdeli zakovico. Potemtakem gre za ovratnico z zakovičenim zobatim spojem.
Dosedanje datacije
Glede na dejstvo, da je bil grob objavljen že 1. 1972, in glede na izjemnost v njem najdenih pridatkov, ne preseneča, da so njegovo starost doslej že večkrat obravnavali.
O njej je prvi pisal sam izkopavalec, Jovan Todoro-vičJ Trdil je, da na drugih najdiščih niso našli nobenih podobnih brzd (kar seveda ne drži, saj je med latensko-dobnim gradivom iz Bolgarije, ki ga je Todorovič sicer obravnaval, kopica brzd iste vrste'), in da spremno gradivo iz groba 16 (s tem je seveda mislil ovratnico) ne omogoča natančnega datiranja. Zaradi dozdevnega po-
manjkanja analognih brzd je primerek s Karaburme povezal s - po njegovem mnenju - podobnima primerkoma z Gardoša in Zmajevca, ki naj bi izvirala iz prehoda stare v našo ero oziroma iz konca 1. stoletja pr. n. š.. Brzda s Karaburme se mu je vseeno zdela nekoliko starejša, zato jo je postavil v prvo polovico 1. stoletja pr. n. š. Ne da bi bil Todorovič to izrecno zapisal, je iz tega seveda sledilo, da grob 16 izvira iz 1. stoletja pr. n. š., daje torejpoznolatenski. Videli bomo, da je ta datacija točna, čeprav je Todorovič prišel do nje po napačni poti. Povsem je namreč zanemaril analogne brzde iz Bolgarije, opri pa se je na primerka z Gardoša in Zmajevca. Vendar je primerek z Gardoša v resnici druge vrste in precej starejši (narejen je bil torej precej pred koncem stare ere),' brzda z Zmajevca pa sploh ni nikoli obstajala. Predmet s tega najdišča, o katerem je bil Todorovič prepričan, da gre za stranico konjske brzde, je namreč v resnici paličasta pašna spona.
Pozneje je Todorovič od navedene datacije brzde iz groba 16 s Karaburme odstopil. Še vedno je menil, da je oba predmeta, brzdo in ovratnico, zaradi pomanjkanja analognih primerkov težko datirati." Ne glede na to pa je izrazil domnevo, daje ovratnica nastala v 3. stoletju pr. n. š. Očitno je zaradi tega datiral grob 16 v prehod iz starejše v mlajšo stopnjo III. obdobja svoje kronološke razdelitve latenske dobe v jugoslovanskem Podonavju, absolutno pa v čas okrog leta 200 pr. n. š.'^
J. Todorovič, Praistorijska Karaburma 1 (1972). Ib., 15s, T. 6: grob 16.
Fotografija: J. Todorovič, Kelti u jugoistočnoj Evropi (1968) 148, T. 36: 3; W. M. Werner, v: Keltski voz (1984), Abb. 4 : 5. Fotografija: Todorovič (op. 1) T. 45; 6.
Z. Wozniak, Wschodnie pogranicze kultury latenskiej (1974) 112ss, rye. 8: 13,22; 11: 10,14.
V. Zirra, Hamburger Beiträge zur Archäologie 8, 1981, 124ss, Abb. 4-6.
Todorovič (op. 3) 78. Ib., 96.
Wozniak (op. 5) 113, op. 175. D. Božič, Arh. vestnik 34, 1983, 421 ss. Todorovič (op. I) 66, 80.
Ib., 86, 88; prim. Todorovič, Skordisci (1974) 58, 75 in 94,
6
Za Todorovičem seje datacije groba 16 s Karaburme dotaknil Poljak Z. Wozniak.^^ Menil je, da izvira iz zgodnjelatenskega obdobja. Skupaj z grobom iz Liljač v Bolgariji naj bi dokazoval, da so brzde tračanske vrste nastale že v sredini 3. stoletja pr. n.š. ali še prej. Takšno datacijo obravnavanega groba je Wozniak oprl na domnevno starost ovratnice. Le-ta ima namreč natančno vzporednico v ovratnici iz Komareva v Bolgariji, ravno tako odkriti v konjenikovem grobu." Slednjo je primerjal z ovratnicami z zobatim spojem, po njegovem mnenju značilnimi zlasti za stopnjo LT 81." Dve ovratnici z zobatim spojem (iz Stradonic in s Štalenskega vrha pri Celovcu) pa naj bi vendarle nakazovali možnost, da so take ovratnice uporabljali še kasneje, po stopnji LT BI. Pri tem pa je spregledal važno_ oblikovno podrobnost. Prav ovratnice iz Stradonic, s Štalenskega vrha, iz Komareva in s Karaburme (si. 1:5) namreč ne pripadajo povsem isti vrsti kot zgodnjelatenski primerki. Vse se od njih ločijo po tem, da imajo zakovičen zobati spoj.
Tretji, ki je pred nami datiral grob Karaburma 16, pa je bil Čehoslovak J. Bujna. Leta 1978 je napisal doktorsko disertacijo, katere izvleček je objavil leta 1982.'^ V njej je analiziral družbeno strukturo, kot jo razodevajo latenskodobna grobišča v Karpatski kotlini. Kot pripomoček si je izdelal kronološko shemo s stopnjami LT BI, B2a, B2b, B2/CI, Cla in Clb. Vanjo je vključil tudi velik del grobov s treh največjih latensko-dobnih grobišč v jugoslovanskem Podonavju (Beograd - Karaburma, Beograd - Rospi Čuprija in Osijek - Do-nji Grad)." Pri tem pa žal ni imel najbolj srečne roke. Glavna slabost njegovih datacij je v tem, da se je pri da-taciji poznolatenskih grobov nekritično naslonil na To-dorovičevo kronologijo. Večino grobov, ki resnično sodijo v stopnji LT B2 in LT C1, je sicer pravilno datiral, ker pač vsebujejo tako gradivo, kakršno se pojavlja tudi drugod po Karpatski kotlini (zelo neprepričljiva je le njegova delitev stopenj LT B2 in LT CI na podstopnji a in b), smolo pa je imel s tistimi poznolatenskimi grobovi, ki jim je Todorovič pripisal preveliko starost. Ti namreč vsebujejo tako gradivo, ki gaje Bujna slabo poznal, ker se v Karpatski kotlini zunaj jugoslovanskega Podonavja ne pojavlja. Povsod tam namreč grobišča la-tenske dobe zamro s stopnjo LT Cl.'^ Tako je, da navedem samo par primerov, groba Karaburma 14 in 15 napačno datiral v stopnjo LT B2a" (Todorovič ju je sicer uvrstil v svojo stopnjo llla,^° ki ji približno ustreza stopnja LT B2b J. Bujne grob Karaburma 4 v stopnjo LT B2/C1" (Todorovič v prehod stopnje Illa v lllb"), grobove Karaburma 20, 21, 114, 123 in 172 pa v stopnjo LT Clb" (Todorovič v stopnjo lllb^'). Pozno-latensko starost vseh teh grobov sem poskusil dokazati v razpravi, kije nastala dve leti po disertaciji J. Bujne." V vseh so bili najdeni značilni poznolatenski predmeti, kot so ponev vrste Aylesford" (grob 21), vrč z dvema visokima ročajema^* (grob 4, 114, 123 in 172), sekač s ploščatim ročajem z obročkom" (grob 20, 114, 172), astragalni pas vrste Beograd'" (grob 15) in pašna spona vrste Laminci^' (grob 14). Da sem v svoji razpravi o relativni kronologiji latenske dobe v jugoslovanskem Podonavju utemeljeno popravil Todorovičeve datacije nekaterih grobov s Karaburme in Rospi Čuprije, sta potrdili dve študiji, objavljeni v zadnjih dveh letih. Ena je posvečena poznolatenskim pašnim sponam vrste La-minci," druga pa obravnava zgodnje- in srednjelatenske kantarose in poznolatenske vrče z nizkim vratom in dvema visokima trakastima ročajema." Nadaljnjo po-
trditev moje kronologije pomeni tudi odkritje groba 1 v Ajmani 1. 1981." Vseboval je izključno oblike, značilne za stopnjo Beograd 3: bronasto zajemalko vrste Pescate," bronasto skledo, ki je enaka skledi iz pozno-latenskega groba Karaburma 12," par suličnih osti z žlebički na listu, ki ima enak okras kot par osti iz groba Karaburma 28," krivi nož," vrč z dvema visokima trakastima ročajema," slikano posodo"" itd.
Kot smo že zgoraj povedali, je Bujna datiral tudi grob 16 s Karaburme, in sicer v svojo stopnjo LT B2b.'" Za tako datacijo ni navedel nikakršnega dokaza. Očitno jo je prevzel od Todoroviča, čeprav z manjšim odstopanjem (ta je datiral grob Karaburma 16 v isti čas kot grob Karaburma 4, ki gaje Bujna postavil v stopnjo LT B2/C1''2). Zato seveda ni čudno, da ni pravilna.
Povzemimo! Dosedanje datacije groba 16 s Karaburme so bile: I. polovica 1. stoletja pr. n. š. (Todorovič 1. 1968), okrog I. 200 pr. n. š. (Todorovič I. 1972), zgod-njelatensko obdobje (Wozniak 1. 1976), LT B2b (Bujna 1. 1982).
Nova datacij a
Da bi ugotovil dejansko starost groba 16 s Karaburme, bom najprej analiziral bronasto ovratnico. Poudarjam, da se loči od sicer podobnih gladkih in masivnih ovratnic in zapestnic zgodnjelatenskega obdobja, ki imajo ali konca z zobatim spojem"' (razlika: konca nista zakovičena) ali ploščata zakovičena konca"" (razlika:
u Z. Wozniak. Germania 54, 1976, 394.
B. Nikolov, Izvestija na Arheologičeskija Institut 28, 1965, 185, obr. 24: d.
" Wozniak (op. 5) 126.
" J. Bujna. Pamätky archeologicke 73, 1982, 312ss. " Ib., 319, št. 33, 34, 36, 406^14, Tabelle 3 na str. 342-344. " Ib., 406. " Ib., 342.
Todorovič (op. 1) 87s. " Bujna (op. 16)406. " Ib., 343.
" Todorovič (op. 1) 88. " Bujna (op. 16) 344. " Todorovič (op. 1)89. " D. Božič, Arh. vestnik 32, 1981, 315ss. " Ib., 320, oblika 49. " Ib., oblika 59. " Ib., oblika 35. ™ Ib., oblika 47. " Ib., oblika 48.
" M. Babe?, Studii ji cercetäri de istorie veche 5i arheologie 34, 1983. 196ss.
" V. Kruta in M. Szabo, Etudes Celtiques 19, 1982, 51ss.
Keltoi (1983) 105, si. 49; D. Krstič v: Arheološko blago Srbije (1983) 54ss,sl. 33/1-33/6. " Božič (op. 26) 320, oblika 50.
" Todorovič (op. 1) T. 4: 1; 45: 1. - Datacija groba: Božič (op. 26) 319. " Božič (op. 26) 319, oblika 33; Todorovič (op. I) T. 11: grob 28,3.4.
Božič (op. 26) 320, oblika 36. " Ib., oblika 59. « Ib., oblika 53. "I Bujna (op. 16) 342. 406. « Todorovič (op. 1) 86, 88.
" F. R. Hodson, The La Tene Cemetery at Münsingen-Rain (1968) PI.
15: 857,858,862; A. Uzsoki.Arrabona 12, 1970, 17ss,tab.3: 10-13. « J. Waldhauser, Archeologicke rozhledy 30, 1978, 143$, obr. 7; I; L. Pauli, Der Dürmberg bei Hallein 3 (1978) 160 in E. Penninger, Der Dürmbergbei Hallein 1 (1972) Taf. 41: A6.-Narebrene ovratnice in zapestnice z enakim spojem pozna tudi poznohaištatska kultura jugovzhodnih Alp: MengeS-Semesadika. žgan grob - neobjavljeno izkopavanje M. Sagadina z Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju 1. 1978; Dolenjske Toplice-ß. Teržan, Arh. vestnik 27, 1976, 388, T, 81; 4,5,9,11.

Slika 1
Ovratnice z zakovičenim zobatim spojem: 1 Zemun-Gardoš, »grob«; 4 Manching, sonda 105, »jama« c; 5 Beograd-Karaburma, grob 16. - Ostrogi z gumbastimi konci: 2 Zemun-Gardoš, »grob«; 3 Židovar, naselje (po Gaveli). Merilo: 1/2.
konca nimata oblike zoba in tulčka). Isti vrsti kot primerek s Karaburme pripadajo naslednje ovratnice:"'
1.	Beograd - Karaburma, grob 16 (si. 1: 5),
2.	Komarevo - Vračanka, gomilni grob,
3.	Zemun - Gardoš, »grob« (si. 1:1),
4.	Stradonice, naselbina,
5.	Manching, sonda 105, »jama« c (si. 1: 4),
6.	Štalenski vrh pri Celovcu, prostor OR/20c.
Ovratnica iz Komareva je bila odkrita v konjeniškem
grobu."«' Poleg nje je ta vseboval še odlomek brzde tra-čanske vrste, slabo ohranjen nož in par suličnih osti. Glede na starost zanesljivo datiranih grobov z brzdo te vrste je ta grob najverjetneje poznolatenski..
Ovratnic iz Stradonic"' in iz Manchinga"« ni mogoče natančno datirati. Za prvo sploh nimamo nobenih najdiščnih podatkov, ovratnica iz Manchinga pa je bila najdena v »jami« C sonde 105 skupaj z železnimi odlomki, keramiko, glinastim ometom, odlomkom glinastega kalupa za vlivanje novcev, človeškimi in živalski-
mi kostmi."' Glede na starost obeh naselbin'» pa bi bila datacija v poznolatensko obdobje, ki jo nakazuje primerek s Štalenskega vrha, zelo verjetna, ne pa seveda čisto zanesljiva.
Mogoče sodi v isto vrsto tudi odlomek bronaste ovratnice, najden v keltskem oppidumu Hrazany - L. Jansova, Hrazany, keltske oppidum na Sedičansku (1965) 69, obr. 22: 12. Gl. op. 14.
J. L. Pič, Starožitnosti zeme Češke II/2 (1903) tab. 15: 2,3. Doslg neobjavljena. Nanjo meje opozoril kole^ M. Güstin iz Brežic. H. Gerdsen iz Ingolstadta mi je posredoval najdiščne podatke in risbo. Njima in F. Schubertu iz Ingolstadta, ki mi je dovolil objavo, se najlepše zahvaljujem. Ovratnica je razstavljena v Prähistorische Staatssammlung y Münchnu. Inv. št. 1959/17. Pr. 16 cm. Podatki H. Gerdsena in W. Krämer, F. Schubert, Die Ausgrabungen in Manching 1955-1961 (1970) 118, št. 17. J. Bfefi, Sbomik Närodniho muzea v Praze, Rada A 18, 1964, 195ss; W. Krämer, Germania 40, 1962, 293ss.
4
Tudi za primerek z Gardoša""'^ ne moremo reči, da je gotovo poznolatenski. Pripada namreč skupini najdb, ki je bila objavljena kot vsebina enega groba. To ni verjetno, ker so med najdbami brzda iz 5. - 4. stoletja pr. n.š.," meč srednjelatenske sheme s ščitnikom v obliki črke V" in zgodnjerimska ščitna grba z ročajem." Vsekakor pa je med njimi tudi en predmet, ki je zanesljivo poznolatenski. To je ostroga (si. 1: 2)."
Za dosedanje primerke velja, da je datacija v pozno-latensko obdobje najbolj verjetna ali vsaj možna. V nobenem primeru pa ni stoodstotna. Drugače je s primerkom s Štalenskega vrha na Koroškem." Najden je bil v prostoru OR/20c. Tik ob njem sta bili dve oljenki, mali keltski srebrniki, dva bronasta ročaja skrinjice in nekaj ozkih, zoglenelih deščic. G. Mosslerjeva je domnevala, da te najdbe predstavljajo ostanke skrinjice in v njej spravljenih predmetov (ovratnica, oljenki in novci). Najdiščno celoto dobro datirata obe oljenki v zgodnjeavgustejski čas.'*
Vse povedano po našem mnenju odločno nasprotuje dosedanjim datacijam ovratnic s Karaburme in iz Komareva v 3. stoletje" oziroma v stopnjo LT BI'" in govori za dalacijo vseh ovratnic vrste Karaburma 16 v poznolatensko obdobje.
V grobu 16 s Karaburme je bila poleg ovratnice še brzda tračanske vrste. Brzde te vrste so se po Venedi-kovu in Wozniaku pojavile v 3. stoletju pr. n. š. in trajale do 1. stoletja n. š. oziroma do 1. stoletja pr. n. š." Njihov nastanek v 3. stoletju opira Wozniak na datacijo grobov s Karaburme, iz Liljač in Lipnice, ki pa je problematična. Problematika starosti groba s Karaburme je predmet tega članka. Grob iz Liljač je bil v prvi objavi popolnoma napačno datiran v 5. stoletje pr. n. š., nato pa ga je Venedikov brez dokazov datiral v sredino 3. stoletja.'^ Grob iz Lipnice,'^ ki bi bil glede na v njem najdeno mahairo res lahko starejši od 1. stoletja pr. n. š., pa je vseboval brzdo, ki se od vseh ostalih brzd tračanske vrste loči po tem, da ima na žvalah take valjčke z zobci, kakršne imajo starejše brzde iz Grčije in Bolgarije." Če torej zanemarimo nezanesljivo datiran grob iz Liljač in grob z drugačno brzdo iz Lipnice, nam
preostane dejstvo, da sodijo vsi tisti grobovi s iračanski-mi brzdami, kijih lahko zanesljivo datiramo, v poznolatensko obdobje.''^ To dokazujejo v njih najdeni meči poznolatenske sheme," okrogle ščitne grbe,''' ostroge,'® pašna spona." V isti čas sodi nedvomno tudi brzda iz Lesure, ki ima na žvalah enake obročke z gobastimi izrastki kot primerek s Karaburme.'"
Na podlagi analize starosti pridatkov groba 16 s Karaburme ugotavljam, da ga je treba datirati v poznolatensko stopnjo Beograd 3."
S. Ercegovič, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 2, 1961, 127, tab. 4: 5.
Todorovič (op. 3) 139, T. 5: 1.
Ercegovič (op. 51) I26s, tab. 3: 1. - Prim. H. Donder, Zaumzeug in Griechenland undCypern(1980)40ss, 130,Taf. 7-10(tipi VI-VIII). Ercegovič (op. 51) 126, tab. 2: 1;5: 1.-Prim. Božič (op. 26)318,oblika 19.
Ercegovič (op. 51) 126, tab. 1: 2,3; 5: 2,3. - Prim. E. Schultze, Ausgrabungen und Funde 27, 1982, 69ss, Abb. 2: d.f. Ercegovič (op. 51) 126, 130s, tab. 3: 2. - Gl. še op. 68.
G.	Mossier, Carinthia I 153, 1963, 75, št. 19, 77s, Abb. 46: 8; 47.
H.	Kenner, Carinthia I 153,1963, 52-54, št. 9 in 10; Ch. Parka, Die römischen Lampen vom Magdalensberg (1977) 23ss, 182, št. 41 in 43, Taf. 52.
Todorovič (op. I) 66 in tabela na koncu knjige; Nikolov (op. 14) 202 (Nr. 88).
Wozniak ("p. 5) 126.
I.	Venedikov, Izvestija na Arheologičeskija Institut 21, 1957, 161ss; Wozniak (op. 5) 114s; Wozniak (op. ! 3) 394.
Venedikov (op. 61) 191, št. 45. Nikolov (op. 14) 185s, obr. 26.
Donder (op. 53) Taf. 9: 74,75; 10: 79-81; Venedikov (op. 61) obr. 6: b;ll.
Nikolov (op. 14) 174ss,obr. 15;23;25; 30; 32; 33; 41; V. Zirra (op. 6) I26s; Wozniak (op. 5) 186ss (Bahovica. Kamburovo, Vinograd). Gl. Božič (op. 26) 319, oblika 30. Ib., 320. oblika 38.
Gl. M. Güstin, Arh. vestnik 24, 1973, 484, si. 3: 20. Gl. Wozniak (op. 5) 125, op. 262.
Nikolov (op. 14) 194s, obr. 41 b. - Podobni obročki iz oppiduma Slra-donice datacijo v poznolatensko obdobje še krepijo. Nanje je opozorila S. Rieckhoff-Pauli (Bayerische Vorgeschichtsblätter 48,1983,91, op. 87).-Prim, še J. Meduna, Stare Hradisko (1961) Taf. 7: 1.2. Božič (op. 26)3l9s.
Slika 2
Rekonstrukcija dačanske brzde z Židovarja. Merilo: 1/2.
Razvoj konjske opreme pri Keltih v severni Jugoslaviji
Na najdiščih keltske kulture v severni Jugoslaviji je bilo doslej najdenih že več konjskih brzd. Odkrite so bile v grobovih (Odžaci, Čirikojac, Roje pri Moravčah, Karaburma 16) in naselbini (Židovar).
Najstarejši sta brzdi iz Odžakov in Čirikovca. Obe sta obročasti brzdi, pripadata pa dvema različicama. Primerek iz Odžakov" ima na sredini vsakega dela žval dvokonično odebelitev," pri primerku iz Čirikovca''* pa sta dela žval zvita." Oba grobova sodita v srednjelaten-sko stopnjo Beograd 2."
Primerki z Roj," iz Starega Slankamena" in s Kara-burme predstavljajo brzde s podbradnico. Zadnji dve sta tračanske vrste. Obe imata na žvalah bronaste obročke z gobastimi izrastki. Brzdi z Roj pri Moravčah sta brez grobne celote. Vendar njuno datacijo nakazuje starost celega grobišča, ki ga je T. Knez sicer datiral v srednjelatensko obdobje," dejansko pa je poznolaten-sko, kot je pravilno ugotovil že M. Güstin,'" po katerem najstarejši grobovi spadajo na prehod iz srednjelaten-skega v poznolatensko obdobje. Samo posamezni predmeti, na primer trakasta ščitna grba, bi bili lahko starejši, velika večina najdb pa je nedvomno poznolaten-skih. Naj omenimo samo meče, ki so vsi po vrsti po-znolatenske sheme (značilni znaki: dolžina okoli 1 m, rezilo enakomerno široko, trn za ročaj rombičnega preseka, spojka nožnice v obliki dveh ležečih črk S), okrogle ščitne grbe in pokalno posodo,®' kakršne poznamo tudi s poznolatenskega grobišča na Beletovem vrtu v Novem mestu. O žvalah tračanske brzde iz Starega Slankamena nimamo nobenih najdiščnih podatkov, vendar gre za najdišče, kjer se nahaja poznolatensko naselje." To pomeni, da bi bila datacija v stopnjo Beograd 3 razumljiva, čeprav seveda ne dokazana. Poznolatensko starost groba 16 s Karaburme pa smo že nakazali.
Od brzde z Židovarja'' seje ohranil le del stranice (si. 2). Vendar je tudi ta dovolj značilen za ugotovitev, da gre za brzdo dačanske vrste.'" Take brzde imajo dvodelne žvale. Vsak del žval ima paličasto telo kvadratnega preseka, ki prehaja v obročka okroglega preseka. Nekatere brzde imajo na žvalah dva obroča z vpisanim križem in z zobci na notranji strani. Stranici brzde dačanske vrste imata paličast srednji del, na katerem sta dve polkrožni ali pravokotni ušesci, in konca v obliki trikotnih ali pahljačastih krilc. Odlomek iz Židovarja predstavlja natanko polovico ene stranice. Kaj pa njegova starost? Že B. Gavela je latensko plast na tem najdišču pravilno datiral v stopnjo LT III, ki ustreza naši stopnji Beograd 3.'' Tako datacijo dokazujejo tu odkrite keramične in kovinske najdbe. Navedem naj samo značilno dačansko keramiko,'^ kakršna se pojavlja tudi na številnih drugih poznolatenskih naselbinah v jugoslovanskem Podonavju,®' vrč z enim ročajem in izbočenim stožčastim vratom,'® na katerem je za stopnjo Beograd 3 tako značilen vglajen okras," poznolatensko ostrogo (si. 1: 3),'° fibulo vrste Jarak," slikano keramiko" in odlomke pašne spone vrste Laminci." Datacija odlomka dačanske brzde z Židovarja se dobro ujema s starostjo drugih predstavnic te vrste, ki jih je W. M. Werner datiral v čas od leta 50 pred do leta 50 po n. š.'"
Iz povedanega sledi, da so bile v severni Jugoslaviji v srednjelatenski stopnji Beograd 2 v rabi keltske obro-
časte brzde (Čirikovac, Odžaci). Z nastopom pozno-latenske stopnje Beograd 3 so te popolnoma izginile, zamenjale pa so jih brzde s podbradnico (Karaburma 16, Stari Slankamen, Roje pri Moravčah), na skrajnem vzhodu, ki je bil najbolj izpostavljen vplivom močne dačanske države, pa tudi brzde dačanske vrste (Židovar).
Železnodobne ostroge iz Jugoslavije
Na latenskodobnih najdiščih v Jugoslaviji so razen konjskih brzd, ki sodijo h konjski opremi, odkrili tudi ostroge, s katerimi so konjeniki spodbadali svoje konje.
Stari Grki so jih začeli uporabljati v 5. stoletju pr. n. š. V primerjavi z že znanima pripomočkoma bičem in bodečo palico je bila ostroga novost, iz katere sta se komediografa Ferekrates in Krates ponorčevala z besedami, da »si jezdeci okrog pete vežejo bodečo palico« oziroma, da »uporabljajo bič na gležnju«."
V približno istem času kot Grki so po grobnih najdbah sodeč začeli nositi ostroge tudi halštatski konjeniki na današnjem Dolenjskem. V petih grobovih tamkajšnje poznohalštatske kulture je bila namreč poleg drugega po ena ostroga (Brezje, gomila VII, grob 16; Brezje, gomila XIII, grob 49; Dolenjske Toplice, gomila II, grob 23; Magdalenska gora, gomila IV, grob 32 - izkopavanje vojvodinje Mecklenburške; Vače, Klenik a, grob 68)." Vseh pet je bronastih. Na sredi polkrožno ukrivljenega trakastega loka imajo kratek trn, na konceh pa po eno luknjico.
" Todorovič (op. 3) si. 7; M. Güstin, v: Keltski voz (1984), T. 5: 2. " Zirra(op. 6) 137ss, Abb. 12.
J. Todorovič, Katalog praistorijskih metalnih predmeta (1971)28, št. 96, T. 18: 4. " Zirra(op. 6) I35s, Abb. 11: 7-9.
« Odžaci: D. Božič v: Keltoi (1983) 78, 80. - Čirikovac: Božič (op. 26) 318.
" T. Knez v: Keltske študije (1977) 108, tab. 8: 4,5. '« Todorovič (op. 74) 160, št. 670, T. 73: 5. " Knez (op. 77) 106. »' M. Güstin v: Keltske študije (1977) 72. «' Knez (op. 77) tab. 3: 15.
" N. Majnarič-Pandžič, Keltsko-latenska kultura u Slavoniji i Srijemu (1970) 58s; D. Dimitrijevič, Archeologicke rozhledy 23,1971,571ss. " a)B. Gavela,KeltskioppidumŽidovar(1952) 19,št.6,si. 15:8;b)B. Gavela, Zbornik Filozofskog fakulteta Beogradskog univerziteta 13, 1976, 31ss, si. 12: levo. " Zirra(op.6) 131s,Abb.8: 1-7; W. M. Werner, Archäologisches Korrespondenzblatt 13, 1983, 235ss. " Gavela (op. 83b) 32. »' Gavela (op. 83a) 21s, si. 16-19. " B. Jovanovie, Starinar 28/29, 1977/78, 9ss.
Gavela (op. 83b) si. 9. - Prim. Božič (op. 26) 320, oblika 60. " Todorovič(op. 1)T. 3:2; 31: grob 100,3; 36:5; B. Jovanovič, Starinar
24/25, 1973/74, I7ss, T. 1: 1^. «» Gavela (op. 83b) si. 12: desno. " Ib., 33, si. 13. - Prim. Božič (op. 26) 320, obUka 43. " Gavela (op. 83a) 31, si. 41; 42: 2. - Prim. Božič (op. 26) 320, oblika 53.
" Gavela (op. 83a) I8s,sl. 14: 1,2.-Prim. Babes (op. 32) 209, op. 23. «" Werner (op. 84) 239.
« J. K. Anderson, Ancient Greek Horsemanship (1961) 87. « K. Kromer, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft m Wien92,1962,192ss. Taf. 15: 1-3; B. Teržan (op.44) 387,398, Grob 23, T. 11: 8; H. Hencken. The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia (1978) 23, fig. 72: e. - Risbo groba z Vač in podatke o njem mi je ljubeznivo posredovala kolegica B. Teržanova.
Za latensko dobo, in sicer za poznolatensko obdobje, pa so značilne ostroge z gumbastimi konci." Običajno so železne, redkeje bronaste. Oblikovane so podobno kot ostroge poznohalštatske kulture na Dolenjskem, s to razliko, da je lok velikokrat žičnat, na konceh pa je po en polkroglast ali ploščičast gumb. Tako kot v po-znohalštatskih tudi v poznolatenskih grobovih v Jugoslaviji nista bili nikoli dve ostrogi, ampak vsakokrat le po ena. To potrjuje domnevo, da je železnodobni konjenik uporabljal eno samo ostrogo.'' Iz karte razprostranjenosti poznolatenskih ostrog z gumbastimi konci v Jugoslaviji (si. 3) lahko razberemo še eno dejstvo:
uporabljali jih niso samo Kelti, prebivajoči v severnih predelih Jugoslavije, ampak tudi njihovi južni sosedje v osrčju Balkana."
M. Jahn, Der Reitersporn, seine Entstehung und früheste Entwicklung (1921) 6ss, Abb. 1-7.
Anderson (op. 95); J. Dechelette, Manuel d'archeologie prehistorique celtique et gallo-romaine 4 (1927^) 710.
Ta članek je razšiijen referat, ki sem ga imel na simpoziju Kronološki problemi poznega Imena v Srednji Evropi in na Balkanu 11. septembra 1983 v Brežicah. Risbe, ki so jih narisali Snežana Hvala, Eva Kocuvan in pisec, je stuširala Snežana Hvala. Za pregled angleškega povzetka dolgujem zahvalo Williamu Kerru iz Kanade.
Slika 3
Razprostranjenost poznolatenskih ostrog z gumbastimi konci v Jugoslaviji.
Ostroge z gumbastimi konci v Jugoslaviji
1.	Drnovo pri Krškem (I železen primerek)
A. Müllner, Typische Formen aus den archäologischen Sammhingen des krainischen Landesmuseums »Rudolfinum« in Laibach (1900) Taf. 55: 8; S. in P. Petru, Neviodunum - Drnovo pri Krškem (1978) 67, tab. 22: 8.
2.	Donji Laminci, latensko-rimsko grobišče (5 železnih primerkov)
Č. Truhelka, Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini 13, 1901, 28, tab. 3: 17-21.
3.	Dalj, latensko grobišče (1 bronast primerek)
N. Majnarič-Pandžič, Keltsko-latenska kultura u Slavoniji i Srijemu (1970) 22, 81, tab. 8: 5.
4.	Sotin-Zmajevac, grob I (1 železen primerek)
N. Majnarič-Pandžič, Vjesnik Arheološkog muzeju u Zagrebu 6/7, 1972/73, 57, 65, št. 14, tab. 3: 2.
5.	Zvečka pri Obrenovcu, zakladna najdba? (2 železna primerka)
J. Todorovič, Arh. pregled 8, 1966, 62, tab. 10: 14,15; J. Todorovič, Katalog praistorijskih metalnih predmeta (191 \) 3\, št. 112 in 113, T. 20: 3,4; 89: 40.
6.	Zemun-Gardoš, »grob« (I železen primerek)
S. Ercegovič, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu!, 1961, 126, št. 9, 130s, tab. 3:2; J. Todorovič, Kelti u jugoistočrioj Evropi (1968) 77, 139, T. 4: 5.
7.	Beograd-Rospi Čuprija, grob 30 (I železen primerek)
J. Todorovič, Rospi Čuprija, necropole de I'epoque de La Tene ä Beograd (1963) Y 52: I.
8.	Židovar, naselje (1 železen primerek)
B. Gavela, Keltski oppidum Židovar (1952) 19, št. 5, si. 15: 13-, B. Gavela, Zbornik Filozofskog fakulteta Beogradskog univerz iteta 13, 1976, 17ss,sl. 12: desno.
9. Čepna pri Knežaku (1 železen primerek)
M. Güstin, Arh. vestnik 24, 1973, 484, si. 3: 20; M. Güstin, Notranjska (1979) 33, tab. 3: 15.
10.	Jezerine, grob 503 (I železen primerek)
W. Radimsky, Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina 3, 1895, 174, Fig. 553; 199s.
11.	Debelo brdo pri Sarajevu, naselje (1 železen primerek)
F. Fiala, Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina 4, 1896, 68, Fig. 253.
12.	Donja Toponica, grob 16(1 železen primerek) V. in L. Trbuhovič, Donja Toponica, dardanska i slovenska nekropola (1970) 24, 38s, 86, št. 60.
About the dating of the horseman's grave 16 from Karaburma in Belgrade
Summary
Facts
The grave the dating of which we are dealing with in this paper was discovered in the great La Tene cemetery at Karaburma in Belgrade, which comprised 96 graves. This cemetery was published by Jovan Todorovic in 1972.'
Grave 16 was not found intact; it was already dug through.^ In it only the parts of a horse and human skeleton, an iron bit with bronze rings on the mouthpiece^ and a bronze tore (Fig. I: 5Y were found. The tore is solid and has terminals in form of a point and socket, which are pierced and were joined by a rivet. The curb bit is of Thracian type.5-6
Previous datings
J. Todorovič dated grave 16 to the third period of his chronological division of the La Tene period in the Yugoslav Danube region, in absolute terms to the time around 200 B.C." He stated that in the graves no analogous specimens of the tore had been found and that therefore it was hard to determine the period in which it had been made. Nevertheless he supposed that it had appeared in the course of the 3rd century B.C. As to the bit, no analogous specimens were known to him either so that he believed that it was difficult to date it."
Z. Wozniak dated grave 16 from Karaburma to the early La Tene period." This dating is obviously based on the bronze tore, which is identical to the tore from Komarevo in Bulgaria,''' that was compared by Wozniak with the bronze tores with point in socket, characteristic of the period La Tene B 1
J. Bujna was the last to deal with the dating of grave 16 from Karaburma. He dated it to the phase LT B2b of his own chronological division,"' which would approximately correspond to the older phase of the third period by J. Todorovic.20.2l Bujna didn't give any evidence for his dating. It is clear that he simply followed the dating of J. Todorovič. The relative chronology proposed by Bujna shows several mistakes regarding the grave finds from Yugoslavia. We want to call attention only to some of them. Whereas he correctly dated some graves that Todorovič thought to be more recent than they really are (for example graves 66, 71 and 111 from Karaburma), in the period LT B2, he put a lot of undoubtedly late La Tene (= LT D)26-3i graves, that before him Todorovič had dated wrongly,23,25 in his phases LT B2. B2/C1 and CI (for example graves 14, 15, 4, 20, 21, 114, 123, 172 from Karaburma). 19.22,24
Our dating
The tore from the grave 16 at Karaburma (Fig. 1: 5) is not to be compared with similar tores with point in socket, that are known from early La Tene graves,"" for they never have rivet-ted terminals. Analogous specimens of this tore are known to us from Komarevo in Bulgaria,"" Zemun-Gardoš in Yugoslavia (Fig. 1: l),5i-52 Stradonice in Czechoslovakia,"' Manching in Western Germany (Fig. 1: 4)"« and the Magdalensberg (Šta-lenski vrh) in Austria." The specimen from the Magdalensberg could reliably be dated into the second half of the 1st century B.C.'' The tore from Komarevo was found in a grave together with a curb bit of Thracian type and can also be with great probability ascribed to the late La Tene period. The finds from the so-called horseman's grave at Gardos in Zemun are of different ages53-55 and surely don't derive from one grave. In connection with the matter we are discussing it is important to establish that among these finds there is also a spur of the late La Tene period (Fig. 1: 2)." The examples from Stradonice and Manching can not be dated exactly, but according to the dating of the other tores and to the age of these two important sites'" a date into the late La Tene period would be most appropriate.
Such dating of the discussed type of bronze tores would be supported also by dating of the curb bit from grave 16 at Karaburma, because bits of the same type were found in numerous late La Tene graves in Bulgaria and Roumania."
Therefore we must ascribe grave 16 from Karaburma to the late La Tene period.
The development of the harness by the Celts in northern Yugoslavia
The graves from Odžaci" and Čirikovac" prove that in the middle La Tene period" in these regions typical La Tene ring snaffles were in use. In the late La Tene period they were replaced by the curb bits (the bit from grave 16 at Karaburma, a fragmentary one from Stari Slankamen'8-82 and two specimens" from the late La Tene cemetery»" at Roje by Moravče, Slovenia). At the same time^s-w jn the Banat also bits of Da-cian type were used, as we can conclude on the basis of one fragment, found at Židovar, which was wrongly interpreted as a little axe, and in reality represents a part of a cheekpiece (Fig. 2).83.8'» Thus in northern Yugoslavia the development of the harness in the last centuries B.C. was similar to that in Transylvania, where in the periods LT B2 and LT C Celtic ring snaffles, and in the following period LT D mostly bits of Dacian type, but also curb bits, were in use.
Iron Age spurs in Yugoslavia
Spurs were used by the horsemen in the territory of modem Yugoslavia already in the 5th and 4th centuries B.C. This is proved by five bronze spurs, found in the graves of the late Hallstatt culture of Dolenjsko region." Beside these, seventeen specimens of the widespread button spurs, typical for the late La Tene period," are known to us from Yugoslavia (Fig. 1: 2,3; 3). They were discovered mostly in graves, but also in settlements. In the late Hallstatt as in the late La Tene graves single spurs were found, which enables us to suppose that only one spur was used by an Iron Age horseman." Taking into consideration the find spots of the late La Tene spurs in Yugoslavia (Fig. 3), we can conclude that they were worn not only by the Celts, inhabiting the northern regions, but also by their southern neighbours in the centre of the Balkans.