Tone Pavček
In spet soline
Žetev
Pod nebesnim obokom od krsa do morskih plitvin, točno pod božjim bokom, je kraljestvo solin.
Vejejo ~ezenj vetrovi burja, borin, maestral, a na petolski praosnovi gre slanica v kristal.
In je čas žetve. Kot verz ob verzu, stožec ob stožcu je sol. Svoj slani nadih čas pise na sončni uri.
A nad vsem vladata bogca solni Jernej in moj Jurij.
Zgodovina
1
Na hrbtni strani pokrajine, ki zdi površen se natis, izpisan burne zgodovine razkošen je življenjepis.
Zapisovali so ga mnogi, vanj vtisnili srce, kri, um, bogati, revni, mili, strogi, a vse razvel je časa šum.
Vendar od njih, od prapradeda do naših dni, gre ravna pot, v njej je začrtana beseda, prehajajoča iz roda v rod,
da vse od zibke do grobov kristalizira bela sol.
Zgodovina
2
Na teh prostorih se neutrudno je umnost družila s soljo in je darove nezamudno ljudem ponujalo nebo.
Bili so Istri, Benečani, sinovi teh ubožnih tal, slanusam in solinam vdani, da ni jih vstran zvabila dalj.
Stoletja z gavei, paloti so grebli sol, vsakdanji kruh. Bil slan je, vroč in le za sproti,
a v letni žar in v mraz pozimi edini. Dan in noč v družini je kraljeval kot dobri duh.
Zgodovina
3
Ko je nad njimi bdel gospod Tartini, vladaril dož jim, prvi Benečan, k obema so trkljali se cekini, za druge pa je kruh solin bil slan.
In sla je sol v dežele po Evropi, z njo slava kavedinov teh solin, a Benečani, bogatini skopi, sol otežili s pezo so carin.
Kristali, porojeni s solnih polj, postali so državni monopol in s tem za tihotapstvo bolj vabeči.
Številni, ki poklic nespostovan gojili so, se danes so sloveči. Med njimi z Vrha nas Martin Krpan.
Zgodovina
4
Po teh prostranstvih blodi duh minulih časov. Zdaj kot cezar odstira staro, zdaj gleduh za novim zaskrbljen opreza.
V njem je menjav nenehni tok, v njem vidni so in so prezrti, je vrisk strasti in jok otrok, je malo upov, mnogo smrti.
Je stalnica. Ta, ki zaznava gib vstran, hod v vrh, skrunitev tal, za enega nič je, za druge postava, skrinja zaveze, sveti gral.
A dandana{nji vernik vidi, da tudi duh lahko se spridi.
Slanuše
Rastejo trpke slanuse na robu plitvih obal iz slanosti in iz suse, iz nerodovitnih tal.
Njihova strast je upornost, rasti, cveteti njih cilj, a koreninje uborno zmore premalo sil.
Vseeno vsaka bil biva. Vseeno v ~as grdih suš grejo slanuše v razcvetje
in mrežnica sramežljiva svoje razkošno imetje ponuja za lakoto duš.
Togotnik
Šel je čuden popotnik na soline sebe iskat in ga okliče togotnik, ptiček, polojniku brat:
Zavedi se, bitje človeško svojih in trav korenin, polni se z zarjo nebeško, kot se s soljo kavedin.
Šel je naprej potohodec, zamaknjen v svoj votli nič. Zanj se ni zmenil več modrec mali togotni ptič,
vendar še dolgo s solin mu je paral spomin.
Solinske višine
Iz nedoumljivih obnebij sinja svetloba prsi. K njej vzletajo galebi in pritlehnost ljudi.
Iz nizkega ho~e v visine ~lovek - Ikar brez kril. Od nekdaj, od pradavnine is~e v visokem cilj.
A svetloba na solne fonde lije kot milosten up in solinarka s smehom Džokonde spravlja sol sonca na kup.
Zdaj vidim: pod njeno roko je nizko lahko visoko.
Božji počitek
Na solni transverzali med kanali, v prepletu zemlje, morja in neba, v sobivanju človeka in živali, je svet kot kraj oddiha za boga.
Med čigre in galebe na brežino se je usedel in je sam prevzet, ko ogleduje solno pokrajino, da se mu je vsaj tu posrečil svet.
Breguljčice mu zletajo na ramo poslušat psalme in mu pet hozano, polojnik pa se komaj zmeni zanj.
Solinar vidi v njem trpina brata, solinarka pa jedra in prsata mu rine gaver v čudodelno dlan.